ZAHVALA - University of Ljubljana · 2016. 9. 1. · other tests, I did not manage to prove a...

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Nogomet

POVEZANOST NEKATERIH MOTORIČNIH TESTOV Z

USPEŠNOSTJO V NOGOMETNI IGRI

DIPLOMSKA NALOGA

Mentor: izr. prof. dr. Marko Šibila

Somentor: asist. dr. Marko Pocrnjič Avtor dela

DARIN VITANC

Recenzent: doc. dr. Stanislav Pinter

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju dr. Marku Šibili in somentorju dr. Marku Pocrnjiču za vso pomoč in

usmerjanje pri izdelavi diplomske naloge ter predano znanje v času študija.

Zahvaljujem se svoji družini in družini Đorđevič za moralno in finančno podporo, še posebej

pa svoji ženi Špeli za vso spodbudo in pomoč v času študija.

Zahvala gre tudi vodstvu NK Olimpija in NK Interblock za vso strokovno pomoč in pridobljene

izkušnje.

KLJUČNE BESEDE: nogomet, mladi, motorične sposobnosti, motorični testi, ocena igre

POVEZANOST NEKATERIH MOTORIČNIH TESTOV Z USPEŠNOSTJO V

NOGOMETNI IGRI

Darin Vitanc

IZVLEČEK

Zelo pomembno je, da se zavedamo, da je v državah, kot je Slovenija, kjer je zaradi manjše

populacije posledično tudi manjše število nogometašev, treba s posamezniki, ki se odločijo za

nogomet, v klubih delati metodično kakovostno. Le tako smo in bomo tudi v bodoče

konkurenčni klubom ter tudi reprezentancam številčnejših narodov po vsem svetu. Na podlagi

tega je pomembno, da poznamo motorične sposobnosti, teste, s katerimi jih preverjamo, in

metode dela, s katerimi spodbujamo njihov razvoj.

V diplomski nalogi sem analiziral povezanost med posameznimi motoričnimi testi in oceno igre

v selekciji U14. S pomočjo domače in tuje literature sem opisal vsako motorično (gibalno)

sposobnost posebej, prav tako pa sem opisal postopke in navodila za teste, ki sem jih uporabil

v diplomski nalogi. Razvitost motoričnih sposobnosti sem preverjal s šestimi različnimi testi:

tek na 20 m, tek na 60 m, tek s spremembo smeri, vodenje žoge s spremembo smeri, skok v

daljino z mesta in kombinirani polkrog. Pripravljene antropometrične in motorične teste je

opravljalo 20 igralcev selekcije U14 NK Interblock Ljubljana.

V diplomski nalogi sem ugotavljal, kateri testi najbolje napovedujejo uspešnost v nogometni

igri. S tem sem želel prikazati, katere so tiste motorične sposobnosti, ki za omenjeno starostno

kategorijo dajejo igralcem najvišje ocene. Z rezultati pa želim olajšati delo pri začetnem

izbiranju igralcev in določiti smernice pri vseh nadaljnjih izbiranjih mlajših selekcij. Ugotovil

sem, da med izbranimi motoričnimi testi uspešnost v nogometni igri najbolje napoveduje test

kombiniranega polkroga, kjer je bilo statistično gledano mogoče ugotoviti povezavo, pri ostalih

testih pa povezanosti nisem uspel dokazati zaradi premajhnega vzorca merjencev. Za tovrstno

uspešnost je v največji meri odgovorna spretnost brez in z žogo.

SUMMARY

KEYWORDS: soccer, youth, motor skills, motor tests, score games

CONNECTION OF SOME MOTOR SKILLS TESTS TO THE PERFORMANCE IN

SOCCER GAME

Darin Vitanc

ABSTRACT

It is very important to be aware that in countries such as Slovenia, where consequently, due to

lower population, the number of players is smaller, it is required for individuals who opt for

soccer to work methodically qualitatively. Only in this way we are and will be competitive with

club teams, as well as representative teams of several nations around the world. On this basis,

it is important that we know the motor skills, tests which are used for monitoring, and working

methods, which promote their development.

In this thesis, I analyzed the relationship between the individual motor skills tests and the

evaluation of the game in the U14 selection. With the help of known and foreign literature, I

described each motor skill ability in particular, as well as I described the procedures and

instructions for the tests that I have used in the thesis. Players proved their motor skills with six

different tests: 20 meter run, 60 meter run, running with a change of direction, guiding the ball

with the change of direction, long jump and the combined semicircle. Prepared anthropometric

and motorical tests were performed by 20 players of U14 selection, FC Interblock Ljubljana.

In this thesis, I identified which tests are the best predictors of success in the football game.

With this, I wanted to show which motor skills are the ones that give the highest rating for

players of the mentioned group age. With the results, I want to make the initial selection of

players easier and lay down the guidelines for further selection of younger selections. I have

found that among selected motor skills tests, the performance in soccer game is best predicted

by the combined semicircle, where it was statistically possible to establish a connection; in

other tests, I did not manage to prove a statistical relationship due to the small sample I

measured.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ..................................................................................................................................... 1

2 ZGODOVINA NOGOMETA ................................................................................................ 2

2.1 DANAŠNJA NOGOMETNA IGRA ............................................................................... 3

2.1.1 ZNAČILNOSTI DANAŠNJE NOGOMETNE IGRE .............................................. 3

3 GIBALNE SPOSOBNOSTI ................................................................................................. 5

3.1 DELITEV GIBALNIH SPOSOBNOSTI ......................................................................... 5

3.1.1 GIBLJIVOST ............................................................................................................ 7

3.1.2 MOČ .......................................................................................................................... 7

3.1.3 KOORDINACIJA ..................................................................................................... 8

3.1.4 HITROST ................................................................................................................ 10

3.1.5 RAVNOTEŽJE ....................................................................................................... 11

3. 1. 6 NATANČNOST ................................................................................................... 13

3.1.7 VZDRŽLJIVOST .................................................................................................... 14

4 OCENA IGRE, USPEŠNOST V NOGOMETNI IGRI .................................................... 16

4.1 MODEL IGRE ............................................................................................................... 20

4.2 OPIS TESTOV ............................................................................................................... 21

4.2.1 TELESNA VIŠINA ................................................................................................. 21

4.2.2 TELESNA TEŽA .................................................................................................... 21

4.2.3 SKOK V DALJINO Z MESTA – SDM .................................................................. 22

4.2.4 HITER TEK S SPREMEMBAMI SMERI – TSS .................................................. 23

4.2.5 KOMBINIRANI POLKROG – KP ......................................................................... 24

4.2.5 ŠPRINT 20 m – S20M, ŠPRINT 60 m – S60M ...................................................... 25

4.2.6 VODENJE ŽOGE S SPREMEMBAMI SMERI – VSS ......................................... 26

5 OPREDELITEV PROBLEMA, CILJI, HIPOTEZE IN METODE .................................. 27

5.1 OPREDELITEV PROBLEMA ...................................................................................... 27

5.2 CILJI DIPLOMSKE NALOGE ..................................................................................... 27

5.3 HIPOTEZE ..................................................................................................................... 27

5.4 RAZISKOVALNA METODA ...................................................................................... 28

5.4.1 VZOREC ................................................................................................................. 28

5.4.2 PRIPOMOČKI ........................................................................................................ 28

5.4.3 POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVE PODATKOV ...................................... 28

6 REZULTATI Z INTERPRETACIJO .................................................................................. 29

6.1 TELESNA VIŠINA ........................................................................................................ 29

6.2 TELESNA TEŽA ........................................................................................................... 30

6.3 TEK 60 M ....................................................................................................................... 31

6.4 TEK 20 M ....................................................................................................................... 32

6.5 VODENJE ŽOGE S SPREMEMBO SMERI – VSS ..................................................... 33

6.6 HITER TEK S SPREMEMBO SMERI – TSS .............................................................. 34

6.7 SKOK V DALJINO Z MESTA ..................................................................................... 35

6.8 KOMBINIRANI POLKROG ......................................................................................... 36

7 RAZPRAVA ......................................................................................................................... 37

8 ZAKLJUČEK ....................................................................................................................... 39

9 LITERATURA IN VIRI ........................................................................................................ 40

KAZALO SLIK

Slika 1: PRIKAZ TEORIJE USPEŠNOSTI ŠPORTNIKA ..................................................... 18

Slika 2: MODEL SODOBNEGA NOGOMETAŠA (Pocrnjič, 2012) ..................................... 19

Slika 3: HITER TEK S SPREMEMBAMI SMERI - TSS ....................................................... 23

Slika 4: KOMBINIRANI POLKROG ..................................................................................... 24

Slika 5: VODENJE ŽOGE S SPREMEMBAMI SMERI - VSS ............................................. 26

KAZALO GRAFOV

Graf 1: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN TELESNO VIŠINO .................................. 29

Graf 2: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN TELESNO TEŽO ..................................... 30

Graf 3: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN TEKOM NA 60 METROV ...................... 31

Graf 4: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN TEKOM NA 20 METROV ...................... 32

Graf 5: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN VODENJEM ŽOGE S SPREMEMBO

SMERI - VSS .......................................................................................................................... 33

Graf 6: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN HITRIM TEKOM S SPREMEMBO SMERI

- TSS ......................................................................................................................................... 34

Graf 7: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN SKOKOM V DALJINO Z MESTA ......... 35

Graf 8: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN KOMBINIRANIM POLKROGOM ......... 36

Graf 9: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN RAZLIKO MED VSS TER TSS .............. 37

KAZALO TABEL

Tabela 1: PODATKI O OCENI IGRE IN RAZLIKI MED VSS TER TSS POSAMEZNEGA

IGRALCA ................................................................................................................................ 38

Vitanc, D. (2016). Povezanost nekaterih motoričnih testov z uspešnostjo v nogometni igri. Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport.

1

1 UVOD

Nogomet številnim posameznikom po vsem svetu predstavlja igro, s katero lahko uspešno

sproščajo vsakodnevni stres kot posledico današnjega načina življenja. S spreminjanjem pravil,

dimenzij in podlage igrišča, števila udeležencev ter drugih elementov nogometne igre so ljudje

zaradi ljubezni do te igre izumili tudi več izpeljank. Precej popularni so futsal (mali nogomet),

nogomet na mivki, nogomet na ulicah itd. Posamezniki lahko torej v nogometu sodelujejo na

različnih ravneh, kar je s finančnega vidika velika prednost, kaže pa se v igranju nogometa tudi

v ekonomsko slabše razvitih državah.

Kadar govorimo o nogometu z vidika treniranja, je zelo pomembno, da se zavedamo, da je v

državah, kot je Slovenija, kjer je zaradi manjše populacije posledično tudi manjše število

nogometašev, treba s posamezniki, ki se odločijo za nogomet, v klubih delati metodično

kakovostno. Le tako smo in bomo tudi v bodoče konkurenčni klubom ter tudi reprezentancam

številčnejših narodov po vsem svetu.

Dobra promocija nogometa so velika tekmovanja in ustrezna medijska pokritost le-teh. V

obdobju, ko le-ta potekajo, lahko opazimo povečan vpis v nogometne šole. Eden od pomembnih

elementov in prvih korakov k vpisu otrok v nogometne klube je tudi sposobnost nogometnih

trenerjev in ostalih ljudi v nogometu, da navdušijo otroke ter staršem ustrezno predstavijo

prednosti te kolektivne igre. Pomembni sta torej izobraženost in pedagoška usposobljenost

trenerja, saj je njegova naloga poleg izpopolnjevanja motoričnih (gibalnih) sposobnosti, tehnike

in taktike v nadaljnjem delu v mlajših selekcijah tudi v veliki meri vzgoja otrok v zdrave

osebnosti.

Med športnimi igrami ima nogomet pomembno vlogo. Zanimanje otrok in odraslih zanj je

mnogokrat brezmejno. Vedno znova, zlasti na velikih prireditvah, se za nogomet zanimajo

milijoni ljudi, zbrani na stadionih ali ob televizijskih sprejemnikih. Ta popularnost nosi s seboj

vse pozitivne, toda žal tudi negativne pojave. Zato ni vseeno, zlasti ne za mladino, kakšna je

nogometna prireditev. Ne le z vidika kakovosti igre, ampak tudi z vidika medsebojnih odnosov

igralcev v igri, načina sojenja, vedenja gledalcev in drugo. Le nogometna prireditev na dostojni

ravni je lahko pomembno sredstvo vzgoje v pozitivnem pomenu. V nasprotnem primeru ruši

ugled športa in še posebej nogometa, saj lahko razpihuje klubske strasti, kvari medsebojne

odnose – skratka negativno vpliva na vzgojo in mlademu človeku ne odkriva plemenitosti ter

prave vrednosti športa in nogometa (Elsner, 2004).


