Poπt

nina

pla

Ëana

pri

poπt

i Lju

blja

na

171 2011Letnik 19 • πtevilka 171 • 10/2011 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

Za mlade v konjeniškem športu

V Rogaški vzgajajo svoje igralceNa finalu štirih najboljših košarkarskih ekip pionirjev U14 v Rogaški Slatini, so se, ob polčasu, predstavili najmlajši igralci. Gledalci so njihov nastop pospremili s simpatijami. V Rogaški Slatini, kjer imajo kar dve lepi športni dvorani in veliko mladih košarkarskih navdušencev, jim, kot kaže, ni treba razmišljati o uvozu igralcev iz tujine.

Pa smo spet – na mestuMinilo bo skoraj 100 let od olimpijskih iger leta 1912 v Stockholmu, na katerih je Slovenec Rudolf Cvetko v sabljaški ekipi države Avstro-Ogrske osvojil srebrno medaljo. Slovenci še zmeraj nismo sposobni temeljne pravilnosti, saj bi avtorji sicer zelo zanimive razstave v Kristalni palači BTC ob kopiji njegove medalje morali pripisati člane srebrne olimpijske ekipe. Tudi zato, ker je bil Rudolf Cvetko z Richardom Verderberjem, najmočnejšim členom vojaške ekipe Avstro-Ogrske, velik prijatelj. Richard je mladost preživel v Kočevju, skupaj s Cvetkom sta se šolala

na vojaški akademiji v Dunajskem Novem mestu, preživela sta prvo svetovno vojno pod isto zastavo in se oba brez madežev pretolkla čez morijo druge svetovne vojne. Verderber je še po vojni pomagal Cvetku pri organizaciji sabljaškega športa v Sloveniji. Kot prijatelj. Cvetku zaradi te pomanjkljivosti najbrž ne bi bilo vseeno, saj je bil do konca življenja pošten gospod. Kot takega smo ga poznali tudi študenti na nekdanji VŠTK v Ljubljani, saj je bil na tej ustanovi zaposlen kot knjižničar. Nenavaden je še podpis pod sliko gimnastične vrste z OI leta 1928 v Amsterdamu. Na sliki je devet telovadcev, ki so osvojili bronasto medaljo, v podpisu pa jih je samo sedem. Za vrhunsko razstavo ta spodrsljaj ni v prid, še posebno, ker obiskovalci nimajo možnosti, da bi na stari fotografiji spoznali dr. Viktorja Murnika, pomembno osebnost iz naše športne zgodovine. To pomanjkljivost bodo zagotovo popravili do takrat, ko bodo razstavo postavili na kakšnem drugem mestu, saj bo v BTC na ogled samo do 5. januarja. Sicer pa si je razstavo vredno ogledati.

15. sončkov danVisoka obletnica, prek 2000 mladih, največ z Goriške, sicer pa iz 126 ekip, ki so odigrali prek 250 tekem, pa g. Beno Hvala, TV-režiser športnih prenosov, edini Slovenec, ki je prejel Bloudkovo, Prešernovo in Tomšičevo nagrado, vse to in še mnogo več je izpeljal prof. Miran Franko, ambasador dobre volje in športa na Goriškem. Pohvali se lahko, da je njegovo ŠD Sonček leta 2011 prejelo Bloudkovo plaketo. Društvo je več kot sto otrokom omogočilo teden ali dva brezskrbnih počitnic ob Soči, v vseh letih delovanja pa je v različnih programih sodelovalo več kot 30.000 otrok. Sklepna prireditev, ki je bila letos 11. decembra, je bila z množico tekmovanj mladih in najmlajših igralcev dogodek, ki zmeraj znova vabi goste nazaj v Novo Gorico.

Skupščina in priznanja atletom AK TriglavRedna letna skupščina AK Triglav iz Kranja, ki so jo pripravili v stavbi MO Kranj, je potekala v znamenju mnogih priznanj najboljšim. Podeljeval jih je mag. Tomaž Kukovica, predsednik UO AK Triglav. Je obisk v mestni hiši znamenje, da bodo atleti v novi sezoni delovali v boljših razmerah?

V Konjeniškem klubu Radovljica si prizadevajo, da bi v svoje vrste pridobili čim več mladih. V ta namen bodo spomladi pripravili veliko predstavitev svojega športa za učence osnovnih šol, na katero bodo povabili tudi druge slovenske klube. Na tem velikem konjeniškem srečanju bodo zagotovo nastopile tudi mlade jahačice z naše fotografije – (z leve) Klara Jukić Wilfan, trenerka Tanja Ipavec, Helena Herič in Eva Terseglav.

JEZIKOVNI KOTIČEK

©

pORT MLAdihTRibuna

2

Jure Zavodnik – zanimanje za revijo Šport mladih Športnik sem že vse življenje, pri rugbyu sem bil dvajset let, po končani športni poti sem se ljubiteljsko podal v vodo in sedaj že osmo sezono igram vaterpolo (facebook: Vaterpolsko društvo mrož), v katerem sem začetnik in organizator. Vpet sem v šport tako in drugače tudi družinsko, sin je pri 14. letih rokometaš. Predvsem mi ni vseeno, kaj in kako se dela z mladimi. Zakaj se zanimam za revijo? Ker se mi zdi, da revija »Šport mladih« pomembno pripomore k razvoju športa mladih, tudi zato, ker piše o zlatem sončku, šolskih športnih tekmovanjih, ker bi radi širni Sloveniji povedala, da je šport vrednota, in še in še ... In zakaj še? Ker sem prepričan, da se v Sloveniji z mladimi dela zelo slabo, da se v določenih panogah delajo selekcije že pri devetih letih, kar je narobe, ker je premalo strokovnosti in ker je preveč vmešavanja staršev v strokovnost, ker so njihova pričakovanja prevelika.Če otrok želi trenirati oz. se ukvarjati z nekim športom in so ga starši pripravljeni vsaj trikrat (od petih treningov) na teden peljati na trening, bi klub ali društvo moralo poskrbeti zanj in z njemu podobnimi z zadostnim številom trenerjev, ne glede na to, ali je obetaven ali ne. Ne predstavljam si, kaj občutita otrok in starš, ko mu nek trener, denimo, vodja mladinskega pogona, pri devetih letih reče, da si lahko poišče nov klub in da zanj ni več prostora, ker ni perspektiven!? Kdo nam zagotavlja, da bodo ti otroci še kdaj želeli v šport? Težko je v nekaj besedah povedati vse, pa vendar upam, da ste me razumeli ...

Vendarle – športna pravica Nenad Pilipovič, vodja ekipe ISF SKI 2010 Folgaria, velik ljubitelj mednarodnih tekmovanj ISF (Mednarodne zveze za šolski šport), je vendarle lahko potrdil, da so njegovi učenci leta 2010 v Folgariji, na prvenstvu ISF, osvojili medaljo. Takole piše: »Z ekipo OŠ Gorje smo od 1. do 6. marca 2010 tekmovali na šolskem svetovnem prvenstvu v smučarskem teku v Folgarii v Italiji. Tekmovanja potekajo pod okriljem ISF, ki ga priznava tudi MOK (Mednarodni olimpijski komite). Tekmovanja potekajo v dvoletnih presledkih v različnih športih. Dekliška ekipa je osvojila prvo slovensko osnovnošolsko in dekliško bronasto medaljo, fantje pa so bili četrti.Odkrili pa smo veliko nesramnost, ki meji na škandal, saj je švicarska ekipa iz mesteca Horw postopala mimo fair playa in temeljnih pravil, ki zahtevajo, da so vsi člani ekipe iz iste šole. Po letu in pol papirne vojne in birokratskih mlinov, ki meljejo počasi in na trenutke nezainteresirano, smo zadostili pravici in za zeleno mizo dosegli izključitev švicarske ekipe. Tako so naši fantje Blaž Krničar, Yannick Kralj, Jure Dovžan, Miha Ličef in Valter Hudovernik osvojili bronasto medaljo. Andrea Delpin, predsednik ISF, je povedal, da jim bodo zaslužene bronaste medalje podelili na ISF SKI 2012 v Aosti v Italiji.

