UNIVERZA V MARIBORU - COnnecting REpositories · 2020. 1. 30. · Anthony of Padua in Brežice, and...

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za umetnostno zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Manuela Dajnko

Maribor, 2013

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za umetnostno zgodovino

Diplomsko delo

SV. DIZMA V ŠTAJERSKI LIKOVNI UMETNOSTI

Graduation thesis

SAINT DISMAS IN THE STYRIAN FINE ART

Mentorica : Študentka:

doc. dr. Barbara Murovec Manuela Dajnko

Maribor, 2013

Lektorica:

Mateja Pučko, prof. slovenščine

Prevajalka:

Romina Dobnik, prof. zgodovine in prevajalka in tolmačinja za angleški

jezik

ZAHVALA

Za pomoč in napotke pri pisanju zaključnega dela se iskreno zahvaljujem

mentorici doc. dr. Barbari Murovec.

Za moralno in finančno podporo med študijem najlepša hvala tudi

sorodnikom, še posebej staršem.

SV. DIZMA V ŠTAJERSKI LIKOVNI UMETNOSTI

Ključne besede:

sv. Dizma, svetniška legenda, češčenje, ikonografija sv. Dizme,

naročništvo, plemiška rodbina Attems, Ignac Marija grof Attems, štajerske

upodobitve, Štatenberg, Gradec, Zagorje pri Pilštanju, Breţice,

bratovščine, Ptuj

Povzetek:

Diplomsko delo obravnava svetnika Dizmo in njegove upodobitve v

štajerski likovni umetnosti. Najprej je predstavljena svetniška legenda

(zlasti glede na literarne vire kot so Sveto pismo, apokrifni evangeliji in

Zlata legenda), nato se delo posveti ikonografiji sv. Dizme, ki jo ponazori s

primeri iz evropske umetnosti od srednjega veka do 20. stoletja. Pregled

poleg slikarskih primerov vključuje tudi nekatera kiparska dela.

Nadalje naloga osvetli Dizmove upodobitve, ki so po geografskem kriteriju

razdeljene na »neštajerske« in štajerske. Predstavnica »neštajerskega

dela« je Quaglieva poslikava v ljubljanski stolnici, v štajerskega pa so

vključene slike oziroma poslikave za kapelo dvorca Štatenberg, kapela z

graške Kalvarije, zagorska župnijska Marijina cerkev, brežiška

frančiškanska cerkev sv. Antona Padovanskega in ptujska proštijska

cerkev sv. Jurija.

Poslikave umetnostnih spomenikov so ikonografsko opisane in analizirane

ter predstavljene z naročniškega vidika; naloga se pri tem osredotoča na

Ignaca Marijo grofa Attemsa, ki je ob Mariji posebej častil sv. Dizmo in po

njem poimenoval tudi svojega prvorojenca ter na cerkvene bratovščine.

SAINT DISMAS IN THE STYRIAN FINE ART

Key words:

St. Dismas, legend of the Saint, worship, iconography of St. Dismas,

patronage, aristocratic family Attems, Ignac Marija Count Attems, Styrian

depictions, Štatenberg, Gradec, Zagorje pri Pilštanju, Breţice, fraternities,

Ptuj

Abstract:

This diploma thesis discusses St. Dismas and his depictions in Styrian

Fine Arts. It commences with presentation of the legend of the Saint (in

particular literary sources such as The Holy Bible, apocryphal gospels,

and The Golden Legend), and is followed by iconography of St. Dismas

that is illustrated with examples in the European Arts from the Middle Ages

to 20th century. In addition to some paintings, the survey includes

sculpturing examples.

In continuation the thesis highlights depictions of St. Dismas, which are

divided in Styrian and »non-Styrian« in accordance with geographical

criterion. The »non-Styrian« section is presented by Quaglio's painting in

the cathedral St. Nicholas of Ljubljana, whereas Styrian section includes

the paintings for the chapel of Štatenberg manor, chapel in Gradec (Mount

Calvary), Parish Church of Our Lady of Mercy, Franciscan Church of St.

Anthony of Padua in Brežice, and St. George Parish Church in Ptuj.

Paintings of these monuments are iconographically described, analyzed,

and presented from the fraternities' and patronages' point of view. The

thesis is in particular focused on Ignac Marija Count Attems, who

worshiped Mary and St. Dismas. Furthermore, he named his fist born son

after him.

I

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ..................................................................................................... 1

2 NAMEN ................................................................................................... 2

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ................................................................. 3

4 METODOLOGIJA ................................................................................... 4

4.1 RAZISKOVALNE METODE .............................................................. 4

4.2 UPORABLJENI VIRI ......................................................................... 4

5 SV. DIZMA .............................................................................................. 5

5.1 SVETNIŠKA LEGENDA ................................................................... 5

5.2 ČEŠČENJA IN OBHAJANJA ............................................................ 9

5.3 IKONOGRAFIJA SV. DIZME .......................................................... 12

5.3.1 DIZMOVE UPODOBITVE V EVROPSKI UMETNOSTI ............ 13

5.3.2 DIZMOVE UPODOBITVE NA SLOVENSKEM ......................... 47

5.3.2.1 Ljubljana .................................................................................................... 47

5.3.3 DIZMOVE UPODOBITVE NA ŠTAJERSKEM .......................... 51

5.3.3.1 ATTEMSI KOT UMETNOSTNI NAROČNIKI .................................................. 52

5.3.3.1.1 IGNAC MARIJA GROF ATTEMS ........................................................... 53

5.3.3.1.2 FRANC DIZMA..................................................................................... 58

5.3.3.1.3 ATTEMSOVA NAROČILA NA ŠTAJERSKEM .......................................... 59

5.3.3.1.3.1 Štatenberg ................................................................................... 59

5.3.3.1.3.2 Gradec ......................................................................................... 64

5.3.3.1.3.3 Zagorje pri Pilštanju .................................................................... 66

5.3.3.1.3.4 Brežice ......................................................................................... 77

5.3.3.2 DIZMOVE UPODOBITVE NA AVSTRIJSKEM ŠTAJERSKEM .......................... 79

5.3.3.3 BRATOVŠČINE KOT UMETNOSTNE NAROČNICE ....................................... 84

5.3.3.3.1 Ptuj ..................................................................................................... 84

6 SKLEP .................................................................................................. 94

7 LITERATURA IN VIRI .......................................................................... 96

II

KAZALO REPRODUKCIJ

Repr. 1: Hermen Rode, Križanje, 1484, Marijina cerkev, Lübeck……...…15

Repr. 2: Razbojnika žalita Kristusa, 1525–49, zasebna zbirka……….…..15

Repr. 3: Tizian, Kristus in dobri razbojnik, 1566, Pinacoteca Nazionale di

Bologna, Bologna………………………………………………………………16

Repr. 4: Peter Paul Rubens, Trije križi, 1624, Museum Boijmans Van

Beuningen, Rotterdam………………………………………………………...17

Repr. 5: Karel Dujardin, Kalvarija, 1661, Louvre, Pariz…………………....17

Repr. 6: Nikolai Ge, Kristus in razbojnik, 1893, Kiev national museum of

Russian art, Kijev……………………………………………………………....18

Repr. 7: Emil Nolde, Križanje, 1911–12, Nolde Stiftung Seebüll…………19

Repr. 8: Giotto di Bondone, Dobri razbojnik Dizma in Longinus s sulico,

1303–10, cerkev Sv. Frančiška, Assisi………………………………………20

Repr. 9: Angel sprejme dušo desnega razbojnika, ok. 1370, Regensburg,

katedrala sv. Petra……………………………………………..................... 21

Repr. 10: Robert Campin, Dobri razbojnik na križu, ok. 1430, Städelsches

Kunstinstitut, Frankfurt………………………………………………………...22

Repr. 11: Hans Acker, Dobri razbojnik privezan na križ, 1441, Bern,

Münster………………………………………………………………………….22

Repr. 12: Anonimni mojster iz delavnice v Valencii, Dobri razbojnik, 1450–

60, Statens Museum for Kunst, København………………………………...23

Repr. 13: Lucas Cranach starejši, Dobri razbojnik na križu, 1501-02,

Staatliche Museen zu Berlin, Berlin………………………………………….24

Repr. 14: Albrecht Dürer, Dobri razbojnik, 1505, Albertina, Dunaj……….24

Repr. 15: Albrecht Dürer, Dobri razbojnik, pred 1528, München, zasebna

zbirka…………………………………………………………………………….25

Repr. 16: Moskovska šola, Dobri razbojnik, 1560, Moscow Kremlin,

Moskva………………………………………………………………………….26

Repr. 17: Otto Gebhard, Dizmovo križanje, 1757, cerkev sv. Kriţa,

Regensburg…………………………………………………………………….27

Repr. 18: Platnica Evangeliarja nadškofa Ariberta iz Intimiana, 1. polovica

11. stoletja, Santa Maria Nascente, Milano…………………………………28

III

Repr. 19: Platnica Evangeliarja Ariberta iz Intimiana, Sprejem v nebesa

(detajl), 1. polovica 11. stoletja, Santa Maria Nescente, Milano………….28

Repr. 20: Dobri razbojnik vstopa v nebesa, 17. stoletje, samostan,

Solovetsky………………………………………………………………………29

Repr. 21: Poslednja sodba, 1401–50, Santo Stefano, Soleto…………….30

Repr. 22: Delavnica Joachima Patinirja, Počitek v pokrajini na begu v

Egipt, 1500–49, zasebna zbirka……………………………………………...31

Repr. 23: Albrecht Dürer, Kristus v predpeklu, 1511, Thüringer

Landesmuseum Heidecksburg, Rudolstadt, grafična zbirka………………32

Repr. 24: Domenico Beccafumi, Kristusov spust v predpekel, 1540,

Pinacoteca Nazionale di Siena, Siena……………………………………….33

Repr. 25: Gerard Seghers, Kristus in skesani grešniki, 1600,

Rijksmuseum, Amsterdam…………………………………………………….34

Repr. 26: Peter Paul Rubens, Jezus in skesani grešniki, 1618–20, Alte

Pinakothek, München………………………………………………………….35

Repr. 27: Jacob Jordaens, Zmagoslavni Kristus z devetimi skesanimi

grešniki, 1628–30, zasebna zbirka…………………………………………..36

Repr. 28: Johann Boeckhorst, Zmagoslavni Jezus Kristus odpušča

skesanim grešnikom, 1660, Ackland Art Museum, Univerza v Severni

Karolini ………………………………………………………………………….37

Repr. 29: Dobri razbojnik na križu (iz skupine kriţanja), ok. 1500,

Vorarlberg Landesmuseum, Bregenz………………………………………38

Repr. 30: Hans Backoffen, Skupina križanja s pokopališča sv. Ignaca:

Dobri razbojnik, 1519, Dommuseum Mainz, Mainz………………………...39

Repr. 31: Flandrijski mojster, Križanje: Kristus in dobri razbojnik (detajl),

1520, katedrala sv. Petra in Marije, Köln……………………………………40

Repr. 32: Hans Brandes, Skupina križanja: Dobri razbojnik, 1520, Goslarer

Museum, Goslar………………………………………………………………..40

Repr. 33: Dizma, 1750, Březnice, okroţje Příbram……………………….. 41

Repr. 34: Ignaz Günther, Dizma, 1765, ţupnijska cerkev sv. Petra in

Pavla, Freising………………………………………………………………….42

http://flickriver.com/photos/hen-magonza/4521712298/

IV

Repr. 35: Franz Offner, Skesani razbojnik Dizma, po 1767, Kriţev oltar,

samostanska cerkev, Marinus in Anianus, Rott am Inn……………………42

Repr. 36: Johann Joseph Christian, Skupina skesancev: Razbojnik Dizma,

1774–76, samostanska cerkev, Bad Buchau……………………………….43

Repr. 37: Giulio Quaglio, Zgodba sv. Dizme, 1703, stolna in ţupnijska

cerkev sv. Miklavţa…………………………………………………………….49

Repr. 38: Giulio Quaglio, Dizmov sprejem v nebesa, 1703, stolna in

ţupnijska cerkev sv. Miklavţa………………………………………………...49

Repr. 39: Giulio Quaglio, Sv. Dizma obvaruje sv. družino pred razbojniki,

1703, (levo); Giulio Quaglio Sv. Dizma umira na križu, 1703, (desno),

stolna in ţupnijska cerkev sv. Miklavţa, Ljubljana………………………….50

Repr. 40: Oltar sv. Dizme in Marije Pomagaj, stolna in ţupnijska cerkev sv.