2

2 ZGODOVINA NOGOMETA

»Zgodovina nogometne igre sega v tretje tisočletje p. n. š. Ta igra je postala v času od leta 221

pred in do 618. leta po krščanskem štetju izredno priljubljena, kasneje pa je bila pozabljena. V

srednjem veku in v začetku novega veka so bile znane igre v Angliji in Franciji, s ciljem tekanja

in borbe za žogo (iz različnih materialov oblikovana krogla). Po knjigi Antonia Skaina iz časa

italijanske renesance so v Firencah ob sodelovanju vsega prebivalstva igrali nogomet z nekoliko

manjšo in lažjo žogo. Število igralcev je bilo različno, od 20 do 40 na vsaki strani. Razdeljeni

so bili v štiri linije in vsaka je imela svoje ime glede na osnovno nalogo v igri. Najverjetneje se

je današnji nogomet razvil iz iger, igranih v tem času v Angliji, ki so se razvijale ločeno in

neodvisno od tistih v Franciji ter Italiji. Nogometna igra, kakršno poznamo danes, se je

oblikovala leta 1863. V tem letu so sprejeli še danes veljavna osnovna pravila igre. Kljub uradno

sprejetim pravilom jih nekateri še dalj časa niso upoštevali in so jih poenostavili šele leta 1877.

Najpomembnejše spremembe pravil igre so bile:

– zmanjšanje števila igralcev na 11 (1879);

– spremembe velikosti igrišča in prepoved igre z roko (1871);

– dovoljena igra enega igralca z roko; rojstvo vratarja (1872);

– z vstopom Anglije v FIFO so angleška pravila morale sprejeti tudi druge članice (1906);

– sprememba pravila offside – nedovoljenega položaja (1925).

Sprememba pravila nedovoljenega položaja je odločilno vplivala na razvoj taktike. Spremenila

se je prostorska razdelitev igralcev, to je bil prehod s sistema 5 igralcev v liniji na WM-sistem.

Leta 1904 so v Parizu ustanovili svetovno nogometno organizacijo FIFO, leta 1954 pa evropsko

organizacijo UEFO. Mednarodna nogometna organizacija je po 26 letih obstoja leta 1930

organizirala prvo svetovno prvenstvo v Urugvaju.

Nekoliko kasneje kot pri naših sosedih je prišel nogomet tudi v Slovenijo. Po eni strani z

Dunaja, glavnega mesta takratne avstro-ogrske monarhije, kamor smo po državni ureditvi takrat

Slovenci spadali, po drugi pa iz Prage, s katero smo imeli dobre kulturne zveze.

Velike zasluge za razvoj nogometa ima inž. Stanko Bloudek, ki je prinesel v Ljubljano prve

nogometne čevlje, žogo in z dresi opremil ekipo Hermesa. Leta 1911 so kot protiutež nastajanju

nemških klubov v Mariboru, Celju in na Ptuju Slovenci ustanovili prvi footbalski klub Ilirija s

predsednikom, publicistom in pisateljem dr. Ivanom Lahom na čelu. Posebne zasluge za razvoj

nogometa je pripisati Eugenu Betteju, kasnejšemu predsedniku Ilirije.

Po ustanovitvi samostojne slovenske države se je Nogometna zveza Slovenije osamosvojila in

bila kot enakopravna članica 3. julija 1992 sprejeta v FIFO, svetovno nogometno organizacijo,

17. junija 1993 pa v UEFO, evropsko nogometno organizacijo« (Elsner, 2006, str. 23–25).

Nogomet je bil skozi stoletja zelo grob, nasilen in neorganiziran. Do sprememb je prišlo šele v

začetku 19. stoletja, ko je šolski nogomet postal običaj, še posebej v javnih šolah. Angleške

javne šole in univerze so kombinirale šport z moralno vzgojo, da bi usposobile prihodnje

voditelje narodnega gospodarstva, vladnih in vojaških služb za odgovornosti, ki so bile pred

njimi.


3

Nogomet je bil eden izmed športov, ki so bili izbrani za krepitev telesa, preizkus hrabrosti in

razvoj samodiscipline. To je bil ključen trenutek, saj je bilo v takšnem okolju mogoče v

nogomet vpeljati novosti in izboljšave. Pravila so bila še vedno relativno svobodna in

enostavna, saj še ni bilo standardizirane, organizirane oblike igre. Vsaka šola je razvijala svoje

prilagoditve, tako da so se le-te med seboj krepko razlikovale. Inovacije so bile odvisne v

glavnem od igrišča, ki je bilo na voljo. Če je bilo na primer na voljo tlakovano šolsko igrišče,

obdano z zidom, tam ni bilo prostora za star poulični nogomet z veliko prerivanja. Vsaka šola

je imela svojo obliko igre, odvisno od okoliščin in zmožnosti. Londonski šoli Charterhouse in

Westminster sta omejili igro na manjša dvorišča in sta bili naklonjeni igri z veliko preigravanja.

Šoli Cheltenham in Rugby pa sta za igro uporabljali odprta polja ter gojili slog igre z veliko

prerivanja, podobno zgodnjemu pouličnemu nogometu (dostopno na:

http://www.nzs.si/nzs/sodnik/pravila-nogometne-igre, 14. 9. 2014).

2.1 DANAŠNJA NOGOMETNA IGRA

Igra se je nenehno razvijala in današnja nogometna igra se razlikuje od tistih v preteklosti.

Vzroki sprememb so bili različni, predvsem pa so posledica analiziranja igre kot človekove

ustvarjalne dejavnosti. Tudi zdajšnja igra je le trenutno stanje v njenem razvoju. Različne

stopnje razvoja nogometne igre so bile v začetku pogojene z izboljšanjem tehničnih

sposobnosti, v nadaljnjih etapah pa z izboljšanjem taktičnih in motorično-funkcionalnih

sposobnosti posameznih igralcev. Nogometno igro sedanjosti lahko označimo za dinamično in

visoko organizirano, toda tudi kot igro, ki omogoča svobodo in ustvarjalnost igralca. Glavna

značilnost igre je sodelovanje med igralci, ki je večstransko in odvisno tudi od načina vodenja,

individualnosti igralcev, sestave moštva, sistema vrednosti itd. Posebej pomembno je

medsebojno motorično komuniciranje ob sočasnem komuniciranju z žogo in upoštevanju

velikosti igralne površine (Elsner, 2004).

2.1.1 ZNAČILNOSTI DANAŠNJE NOGOMETNE IGRE

Pri vrhunskih nogometnih ekipah in na evropskih ter svetovnih prvenstvih lahko spremljamo

sodoben nogomet. Zdajšnji nogomet se razlikuje predvsem po hitrih prehodih iz faze napada v

fazo obrambe in obratno. Po osvojeni žogi je cilj vseh igralcev hiter prehod v protinapad proti

nasprotnikovem golu, z iskanjem prostora za direktne podaje med nasprotnimi igralci, še preden

se ta uspe postaviti v ustrezno formacijo. Če so se nasprotniki po izgubljeni žogi že uspeli

postaviti v ustrezno formacijo, pa se ekipe večinoma odločajo za kontinuirani napad z večjo

posestjo žoge (Schreiner in Elgert, 2013).

V današnjem nogometu se predvsem v mlajših starostnih kategorijah dela bolj načrtno in s

poudarkom na razvoju individualnih sposobnosti nogometašev. Igra je organizirana tako, da

omogoča individualno ustvarjalnost in kreativnost igralcev v fazi napada ter maksimalno

disciplino, kar pomeni, da so igralci blizu nasprotnika, ko ima le-ta posest žoge, in ne dopuščajo

osvajanja prostora.

Značilno za današnji nogomet je, da je tehnično znanje igralcev na vseh položajih, vključno z

vratarjem, na precej višjem nivoju kot nekoč.

http://www.nzs.si/nzs/sodnik/pravila-nogometne-igre


4

Z razvojem tehnologije in znanja iz biomehanike ter drugih ved, ki se ukvarjajo s preučevanjem

človeka in športa, je mogoče bolj uspešno analizirati nogometne tekme in s tem tudi

posameznega igralca na različnih področjih. V nadaljevanju pa na podlagi rezultatov ustrezno

načrtovati, izvesti in analizirati posamezni trening.

Z vidika fiziologije je prav tako na voljo ogromno cenovno ugodnih in kvalitetnih merilnih ter

kontrolnih pripomočkov, s katerimi lahko bolj načrtno in na individualnem nivoju pri vsakem

posamezniku načrtujemo vzdržljivost ter motorične sposobnosti. Dejstvo je, da vrhunske ekipe

ne razvijajo toliko skupinskih sposobnosti, ampak se osredotočajo na posameznikove trenutne

sposobnosti ter njegove zahteve v nogometni igri glede na položaj, na katerem igra. V igri se

pojavlja vedno več kratkih (do 20 metrov) pospeševanj in zaustavljanj ter hitrih tekov s

spremembami smeri. Ključno je, da je igralec sposoben v čim krajšem času pospešiti do

maksimalne hitrosti in se uspešno regenerirati med posameznimi teki, hkrati pa to ponoviti čim

večkrat z enako intenzivnostjo.


5

3 GIBALNE SPOSOBNOSTI

Gibanje človeka pri dnevnih opravilih, pri profesionalnem delu in pri športu je v veliki meri

odvisno od njegovih gibalnih sposobnosti, pa tudi od njegovih značilnosti in gibalnih znanj

(spretnosti). Sposobnosti so naravne danosti človeka, ki so odvisne od nivoja delovanja

različnih upravljavskih sistemov v telesu in se kažejo v zmožnosti izkoristka teh potencialov

pri doseganju zastavljenih gibalnih ciljev. Značilnosti so tisti elementi, ki opredeljujejo zunanji

videz človeka ter njegove reakcije na okolje in od katerih je odvisna samopodoba ter

učinkovitost v izbrani gibalni dejavnosti. Spretnosti pa predstavljajo z učenjem oz. vadbo

pridobljene gibalne obrazce, pri katerih izvedba temelji na sposobnostih in značilnostih

človeka.

Nivo razvitosti gibalnih sposobnosti je pri različnih ljudeh na različni ravni, kar v večji meri

povzroča individualne razlike v gibalni učinkovitosti posameznikov. Tako posamezniki niso

sposobni na enak način izvesti zastavljenih gibalnih nalog in se zato, glede na uspešnost njihove

izvedbe, tudi razlikujejo. Kadar se govori o gibalni učinkovitosti človeka in o dejavnikih, ki

vplivajo nanjo, se tako ne more prezreti dejstva, da so ravno gibalne sposobnosti tiste, ki so v

osnovi odgovorne za uspešnost gibalnih akcij in reakcij. Gibalne sposobnosti se zato

obravnavajo kot skupek notranjih dejavnikov, ki so odgovorni za razlike v človekovi gibalni

učinkovitosti (Pistotnik, 2015, stran 15–16).

3.1 DELITEV GIBALNIH SPOSOBNOSTI

Razlike v možnostih razvoja posameznih gibalnih sposobnosti, ki se pojavlja pod vplivom

vadbe (treninga), so vzpodbudile njihovo preučevanje in povzročile, da je danes struktura

podsistema gibalnih sposobnosti dokaj dobro poznana. V začetnih fazah preučevanja gibanja

človeka, tj. konec 19. in začetek 20. stoletja, je bila namreč postavljena teorija o t. i. klasični

delitvi gibalnih sposobnosti, ki predstavlja temelj za oblikovanje vseh sodobnejših struktur

gibalnega prostora.


6

Nomotetični model delitve gibalnih sposobnosti (urejenost delov celote v standardno postavitev

oz. pravilo o urejenosti celote, ki se opira na naravne zakonitosti) temelji na objektivnih

rezultatih, dobljenih s preverjenimi merskimi instrumenti, ki so bili uporabljeni na velikem

številu ljudi in v mnogih razliskavah. Prostor gibanja naj bi bil tako na upravljavskem nivoju

delovanja CŽS (centralno živčnega sistema) opredeljen z dvema splošnima gibalnima

sposobnostma, ki sta odgovorni za človekovo gibanje in kažeta nivo delovanja CŽS na dveh

področjih njegovega gibanja ter sta nadrejeni osnovnim gibalnim sposobnostim.

