UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Jasmina Štaus

Maribor 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA SLOVANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOSTI

DIPLOMSKO DELO

VIDA JERAJ – PESNICA SLOVENSKE MODERNE

VIDA JERAJ – POET OF SLOVENIAN MODERNISM

Mentorica: red. prof. dr. Jožica Čeh Steger

Kandidatka: Jasmina Štaus

Maribor 2011

Lektorica: mag. Suzana Jakoša, profesorica slovenščine

Prevajalka: Nina Sever, profesorica angleščine in zgodovine

ZAHVALA

Zahvaljujem se red. prof. dr. Jožici Čeh Steger za vso potrpežljivost, prijaznost in

usmerjanje pri nastajanju diplomskega dela.

Posebno zahvalo namenjam svojim staršem. Hvala vama za vse spodbudne misli,

pomoč med izobraževanjem in za vajino brezpogojno ljubezen.

Hvala tudi tebi, Peter, za vso podporo.

Zahvaljujem se še vsem drugim, ki so mi kakorkoli pomagali pri izdelavi

diplomskega dela.

IZJAVA

Podpisana Jasmina Štaus, rojena 18. 10. 1986, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Vida Jeraj – pesnica slovenske moderne pri mentorici

red. prof. dr. Jožici Čeh Steger avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

____________________

Maribor, 24. 10. 2011

POVZETEK

Vida Jeraj je živela in ustvarjala na prelomu iz 19. v 20. stoletje, tj. v razdvojenem

času, ki je na eni strani prinašal proces osamosvajanja žensk, na drugi pa ravno

nanje pritiskal z ohranjanjem tradicionalnih družinskih vrednot. Ženske kot

umetnice so šele začele izoblikovati v svoji izpovedi, prva opaznejša besedila

ženske literature pa so izhajala predvsem iz njihovih osebnih izkušenj. Čeprav so

se prikrite oblike spolne diskriminacije ohranjale še naprej, je Vida Jeraj ena

izmed prvih pesnic, ki so jih v literarnozgodovinske znanstvene študije vključili

pomembnejši literarni zgodovinarji na Slovenskem. Uvrstili so jo med pesnice

moderne, saj je v desetletju, ko je bila v zvezi z moderno (1899–1909), ustvarila

največ in tudi najboljše pesmi; takrat so nastale zanjo značilne pesmi o naravi,

ljubezni in otroku. Njeno življenje in osebnost so zaznamovali pretresljivi

dogodki: tragične izgube in hrepenenje po neuslišani ljubezni. Iskrena in doživeta

čustva je vpletala v svoje pesmi – avtobiografskost se še posebej razkriva v

pesmih z ljubezenskimi in s sentimentalnimi motivi. Umetniško, še bolj pa

življenjsko, je bila povezana predvsem z različnimi književnimi sodobniki. Med

njimi je potekala živahna korespondenca o literarnih vprašanjih, med pisanjem pa

so mestoma močno posegali tudi v svoja osebna življenja. O tem, kako zelo so jo

cenili, priča tudi njihovo spodbujanje k izdaji pesniške zbirke, čeprav so bile

takrat ženske kot umetnice redke. Vsa navedena dejstva so vplivala na poezijo

Vide Jeraj, ki je njen izraz ter sinteza njene osebnosti in družbenozgodovinske

danosti. In če jo presojamo z vidika celotne slovenske poezije, njena lirika

vsebinsko morda res ni presežek in ne izstopa, nedvomno pa je bila Jerajeva med

najdrznejšimi in najbolj nadarjenimi pesnicami tedanjega časa.

Ključne besede: Vida Jeraj, poezija, slovenska moderna, korespondenca

slovenske moderne

SUMMARY

Vida Jeraj lived and worked at the turn of the 19th in the 20th century, in the

divided time which on the one hand brought the independence process of women,

but on the other hand it put the pressure on them by maintaining traditional family

values. Women as artists were only just beginning to formulate in their testimony

and the first visible part of women's literature are derived mainly from their

personal experiences. Although covert forms of a sex discrimination continued to

maintain, is Vida Jeraj one of the first female poets who was included in

meaningful scientific study of Slovenian literary historians. She was ranked

among the modern poets, because she created the most and the best poems in the

time of the modern era (1899-1909). She wrote her typical songs about nature,

love and a child. Her life and personality was marked by tragic events: the tragic

loss and longing for unrequited love. This honest and experienced emotions were

involved in her poems – autobiography is particularly revealed in her poems with

romantic and sentimental motives. Artistically and even more with her life she has

been associated primarily with the various literary contemporaries. Among them

was a lively correspondence on the literary issues but in the writing they also

interfered in their personal lives. About how much they appreciated her also show

their encouragements to issue a collection of poems, although at that time there

were only few women artists. All these facts influenced her and reflected in her

poetry which is an expression and synthesis of her personality and socio-historical

realities. And if we judge her in the terms of Slovenian poetry, her lyric content

may not really stand out but with no doubt we can say that she was one of the

most daring and gifted poets of her time.

Keywords: Vida Jeraj, poetry, Slovenian modern, correspondence of Slovenian

modern

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ..................................................................................................................................... 1

1.1 NAMEN ........................................................................................................ 2

1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE .................................................................... 3

1.3 METODOLOGIJA ........................................................................................ 4

2 ŽENSKA KOT UMETNICA NA PRELOMU IZ 19. V 20. STOLETJE ........................ 6

2.1 SPREMEMBE POLOŽAJA ŽENSKE NA PRELOMU IZ 19. V 20.

STOLETJE .......................................................................................................... 6

2.1.1 VLOGA ŽENSKE V DRUŽINI ............................................................. 6

2.1.2 IZOBRAŽEVANJE ŽENSK .................................................................. 7

2.1.3 ŽENSKE V JAVNOSTI ......................................................................... 9

2.1.4 DRUŠTVENA DEJAVNOST ŽENSK ................................................ 11

2.1.5 ŽENSKE KOT USTVARJALKE LITERATURE ............................... 13

3 MESTO VIDE JERAJ V LITERARNI ZGODOVINI.................................................... 15

4 BIOGRAFIJA VIDE JERAJ ............................................................................................. 18

5 VIDA JERAJ V DRUŽBENEM KROGU KNJIŽEVNIH SODOBNIKOV ................. 20

5.1 LITERARNE VEZI ..................................................................................... 20

5.2 VSEBINSKI POPIS IZBRANE KORESPONDENCE .............................. 21

5.2.1 VIDA JERAJ IN ANTON AŠKERC ................................................... 23

5.2.2 VIDA JERAJ IN JOSIP MURN ALEKSANDROV ............................ 27

5.2.3 VIDA JERAJ IN IVAN CANKAR ...................................................... 34

5.2.4 VIDA JERAJ IN IVAN PRIJATELJ ................................................... 36

6 POEZIJA VIDE JERAJ ..................................................................................................... 38

6.1 OSREDNJE TEME IN MOTIVI V PESMIH VIDE JERAJ ...................... 42

6.1.1 LJUBEZENSKI IN SENTIMENTALNI MOTIVI .............................. 43

6.1.1.1 MOTIV PREPOVEDANE LJUBEZNI ............................................. 44

6.1.1.2 MOTIV SLOVESA, LOČITVE V LJUBEZNI ................................. 45

6.1.1.3 FOLKLORNI MOTIVI ..................................................................... 47

6.1.1.3.1 MOTIV VASOVANJA .................................................................. 47

6.1.1.3.2 MOTIV BELJENJA BALE ............................................................ 47

6.1.2 MOTIVI NARAVE .............................................................................. 48

6.1.2.1 MOTIV NOČI.................................................................................... 49

6.1.2.2 MOTIV DNEVA ............................................................................... 51

6.1.2.3 MOTIV VEČERA ............................................................................. 52

6.1.2.4 MOTIV JUTRA ................................................................................. 52

6.1.2.5 MOTIV LETNIH ČASOV ................................................................ 53

6.1.2.6 MOTIV ZVEZD ................................................................................ 55

6.2.2.7 MOTIV RASTLIN ............................................................................ 55

6.1.3 MOTIVI ODTUJENOSTI IN TUJSTVA............................................. 56

6.1.3.1 MOTIV ODTUJENOSTI .................................................................. 57

6.1.3.2 MOTIV TUJSTVA ............................................................................ 58

6.1.4 PESMI ZA OTROKE ........................................................................... 59

6.1.4.1 FOLKLORNI MOTIVI ..................................................................... 60

6.2 AVTOBIOGRAFSKOST V POEZIJI VIDE JERAJ .................................. 62

7 JEZIKOVNI SLOG PESMI .............................................................................................. 67

7.1 METAFORIKA V PESMIH ....................................................................... 67

7.1.1 ANALIZA PESMI V PESNIŠKI ZBIRKI PESMI (1908) ................... 67

7.1.1.1 STAVČNE FIGURE ......................................................................... 69

7.1.2 ANALIZA PESMI V PESNIŠKI ZBIRKI IZ LJUBLJANE ČEZ

POLJANE (1921) ........................................................................................... 71

7.1.2.1 STAVČNE FIGURE PESMI ZA OTROKE ..................................... 71

7.2 ZUNANJA ZGRADBA PESMI ................................................................. 72

8 KRITIKE PESMI (1908) .................................................................................................... 74

8.1 OCENA JOSIPA TOMINŠKA ................................................................... 74

8.2 OCENA ADOLFA ROBIDE ...................................................................... 75

8.3 OCENA LEOPOLDA LENARDA ............................................................. 76

8.4 OCENA DRAGUTINA DOMJANIĆA ...................................................... 77

9 AKTUALNOST PESNIŠKIH ZBIRK VIDE JERAJ DANES ....................................... 78

10 SKLEP ................................................................................................................................ 82

11 VIRI IN LITERATURA ................................................................................................... 86

1

1 UVOD

Slovenski literarni sistem se kaže kot skorajda že tradicionalno selektiven, saj

ohranja patriarhalne vzorce vrednotenja in dojemanja spolnih identitet ter ženske

kot umetnice potiska na obrobje; in le malo je pesnic in pisateljic, ki imajo v

literarni zgodovini priznano mesto. Tehtne razloge za to, da so bile le redke

udeležene kot sooblikovalke in sopotnice literarnih smeri, tokov in obdobij, pa

lahko iščemo v zgodovini slovenskega naroda. Ženska umetnica na prelomu iz 19.

v 20. stoletje je živela razdvojena v obdobju, v katerem se je začelo oblikovanje

procesa osamosvajanja žensk in individualizacije posameznika, hkrati pa je sama

praviloma morala ostati doma, kjer naj ne bi razmišljala o ničemer drugem kot o

skrbi za družino in otroke.

Ta razdvojenost je, poleg drugih osebnih stisk, vplivala tudi na Vido Jeraj in iz

tega izhaja vsaj en del njene poezije. V slovenskem literarnem prostoru je znana

predvsem kot avtorica mladinske poezije, čeprav je pisala tudi poezijo za

odrasle – bila je vrstnica štirih klasikov slovenske moderne. Z Josipom Murnom

Aleksandrovom, Ivanom Cankarjem in Otonom Župančičem je bila povezana

umetniško, še bolj pa življenjsko. Med njimi je potekala živahna korespondenca o

literarnih vprašanjih, v pisanju pa so mestoma zelo posegali tudi v svoja osebna

življenja. Vsa navedena dejstva so vplivala na razvoj poezije Vide Jeraj, ki je njen

izraz ter sinteza njene osebnosti in družbenozgodovinske danosti.