Miklavţa, Ljubljana…………………………………………………………….51

Repr. 41: Giulio Quaglio, Kristus s sv. Dizmom v predpeklu, 1704, stolna in

ţupnijska cerkev sv. Miklavţa, Ljubljana………………………………..…..51

Repr. 42: Grajska Dizmova kapela, oltar, Štatenberg……………………..60

Repr. 43: Antonio Maderni, freske na stropu, grajska kapela,

Štatenberg………………………………………………………………………60

Repr. 44: Sv. Dizma pred Kristusom (in poslikava nad oltarno sliko), konec

17. stoletja, grajska kapela, Štatenberg……………………………………..63

Repr. 45: Kapela Marije Tolaţnice (nekdanja Dizmova), Kalvarija,

Gradec……………………………………………………...............................64

Repr. 46: Juţna (Dizmova) kapela, oltar, cerkev Marije pomočnice

kristjanov, Zagorje pri Pilštanju ………………………………………………68

Repr. 47: Matthias von Görz, Dizmova apoteoza, 1708, juţna (Dizmova)

kapela, cerkev Marije pomočnice kristjanov, Zagorje pri Pilštanju……….69

Slika 48: Matthias von Görz, Umivanje Jezusa, 1708, juţna (Dizmova)


Repr. 49: Matthias von Görz, Sv. družina na begu v Egipt sreča skupino

razbojnikov, 1708, juţna (Dizmova) kapela, cerkev Marije pomočnice

kristjanov, Zagorje pri Pilštanju……………………………………………….71

V

Repr. 50: Matthias von Görz, Sv. Duh, 1708, juţna (Dizmova) kapela,

cerkev Marije pomočnice kristjanov, Zagorje pri Pilštanju…………………72

Repr. 51: Matthias von Görz, Kartuša in napis, 1708, juţna (Dizmova)


Slika 52: Franz Ignaz Flurer, Sv. Dizma pred Križanim, začetek 18.

stoletja, juţna (Dizmova) kapela, cerkev Marije pomočnice kristjanov,

Zagorje pri Pilštanju…………………………………………….……………...74

Repr. 53: Kapela sv. Antona, 1660–61, romarska cerkev Marijinega

obiskovanja, Maria Lankowitz………………………………………………...80

Repr. 54: Sv. Dizma, kapela sv. Antona, romarska cerkev Marijinega

obiskovanja, Maria Lankowitz………………………………………………...80

Repr. 55: Sv. Dizma, podruţnično-romarska cerkev Marije sedmih ţalosti,

kapela, St. Peter-Freinstein…………………………………………………...82

Repr. 56: Notranjščina, cerkev sv. Egidija, Semriach……………………...83

Repr. 57: Juţna (Dizmova) kapela, oltar, proštijska cerkev sv. Jurija,

Ptuj………………………………………………………………………………86

Repr. 58: Josef Göbler, Dizmova apoteoza, 1775, juţna (Dizmova) kapela,

proštijska cerkev sv. Jurija, Ptuj………………………………………………88

Repr. 59: Franz Ignaz Flurer, Sv. Dizma pred Križanim, ok. 1721, juţna

(Dizmova) kapela, proštijska cerkev sv. Jurija,

Ptuj………………………........................................................................... 92

1

1 UVOD

V pričujoči diplomski nalogi se osredinjam na manj znano biblijsko osebo,

sv. Dizmo. Ker njegovo ţivljenje ni bilo v skladu s krščanskimi načeli in ker

se je spreobrnil šele na kriţu, ima med svetniki specifično mesto.

Osebno zanimanje za ikonografsko obarvano tematiko in precej skromno

stanje raziskav sta glavna razloga, zakaj sem za zaključno delo izbrala

naslov iz omenjenega področja.

V začetnem delu naloge bom predstavila svetniško legendo sv. Dizme in

izpostavila literarne vire, ki svetnika omenjajo. Nato se bom osredotočila

na Dizmove upodobitve; tako na poslikave v širšem geografskem prostoru

kot na poslikave na Slovenskem, zlasti na štajerske (vključujem tudi eno

avstrijsko štajersko naročilo), ki jih bom poskušala postaviti v kontekst z

grofi Attems oziroma z bratovščinami. Ob tem naj poudarim dejstvo, da

nisem preiskala celotnega štajerskega ozemlja in izpostavljam le izbrane

upodobitve, ki pa bi jih, ob še bolj poglobljenem raziskovanju, mogoče

odkrila še več. Tako se osredotočam na naročila Ignaca Marije grofa

Attemsa, znana iz literature: na sliko in freske iz kapele v Štatenbergu, na

Dizmovo kapelo iz graške Kalvarije, na Dizmovo kapelo iz Marijine cerkve

v Zagorju pri Pilštanju, na naročilo iz breţiške frančiškanske cerkve in na

poslikave iz ptujske proštijske cerkve, ki pa so nastale z bratovščinskim

posredovanjem.

Ob naštetih vidikih obravnave problema se bom posvetila tudi avtorjem

posameznih upodobitev na Štajerskem. S pregledom literature bom

dosedanja dognanja o avtorjih predstavila v seţeti obliki.

Zaradi tesne povezave svetnika s plemiško druţino Attems me bodo

slednji zanimali predvsem z naročniškega vidika, posvetila pa se bom tudi

vprašanju, zakaj se je grof Attems tako navduševal nad Dizmo, da je s tem

imenom poimenoval tudi sina ter naročal njegove upodobitve.

Nalogo bom zaključila s sklepnim delom, kjer bom strnila spoznanja,

ugotovljena v raziskovalnem procesu.

2

2 NAMEN

S predstavitvijo Dizme, tako z vidika svetniške legende kot z vidika

ikonografije, in z vključitvijo nekaterih upodobitev omenjenega svetnika,

ţelim opozoriti na njegovo prisotnost v likovni umetnosti štajerskega pa

tudi širšega ozemlja; z obravnavo avtorjev posameznih upodobitev pa bi

ţelela doseči, da bi se jih bolje poznalo in bi se jim pripisal večji pomen.

Zanimala me bo povezava med naročnikom (grofom Attemsom) in

izbranim zavetnikom (sv. Dizmo), pri tem pa bom izpostavila, kako so

naročniki odločilno vplivali na ikonografski program posameznega

spomenika.

Prav tako ţelim poudariti pomen Attemsove zapuščine in se ob tem delno

navezati na problematiko odnosa do kulturne dediščine. Čeprav zveni

nekoliko utopično, bi z diplomskim delom ţelela vzbuditi zanimanje tudi pri

nestrokovnjakih, opozoriti na morebitne probleme, na katere bom naletela

ob raziskovanju, ter doseči, da bi še neodgovorjena vprašanja dobila svoje

odgovore.

3

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Preden sem začela s poglobljenim raziskovanjem izbranega problema,

sem postavila naslednje hipoteze:

- kriţanje bo najpogostejši prizor upodabljanja sv. Dizme, vendar

predpostavljam, da bom naletela tudi na druge upodobitve,

- najpogostejša vira za upodabljanje sv. Dizme bosta Sveto pismo in

apokrifni evangeliji,

- Attems bo pogost naročnik Dizmovih upodobitev; motiv bo izbiral

zaradi osebnih, globljih razlogov,

- k sv. Dizmu so se zatekali posamezniki in bratovščine, ki so cenili

njegove lastnosti in ga jemali za vzor.

4

4 METODOLOGIJA

4.1 RAZISKOVALNE METODE

Pri pripravi naloge sem uporabila različne raziskovalne metode, med

katerimi so prevladovale umetnostnozgodovinske. Preden sem se

posvetila pisanju naloge, je bilo potrebno pregledati literaturo, zato sem

veliko časa preţivela v knjiţnicah, kjer sem zbirala gradivo, ki bi utegnilo

ustrezati izbrani temi. Gradivo sem doma pregledala natančneje, v kolikor

je bilo dostopno samo v čitalnici, pa sem si posamezne podatke

fotokopirala oziroma izpisala. Nadalje sem raziskovala preko internetnih

iskalnikov, s pomočjo katerih sem pridobila reprodukcije sv. Dizme; za opis

slednjih sem uporabila ikonografsko metodo.

Ker je diplomsko delo vezano na teren, sem se po dogovoru z

duhovnikoma cerkve sv. Jurija na Ptuju in Marijine cerkve v Zagorju pri

Pilštanju v omenjenih krajih tudi oglasila, si spomenike ogledala ter se še

posebej posvetila tistim oltarnim slikam in poslikavam, ki so jedro moje

naloge. Z namenom, da bi jih lahko podrobneje opisala in vključila v

nalogo, sem jih tudi fotografsko dokumentirala. Sledilo je opisovanje

posameznih poslikav, kjer sem uporabila deskriptivno in ikonografsko

metodo, v delu, kjer določene poslikave primerjam s podobnimi deli, sem

posegla po komparativni metodi ter slogovni primerjavi. V sklepnem delu

naloge analiziram in interpretiram dognanja, do katerih sem prišla z

raziskovalnim delom.

4.2 UPORABLJENI VIRI

Ikonografsko sem izhajala iz Svetega pisma, apokrifnih evangelijev in

Zlate legende (Legenda aurea); knjige so sluţile kot izhodišče in

predstavljale temelj za nadaljnje raziskovanje. Oprla sem se na

ikonografske priročnike, v veliko pomoč pa sta mi bila tudi internetna vira,

in sicer iskalnika Iconclass (http://www.iconclass.org) in Bildindex der

Kunst und Architektur (http://www.bildindex.de).

Kadar sem iskala določeno geslo, ki je bilo vezano bodisi na ikonografijo

bodisi na slikarja, sem uporabila leksikone (Allgemeines Lexikon der

http://www.iconclass.org/http://www.bildindex.de/

5

bildenden Künstler (AKL), Lexikon der christlichen Ikonographie (LCI),

Evropski umetnostnozgodovinski leksikon: bibliografski, biografski,

ikonografski, kronološki, realni, terminološki in topografski priročnik likovne

umetnosti Zahoda v 9000 geslih Luca Menašeja), posegla pa sem tudi po

specialistični literaturi za področje baročnega slikarstva in bratovščin ter

po topografskih priročnikih (zlasti Dehio).

5 SV. DIZMA

5.1 SVETNIŠKA LEGENDA

Sv. Dizma, znan tudi kot desni ali dobri razbojnik, je eden izmed dveh

hudodelcev, ki sta bila kriţana skupaj z Jezusom na Golgoti.1 Kriţan

desno od Jezusa je veljal za pripadnika razbojniške tolpe, vendar se je na

kriţu spreobrnil in pokesal.2

Sveto pismo

Svetnikova zgodba se nam razkrije skozi skromne zapise v Svetem pismu,

v katerem pa razbojnik ni poimenovan. Opremo se lahko predvsem na

pisanje evangelista Luke, ki mu je namenil največ besed.3

Evangelist Janez o dogodku zapiše naslednje: Tam [na Golgoti] so ga

križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa

(Jn 19,18).