Obe gibalni sposobnosti skupaj pa opredeljujeta gibalni prostor človeka v celoti oz. t. i.

generalni faktor gibanja. Glede na predstavljeno se gibalni podsistem v prvi vrsti deli na:

– sposobnost za regulacijo energije in

– sposobnost za regulacijo gibanja.

Sposobnost za regulacijo energije omogoča optimalen izkoristek energijskih potencialov, ki so

v telesu, pri izvedbi gibanja. Sposobnost za regulacijo gibanja pa je odgovorna za oblikovanje,

uresničevanje in nadziranje izvedbe gibalnih nalog v prostoru in času.

Tema dvema gibalnima sposobnostma, ki se kažeta na nivojih delovanja CŽS, je podrejeno šest

osnovnih gibalnih sposobnosti, ki se jih lahko prepozna v gibalnem izrazu oz. v izvedbi gibanja

posameznika, in to so:

- gibljivost,

- moč,

- koordinacija

- hitrost,

- ravnotežje in

- natančnost.

Vzdržljivost, ki jo nekateri še vedno prištevajo med gibalne sposobnosti, pa se, glede na novejša

spoznanja in glede na način pojavljanja v gibanju, prišteva med funkcionalne sposobnosti, saj

je odvisna predvsem od dobrega delovanja dihalnega in krvožilnega sistema ter od motivacije

in tako predstavlja samo pogoj za dolgotrajnejše gibalne aktivnosti (Pistotnik, 2015, str. 16–

18).


7

3.1.1 GIBLJIVOST

Gibljivost je gibalna sposobnost izvajanja velikih razponov gibov v sklepih ali v sklepnih

sistemih posameznika. Pojavljajo se še nekateri izrazi, s katerimi se skuša opredeliti to

sposobnost, vendar ti izrazi običajno niso ustrezno uporabljeni in imajo v strokovnem jeziku

drug pomen. Tako je izraz prožnost (lahko tudi elastičnost) podrejen pojem izrazu gibljivost,

ker opredeljuje le sposobnost mišice, da se pod vplivom zunanje sile raztegne in se po

prenehanju delovanja le-te ponovno vrne v prvoten položaj. Izraz gibčnost pa je nadrejen pojmu

gibljivost, saj označuje lastnost človeka, da neko gibanje opravlja hitro, koordinirano in z

velikimi razponi, kar pomeni, da je gibčnost posameznika odvisna od gibljivosti, pa tudi od

nekaterih drugih gibalnih sposobnosti. Glede na predstavljeno se navedenih pojmov ne sme

zamenjevati, ker niso sinonimi in ne označujejo istih gibalnih pojmov (Pistotnik 2015, str. 21).

3.1.2 MOČ

Moč se pri človeku kaže kot sposobnost za učinkovito izkoriščenje sile, ki nastane pri

napenjanju mišic in premagovanju zunanjih sil. Sila mišic je sila, ki nastaja na osnovi delovanja

mišice kot biološkega motorja. V mišici se namreč kemična reakcija pretvarja v mehansko

energijo, ki se kaže v krčenju mišice (napenjanje, kontrakcija), zunanji izraz tega pojava pa je

mišična sila, ki se manifestira v moči človeka. Stranski proizvod pretvorbe kemične energije v

mehansko je tudi toplota, ki je vzrok za povišanje lokalne mišične temparature.

Aktivno gibanje človeka v prostoru se lahko izvede le ob uporabi sile njegovih mišic. Ni

aktivnega gibanja brez moči, tj. brez mišičnega napenjanja. Zaradi tega je moč najbolj in tudi

najbolje raziskana gibalna sposobnost (Pistotnik, 2015, str. 46).

Je 50 % prirojena, spada k energijski komponenti motoričnih sposobnosti, in sicer je odvisna

predvsem od sestave mišičnih vlaken (Pocrnjič, 2001, str. 17).

Predlog pojasnjevanja vrste moči nogometašev po Pocrnjiču 2016:

– Z bliskovitim premikom:

o Eksplozivna moč (prehod v hiter tek – štart, hitre spremembe smeri in hitro

zaustavljanje, udarec po žogi, metanje avta).

o Elastična (odrivna) moč (dvoboji v zraku, udarec na gol iz zraka, vsi teki).

– S ponavljajočim delovanjem:

o Repetativna (ponavljajoča) ali dinamična moč (dvoboji v zraku, padanje,

vstajanje).

– Z zadrževanjem položaja:

o Statična moč (remplanje, osnovno odvzemanje).


8

3.1.3 KOORDINACIJA

Koordinacija je sposobnost učinkovitega oblikovanja in izvajanja sestavljenih, tj. kompleksnih,

zapletenih gibalnih nalog. Kaže se v učinkoviti uskladitvi časovnih in prostorskih elementov

gibanja, pri čemer morata v telesu potekati dva proces, in sicer:

– načrtovanje gibalnega programa in

– uresničevanje gibalnega programa (v okvirih zastavljenega načrta in s sprotnimi

popravki, ki jih zahteva okolje, v katerem se gibanje izvaja).

Glede na navedeno bi to sposobnost lahko opredelili tudi kot sposobnost usmerjenega izkoristka

programsko-gibalnih in energijskih potencialov za izvedbo sestavljenih gibanj. Koordinirano

gibanje namreč zahteva dobre programske potenciale, ki se oblikujejo v CŽS na osnovi

izkušenj, tj. na osnovi že osvojenih gibanj, pridobljenih v okviru gibalnega učenja in na osnovi

prenosa (transfera) gibalnih informacij. Človek s številnejšimi gibalnimi izkušnjami ima tako

na voljo večjo količino podatkov o različnih gibanjih in s tem večje možnosti za njihovo

združevanje v nove, kvalitetnejše gibalne odgovore glede na okoliščine, v katerih se znajde.

Človek pa v svojih mišicah razpolaga tudi z določenimi energijskimi potenciali, ki se pri izvedbi

gibanja izkoriščajo. V dobro koordiniranem gibanju naj bi se oporabilo le toliko energije,

kolikor jo je za izvedbo nujno potrebne, da bo gibanje potekalo lahkotno in sproščeno. Če je

človek bolj vzburjen, se uporabi večja količina energije in zato se v izvedbo gibanja vključijo

tudi nepotrebne mišične skupine. Ob tem pa se pojavi tudi večja mišična napetost, ki ovira

lahkotno in popolno izvedbo gibanja, kar vsekakor negativno vpliva na zmožnost doseganja

optimalnih rezultatov. Pri vključitvi manjše količine energije, kot je potrebno, pa se zaradi

premajhne mišične napetosti gibanje ne more izvesti optimalno. Tako se kot koordinirano

gibanje lahko označi tisto gibanje, pri katerem si zaporedne gibalne faze sledijo na nek

harmoničen način do želene izvedbe gibanja.

Kljub mnogim raziskavam pa je koordinacija še vedno precejšnja neznanka, tako kot tudi vsa

človeška dejavnost, ki je v večji meri odvisna od delovanja CŽS. Zato tudi koeficient dednosti

ni natančno določen, se pa predvideva, da je sorazmerno visok. Njegova vrednost naj bi se

gibala okoli h2 = 0,80 ( Pistotnik, 2015).

Pocrnjič (2016), je zaradi lažjega razumevanja širšemu krogu nogometnih trenerjev h

koordinaciji nogometašev uvrstil naslednje sposobnosti:

- Hitrost izvajanja zapletenih motoričnih struktur, predvsem novih (učenje tehnike, učenje

taktičnih kombinacij).

- Občutek za ritem (varanje brez in z žogo, sprememba ritma igre).

- Timing kot sposobnost izvedbe neke gibalne akcije v točno določenem trenutku (skok za žogo

pri udarcu z glavo, vratar pri iztekanju na predložek).

- Motorična učljivost (eni se hitro naučijo novih gibanj).

- Sposobnost usklajenega delovanja rok, nog in trupa (varanje z žogo, vodenje žoge).

- Agilnost kot sposobnost hitrega spreminjanja smeri gibanja (varanje, odkrivanje).


9

- Lateralnost (sposobnost enakovrednega uporabljanja obeh ekstremitet nog – rok).

- Spacializacija kot sposobnost ocenjevanja prostorskih in časovnih odnosov med lastnim

gibanjem, gibanjem drugih igralcev in gibanjem žoge.

- Preciznost (natančnost) zadevanja cilja ali v cilj (natančna podaja do soigralca ali strel na

vrata). Nekateri avtorji jo obravnavajo ločeno, tj. kot eno primarnih sposobnosti, drugi jo

obravnavajo kot eno od sposobnosti koordinacije.


10

3.1.4 HITROST

Hitrost je sposobnost izvesti gibanje v najkrajšem možnem času. Pojavlja se predvsem pri

premagovanju kratkih razdalj s cikličnim gibanjem (tek, plavanje, kolesarjenje ipd.) in v

gibalnih nalogah, ki zahtevajo izvedbo posameznega giba v najkrajšem možnem času. Od vseh

gibalnih sposobnosti je hitrost v največji meri odvisna od dednih lastnosti, saj njen koeficient

prirojenosti znaša preko 0,90. To vsekakor kaže na majhne možnosti, da bi se s treningom

vplivalo na njen razvoj (razvije se jo lahko le še okrog 10 % glede na prirojene danosti)

(Pistotnik, 2015, str. 100).

Oblike hitrosti, pomembne za nogometaše po Pocrnjiču (2016):

– Hitrost posamičnega giba, pomembna za blokiranje udarca, izbijanje žoge, odvzemanje

žoge, varanje z žogo, nepredvidena nenadna podaja ali udarec na gol, obramba vratarja.

– Hitrost frekvence je število gibov v časovni enoti, kjer ne prihaja do premagovanja

zračnega upora (tapping z nogo, tek s križnim korakom).

– Hitrost motorične reakcije je hitrost reagiranja na signal (žoga ali igralec) z ustreznim

gibanjem. Nogomet zahteva »komplicirano« motorično reakcijo, saj je treba največkrat

hitro izbrati ustrezno gibanje glede na žogo in gibanje igralcev na igrišču. Trajanje

reakcije je lahko od 0,25 do 1 sekunde, sestavlja pa jo več faz.

1. faza je zaznavanje žoge oz. igralca; 2. faza je določanje smeri in hitrosti gibanja;

3. faza je določanje vseh elementov gibanja; 4. faza je realizacija reagiranja (izvedba

konkretne akcije).

– Štartna hitrost je hitrost, kjer se neko gibanje čim hitreje začne, in sicer od mirovanja

do polne hitrosti. Je stopnjevanje hitrosti. Odvisna je od hitrosti reakcije, hitrosti

gibanja, odrivne moči in tehnike teka. Pomembna je pri varanju z in brez žoge,

odkrivanju, pokrivanju in dvojni podaji.

– Hitrost lokomocije je hitrost, s katero se lahko igralec premika po igrišču (hitri tek več

kot 5 metrov). Je zelo sestavljena, saj nanjo vplivajo tudi odrivna moč, gibljivost,

tehnika teka, frekvenca gibanja nog in medmišična koordinacija. Pomembna je pri

protinapadu, vključevanju obrambnih igralcev v napad in napadalcev v obrambo,

prevzemanju in nadomeščanju.

– Hitrost spreminjanja teka smeri je hitrost prehajanja iz ene smeri gibanja v drugo in to

pod različnimi koti brez žoge. Pomembna je pri varanjih brez žoge, odkrivanjih,

pokrivanjih.

– Hitrost vodenja žoge je hitrost prehajanja iz ene smeri gibanja v drugo in to pod

različnimi koti z žogo. Ta oblika je še posebej značilna in pomembna za nogometaše.

Pomembna je pri vodenjih žoge in varanjih z žogo.

Slednji dve obliki hitrosti od nogometašev ne zahtevata le hitrega izvajanja cikličnih gibanj,

temveč tudi aciklična gibanja. To dejstvo se pri treniranju nogometašev pogosto pozablja.