Nepal podelil priznanja slovenskim alpinistomLJUBLJANA, 16. decembra 2011 – V etnografskem muzeju je potekala slovesnost, na kateri so obeležili konec nepalskega leta turizma 2011 in Mednarodni dan gora. Ob tej priložnosti je Planinska zveza Nepala podelila posebna priznanja slovenskim alpinistom, ki so se povzpeli na vrh Everesta z nepalske strani. Častni konzul Nepala v Sloveniji mag. Aswin Shrestha je dejal, da je slovenski alpinizem bistveno zaznamoval Nepal in svetovni alpinizem. Slovenska gorniška šola v Manangu je bila prva šola za vodnike v Nepalu. Priznanja je alpinistom podelil mag. Aswin Shrestha v spremstvu Bojana Rotovnika, predsednika PZS, prejeli pa so jih: Andrej Štremfelj, ki sta bila z Nejcem Zaplotnikom prva Slovenca na vrhu Sveta (Andrej je edini Slovenec z dvakratnim pristopom na vrh Everesta); Andrejeva žena Marija Štremfelj (z možem Andrejem sta na Everestu stala kot prvi zakonski par na svetu), Viki Grošelj, Davo Karničar, Tadej Golob, Matej Flis, Gregor Lačen in Tomaž Jakofčič, ki je opravil prvi slovenski vodniški vzpon na vrh Everesta.Priznanja so prejeli tudi funkcionarji, člani in inštruktorji PZS: predsednik PZS Bojan Rotovnik, nekdanji predsednik, mag. Franci Ekar, Tone Škarja, dolgoletni vodja himalajskih odprav, Bojan Pollak, legendarni inštruktor v šoli za višinske nosače in gorske vodnike. Častno priznanje je prejela tudi Dušica Kunaver, skrbnica dragocene dediščine svojega pokojnega moža Aleša in avtorica mnogih knjig o slovenski in nepalski kulturni dediščini.

JEZIKOVNI KOTIČEK

Tone Škarja Tadej Golob Viki Grošelj

Nenad Pilipovič (stoji levo) na LM v družbi z Miho Ličefom in njegovo družino

©

pORT MLAdihTRibuna

3

©

pORT MLAdihTRibuna

4

4Blaž BergantTrener – inštruktor na KZS

vogal

Pogovor z Blažem Bergantom, strokovnim sodelavcem Košarkarske zveze Slovenije, z nazivom »trener – inštruktor«, je bil kot dobro izpeljana akcija, ki se konča s košem. Preprosto. Povsem na koncu pogovora je pojasnil, zakaj Ko-šarkarska zveza Slovenije v zadnjem obdobju namenja večjo pozornost košarki najmlajših, pa ne samo promociji, ampak predvsem razumevanju, da mora biti ka-kovostno delo z najmlajšimi temelj vsakega kluba. »Po klubih je delo z najmlajšimi prepuščeno amaterskim sodelavcem, ki nimajo dovolj časa, da bi se poglobili v delo z najmlajšimi, mi pa nimamo nadzora nad njimi. Ta praksa bi se morala spremeniti. Tudi temu cilju so namenjeni temeljni projekti, s katerimi želimo dvigniti košarko na višjo raven,« je pojasnil sogovornik in dodal še eno skupno značilnost mlajših

selekcij, »po taktiki so naši mladi reprezentanti nad evropskim povprečjem, po tehniki se ne razlikujejo od evropskih vrstnikov, opažamo pa, da je telesna pripravljenost naših igralcev na EP precej slabša.«

V svoje projekte je KZS zajela naraščajnike od vrtca do polnoletnosti, delujejo po vsej državi, še posebno pa si prizadevajo, da bi odpravili košarkarske sive lise. »Igriva košarka je projekt za najmlajše, ki smo ga samo letos predstavili na več kot stotih šolah. Začne se v vrtcih in nadaljuje do konca prve triade. Z njim želimo vzbuditi zanimanje za košarko med čim mlajšimi dečki in deklicami. Že naslov projekta pove, da ponujamo igrive oblike vadbe in športno zabavo s prvinami košarke. Šole in klubi se lahko javijo na naš razpis, pri izpeljavi pa sodelujemo ljudje iz KZS in naši pomočniki –trenerji s terena. Za šole in klube je takšna predstavitev na naših poligonih brezplačna. Pravzaprav gre za pestre elementarne igre in tudi mete na koš, seveda s prilagojeno višino. Ta projekt vodi Mirko Jurjavčič, sam pa s skupino trenerjev delujem na terenu. Opravimo po tri do štiri predstavitve na dan, s tem pa pomagamo klubom pri organizaciji prve selekcije in pri vpisu otrok v košarkarske šole.« Sogovornik je povedal, da je na terenu za to obliko vadbe najmlajših veliko zanimanje. Za bolj učinkovito delo sta se, denimo, združila KK Zlatorog in ŽKK Celje, tako da smo imeli skupne predstavitve za dečke in deklice. Letos je v košarkarske šole vpisanih več kot 800 otrok.«

Drug pomemben projekt je Regijsko selekcioniranje fantov in deklet starih od 13 do 14 let, a je Blaž priznal, da med igrivo košarko in regijskim selekcioniranjem manjka projekt Male košarke. Dejal je: »Uresničili ga bomo v prihodnjih letih. Zdaj ga preizkušamo.« Nato se je vrnil k regijskemu selekcioniranju: »V dveh letih pregledamo vso Slovenijo. Pomagajo nam klubski trenerji, mi pa spremljamo njihov razvoj. Na koncu pripravimo v Slovenj Gradcu neuradno evropsko prvenstvo Slovenia Ball, ki poteka že od leta 2005. Tu nastopa po šest dekliških in prav toliko fantovskih ekip, z udeležbo vrstnikov s Hrvaške, iz Italije, Španije, prišli so tudi Estonci, Črnogorci, Makedonci. Na dekliški turnir prihajajo tudi Madžarke. Te so zanimive, ker so iz države, v kateri je ženska košarka zelo razvita. Prireditev se je prijela, veliko razumevanja zanjo pa izkazuje tudi FIBA Europe,« pravi Blaž in vabi na letošnji festival, ki bo od 16. do 20. avgusta, »košarkarski vrvež bo zanimiv tudi za gledalce.«

Pomemben projekt KZS so Košarkarski tabori, letos bo že 36. ponovitev. »Lani je v Postojno prišlo 180 fantov, tabori pa so sklepno dejanje regijskega selekcioniranja. Tabori za dekleta imajo že pet let mednarodno potrditev FIBA Europe. V tem okviru ne smemo pozabiti še na košarkarski tabor na Debelem rtiču za najmlajše, za dečke in deklice, stare dvanajst let in manj.

Vsebina tega košarkarskega tabora je bolj počitniška in pisana na kožo najmlajšim.

Projekt tretje stopnje, ki združuje igralce po osnovni šoli, so na KZS poi-menovali Nacionalni program. V njem je širša baza nadarjenih fantov in deklet. »S temi košarkarji in košarkaricami se srečujemo skoraj vsak mesec že od okto-bra. Tako imajo selektorji boljši pregled za izbor igralcev za reprezentanco. V nacionalnem programu delujejo trenerji, ki sodelujejo v ekipah reprezentanc, de-lajo pa po programu selektorja. Končna postaja nacionalnega programa in dela z mladimi so reprezentance do 16, 18 in 20 let. Novost pri tem našem delu na KZS je tudi sodelovanje psihologa Aleša Vičiča,« je še povedal sogovornik.