Evangelist Matej navede, da sta oba razbojnika Jezusa sramotila:4 Takrat

sta bila skupaj z njim križana dva razbojnika, eden na desnici in eden na

levici. Tisti pa, ki so hodili mimo, so ga sramotili, zmajevali z glavami in

govorili: Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega

sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa! Podobno so ga zasmehovali tudi

véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili: Druge je rešil, sebe

pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali

vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: Božji Sin

1 MIKLAVČIČ 1999, str. 709–710.

2 SCHAUBER, SCHINDLER 1995, str. 119–120.

3 MIKLAVČIČ 1999, str. 710.


6

sem. Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana (Mt

27, 38–44).

Zapis evangelista Marka je podoben Matejevemu, dodaja pa:5 Tako se je

izpolnilo Sveto pismo, ki pravi: Med hudodelce je bil prištet (Mr 15, 28).

Evangelist Luka oba imenuje hudodelca. Edini med njima tudi razlikuje ter

zapiše:6 Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z

njim usmrtili. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali

njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici (Lk 23, 32–

33). Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu

govoril: Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju! Drugi pa mu je odgovoril in ga

grajal: Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti

prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič

hudega. In govoril je: Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo! In

on mu je rekel: Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju (Lk 23, 39–

43).

S smrtjo obeh razbojnikov nas edini seznani apostol Janez:7 Ker je bil dan

pripravljanja in zato, da telesa čez soboto ne bi ostala na križu (kajti tisto

soboto je bil velik praznik), so Judje prosili Pilata, naj bi jim strli noge in jih

sneli. Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila

križana z Jezusom (Jn 19, 31–32).

Apokrifni evangeliji

Tudi apokrifni evangeliji so sluţili kot literarna predloga za številne

ikonografske motive.8 Za upodobitev Dizmove zgodbe so slikarji črpali iz

Nikodemovega evangelija in Arabskega evangelija o otroštvu.9 V slednjem

je Dizma imenovan Tit, evangelij pa pripoveduje o roparski zasedi sv.

druţine med potovanjem v Egipt. Prvi kolovodja, Tit (ali Dizma), je prosil

drugega, Dumaha (ali Gestasa), naj ne nadleguje druţine. Ker ga Dumah




8 MENAŠE 1971, stp. 83.

9 LUCCHESI PALLI 1974, stp. 68.

7

ni upošteval, se je Tit posluţil drugačnega pristopa in Dumaha podkupil s

štiridesetimi drahmami, popotnikom pa je bilo omogočeno nadaljevanje

poti. Blaţena Devica je ob tej priloţnosti rekla razbojniku:10 Gospod Bog te

bo s svojo desnico varoval in ti grehe odpustil. Deček Jezus pa je dodal:

Čez trideset let, mati, me bodo Judje križali v Jeruzalemu, in ta dva roparja

bodo z menoj vred razpeli na križ, Tita na desno in Dumaha na levo od

mene, in po tistem bo šel Tit pred menoj v nebesa.11

V apokrifnem Nikodemovem evangeliju pa je Dizma omenjen v besedilu,

ki govori o Kristusovem spustu v predpekel:12 Kristus mi je dal križ in mi

rekel: Nosi to na poti v raj, če te angel čuvaj ne bo spustil naprej, mu ga

pokaži in reči: Jezus Kristus, Božji sin, ki je bil križan, mi ga je izročil. Tako

sem tudi naredil. Angel mi je takoj odprl, mi dovolil vstopiti in mi pokazal v

raj z besedami: Počakaj nekaj časa, nato bo vstopil Adam, oče celotnega

človeškega rodu, z vsemi svojimi sinovi, s svetimi in pravičnimi, po zmagi

in veličastnem vnebovhodu križanega Gospoda Kristusa. Ko so svetniki in

preroki slišali razbojnikove besede, so soglasno dejali: Blagoslovljen si,

vsemogočni Bog, oče večne dobrote in oče usmiljenosti, ti, ki daš

grešnikom odpuščanje in jih vodiš na svoje pašnike, tja, kjer duhovno

življenje ni izgubljeno.13

Apokrifni evangeliji so prvi literarni vir, ki dobrega razbojnika poimenujejo z

imenom. Za razliko od arabskega območja, kjer sta bila razbojnika

imenovana Tit in Dumah, so ju na krščanskem Zahodu poznali pod

imenoma Dizma in Gesta (Gestas); pojavita pa se tudi imeni Zoatan in

Kamat ter druga.14

10

Nebeški zavetniki 1996, str. 105. 11

Apokryphen 1956, str. 82; prevod citiran po Nebeški zavetniki 1996, str. 105. 12

Apokryphen 1956, str. 128–136. 13

Apokryphen 1956, str. 134. 14

Nebeški zavetniki 1996, str. 105.

8

Zlata legenda (Legenda aurea)

Srednjeveška zbirka svetniških ţivljenjepisov, ki je pripisana Jacobusu de

Voragine in je nastala v 13. stoletju,15 omenja dobrega razbojnika v

poglavju, naslovljenim z O Gospodovem pasijonu. V njem preberemo, da

je bil razbojnik imenovan Dizma ter kriţan na Jezusovi desni strani.

Čeprav je bil grešnik, ga je na kriţu čakala odrešitev. Drugi razbojnik

Gestas, ki je visel levo od Jezusa, je bil preklet; Gospod je prvemu dal

kraljestvo, drugemu večno smrt.16

Dizma pa je prav tako omenjen v poglavju O Gospodovem vstajenju, v

delu, kjer je zgodba Kristusovega spusta v predpekel: Prišel je kralj časti in

osvetlil večno temo, iztegnil roko, vzel Adama na svojo desno in

spregovoril: Mir s teboj in z vsemi tvojimi otroci, moji pravičniki. Naš

Gospod se je torej dvignil iz pekla in sledili so mu vsi svetniki. Vodil je

Adama za roko in ga predal nadangelu Mihaelu, ki je vse popeljal v raj.

Tam sta jim prišla nasproti dva zelo stara moška in svetniki so ju vprašali:

Kdo sta vidva, ki še nista umrla, in ne živita v peklu, ampak v raju? Eden

odgovori: Jaz sem Henoh, ki je bil sem poslan, ta pa je Elija, ki se je v

nebesa pripeljal v ognjenem vozu; smrti še nisva izkusila in sva se

obdržala do časa antikrista: proti njemu se morava boriti in on naju bo

pogubil, in po treh dneh in eni polovici se bova približala oblakom. Takrat

je prišel moški, ki je na ramenih nosil križ; vprašali so ga, kdo je, on pa je

odvrnil: Sem razbojnik, ki je bil križan s Kristusom, vanj sem verjel in mu

rekel: Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo. On pa mi je

odgovoril: Resnično ti povem, še danes boš z menoj v raju. Dal mi je ta

križ in rekel: Z njim pojdi v raj, in če te angel čuvaj ne spusti vanj, mu

pokaži križ in reči: Kristus, ki je zdaj križan, me je poslal. Tako sem naredil,

angel mi je odklenil in me odpeljal v raj.17

15

MENAŠE 1971, stp. 917. 16

DE VORAGINE 1963, str. 278. 17

DE VORAGINE 1963, str. 306–307.

9

5.2 ČEŠČENJA IN OBHAJANJA

Medtem ko na Zahodu spomin na svetega razbojnika obhajajo 25. marca,

se na Vzhodu nanj spomnijo ţe dva dni prej. Zaradi svojega spreobrnjenja

na kriţu so se k njemu pogosto zatekali spokorni redovi in druţbe,18 zlasti

frančiškani.19 Zaradi zaščite, ki jo je nudil sv. druţini na begu v Egipt ter

zaradi kesanja in spreobrnjenja pred smrtjo, je veljal za zaščitnika pred

tatovi, v njem pa so svojo uteho našli tudi obsojeni hudodelci. Ker je umrl

spravljen, se včasih nanj obračajo tudi pogrebniki.20

Sv. Dizma je nebeški zavetnik mesta Gallipoli (Apulija) pri Tarantu.21

Njegove relikvije častijo na Cipru in v Bologni; na Cipru je shranjen njegov

domnevni kriţ, v Bologni pa razni deli istega kriţa.22

Krščanski svet se je za Dizmo, ki bi ga v navednicah lahko imenovali tudi

prvi kanoniziran svetnik, vedno zanimal.23 »Slovenci v tem pogledu

zaostajamo za drugimi narodi,«24 saj je Dizma na našem ozemlju

zastopan manj pogosto in posledično manj znan. Kljub temu pa o

spreobrnjenem grešniku pripoveduje slovenska legenda, na katero je

opozoril tudi Maks Miklavčič v Letu svetnikov.25 Legendo neznanega

avtorja navajam v obliki, ki jo je zapisal Anton Medved:

Sv. Dizma

Po angelu svet' Joţef zvé,

kaj krvolok Herodeţ čé;

z detetom se v Egipt podá,

Marijo tovar'šico 'ma.

18

MIKLAVČIČ 1999, str. 712. 19

SCHAUBER, SCHINDLER 1995, str. 120. 20

Nebeški zavetniki 1996, str. 105. 21


SCHAUBER, SCHINDLER 1995, str. 120. 23



MIKLAVČIČ 1999, str. 712.

10

Boji se kralj za svoj prestol,

razpošlje rabeljne okol;

pa Jezusa na begu meč

Herodeţev ne dojde več.

Planjave puste, pesek sam

popotnik trudni gleda tam;

nad glavo solnca ţar'k pekoč,

pod nogami ţgè pesek vroč.

V širjavah onih vse molčí,

škrjanček tam ne ţvrgoli,

drevesca ni, cvetov nikar,

tam stvarnice je zginil čar.

Tam bister potok ne šumlja,

tam rosa travce ne krepča;

pa voljno gresta svojo pot,

ter Bog je z njima bil povsod.

Razbojnikov okrutnih trop

preţi kot orel na svoj rop,

in šine, kakor oroslan

'z brloga tmin na beli dan.

Oroţje krog in krog roţljá,

in meč in sul'ca blisketá:

»Imetje dajte!« zagromi,

»Al' pa ţivljenje, tujci vi!«

Za Dete Mati se boji,

na srce svoje ga tišči,

11

ogrne in zakrije ga,

in prosi milosti za nja.

Svet' Joţef hitro stopi v bran,

in sveto druţbo var'je ran,

in roparjev udarec vsak

odvrne srečno, kot junak.

Zdaj zablišči, ko solnčni ţar,

Detetu lice, da glavar,

poprej še ljut ko divja zver,

strmi in kliče: »Bodi mir!«

On sam se ustavi tropu v bran,

in sveto druţbo var'je sam,

tja do brloga jo pelja

in trudnim prenočišča da.

Prijazno, kar v brlogu 'ma,

ponudi zdaj njej ţiveţa,

ponudi pit', ponudi loţ,

in taţi plašna srca moţ.

In sveti druţbi je od tod

razbojnik zjutraj kaţipot,

je varh, sluţitelj, je streţaj,

spremitelj zvest v namenjen kraj.

Glavar se tuţno poslovi,

Marija k njemu govori:

»Odpusti tebi večni Bog,

po svoji milosti tvoj dolg!