Diplomsko delo je sestavljeno iz treh zaokroženih in medsebojno navezujočih se

delov:

a) V prvem delu predstavljam položaj žensk na prehodu iz 19. v 20. stoletje, s

posebnim poudarkom na možnosti uveljavljanja literarnih umetnic.

b) V drugem delu obravnavam položaj Vide Jeraj v družbenem krogu. Njeno

družbeno udejstvovanje sem opisala z razmerjem do literarnih ustvarjalcev, s

katerimi je bila v stikih – ne glede na njeno življenjsko obdobje. Na tem mestu

sem raziskovala predvsem ohranjeno korespondenco, ki lahko kot sekundarni vir

pojasni značaj pišočega in literarne umetnine.

2

c) V tretjem delu pa je predstavljena predvsem pesnica Vida Jeraj. Na podlagi

raziskovalnega gradiva sem opisno začrtala razvojne stopnje njene poezije, njene

ustvarjene pesmi pregledala po tematskih sklopih in slogovnih značilnostih ter

prikazala jezikovni slog njene poezije.

1.1 NAMEN

V diplomskem delu sem skušala načeti in raziskati vprašanje statusa pesnice v

literarni zgodovini; ob tem sem se neizogibno dotaknila tudi interesov iz ozadja

ustvarjanja in interpretacij njenih pesmi. To raziskovanje je bilo zanimivo, precej

obsežno in včasih tudi težavno – predvsem na področju ugotavljanja avtorstva, saj

je pesnica svoje pesmi od začetka ustvarjanja objavljala pod različnimi

psevdonimi. Delo je malo otežilo pomanjkanje literature, saj mi razen izdanih

zbirk pesmi, izbranega dela in zapisanih spominov avtoričine hčerke ni bilo na

voljo nič oprijemljivega. K temu je prispevalo tudi dejstvo, da se slovenski

literarni sistem kaže kot tradicionalno omejen v smislu večinske obravnave

predvsem moških avtorjev, zato žensk kot literarnih ustvarjalk skorajda ne

zajema – razen nekaj vrstic v nekaterih literarnozgodovinskih besedilih.

Novak Popova (2008: 113) opozarja, »da je v tem kontekstu visokošolski študij

tudi prvo mesto in priložnost za preusmeritev pozornosti v neraziskano pokrajino

slovenske poezije, feministična literarna veda pa sklop teoretskih orodij, s

katerimi je mogoče preseči monolog enega samega univerzaliziranega spola«.

V humanističnih disciplinah se subjekt in objekt vzpostavljata v medsebojni

interakciji, zato se je mestoma morda tudi meni zgodilo, da sem iz

nereflektiranega »nevtralnega« položaja pod vplivom gradiva prestopila v

angažiran, žensko ozaveščen način branja in raziskovanja.

3

Območje mojega raziskovanja in razpravljanja v grobem zamejujejo naslednje

točke:

– opis zgodovinsko pogojenega delovanja žensk kot umetnic na prelomu

iz 19. v 20. stoletje;

– pesnica Vida Jeraj v literarni zgodovini;

– Vida Jeraj v družbenem krogu sodobnikov (korespondenca o literarnih

vprašanjih);

– poezija, ki jo je napisala pesnica (primarno literarno gradivo); v

obravnavo sta vključeni dve izdani pesniški zbirki: zbirka Pesmi

(1908) in zbirka Iz Ljubljane čez poljane (1921), na podlagi katerih je

izvedena natančna tematska in slogovna analiza.

Med začetnim raziskovanjem in pregledovanjem prvih izdaj se me je lotila

bojazen, da so zgodovinsko utrjena kvalitativna merila za avtorico postavljena

previsoko, da so kje spodletela dovršenost oblike, majhnost, kratkost,

fragmentarnost in občasne pojavitve v uglednih revijah vendarle premalo. Šele

pozneje pa je prišlo spoznanje, da ta strah izhaja iz tipiziranega statusa, ki ga je

ženskam kot umetnicam dala (literarna) stroka. Samo izjemoma so bile namreč

pesnice in pisateljice udeležene kot sooblikovalke in sopotnice literarnih smeri,

tokov in obdobij.1

1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Postavila sem naslednje raziskovalne hipoteze:

1. Ugotoviti in določiti želim mesto pesnice Vide Jeraj v literarni zgodovini.

1 Razen v primeru urejanja in izdajanja ženskih literarnih revij Slovenka (1897–1902) in Ženski

svet (1923–1941), ki sta izhajali v Trstu, ženske niso spodbujale literarnega življenja in v njem tudi

niso bile udeležene.

4

2. Literati so v preteklosti z zgledi in nasveti vplivali drug na drugega. Iz

korespondence Vide Jeraj z drugimi literati želim ugotoviti, koliko se je v svojem

pesniškem ustvarjanju prilagajala njihovim nasvetom.

3. Glede na kronološko urejen pregled njenega dela, ki je na voljo, in glede na

druge dostopne podatke predpostavljam, da so razvojna obdobja v poeziji Vide

Jeraj jasno razvidna. Predpostavljam, da je bilo obdobje moderne najplodnejše v

njenem pesniškem ustvarjanju.

4. Predpostavljam, da je poezija Vide Jeraj v precejšnji meri avtobiografska,

predvsem pesmi z ljubezenskimi in s sentimentalnimi motivi, na katere so v

takratnem času neposredno vplivali pretresljivi dogodki, ki jih je doživela –

tragične izgube in hrepenenje po neuslišani ljubezni.

5. Zbirka pesmi, ki jo je Vida Jeraj napisala za otroke, je javnosti bolj poznana kot

zbirka pesmi za odrasle.

1.3 METODOLOGIJA

V diplomskem delu sem uporabila naslednje metode:

a) deskriptivna metoda je bila uporabljena med študijem literarne teorije, literarne

zgodovine in ženskih študij;

b) komparativna metoda: s to metodo sem raziskovala poezijo obravnavane

pesnice in iskala vplive, ki so prihajali od drugih avtorjev – sočasnih ustvarjalcev;

c) zgodovinska metoda mi je bila v pomoč pri predstavitvi obdobja na prehodu iz

19. v 20. stoletje;

č) diskurzivna analiza in metoda sinteze sta mi omogočili analizo in interpretacijo

določene problematike in oblikovanja sklepnih ugotovitev;

5

d) metodo specializacije sem uporabila pri iskanju ugotovitev na podlagi

sklepanja od občega na posamično.

Ugotovitve diplomskega dela izhajajo iz preučevanja primarnih in sekundarnih

virov.

Primarni viri, uporabljeni v diplomskem delu, bodo obe izdani zbirki pesmi,

Pesmi (1908) in Iz Ljubljane čez poljane (1921), ter celotna korespondenca, ki je

na voljo.

Med sekundarnimi viri se bom opirala na literarno zgodovino, spremne študije in

članke, ki se nanašajo na obravnavano temo ter so navedeni v poglavju Viri in

literatura.

6

2 ŽENSKA KOT UMETNICA NA PRELOMU IZ 19. V 20. STOLETJE

2.1 SPREMEMBE POLOŽAJA ŽENSKE NA PRELOMU IZ 19. V 20.

STOLETJE

Šele koreniti premiki v mišljenju na prehodu iz 19. v 20. stoletje so povzročili, da

so se ženskam začele priznavati tiste pravice, za katere so se borile dolga stoletja.

Feministična in klasična ženska gibanja po vsej Evropi so končno sprožila

priznavanje ženskega spola kot samostojnega, ki ni podrejen moškemu, podelitev

volilne pravice, zavzemanje za enake pravice na področju zaposlitve in dela,

priznanje gospodinjskega dela in vzgoje otrok ter odpravo dvojne morale.

Verginellova (2006: 14) v tem kontekstu opozarja, da taka gibanja po Evropi in v

Sloveniji niso vključevala le žensk, ampak tudi moške. V svoji razpravi ugotavlja,

da so jih v sicer politično in kulturno konzervativnem slovenskem okolju

sedemdesetih in osemdesetih let devetnajstega stoletja najprej začeli priznavati

mladoslovenci. Podpora, ki so je bile slovenske izobraženke pozneje deležne pri

najbolj svobodomiselnih urednikih iz liberalnih vrst, pozneje pa tudi iz

socialdemokratskih, je bila odločilnega pomena za njihovo javno odmevnost. Brez

nje bi bilo pisanje in zavzemanje za žensko emancipacijo izpod varuštva moških

manj odmevno, njihov prodor v širšo javnost pa počasnejši.

2.1.1 VLOGA ŽENSKE V DRUŽINI

Na Slovenskem je bil v 19. stoletju mož glavni hranitelj družine, in to tako v

mestu kot tudi na podeželju. V družbi je bil odgovoren za ugled vseh družinskih

članov, žena pa je bila ohranjevalka in predstavnica družbenega reda, kar se je

odražalo tudi v njeni obleki in v skrbi za čist dom. Posebno vlogo je igralo

materinstvo.

Na prelomu stoletja se je začelo pojavljati tudi vprašanje, kakšna naj bo podoba

matere, da bo skladna z novo percepcijo ženske kot subjekta, samostojnega bitja.

7

Sodobna ženska ne skrbi le ljubeče za izpolnitev družinskih fizioloških potreb,

temveč mora v družino prispevati tudi duhovno rast, zato mora biti mati

izobražena, kar poudarja tudi Nadlišek Bartolova (1901: 144–149) v Slovenki: »Že

pri majhnem otroku je /.../ potrebna vsestranska izobrazba. /.../ Kedar pa otrok

dorašča, zahteva od svoje matere vedno več in več; le tedaj bo ji možno vzgajati

ga, ako je primerno izobražena /.../. Le izobražena mati, ki je opazovala ves

razvitek otroka, zamore spoznati njegovo individualnost in vedeti, kako je mogoče

v otroku vzbuditi zanimanje ter razkriti njegove sposobnosti.«

Materinskih in zakonskih dolžnosti so se avtorice dotikale tudi v člankih, kjer so

razpravljale predvsem o pravici žensk do samostojnega služenja denarja v

poklicu, ki so si ga same izbrale. V njihovih zapisih večkrat zasledimo zavedanje,

da bodo tudi s tem pisanjem naletele na nerazumevanje prav zato, ker je bilo

materinstvo prva dolžnost vsake ženske.

Konzervativni krogi so namreč zavračali misel, da bi ženska lahko združevala dve

vlogi – družinsko in poklicno –, saj so bili prepričani, da jim prvotna vloga

materinstva vzame toliko časa, da o poklicni karieri ne morejo niti razmišljati.

Poudarjali so, da je ženska lahko le žena in mati. Zato pa tudi niso videli težav v

vnaprej dogovorjenih zakonskih zvezah, ki so bile, kot poudarja Mihurko

Poniževa (2009), bolj posledica dogovorov na podlagi materialnega izboljšanja

položaja dveh družin kot pa naklonjenosti prihodnjih zakoncev, saj je bila med

njima nemalokrat velika starostna razlika.

2.1.2 IZOBRAŽEVANJE ŽENSK

Mihurko Poniževa (2009) raziskuje žensko izobraževanje v avstro-ogrski

monarhiji in ob tem ugotavlja, da so se razprave o izobraževanju žensk v drugi

polovici 19. stoletja izoblikovale v večini evropskih držav, saj se je v tem obdobju

razmahnil liberalizem, ki je stremel k modernizaciji državnih tvorb ter je v večji

dostopnosti do izobraževanja videl tudi večji napredek in razvoj.

8

Leta 1869 je avstrijska oblast na Slovenskem z državnim osnovnošolskim

zakonom uvedla obvezno osnovnošolsko izobraževanje. Po osemrazredni ljudski

ali meščanski šoli so se dekleta lahko vpisala v višjo dekliško šolo, ki je imela tri

razrede. Dolgo se niti niso smela vpisati v gimnazije, zato tudi niso mogle

obiskovati univerz. Šele od leta 1872 se beležijo prvi vpisi privatistk.