N. S.4

Akrobatika, kot smo jo letos videli na šolskem DP, bi lahko bila v tesni povezavi s športno vzgojo.

REVIJO IZDAJA

Zavod za šport RS Planica

OD GO VOR NI URED NIK

Ni ko Sla na

URED NI©T VO

Par mo va 33, 1000 Ljub lja na tel. 01 2363 107, 041 753 333, faks 01 2363 150 e-poπ ta: ni ko.sla na@ zrss.si urednistvosm@ gmail.com

URED NI© KI OD BOR

Tjaπa Andreé Prosenc, dr. Mojca Dopona TopiË, dr. Bojan Knap, dr. Pe ter Kla vo ra, dr. Mar je ta Ko vaË, dr. Tomaæ Pavlin, Aleπ Pe Ëe, dr. Stan ko Pin ter, Ro man Raæ man, Ur πka Stri tar.

NA ROČ ANJE NA REVIJO

Ni ko Sla na e-poπ ta: ni ko.sla na@ zrss.si urednistvosm@ gmail.com

TISK

Littera picta, d.o.o.NA KLA DA2.500

OB LI KO VA NJE IN PRE LOM

Studio MEDIA, d.o.o., Ljub lja na

KO REK TO RI CA

Bar ba ra ©if rarVa bi mo vas, da so de lu je te s svo ji mi po gle di in iz kuπ nja mi. Pri spev ke spre je ma mo po e-po πti ali po po πti na dis ke tah. Fo to gra fij ne vra Ëa mo, ra zen po do go vo ru. Od zi vi na ob jav lje ne pri spev ke naj ne bo do dalj πi od πti ri de set vrs tic. Pri dr æu je mo si pravi co do kraj πa nja pri spev kov, tis tih, ki ne ustre za jo na-me nu, ne bo mo ob ja vi li.

Re vi ja za πport ot rok in mla di ne na da lju je tra di ci jo bil te na ©©D in gla si la ©ol ski πport.ISSN 1318-1718.

Re vi ja je na me nje na πport nim na raπ Ëaj ni kom, tre ner jem, πport nim pe da go gom, star πem in vsem, ki jih za ni ma πport mla dih.

Poπt

nina

pla

Ëana

pri

poπt

i Lju

blja

na

171 2011Letnik 19 • πtevilka 171 • 10/2011 • revijo izdaja Zavod za šport RS Planica

5

6

12

14

16

18

24

36

29

26

30

©port mla dih ■ let nik 19/171 ■ DECEMBER 2011vsebina

Ker se končuje koledarsko leto 2011 in z njim naše delo z 10. številko Športa mladih, z zaporedno številko 171 v tem letu, bomo nazdravili sami sebi, saj prestopamo v novo desetico. Deset številk na leto prihaja iz uredništva, v katerem je en sam ustvarjalec, zbiralec, fotograf, pisec, prvi čistilec besedil (ob Barbari Jelenc), zato pa imamo srečo, da je z nami veliko bolj ali manj stalnih soustvarjalcev.

Med stalnimi moram omeniti dr. Tomaža Pavlina, ki slovenskemu športu nastavlja ogledalo s svojimi prispevki, ki dajejo reviji širši smisel v prostoru, ki ga naseljujemo Slovenci. Veliko srečo imamo s pisci v rubriki Avantura, saj mehčajo po-dobo revije in širijo obzorja na vse strani, tudi v podzemni svet. Veseli smo, da naše članke poobjavljajo celo nekatere znane spletne strani in tudi revije. Dr. Bojan Knap nam redno nadrobi ščepec modrosti v povezavi s prehrano športnikov. Tu so še trije pisci blogov, Nina Markun Puhan, Milena Aras Harpf in Aleš Peče, že nekaj let se s svojimi prispevki oglaša dr. Marjeta Kovač s Fakultete za šport. Med sodelavce naše revije skušamo pridobiti tudi mlade pisce, med redne bi že skoraj lahko šteli Katjo Stanonik, zanimanje za sodelovanje je pokazal Jan Dovč in še bi lahko koga uvrstili na naš seznam sodelavcev. Pozabiti ne smemo, denimo, na nekatere športne zveze, ki nas redno seznanjajo s svojimi tekmovanji v mlajših kategorijah. Ni jih veliko, v ospredju pa je Atletska zveza Slovenije, ki nas pogosto povabi na svoja mednarodna reprezentančna gostovanja v tujino. Tudi v tem podatku se skriva odgovor, zakaj je atletika zastopana bolj kot nekateri drugi športi.

Uredništvo (kako lepo se to sliši) še zmeraj vabi vse, ki želijo sodelovati in razmišljati o športu mladih v najširšem pomenu in so pripravljeni tudi kaj na-pisati, da se nam pridružijo, kajti vsak

mesec znova se znajdemo pred štiridesetimi praznimi stranmi, ki jim je treba vdihniti življenje. Ko številko oddamo tiskarju (ta potrebuje skoraj deset dni, da jo odpošlje naslovnikom …), že začnemo zbirati gradivo za novo številko.

Zatorej, nazdravimo Športu mladih 172. Kakšna bo vsebina, bo odvisno od vseh naštetih, pa še od Zavoda za šport RS Planica, v katerega okviru delujemo, in še od marsičesa, kar je ta trenutek še skrito. V imenu uredništva ŠM vam želim, da bi bili v letu, ki je pred vami, vsaj tako uspešni kot naš maček, ki ga je narisal akademski slikar France Slana, redni bralec revije in občasni sodelavec.

Niko SlaNa

Srečno 171

Zgodovina športaPred nami je novo leto 2012, olimpijsko in zletno leto. Medtem ko je pridevnik olimpijsko razumljiv je morda »zletno«, ki izhaja iz prireditve poimenovane »zlet«, manj. Seveda, saj je tovrstnih prireditev danes manj, so medijsko manj zaznane. Ste že slišali za Staneta Vidmarja?

Mojca Suhadolc in zdrav življenjski slogNekdanja vrhunska smučarka deluje kot športna pedagoginja na Zavodu Janeza Levca, na Dečkovi v Ljubljani. Razmišlja o svojem delu v projektu Zdrav življenjski slog.

Šah pri Slovencih v ItalijiMedtem ko v Sloveniji teče projekt FIDE za popularizacijo šaha v šoli, se morajo mladi slovenski šahisti v Italiji znajti po svoje. Trudijo se, da tradicija ne bi zastala.

10 plus - mladi športnikiDeskar Jurij Zupan (15), lokostrelec Klemen Štrajhar, ritmičarka Maja Zala Dornik, namiznoteniška igralka Anja Bolte (16 in 17), ritmičarka Sara Kragulj, košarkar Elvis Kerić, atlet Matija Muhar, judoist Luka Harpf (22 in 23), telovadka Liza Jovanvić (33).

OFEM 2011 – Trabzon (5)Peti zapis o olimpijskem festivalu evropske mladine v Turčiji je sestavljen iz splošnega razmišljanja ter predstavitve plavalca prsnega sloga P.J. Stevensa in kolesarja Gašperja Katrašnika.

Šolska tekmovanjaV ospredju je bilo šolsko prvenstvo za osnovnošolce in srednješolce v akrobatiki - v Kopru, na Osnovni šoli Dušana Bordona.

ZgodbaPolet do točke N, na krovu galaktične ladje, v kateri ima glavno besedo Nauportus. Zato rine prek vseh galaktičnih zakonov, z glavo skozi zid.

Mladi razmišljajoŽirovka Katja Stanonik razmišlja o prehrani in športu. Kot bi se zmenila z dr. Bojanom Knapom, pa čeprav se ne poznata.

Tris BLOGMilena Aras, Aleš Peče in Nina Puhan so našli nove poglede, tudi tokrat – nevsakdanje. Bi se jim kdo pri razmišljanju želel pridružiti?