12

To milost, da na desno stran,

h Gospodu nekdaj boš odbran,

to milost skaţe Bog ti naj,

da prideš enkrat v sveti raj!«26

5.3 IKONOGRAFIJA SV. DIZME

Biblijske teme so najprej začeli upodabljati v ţidovski likovni umetnosti;27

freske v sinagogi iz mesta Dura-Europos (245–256) predstavljajo enega

izmed prvih in najbolj znanih primerov take upodobitve. Iz ţidovskih vzorov

so pri krašenju sarkofagov in katakomb nato izhajali tudi prvi kristjani v

Italiji.28 »Večina upodobitev likovne umetnosti srednjega veka predstavlja

religiozne teme.«29 Te so bile v zahodni likovni tradiciji najpogostejše vse

do konca 19. stoletja, kasneje pa je bilo upodobitev z religiozno tematiko

zmeraj manj.30

Prve upodobitve dobrega razbojnika se pojavijo ţe v zgodnjekrščanski

umetnosti, kjer je Dizma ponavadi mladosten in golobrad, od gotike naprej

pa ga pogosto upodabljajo z brado.31 Najpogosteje nosi ledveno oblačilo,

na redkih upodobitvah je oblečen v kratko tuniko. Včasih so na njegovem

telesu vidne tudi rane ali brazgotine. V vzhodnokrščanski umetnosti ima

ponavadi svetniški sij, sij pa ga pogosto obdaja tudi v delih drugih

umetnikov. Prepoznamo ga po atributu kriţa, ki je bodisi tipične bodisi

posebne oblike (oblika črke T), redkeje je upodobljen z verigo.

Kot figura na oltarju ali glavna oziroma stranska oseba na sliki, se Dizma

pojavlja zlasti v 17. in 18. stoletju na juţnonemškem območju, pogosto na

oltarjih sv. Kriţa (v samostanski cerkvi sv. Kriţa v Regensburgu, v

ţupnijski cerkvi Oberammergau, v samostanski cerkvi Göttweig, v cerkvi

sv. Trojice v Münchnu, v cerkvah v krajih Raisting in Rott am Inn).

26

MEDVED 1910, str. 20. 27

VAN STRATEN 2006, str. 74. 28




Celotno poglavje je povzeto po članku v: Lexikon der christlichen Ikonographie Dismas

der reuige Schächer, LUCCHESI PALLI 1974, stp. 68–71.

13

V zgodnjem krščanstvu se je Dizma pojavljal na prizorih kriţanja, kasneje

so ga upodabljali še v prizorih, ki so bili vezani na Kristusa. Na prizorih

nošenja kriţa se le redko razlikuje od drugega – slabega razbojnika

Gestasa. Italijanska umetnost ga še posebej rada upodablja na prizorih

Kristusovega spusta v predpekel (Evangeliar iz 13. stoletja, Nonantola;

Domenico Beccafumi, 1540, Sienska akademija), bizantinska pa v

Poslednji sodbi (delo iz slonovine iz 12. stoletja). Poslednja sodba z Dizmo

pa je upodobljena tudi na freski iz cerkve sv. Štefana iz Soleta in se

umešča v leto 1347. Redka, a nikakor zanemarljiva, je upodobitev

Kristusa, ki dobrega razbojnika sprejema v nebesa (platnica Evangeliarja

nadškofa Ariberta, Milano, 1. polovica 11. stoletja). Freska v cerkvi Santa

Maria infra Portas v Folignu iz 13. stoletja prikazuje Dizmo z nadangelom

ali kerubom (angel ni točno določen).

Iluminiram Nikodemov evangelij iz madridske Narodne knjiţnice v poglavju

9–10 upodablja Dizmo, ki je prispel v raj, in stopa dvema starcema

nasproti (najbrţ Henohu in Eliji). V nemški umetnosti 19. stoletja je

izpostavljena risba umetnika Eduarda von Steinla iz leta 1875; na njej

Dizma v raju kleči pred Jezusom.

Tipološke upodobitve so redke. Zapis iz luteranske bazilike (8. stoletje) se

opira na Adamov izgon iz raja ter mu nasproti postavlja Dizmov vstop v raj.

Tema se v 17. stoletju ponovno obudi z različicami reliefov v štuku, avtorja

Alessandra Algardija. Dizma je v kapiteljski dvorani v Brauweilerju, 1150–

70, postavljen nasproti Henohu; oba sta prišla v nebesa zaradi svojega

verovanja.

5.3.1 DIZMOVE UPODOBITVE V EVROPSKI UMETNOSTI

Izbrani primeri

Preden se posvetim poslikavam dobrega razbojnika na Slovenskem (in

naročilu na avstrijskem Štajerskem), bi s pregledom njegovih upodobitev

ţelela nanj opozoriti še v evropski umetnosti. V pregled poskušam zajeti

čimveč različnih ikonografskih motivov, v katerih nastopa sv. Dizma, in

posameznih upodobitev s sv. Dizmo, ki sem jih uredila kronološko.

14

Pripravila sem osnovne ikonografske opise, posameznih del pa nisem

analizirala podrobneje. Začenjam s kriţanjem, saj je to najštevilčnejši

ikonografski motiv, ki vključuje Dizmove upodobitve; nato se osredotočam

na njegove samostojne upodobitve ter preidem še na ostale (sprejem v

nebesa, poslednja sodba, beg v Egipt, Kristus v predpeklu, skesani

grešniki).

V nadaljevanju predstavljene primere Dizmovih upodobitev sem poiskala s

pomočjo interneta in ikonografskih baz; ker sem jih izbirala po lastni

presoji, ne gre za sistematičen pregled vseh del. Posameznih primerov

nisem raziskovala preko literature, temveč sem jih le razvrstila po

ikonografskih tipih ter jih opisala.

Križanje

Pri razvrstitvi likovnih upodobitev, vezanih na sv. Dizmo, izhajam iz

literarnih virov. Kot literarna osnova za upodobitev kriţanja sluţi Sveto

pismo. Ţe beţen pregled širše evropske umetnosti pove, da se sv. Dizma

najpogosteje pojavlja v prizorih trifiguralnega kriţanja, ki poleg njega

zajema še Jezusa in razbojnika Gestasa.

Na sliki Križanje iz Marijine cerkve v Lübecku (Repr. 1) so ob Jezusu,

Dizmu in Gestasu upodobljene še številne osebe, ki bodisi objokujejo

usodo kriţanih bodisi jim povzročajo še dodatne muke. Jezus in razbojnika

visijo na kriţu, njihova telesa so izrazito podaljšana in suhljata, na obrazih

pa je izraţeno trpljenje. Nad Dizmo bdi angel in sklanja roke proti majhni

človeški figuri, ki simbolizira razbojnikovo dušo; zaradi njegovega kesanja

jo bo ponesel v nebesa. Nad Gestasom, ki je kriţan na Jezusovi levi

strani, pa je hudič, ki prav tako pridrţuje majhno človeško figuro, le da bo

ta zaradi razbojnikovih grehov odšla v pekel.

15

Repr. 1: Hermen Rode, Križanje, 1484, Marijina cerkev, Lübeck

V motivni sklop kriţanja pa prav tako uvrstimo prizor neznanega slikarja iz

2. četrtine 16. stoletja, na katerem razbojnika ţalita Kristusa in dvomita o

tem, da je resnični Boţji sin. Medtem ko je levi razbojnik z glavo obrnjen

od Kristusa, je Dizma upodobljen v ţivahnem gestikuliranju. Kompozicija

je zgrajena iz mnoţice figur, ki so razporejene v treh planih, dogajanje je

dramatično.

Repr. 2: Razbojnika žalita Kristusa, 1525–49, zasebna zbirka

16

Tizian se je na sliki kriţanja iz bolonjske pinakoteke osredotočil le na

dobrega razbojnika, ki je postavljen v Jezusovo druţbo, ob mnoţici

trifiguralnih kriţanj pa je takšna upodobitev prava redkost. Jezus je

poudarjen s svetlim koloritom, obraz mu obseva svetloba, pogled je

usmerjen navzdol. V nasprotju s Kristusovim je Dizmovo telo temnejše, s

pogledom je zazrt v nebo, z desnico pa gestikulira. Upodobljen je trenutek

razbojnikovega kesanja, na podlagi katerega mu Kristus obljubi nebesa.

Repr. 3: Tizian, Kristus in dobri razbojnik, 1566, Pinacoteca Nazionale di Bologna,

Bologna

Obstaja več načinov upodabljanja kriţanja na Kalvariji; nekateri umetniki

se osredotočajo samo na tri figure (Repr. 4), spet drugi v kompozicijo

dodajo še ostale biblične osebe, osrednjih figur pa ne postavijo v prvi plan

(Repr. 5).32

32

Za različne upodobitve kriţanja gl. npr.: LUCCHESI PALLI, JÁSZAI 1970, stp. 606–642.

17

Repr. 4: Peter Paul Rubens, Trije križi, 1624, Museum Boijmans Van Beuningen,

Rotterdam

Repr. 5: Karel Dujardin, Kalvarija, 1661, Louvre, Pariz

Dizma pa je prisoten tudi v moderni umetnosti, v času, ko je upodabljanje

religioznih motivov ţe izgubilo svoj primat.

Nicolai Ge je na sliki iz Kijevskega narodnega muzeja ruske umetnosti

(Repr. 6) pozornost usmeril na dobrega razbojnika in Jezusa in ju upodobil

samo do prsi. Jezusove oči so usmerjene k Dizmi, ki mu pogled vrača;

18

med njima poteka očesna komunikacija. V ozadju prepoznamo še eno

kriţano osebo, ki bi lahko predstavljala razbojnika Gestasa. Slikar je s

kratkimi, ekspresionističnimi potezami čopiča na obrazih kriţanih ustvaril

še večji patos. Dizmove obrazne poteze so izrazito afriške.

Repr. 6: Nikolai Ge, Kristus in razbojnik, 1893, Kiev national museum of Russian art,

Kijev

Kristusovo telo je na sliki Križanje iz začetka 20. stoletja (Repr. 7), ki jo je

naslikal Emil Nolde, poudarjeno z ţivo rumeno barvo in preko ledij odeto v

rdečo draperijo. Kronan je s trnovo krono, na suhljatem telesu so vidne

rane, ki so jo povzročili ţeblji. Ob njem sta upodobljena še razbojnika;

Dizma na desni in Gestas na njegovi levi strani. Medtem ko je Dizmova

glava sklonjena proti tlom in njegovega obraza ne vidimo, je Gestasova

nagnjena na stran.

Kristus je postavljen v središče in deli kompozicijo na dva dela; na levi so

Jezusova mati Marija, njena sestra Marija Klopájeva in Marija Magdalena,

ki Jezusa objokujejo: Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in

sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena (Jn 19, 25),

na desni so vojaki, ki ţrebajo za njegova oblačila: Ko so vojaki križali

Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega

vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela

stkana. Med seboj so se dogovorili: Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo

zanjo, čigava bo, da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: Razdelili so si

19

moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali. In vojaki so to storili (Jn 19, 23–

24).

Slikar je pri upodobitvi Kristusa temeljil na izraziti vertikali, ta med drugim

loči tudi dobre ţenske od slabih vojakov.

Repr. 7: Emil Nolde, Križanje, 1911–12, Nolde Stiftung Seebüll

Samostojne upodobitve

Sveto pismo je literarna osnova tudi za likovne upodobitve, na katerih

dobri razbojnik nastopa kot osrednja oseba; bodisi je upodobljen sam,

bodisi v druţbi ostalih svetih oseb.

Giotto di Bondone je v začetku 14. stoletja dobrega razbojnika upodobil na

vhodnem loku kapele v cerkvi sv. Frančiška v Assisiju (Repr. 8). Dizmova

podoba zavzema pravokotno polje, ki ga z dveh strani obdajajo

geometrijski vzorci. Upodobljen je s profila in odet v dolgo svetlo oblačilo.