11

3.1.5 RAVNOTEŽJE

Ravnotežje je sposobnost hitrega oblikovanja nadomestnih (kompenzacijskih) gibov, ki so

sorazmerni z odkloni telesa v stabilnem položaju, kadar se le-ta ruši. Vložena sila, ki je za to

potrebna, mora biti sorazmerna sili, ki je izzvala odklone telesa od stabilnega položaja, ker se

v nasprotnem primeru lahko ravnotežni položaj poruši v drugo smer ali pa ni dovolj sile za

povratek v stabilen položaj. Glede na to bi lahko ravnotežje opredelili tudi kot sposobnost za

natančno določitev smeri in intenzivnosti kompenzacijskih gibov, s katerimi se ohranja ali

vzpostavlja stabilen položaj telesa v prostoru.

Težišče človeka, ki stoji (vertikalen položaj telesa, kjer je teža enakomerno porazdeljena na obe

nogi), zaradi vplivov sile gravitacije na njegovo telo stalno niha (osicilira – minimalni odkloni

od vertikale). Zaradi tega se morajo nenehno in hitro oblikovati ustrezni korekcijski programi,

s katerimi se ohranja stabilen položaj. To izgleda tako, kot da bi človek za trenutek izgubil

ravnotežje in ga v naslednjem trenutku zopet vzpostavil (korekcijski programi se sprožajo

samodejno). Nihanje težišča v bočni ravnini se tako lahko pojavlja v frekvenci od 40 do 85

odklonov na minuto, pri čemer so lahko razponi nihajev od 5 pa celo do 30 mm. Sorazmerno z

višjim nivojem ravnotežja so razponi odklonov manjši in ravnotežni položaj se lažje ohranja.

Pri tem morajo biti kompenzacijski gibi seveda izvedeni v nasprotni smeri odklonov težišča in

biti izvršeni z ustrezno silo, da se projekcija težišča telesa ohrani v mejah podporne ploskve

(Pistotnik, 2015, str. 109).

Pistotnik (2015) je ugotovil, da naj bi glede na izsledke raziskav obstajali dve pojavni obliki

ravnotežja:

– Sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja je sposobnost hitrega oblikovanja

popravkov gibanja, ki so sorazmerni z odkloni telesa od stabilne postavitve v nekem

ravnotežnem položaju. Ohraniti ravnotežni položaj pomeni, da mora projekcija težišča

človekovega telesa padati v mejah njegove podporne ploskve. Na človekovo telo pa

stalno delujejo sile, ki rušijo njegov ravnotežni položaj, zato se morajo nenehno

oblikovati ustrezni korekcijski gibalni programi, s katerimi se nevtralizira nihanje

težišča in s tem prepreči izguba ravnotežja. Ta sposobnost je pomembna, ko se

posameznik nahaja v nekem labilnem položaju, nanj pa delujejo večje zunanje sile, ki

ta položaj rušijo, kot so: nasprotnik, sila inercije giba, masa pripomočka ipd., ali pa

takrat, kadar se izključijo posamezni sprejemniki, ki so pomembni za ohranjanje

ravnotežnega položaja (predvsem čutilo vida).

– Sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja pa je sposobnost hitre postavitve v

stabilen položaj po motnjah ravnotežnega organa. Po nekem gibanju, ki se hitro

zaustavi, se namreč ravnotežni položaj zaradi gibanja tekočine v ravnotežnem organu

poruši, zato ga je treba ponovno in čim hitreje stabilizirati, da ne bi prišlo do padca, ki

pomeni razširitev podporne ploskve. Osnovne informacije za izdelavo korekcijskega

gibalnega programa naj bi se v takem primeru pridobivale iz pomožnih sprejemnikov

(vid, sluh, tip, napetost v mišicah ipd.), ki v center posredujejo korektne informacije o

položaju telesa v prostoru. Iz vestibularnega aparata namreč prihajajo napačne

informacije, saj po zaključku gibanja zaradi inercije tekočina še vedno kroži v kanalih

ravnotežnega ograna in tako draži čutne dlačice, zato v center za ravnotežje ne morejo

posredovati pravilnih informacij.


12

Na osnovi sinteze informacij iz ostalih receptorjev pa se zazna, kakšno je resnično stanje

in v centru za ravnotežje se, na podlagi teh informacij, oblikujejo ustrezni korekcijski

gibalni programi (pravilni gibalni odgovori). Ti odgovori morajo biti skladni s silo in s

smerjo odklonov telesa, ki nastajajo zaradi napačnih informacij, posredovanih iz

vestibularnega aparata. Ta sposobnost je pomembna predvsem takrat, kadar posameznik

izvaja hitre spremembe smeri gibanja ali pa zaustavitve po rotacijskih gibanjih (obrati,

prevrati, premeti, piruete ... – pri športni gimnastiki, umetnostnem drsanju, plesu ipd.)


13

3. 1. 6 NATANČNOST

Natančnost je sposobnost določitve ustrezne smeri in sile pri usmeritvi lastnega telesa ali

nekega objekta (projektila) proti želenemu cilju v prostoru. Pomembna je pri gibalnih nalogah,

kjer se zadeva (tarča), ali pa tam, kjer je potrebno gibanje izvesti natančno po določeni poti

(krivulji, trajektoriji) oz. v predpisani obliki.

Ta sposobnost je slabo raziskana, zato o njeni strukturi ne obstajajo natančnejše informacije.

Ravno tako so tudi dejavniki, od katerih je odvisna, slabo poznani, zato tudi koeficient dednosti

ni natančno znan. Ve se le, da osnovne informacije za oblikovanje glavnih in korekcijskih

gibalnih programov za natančno izvedbo gibanja v osrednji živčni sistem posredujejo predvsem

čutilo vida (informacije o cilju, razdalji, gibanju ipd.) in kinestetična čutila (občutenje

mišičnega napenjanja). Iz prakse pa je znano, da je natančnost v pozitivni povezavi z vsemi

osnovnimi motoričnimi sposobnostmi in njihov nivo omogoča tudi doseganje višjega nivoja

natančnosti (predvsem gibljivost, moč in koordinacija). Nekateri jo pojmujejo tudi kot eno od

pojavnih oblik koordinacije (Pistotnik, 2015, str. 115).

Po Pistotniku (2015) naj bi hipotetično obstajali dve pojavni obliki preciznosti:

– Pri pojavljanju sposobnosti natančnega vodenja objekta ima vadeči možnost s

korekcijskimi gibalnimi programi ves čas vplivati na smer in hitrost objekta, ki se

približuje cilju ali se giblje na določeni poti. Za takšno delovanje so značilni procesi

reaferetacije, ki omogočajo sprotne popravke osnovnega gibalnega programa. Na

osnovi nenehnega dotoka informacij iz okolja se namreč gibanje objekta nenehno

popravlja tako, da se ga usmerja čim bliže želenemu cilju ali želenemu gibalnemu izrazu

(pojavlja se sukcesivna, tj. zaporedna obdelava informacij). Ta pojavna oblika

natančnosti je pomembna pri vseh športih, kjer se ima nenehen nadzor nad objektom, ki

se giblje. To so npr.: karate (roka ali noga), boks (pest), sabljanje (konica sablje), hokej

(vodenje ploščka v gol), alpsko smučanje (vodenje zavojev med vratci) padalstvo

(vodenje telesa v cilj) ipd.

– Pri pojavljanju sposobnosti natančnega zadevanja z izvrženim objektom pa je značilno,

da se na osnovi enkratne združitve (sinteze) informacij iz okolja in iz telesa izdela

program za izmet objekta (lansiranja) pri zadevanju cilja. Ena sama aferentna sinteza

vizualnih in kinestetičnih informacij mora namreč nuditi vse elemente za določitev poti

(krivulje) in sile, ki sta potrebni za gibanje objekta do cilja (pojavlja se simultana, tj.

hkratna analiza informacij). Če so informacije korektne in njihova analiza uspešna

(izkušnje), bo objekt cilj zadel, v nasprotnem primeru pa ne. Od trenutka, ko je objekt

izvržen, se namreč ne more več vplivati na njegovo smer in hitrost. Pomeni, da se mora

celotno gibanje programirati pred izmetom, ker med približevanjem objekta k cilju

izvajanje korekcijskih programov ni več mogoče. Ta pojavna oblika natančnosti je npr.

pomembna pri: rokometu (met na gol), tenisu (udarec žogice), odbojki (udarec žoge),

lokostrelstvu (let puščice) nogometu (udarec na gol) ipd.


14

3.1.7 VZDRŽLJIVOST

Vzdržljivost spada med gibalne sposobnosti in je pomembna zato, da lahko neko dejavnost,

npr. šport, izvajamo dalj časa. Pomembna je za vse športe in je ena izmed najpomembnejših

sposobnosti nogometaša; če ima igralec dobro tehniko in je slabo vzdržljiv, bo zelo težko

uspešen v dvobojih s svojimi nasprotniki. Če pa bo imel dobro tehniko in dobro vzdržljivost,

bo v dvobojih zelo dober. Vzdržljivost se deli na: hitrostno, dolgotrajno in superdolgotrajno

vzdržljivost; vse imajo različne biološke in psihološke osnove ter omejitvene dejavnike (Ušaj,

2003).

Funkcionalne sposobnosti so odgovorne za energijske procese v organizmu, delimo jih na

aerobne in anaerobne zmogljivosti. Te kapacitete so odvisne od delovanja dihalnega in srčno-

žilnega in nekaterih drugih sistemov v organizmu (jetra, prebavila). Telesno vadbo oziroma

trening z nizko ali srednjo intenzivnostjo, ki traja malo dalj časa, imenujemo aerobni trening. S

kemičnimi procesi, kjer je prisoten kisik, se ustvarja energija, ki jo porabljamo za delo mišic.

Pri tem izgorevajo maščobe in ogljikovi hidrati. Nogometaši, ki so bolj vzdržljivi in bolje

fizično pripravljeni, pri dolgotrajnem aerobnem naporu porabljajo predvsem maščobe, zaradi

česar so bolj vzdržljivi, kar jim omogoča večje varčevanje s porabo potrebnih ogljikovih

hidratov (Pocrnjič, 2016).

Delitev in razumevanje vzdržljivosti v nogometu predlaga Pocrnjič (2016):

– Osnovna vzdržljivost je vzdržljivost za daljše izvajanje zmerne intenzivnosti, predvsem

v prvi fazi pripravljalnega obdobja. V tekmovalnem obdobju je priporočena manjša

količina treninga vzdržljivosti, in sicer 1- do 2-krat na mesec. To je podlaga za različne

nogometne motorične aktivnosti tistih gibanj, ki se ponavljajo in so značilne za

nogometno igro. Ta gibanja v nogometu so tek s spremembami smeri, tek nazaj,

poskoki, padanja in lažja gibanja z žogo.

– Specialna vzdržljivost: je vzdržljivost oziroma sposobnost, ki je pri vsakem športu

drugačna. Torej je značilna za vsak šport posebej (nogomet, rokomet, košarka,

gimnastika idr.)

Za nogomet je značilno:

– veliko visokih skokov, nato padanj in hitrih vstajanj;

– veliko kratkih šprintov z eksplozivnim startom in z maksimalno hitrostjo;

– veliko teka v zmernem tempu in manj hitrega teka do 15 metrov;

– veliko sprememb hitrosti teka in sprememb smeri;

– veliko preigravanja, tehnični elementi vodenja, udarci v veliki, maksimalni

hitrosti.


15

– Aerobna vzdržljivost: pri tej vrsti vzdržljivosti je utrip srca med ukvarjanjem z

aktivnostjo od 100 do 160 utripov na minuto. Energija se tvori iz procesov, kjer se lahko

še porablja kisik. Pri procesih tvorbe energije telo uporablja dve vrsti goriv iz ogljikovih

hidratov (glikogen, glukoza) in maščob (proste maščobne kisline, glicerol).

– Anaerobna vzdržljivost: pri tej vzdržljivosti se porablja le tista energija, ki nastaja brez

kisika, saj je utrip srca več kot 180 utripov na minuto in je vzdržljivost v

najintenzivnejšem naporu. Taka intenzivnost traja le do 10 sekund.

– Aerobno-anaerobna vzdržljivost: utrip srca pri tej vzdržljivosti je med 160 in 180

utripov srca na minuto.


16

4 OCENA IGRE, USPEŠNOST V NOGOMETNI IGRI

Ocene uspešnosti sem podal za vsako posamezno tekmo posebej ter nato izračunal povprečno

oceno.