Biatlon Predstavljamo nekaj obrazov biatloncev, zavzetih mladih športnikov, ki preživijo dneve in dneve na Pokljuki, v svojem vadbenem središču.

6

Iz zgodovine športa piše dr. TOMAŽ PAVLIN

6

Zletno in olimpijsko Novo Leto Pred nami je novo leto 2012, olimpijsko in zletno leto. Medtem ko je pridevnik olimpijsko razumljiv je morda »zletno«, ki izhaja iz prireditve poimenovane »zlet«, manj. Seveda, saj je tovrstnih prireditev danes manj, so medijsko manj zaznane, se ne ponavljajo redno vsake štiri leta in tudi organizacije, ki jih je nekoč veličastno prirejala, ni več; vsaj v slovenskem prostoru, čeprav so tu njeni nasledniki.

Zleti – včasih veliki, danes v senci

Zleti so morda zato za nekoga tujek v so-dobnem času, nekoč pa je bilo drugače: zleti so bili manifestacija nacionalne in slovanske vzajemnosti, služili so navezovanju stikov in medsebojnemu povezovanju slovanskih so-kolskih telovadnih organizacij, bili praktična diplomacija - kar politiki večkrat ni uspelo -, habsburške avstro-nemške oblasti pa naj bi videle v njih »zapreko nemškim težnjam na vzhod in jug«, zato so jim bili trn v peti, je poudaril časnik Jutro leta 1929. V letu 2012 bo ponovno velik zlet, XV. vsesokolski zlet češke-ga sokolstva, vzporedno pa bodo v Londonu potekale olimpijske igre. In v luči aktualnosti še zgodovinska zanimivost podobnega zletno--olimpijskega leta 1912: pred stotimi leti je v moštveni sabljaški tekmi v Stockholmu na olimpijskih igrah osvojil medaljo tudi Slovenec Rudolf Cvetko, ki ga slovensko olimpijstvo šteje kot prvega Slovenca na Olimpijskih igrah

in je danes to javno dobro znano; isto leto pa je v Pragi, na vsesokolskem zletu, v tekmi za slovanskega prvaka slavil Ljubljančan Stane Vidmar - se o njem kaj ve?

V petih tednih – 30.000 nastopajočih

Če se navežemo na zletno plat leta in vsto-zletno plat leta in vsto-pimo v časovni avto ter se popeljemo v leto 1912, je bil zlet slavljenje Abrahama prvega sokolskega društva v Pragi, ki so ga ustanovili kot telovadno društvo in ga zatem romantično poimenovali po slovanski srednjeveški viteško--junaški epiki Sokol. V počastitev Abrahama je bil organiziran velik in slavnosten zlet ali natančneje VI. vsesokolski zlet češkega so-kolstva, ki je bil istočasno tudi zlet Slovanske sokolske zveze, ustanovljene leta 1908. Zlet je trajal pet tednov in poleg različnih tekmovanj in skupinskih nastopov, tako imenovanih redovnih vaj – mimogrede, med zletom naj bi telovadilo približno 30 000 telovadcev in telo-vadk različnih starostnih kategorij, za katere so bile pripravljene posebne koreografije na ritme slovanskih skladateljev -, so češki sokoli pripra-vili tudi telovadno predstavo Maraton, s 1500 nastopajočimi. Maraton je z antično motiviko bitke na Maratonskem polju simboliziral boj za narodno emancipacijo, narodni preporod, kar je bila druga idejna plat sokolskega delovanja. Ta je izhajala iz Tyrševih poudarkov, da tudi med narodi, podobno kot v naravi, vlada boj za preživetje in preživi le telesno in moralno kreposten narod, zatorej Sokoli, krepimo se (češko tužme se) in v svoje vrste pripeljimo

ves narod! Torej, čas je za telovadbo, da sto-pimo nekaj maščobe in odvečnih kilogramov, raztegnemo ude ter vretenca, se preznojimo in z globokim vdihom poživimo in pospešimo kri, da nas preporodi, da se vzravnamo brez bolečine v križu in vratu, kot pritiče homo sapiensu. Izdih.

Brez publiciteteSokol si je temu primerno pridobil družbeni

ugled in spoštovanje in prireditve so bile dobro obiskane, VI. zleta pa so se udeležila mnoga zastopstva slovanskih sokolskih organizacij in med njimi tudi slovensko. Snidenje s češkimi brati in sestrami je bilo slavnostno že ob priho-du na praški kolodvor. Nato skupno korakanje po mestu in druženje. Po nastanitvi so se pričele zletne prireditve, od kulturnih do telovadnih, krona pa skupne redovne vaje ob polnem sta-dionu. V okviru zleta so bile tudi tekme, ki bi morale biti, po današnji logiki prevladujočega medijskega koncepta šport=tekma in rezultat, na prvih straneh. Pa niso bile, nekoliko poznej-ša »Metodika sokolske vzgoje« našega Sokola M. Ambrožiča iz leta 1930 je celo priporočala, naj se tekme organizirajo brez prisotnosti gledalstva, saj bi ti lahko čustveno vplivali na potek tekme. Hm. Ima svojo logiko, zlasti če spomnimo na istočasne športno-ligaške obračune Ilirije in Primorja in »aktivnega« sodelovanja publike ob robu igrišča in na tribuni rezervirani za »hoch« goste.

Ob tekmi je potekalo skupinsko istovetenje vsi za naše in proti njim in če je treba, je treba braniti ali osvojiti igrišče ali grajati sodnika,

Sokolski zlet - veliko zanimivo druženje mladih Fotografije iz knjige: XIII. VŠESOKOLSKY SLET, PRAHA 2000

77

milo rečeno. Sokol je pač imel drugačen pogled, ni pa tajil vrednosti tekme, nasprotno. Sloven-ski sokoli so bili leta 1912 še kako ponosni na zmago Staneta Vidmarja in tretje mesto Karla Fuxa, ki sta bili uvrstitvi par excellence v domovini Tyrša in sokolske telovadbe. Slo-venci smo bili neke vrste telovadni Japonci, če uporabimo primerjavo iz gospodarstva po drugi svetovni vojni, ko so Japonci kopirali marsikateri evropsko-ameriški proizvod, ga izpopolnili in s kvaliteto in primerno ceno konkurirali izdelkom »belih« dominantnežev – ja, še danes imam doma gramofon Technics in kasetofon Akai in delata kot švicarska ura.

Hvaležni smo tem krasnim samozavestnim fantom …

Telovadni uspeh gre pripisati Viktorju Murniku in njegovi sistematiki sokolskega dela v slovenskem sokolstvu, ki je organiziral vaditeljske tečaje, usposobil strokovne vaditelje ter vodil tekmovalno vrsto pod slovenskim imenom in zastavo na slovansko-sokolska in tekmovanja mednarodne gimnastične zveze (resda smo o tem že pisali pa vseeno gre po-noviti). Ja, slovenski sokoli so presenetili v beli Pragi, Čehi, malce prevzetni, sploh pomislili niso, da tam doli na jugu tako dobro telovadijo. Slabih deset let prej, leta 1904 na II. vsesokol-skem zletu slovenskega sokolstva v Ljubljani, so navduševali in bili vzor, zdaj, na domačem pragu, jim Slovenci prisolijo zaušnico. No ja, tako hudo ni bilo ali pa naj ne bi bilo, kajti Tyrš je učil, da so vsi Sokoli borci iste ideje, narodne ideje in narodno-slovanski buditelji, zato med njimi ne sme prevladati sebičnost in posvari, »da za našo stvar ni nič storjenega, ko bi vsi le na sebe mislili in vse sebično hranili zase«. Karkoli kdo izve, si izmisli, izboljša, bode naj last »stvari sokolske in enako pravico imajo do tega vsa bratska društva«, kajti, »za našo stvar ni nič storjenega, ko bi vsi le na sebe mislili in vse sebično hranili zase«. In Čehi so etično

sokolsko spoštljivo priznali, kakor je citiral Boris Gregorka v eni svojih publikacij, da »častno izjemo v tem pojavu (slabem nastopu češke vrste-op.p.) so delali razen dveh ali treh naših (čeških-op.p.) tekmovalcev slovenski tekmovalci, ki se jim je tekma za prvenstvo zasluženo spremenila v triumf njih pridnosti in vztrajnosti, njih trdne volje, zmagati pri tekmi. Hvaležni smo tem krasnim samozavestnim fantom, ki so z ognjem in zaupanjem v zmago šli v tekmo, dvignili njen nivo in, ovenčavši se z lovorjem zmagovalcev, skromno odšli. Postali so našim tekmovalcem ognjena roka, pišoča svarilo, da je Sokolstvu vstal na Slovenskem mogočen, silen rod, ki plamteč od enake ideje, s hitrim korakom spelje k vrhunskim ciljem.«