Vzporedno s tem se je začelo ustanavljanje učiteljišč. Uršulinke v Ljubljani so leta

1869 prve ustanovile zasebno žensko učiteljišče za lastni učiteljski naraščaj, k

temu so se, od leta 1894, lahko pridružile tudi zunanje gojenke. Uršulinke so

imele svoja učiteljišča še v Škofji Loki (od 1909), v Gorici (od 1862) in v Celovcu

(od 1899). Drugo žensko učiteljišče so leta 1888 ustanovile šolske sestre v

Mariboru, leta 1896 je postalo javno. Pomembnejše je bilo ustanavljanje javnih

ženskih učiteljišč – v Ljubljani nastalo leta 1871, 1872 v Trstu in šele leta 1903 v

Mariboru. Učiteljišča so bila edine javne šole, ki so ženskam, razen možnosti

poznejše zaposlitve, omogočala tudi pridobitev višje izobrazbe. Po dveh letih

poučevanja v ljudski šoli je ljudskošolska učiteljica lahko opravila izpit iz učne

usposobljenosti, po treh letih poučevanja pa izpit za učiteljico meščanskih šol

(Kušej 1996: 17–33).

Izobraževanje je kmalu postalo prioriteta, saj je izobraženim ženskam zagotavljalo

boljši socialni, finančni in kulturni položaj ter neodvisnost od moških. Vodetova

(1932: 341) navaja: »Res je, da ji daje zavest, da stoji na lastnih nogah, neko

samozavest in sigurnost. To ima svojo praktično vrednost zlasti pri izbiri moža: ni

ji treba, da se oprime prvega, ki se ji ponudi. Tudi ji ni treba, da je odvisna od

svojih sorodnikov, kakor je bila pogosto žena v prejšnjih časih in kar je najbolj

ponižujoče poglavje njene preteklosti. Istotako je tudi za poročeno ženo zelo

dalekosežnega pomena, če ima lasten zaslužek. Mož mora računati ž njo kot sebi

enako, kar se doslej navadno ni zgodilo. Predvsem pa je poklicno delo vzgojno za

ženin pogled na javno življenje.«

Razmah učiteljišč in množično vstopanje žensk na področje šolstva sta bila

povezana s »preobrazbo liberalnih držav v intervencionistične /…/, z reformami,

ki so omogočile širitev državnih posegov na čedalje širša področja družbenega in

9

intimnega življenja. /.../ Vloga učiteljice je bila definirana kot družbeno

materinstvo« (Ribarič 2010: 57).

Učiteljice so bile prve slovenske izobraženke, saj je bilo na prelomu stoletja to

tudi največ, kar so lahko dosegle – učiteljski poklic. Vendar se je njihov položaj

močno razlikoval od položaja moških kolegov, saj za enako delo niso prejele

enakega plačila, soočene pa so bile tudi s t. i. celibatom učiteljic – če so se

poročile, so morale delo in poklic zapustiti.2

2.1.3 ŽENSKE V JAVNOSTI

»Že iz meščanske revolucije leta 1848 so ženske na Slovenskem izšle kot žene,

zavzete za narod. Z narodno pripadnostjo in narodnim udejstvovanjem pa je

močno obeležen tudi vstop Slovenk v javno sfero. Priznana jim je bila domovinska

pravica in narodno najbolj prosvetljeni veljaki so jih pritegnili v prostor narodno

organizirane družabnosti. /.../ V čitalniški salonih so se javnosti predstavile prve

slovenske pisateljice in pesnice« (Verginella 2006). Pred letom 1848 pa, kot

ugotavlja Vodopivec, »še pomisliti ni bilo mogoče na to, da bi [ženska] lahko

samostojno stopila iz družinskega kroga ali celo več: nastopila v javnosti«.

Medtem ko so bile ženske, ki so se ukvarjale z eno izmed umetniških zvrsti, do

določene mere tudi javne osebnosti, Šelihova (2007) hkrati opozarja, da je bilo

njihovo javno delovanje težavno, polno sporov, nesporazumov, dokazovanja in

odrekanja: »Samo preleteti je treba besedilo o Ivanki Anžič Klemenčič, prvi

(neplačani) urednici časopisa Slovenka, ki je konec devetnajstega stoletja izhajal

v Trstu, ali besedilo o življenju Alojzije Štebi ali Elvire Dolinar, pa se pokaže vsa

ozkost, zaostalost, omejenost in celo sovražnost razmer tedanjega časa in okolja.«

Prisotnost žensk v literatskem prostoru javnega življenja se je povečala v zadnjih

desetletjih 19. stoletja, ko so avtorice začele poudarjati, da s svojimi deli služijo

narodu. Z leti je prišlo tudi zavedanje, da slovenski narod neizogibno potrebuje

2 O tem obširneje Milharčič Hladnik, Mirjam, 1995: Šolstvo in učiteljice na Slovenskem.

Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

10

ženske, ki so izobražene, in to je že v osemdesetih letih 19. stoletja privedlo do

objavljanja besedil žensk v Ljubljanskem zvonu. O prvih soočanjih slovenske

javnosti z ženskim pisanjem in z ženskami kot umetnicami lahko beremo v

razpravi O samostalnosti ženskega spola iz leta 1871, ki je izšla v Novicah. V

ljubljanski čitalnici jo je predstavil Razlag (1871: 116–118), v njej pa poudarja

predvsem vlogo Slovenk v narodnem gibanju in javnem udejstvovanju: »Da je

ženski krasni spol velik faktor v narodnem življenji, je nedvojbeno in da se v

prihodnje vsi deležniki razumno, odločno in stanovitno morajo poprijeti delovanja

na dušno in gmotno ali materijalne srečo naroda, je jasno kot beli dan: torej

izvolite potrpno poslušati nazore moje o samostalnosti rodoljubnih Slavjank,

kakor jo po zdravi pameti zahteva značaj nepokvarjenega naroda in zahtevi

prihodnosti po popolnoma naravskem razvoji.« Na koncu svojega predavanja je

Razlag svetoval še, da naj »domorodkinje slovensko nježno občutljivost združijo z

amerikansko praktičnostjo in rojena bode srečna zedinjena Slovenija«.

Leta 1861 je bila v Ljubljani ustanovljena prva čitalnica, pozneje so se

ustanavljale tudi drugod. Iz ljubljanske čitalnice se je leta 1867 razvilo samostojno

Dramatično društvo, ki je v svoji knjižni zbirki izdalo nad sto izvirnih in

prevedenih gledaliških iger. Med avtorji je bila tudi Luiza Pesjak. Omenja se 70

članic, ki so v letih 1867–1871 nastopale kot igralke, solopevke ali zborovske

pevke. Dve leti po ustanovitvi Dramatičnega društva je bila ustanovljena še

dramatična šola za ženske, katere voditeljica je bila Dragojila Odi. Ženske, ki so

sodelovale pri različnih, tudi narodnih prireditvah in gledaliških predstavah med

narodnim preporodom, so nastopale v smislu »v prid narodu«. Njihova

najpogostejša vloga je bila »sodelovanje pri organizaciji, sprejemanje slovanskih

gostov, prodajale so šopke in srečke, stregle v narodnih nošah po ljudskih

veselicah, po bazarjih, igrale in plesale, šivale in zbirale za božičnice« (Kušej

1996: 37).

Mihurko Poniževa (2009: 37) ugotavlja, da se narodno gibanje za Slovenke v

grobem razkriva kot pozitivna izkušnja – spodbujanje ženske literarne

ustvarjalnosti, odpiranje možnosti razpravljanja o vlogi ženske, težnje po

vključitvi žensk v različne organizacije ... Te strategije so omogočile tudi nastanek

11

in izoblikovanje revije Slovenka, ki je izhajala na prelomu stoletja. V njej so

ženske lahko izražale svoje feministične zahteve (po izobraževanju, drugačni

materinski vlogi, pravici do nadzora lastnega telesa itd.) ter o njih razpravljale,

svoje želje in misli so lahko izražale tudi skozi umetnost. A ob tem vendarle ne

moremo spregledati dejstva, kot opozarja Poniževa, da v raziskovanem obdobju

niso doživele uresničitve nobene od svojih zahtev.

2.1.4 DRUŠTVENA DEJAVNOST ŽENSK3

Ženske so se začele ukvarjati tudi z dobrodelnimi in domoljubnimi dejavnostmi.

V politična društva ali stranke4 niso smele biti včlanjene, zato pa so bile toliko

dejavnejše drugod. Ob koncu 19. stoletja so začela nastajati prva povsem ženska

društva, v naslednjem stoletju pa so jim sledila še domoljubna, strokovna,

dobrodelna in druga.

Družba sv. Cirila in Metoda

Zaradi družbenozgodovinskih danosti je bil opazen močan tujejezični pritisk na

slovenski narod, predvsem na obrobju slovenskega etničnega ozemlja. Zato so

Slovenci v Ljubljani leta 1885 ustanovili obrambno šolsko društvo, Družbo sv.

Cirila in Metoda. Društvo je ustanavljalo šole predvsem na narodnostno

izpostavljenih območjih na Koroškem, Primorskem in Goriškem. Znotraj društva

so bile ustanovljene ženske podružnice, ki sicer niso bile samostojna ženska

društva, a je bilo njihovo notranje delovanje vendarle v rokah žensk, pod

vodstvom ženskega odbora. Pavla Hočevar in Alojzija Štebi jih imenujeta prve

slovenske ženske organizacije; tu so bile ženske socialne in narodne delavke.

Zavod sv. Nikolaja

3 Poglavje povzeto po: Kušej, Mateja, 1996: Prve učiteljice, prve pisateljice – kdo jih še pozna?

Ženski prispevek k slovenski literaturi od začetkov do 1918. Celovec: Založba Drava. 4 Po 30. členu avstrijskega zakona o društvih z dne 15. 11. 1867 so bile ženske izenačene s tujci in

z »nedoletnimi«, ki niso smeli biti člani političnih združenj.

12

Zavod sv. Nikolaja, ki je bil ustanovljen leta 1898 v Trstu, je bil zavetišče za

brezposelne služkinje. Pobudnica ustanovitve je bila Marija Skrinjar iz Kobarida,

ki je z ustanovitvijo zavoda pravzaprav organizirala žensko socialno delo v Trstu.

S tem je želela pomagati vsem slovenskim dekletom, ki so prihajale v Trst in

iskale službo kot gospodinjske pomočnice. V zavodu je bila nadaljevalna šola,

kjer so dekleta lahko izpopolnjevala svoje znanje v računstvu, jeziku, šivanju in

gospodinjstvu.

Društvo slovenskih učiteljic

Istega leta (1898) so v Ljubljani učiteljice ustanovile Društvo slovenskih učiteljic

(Jubilejno podporno in hranilno društvo učiteljic za Kranjsko, Primorsko, južno

Štajersko in Koroško, ustanovljeno v proslavo 50-letnice Njegovega veličanstva).

Prva predsednica je bila Agneza Zupan. Ustanovljeno je bilo z namenom

zastopanja interesov učiteljic. Za enako delo so društvenice zahtevale tudi enako

plačilo, borile so se proti celibatu, zahtevale ureditev pokojnin učiteljic in volilno

pravico tudi za ženske. Z ustanovitvijo lastnega društva in z odporom so bile

učiteljice vsaj deloma uspešne. Alojzija Štebi društvo učiteljic označuje kot prvo

borbeno žensko društvo v Sloveniji.