Uporabil sem petstopenjsko ocenjevalno lestvico z naslednjimi opisniki po Pocrnjiču (2012).

OCENA OPIS

5 Igralec je izredno uspešen, superioren in vidno izstopa. Ima

nadpovprečne motorične, tehnične in taktične sposobnosti. Tudi

psihološke lastnosti ima ustrezne zahtevam nogometne igre.

4 Igralec igra zelo dobro, vendar ne iztopa kot igralec, ki je dobil oceno

5. Določene sposobnosti in lastnosti ima nekoliko slabše razvite kot

igralec z oceno 5.

3 Igralec igra povprečno in ima povprečne sposobnosti in lastnosti. V

igri je sicer aktiven in koristen, vendar ne izstopa kot igralci z oceno 5

in 4.

2 Igralec je na meji koristnosti v igri. V igri je skoraj neopazen,

neiniciativen in navidezno nezainteresiran. Sposobnosti in lastnosti

ima na slabem nivoju.

1 Igralec je tako neuspešen, da vidno izstopa. Igra nekoristno oziroma je

pasiven in nezainteresiran. Ima tudi slabe motorične, tehnične, taktične

in psihološke sposobnosti.

Uspeh v katerikoli športni dejavnosti, torej tudi v nogometu, je odvisen od več dejavnikov, ki

so med seboj neločljivo povezani. Pomembnost udeležbe posameznega dejavnika je različna.

Prav gotovo bo dosegel boljše rezultate tisti, pri katerem so ti odnosi optimalni.

- D1 zunanji dejavniki, dejavniki okolja

Odnos in interes do športa nasploh in nogometa posebej, športna tradicija, materialna in

finančna vlaganja, naravne možnosti za igranje nogometa, tehnične možnosti (naprave,

rekviziti, oprema), organiziranost nogometa, številnost nogometne populacije,

strokovne in znanstvene informacije ter strokovni kader.

- D2 notranji dejavniki

So značilnosti, lastnosti in sposobnosti igralca. To je organiziran sistem psihomatičnih

dimenzij, duševno-telesno-družbenega stanja. Sem uvrščamo zdravstveno stanje,

morfološke značilnosti, nogometne motorične sposobnosti (kot sinteza osnovnih

motoričnih in funkcionalnih sposobnosti, tehnike in prvin taktike), taktiko igre

(skupinska in moštvena), kognitivne sposobnosti, vedenjske lastnosti in sociološke

značilnosti.

- D3 Transformacijski proces (vadba)

Sem spadajo začetni izbor in nadaljnja selekcioniranja, izbira dejavnosti in sredstev,

volumen obremenitve, metode treniranja, oblike dela, način vodenja in drugo.

Večdimenzionalnost, od katere je – vsaj hipotetično – odvisen uspeh v igri, lahko izpišemo v

obliki enostavne linearne enačbe:


17

U = D1k1 + D2 k2 + D3k3 + ... ∑𝑘𝑛

U = uspeh v igri, D1 = zunanji dejavnik, D2 = notranji dejavnik, D3 = proces treniranja,

k = vrednost posameznega dejavnika v uspehu v igri, ∑ = napaka v enačbi (Elsner, 2004).


18

Tekmovalna uspešnost

celotna delna posamična

absolutna kategorijska

Potencialna uspešnost

celotna delna

letna etapna

absolutna kategorijska

Enostopenjski linearni model

(enačba specifikacije)

Večstopenjski linearni model

Zunanji dejavniki

Neposredni dejavniki:

nasprotnik

pogoji tekmovanja

(vreme, sodniki ...)

Posredni dejavniki:

pogoji treniranja

tehnološko-materialno-

finančni dejavniki

(pripomočki, denar …)

treniranje in priprava

(vzgoja, tehnika …)

Notranji dejavniki (športnik)

Realizacijske in mobilizacijske

razsežnosti:

(kognitivne sposobnosti, taktično

znanje, konativne lastnosti,

motivacija, socialni status).

Temeljne razsežnosti:

morfološke

značilnosti

funkcionalne

sposobnosti

zdravstveno stanje

motorične

sposobnosti

gibalne strukture

Igralne izkušnje

Splošni sociološki dejavniki

Družbena klima, tradicija,

osnovni pogoji.

Izobraževanje in

organizacija trenerjev,

sodnikov, managerjev.

Teoretično in znanstveno-

raziskovalno delo.

Odločitveni in ekspertni sistemi Večstopenjska regresijska analiza

Teorija uspešnosti športnika

posledica vzroki posledica

predvideni

rezultat

Slika 1: PRIKAZ TEORIJE USPEŠNOSTI ŠPORTNIKA

dejanski

rezultat

primerjava

rezultatov


19

Slika 2: MODEL SODOBNEGA NOGOMETAŠA (Pocrnjič, 2012)

KONATIVNE LASTNOSTI

- Optimalna agresivnost.

- Optimalna anksioznost.

- Ekstravertiranost.

- Intrizična motivacija.

- Trdoživost.

MOTORIČNE SPOSOBNOSTI

- Koordinacija gibanja.

- Eksplozivna moč.

- Hitrost.

DINAMIČNA

TEHNIKA

- Upravljanje žoge.

- Hitrost vodenja

žoge.

- Hitrost

spremembe smeri.

FUNKCIONALNE ZMOŽNOSTI

- Anaerobno-aerobna

vzdržljivost

MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI

- Večja relativna teža.

- Malo podkožne maščobe.

- Telesna višina (170 do 188 cm). TAKTIČNA INTELIGENTNOST

- Specializacija.

- Inteligentnost.

- Smisel za igro.


20

4.1 MODEL IGRE

Model igre je način medsebojnega sodelovanja – komunikacije med igralci v obeh fazah igre.

Na eni strani je pogojen z doslej uveljavnimi zakonitostmi tega sodelovanja in na drugi strani s

sposobnostjo igralcev. Je nadgradnja sistema igre in funkcija sestavnih situacij ter strukturne

osebnosti. Gre za organizirani sistem, ki imitira želeno organiziranost in usklajenost delovanja

igralcev v vseh fazah igre. Model je abstrakten, namišljen sistem, čigar naloga je posnemati

izbrane najpomembnejše spremenljivke trenutne in prihodnje stvarnosti.

Sodobni model je način igre, ki ga demonstrirajo najuspešnejša nogometna moštva v Evropi in

svetu. Je način medsebojnega sodelovanja med igralci v obeh fazah igre. V okviru tega

sodelovanja med igralci obstajajo nekatere zakonitosti, ki so posledica razvoja nogometne igre.

Danes govorimo o enotnem sodobnem modelu nogometne igre, saj med najkakovostnejšimi

moštvi v svetu v načinu igre ni več toliko razlik kot v preteklosti. Takrat smo govorili o različnih

nogometnih šolah (evropska, južnoameriška, angleška in še konkretneje npr.: italijanska,

madžarska, češka, nemška, brazilska, argentinska, jugoslovanska itd.) Sodelovanje med igralci

in dinamika igre sta najpomembnejši značilnosti sodobnega modela nogometne igre (Verdenik,

1999, str. 11–12).

V zdajšnjem modelu igre moramo vse bolj upoštevati »nova« dejavnika – čas in prostor. Zaradi

vse boljše organizacije, telesne pripravljenosti in večje pozitivne agresivnosti igralcev

je časa za počasno igro vse manj. To ne velja le za igro v fazi napada, ampak tudi za obrambo.

Zato mora biti igra tekoča, brez nepotrebnega zaustavljanja žoge. Takšna igra zahteva

obvladanje žoge v hitrem gibanju. Dejavnik čas je torej sestavljen iz hitrosti gibanja igralca

brez žoge in hitrosti obvladanja žoge ter reševanja igralnih situacij.

Dejavnik prostor zahteva v prvi vrsti pravočasno izkoriščanje nastalega praznega dela igrišča

glede na igro nasprotnika, kar omogoča spreminjanje igralnih položajev igralcev v vzdolžni in

prečni smeri. Tako kot časa je tudi prostora za igro vse manj. Stisnjena formacija branečega

moštva, zlasti ko je igra počasna, ne omogoča uspešnega zaključevanja napada.

Vedno uspešnejši je tisti model igre, pri katerem so akcije hitre (od odvzema žoge do zaključka

preteče od 1 do 10 sekund), usmerjene neposredno proti vratom, s čim manjšim številom

dotikov žoge, akcije se izvedejo iz dobro organizirane obrambe na lastni polovici in se končajo

s hitrim protinapadom, v katerem sodeluje več igralcev in ne le posameznik. Pri tem seveda

prehodi iz napada v obrambo in morda ponovno v hiter napad ne dovoljujejo menjave ritma in

odmorov, temveč zahtevajo kontinuirano igro (Elsner, 2004).


21

4.2 OPIS TESTOV

Za opise testov sem uporabil interno gradivo NK Interblock – testiranje.

4.2.1 TELESNA VIŠINA

Telesno višino smo trenerji merili s pomočjo merilnega traku, prilepljenega na steno v notranjih

prostorih. Igralci so se pred meritvijo sezuli in vzravnali. S trikotnim ravnilom smo odmerili

najvišjo točko na glavi in jo odčitali z merilnega traku.

4.2.2 TELESNA TEŽA

Prav tako kot višino smo tudi telesno težo merili v notranjih prostorih s pomočjo tehtnice, ki

smo jo prej testirali z 10 kg utežjo za točnost rezultatov. Nogometaši so se za večjo natančnost

rezultatov sezuli in slekli do spodnjega perila.


22

4.2.3 SKOK V DALJINO Z MESTA – SDM

Število merilcev: 1

Rekviziti: Merilni trak (5 m), ki ga ob črti položimo in pričvrstimo. Ravna palica za lažje

odčitavanje položaja pete zadnje noge.

Prostor: Sečišče gol avta in 5-metrskega prostora.

Naloga: Merjenec stopi za posebej označeno črto. S tega mesta se sonožno odrine in poskuša

doskočiti čim dlje v polje. Pred odrivom lahko zamahuje z rokama, niha v kolenih gor in dol

ali se dviga na prste, ne sme pa napraviti poskoka. Skače v nogometnih čevljih.

Merjenje: Dolžino skoka meri en merilec s pomočjo ležečega merilnega traku. Rezultat

odčitamo tam, kjer je viden odtis pete, ki je bližja odrivnemu mestu. Meritve so do centimetra

natančne. Skok je nepravilen v naslednjih primerih:

- če merjenec naredi dvojni odriv, preden skoči;

- če s prsti prestopi odrivno črto;

- če odriv ni sonožen;

- če se pri doskoku z rokami dotakne preproge za petami;

- če se pri doskoku usede.

Vsak nepravilen skok se ponavlja.

Navodilo merjencu: Naloga se demonstrira in istočasno pojasnjuje. »S to nalogo želimo izmeriti

vašo sposobnost skočiti čim dlje. Postavili se boste tako (pokažemo) in z odrivom obeh nog

skočili čim dlje v polje. Tudi doskočiti morate na obe nogi in paziti, da pri tem ne naredite

prestopa. Nepravilen skok boste ponavljali.«

Položaj merilca: 0,5 m od merilnega traku in pred merjencem.

Predhodni poskusi: Da, eden.

Število ponovitev: 3

Sposobnost: Osnovna motorika – eksplozivna moč.


23

4.2.4 HITER TEK S SPREMEMBAMI SMERI – TSS

Slika 3: HITER TEK S SPREMEMBAMI SMERI - TSS


Rekviziti: štoparica, 10 velikih stožcev, meter

Prostor: Odprt prostor minimalnih dimenzij 12 m x 10 m. V prostor postavimo podstavke: 2

stožca za start, sledijo si stožci 3 m naprej, 2 m v desno, 2 m naprej, 5 m v levo, 3 m naprej, 3

m v desno in 2 m naprej, postavimo zadnja dva stožca, ki označujeta ciljno črto.

Naloga: Merjenec stoji za startno črto bližje levemu podstavku. Na znak čim hitreje steče okrog

podstavkov, ki jih obide z zunanje strani. Naloga je končana, ko preteče ciljno črto, ki jo

označujeta dva podstavka.

Merjenje: Rezultat je izražen v sekundah, na desetinko (0,1) sekunde natančno. Čas se meri od

startnega znaka do trenutka, ko merjenec s prsmi preide ciljno črto. Če merjenec obide

podstavke z napačne strani, ga ustavimo in poskus mora ponoviti.