Sokoli – prinašali olimpijske medalje

V letu 1912 je bila v ospredju med Slovenci zletna plat leta. O olimpijskih igrah so tudi nekaj zapisali, vendar se jim o Cvetku tedaj še ni sanjalo. Sokolstvo je bilo dominantno, narodno, in je zavzelo glavne strani. Šport je bil še v povojih, Cvetko pa je bil vojaški inštruktor sabljanja v Dunajskem Novem mestu, torej daleč stran od slovenskega športnega prostora, v katerem, vsaj v organizacijskem pogledu, sabljanje še ni bilo športno institucionalizirano, kar pa ne pomeni, da Ljubljančani in Slovenci ne bi sabljali. Šport si je šele utiral pot, sprva z nogometom, olimpijska organizacija pa je do-bila mesto v slovenskem športnem prostoru po prvi svetovni vojni. V olimpijskem letu 1912 je bil Cvetkov nastop v slovenskih medijih spre-gledan in je še bolj verjetno, da zanj niso niti vedeli. Slovensko telesno kulturo so razvijali telovadci in sokolske ter tudi že orlovske vrste, zato ne preseneča, da so Sokoli, ko so vstopili v olimpijski svet, bili tudi nosilci prvih olim-pijskih uspehov: 1924 Štukelj, 1928 vrsta ter Štukelj, Primožič in Derganc, 1936: Štukelj. In če nadaljujemo po drugi vojni, je prva medalja

zopet vezana na telovadbo in Mira Cerarja, ki ga je šolal nekdanji Sokol in olimpionik ter strokovno učenec Murnikove šola Boris Gregorka. Pa bi se lahko obrnili k vprašanju stroke in domačega strokovnega razvoja. Tujec pride in gre, sled ostane, ali ne, domač človek jo razvija in gradi. Znamo to ceniti?

Sokolstvo – za povezovanje slovanstva

Zanimivo je še, da se je podobna kombina-cija olimpijskega in zletnega zgodila že leta 1904. Ko so bile olimpijske igre v St. Louisu, v ZDA, je bil v Ljubljani II. vsesokolski zlet slovenskega sokolstva z obiskom slovanskih zastopstev, med njimi vodilnega češkega. Murnik je, denimo, leta 1934 ob 70-letnici ustanovitve Južnega Sokola poudaril, da »prvo veliko snidenje, prvi stik trajne vrednosti je bil to našega s češkim sokolstvom in ob taki velikanski udeležbi lahko rečemo, tudi češke-ga in našega naroda. Spletla se je takrat med nami in Čehi vez, kakršne ne bi mogla splesti cela vrsta genijalnih diplomacij«. Pozneje so se ta in druge vezi sokolske še krepile, kajti Tyrš je že 1871 poudaril, da je pri sokolskem delovanju potrebno vselej upoštevati tri vezi: »vez v posameznem društvu, nato vez med vsem Sokolstvom in naposled tudi ono vez, ki k vsemu narodu veže nas«. Z vseslovanskim širjenjem je v sokolsko življenje vstopila vez med slovanskim sokolstvom in prek slovanstva vez s človeštvom, kot enakovreden del člove-štva ne pa podrejen germansko-madžarskim in laškim imperialističnim težnjam. Logično da je bila poleti 1904 vsa pozornost namenjena zletu, olimpijstvo je bilo še v težkavnih preizkušnjah iskanja organizacijske forme in graditvi olim-pizma, idejne plati olimpijskih športnih bojev. Londonski Sunday Times je takrat poudaril, da so bile igre leta 1900 v Parizu »fiasco« in podobno je bilo tudi leta 1904 v ZDA. Šele igre leta 1908 v Londonu so vnašale up v boljše

Stane Vidmar Tužme se - združimo se!

➜

8

spletni info kazalecinternet

programi

čase in bile nova smernica. In London je tedaj vskočil v organizacijo iger kot rešitelj, saj so bile za to leto načrtovana tekmovanja v Rimu. Coubertin je želel povezati antično kulturno bogastvo z modernimi tekmovanji, vendar je izbruh Vezuva porušil načrte in igre so selili v London.

*** Letos so olimpijske igre ponovno v Londo-

nu, že tretjič, morda bodo dale nove smernice glomaznemu globalnemu gibanju. Za vratom jim visi recesija in tudi že kritike o prekomerni organizacijski porabi, zlasti honorarjih, kar spominja na angleško-britansko zgodbo po-žrtnih bankirjev. Na drugi strani pa bo, kot smo že poudarili, v Pragi XV. vsesokolski zlet z mednarodno udeležbo. Sploh ne dvomim, da bodo luči javnosti uzrte predvsem v olimpijske igre, popolnoma nasprotno kot leta 1904 in leta 1912, želel pa bi opozoriti na nekaj drugega. Zletno leto je tudi leto slavitve organiziranja prvega telovadnega društva, ki je sprožilo nesluten proces telovadnizacije naroda in

Šolski pokljuški maraton in Festival športa mladihŠolski pokljuški maraton bo 4. februarja, organizacija pa je v rokah Osnovne šole Gorje in Nenada Pilipoviča. Vse podrobnosti najdete na spletni strani Zavoda za šport RSD Planica oz. na www.sportmladih.net in na spletni strani Osnovne šole Gorje (http://www.osgorje.si).. Festival športa mladih bo v sredo, 6. junija 2012 na Bonifiki v Kopru. Tekmovalni vsebini bosta posamično osnovnošolsko prvenstvo v atletiki in DP za osnovne šole v judu, poleg tega bo veliko rekreativnih vsebin in predstavitve naših olimpijcev.

Pregled financiranja športa v RSZavod za šport Republike Slovenije Planica je izdal novo publikacijo Šport v številkah. Namen publikacije je poročanje o stanju športa in spremljanje ter razvoj športa v Republiki Sloveniji. Na zavodu si prizadevajo izdajati štiri publikacije (tematske sklope) na leto. Prvi tematski sklop opisuje pregled financiranja športa v Republiki Sloveniji. Opisuje porabo javnih sredstev, uresničevanje Nacionalnega programa športa, primerjava lokalnih

skupnosti ter finančni kazalniki organizacij, ki so za šport zanimivi. Tako se želi širši javnosti prikazati statistične podatke na področju financ v športu. Publikacijo lahko najdete na spletnem naslovu www.zsrs-planica.si. Drugi tematski sklopi bodo izhajali na četrt leta, vsak pa bo pokrival določeno področje (kadri, šport, otrok in mladine, športni objekti ipd…). Zavod si s tem prizadeva, da bi zajel vsa področja, ki jih pokriva šport.