Splošno slovensko žensko društvo

Leta 1901 je z ustanovitvijo Splošnega slovenskega ženskega društva5 prišlo do

organiziranja prve oblike javnega delovanja žensk. Društvo je bilo ustanovljeno v

Ljubljani, na pobudo Josipine Vidmar. Prva predsednica je bila Franja Tavčar,

Minka Govekar - Vasič pa dolgoletna tajnica. Namen društva je bil skrbeti za

širšo izobrazbo slovenskega ženstva z javnimi predavanji, raznimi tečaji in

razstavami, s poučnimi izleti in knjižnico. Društvo naj bi delovalo kulturno,

socialno in feministično.6 Med predavatelji sta bili tudi Zofka Kveder in Marica

Nadlišek Bartol. Skoraj ves čas, do vojne, je bilo društvo član avstrijske ženske

zveze na Dunaju (nem. Bund österreichischer Frauenvereine), bilo pa je tudi v

5 Vida Jeraj se je v društvo včlanila leta 1921.

6 Besedo feminizem v celotnem diplomskem delu rabim kot nevtralno poimenovanje za gibanje

žensk za enakopravnost; v socialističnih državah je namreč imela negativen prizvok.

13

stiku z Ženskim klubom češkim, Osrednjim društvom čeških žen in s Klubom pro

volebni pravo žen.

2.1.5 ŽENSKE KOT USTVARJALKE LITERATURE

Ker so bile ženske na Slovenskem dolgo tisti del prebivalstva, ki se v javnem

diskurzu ni smel oglašati in sodelovati, je od prvih umetnostnih besedil v

slovenskem jeziku in vse do sredine 19. stoletja vladala nekakšna praznina.

Literatke niso bile deležne večjega zanimanja pri moških kritikih, ki so jih

ocenjevali celo brez njihovih besedil. Eden bistvenih znakov takega

zapostavljanja je bil tudi ta, da niti založbe, s praviloma moškim vodstvom,

ženskih besedil niso izdajale (Sturm - Schnabl 2003: 39–52).

Obstajale pa so tudi izjeme, slovenski izobraženci, ki so se od konca 19. stoletja

zavzemali za pravico žensk do izobrazbe; prispevali so k širjenju izdanih spisov,

naklonjenih ženski enakopravnosti in enakim možnostim izpostavljanja bodisi v

javnem bodisi v umetniškem življenju. Verginellova (2003) poimensko

izpostavlja predvsem naslednje: »Nedvomno je, da so Radoslav Razlag, Fran

Podgornik, Ivan Hribar, Fran Govekar /.../ s svojo podporo ženskemu javnemu

udejstvovanju, ki so ga sicer razumeli kot podaljšek ženskega družinskega

poslanstva in materinskih kreposti, približali možnost polnopravne udeležbe žensk

v slovenski javnosti.«

K razvoju slovenske ženske književnosti konec 19. in na začetku 20. stoletja je

prispeval tudi list Slovenka, v katerem so ženske lahko objavljale svoja literarna

besedila, pisale razprave in izražale svoja hotenja. Pojavile so se »slovenske

pisateljice intelektualke« (Borovnik 1995: 34). Besedila mnogih so odločilno

vplivala tako na žensko politično zavest kakor tudi na nastajanje in oblikovanje

sodobne ženske literature.

14

Prva opaznejša besedila ženske literature so izhajala predvsem iz osebnih izkušenj

pišočih. Prednost so dajale realistični izpovedi. Ženska literatura se je zato sprva

oblikovala predvsem kot izkustvena literatura (Borovnik 1995: 224).

Podobno meni tudi Glušičeva (1991: 56–61): »Izpoved sama ima v svetu ženske

morda pomembnejšo in pogostejšo vlogo od umetniške kreacije, torej od želje po

čistem ustvarjalnem dejanju.«

Seveda pa so se, kljub vneti borbi za žensko enakopravnost, še naprej ohranjale

oblike prikrite diskriminacije, ki so ženskam preprečevale preboj »steklenega

stropa« miselnih struktur. Res je, da »je v zadnjih letih, glede na prejšnja leta,

izšlo večje število monografij, v katerih se trudijo prikazati ženske kot zgodovinske

akterke, toda akademsko etablirana zgodovina ostaja 'zgodovina moških',

večinoma gluha za spoznanja in interpretativne kategorije, ki so jih proizvedle

ženske študije v Sloveniji in drugod« (Verginella 2003: 7).

Po mnenju Novak Popove (2006) je bilo namreč za raziskovanje in interpretacije

literarnih dosežkov žensk do zdaj na splošno malo zanimanja in institucionalne

podpore, tako ni čudno, da je bilo raziskovanje omejeno predvsem na delo »v

prostem času«. Nekoliko več raziskovalne pozornosti Katja Sturm - Schnabl,

Silvija Borovnik, Katja Mihurko Poniž, Alojzija Zupan Sosič usmerjajo v

pripovednice. Nekaterim pesnicam 19. stoletja pa je danes tudi težko vzpostaviti

kontekst ustvarjanja, saj so ostala le revijalno objavljena besedila, podpisana s

psevdonimi ali z nepopolnimi imeni, velikokrat pa ni več možno najti niti

najosnovnejših biografskih podatkov pokojnih avtoric.

15

3 MESTO VIDE JERAJ V LITERARNI ZGODOVINI

Da bi lahko ugotovila mesto pesnice Vide Jeraj v literarni zgodovini, sem v tem

poglavju izbrala in predstavila zapise vidnejših literarnih zgodovinarjev. Ob

predstavitvi in povezovanju njihovih ugotovitev in argumentacij se tako

nakazujejo razvojna obdobja v pesničini poeziji in posledično te ugotovitve

presegajo okvir tega poglavja.

Janež (1957) je v Zgodovini slovenske književnosti Vido Jeraj omenil kot

»preprosto pesnico, ki si je prizadevala v svojih pesniških podobah zajeti nekaj

modernega občutja Murnove pesmi« (prav tam: 478). Pozitivno je pisal o njenih

pesmih za otroke in jih celo kategoriziral: lahko so lirski pogovori z otrokom,

lahko podajajo otrokovo razpoloženje, slikajo dogodke, šaljivo poučujejo ali

bistrijo otrokov razum (z ugankami) (prav tam: 609). Poleg obeh njenih pesniških

zbirk je omenil tudi Izbrano delo Vide Jerajeve (1935).

Mahnič (1964) je o Vidi Jeraj pisal v Zgodovini slovenskega slovstva, in sicer v

poglavju Učenci v poeziji. V njeni poeziji je namreč zaznal vplive Murna,

Župančiča in Heineja. Opredelil je značilnosti njene poezije ter se na kratko

dotaknil tudi notranje in zunanje zgradbe pesmi. Zapisal je, da »Vidina lirika tudi

vsebinsko ne presega povprečja, brez dvoma pa je najbolj nadarjena in življenjska

med dotedanjimi našimi pesnicami; posebno nekatere njene otroške pesmi lahko

mirno štejemo med najlepše na svojem področju« (prav tam, 207).

Anton Slodnjak je leta 1968 izdal obsežni pregled slovenskega ustvarjanja v

monografiji Slovensko slovstvo. Vido Jeraj je omenil med sopotniki in epigoni

moderne, »ki so le bolj ali manj izvirno posnemali [Župančičeve] zunanje lirske

kretnje, delovanja njegovega vseoživljajočega duha pa bi v njihovih verzih skoraj

vedno zaman iskali«. Pohvalno pa je zapisal, da je med mnogimi pesnicami »svoj

lastni pesniški obraz« poleg Ljudmile Poljančeve našla še Vida Jeraj, čeprav nista

dosegli pesniške izvirnosti glavnih predstavnikov moderne. »Po epigonskih

realistično-naturalističnih velikomestnih motivih v Stritarjevem in Govekarjevem

slogu /.../ je odkrivala svoj skromni lirski svet v ljubezenskih pesmih, ki jih je

16

zlagala v duhu in tonu gorenjske ljudske pesmi. /.../ Prijateljstvo z Murnom in

drugimi mladimi avtorji pa je Jerajevo zbližalo z moderno. Zdaj je najbolj

uspevala s sličicami ljubezenskega hrepenenja in pokrajinskega razpoloženja. Kot

učiteljica in pozneje kot mati je pisala tudi živahne in vabljive pesmi ter verze za

otroke. Izrazitejšega lirskega izpovedovanja ter globljega premišljevanja pa ji

niso dopuščali družinski oziri in nervozen temperament, ki jo je nazadnje prignal

do prostovoljne smrti« (Slodnjak 1968: 349–351). Slodnjak je omenil tudi obe

njeni pesniški zbirki.

Zadravec (1970) je Vido Jeraj v Zgodovini slovenskega slovstva 5 v glavnem

obravnaval v povezavi z Murnon; na tem mestu je omenil njuno korespondenco,

na podlagi katere pa je potem predstavil predvsem Murna. Jerajevo je uvrstil med

pesnike, ki se niso osvobodili Murnovega in Župančičevega impresionizma, in

zapisal, da lahko tudi pri njej najdemo variacije impresionistično-realističnega

sloga. Njeno pesem Balada je omenil med tedanjimi lirskimi baladami z glavnimi

motivi slutnje smrti, resignacije in samomora. O Vidi Jeraj je pisal še nekoliko

pozneje, in sicer v monografiji Slovenska književnost 2 (1999), kjer je pokazal

glavne smernice, po katerih lahko spremljamo razvoj pesničinega ustvarjanja.

Omenil je Murnovo mentorstvo, povezavo z nemškim pesnikom Heinejem,

pesnico pa je uvrstil v obdobje moderne.

Osebno poznavanje pesnice, obsežno zbrano gradivo in nekaj pesmi v rokopisih je

vzpodbudilo Marjo Boršnik, da je uredila Izbrano delo Vide Jerajeve (1935). Kot

je zapisala, so k tej odločitvi prispevale tudi izjave Schullerjeve in družine Vide

Jerajeve, da se je Vida zadnja leta pred smrtjo ukvarjala z mislijo o objavi svojih

najboljših in novejših pesmi še enkrat v dveh zbirkah: v eni za odrasle in v eni za

otroke. Boršnikova je ta načrt upoštevala – v prvem delu je objavila pesmi za

odrasle, v drugem pa je razvrstila in uredila pesmi za otroke. Poleg tega, da je

sprejela vse pesmi iz obeh prvih zbirk, je objavo dopolnila tudi s pesmimi, ki so

bile do tedaj objavljene le revijalno ali ohranjene v zapuščini. V Izbranem delu

Vide Jerajeve je uredila kronološki pregled pesmi, vanj pa ni sprejela nekoliko

manj pomembne leposlovne proze, drame in prevodov.

17

K Izbranemu delu Vide Jerajeve je napisala tudi obsežen uvod, v katerem je dala

prednost opisovanju in analizi različnih življenjskih okoliščin, ki so posledično

vplivale na pesničino literarno snovanje. Opozorila je tudi na tesne stike Vide

Jeraj z osrčjem slovenskega kulturnega življenja.

18

4 BIOGRAFIJA VIDE JERAJ7

Vida Jeraj, katere pravo ime je Frančiška Vovk, se je rodila 31. marca 1875 na

Bledu. Zaradi nesrečnega domačega družinskega življenja se je od leta 1887

izobraževala v meščanski šoli v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadtu). Že

zgodaj je začutila močno željo po izpovedi, zato se je že leta 1892 s svojo

izpovedjo v verzih in prozi oglasila v Vesni. Maturirala je leta 1894 na učiteljišču

v Ljubljani, službovala je v Ljubljani in v Zasipu pri Bledu. Kot izobražena

učiteljica je v blejski okolici spoznala Ivana Prijatelja, Josipa Murna in druge

mlade literate.

Svoje pesmi je pošiljala tudi v Slovenko in takrat so z urednico Marico Nadlišek

ter s pesnicama Zorano (Franjo Trojanšek Dekleva) in Kristino Schuller

sestavljale literarno skupino. Na začetku leta 1897 se je začelo njeno dopisovanje

z Antonom Aškercem, ki je za kratek čas postal tudi njen mentor.

Poročila se je leta 1901 in kot žena violinista Karla Jeraja je od leta 1901 do 1919

živela na Dunaju, kjer se je veliko srečevala z mladimi slovenskimi ustvarjalci: v

prijateljskih odnosih je bila tudi z Ivanom Cankarjem in Otonom Župančičem.