Stoji v razkoraku, s prekriţanima rokama pa se oklepa kriţa. Pogled

obrača proti sosednjemu pravokotnemu polju, v katerem je upodobljen

rimski vojak Longinus. Ta je oblečen v vojaška oblačila, preko ramen mu

pada ogrinjalo, v levici pa drţi sulico. Desnico si polaga na prsi, v

znamenje prisege. Glavi obeh sta obsijani s svetniškim sijem.

Vzpostavljata komunikacijo, ki ni na besedni ravni, ampak se

20

sporazumevata z očmi in gestami. Literarni vir poslikave je Sveto pismo

oziroma njegova nadaljnja interpretacija.

Longinus je bil vojak, »ki je mrtvemu Kristusu s sulico prebodel stran, da

sta iz nje pritekli kri in voda«,33 hkrati pa tudi stotnik, ki se je spreobrnil z

besedami:34 Resnično, ta je bil Božji Sin! (Mt 27, 54)

Giotto je Longinusa in Dizmo naslikal kot par, ker sta ju povezovali enaki

lastnosti; tudi Longinus se je spreobrnil in je v krščanskem svetu češčen

kot svetnik.35

Repr. 8: Giotto di Bondone, Dobri razbojnik Dizma in Longinus s sulico, 1303–10, cerkev

Sv. Frančiška, Assisi, freske v kapeli, svete osebe na vhodnem loku, zahodna stran

Dobrega razbojnika so upodabljali tudi na cerkvenih vitrajih (Repr. 9).

V katedrali sv. Petra v Regensburgu je Dizma privezan na kriţ, roke so

prekriţane na hrbtu, vrv pa ovita tudi okrog nog. Zaprte oči nakazujejo, da

je ţe umrl, kar nam potrdi tudi razbojnikova pomanjšana verzija nad glavo,

ki simbolizira njegovo dušo. Nad dušo se sklanja angel, da jo bo sprejel in

ponesel v nebesa. Ozadje zapolnjujeta arhitektura in rastlinska

ornamentika.

33

MENAŠE 1971, stp. 1230. 34

MENAŠE 1971, stp. 1230. 35

MENAŠE 1971, stp. 1230.

21

Repr. 9: Angel sprejme dušo desnega razbojnika, ok. 1370, Regensburg, katedrala sv.

Petra

Na sliki Roberta Campina iz Umetnostnega inštituta v Frankfurtu (Repr.

10) Dizma pokrčeno visi na kriţu, na katerega je privezan z vrvmi, ki so se

mu na nogah ţe zaţrle v koţo in povzročile rane. Z glavo se nemočno

naslanja na roko, bledo telo pa pokriva bela plahta. Rimska vojaka na

razbojnikovi levi strani pogledujeta kvišku, kot da bi ţelela z Dizmo

vzpostaviti očesni stik in se mu pokloniti, kar nakazujeta z gesto rok; vojak

spredaj na prsi polaga desnico, kar spominja na prisego, desnica vojaka,

ki stoji za njim, pa je v funkciji blagoslova. Motiv je postavljen v gričevnato

in suho pokrajino.

22

Repr. 10: Robert Campin, Dobri razbojnik na križu, ok. 1430, Städelsches Kunstinstitut,

Frankfurt

Prizor Dizmovega kriţanja umetnika Hansa Ackerja na vitraju bernske

cerkve je postavljen v krajino; v ozadju prepoznamo rastline ter cerkev, v

zgornjem levem kotu je motiv sonca. Dizma je na kriţ privezan, vrv je ovita

okrog njegovih nog in rok, glava je obrnjena kvišku. Moška oseba, ki

spominja na pomanjšano verzijo Dizme, je njegova duša, ki jo bo angel

ponesel v nebesa.

Repr. 11: Hans Acker, Dobri razbojnik privezan na križ, 1441, Bern, Münster

23

Anonimni slikar iz 15. stoletja je sliko po horizontali razdelil na dve skoraj

enaki polovici; zgornjo polovico zavzema nebo, spodnjo pa opustošena

pokrajina z drevesi. Svetnik je postavljen v središčno os. Njegove roke so

z vrvmi privezane na kriţ, tako da mu telo boleče visi, iz globokih ran pa

mu curlja kri. Glavo mu obdaja nimb. Trpeč izraz na obrazu priča o

bolečinah, ki jih prestaja izmučeno telo.

Repr. 12: Anonimni mojster iz delavnice v Valencii, Dobri razbojnik, 1450–60, Statens

Museum for Kunst, København

Cranachova risarska upodobitev iz berlinskega muzeja (Repr. 13) se

osredotoča na dobrega razbojnika, ki je privezan na kriţ. Telo v svoji

skrčenosti in nemirnosti daje občutek ţelje po osvoboditvi. Dolgi lasje

zakrivajo glavo, ki je sklonjena navzdol.

24

Repr. 13: Lucas Cranach starejši, Dobri razbojnik na križu, 1501-02, Staatliche Museen

zu Berlin, Berlin

Risba dobrega razbojnika, hranjena na Dunaju v Albertini, je Dürerju

sluţila kot študija za oltarno sliko. Način Dizmovega kriţanja je podoben

Jezusovemu, saj sta roki ločeni in je vsaka privezana (v Jezusovem

primeru pribita) na svojo stran. Dizma je upodobljen s tričetrtinskega

profila, glavo pa usmerja navzgor, kot da bi iskal pomoč Boga in ga prosil

za odpuščanje.

Repr. 14: Albrecht Dürer, Dobri razbojnik, 1505, študija za oltarno sliko Vidovega oltarja

iz cerkve Ober st. Veit blizu Dunaja, Albertina, Dunaj

25

Pribliţno dve desetletji kasneje je nastala še ena Dürerjeva risba dobrega

razbojnika, ki se od prve razlikuje v več značilnostih. S tehničnega vidika

je risba precej manj dodelana in senčena. Dizma je golobrad, pogled pa,

za razliko od prve risbe, nemočno usmerja navzdol, kot da se je s svojo

usodo ţe sprijaznil. Drugačna sta tudi kriţ in način kriţanja. Kriţ je v obliki

črke T in podoben drugim kriţem, na kakršnih Dizmo najpogosteje

upodobljajo, z izjemo podstavka, kjer mu počivata nogi. Na večini drugih

upodobitev je Dizma na kriţ privezan, na Dürerjevi risbi (Repr. 15) pa je

nanj pribit s štirimi ţeblji. Telesi razbojnikov z obeh Dürerjevih risb sta

napeti, vidne so mišice.

Repr. 15: Albrecht Dürer, Dobri razbojnik, pred 1528, München, zasebna zbirka

26

Tudi v vzhodni umetnosti je Dizma znan likovni motiv. Na primeru,

pripisanem moskovski šoli, je upodobljen pred rastlinsko ornamentiko in

zavzema skoraj celotno slikarsko površino. Stoji v rahlem razkoraku, z

rokama pa se oklepa kriţa. Glava je obsijana s svetniškim sijem, pas pa

mu prekriva belo oblačilo. Proporci svetnikovega telesa se ne skladajo z

naravnimi.

Repr. 16: Moskovska šola, Dobri razbojnik, 1560, Moscow Kremlin, Moskva

Na oltarni sliki iz cerkve sv. Kriţa v Regensburgu je prizor Dizmovega

kriţanja (Repr. 17). Dizma je na kriţ privezan in postavljen v središče

poslikave. Roki mu nemočno visita, nogi sta nekoliko pokrčeni, glava, ki je

obdana z nimbom, pa je usmerjena v nebo. Čeprav je zadnja beseda na

napisnem traku, ki se nahaja na vrhu slike, zakrita, v napisu vseeno

prepoznam besede: Domine memento mei, kar se v prevodu glasi:

Gospod, spomni se me. Napis je vzet iz Svetega pisma, kjer se dobri

razbojnik pokesa pred Kristusom ter se mu priporoči s prav istimi

besedami, ki so zapisane tudi na traku.

27

Repr. 17: Otto Gebhard, Dizmovo križanje, 1757, juţni stranski oltar, cerkev sv. Kriţa,

Regensburg

28

Sprejem v nebesa

Literarna vira obravnavanega ikonografskega motiva sta Nikodemov

evangelij,36 pa tudi poglavje v Zlati legendi, naslovljeno z O Gospodovem

vstajenju,37 oba Dizmo omenjata v zgodbi Kristusovega spusta v

predpekel.

Na Evangeliarju nadškofa Ariberta iz Intimiana, hranjenem v milanski

katedrali, je umetnik upodobil uresničitev obljube, ki jo je Jezus dal Dizmu

ţe na kriţu. Bogato okrašena platnica Evangeliarja postavlja v središče

podobo Kriţanega. Posamezna pravokotna in okrogla polja so namenjena

najrazličnejšim prizorom (apostolom in njihovim simbolom, svetim osebam,

duhovnikom). Na polju, levo od Kriţanega, je upodobljen nadangel Mihael,

ki Dizmo vodi v nebesa. Svetnik stoji v razkoraku, na ramo naslanja kriţ,

glavo pa usmerja v nebo. Tudi angel pogleduje navzgor, levico dviguje v

znamenje blagoslova, z desnico pa Dizmo drţi za roko.

Repr. 18: platnica Evangeliarja nadškofa Repr. 19: Sprejem v nebesa (detajl)

Ariberta iz Intimiana, 1. polovica 11. stoletja, platnica Evangeliarja Ariberta iz

Santa Maria Nascente, Milano Intimiana, 1. polovica 11. stoletja,

Santa Maria Nescente, Milano

36

Apokryphen 1956, str. 134. 37

DE VORAGINE 1963, str. 306–307.

29

Primer iz 17. stoletja, ki je v ruskem samostanu Solovetsky, upodablja

trenutek Dizmovega sprejema v nebesih, kjer ga v modro-rdečih oblačilih

pričakujeta Kristus in angel. Kristusova desnica ga blagoslavlja, angelovi

roki pa sta sklenjeni v molilno gesto. Dizma poniţno stoji pred Jezusom, v

rokah drţi kriţ, odet je v dolgo, belo oblačilo. Osebe so upodobljene pred

ozadjem, okrašenim z rastlinsko ornamentiko, njihove glave pa obsijane s

svetniškim sijem. Za Jezusom se odpira arhitektura.

Repr. 20: Dobri razbojnik vstopa v nebesa, ruska ikona (fragment), 17. stoletje,

samostan, Solovetsky

Poslednja sodba

Dizma je ob mnoţici drugih oseb vključen tudi v prizore poslednje sodbe, o

kateri beremo v zadnji knjigi Nove zaveze, imenovani Razodetje

(Apokalipsa).

Kot primer navajam kompozicijsko razgibano upodobitev iz cerkve Santo

Soleto (Repr. 21), ki je umeščena v začetek 15. stoletja. Na samem vrhu

je v poglobljenem delu stene, ki obdaja okno, podoba Boga Očeta. Ob

njem je dvanajst apostolov, ki so razdeljeni v skupini po šest. Nadangel

Mihael v viteški opravi, upodobljen nad vhodnim lokom, tehta duše; slabe

ljudi čaka pekel, dobre pa nebesa. Leva stran poslikave (pod apostoli) je

namenjena upodobitvi pekla, zveri in grešnikov, ki jih straţi angel. V

desnem delu so nebeška vrata, pred katerimi stoji sv. Peter s ključi.

30

Privedel je Dizmo, ki s kriţem na ramenih stoji za njim. Komunicirata z

angelom, ki ju gleda z vrha utrdbe, in proti njima usmerja meč.