➜

Mladi sokoli na Karlovem mostu v Pragi

9

spletni info kazalecinternet

programi

KOLEDAR ŠOLSKIH TEKMOVANJ IN PRIREDITEV

9

oblikovanja moderne telesne vzgoje, ki je bila temelj obveznega šolskega predmeta. V Pragi je bilo društvo ustanovljeno 1862 in zanimivo, da vzporedno, ko so se organizirali Pražani, je stekla tudi akcija med ljubljanskimi Slovenci. Spontano in avtonomno in ne po češko-pra-škem vzoru, kar je poudarjal v svojih besedilih že Murnik, ki je ob 70-letnici Južnega Sokola dejal, da je »čudovit vzlet Ljubljane ... rodil naše društvo«. S tem je hotel poudariti, da so v Ljubljani že pred tem telovadili, da pa je ustanovitev društva sovpadla s politično-ustav-nimi spremembami v habsburškem cesarstvu, ki so dale državljanom svobodo združevanja in društvenega organiziranja.

In zakaj potem leto 1863 kot leto ustanovitve ljubljanskega Južnega Sokola? Zato, ker so oblasti odlagale potrditev pravil in so jih morali slovenski telovadci popravljati, medtem pa so se nemoteno ustanovili nemški turnarji (telo-vadci). Potem pa je le prišel oktober 1863, ko je bilo ustanovljeno prvo slovensko telovadno društvo v Ljubljani, ki se je poimenovalo Južni

Sokol. Torej v letu 2012 vstopamo v obletnico ustanovitve najprej praškega Sokola, nato ljubljanske poletne pobude po ustanovitvi telovadnega društva in zatem gremo v leto 2013, ki bo slovenska 150-letnica. Zakaj je ne bi proslavili z zletom in različnimi, denimo, zle-tnimi prireditvami ter tako telovadno-športno obeležili začetek naše poti? Zletno leto bi bilo lahko podlaga za pogovor med nasledniki in dediči Južnega Sokola in sokolskega gibanja.

Tudi korenine šolskih tekmovanj – v Sokolu

Ko smo letos obeležili 20-letnico OKS in športne osamosvojitve je predsednik OKS poudaril tudi pomemben prispevek Sokolov k olimpijski zgodbi, torej ima v zgodbi tudi OKS svoj del. Ko smo proslavljali 50-letnico Fakultete za šport nismo mogli mimo priza-devanj Sokolov za strokovni razvoj, začenši z vaditeljskimi tečaji in logičnim nadaljevanjem v višješolskem in nato visokošolskem ter končno fakultetnem izobraževanju. Torej,

fakulteta lahko akademsko razpravlja o vlogi in razvoju Sokola v nacionalnem razvoju. Ko govorimo o športu mladih in šolskih športnih tekmovanjih, ali ni prav Sokol bil glavni dejavnik v procesu slovenizacije šolskega prostora po I. svetovni vojni in sokoliziral telesno vzgojo ter jo izpeljal iz nemško--turnarskega in spiessovskega objema. Torej, šolski festival športa bi lahko bil posvečen Sokolu in prispeval tekmo ter skupinske plesne nastope. In navsezadnje, mar nimajo javne institucije našega področja korenine v leta 1920 oblikovanih oblastnih uradih za telesno vzgojo, ki so bili sprva uvrščeni v socialni sektor. V letih po organiziranju jugoslovanske države je pri oblikovanju teh resorjev imel pomembno vlogo zdravnik in sokolski starosta (predsednik) Ivan Oražen.

Nemški telovadci so npr. lani slovesno praznovali 150-letnico svojega Turnbunda (telovadne zveze), letos bodo Čehi, zakaj ne bi leta 2013 Slovenci? A če to želimo, moramo začeti s pripravami že v začetku leta 2012.

JANUARDržavna tekmovanja 7. šah, posamezniki, finale, OŠ14. Mladina in gore, finale, Ruše, OŠ15. rokomet, konec polfinalnih tekmovanj, SŠ18. med dvema ognjema, finale, Celje, OŠPP24. badminton, posamezniki, finale, SŠ25. športno plezanje, finale, tekma – B, Ljubljana, SŠ26. športno plezanje, finale, tekma – A, Ljubljana, SŠ25. gimnastika, mala prožna ponjava, konec polfinalnih tekmovanj, OŠ27. košarka, letnik 1997, konec četrtfinalnih tekmovanj, OŠ

Področna tekmovanja13. odbojka, letnik 1997, konec področnih tekmovanj, OŠ15. nogomet, letnik 1997, konec področnih tekmovanj, OŠ19. smučarski skoki, konec področnih tekmovanj, OŠ24. streljanje z zračno puško, konec področnih tekmovanj, OŠ28. košarka, letnik 1999, konec občinskih tekmovanj, OŠ29. judo, konec področnih tekmovanj, OŠ29. lokostrelstvo, dvoransko tekmovanje, področna tekmovanja, OŠ29. streljanje z zračno puško, konec področnih tekmovanj, SŠ29. lokostrelstvo, dvoransko tekmovanje, področna tekmovanja, SŠ30. odbojka, konec področnih tekmovanj, SŠ31. badminton, posamezniki, konec področnih tekmovanj, OŠ

FEBRUARDržavna tekmovanja 1. judo, finale, OŠ 1. smučarski skoki, finale, Tržič, OŠ 3. rokomet, letnik 1997, konec četrtfinalnih tekmovanj, OŠ 4. Šolski pokljuški maraton, Rudno polje, OŠ, SŠ, OŠPP 7. rokomet, dijakinje, finale, SŠ 9. gimnastika, mala prožna ponjava, finale, OŠ, SŠ 9. košarka, letnik 1997, konec polfinalnih tekmovanj, OŠ 9. košarka, konec polfinalnih tekmovanj, SŠ10. odbojka, letnik 1997, konec četrtfinalnih tekmovanj, OŠ11. streljanje z zračno puško, finale, Ljubljana, OŠ, SŠ15. nogomet, letnik 1997, konec četrtfinalnih tekmovanj, OŠ16. odbojka, učenke, finale, Domžale, OŠPP

Področna tekmovanja10. veleslalom in deskanje na snegu, konec področnih tekmovanj, OŠ15. gimnastika, športna gimnastika, konec področnih tekmovanj, OŠ15. badminton, ekipno, konec področnih tekmovanj, OŠ15. namizni tenis, konec področnih tekmovanj, OŠ15. nogomet, konec področnih tekmovanj, SŠ28. šah, ekipno, konec področnih tekmovanj, OŠ28. veleslalom in deskanje na snegu, konec področnih tekmovanj, SŠ

Olimpijski krogi, november 2011Vsebina: Olimpijsko leto 2012 bo težavno, Olimpijski trenerski forum in olimpijski dnevi v Zrečah, Isakovičeva pred Londonom še po naslov v NCAA, Petri Majdič priznanje olimpijskega komiteja za leto 2011, Iztok Puc (1966-2011), Športniki-kandidati za nastop na igrah so podpisali pogodbe za London 2012, 20let Olimpijskega komiteja Slovenije-Združenja športnih zvez, Razstava Kopij olimpijskih

medalj, Kajakaš Simon Brus med elito mladih športnikov v Evropi, 20 let OKS – Fotoreportaža, Slovenija kolesari 2011, Knjiga o Branku Elsnerju- Branetu, Slovenija v britanski prestolnici tudi s projektom Slovenska hiša London 2012, Pomembno priznanje Miroslavu Cerarju (Nagrada gimnastične fundacije Nik Stuart iz VB), OKS s svežo podobo na spletu, Slovenske olimpijce bo v Londonu opremljal Peak, Slovenski zamejski šport v letu 2011, Smučanje z olimpijski kartico 2011/2012.