Slednji je njeno naravo in tragično radoživost popisal v pesmi Carmen (1908).

Vida Jeraj je svojemu pesniškemu ustvarjanju ostala zvesta vse življenje. Njen

opus predstavljata dve izdani zbirki pesmi: Pesmi (1908) in zbirka pesmi za

otroke: Iz Ljubljane čez poljane (1921). Leta do izdaje prve zbirke so bila

najpolnejša – do trenutka, ko jo je zadela največja tragedija v njenem življenju –

1. maja 1908 ji je za škrlatinko umrl ljubljeni sin. Njeno pesniško delo se je takrat

prevesilo v trpkejši opus.

Na Dunaju jo je trlo domotožje in leta 1919, ko je mož Karel dobil službo

profesorja pri Slovenski glasbeni matici, so se s hčerami preselili v Ljubljano.

Odprle so se ji nove perspektive, uspešno se je spet vključila v slovenski kulturni

krog in leta 1921 izdala drugo zbirko pesmi za otroke z naslovom Iz Ljubljane čez

poljane. Na začetku ponovnega bivanja v Ljubljani je pisala v Ženski svet, postala

7 Povzeto po: Drev, Miriam, 2007: Vida Jeraj. Šelih, Alenka (ur.): Pozabljena polovica. Portreti

žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Tuma in SAZU. 146–149.

19

je članica Društva slovenskih leposlovcev, Splošnega slovenskega ženskega

društva in odbornica Slovenske matice. Dvajseta leta pa so ji vendarle prinesla

tudi neko streznitev, saj v domovini ni bilo vse tako, kot si je Jerajeva zamišljala v

tujini. Povojna leta so vplivala na vsa področja življenja, pogosto se je zgodilo

tudi, da so revije odklonile njene poslane pesmi, ona pa je bila preponosna, da bi

vztrajala. Njene petdesetletnice v javnosti niso počastili.

Zaradi tega se je počutila pozabljeno in nepotrebno, prave družbe somišljenikov, v

kateri bi lahko izrazila svoj entuziazem in snovala svoje načrte, pa ni več našla. V

misli so se ji večkrat prikradli občutki krivde, da je soprogu zaprla pot do

bleščečega poklicnega statusa na Dunaju, in z današnjega vidika – po branju

nekaterih njenih pisem – bi smeli presoditi, da je trpela zaradi resne depresije. Zdi

se, kakor da se je dogodek za dogodkom neustavljivo sklepal krog, začrtan v

njenih najzgodnejših letih, ko je doživljala nasilen razpad družine, in v zgodnjem

deklištvu, v katerem je bila prepuščena tujim ji sorodnikom. Predvsem pa se v njej

nikoli ni zacelila rana, ki jo je povzročila izguba sina. Na isti dan, kot je umrl on,

štiriindvajset let pozneje, si je tudi sama vzela življenje. Pokopana je bila 3. maja

1932 na Žalah.

20

5 VIDA JERAJ V DRUŽBENEM KROGU KNJIŽEVNIH SODOBNIKOV

Vida Jeraj - Hribar je leta 1992 izdala avtobiografijo Večerna sonata. Literarna

avtobiografija je definirana kot spominska pripoved nje same, s poudarkom na

njenem osebnem in družinskem življenju.

Jeraj - Hribarjeva (1992) v avtobiografiji navaja naslednje umetniške sodobnike, s

katerimi se je družila njena mati Vida Jeraj:

– v letih 1895–1901, v Zasipu pri Bledu: z Ivanom Prijateljem, Ivanom

Cankarjem, Josipom Murnom, Antonom Medvedom, s Kristino

Schuller, z Ivom Šorlijem ... (prav tam: 16);

– v letih 1901–1919, na Dunaju: z Ivanom Cankarjem, Ivanom

Prijateljem, Rajkom Nachtigalom ... Okrog Ivana Prijatelja se je tvoril

krog izobražencev, t. i. francoski salon, v katerem je bila tudi Vida

Jeraj. Stalni gostje so bili Rajko Nachtigal, Saša Šantel, France Kidrič,

Miška Kosmatin, Ivo Zorman, Oton Župančič, Zofka Kvedrova, Josip

Stritar ... (prav tam: 23);

– v letih 1919–1929/1930, v Ljubljani: s Franom Saleškim Finžgarjem, z

Ivanom Prijateljem, Otonom Župančičem, Lojzem Kraigherjem,

Izidorjem Cankarjem, Ivanom Pregljem, Josipom Vidmarjem, Jožetom

Plečnikom. Družinski prijatelji so bili Ivan Prijatelj, Jože Gorjup, Marij

Kogoj, Božidar Jakac, Lucijan Marija Škerjanc, Hinko Smrekar, Marja

Boršnik ... (prav tam: 56).

5.1 LITERARNE VEZI

V črtici Otrok se smeje (1904) je Ivan Cankar upodobil njeno hčer Vido, ki je bila

takrat stara dve leti in je zbolela za davico. V črtici piše o mali Anki (Vidi), ki je

hudo bolna. Mati ji hoče s pesmijo in plesom na obraz priklicati nasmešek.

Čeprav Anki narahlo zardijo lica in se ustnice začnejo smejati, se v mater prvikrat

naseli tiha bojazen.

21

Jeraj - Hribarjeva (1992: 22–24) navaja še, da je Ivan Cankar vsako svojo novo

knjigo Vidi prinesel osebno in s posvetilom. Leta 1908 ji je želel napisati tudi

predgovor k njeni prvi pesniški zbirki, vendar do tega ni prišlo.

Oton Župančič je Vidi Jeraj posvetil pesem Carmen (1908). V njej je opisal

Vidino naravo, predvsem njeno radoživost. Osnutek pesmi ji je napisal na

kavarniški prtiček: Vidim te ženo / zapuščeno, / izročeno / demonom noči / vidim ti

vročih oči / skriti sen / Carmen. // V grob so šli mladi – / v prvi nasladi, / v zadnji

še nadi / ti si jim bila skrivnostni sen / Carmen.

Pesem je pred izdajo razširil in jo nekoliko spremenil, osrednji motiv ženske,

Carmen, je ostal enak (Pirjevec 1959: 367).

5.2 VSEBINSKI POPIS IZBRANE KORESPONDENCE

Pomemben informacijski vir o osebnem prijateljstvu Vide Jeraj z drugimi

književniki sodobniki so tudi pisma, ki so še ohranjena. Tista, ki sem jih

pregledala in uporabila v diplomskem delu, so bila zasebne, literarne in kulturne

narave. Pogosto so se te teme prepletale, največkrat je bila ena izmed njih v

ospredju, druge pa so zgolj navržene, odvisno od tega, kakšen je bil namen

sporočevalca. Na podlagi njihove vsebine sem lahko razbrala različne vidike

literarne produkcije, marsikatero zanimivo in odločilno podrobnost, ki je bila

ključnega pomena za razumevanje in raziskovanje literature, ki jo je ustvarila

Vida Jeraj.

Nekaj obsežnejših pisem je bilo mentorsko motiviranih, saj so v njih

korespondenti pesnici Vidi Jeraj svetovali o izboljšanju sloga in jezika,

nemalokdaj pa jo nagovarjali tudi k drugim spremembam. Ta pisma so

pospremljena s komentarji in prikazom, ali je njihove popravke upoštevala ali ne.

Ohranjena so tudi pisma, v katerih so si o Vidi Jeraj dopisovali drugi. V

diplomsko delo sem ponekod sprejela tudi to »posredno korespondenco«,

predvsem za boljšo ponazoritev. Vseh takih pisem nisem navajala.

22

Čeprav sem si prizadevala, da bi dobila in raziskala vsebino vseh pisem, ki so bila

zapisana v tem razmerju, ni bilo tako. Žal manjka vsa korespondenca med Vido

Jeraj in Otonom Župančičem, saj je bila uničena med zadnjo svetovno vojno. Iz

razpoložljive korespondence pa sem v diplomskem delu navedla glavno vsebino

pisem ter jih opazovala kot vir, ki lahko pojasni genezo literarnega dela ter

okoliščine in osebne odnose korespondentov. Vse informacije, ki so navedene v

pismih, niso vedno faktografsko natančne, marsikatera je subjektivizirana, ampak

ravno ta mešanica dejstev, domnev, sodb o literarnih in življenjskih zadevah daje

pismom posebno vrednost, ki je s poznavanjem literarnega ozadja še večja.

V diplomskem delu sem obravnavala korespondenco Vide Jeraj z naslednjimi

korespondenti: Antonom Aškercem, Ivanom Cankarjem, Josipom Murnom in

Ivanom Prijateljem. Ti so bili izbrani zato, ker njihova pisma vsebinsko

najnazorneje pojasnjujejo okoliščine literarnega ustvarjanja Vide Jeraj in (ali)

njihove osebne odnose. Rokopisno gradivo8 in obravnavana pisma so razporejena

po korespondenčnih odnosih.

Pisma Antona Aškerca Vidi Jeraj (9) je prepisala Marja Boršnik. Objavljena so

bila v reviji Ženski svet (1932). Ohranjena so tudi v zapuščini Vide Jeraj (Ms

1213). Pisma Jerajeve Antonu Aškercu niso ohranjena.

Pisma Josipa Murna Vidi Jeraj (19) so zbrana in objavljena v Murnovem Zbranem

delu (1954). Zdi se, da so ta pisma vse, kar je Murn napisal Vidi Jeraj. Silvi

Trdina je Jerajeva povedala, da je ohranila devetnajst Murnovih pisem. Trdinova

je deset, tj. toliko, kot jih je hranila Jerajeva, objavila v reviji Modra ptica

(1934/1935), preostalih devet je v zapuščini Otona Župančiča. Pisma, ki jih je

Jerajeva pisala Murnu, niso ohranjena, znan je le en osnutek njenega odgovora

(pismo ni datirano, se pa vsebinsko nanaša na Murnovo pismo z dne 19. 4. 1901),

ki je bil pozneje objavljen v reviji Ženski svet (1932).

Iz korespondence med Vido Jeraj in Ivanom Cankarjem je ohranjeno samo eno

pismo, ki ga je napisala. Ohranjeno je v Cankarjevi zapuščini (Ms 819). V njegovi

8 Signature gradiva veljajo za rokopisno zbirko NUK.

23

zapuščini so ohranjeni tudi rokopisi nekaterih njenih pesmi: Sonet, Kje (ti) so?,

Pot je med bore ... , Pojdi v sever! (Ms 823).

V zapuščini Vide Jeraj (Ms 895) je ohranjenih nekaj dopisnic (5) in eno pismo

Ivanu Prijatelju. Njuna osebnejša korespondenca zaradi ohranitve zasebnosti ni na

voljo, pisma v zasebni zbirki hrani družina Jeraj. V diplomskem delu pa navajam

še pismo, ki ga je v Večerni sonati (1992) objavila Vida Jeraj - Hribar.

Iz faksimilirane izdaje Pisma slovenske moderne (1971) so v diplomskem delu

navedena vsa pisma, kjer je Franica Vovk/Vida Jeraj omenjena: VII, XXXVI, XL,

XLI, XLII (vsa v zapuščini Otona Župančiča (mapi XXIV in XXX)).

5.2.1 VIDA JERAJ IN ANTON AŠKERC

Jerajeva si je začela z Aškercem dopisovati leta 1897. Glavna tema ohranjenih

pisem so njegove kritike Vidinih pesmi in mentorski nasveti, na podlagi katerih

lahko potegnemo zanesljive vzporednice z nastankom pesmi Izprehod po velikem

mestu, Vaški norec in V veži (vse 1897). V nadaljevanju navedeni odlomki pisem

so izbrani tako, da lahko predstavijo izrazite vplive.