Repr. 21: Poslednja sodba, 1401–50, Santo Stefano, Soleto

Beg v Egipt

Sistem Iconclass38 uvršča prizor Počitka v pokrajini na begu v Egipt pod

naslednje ključne besede: legenda dveh razbojnikov; Tit in Dumah ponoči

zadržita sv. družino; Kristus napove, da bosta z njim križana.39

Če upoštevamo Iconclassovo navedbo razbojnikov v zvezi s prizorom, so

literarni vir upodobitve apokrifni evangeliji, natančneje Arabski evangelij o

otroštvu, ki pripoveduje zgodbo o Dizmovi ubranitvi in zaščiti sv. druţine

pred razbojniki, ko je ta beţala v Egipt.40 Ker pa so na sliki, ki je pripisana

delavnici Joachima Patinirja in umeščena v 16. stoletje (Repr. 22), samo tri

osebe – Joţef, Marija in Jezus, razbojnika pa nista upodobljena, je prizor

najverjetneje napačno klasificiran in gre za tipično upodobitev sv. druţine.

38

http://www.iconclass.org/rkd/73B6424/, 25. 5. 2013 39

V angleščini se klasifikacija glasi: legend of the robbers, Titus and Dumachus hold up

the Holy Family at night; Christ prophesies they will be crucified with him. 40

Apokryphen 1956, str. 81–82.

http://www.iconclass.org/rkd/73B6424/

31

Repr. 22: Delavnica Joachima Patinirja, Počitek v pokrajini na begu v Egipt, 1500–49,

zasebna zbirka

Kristus v predpeklu

Najstarejša literarna osnova ikonografskega tipa Kristus v predpeklu je

psalm Zahvalna pesem odrešenih iz Svetega pisma:41 V svoji stiski so vpili

h Gospodu, iz njihovih tesnob jih je rešil: potegnil jih je iz teme in smrtne

sence, pretrgal jim je spone. Naj se zahvaljujejo Gospodu za njegovo

dobroto, za njegova čudovita dela v blagor človeškim sinovom, ker je

razbil bronasta vrata in presekal železne zapahe (Ps 107, 13–16), pa tudi

svetopisemski zapisi preroka Ozeja:42 Iz oblasti podzemlja bi jih rešil, iz

smrti bi jih odkupil (Oz 13, 14). Vir za upodobitve je predstavljala tudi

Legenda aurea,43 najzgovornejši pa je opis v apokrifnem Nikodemovem

evangeliju.44

Na likovnih upodobitvah Kristus vleče Adama za desnico, pogosto pa so

prisotni še Eva, David, Salomon in drugi.45

41

MENAŠE 1971, stp. 1077. 42

MENAŠE 1971, stp. 1077. 43

DE VORAGINE 1963, str. 294–307. 44

Apokryphen 1956, str. 128–136. 45

MENAŠE 1971, stp. 1077.

32

Kristus je na grafiki Albrechta Dürerja iz leta 1511 obsijan z močno

svetlobo, postavljen v skorajšnje središče kompozicije in upodobljen s

profila. Mišičasto telo je odeto v močno nagubano draperijo, ki plapola po

zraku, ob njem je tudi bandero. Sklanja se nad ujetnike, ki jih straţijo

peklenske zveri, in jim podaja roko; med njimi je tudi Adam. Tudi za

Kristusovim hrbtom je skupina ljudi, z Dizmo na čelu. Razbojnikovo telo je

golo z izrazitimi mišicami, obraz mu obrašča gosta in dolga brada, oči pa

pogledujejo proti Kristusu. Ob njem sta upodobljena še dva angela, ki mu

pomagata pridrţevati kriţ.

Repr. 23: Albrecht Dürer, Kristus v predpeklu, 1511, Thüringer Landesmuseum

Heidecksburg, Rudolstadt, grafična zbirka

Tudi slika italijanskega mojstra Domenica Beccafumija iz sienske

pinakoteke (Repr. 24) postavlja Dizmo ob Jezusa. Slednji je odet v svetlo

modro oblačilo, nanj pa je naslonjeno bandero s podobo rdečega kriţa na

beli podlagi. Stoji v razkoraku; od pasu navzdol je upodobljen frontalno, od

pasu navzgor pa s profila. Adamu podaja desnico ter ga tolaţi; tolaţi pa

tudi druge duše, ki se v upanju obračajo nanj. Za njim je dobri razbojnik

Dizma, oblečen v rumeno draperijo, ki mu prekriva ledja. Ozira se proti

svetniku, ki pridiga v ozadju, in bi ga lahko identificirali kot Janeza

33

Krstnika. Z levico se oklepa kriţa, v desnici pa drţi vrv, ki je na kriţ

privezana.

Repr. 24: Domenico Beccafumi, Kristusov spust v predpekel, 1540, Pinacoteca Nazionale

di Siena, Siena

Skesani grešniki

Upodobitve skesanih grešnikov, zbranih pred Kristusom oziroma Jezusom

– otrokom, so se začele pojavljati v baroku.46 Ikonografski motiv je v

literaturi poznan pod več različicami: »Grešniki pred Kristusom«, »Kristus

in skesani grešniki« in »Marija z otrokom in spokorniškimi grešniki«.

Grešnike predstavljajo različne biblijske osebe, ki so grešile in si

prizadevajo za Jezusovo odpuščanje. V prizorih se poleg vstalega

Odrešenika najpogosteje pojavijo še kralj David, sv. Peter, Marija

Magdalena, Dizma, včasih pa tudi izgubljeni sin, Hieronim in drugi.47

Osnovni literarni vir za motiv skesanih grešnikov je Sveto pismo, saj so

osebe, ki so najpogosteje zastopane v upodobitvah, vse kot takšne

opredeljene ţe v Stari in Novi zavezi.

46

Sünder 1974, stp. 227 (uredniški prispevek). 47

Sünder 1974, stp. 227 (uredniški prispevek).

34

Jezus je na sliki Gerarda Seghersa iz Rijksmuseuma v Amsterdamu, kot

najpomembnejša oseba, izpostavljen s svetlim koloritom in nebeško

svetlobo, ki mu obseva glavo. Odet v rdeče-oranţno oblačilo in sedeč na

kamnitem kvadru, ki simbolizira nekakšen prestol, vzpostavlja očesni

kontakt z gledalcem. Z levico se oprijema bandera, na katerega je pripeta

zastavica s kriţevo podobo, z desnico pa bodisi blagoslavlja, bodisi z njo

kaţe na spokorjeno Marijo Magdaleno, ki se mu s prekriţanimi rokami na

prsih poniţno klanja. Ob njej je posodica z mazilnim oljem. Na skrajni levi

je figura dobrega razbojnika, ki se ozira proti Kristusu; prepoznamo ga po

atributu kriţa. Na Jezusovi desni strani je v krznenih oblačilih in s krono na

glavi upodobljen kralj David. Tudi njegov pogled je usmerjen k

Odrešeniku. Starec na skrajni desni z molilno drţo rok in ključi je sv. Peter.

V desnem spodnjem delu slike je podoba mladeniča, ki moli in pogleduje

proti Jezusu, spremlja pa ga popotna palica. V njem prepoznam

izgubljenega sina.

Repr. 25: Gerard Seghers, Kristus in skesani grešniki, 1600, Rijksmuseum, Amsterdam

Rubensova upodobitev skesanih grešnikov iz münchenske Stare

pinakoteke (Repr. 26) zajema najpogostejše spokorneţe, in sicer Marijo

Magdaleno, sv. Dizmo, kralja Davida in sv. Petra. Jezusovo bledo telo je

odeto v rdečo draperijo, s katero je poudarjena njegova vsemogočnost in

kraljevska narava. Glavo mu obdaja svetniški sij, z gesto rok pa nakazuje

35

odprtost in sporoča grešnikom, da jim je pripravljen odpustiti. Medtem ko

so moške figure zazrte v Jezusa, se mu Marija Magdalena klanja, roke pa

je prekriţala na prsih. Dizma se z obema rokama oklepa kriţa, zraven

njega pa stojita še kralj David in sv. Peter, ki moli za odpuščanje.

Repr. 26: Peter Paul Rubens, Jezus in skesani grešniki, 1618–20, Alte Pinakothek,

München

Nekateri slikarji so najznačilnejšim skesanim grešnikom dodali še druge

biblijske osebe in tako temo ikonografsko razširili, na sliki pa dosegli

razgibano kompozicijo. Tak primer je slika Jacoba Jordaensa iz začetka

17. stoletja (Repr. 27). Na njej je Jezus ogrnjen v rdečo draperijo, levico

dviguje v znamenje odrešenja, z desnico pa drţi kriţ. Na skrajni levi je s

hrbtne strani upodobljen Dizma, ob njem pa v kraljevem ogrinjalu in s

krono na glavi kleči kralj David. V starcu, ki je upodobljen s profila in odet v

temna oblačila, prepoznamo sv. Petra. Ob Jezusu je Marija Magdalena, ki

ga z molilno drţo rok na kolenih prosi odpuščanja. Moški, ki svoje

iztegnjene roke dviguje h Kristusu, bi utegnil biti izgubljeni sin.

36

Repr. 27: Jacob Jordaens, Zmagoslavni Kristus z devetimi skesanimi grešniki, 1628–30,

zasebna zbirka

Osrednja figura slike Johanna Boeckhorsta iz leta 1660 je Jezus (Repr.

28), kar je nakazano preko več poudarkov. Njegovo telo je upodobljeno z

izrazito svetlim koloritom, glavo mu obseva svetniški sij, snop svetlobe pa

pada tudi z neba in poudarja kriţ, simbol krščanstva, ki se ga Jezus

oklepa z levico. Delno je ogrnjen v oblačilo oranţne barve, ki še bolj

poudarja njegovo veličino. Z desno nogo stoji na kači, ki simbolizira izvirni

greh, z levo pa na globusu, ki predstavlja svet, čigar odrešenik je. Ob

njegovih nogah je tudi lobanja, simbol smrti. S sočutnim izrazom na

obrazu se usmerja proti grešnikom in jim tako sporoča, da jim odpušča. Na

skrajni levi sta le s polovicama obrazov upodobljena Devica Marija in sv.

Janez Evangelist, ki ne sodita med skesane grešnike, ampak sta v vlogi

priprošnjikov. Moški s krono in bogatimi oblačili je kralj David, ki prosi za

Jezusovo odpuščanje. V osebi, ki jo vidimo le s hrbtne strani in kleči pred

Odrešenikom, prepoznamo dobrega razbojnika, ki se prav tako kesa za

svoje grehe. Ţenska na Kristusovi levi strani je Marija Magdalena. Poleg

Jezusa je edina odeta v belo oblačilo, ki predstavlja čistost, ki jo je dosegla

s pokesanjem. Ob Mariji Magdaleni je izgubljeni sin, figura za njim pa sv.

Peter, ki joče s sklonjeno glavo, saj si tudi sam ţeli odpuščanja grehov.

37

Celoten prizor opazujeta keruba in Jezusu prinašata palmove vejice in

lovrovi kroni, ki simbolizirajo ţrtev in zmagoslavje.48

Repr. 28: Johann Boeckhorst, Zmagoslavni Jezus Kristus odpušča skesanim grešnikom,

1660, Ackland Art Museum, Univerza v Severni Karolini

Kot primera upodobitve skesanih grešnikov Lexikon der Christlichen

Ikonographie navaja še sliko Anthonyja van Dycka iz leta 1620, kjer so

zraven Odrešenika s kriţem upodobljeni še izgubljeni sin, Dizma, Marija

Magdalena in sv. Peter, ter jedkanico Herculesa Seghersa iz 17. stoletja.

Navede pa še drugo različico upodobitve, kje sta glavni osebi devica

Marija in Jezus – otrok, včasih pa se ob njima pojavi še deček Janez

Krstnik. Primera takšne upodobitve sta slika Petra Paula Rubensa, nastala

med letoma 1620 in 1625, ter slika Anthonyja van Dycka iz let 1626–27.49

48

Opis pripravljen s pomočjo spletne strani:

http://www.unc.edu/courses/2005spring/engl/012/051/Amsantos/, 30. 5. 2013. 49

Sünder 1974, stp. 227 (uredniški prispevek).