Navodilo merjencu: Nalogo pokažemo in opišemo. »Z nalogo boste prikazali svojo sposobnost

hitrega teka s spreminjanjem smeri pod pravim kotom. Postavite se med podstavka bližje

levemu (pokažemo), na moj znak »zdaj« čim hitreje stecite 3 m naprej, 2 m v desno, 2 m naprej,

5 m v levo, 3 m naprej, 3 m v desno in nazadnje še 2 m naprej preko ciljne črte. Podstavke

obidite vedno z zunanje strani. Nalogo končate, ko pretečete ciljno črto, ki jo označujeta dva

podstavka na koncu.«

Položaj merilca: Merilec stoji najprej ob strani in 1 m pred merjencem. Po uspešnem startu

merjenca spremlja s pogledom in se hkrati čim hitreje pomakne do ciljnih podstavkov, da bo

natančneje videl prihod merjenca v cilj.

Predhodni poskusi: Da, eden. Namenjen je merjenčevemu pridobivanju predstave, da mora

podstavke preteči z zunanje strani.

Število uspešnih ponovitev: 3

Sposobnost: nogometna motorika – hitrost krivočrtnega teka


24

4.2.5 KOMBINIRANI POLKROG – KP

Slika 4: KOMBINIRANI POLKROG

Število merilcev: 1 merilec in 1 zapisnikar

Rekviziti: 7 stojal, 1 žoga, štoparica

Prostor za izvajanje meritev: Test se lahko izvaja v prostoru minimalnih dimenzij 25 m x 20 m.

V polkrogu na tleh postavimo stojala, kot je prikazano na Sliki 1: kombinirani polkrog. Stojali

1 in 7 sta postavljeni na sečišču kroga s srednjo črto. Stojala 2, 3 in 4 so na polkrožni črti v

medsebojni oddaljenosti 7,1 m. Stojalo 6 je na polovici oddaljenosti stojal 4 in 7. Stojalo 5 je v

oddaljenosti 2 m od stojala 6 ter vzporedno s središčnico.

Naloga: Merjenec postavi žogo na tla približno 20 cm ob stojalu. Na znak »pozor« in »zdaj«

udari žogo med stojali 3 in 4, steče v polkrogu do žoge, vodi žogo med stojali 4, 5, 6 in 7 ter

udarja žogo med stojali 3 in 2, steče okrog vseh stojal v polkrogu, sprejme in vodi žogo mimo

stojala 2 in jo udari v cilj ter tudi sam steče v cilj. Merjenec ponovi nalogo 3-krat.

Merjenje: Meri se čas izvedbe naloge. Začetek izvajanja naloge je znak »zdaj«. Naloga je

končana, ko sta žoga in merjenec prešla prečno linijo. Čas merimo v desetinkah (0,1) sekunde.

Položaj merilca: Na sredini igrišča

Predhodni poskusi: Ne


Sposobnost: nogometna tehnika z žogo in motorika


25

4.2.5 ŠPRINT 20 m – S20M, ŠPRINT 60 m – S60M


Rekviziti: štoparica, piščalka, klobučki

Prostor: Odprt prostor minimalnih dimenzij 60 m x 3 m. Start in cilj, ki sta dolga 2 m in

medsebojno vzporedna, označimo s klobučki. Prvo oznako postavimo na startu in drugo v

oddaljenosti 20 m od starta.

Naloga: Merjenec stoji 0,5 m pred startno črto (visoki start). Po znaku »pozor« in žvižgu s

piščalko čim hitreje preteče razdaljo 20 m. Naloga je končana, ko merjenec s prsmi preide ciljno

črto.

Merjenje: Rezultat je izražen v sekundah, in to na desetinko (0,1) sekunde natančno. Merjenec

teče v nogometnih čevljih. Površina tekališča je suha. Če je start nepravilen (start pred znakom,

prestop), ga ustavimo in start mora ponoviti.

Navodilo merjencu: Pokažemo in opišemo začetni položaj. Poudarimo pravilno tehniko teka po

prstih, potisk bokov naprej in pogled približno 10 m predse. »S to nalogo ugotavljamo hitrost

teka. Pripravite se z visokim startom izza te (pokažemo) črte na tleh. Ko zaslišite žvižg piščalke,

čim hitreje pretecite razdaljo 20 m in ciljno črto. Start ni pravilen, če stečete pred žvižgom.«

Položaj merilca: Merilec stoji na sredini 20-metrske razdalje, piščalko ima v ustih, drži

štoparico in zapisuje dosežene rezultate.

Predhodni poskusi: Ne


Sposobnost: hitrost


26

4.2.6 VODENJE ŽOGE S SPREMEMBAMI SMERI – VSS

Slika 5: VODENJE ŽOGE S SPREMEMBAMI SMERI – VSS


Rekviziti: štoparica, 10 stožcev, meter

Prostor: Odprt prostor minimalnih dimenzij 12 m x 10 m. V prostor postavimo stožce: 2 stožca

za začetek, sledijo si stožci 3 m naprej, 2 m v desno, 2 m naprej, 5 m v levo, 3 m naprej, 3 m v

desno, 2 m naprej postavimo zadnja dva stožca, ki označujeta ciljno črto.

Naloga: Merjenec stoji z žogo tik za začetno črto, bližje levemu stožcu. Na znak »zdaj« začne

čim hitreje voditi žogo s poljubno nogo 3 m naprej do prvega stožca, zavije v desno, vodi žogo

2 m do drugega podstavka, zavije v levo, vodi žogo 5 m do četrtega podstavka, zavije v desno,

vodi naprej do petega, zavije v desno, vodi žogo 3 m do šestega podstavka, zavije v levo in vodi

žogo 2 m naprej proti ciljnima podstavkoma. Podstavke obide z zunanje strani. Naloga je

končana, ko z žogo preide ciljno črto, označeno z dvema podstavkoma.

Merjenje: Rezultat je izražen v sekundah, in sicer na desetinko (0,1) sekunde natančno. Čas se

meri od startnega znaka do trenutka, ko merjenec z žogo preide ciljno črto. Če merjenec obide

podstavke z napačne strani, ga ustavimo in poskus mora ponoviti.

Navodilo merjencu: Nalogo pokažemo in opišemo. »Z nalogo boste prikazali svojo sposobnost

hitrega vodenja žoge s spreminjanjem smeri pod pravim kotom. Postavite se med podstavka

bližje levemu (pokažemo), na moj znak »zdaj« čim hitreje stecite 3 m naprej, 2 m v desno, 2 m

naprej, 5 m v levo, 3 m naprej, 3 m v desno in nazadnje še 2 m naprej preko ciljne črte. Stožce

obidite vedno z zunanje strani. Nalogo končate, ko pretečete ciljno črto z žogo, ki jo označujeta

dva podstavka na koncu.«

Položaj merilca: Merilec stoji najprej ob strani in 1 m pred merjencem. Po uspešnem startu

merjenca spremlja s pogledom in se hkrati čim hitreje pomakne do ciljnih podstavkov, da bo

natančneje videl prihod merjenca na cilj.


Sposobnost: nogometna motorika – hitrost vodenja žoge


27

5 OPREDELITEV PROBLEMA, CILJI, HIPOTEZE IN METODE

5.1 OPREDELITEV PROBLEMA

Pri načrtovanju treningov je treba razumeti in upoštevati biološki razvoj in v sam trening

vključevati elemente, ki so za določeno starost najpomembnejši. Ena od takšnih motoričnih

sposobnosti je zagotovo tudi koordinacija, ki jo je z vsakim zamujenim letom mogoče izboljšati

le še v manjši meri. Zaradi časa, v katerem živimo, in razvoja tehnologije so otroci vse manj na

igriščih ter v naravi in vse več doma pred računalniki in drugimi elektronskimi napravami.

Trenerji v nogometnih klubih opažamo, da je to eden ključnih problemov za slabšo razvitost

osnovne motorike pri otrocih.

Pri prvih resnih selekcioniranjih v klubu je lahko zelo koristno in smiselno, da imamo pri

vsakem igralcu poleg ocen uspešnosti nogometne igre tudi rezultate testiranj, ki nam lahko

pokažejo nekatere prednosti oziroma slabosti pri nadaljnjem razvoju posameznika. Treba je

vedeti, kakšen je odstotek dednosti posamezne motorične sposobnosti ter v kakšni meri jih

bomo lahko s treningom razvijali oz. izboljšali. V praksi se namreč dogaja, da lahko nekateri

igralci, ki v igri 3 : 3 oz. 7 : 7 izstopajo zaradi svojih tehničnih sposobnosti, ob prehodu na igro

9 : 9 oziroma 11 : 11 pa so zaradi večjega prostora in posledično daljših pretečenih razdalj

precej manj uspešni zaradi slabše hitrosti, koordinacije ali katere druge motorične sposobnosti.

V diplomski nalogi sem analiziral povezanost med posameznimi motoričnimi testi in oceno igre

v selekciji U14. S tem želim prikazati, katere so tiste motorične sposobnosti, ki za omenjeno

starostno kategorijo dajejo igralcem najvišje ocene, z rezultati pa želim olajšati delo pri

začetnem izbiranju (»skavtingu«) igralcev in določiti smernice pri vseh nadaljnjih izbiranjih

(»selekcioniranjih«) mlajših selekcij.

5.2 CILJI DIPLOMSKE NALOGE

– Predstaviti nabor testov, primernih za mlade nogometaše.

– Predstaviti povezavo med uspešnostjo na posameznih motoričnih testih in uspešnostjo v

nogometni igri.

– Ugotoviti, rezultati katerih testov najbolj napovedujejo – imajo največjo napovedno

vrednost glede uspešnosti v nogometni igri.

– Preveriti motorične (gibalne) sposobnosti izbranih nogometašev in upoštevanje rezultatov

pri načrtovanju individualnega razvoja igralcev.

5.3 HIPOTEZE

H1: Igralci, ki so uspešnejši na testu hitrosti teka na 20 m, so bolj uspešni v nogometni igri.

H2: Rezultati merjencev v testu kombinirani polkrog (KP) najbolje napovedujejo uspešnost

igralca v nogometni igri.

H3: Igralci, pri katerih je razlika med tekom s spremembo smeri (TSS) in vodenjem s

spremembo smeri (VSS) manjša, so bolj uspešni v nogometni igri.


28

5.4 RAZISKOVALNA METODA

Testiranje gibalnih sposobnosti je potekalo na igrišču z umetno travo v Športnem parku Štefana

Beleta v Ljubljani v suhem in pretežno oblačnem vremenu. Pripravil sem dva testa, ki merita

antropometrične značilnosti igralcev, in sicer telesno težo in višino. gibalne sposobnosti pa so

igralci dokazovali s šestimi različnimi testi: tek na 20 m, tek na 60 m, tek s spremembo smeri,

vodenje žoge s spremembo smeri, skok v daljino z mesta in kombinirani polkrog. Pri testiranju

igralcev so mi pomagali še trije trenerji NK Interblock. Oceno uspešnosti v nogometni igri sem

podal na podlagi petstopenjske ocenjevalne lestvice – Pocrnjič (2012).

5.4.1 VZOREC

Pripravljene antropometrične in motorične teste je opravljalo 20 igralcev selekcije U14 NK

Interblock Ljubljana, ki igrajo v 2. ligi MNZ. Rezultate sem lahko obdelal pri 18 igralcih, saj

pri dveh nisem dobil dovolj podatkov, meritev in ocen uspešnosti v nogometni igri. Testiranci

so vsak posamezni motorični test opravljali trikrat, pri čemer sem upošteval najboljši rezultat.

5.4.2 PRIPOMOČKI

Za izvedbo testiranja sem uporabil merilni trak, stožce, štoparico, digitalno tehtnico, palice na

podstavkih, piščalko in klobučke.

5.4.3 POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVE PODATKOV

Oceno igre sem pridobil na podlagi povprečne ocene v igri pri vsakem posamezniku. Upošteval

sem izključno ocene na ligaških tekmah v okviru tekmovanja MNZ Ljubljana za starejše dečke.

Uporabil sem petstopenjsko ocenjevalno lestvico z opisniki po Pocrnjiču, 2012.

Rezultate motoričnih testov sem meril s štoparico in jih izrazil v sekundah na desetinko (0,1)

sekunde natančno. Pri skoku v daljino z mesta sem si pomagal z merilno palico za odmerjanje

dolžine.