Revija Šport 3-4/2011Vsebina: S poklicem povezane zdravstvene težave slovenskih učiteljev športne vzgoje – razlike glede na spol in starost (Kovač, Leskošek, Hadžić, Jurak), Nordijsko smučanje kot del kulture športa (Jošt), Psihološki vidik bolečine (Čeligoj, Tušak, Stražar, O. in M. Drobnič), Jezik je slovenstvo in dokler bo, bomo tudi mi … (Kristan), Kratko poročilo z letnega kongresa Ameriškega združenja za

športno medicino 2011 (Debevec), Primerjalna analiza morfološko motoričnega potenciala kadetskih košarkarskih reprezentanc Slovenije (Kobe, Erčulj), Gibalna dejavnost slovenskih otrok (Zurc), Razlike v nekaterih telesnih razsežnostih med srednješolci s Ptuja in ostalimi slovenskimi srednješolci (Beranič, Strel, Jurak), Raziskovalno in strokovno delo v laboratoriju za biodinamiko (Ušaj), Predstavite laboratorija za kineziologijo (Strojnik, Štirn, Tomažin, Dolenec, Prevc).

1010

SLOVESNOST

Slovesnost ob 140-letnici Južnega Sokola

Prve dni decembra 2011 je bila na Stadionu Prvega maja v Trstu kraj-ša slovesnost, na kateri so ob 140-letnici Južnega Sokola in 50-letnici ustanovitve ŠZ Bor ponovno razvili društveni prapor. Kot je v svojem nagovoru poudaril Mario Šušteršič, negovalec zgodovinskega spomina in delovanja Slovencev v Trstu, ne gre za originalni prapor, ki je bil uničen leta 1920 med požigom Narodnega doma v Trstu, temveč za kopijo, ki jo je tržaški telovadec Sokola Marjan Dolgan leta 1989 podaril Boru ob 120-letnici Sokola. Prapor ima na plavo-beli podlagi natisnjen grb Južnega Sokola in grb ŠZ Bor.

Slovesnost na Prvem maju v Trstu so se udeležili ugledni gostje, med katerimi tudi tržaški župan Roberto Cosolini in dr. Boštjan Žekš, mi-nister za Slovence v zamejstvu in po svetu. Župan Cosolini je v svojem nagovoru čestital društvu za vse uspehe, s ponosom pa je poudaril, da je bil tudi sam pred leti (v sezoni 1980/81) košarkar Bora.

Minister Žekš je med drugim omenil športno naravnanost sloven-skega naroda in tudi zamejcev. Športna društva v zamejstvu so dala Italiji kar 107 reprezentantov in so dosegla tudi vrsto drugih uspehov na evropski in svetovni ravni.

Ob tej priložnosti so podelili sedanjim in nekdanjim članom društva nekaj priznanj. Nagrajeni so bili: Andreina Menegatti, Silva Meulia, Pino Rojc, Cesare Uršič, Učo Jurkič, Olga Pavletič, Renato Štokelj, Mario Šušteršič in Branko Lakovič.

BIATLON

Regionalni pokalPOKLJUKA, 18. decembra – Regionalni pokal, šprint. Mlajše mla-

dinke: 1. Eva Urevc, 2. Tina Mlakar, 3. Julia Reisinger (A), 11. Neva Pančur, 13. Anthea Grum, 14. Lea Valjavec (vse Slo). Mlajši mladinci: 1. Fabian Ulmer (A), 5. Jure Ožbolt, 21. Primož Vampelj, 22. Matevž Zlatnar, 24. Žan Petrinčič (vsi Slo). Starejši mladinci: 1. Klaus Leitinger (A) 7. Juš Kolarič, 11. Miha Dovžan, 14. Jure Strle, 17. Vid Zabret, 27. Miran Majer (vsi Slo).

ALPSKO SMUČANJE

Zmagi v ValfurviVALFURVA, 12. decembra – Na tekmovanju v slalomu v kategoriji

citien sta bila uspešna Saša Brezovnik (16) in Miha Hrobat (16). Pri dekletih je bila tretja Claudia Seidl, Nika Kelcl pa 16. Pri fantih: 10. Stefan Hadalin, 16. Jan Kunc.

ATLETIKA

DP Hrvaške v krosuZAGREB, 11. novembra – Hrvaškega državnega prvenstva v krosu,

ki je bilo v Vrbovcu v bližini hrvaške prestolnice, sta se zunaj konkuren-ce udeležila tudi dva slovenska tekača. Jernej Šemrov je med starejšimi mladinci zmagal, Borut Albreht pa se je uvrstil na 5. mesto.

Jure Ožbolt

DESKANJE

Tim Kevin z naj uvrstitvijo kariereRUKA (Fin), 17. decembra – 15-letni Tim Kevin Ravnjak se je na

tekmi svetovnega pokala v deskanju v snežnem žlebu uvrstil na 7. me-sto, kar je njegov najboljši dosežek. 17-letni Filip Kavčič se je na isti tekmi uvrstil v polfinale, a se s solidnim dosežkom 62,3 in 61,8 točke ni uvrstil v finalni nastop, pristal je na 14. mestu. Zmagal je 25-letni Finec Markus Malin. Tim Kevin, ki že nekaj let preseneča s svojimi nastopi, je po tekmi dejal: »Manjši zapleti so bili z vremenom, saj je bilo megleno, v kvalifikacijah pa je še snežilo. S kvalifikacijami in s finalom sem zadovoljen, a bi lahko bilo še bolje. V prvi vožnji finala sem padel, saj sem poskušal izpeljati nekaj, kar mi je na treningu že uspelo. V drugo se mi je vse izšlo.« Trener Luka Gartner je pohvalil oba tekmovalca.

NORDIJSKA KOMBINACIJA

Jelenkova zmaga v ZDASOLDIER HOLLOW, PARC CITY (UT ZDA), 9. Decembra –

Slovenski kombinatorci so celinski pokal v ZDA začeli z zmago, veselil pa se je Marjan Jelenko. Sledijo: 18. Matej Drinovec, 41. Jože Kamenik, 47. Matic Plaznik (vsi Slo).

SMUČARSKI SKOKI

Kontinentalni pokalNOTODDEN (Norv), 9. In 11. decembra – Tekmovanje za celinski

pokal, skakalnica H 98. Na prvi tekmi celinskega pokala (9.12.) je zma-gala Avstrijka Daniela Iraschko s skokoma po 98 m, sledijo: 7. Špela Rogelj (88.5, 92), 10. Katja Požun (88, 91.5), 13. Urša Bogataj (88.5, 88.5), 17. Maja Vtič (86.5, 89.5).

Na drugi tekmi celinskega pokala je zmagala 26-letna Norvežanka Anette Sagen, ki je naslov mladinske svetovne prvakinje osvojila pred leti na skakalnici v Kranju. Izidi: 1. Anette Sagen (Norv), 259 (97.5, 97.5), 5. Špela Rogelj 239 (91, 95.5), 8. Urša Bogataj 226 (90, 91.5), 12. Maja Vtič ( 224 (91, 90), 13. Katja Požun 223 (89,90), 15. Ema Klinec 216.5 (88, 89), 36. Anja Tepeš (vse Slo).

11

SMUČARSKI TEK

Zmaga Einfaltove na OPAPOKLJUKA, 10. decembra – Prvi dan celinskega pokala OPA so

ženske do 20 let tekle 5 km v klasični tehniki. Izidi: 1. Theresa Eichorn, 2. Eva Sever Rus, 3. Anja Eržen, 4. Lea Einfalt, 5. Anamarija Lampič, 12. Nika Razinger, 33. Ana Majdič, 35. Tjaša Zupan, 36. Manca Slabanja, 39. Anja Žavbi Kunaver, 41. Lara Bogataj, 43. Tea Jelen, 44. Tea Kos.

Drugi dan celinskega pokala OPA je Lea Einfalt zmagala na 5 km v prosti tehniki, v kategoriji do 20 let, sledijo: 2. Anamarija Lampič, 6. Anja Eržen, 8. Eva Sever Rus, 33. Anja Žavbi Kunaver, 34. Manca Slabanja, 35. Ana Majdič (vse Slo).