38

Kiparske upodobitve

Čeprav predstavljajo pomembnejši deleţ diplomske naloge Dizmove

upodobitve v slikarstvu, sem vanjo zajela tudi primere kiparske umetnosti,

kjer je upodobljen samostojno, z drugimi figurami, ali pa je ena od oseb na

oltarju.

Kip sv. Dizme iz deţelnega muzeja v Vorarlbergu pripada skupini

trifiguralnega kriţanja in je časovno umeščen okrog leta 1500. Njegovo

telo je z vrvmi privezano na kriţ, oči zaprte, glava mu visi na stran. Telo je

naturalistično, posebnih telesnih deformacij pa ne zaznamo. Značilne so

izrazite poteze obraza, ki ga krasi skodrana brada.

Repr. 29: Dobri razbojnik na križu (iz skupine kriţanja), ok. 1500, Vorarlberg

Landesmuseum, Bregenz

39

Kip Hansa Backoffna je del skupine kriţanja in je danes hranjen v muzeju

v Mainzu. Dizma je na kriţ privezan z vrvmi. Njegovo telo je upodobljeno

naturalistično, vidna so rebra in gube na trebuhu, mišice se naprezajo od

bolečine, na prsih so rane. Togo telo je pokrčeno; noge so upodobljene s

profila, pogled na prsi je frontalen, z lasmi in brado poraščen obraz pa se

ozira k nebu. Gubanje draperije, v katero je odet, je teţko.

Repr. 30: Hans Backoffen, Skupina križanja s pokopališča sv. Ignaca: Dobri razbojnik,

1519, Dommuseum Mainz, Mainz

Figuri Kristusa in Dizme sta le dve izmed številnih izrezljanih figur na

oltarju škofa Agilolfa, ki se nahaja v katedrali sv. Petra in Marije v Kölnu

(Repr. 31). Medtem ko Jezus mirno in dostojanstveno prenaša muke in

bolečine, ki mu jih je zadalo kriţanje, je dobri razbojnik popolno nasprotje.

Njegova glava je obrnjena proti tlom, oči so zaprte, ranjeno telo pa se zvija

v krču. Zraven njiju prepoznamo še vojaka, ki z dvignjeno desnico kaţe na

Dizmo, ter angela, ki objokuje ţalostno usodo obeh kriţanih. Telesi

Kristusa in dobrega razbojnika sta izrazito suhljati, figuri sta podaljšani,

umetnik pa ni upošteval človeških proporcev.

http://flickriver.com/photos/hen-magonza/4521712298/

40

Repr. 31: Flandrijski mojster, Križanje: Kristus in dobri razbojnik (detajl), 1520, oltar škofa

Agilolfa, katedrala sv. Petra in Marije, Köln

Kip dobrega razbojnika iz muzeja v Goslarju je ena izmed figur

skupinskega kriţanja. Telo mu prekriva raztrgana draperija, nekoliko

okornejših gub. Na kriţ je privezan, na telesu so vidne globoke rane.

Obraz mu obdajajo dolgi, kodrasti lasje, oči so uprte v tla, usta pa odprta,

kakor da bi z njimi ţelel kaj povedati. Glava je v primerjavi s podolgovatim

telesom premajhna.

Repr. 32: Hans Brandes, Skupina križanja: Dobri razbojnik, 1520, Goslarer Museum,

Goslar

41

Moška figura iz kraja Březnice stoji na visokem podstavku, v njem pa prav

tako prepoznamo dobrega razbojnika. Kip stoji v kontrapostu, njegova leva

noga je nekoliko privzdignjena in naslonjena na kamniti kvader. Ogrnjen v

razgubano draperijo in s trpečim izrazom na obrazu pogled usmerja v

nebo. Z rokama drţi svoj najznačilnejši atribut – kriţ. Njegovo ime in

letnica nastanka kipa sta izklesani na podstavku.

Repr. 33: Dizma, 1750, Březnice, okroţje Příbram

Stoječi kip Dizme s Kriţevega oltarja freisinške cerkve (Repr. 34)

prepoznamo po atributu kriţa, ki ga drţi z levico, desnico pa mu vklenja

veriga. Shujšana moška figura v kontrapostu deluje togo in statično. Prsti

desne roke kaţejo na prsi, pogled pa usmerja navzdol.

42

Repr. 34: Ignaz Günther, Dizma, 1765, Kriţev oltar, ţupnijska cerkev sv. Petra in Pavla,

Freising

Kip sv. Dizme je figura s Kriţevega oltarja samostanske cerkve v Rott am

Innu. Telo posnema človeške proporce, kontrapost pa mu daje S–linijo.

Ledja prekriva draperija bogatih gub, ki sega vse do tal. Z levico pridrţuje

kriţ, z desnico pa nanj kaţe. Njegov obraz obdaja brada in gosti lasje, oči

se obračajo proti nebu, kot da bi iskale odrešitev.

Repr. 35: Franz Offner, Skesani razbojnik Dizma, po 1767, Kriţev oltar, samostanska

cerkev, Marinus in Anianus, Rott am Inn

43

Dizmov kip (Repr. 36), hranjen v samostanski cerkvi v Bad Buchauu, je

veliko bolj razgiban kot v dosedanjih primerih; razbojnik z dvema

angeloma tvori trikotniško kompozicijo. Zraven tega, da je Dizma

postavljen v središče, je poudarjen tudi z velikostjo. Sedi na kriţu, ki je

diagonalno postavljen v prostor; z desnico se kriţa dotika, levica mu

počiva na nogi. Golo telo je zakrito samo preko ledij. Z glavo se obrača

proti Bogu, oči, pa tudi usta, so široko odprte. Kljub temu, da je izraz na

obrazu teţje razberljiv, na njem prepoznam smehljaj in olajšanje; sklepam,

da Dizma ţe ve, da ga čakajo nebesa in s tem večno ţivljenje. Kiparsko

delo je eno izmed redkih, ki odstopajo od tipičnih Dizmovih upodobitev.

Repr. 36: Johann Joseph Christian, Skupina skesancev: Razbojnik Dizma, 1774–76,

samostanska cerkev, Bad Buchau

Obravnavani kipi, ki so hranjeni v muzejih, so v razstavni funkciji (Dobri

razbojnik na križu iz okrog 1500, Dobri razbojnik iz 1519, Dobri razbojnik iz

1520); namenjeni so ogledu in so bili sem najverjetneje prenešeni, da bi

bili zaščiteni pred vremenskimi vplivi (v kolikor so pred tem stali na

prostem).

Trije kipi so figure na oltarjih v cerkvenih objektih (Kristus in dobri razbojnik

iz 1520, Dizma iz 1765, Skesani razbojnik Dizma, po 1767), v cerkvi pa je

tudi kip Johanna Josepha Christiana, ki ni del oltarja, ampak samostojna

skulptura. Kip sv. Dizme iz kraja Březnice stoji na prostem in je na tak

način še dostopnejši širšemu krogu ljudi.

44

V izbranih kiparskih primerih je Dizma največkrat del trifiguralnega kriţanja

(Dobri razbojnik na križu iz okrog 1500, Dobri razbojnik iz 1519, Dobri

razbojnik iz 1520). Tako v freisinški ţupnijski cerkvi kot v samostanski

cerkvi v Rott am Innu nastopa Dizma kot figura na Kriţevem oltarju, prav

tako pa je na obeh oltarjih ob njem še sv. Helena,50 krščanska svetnica, ki

je iskala kriţ, na katerem je bil Jezus kriţan.51 Svetnika sta postavljena v

kontekst zaradi njune tesne povezave s Kristusom; Dizma je bil z njim

kriţan, Helena pa je kasneje iskala pravi Jezusov kriţ.

Kot samostojna figura se Dizma pojavi na primeru upodobitve iz Březnic,

kot osrednja pa na kipu Johanna Josepha Christiana, kjer mu druţbo

delata še dva angela. Motiv kriţanja, ki zajema Dizmo in Jezusa, pa je le

del oltarne kiparske kompozicije iz kölnske katedrale sv. Petra in Marije.

Kljub skromnemu naboru kiparskih primerov, predstavila sem jih le osem,

ţe ti pokaţejo, da Dizme ne upodabljajo samo v okviru ikonografskega

motiva kriţanja.

Preden sem začela z raziskovanjem Dizmovih upodobitev, sem postavila

tezo, da se bo dobri razbojnik najpogosteje pojavil v prizorih kriţanja. Tezo

ob zaključku raziskovanja potrjujem, saj je omenjeni ikonografski motiv

eden izmed najpogostejših motivov likovne umetnosti.

Ikonografski motiv kriţanja je bil tudi edini, ki sem ga poznala na začetku

raziskovalnega procesa in za katerega sem vedela, da vključuje sv.

Dizmo, s pregledom strokovne literature pa sem ugotovila, da motiv

dobrega razbojnika sploh ni tako redek; poleg ţe omenjenega kriţanja so

svetnika upodabljali še samostojno in v okviru: sprejem v nebesa,

poslednja sodba, beg v Egipt, Kristus v predpeklu in skesani grešniki.

Obravnavane upodobitve sem izbrala poljubno oziroma tudi naključno, saj

nisem mogla opraviti sistematične ikonografske raziskave, pri tem pa

ţelela doseči, da bi s primeri pokazala različne variante ikonografskega

motiva.

50

Ugotovljeno s pomočjo spletnih strani: http://www.bildindex.de/ in http://www.erzbistum-

muenchen.de/Page004904.aspx, dne 10. 8. 2013. 51

DOLENC 2000, str. 418.

http://www.bildindex.de/http://www.erzbistum-muenchen.de/Page004904.aspxhttp://www.erzbistum-muenchen.de/Page004904.aspx

45

Čeprav se Dizma kot osrednja figura pojavi le na posameznih samostojnih

upodobitvah in na motivu sprejem v nebesa, je na delih, kjer nastopa zgolj

kot stranska oseba, njegova vloga prav tako pomembna; skupaj z ostalimi

tvori zaokroţen ikonografski prizor.

Pregled, ki zajema naključni izbor Dizmovih upodobitev in ne odraţa

(kronološkega) razvoja posameznih ikonografskih motivov, začenjam s

predstavitvijo svetnikovih samostojnih upodobitev. Na izbranih primerih je

Dizma najpogosteje upodobljen umirajoč na kriţu, na ruski upodobitvi

pridrţuje kriţ, na freski v Assisiju pa je postavljen nasproti Longinusu.

Avtorji so ustvarjali v tehniki risbe, oljnih slik, vitrajev, Dizma pa je na

večini upodobitev osrednja oseba.

Nadalje je Dizma upodobljen v motivu sprejem v nebesa. Na primeru

Evangeliarja iz leta 1100 njegova zgodba zapolnjuje le delček platnice, ob

njej pa so upodobljene še številne druge zgodbe ter osebe. Drugi primer je

mnogo mlajši (17. stoletje) in izhaja iz vzhodne umetnosti; Dizmo v

nebesih sprejmeta Kristus in angel, ikonografski motiv pa je del poslikave

samostana.

Italijanska freska iz začetka 15. stoletja upodablja Dizmo na ikonografsko

razgibanem tipu poslednje sodbe, kjer skupaj s sv. Petrom stoji pred

nebeškimi vrati.