Zbrane podatke sem statistično obdelal in izsledke poleg besedne interpretacije tudi grafično

prikazal. Uporabil sem programe Microsoft Word 2010, Microsoft Excel 2010 in R-studio za

statistično obdelavo ter za risanje grafov. Naredil sem test analize povezanosti, pri čemer sem

ugotavljal, ali obstaja statistično pomembna povezanost med spremenljivkama. Za mero

povezanosti sem uporabil Pearsonov koeficient korelacije, pri čemer sem spremenljivki

obravnaval kot številski, hkrati pa sem predpostavljal linearnost, torej da je razlika med dvema

zaporednimi vrednostma enaka za vse vrednosti spremenljivke. Vse povezave med

spremenljivkami sem prikazal še v obliki razsevnega grafikona.

Za vsak test sem izračunal Pearsonov koeficient korelacije, s čimer sem torej primerjal, ali

statistično značilno vpliva na oceno igralca v igri. Vrednost korelacije zavzema vrednosti od –

1 do 1, pri čemer skrajni vrednosti pomenita popolno povezanost, 0 pa da povezanosti v

populaciji ni. Negativna korelacija pomeni, da nižji rezultat pomeni boljšo oceno, obratno

povezanost torej, kar lahko pričakujemo pri nekaterih testih (npr. tek na 20 m).


29

6 REZULTATI Z INTERPRETACIJO

6.1 TELESNA VIŠINA

Na podlagi telesne višine in ocene igre na vzorcu 18 nogometašev ne moremo zavrniti

domneve, ki trdi, da med spremenljivkama ne obstaja nobena povezanost.

Graf 1: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN TELESNO VIŠINO

p-vrednost = 0,465

korelacija = 0,183934

V obdobju pubertete se nekateri otroci zelo hitro razvijajo. O tem govori tudi podatek o

najvišjem testirancu, ki v višino meri 179 cm, kar je 16,67 cm več od povprečja in 34 cm več

od najnižjega igralca. S hitro rastjo je povezana tudi slabša koordinacija, ki se odraža tako pri

učenju novih motoričnih gibanj kot tudi pri izvajanju že poznanih gibalnih vzorcev. Kljub svoji

višini je najvišji nogometaš pri vseh testih uspešnejši od povprečja, razen pri testu kombinirani

polkrog. V igri je dosegel povprečno oceno 2,3 kar je 0,85 točke slabše od povprečja.

V povprečju so nogometaši visoki 162,33 cm. Najbližje povprečju sta nogometaša, visoka 162

cm, ocenjena eden s 4,1 točkami in drugi s 3,6 točkami. Oba sta dosegla nadpovprečno oceno

v uspešnosti v nogometni igri.

Najnižji nogometaš je visok 145 cm, kar je 17,33 cm manj od povprečne višine testirancev. Gre

za nogometaša, ki je najlažji in tudi hkrati najuspešnejši v vodenju žoge s spremembo smeri in

z najmanjšo razliko med TSS in VSS.


30

6.2 TELESNA TEŽA

Na podlagi telesne teže in ocene igre na vzorcu 18 nogometašev ne moremo zavrniti domneve,

ki trdi, da med spremenljivkama ne obstaja nobena povezanost.

Graf 2: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN TELESNO TEŽO

p-vrednost = 0,1851


Prav tako kot pri višini gre tudi pri teži za velika odstopanja od povprečja. S povišanjem telesne

teže je zaradi intenzivnosti, količine, vsebine treningov ter informiranja igralcev glede ustrezne

prehrane tudi prirastek mišične mase v obdobju pubertete večji.

V povprečju so nogometaši težki 53,37 kg. Najbližje povprečni teži je nogometaš z oceno 3,6

in s težo 53,3 kg. To je nogometaš, ki je bil najbližje povprečju tudi pri testiranju telesne višine.

Najtežji igralec je tehtal 83,8 kg kar je 51,2 kg več od najlažjega nogometaša in 30,43 kg več

od povprečja testirancev. Gre za nogometaša, ki je najhitrejši pri teku na 20 in 60 m ter ima

najdaljšo razdaljo pri skoku z mesta v daljino, hkrati pa ima tudi najslabši rezultat pri vodenju

s spremembo smeri ter tudi pri testu kombinirani polkrog.

Najlažji nogometaš je z 32,6 kg telesne teže od povprečja lažji za kar 20,77 kg. To je nogometaš,

ki je tudi najnižji, a hkrati najhitrejši pri vodenju žoge s spremembo smeri in z najmanjšo razliko

med TSS in VSS. Rezultat teže in višine kaže na to, da še ni prešel v fazo pubertete, za katero

je značilno povečanje telesne teže in višine.


31

6.3 TEK 60 M

Na podlagi rezultatov teka na 60 m in ocene igre na vzorcu 18 nogometašev ne moremo zavrniti


Graf 3: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN TEKOM NA 60 METROV

p-vrednost = 0,3116

korelacija = –0,2527436

Hitrost lokomocije je pri nogometni igri izjemnega pomena, saj so hitrejši igralci uspešnejši pri

transformaciji iz faze obrambe v fazo napada oz. obratno.

Testiranci so v povprečju potrebovali 9.03 s za premagano razdaljo 60 m. Igralec, ki je dosegel

čas povprečja, je ocenjen z 2,5 točkami v uspešnosti v igri.

Najhitrejši igralec je razdaljo pretekel v 8,19 s ter bil ocenjen z 2,5 točkami. To je igralec, ki je

najhitrejši tudi na razdalji 20 m, v skoku v daljino z mesta, pri merjenju telesne teže pa najtežji.

Hkrati je ta igralec najpočasnejši v vodenju žoge s spremembo smeri ter kombiniranem

polkrogu.

Najpočasnejši igralec je za tek na 60 m potreboval 10,81 s in bil ocenjen z oceno 2,2 točki v

uspešnosti v igri, kar je pod povprečjem. Igralec je dosegel podpovprečne rezultate tudi pri vseh

ostalih testih z izjemo telesne višine, teže in kombiniranega polkroga, kjer je bil tudi

najpočasnejši.


32

6.4 TEK 20 M

Na podlagi rezultatov teka na 20 m in ocene igre na vzorcu 18 nogometašev ne moremo zavrniti


Graf 4: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN TEKOM NA 20 METROV

p-vrednost = 0,5281


Najhitrejši nogometaš je za razdaljo 20 m potreboval 3,32 s, kar je 0,24 s hitreje od povprečja.

To je nogometaš, ki je bil najuspešnejši tudi pri teku na 60 m, skoku v daljino z mesta in z

najvišjo telesno težo. Poleg maksimalne hitrosti je torej igralec uspešen tudi pri startni hitrosti,

ki se odraža skozi eksplozivno moč.

V povprečju so igralci razdaljo 20 m pretekli v 3,56 s. Povprečni čas je dosegel nogometaš,

ocenjen s 3,5 točkami v uspešnosti v igri. Gre za vratarja.

Najpočasnejši igralec je razdaljo 20 m pretekel v 4 s. To je igralec, ki je tudi na razdalji 60 m

in pri testu kombinirani polkrog najpočasnejši in podpovprečen pri vseh ostalih testiranjih z

izjemo telesne višine in teže.


33

6.5 VODENJE ŽOGE S SPREMEMBO SMERI – VSS

Na podlagi telesne višine in ocene igre na vzorcu 18 nogometašev ne moremo zavrniti


Graf 5: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN VODENJEM ŽOGE S SPREMEMBO

SMERI – VSS

p-vrednost = 0,1196


Najhitrejši nogometaš je poligon prešel v 8,63 s. To je nogometaš, ocenjen z 2,7 točkami v

uspešnosti v igri in je najnižji med testiranci pri merjenju telesne višine. Razlika pri teku s

spremembo smeri (TSS) in vodenju s spremembo smeri (VSS) pri omenjenem nogometašu je

1,35 s v korist TSS, kar je najnižja razlika med testiranci.

V povprečju so igralci testiranje opravili v 9,22 s. Povprečni čas je dosegel nogometaš, ki je bil

v uspešnosti v igri ocenjen z 2,3 točkami v uspešnosti v igri in je najvišji med testiranci. Njegova

razlika pri teku s spremembo smeri (TSS) in vodenju s spremembo smeri (VSS) znaša 2,51 s,

kar je 0,14 s slabše od povprečja.

Najpočasnejši igralec je za vodenje žoge s spremembo smeri potreboval 10,47 s. To je igralec,

ki je najhitrejši na 20 m, 60 m, najtežji in z najdaljšo razdaljo v skoku z mesta hkrati pa

najpočasnejši tudi pri kombiniranem polkrogu. Razlika pri teku s spremembo smeri (TSS) in

vodenju s spremembo smeri (VSS) pri omenjenemu nogometašu je 3,72 s, kar je največ med

vsemi. Kljub slabši nogometni tehniki z žogo igralec predstavlja določen potencial že zaradi

dednih lastnosti, tj. hitrosti, ki je med motoričnimi sposobnostmi najvišja. Dejstvo je, da je

nogometno tehniko z ustreznim in načrtnim delom lažje izboljšati kot hitrost.


34

6.6 HITER TEK S SPREMEMBO SMERI – TSS

Na podlagi rezultatov teka s spremembo smeri in ocene igre na vzorcu 18 nogometašev ne

moremo zavrniti domneve, ki trdi, da med spremenljivkama ne obstaja nobena povezanost.

Graf 6: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN HITRIM TEKOM S SPREMEMBO

SMERI – TSS

p-vrednost = 0,871


Igralec, ki je bil najhitrejši pri merjenju teka s spremembo smeri, je za prečkanje potreboval

6,65 s. To je igralec, ki je bil najbližje povprečju pri merjenju telesne višine in teže. Razlika pri

teku s spremembo smeri (TSS) in vodenju s spremembo smeri (VSS) pri omenjenem

nogometašu je 2,66 s v korist TSS, kar je 0,29 s slabše od povprečja. Glede na to, da je igralec

najhitrejši v TSS in podpovprečen v razmerju med TSS in VSS, je mogoče sklepati, da je igralec

manj uspešen pri nogometni tehniki, kjer je poudarek na kontroli in vodenju žoge. Igralec je bil

v uspešnosti v igri ocenjen s 3,4 točkami.

Povprečje pri testiranju je 6,86 s. Ta rezultat je dosegel tudi nogometaš, ki je bil najbližje

povprečju tudi pri telesni teži in telesni višini.

Najpočasnejši nogometaš je dosegel rezultat 7,28 s. Zanimivo je, da je to nogometaš, ki je bil v

vodenju žoge s spremembo smeri najhitrejši in tudi z najmanjšo razliko med TSS in VSS.

Razlika z in brez žoge je bila pri omenjenem nogometašu le 1,35 s, kar je 1,02 s boljše od

povprečja. Iz tega lahko sklepamo, da je igralec precej bolj uspešen na področju nogometne

tehnike z žogo kot pa pri gibanjih brez žoge. Glede na to, da je igralec najnižji med testiranci,

lahko sklepamo, da še ni povsem v obdobju pubertete, za katero je med drugim značilna tudi

hitra rast in pridobitev telesne teže.


35

6.7 SKOK V DALJINO Z MESTA

Na podlagi rezultatov skoka v daljino z mesta in ocene igre na vzorcu 18 nogometašev ne

moremo zavrniti domneve, ki trdi, da med spremenljivkama ne obstaja nobena povezanost.

Graf 7: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN SKOKOM V DALJINO Z MESTA

p-vrednost = 0,3044


Najdlje sta skočila dva nogometaša, in sicer z razdaljo 226 cm. Prvi je testiranec z oceno 4,2

točki, kar predstavlja drugo najboljšo oceno uspešnosti v nogometni igri med testiranci. Drugi

najuspešnejši testiranec v skoku v daljino pa je najhitrejši pri teku na 20 in 60 m ter tudi najtežji

in hkrati najslabši v kombiniranem polkrogu.

Torej imamo med najboljšimi rezultati skoka v daljino z mesta nogometaša z visoko oceno

uspešnosti v igri in nogometaša, ki zaradi svoje hitrosti predstavlja potencial, a je zaradi slabše

nogometne tehnike med manj uspešnimi v igri.