Aškerc je Vido Jeraj že pred letom 1897 poznal po pesmih, ki jih je konec leta

1896 prejel od urednika Bežka v pregled za Ljubljanski zvon, kjer je urejal

pesniško gradivo. Da je te pesmi Bežku pohvalil, priča Bežkovo pismo Aškercu

(9. januarja 1897), v katerem navaja:

»Še posebno hvalo se Vam usojam izreči za pregledano gradivo. Jako me veseli,

da Vam ugaja Vida. Poznam jo osebno, bila je moja učenka v Ljubljani in že ta

čas dobra pisateljica.«

Najprej je Jerajeva poslala Aškercu v oceno svoji dve erotični pesmi in s tem

dosegla njegov prvi odgovor (13. maja 1897), ki je nanjo močno učinkoval, tako

da so se ji njene pesmi in erotika v njih v hipu zazdele smešne. Odločila se je

svojo smer spremeniti po Aškerčevih navodilih:

24

»Lirsko žilico imate – to je res. Samo glejte, da boste pisali samo takrat, kadar

Vas čustvo sili k temu. Erotika je že tako star in obrabljen tema, da mu je težko

najti novih stranij. S samoj erotikoj tudi v pesmih ne boste dolgo mogli izhajati,

sicer zajdete v maniro. S časom Vas bodo pač začele zanimati še druge – temne

strani življenja – trpljenje in njega tragika – uboštvo in njegova borba z

bogastvom ... Ali Vas socijalno vprašanje ne zanima? /.../ Ali Vas proza, novela,

povest ne miče? Držite se trdnih tal resničnega življenja.«

Nagovarjal jo je torej k čisti realistični poetiki, omenja tudi realistični zvrsti,

novelo in povest.

Še isti večer, ko je prejela Aškerčevo pismo, je napisala pesem V stolici. Aškerc je

bil nad njo navdušen. Izjemno pozitivno je sprejemal uveljavljanje literatk in

pohvalil njihove zahteve po izobrazbi. Iz njegovega pisanja je razvidna posebna

čustvena naklonjenost – pismo z dne 8. junija 1897:

»Pesem V stolici sem prejel. Po mojem mnenji je to menda najboljše, kar ste

dozdaj spisali v verzih. To je krepko in resnično iz življenja. Pesem pošljem v

kratkem v Gorico in jo pripravim za tisk. Tu in tam popravim kako malenkost.

Proti koncu n. pr. porečemo namestu: Da bi napolnil dragi list ( - kakor stoji v

rokopisu - ), Da bi nasitil lačni list. Tako je bolj realistično, živo, in pa metaforo

napravite na ta način. Velike važnosti so, kakor morate vedeti, podobe (metafore)

v poeziji. Povedati, kolikor se največ dá, v podobah – to spada med tiste tajne

momente, ki činijo poetični slog ... /.../ Čast je za me, da mi zaupate in rad Vas

sprejemam za svojo »učenko« - kakor ste se sami dovolili izraziti. /.../ Jaz sem Vas

samo hotel opozoriti na duh moderne naše dobe, na to, kar zdaj visi v zraku. Hotel

sem Vas opozoriti na to, da Svojih očij ne odmičete od časovnih vprašanj in se

vadite ozirati se po svetu čez Svoj jaz. /.../ Ravno taka subjektivna (erotična) lirika

je sila kočljiva stvar. Za dotičnika, ki res občuti kaj takega, je tačas v danem

trenutku neizmerne važnosti, vsaj njemu (ali njej) se tako zdi; čitatelj pa ostaje pri

takih rečeh često popolnoma hladen. Tujega človeka to ne zanima, ali pesem ni

dovolj krepka, to se pravi: zajeta iz globočine srca. /.../ Dobro je, da se je pri nas

tudi ženstvo začelo bolj zanimati za literaturo in da so nekatere dame začele same

pisati. Ta pojav nam potrjuje, da ipak napredujemo. /.../ Kar se mene tiče –

25

dovolite mi še to opazko – bil sem dozdaj sila skeptičen gledé poetičnih spisov in

pesmij izpod ženskih peres. Meni je lepa ženska sama na sebi najlepša poezija. Ni

treba, da bi taka še pisala poezije ...«

V pismu z dne 7. julija 1897 pa je zapisal:

»Vašo p. V stolici, katero sem prekrstil v Izprehod po velikem mestu, sem že

odposlal v Gorico prof. Bežeku ter mu jo priporočil za tisk. Tu pa tam sem še kaj

popilil. Nadejam se, da boste vstrajno napredovali in bistro opazovali r e a l n o

življenje. Pesmici Stava in Rojenice sta dobri v svojem žanru. Lahko jih pošljete

Slovenki. Seveda bi Vam jaz kot realist zopet svetoval, da opustite kolikor se dá,

mysthične Rojenice in se držite le življenja in v njem ter v prirodi iščete

poezije. /.../«

Jerajeva je upoštevala vse njegove popravke in že 1. avgusta 1897 je v

Ljubljanskem zvonu izšla pesem s spremenjenim naslovom Izprehod po velikem

mestu. V Slovenki sta izšli tudi omenjeni pesmi Stava in Rojenice.

Bartolova (1932: 207) je o tej korespondenci pisala v kratkem sestavku o Vidi

Jeraj v reviji Modra ptica. Želela je prikazati, kako navdušena je bila Jerajeva

takrat; sredi leta 1897 ji je pesnica napisala:

»Danes sem prvič ponosna na svojo muzo. Ali ni dovolj, da smem biti učenka

velikega Aškerca? Zdelo se mi je, da nima dosti mnenja o nas, pesnicah, a to me

ni plašilo. Poslala sem mu dve pesmi erotične vsebine, spletene morda malo

prisiljeno in prav naglo. Včasih si vtepem kaj v glavo in potem z glavo skozi zid!

Mikala me je Aškerčeva šola. Oni dve pesmi mi je – seveda – poslal nazaj in

pripisal strogo a temeljito, fino kritiko. Pa to me je vzpodbodlo. Ta moja erotika

se mi je nakrat smešna zdela. Pa sem hotela brzo napisati nekaj nenavadno

dobrega zame. A zvečer ni šlo, dasi sem podila spanec in grizla peresnik. Komaj

sem se pa drugo jutro vzbudila, sem takoj vstala in stihi so kar leteli iz peresa.«

13. oktobra 1897, potem ko je Jerajeva Aškercu poslala pismo s prošnjo, naj ji

oceni še naslednji pesmi, V veži in Vaški norec, ji je Aškerc odpisal:

26

»Ker sta ti dve pesmi že zdavnaj izšli, dolžen sem vendar že enkrat odpisati, da si

mojega molčanja ne boste morda krivo tolmačili ... Obe imenovani romanci sta

prav dobri. Ž njima ste vnovič pokazali, da imate dobre oči za opazovanje

življenja. Glavna prednost teh dveh stvarij pa tiči v njiju s o c i j a l n e m

momentu. Seveda bi se dalo v formalnem oziru tu pa tam kaj očitati. Dobro bi

bilo, da bi bili vrgli med ženske rime, oziroma verze (– U) na konci – včasih vmes

tudi kako moško rimo (U –), oziroma konec verza. Moške rime (U –) označujejo

vso pesem bolj krepko, odločno, - brezobzirno. Same ženske rime so premehke. To

so malenkosti ... Izgovarja se n. pr. tudi: duhán (ne dúhan) po slovensko

namreč ... Tudi nekatere lirske stvarce Vaše so bile v tem času dobre. /.../ Škoda,

da mi letos ni kazalo priti na Bled – da bi videl našo Vido v pravi podobi, čeprav

jo na sliki vidim v e č k r a t. – Res, krasna slika! Vidite, Vaš »Izprehod po velikem

mestu« je bil vendar prišel v Zvon na dan in to na prvi strani. Marsikomu se je

tista Vaša stvar močno dopala, kakor sem sam slišal.«

V pismih je Aškerc zapostavljal subjektivno liriko v korist objektivni epiki in jo k

slednji celo nagovarjal. Kljub temu da je sam zavračal mistične elemente in opise

ter razglašal realnost kot edino pravo življenje, Jerajeva, razen v treh pesmih,

njegovih nasvetov ni upoštevala ali pa so bili njeni sentimentalni pesniški navdihi

preprosto premočni, da bi se lahko še naprej ravnala po njegovih navodilih.

23. novembra 1897 ji je Aškerc napisal krajše pismo:

»Čislana gospodična! Mesec dni že utegne biti, odkar sem prejel Vaše preprijazno

pisemce s Čarovnikom vred. /.../ Obžalujem, če Vam je 'Pegaz ušel', ali če ste se

'polenili' - kakor pravite. /.../ Pripoznavam pravice mladosti, pravico človečjo do

življenja, in zato se Vam niti ne drznem očitati kaj, ako iz vzrokov, ki jih sami

navajate v Svojem pismu, zanemarjate nekaj časa sem umetnost.«

Verjetno je opazil, da se Jerajeva ni posebej in trajno ogrela za njegove nasvete,

zato se je začelo njegovo zanimanje zanjo ohlajati. Pesmi Čarovnik, o kateri sam

ni več podal nobene prave ocene ali nasveta, tudi Zvon ni objavil.

27

Iz naslednjega leta ni ohranjenega nobenega Aškerčevega pisma, odsev

predlagane socialne epike sta bili le še dve besedili Jerajeve: pesem Med dejanji

in pesem v prozi Ljubezni!.

5.2.2 VIDA JERAJ IN JOSIP MURN ALEKSANDROV

S pesnikom Josipom Murnom Aleksandrovom se je Vida Jeraj seznanila avgusta

leta 1898. Pesnico je Murn seznanil tudi s sodelavci almanaha Na razstanku9 ter s

Cankarjem in z Župančičem. Leta 1898 je odšel na Dunaj, a se že januarja 1899

vrnil v Ljubljano. Jerajeva se je nanj predvsem prijateljsko navezala, saj je v njem

slutila sorodno dušo, delila sta si tudi zanimanje za rusko poezijo.

15. januarja 1899 ji je pisal z Dunaja:

»Želim Vam zajedno mnogo zabave in veselih ur pri čitanju. Puškin ima lahek

slog in je skozi umljiv, 'Ado Negri' sem malo čital. Z Lermontovom ste najbrže že

grozno daleč; mogoče se Vam je celo že nekoliko ohladil vsled velikokratnega

čitanja. Srčna hvala, zajedno tudi od Z. in Cankarja za pozdrav in za lepo sliko.

Spominjala me je živo lepih krajev, ki sem jih videl lani.«

Pismo je bilo najverjetneje odgovor na kako razglednico, s katero je pesnica

svojega novega znanca hotela spomniti na nekdanjo obljubo, da ji bo posodil

knjige, na kar je Murn ob neštetih novih doživetjih na Dunaju najbrž pozabil.

Z Jerajevo se je dobro razumel, čeprav je v enem izmed pisem Župančiču (10.

julija 1899) zapisal, da ne bo več obiskal niti Zorane niti Vide:

»Ženska je vendarle ženska in človek je brez poklonove pri nji zarobljenec. Pa ne

reci mi, ali so vse take, ali se ne da nanje vplivati, ali nismo mi krivi. To je vse

čisto res, pa je vendar nekaj vmes, kar je človeku vedno žal, če se je seznanil z

njim pobliže. Ženske so samo za nektere trenotke; vsaj večina njih!«

9 V almanahu Na razstanku (1898) srečamo imena mladih novostrujarjev (Josipa Murna,

Dominika Puca, Feodorja Sokola, Ivana Prijatelja in Jakoba Voljča), ki so se prvič predstavili v

ideji slovenske moderne, brez napisanega literarnega programa.