Ker je slika s prizorom bega v Egipt po sistemu Iconclass klasificirana

napačno (na njej ni Dizmove podobe, kot to navaja sistem), sem ţelela

poiskati drug primer, ki bi zajemal tudi dobrega razbojnika. Čeprav sem

bila pri pregledu evropskih primerov neuspešna, so take upodobitve

pogoste na slovenskih tleh; pojavijo se na freski sv. druţine iz ljubljanske

stolne cerkve, v zagorski Dizmovi in v ptujski Kriţevi kapeli (obravnavano v

nadaljevanju).

Umetniki so svetnika upodabljali tudi na prizorih Kristusa v predpeklu.

Osredotočam se na dva primera; prvi je Dürerjevo delo iz leta 1511, drugi

je nastal skoraj tri desetletja kasneje in je pripisan Beccafumiju.

Ikonografski motiv skesanih grešnikov je najpogostejši v evropski baročni

umetnosti. V pregledu izpostavljam štiri slikarska dela, vsa pa izhajajo iz

46

baroka (17. stoletje). Dizma je na slikah enakovreden ostalim skesanim

grešnikom, ki so zbrani okrog Kristusa.

Nazadnje dodajam še kiparski del, kjer je na štirih primerih Dizmova figura

del ikonografskega tipa kriţanja, v dveh juţnonemških cerkvah je Dizma

ena izmed figur Kriţevega oltarja, dvakrat pa je upodobljen samostojno.

Zaključujem z ugotovitvijo, da so sv. Dizma in z njim povezane teme dokaj

pogosti motivi v evropski umetnosti; umetniki pa so pri upodobitvah

temeljili na Svetem pismu, apokrifnih evangelijih in Legendi aurei.

Najzgodnejše Dizmove upodobitve segajo v čas starokrščanske

umetnosti; tam je Dizma vključen na prizore kriţanja, skozi stoletja se

pojavljajo dokaj enakomerno, v 19. in 20. stoletju pa je število del z

Dizmovo podobo precej redko.52

52

LUCCHESI PALLI, JÁSZAI 1970, stp. 606–642.

47

5.3.2 DIZMOVE UPODOBITVE NA SLOVENSKEM

5.3.2.1 Ljubljana

Cerkev sv. Miklavža

Kot edini primer, ki se nahaja izven štajerskega ozemlja, v nadaljevanju

obravnavam Quaglijeve upodobitve v ljubljanski stolni cerkvi.

Dizmova bratovščina, poznana tudi kot Druţba zdruţenih (Societas

unitorum), je od leta 1688 povezovala plemiče, izobraţence in imenitnejše

meščane,53 ki so se zbrali pod Dizmovim zavetništvom. Člani so si z

molitvami in priprošnjami k svetniku prizadevali za srečno smrt, morali pa

so biti krepostni. Zavzemali so se tudi za razvoj znanosti in umetnosti ter

delovali pod geslom Famae et Musis (Slavi in Muzam).54

Z namenom, da bi se ohranil spomin na člane druţbe,55 so njihove grbe in

simbole dali naslikati v bratovščinsko knjigo, vanjo pa so vpisali tudi

ţivljenjska gesla.56 Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv.

Dizma je bila zasnovana kot iluminirani rokopis, v katerem je upodobljenih

182 emblemov, in kot taka sodi med največje dragocenosti slovenskega

knjiţnega slikarstva. Leta 2001 je izšla kot faksimile.57

Dizmova bratovščina, ki se je obdrţala do začetka 19. stoletja,58 velja za

predhodnico Akademije delavnih.59

Druţba je svojemu zavetniku v ljubljanski stolni cerkvi, v juţnem krilu

prečne ladje, imenovanem tudi kapela sv. Dizme, postavila oltar ter

naročila freske z njegovo legendo.60 »Z zgodbo skesanega grešnika je bilo

podano povabilo k pokori.«61

53

LAVRIČ 2011, str. 303. 54

LAVRIČ 2011, str. 304. 55

GERM 2011, str. 36. 56

LAVRIČ 2011, str. 304. 57

GERM 2011, str. 34. 58

LAVRIČ 2011, str. 304. 59

LAVRIČ 2003, str. 27. 60

LAVRIČ 2007, str. 69. 61

LAVRIČ 2003, str. 60.

48

O prisotnosti Druţbe zdruţenih priča tudi grb v kartuši nad atiko.62 Podobo

grba določa srce, ki je sestavljeno iz šestindvajsetih majhnih src,63 in

obdano z dvema rogovoma izobilja, napis na traku pa se glasi: Concordiae

fructus – Uniti (Sad sloge – Zdruţeni).64

Poslikave na obočnem pasu nad oltarjem, ki jih je Quaglio naslikal leta

1703, so posvečene Dizmovi zgodbi. Skrajno levo je upodobljena sv.

druţina na begu v Egipt. Druţina je postavljena v prvi plan, v ozadju pa sta

oboroţeni moški – Dizma in ţenska figura.65

V kolikor figuro v ozadju interpretiramo kot ţensko, se poslikava ne sklada

z literarnim virom – Arabskim evangelijem o Jezusovem otroštvu, kjer je

zapisano, da je sv. druţina srečala dva razbojnika, Dizmo in Gestasa.66

Poslikava na desnem polju v ospredje postavlja sv. Dizmo, ki umira na

kriţu. Golo pokrčeno telo je z vrvmi privezano na kriţ in odeto samo v

rjavo draperijo. Trpeč pogled usmerja v nebo, proti Odrešeniku. Na

Dizmovi desni strani je oboroţen rimski vojak, na levi pa moški na konju, ki

nosi rdečo zastavo. Dogajanje opazuje ljudstvo v ozadju.67

Srednje polje predstavlja Dizmovo poveličanje. Lebdeči Kristus, ogrnjen v

svetlo modro draperijo in z belo zastavo zmage nad smrtjo v rokah,

sprejema Dizmo v nebesa. Dizma poniţno kleči in sprejema Jezusovo

dobroto; z desnico pridrţuje kriţ, ki mu ga pomaga drţati tudi putto.68

62

LAVRIČ 2007, str. 71. 63

LAVRIČ 2007, str. 71. 64

LAVRIČ 2007, str. 71. 65

LAVRIČ 2007, str. 69. 66

Apokryphen 1956, str. 81–82. 67

LAVRIČ 2007, str. 69. 68


49

Repr. 37: Giulio Quaglio, Zgodba sv. Dizme, 1703, ločni pas Dizmove kapele, stolna in

ţupnijska cerkev sv. Miklavţa, Ljubljana

Repr. 38: Giulio Quaglio, Dizmov sprejem v nebesa, 1703, ločni pas Dizmove kapele

(osrednje polje), stolna in ţupnijska cerkev sv. Miklavţa, Ljubljana

50

Repr. 39: Giulio Quaglio, Sv. Dizma obvaruje sv. družino pred razbojniki, 1703 (levo);

Giulio Quaglio Sv. Dizma umira na križu, 1703 (desno), oboje ločni pas Dizmove kapele,

stolna in ţupnijska cerkev sv. Miklavţa, Ljubljana

Giulio Quaglio je sliko, na kateri je Kristus s sv. Dizmom v predpeklu,

naslikal leta 1704.69 Kristusovo bledo telo je prekrito z belim prtom in

ogrnjeno v naguban moder plašč; glavo mu obseva svetniški sij. V druţbi

angelov se dviga med oblaki, dvignjena levica je v funkciji blagoslova.70

Rdeča zastava, ki plapola v angelovih rokah, oznanja Kristusovo zmago

nad peklom in njegovo osvoboditev pravičnih duš. Uspelo mu je razbiti

vrata predpekla, ki jih vidimo v spodnji desni polovici slike. Ob njih

prepoznamo starozavezne osebe: s profila upodobljeno Evo z molilno drţo

rok in Adama, ki, s prekriţanima rokama na prsih, drţi jabolko, ledje pa mu

prekrivajo listi; kralja Davida v modro-rumenem oblačilu in s krono na glavi

ter Mojzesa, ki je odet v belo. Na sliki po monumentalnosti še posebej

izstopa Dizmova upodobitev. Golo mišičasto telo je ogrnjeno v rdečo

69

LAVRIČ 2011, str. 304. 70

LAVRIČ 2007, str. 115–116.

51

draperijo, z roko se oklepa kriţa, pogled pa usmerja proti Jezusu.71

»Dizma je kot prvi opravičeni deleţen milosti odrešenja.«72

Repr. 40: Oltar sv. Dizme in Marije Pomagaj, stolna in ţupnijska cerkev sv. Miklavţa,

Ljubljana

Repr. 41: Giulio Quaglio, Kristus s sv. Dizmom v predpeklu, 1704, stolna in ţupnijska

cerkev sv. Miklavţa Ljubljana

5.3.3 DIZMOVE UPODOBITVE NA ŠTAJERSKEM

Po tem, ko sem predstavila izbrane primere Dizmovih upodobitev v

evropski umetnosti in ljubljanski primer, prehajam na osrednji del naloge, v

katerem me bodo zanimale svetnikove upodobitve na slovenskem

71

LAVRIČ 2007, str. 116. 72


52

Štajerskem, dodajam pa tudi naročilo iz avstrijskega dela Štajerske. Ker

so kar štiri izmed petih izpostavljenih upodobitev nastale s posredovanjem

grofa iz plemiške druţine Attems, začenjam sklop s predstavitvijo rodbine;

ob tem poudarjam njihovo naročniško vlogo in iščem povezave med

Dizmo in Ignacem Marijo Attemsom, nato pa preidem na posamezne

umetnostne spomenike, katerih predstavitev je urejena po kronološkem

zaporedju.

5.3.3.1 ATTEMSI KOT UMETNOSTNI NAROČNIKI

Plemiška rodbina Attems se je skozi stoletja razvoja delila na več

druţinskih vej, zato je njena zgodovina precej obseţna.73 Izvor rodu ostaja

nepojasnjen, kljub temu pa sta se okrog le-tega izoblikovali dve tezi; rod

izvira bodisi iz nemške druţine grofov Montfort iz Kostance, bodisi s

Frankovskega.74 Rodbino prepoznamo po grbu, ki na rdeči podlagi

upodablja srebrni trizob; ker je enak grb pripadal tudi frankovskim

knezom,75 bi se trditev, da Attemsi izhajajo s Frankovskega, sicer zdela

verjetnejša, nikakor pa enakost obeh grbov ni zadosten dokaz o izvoru

rodbine Attems.

Korenine Attemsovega rodu segajo v leto 1170, na območje Furlanije, kjer

sta na gradu Attimis prebivala brata Arbo in Henrik.76 »Prav slednji je bil

začetnik rodu Attems, ki se je v prvi polovici 13. stoletja razcepil v

druţinski debli Attems-Orso in Attems-Tridente.«77 Iz debla Attems-

Tridente se je nadalje razvila svetokriška veja Attemsov, ki je močno

zaznamovala štajersko ozemlje. Za njenega ustanovitelja velja Herman

(umrl 1611),78 ki je 1605. kupil posestvo in grad Sveti Kriţ na Vipavskem,

po katerem so tudi dobili ime. Hermanu je bil podeljen naziv barona in

73

ŠERBELJ, ULRIKE 1990, str. 144. 74



ŠERBELJ 2008, str. 13. 77


ŠERBELJ, ULRIKE 1990, str. 158.

53

dedni naslov »gospod Svetokriški«, skoraj dvajset let po Hermanovi smrti,

leta 1630, pa so bili Attemsi povzdignjeni v grofovski stan.79

Hermanov vnuk – Ignac Marija se je uveljavil kot utemeljitelj štajerske veje

Attemsov Svetokriških.80 Na Štajerskem so A

UNIVERZA V MARIBORU - COnnecting REpositories · 2020. 1. 30. · Anthony of Padua in Brežice, and...

Documents

Transcript of UNIVERZA V MARIBORU - COnnecting REpositories · 2020. 1. 30. · Anthony of Padua in Brežice, and...