Najslabši rezultat je dosegel nogometaš, ki je bil najpočasnejši tudi pri teku na 20 m, 60 m in

kombiniranem polkrogu, hkrati pa je podpovprečen tudi pri ostalih testih z izjemo telesne teže

in višine. Dosegel je razdaljo 180 cm, kar je 25,06 cm slabše od povprečja in 46 cm slabše od

najdaljšega skoka.

V povprečju so nogometaši skočili 205,06 cm. Najbolj se je rezultatu približal igralec, ki je

dosegel razdaljo 206 cm. Gre za vratarja, ocenjenega s 3,5 točkami v uspešnosti v igri.

Omenjeni testiranec pa je bil najbližje povprečju tudi pri testiranju teka na 20 m. Iz tega lahko

sklepamo, da je njegova eksplozivna moč glede na testirano skupino 18 igralcev povprečna.


36

6.8 KOMBINIRANI POLKROG

Na podlagi rezultatov kombiniranega polkroga in ocene igre na vzorcu 18 nogometašev lahko

sklepamo, da v populaciji na splošno obstaja povezanost med omenjenima parametroma. To

potrjuje p-vrednost, ki je 0,04. Korelacija je 0,49, kar pomeni, da je povezanost zmerna.

Graf 8: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN KOMBINIRANIM POLKROGOM

p-vrednost = 0,03902


Najhitrejši igralec je za prečkanje poligona potreboval 16,22 s, kar je 1,77 s hitreje od povprečja

in 3,89 s hitreje od najpočasnejšega merjenca. Gre za nogometaša, ki si je delil prvo mesto v

skoku z mesta v daljino prav z nogometašem, ki pa je na drugi strani najslabši pri kombiniranem

polkrogu.

V povprečju so nogometaši za kombinirani polkrog potrebovali 17,99 s. Najbližje povprečju se

je približal nogometaš, ki je bil najbližje povprečju tudi pri telesni višini in pri razliki med TSS

in VSS.

Najpočasnejši nogometaš je potreboval 20,11 s, kar je 2,12 s počasneje od povprečja. Ponovno

gre za nogometaša, ki je bil najpočasnejši v vodenju žoge s spremembo smeri in hkrati

najhitrejši pri teku na 20 in 60 m ter si delil najdaljšo razdaljo v skoku iz mesta. To je dodatna

potrditev, da je igralec najslabši pri testiranjih z žogo in najhitrejši oziroma najuspešnejši pri

motoričnih testih brez žoge.


37

7 RAZPRAVA

H1: Igralci, ki so uspešnejši na testu hitrosti teka na 20 m, so bolj uspešni v nogometni igri.

Hipotezo št. 1 ovržem (p = 0,5281, korelacija = –0,159). Naredili smo test analize povezanosti,

pri čemer smo ugotavljali, ali obstaja statistično pomembna povezanost med spremenljivkama.

Za mero povezanosti smo uporabili Pearsonov koeficient korelacije, pri čemer smo

spremenljivki tretirali kot številski, hkrati pa smo predpostavljali linearnost, torej da je razlika

med dvema zaporednimi vrednostma enaka za vse vrednosti spremenljivke.

H2: Rezultati merjencev v testu kombinirani polkrog (KP) najbolje napovedujejo uspešnost

igralca v nogometni igri.

Hipotezo št. 2 potrdim. Obstoj linearne povezanosti sem preverjal s Pearsonovim koeficientom.

Ugotovil sem, da povezanost obstaja (korelacija = –0,4899365) in da je le-ta nizka oz. šibka (p-

vrednost = 0,03902).

H3: Igralci, pri katerih je razlika med tekom s spremembo smeri (TSS) in vodenjem s

spremembo smeri (VSS) manjša, so bolj uspešni v nogometni igri.

Hipotezo št. 3 ovržem. Kljub temu, da je iz Grafa št. 9 razvidno, da je pri določenih igralcih z

manjšo razliko med VSS in TSS ocena višja, pa je statistično zelo težko zavrniti domneve (p <

0,05), ker je vzorec majhen. Ob večjem vzorcu bi verjetno lahko potrdil hipotezo.

Graf 9: POVEZANOST MED OCENO IGRE IN RAZLIKO MED VSS TER TSS


38

p-vrednost = 0,1833


Obstaja možnost, da je igralec, pri katerem je razlika najmanjša (1,35 s) in je ocenjen z 2,7

točkami, v uspešnosti v igri slabo ocenjen predvsem zaradi svoje slabše biološke razvitosti, kar

je pokazalo merjenje višine, pri kateri je najnižji, in merjenje telesne teže, kjer je prav tako pod

povprečjem. Druga možnost pa je, da se je igralec zaradi predhodnih interpretacij rezultatov

trenerjev zavedal, da je cilj pri posameznikih zmanjšati razliko med VSS in TSS in zato ni

opravil maksimalno hitrega teka TSS na račun manjše razlike med testoma.

Povprečna razlika med VSS ter TSS je bila pri nogometaših 2,37 s v prid TSS. Najbolj se je z

razliko 2,44 s približal igralec, ki je dosegel oceno 4,1 v uspešnosti v igri, kar je tretja najvišja

ocena med testiranci. Ta igralec je bil tudi najbližje povprečnemu rezultatu v kombiniranem

polkrogu.

Najvišja razlika je bila 3,72 s. To je dosegel igralec, pri katerem smo ugotovili, da je najhitrejši

in najuspešnejši v testih brez žoge (20 m, 60 m, skok v daljino z mesta, največja teža). Ob

zavedanju, da je ob dodatnem ustreznem treningu nogometne tehnike mogoče nadoknaditi in v

veliki meri izboljšati tehnične elemente, v nasprotju s hitrostjo, ki ima visoko stopnjo dednosti,

ki znaša okoli 90 %, in na katero lahko vplivamo v manjši meri, predstavlja igralec določen

potencial za igranje v starejših selekcijah.

IGRALEC VSS TSS RAZLIKA OCENA IGRE

1 8,63 7,28 1,35 2,7

17 8,75 6,94 1,81 3,9

10 8,9 7 1,9 2,7

3 8,81 6,84 1,97 3

12 8,82 6,85 1,97 3,6

6 9,21 7,15 2,06 4,2

2 8,97 6,84 2,13 3,1

18 8,87 6,72 2,15 4,5

7 9,15 7 2,15 2,6

8 9,34 6,9 2,44 4,1

4 9,28 6,78 2,5 2,5

5 9,22 6,71 2,51 2,3

13 9,31 6,75 2,56 3,5

9 9,32 6,69 2,63 3,8

15 9,47 6,84 2,63 2,1

11 9,31 6,65 2,66 3,4

14 10,16 6,72 3,44 2,2

16 10,47 6,75 3,72 2,5

Tabela 1: PODATKI O OCENI IGRE IN RAZLIKI MED VSS TER TSS

POSAMEZNEGA IGRALCA


39

8 ZAKLJUČEK

Ugotovil sem, da je starostna kategorija nogometašev do 14 let (letnika 2000) NK Interblock

zelo specifična. Med posamezniki je velika razlika v stopnji pubertete. Zaradi različnih stopenj

biološke razvitosti so odstopanja med določenimi testi velika. Najbolj bode v oči podatek o

razliki v višini, ki je kar 34 cm. Prav tako je velika razlika med najtežjim in najlažjim igralcem,

ki je kar 53,3 kg. Logična posledica tega so tudi velike razlike med rezultati posameznih testov,

na katere seveda vpliva tudi dolžina udov in trupa, hormonsko ravnovesje in prirastek mišične

mase.

Testiranja, s katerimi ugotavljamo predvsem gibalne sposobnosti, so ob upoštevanju drugih

elementov, kot je na primer ocena igre, interes do nogometa in igre, pozitiven odnos do

soigralcev in ostalih ljudi, prisotnost na treningih, biološki razvoj in želja po izpopolnjevanju

sposobnosti zelo koristna in nam lahko ob upoštevanju koeficienta dednosti posameznih

gibalnih sposobnostni pomagajo pri selekcioniranju nogometašev. Hkrati so nam rezultati

tesitranj ter ocena igre lahko v pomoč pri načrtovanju dodatnega individualnega programa

treningov, s katerim lahko posameznemu igralcu omogočimo hitrejši in učinkovitejši napredek

kot pa samo z ekipnim rednim treningom.

Dokaz za to je primer, da je igralec, ki je najuspešnejši v testih brez žoge, in sicer tek na 20 m,

60 m in skok v daljino z mesta, hkrati med najslabšimi v testih z žogo. Iz tega lahko sklepamo,

da je nogometaš hiter ter močan (eksplozivna moč). Ta podatek nam pove, da je smiselno, da

nogometaš poleg treningov z ekipo v dodatnem individualnem treningu vadi predvsem vsebine

s poudarkom na kontroli žoge, podajah, sprejemih ter drugih elementih, kjer je potrebna

spretnost z žogo.

Biološki razvoj sem ugotavljal na podlagi analize rezultatov iz merjenja telesne višine in telesne

teže. Ugotovil sem, da je najuspešnejši pri testu vodenja žoge s spremembo smeri najmanjši in

najlažji igralec. V igri je omenjeni igralec dosegel zgolj oceno 2,7 točk. Sklepamo lahko, da je

ta nogometaš, ki je 34 cm manjši od najvišjega igralca in 53,3 kg lažji od najtežjega igralca, v

igri težko pokazal svoje prave sposobnosti z žogo zaradi slabše biološke razvitosti. Znano je,

da se manjši in lažji nogometaši izogibajo dvobojem z biološko bolj razvitimi vrstniki, saj se s

tem zaščitijo pred udarci ter posledično tudi poškodbami. To pa lahko predstavlja veliko oviro

pri individualnem razvoju posameznika v obeh fazah igre. V fazi napada predvsem v smislu

preigravanj in sprejemov žoge, medtem ko v fazi obrambe pri različnih odvzemanjih žoge.

Menim, da bi bilo pri mlajših selekcijah smiselno ogranizirati tekmovanja, ki bi upoštevala tudi

biološki razvoj in ne zgolj starosti, kot je praksa sedaj. V takšnih primerih, kot je pri omenjenem

nogometašu, bi bilo vsekakor bolj smiselno, da bi tekmoval z mlajšimi vrstniki, ki so podobno

biološko razviti. S tem bi mu bilo omogočeno, da uspešno in predvsem varneje razvija občutek

v dvobojih v obeh fazah nogometne igre (napad, obramba).


40

9 LITERATURA IN VIRI

Arlič, B. (2007). Povezanost izbranih morfoloških in motoričnih spremenljivk z uspešnostjo

mladih nogometašev v testu kombinirani polkrog. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za šport.

Elsner, B. (2004). Nogomet: Teorija igre. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za

šport.

Elsner, B. (2006). Nogomet: Trening mladih. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za

šport.

NK Interblock Ljubljana. (b. l.). Testiranje – interno gradivo. Ljubljana: NK Interblock.

Pistotnik, B. (2015). Osnove gibanja v športu. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Pocrnjič, M. (2016). Kondicijska priprava nogometašev. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Pocrnjič, M. (2009). Predlog organiziranja testiranja motoričnih in funkcionalnih sposobnosti

v mladinskih nogometnih centrih. Ljubljana: NZS

Pocrnjič, M. (2012). Testiranje v nogometu (opisi testov – skripta). Ljubljana: Fakulteta za

šport.

Pocrnjič, M. (1996). Struktura in povezanost osnovne nogometne motorike pri nogometaših

starih od 12 do 13 let. Magistrska naloga, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Schreiner, P. in N. Elgert (2013). Attacking Soccer. Mastering the Modern Game. UK: Meyer

& Meyer sport.

Ušaj, A. (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Verdenik, Z. (1999). Model igre slovenske nogometne reprezentance. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Internet: http://www.nzs.si/nzs/sodnik/pravila-nogometne-igre, 14. 9. 2014

https://www.google.si/search?hl=sl&tbo=p&tbm=bks&q=inauthor:%22Peter+Schreiner%22

https://www.google.si/search?hl=sl&tbo=p&tbm=bks&q=inauthor:%22Norbert+Elgert%22

http://www.nzs.si/nzs/sodnik/pravila-nogometne-igre

ZAHVALA - University of Ljubljana · 2016. 9. 1. · other tests, I did not manage to prove a...

Documents

Transcript of ZAHVALA - University of Ljubljana · 2016. 9. 1. · other tests, I did not manage to prove a...