28

Kaj ga je privedlo do tega zapisa, ni znano, ampak gotovo je šlo le za prehodno

nerazumevanje ali razočaranje. V naslednjih pismih tega spora nista omenjala.

14. septembra 1899 je pisal Jerajevi in jo tolažil ob njenem osebnem razočaranju:

»P. je tudi tu [na Visokem]. Povedal mi je, da si iz Dunaja nazaj vsa razočarana.

Zlodja, Vida, 'wir pfeifen auf alles'! V vseh neprilikah sem postal

najhladnokrvnejši stojik. Ne delam si vesti iz nobene reči, nič mi ni mučno. Mora

biti! Jaz sem prepričan, da nismo prosti, niti takrat ne, če se nam izpolnijo načrti

in želje na naše dobro. Človek se mi zdi brez zaslug in življenje ječa. Naj se zgodi

kar hoče, bodimo veseli, žalostni, pametni ali neumni ... Danes popoldne me bo

preiskal doktor in prerokoval mi – Če bi bil dovolj močan, pojdem k vojakom in

potlej – ej! – Ako ne, ostanem kar sem (mogoče bi šel v Prago), in čakam

mirno. /.../ Sicer pa sem ravnodušen do skrajnosti in ne zahtevam od ludij ničesar

drugega, kot to, kar mi morajo dati. Imej se dobro. Žal mi je in hudo, če te

preteklost razburja. Jaz jo imam tudi.«

V tretjem pismu (4. februarja 1900) ji je Murn pisal o kulturnem dogajanju v

Ljubljani. O druženju na kulturnih predstavah priča zapis, da je pričakoval

»Blejčanov k Aškerčevemu Izmajlovu« – z Bleda sta skupaj z njima na razne

kulturne prireditve v Ljubljano hodila še Ivanka Simončičeva in Alojzij Novak.

Z Jerajevo je Murn razpravljal tudi o literarnih vprašanjih in komentiral literarne

dogodke. Bil je razočaran nad literarnimi kritikami, preziral je domače kulturnike,

ki so se sami tako poimenovali. 17. marca 1900 ji je sporočil:

»Literarni ljudje so sodrga, in tam je vse mogoče. Jaz sem jako vesel, da nimam in

nočem iskati pri njih ničesar ne. To mi je zadoščenje.«

V pismu 23. aprila 1900 se ji je opravičil za neljubi dogodek – kaj se je zgodilo, ni

bilo mogoče ugotoviti:

»Jako me veseli, da mi v soboto nisi zamerila. Vraga, razjezil sem se, ker hočeš

biti Ti moška bolj kot so oni sami! Sicer pa napravim vsak dan najmanj sedem

29

budalostij in ljudje mi jih vse zamerijo. Jako dobro bi bilo, da je človek polovico

svojega življenja mutast, drugo polovico gluh, vseskozi pa slep.«

Pisal ji je tudi o Prijatelju:

»P. gre v Rim in bo molil za nas grešnike. Meni je začel zadnje leto vedno bolj

ugajati. On ima preveč razuma, da ne bi bil tak, kot je; mislim, da ga vzdržuje

samo razum, in da bi sicer že propadel. Precej daleč je že, vendar ga to prav nič

ne veseli, kakor je videti. To pa mi ni všeč, ker retirira in hodi v ozadje! Človek

naj bo silen, to je življenje.«

Za njeno zaljubljenost v Ivana Prijatelja je vedel in nanjo je gledal nekako

ironično, ko je pisal Župančiču (12. februarja 1900), da je Jerajeva poslala

Prijatelju klobase, zato ker jo je ta nekoč poljubil; v drugem pismu (10. maja

1900) pa je zapisal: »Prijatelja še zdaj ni iz Rima. Mogoče so ga ubili v Abrucci

RIP! Vida je zaljubljena vanj.«

Iz pisma, ki ga je Murn napisal Jerajevi 15. maja 1900, lahko sklepamo, da je bila

pesnica zanj pomembna prijateljica. O svojih načrtih za prihodnost jo je redno

seznanjal:

»Jaz bi bil jako vesel vsled tega, če misliš še kaj na svojo obljubo, da odideva

skupaj h gospodični s črno kito.10 /.../ Sicer pa živim še precej po svoji volji. Jezen

že dolgo nisem bil, to se pravi od takrat ne, ko sem se zopet poslovil od Rimljana

P., kvartam samo duraka, pijem samo po pol litra, nasprotno pa telovadim in

letam po ljubljanski okolici. Konec tega meseca, mislim, bom pisarne prost, v

juniju pa odrinem v Ipavo – je že vse domenjeno – za par mesecev; tam bom

požiral paragrafe, za zimo pa se odpeljem v Prago. Tako postavljam jaz.«

Ko se je Murn po treh mesecih na Bledu spet vrnil v Ljubljano, je pisal Jerajevi

(1. decembra 1900):

10

Gospodična s črno kito je pesnica Zorana.

30

»Draga ženska! Naznanjam Ti, da sem obadva Tvoja pisma prejel in da

odpošljem v par dnevih Tvoje stvari in pa nekaj svojih »Slovenki«. /.../ Bleda

imam za prvo tako že zadosti, zlasti še, ker se mi zadnji čas že od same

zapuščenosti ni ljubilo ničesar. /.../ Polonca mi vendar le še veliko boljše

postreže! Vso smetano na kofé dobim jaz, jém pa iz vélike sklede. Najprvo pa me

je grozno pomilovala, ker sem se tako posušil v tujini ... Tudi o Z. [Zorani] sem

izvedel nekaj novic. Odslovila je namreč svojega prvega ženina in pričela je – kot

se mi je reklo – malo noreti. Pa naj bo že, kakor hoče!«

O Jerajevi in njenih namenih, da bi izdala svojo pesniško zbirko, je pisal

Župančiču, že 6. decembra 1900:

»Bil sem velikokrat pri njej in zdi se mi imenitna dušica. Tudi namerava izdati ob

priliki svoje otročje pesmi, katerih se ji ne bo treba prav nič sramovati. Posebno

te, katere misli izdati, prijele so se me kakor klopčki. Pokaže se v njih ono bitje,

kakršno je Vida v resnici, kadar ni afektirana ali manirana – naravno in globoko

občuteno. No sedaj pa samotari v Zasipu, da je meni samemu hudo zanjo. Nekaj

čudnega je vendarle v nji.«

Murn je v pismu (17. decembra 1900) Jerajevi izpovedal svoj pesniški nazor, kot

edino pravo izražanje pesnikove duše ji je svetoval subjektivistično poetiko in se v

tem tudi kritično dotaknil njenih pesmi:

»Draga ženska! Pišem Ti, ker imam ravno še 5 celih krajcarjev na razpolago. /.../

Naznanim ti ob enem, da sem bil sinoči na koncertu Ondričkovem in sem

pričakoval tudi koga izmed vas v Ljubljano. Pa nič ne de. Razočaran sem bil

silovito. O človeku, individuvu, ki bi prevejal, pa še enkrat ustvarjal pred nami

veličastne, velike mojstre, ne duha, ne sluha! To je pač: 'njega ni'. Isto se mi zdi v

vsej lepi znanosti, bodisi naši, bodisi katerikoli. Povsodi je treba iskati človeka,

individuva, kos vesoljstva umirjenega in jasnega, kot je vse, kar je pravega, kot je

cela natura, od zadnje bilke pa do najveličastnejših njenih oblik! Taka mora biti

umetnost! Pred vsem treba jasnosti, de ne govorim najprej o resničnih zmožnostih

in pa o razpoloženju, ki so predpogoj vsake umetnosti in vsacega ustvarjanja v

obče. Kako naj moli človek Boga, če ga niti ne pozna, kako naj kaže, če niti sam

31

ni našel, kako naj sveti, če je v njem samem tema ko v kozjem rogu? To povdarjam

pred vsem, ker je potreba jasnosti. Nadalje zahtevam, da mora biti umetnost

etična, t. j. vzvišena, da gori ž njo in v njej vsa pesnikova duša, ker jo sili k temu

veličastvo spoznanja samo, ne pa da je navadna prostitutka, ki se prodaja in

ščegeta poltnost. Veliki umetniki morajo biti sami veliki svetniki. /.../ Zdravo in

krepko življenje, polno jasnosti, resničnosti, krvi in smisla. To pa Ti pišem kar

tako in ker me že dlje časa ne zapuščajo te misli. Nadalje Ti pišem danes tudi

zato, kar je mogoče, da Te je zadnje moje pismo kaj razžalilo, ti pa si pred vsem

nečimerna in zopet nečimerna, kot so vse ženske sploh, in zahtevaš istotako, da se

Ti samo laska kakor vsaka ženska v Kristusu. /.../ Nadalje Ti tudi povem, da mi

Tvoji zadnji pesmi11 ne moreta ugajati popolnoma nič, pa da sploh nikdar ne boš

dospela do nikakega pristnega, srčnega zadovoljstva, pa če napraviš še tisoč tacih

verzov. Prosim Te najprej: pojdi vase, pridi do jasnosti, potem pa šele poskusi. Ve

ženske imate sicer veliko srce, samo nestalno in tako motno je, da človek ne more

vedeti, kaj je v njem. Pa Bog že ve, kaj dela! Tudi bi izgubil o Tebi že zdavnaj vse

veselje, da nisem bral Tvojih otročjih pesmij, ki se mi zdijo nekaj najlepšega, kar

sploh zamore ustvariti žensko srcè! Nezadovoljen pa sem tudi s samim seboj, pa

še z mnogokaj druzim. Zdaj pa: Zadosti mi! Jaz klanjam se Ti v pas, zameri ali pa

oprôsti mi!«

V pismu z dne 20. decembra 1900 ji verjetno odgovarja na njena vprašanja; ta so

predvsem kulturne narave:

»I. reci, da imajo Hrvatje mnogo boljših listov, kot je Prosvjêta, ter da bi zlasti iz

mladega Svjetla zajemala le sedem korajžnih fantov. Kako je z nezadovoljnimi

literati v Ljubljani in drugod, v resnici ne vem, ker ne občujem ž njimi. Izprožili so

le utopijo, da naj bi izdajali slikarji in leposlovci skupaj primerno revijo, brez

sivih las in brez okorélega duhá.12 Tako je s to stvarjó. Kako pa gre v Zaspem kaj?

Priznam Ti odkrito, da Te občudujem v onem pozabljenem in zametênem gnjezdu.

11

Ni znano, na kateri dve pesmi se zapisano nanaša. 12

Verjetno je imel Murn v mislih revijo, ki bi jo skupaj ustvarjali modernisti in impresionisti;

ločeni od realistične poetike, tj. »brez sivih las in brez okorelega duha«. Morda je tukaj celo

namigoval na Stritarja ali Aškerca.

32

Meni bi bil en sam mesec tacega bivanja neznosen. Sicer pa se mora utakniti

človek kam, naj bo že sem ali tja ... Novosti ne vem nobenih.«

19. januarja 1901, v štirinajstem pismu, je Murn ocenil njeno pesem Orjaki na

Ajdni, ki mu jo je poslala Jerajeva:

»Tvoja pesem mi je močno ugajala. Prav srečno si jo obdelala. Jaz bi je ne mogel

tako! /.../ Opomnil bi Te samo na neke malenkosti, če jih hočeš uvaževati. V 4.

kitici se mi zdi najboljše:

'en korec poln zajel je jè'

v 5. kit. bi bilo mogoče umestnejše:

'po zemlji koracal je urno

in travo grizel ...' (ali pa dobi tu kak drug izraz. 'Žrl' se malo bolj poda!)

V 9. kitici spremeni zadnji verz malo; 'igračica' (Riesenspielzeug) bi neljubo

spominjala na Chamissa in naj tudi govoré tako na Dobravi. Saj imamo Slovenci

glagol in lahko se dobro opiše z njim, pri tem pa je tudi cela slika živejša! Tudi

'predpasnik' v 7. kit.:

'In razprostrla je predpasnik'

(und Sie breitete aus ihre Schürze)

spremeni če hočeš, kako drugače. Ta verz je poleg drugih krasnih mest tako

nemški, da kar zaboli! Vsaj meni se je storilo kar hudo, ko sem ga čital in sem bil

prenešen iz lepe domače pravljice hipoma v gradove prevzetnih nemških vitezov.

Toliko sem ti imel omeniti. /.../ Medtem ko Ti torej še enkrat izrekam, da mi pesmi,

kakoršne delaš Ti pod uplivom Gorkega prav nič ne ugajajo, veselim se Tvoje

nove. Človek ne sme stati namreč pod vplivom nikogar, kadar piše kaj.«

Dve kitici, ki ju je Murn še posebej omenil v pismu, se v končni redakciji glasita

tako: (IV) Zajemal s korcem jo velikim / in pil in pil; za hčerko še, / da si umije

bele roke, / mož korec poln zajel je je ... // (V) Domov poneseva ga, atej, / kako je

lep črviček, ej! – / Po zemlji koracal je urno / in travo grizel, lej, poglej!

33

Pesnica je pesem zatem spremenila še tako, da sledov preostalih dveh kitic, ki ju

je Murn kritiziral, ni mogoče najti.

Leta 1901 je izšla Ruska antologija, pri kateri je sodelovala tudi Vida Jeraj. Še

pred izidom ji je o njej pisal Murn (26. marca 1901):

»Z denarjem me menda oskrbi topot Aškerc, ki mi izplača denar za prevode iz

Nadsona,13 ki so menda prav te dni že v tisku. Popravil sem jih nekoliko, zraven pa

sem živo občutil, kolika umetnost da je to, prevajati kakega dobrega pesnika.

Antologija izide v kratkem; tvoji prevodi izidejo tudi.«

V pismu 19. aprila 1901 ji je pisal še o drugih literatih:

»Z Zupančičem sem veliko skupaj in veliko anarhističnih idej se je porodilo v

nama tačas. To Ti je filozofiranje in odobravanje brez konca in kraja! Zadnjič sva

bila tudi pri Aškrcu. Pokazal nama je rusko antologijo (12. pola), kjer pričenja

Kolcov. Prevodi Kettejevi so krasni, prevajal pa ga je tudi Vesel, a njegov Koljcov

je naravnost grozovit. Niti ruske mere niso obdržali gosp. dekan, zraven pa so

streljali še slovnične kozle. Pred Koljcovom je Tjutčev. Tega je prevajal Prijatelj

in posvetil Tebi. Aškrc pa posvečenja ni trpel in ga je črtal.«

Ivan Prijatelj je svoje prevode Tjutčeva posvetil Vidi Jeraj že tedaj, ko jih je pred

marcem 1901 poslal Aškercu. Tedaj pa mu je Aškerc odpisal, da je treba izpustiti

vsakršno posvetilo.

Edini ohranjeni zapis, ki ga je Vida Jeraj namenila Josipu Murnu, je pismo, ki

sicer ni datirano, se pa vsebinsko nanaša na prejšnje Murnovo pismo (19. aprila

1901). Pisma ni dokončala in ga ni poslala, pozneje pa je bilo objavljeno v reviji

Ženski svet (1932).

»Dragi batjuška, a takihle zlatih dneh se človek ogiblje tinte – in gotovo je to

največja vseh Tebi storjenih krivic, da moraš sedaj posedati po pisarnah. – Moja

vsakdanjost obstoji iz šolskih poslov in vrtnega dela. Zlasti poslednje se mi zdi

13

Nadsona je Murn prevajal za Rusko antologijo, katere uredništvo je po Veselovi smrti prevzel

Aškerc.

34

čudovito zdravilo. Nič ne misliš, pa vživaš solnce, ptičje petje, vriskanje igrajoče

se mladine, kokodakanje kokošk – vse zajedno! - Zvečer vasujemo. Nabrala sem

že cel notes domače poezije. Da smo tako liriški! A povem Ti, da vem šele sedaj,

koliko lepega je pod kmetiško streho. In vedno bolj se zavedam, kako veliko sem

kmetica! /.../ Ne pišem pa kar nič več, ker živim, kakor brez misli ... Čitala bi uže

kaj posebnega. – Da je Aškerc črtal posvečenje, je prav. Prav je pa tudi, ker vem

zanje vsaj jaz še ... A od tega nimam nič, dasi me je nekam veselo presenetilo ...

Morda mi plačuje tako isto silno in siloma umorjeno ljubezen! /.../ Pridita z

Zupančičem vedrit; ali ni Zasip kakor nalašč za Vaju?« V tem pismu mu je

potožila tudi o svojem duševnem zdravju – svoje krize takrat še vedno ni

prebolela, iz stiske jo je reševalo delo na vrtu in v šoli, »kjer otroci razgrajajo kot

žerjavi«.

20. maja 1901 ji je napisal svoje zadnje pismo:

»Velecenjena gospodič.! Le pridi v četrtek in ostani pri meni kakor dolgo moreš.

Jaz sem jako slab in pojdem kmalu fuč.

Tvoj udani Jos. Murn.«

Tri tedne za tem, 18. junija 1901, je res umrl v Cukrarni.

Ob njegovi smrti mu je Vida Jeraj posvetila pesem Mrtvemu pesniku

Aleksandrovu (1901), ki jo je vključila tudi v svojo prvo izdano zbirko Pesmi

(1908).

5.2.3 VIDA JERAJ IN IVAN CANKAR

Z Ivanom Cankarjem se je Vida Jeraj seznanila okrog leta 1897 ali 1898. Pozneje

se je z njim družila še v letih na Dunaju.

Že 22. avgusta 1897 je Oton Župančič omenil Vido Jeraj v pismu Ivanu Cankarju.

Pisal mu je o njenem literarnem ustvarjanju, ko se je pesnica za kratek čas

nagibala k realizmu:

35

»Kaj pa Vida, Govekarja veseli, da se je tudi ženska lotila resnejšega predmeta,

jaz pa mislim, da se je lotila predmeta, kateremu ni kos.«

Od realističnega tona jo je vidno odvračal tudi Cankar. Leta 1899 so ji mladi

prijatelji umetniki poslali dopisnico s pozdravi, Cankar pa je dopisal:

»Ali ste še vedno med socialisti; pustite jih – imajo umazane roke – in bodite raje

sentimentalni, to se Vam bolj poda.«

Vsebina pisma, ki ga je Jerajeva napisala Cankarju, približno deset let pozneje

(pismo ni datirano):

»Ljubi prijatelj Cankar! Sam Bog ve, kje ste in kako Vas najde moje pisanje. Neka

dobra duša mi pošilja sobotne povestke 'Naroda', ki jih prebiram na nož takoj po

molitvi z otroki. To je vsa moja zveza z Vami in ni je tesna dovolj. /.../ Da prav

nikamor bi si ne želeli, ko bi se ne vračal vsako pomlad moj kašelj, in bi moj mož

ne bil tako zelo izmučen in bled. Zdravniki pravijo: na morje. Da jaz sem taka, da

mi ni mogoče biti brez otrok. Petero glav pa ob Adriji, to je mnogo denarja! Zato

mi je prišla mikavna misel, bi si li smela upati, da stopim med ljubljansko ženstvo,

ne s pridigami (kakor Mihelc!), ampak, da prečitam par svojih skromnih pesmi,

da napravimo (z Vami?) skupaj literarni večer, z Lajovicem morda, mi da drobni

znesek za vožnjo – zame. Če se Vam, ki poznate ljubljansko ozračje, zdi stvar

nemogoča, prosim, sporočite! A smatrajte jo: med nama rečeno! Meni je dobro,

četudi se vsak dan ukvarjam samo z gospodinjstvom in sem brez služkinje. Vida je

že večja od mene, Mara je moj portret, Olica pa naravnost krasno dete! Travo

imajo pod sabo in drevje nad seboj in ne vidijo zagrajenih parkov. Samo moj mož

žrtvuje pol spanja za nas, ker se vozi čez polnoč. Pozdravljam Vas, ko časih,

vdana Vam Vida Jerajeva. Dajte prosim, slovar »Slovanu«, ker se nočem obrniti

sama do Župančiča. Sem že poslala po Prijatelju. Kaj je s 'Slov. ženo'?«

Čeprav pismo ni datirano, ga lahko uvrstimo v čas po letu 1909, ko se je Cankar z

Dunaja že vrnil v domovino. O tem priča zapis,v katerem mu je Jerajeva pripisala,

da pozna »ljubljansko ženstvo«, in ga prosila, naj ji uredi literarni večer v

Ljubljani. Pesnica je takrat imela že tri hčere.

36

Čeprav se njuna korespondenca ni ohranila, lahko iz ohranjenega pisma sklepamo,

da je bil med njima dober prijateljski odnos. O njem lahko beremo tudi v knjigi

spominov Večerna sonata (1992).

Leta 1905 je Cankar pisal Zofki Kvedrovi o zbirki pesmi Vide Jeraj. Pismo ni

datirano, v njem pa je poslal »troje pesmi gospe Vide Jerajeve, ki živi tukaj in ki

dela izmed naših žensk najboljše verze. Ni torej nič posebnega – ali verzi so vsaj

gladki in nekaj poezije je v njih. Vzel sem te pesmi iz zbirke, ki jo morda v kratkem

izdá. Naslov gospé je – Vida Jeraj, Dunaj, XVI. Brunnengasse, 78. Mislim, da sem

Ti o njej že pravil«.

Za izid te zbirke se je Cankar zelo zavzemal, imel je tudi posredovalno vlogo med

Vido Jeraj in založnikom Schwentnerjem; 3. oktobra 1907 je Cankar pisal

Schwentnerju in na Jerajevo se nanaša naslednji del: »Že pred kakimi štirinajstimi

dnevi je bila gospá Vida Jerajeva pri nas in mi je povedala, da Ti njenih pesmi

nisi odklonil, temveč da si jih pogojno sprejel. Mene je to razveselilo, ker veš, da

té pesmi visoko cenim in da sem Ti jih sam priporočal.«

5.2.4 VIDA JERAJ IN IVAN PRIJATELJ

Z Ivanom Prijateljem se je Vida Jeraj seznanila okrog leta 1898. To, da je bila

zaljubljena vanj, ni bila skrivnost. Kljub temu da sta bila oba poročena, se jima je

leta 1904 rodil sin Drago. Ljubezensko pismo, ki mu ga je napisala Vida Jeraj 13.

junija 1905, je objavila Vida Jeraj - Hribar v svoji knjigi spominov Večerna

sonata (1992: 25):

»Otročja sem in sentimentalna, kot penzionatska gospodična! Prav imaš! Ali

nisem dekle, ki Te je čakalo na bregu Save, ki je šlo s Tabo v mesečino polja in v

mrak polnočnih gozdov, ki bi šlo s Tabo naravnost v Radovno in v pekel! /.../ Kdo

ti boža lepe črne kodre, kdo mehkeje in nežneje kakor jaz? /.../ V 3 mesecih sem

zdrava in pridem naravnost k Tebi. Škoda, da ni Tvoja cela vila. Prišla bi s

fantkom in bi se igrali pod borovcem, trije srečni otroci! Kaj so vse človeške

37

postave vpričo božjih! Vse duri zaklenjene, vsa pota zašrangana, a svetniki so se

osvobodili! Če najdeš kje kak imeniten feuilletonček v naših dnevnikih in kar je iz

Tvojega peresa, mi pošlji, ali pa kako lepo knjigo. Nemški kmetje so butasti in lepi

tudi niso! Kraj je pa jako čeden. Pozdravlja Te Vida.«

Pozneje so bili dr