POKLJUKA, 11. decembra – Celinski pokal, drugi dan, Uvrstitve pri moških do 20 let, prosti slog, 10 km: 1. Adrein Backschnieder (Fr), 11. Miha Šimenc, 29. Matjaž Gorjanc, 43. Mark Klinar, 52. Patrick Rupnik, 56. Jure Petek (vsi Slo).

RITMIKA

Novoletni pokalLJUBLJANA, 4. decembra - Članice: 1. Elizaveta Petrušina (Rus),

2. Francesca Jones (VB), 3. Pia Arhar, 6. Veronika Cencen, 7. Ana Go-mzi, 8. Manca Mohar, 9. Inja Knavs (vse Slo); mladinke: 1. Ekaterina Kuvaldina, 2. Elizaveta Nikulina (obe Rus), 3. Anastasia Kempf (Nem), 4. Sara Kragulj, 7. Barbara Robar, 8. Saša Bilič, 10. Alja Ferk, 8. m. re-kvizit po izbiri Zoya Sagmeister Martini (vse Slo); kadetinje: 1. Karmen Petan (Slo), 2. Anastasiya Vaulina (Rus), 3. Aja Jerman, 5. Tamia Dulce Villca Šeme, 9. Lana Lozej, 12. Urška Hrastovec (vse Slo); deklice: 1. Alexandra Agiurguculese (ITA), 2. Regina Salihova (RUS), 3. Iza Zorec, 4. Ana Kragulj, 6. Maša Kavčič, 8. Nika Ferk, 9. Nina Vidmar, 11. Teja Leskovšek (vse SLO); mlajše deklice: 1. Maria Pozdina (RUS), 2. Lara Nemeš, 3. Lara Pikovnik, 5. Nikolina Ljubanič, 6. Neja Grbec, 7. Taja Fröhlich, 8. Žana Veselinovič, 9. Klara Šketelj Kocjančič (vse SLO); A1 program kadetinje: 1. Nana Ivančič, 2. Eva Mrak, 3. Tamara Baltič, 4. Mika Ivančič, 5. Gaja Malovrh, 6. Nika Meško, 7. Karin Šketelj Kocjan-čič, 11. Laura Čamernik; A1 program mladinke: 1. Barbara Krašovec, 2. Ana Lovrenčič, 3. Živa Juvan, 4. Nina Stošič, 5. Zala Zebec.

Anja Knez (Ce), 24. Anja Rebernik (Ce), 27. Jasna Skelič (SBL), 28. Zala Eržen (BLD), 29. Trischa Gašperin (Bld), 30. Jerca Oman (DKK), 33. Alja Resman (DKK), 36. Alina Košir (BLD), 38. Anina Plemelj (Bld), 39. Ajda Omladič (Ce), 40. Jera Ziherl (DKK), 44. Ema Balanc (DKK), Deklice D: 1. Jennifer Denise Migles (A), 2. Lara Hrovat, 3. Pia Murnik (obe Jes), 11. Jasmina Skelič (SBL), 12. Aneja Klopotan (Ce), 13. Sara Sedej (DKK), 14. Pia Koporec (DKK), 16. Ajda Rutar (Kra), 17. Petra Novak (Jes). Dečki D: 1. Mozes Bereievet (A), 3. David Sedej (DKK).

PLES

R&R v TržičuTRŽIČ, 3. decembra - Po jubilejnem 20. državnem prvenstvu v

akrobatskem R'n'R 21. maja je Plesni klub Tržič izpeljal še Mednarodno tekmovanja v akrobatskem R'n'R, ki je bilo uspešno tudi za domače tekmovalce in tekmovalke. Prireditev je navdušila množico v dvorani Tržiških olimpijcev. Poleg odličnih tekmovalnih nastopov plesnih parov iz Bosne, Hrvaške in vseh šestih R&R klubov iz Slovenije, so tekmovanje popestrile plesne skupine PK Tržič, najmlajši plesalci od 3 do 6 let, ki vadijo v Tržiških vrtcih, so očarali s prisrčnostjo, prav tako začetna skupina petletnikov, k so s svojim nastopom potrdili, da je v Tržiču doma R&R. Skupina hip hopa je ogrela s svojo energijo, skupina break dance in elektric pa je navdušila mlado in staro. Tekmovalci in nastopajoči so prizadevni in delovni člani PK Tržič, prav tako vzorni učenci OŠ Tržič, Križe, Bistrica in Kranj kot tudi dijakinja biotehnič-nega centra Strahinj. Gledalci v dvorani so navijali za vse, še posebno glasno je bilo, ko so na oder stopili domači plesni pari.

Za odlično izpeljavo vselej stojijo najboljši in zato gre zahvala vodji tekmovanja in strokovnem delavcu, trenerju Juretu Markiču, nekoč uspešnemu plesalcu rock and rolla, ki svoje odlično plesno znanje uspešno prenaša na mlajše, zahvala tudi našemu zvestemu povezovalcu prireditve Marku Hrenu, kot tudi lokalni skupnosti , sponzorjem in gledalcem. Še prav posebna zahvala je namenjena staršem naših tek-movalcev in staršem nastopajočih skupin.

Izidi, Starejši mladinci: 1. 1. Miha Bajec, Julija Horvat (ŠPK AKRO Lj), 2. Miha Matečko, Tjaša Pintar PK Briljantina L), 3. Andraž Južnič, Maša Rožanc (ŠPK AKRO Lj), 4. Denis Hrustek, Maša Mesojedec (ŠPK AKRO Lj), 5. Žiga Avsenik, Sabina Avsenik (PD Pan), 6. Ian Polak Rožac, Teja Ravnik (PK Tržič); mlajši mladinci: 1. Jaka Vrvec Žlajpah, Luna Vogrič (PK Briljantina L), 2. Jaka Jordan, Eva Djordjevska (PK Tržič), 3. Žiga Vevrc Žlajpah, Danaja Kurnik (PK Briljantina L), 4. Jak Kavčič, Karolina Gumilqar, 5. Tibor Rožanc, Katrin Kostanjšek (vsi ŠPK Akro L), 6. Matej Matečko, Evelin Arh (PK Briljantina L), 7. Klemen Vrankar, Kaja Šmid (PK Tržič), 8. Patrik Arh, Ana Ožvatič, 9. Tim Marenkovič, Loti Marinko , 10. Blaž Rus, Ajda Zajc, 11. Matic Toplak, Ajda Ramšak (vsi PK Briljantina L), 12. David Nose, Eva Vidic (PD Pan), 13. Lovro Živič Pavček, Nana Živič (AGK Panter L), 14. Žiga Matkovič, Maša Avsenik (PD Pan), 15. Matevž Poličnik, Hana Brce (PK Briljantina L), 16. Blaž Pelko, Lara Novak (PD Pan), 17. Janez Škrlec, Rebeka Kurnik (PK Briljantina L), 18. Jure Vukina, Danaja Trampuš (ŠPK Akro Lj), 19. Jaka Blaž Moličnik, Nika Ravnohrib (AGK Panter L). Mini: 1. Omar Karahodžič, Azra Kasumovič (PK Flamenco Tuzla), 2. Jakob Hribernik, Kristina Jagodič (ŠPK AKRO L), 3. Domen Žepič, Nika Meglič (PK Tržič). 5. Teja Gajski, Klemen Škrjanec, 6. Matija Kra-mar, Lia Fajdiga, 7. Jan Križnar, Ajda Šlibar (vsi PK Tržič). Mladinske formacije: 1. Briljantina Teens, Ljubljana, 2. Jackson's 12.

UMETNOSTNO DRSANJE

Zlati medved ZAGREB, 27. novembra – Slovenske drsalke in drsalci so nastopili

na mednarodnem tekmovanju Zlati medved, ki je potekala od 24. in 27. novembra, dosegli pa so nekaj lepih uvrstitev. Ekipno: 1. KK Leda, 101, 3. DD Labod Bled in DK Jesenice po 47, 7. DK Kranj 38, 8. DKK S. Bloudek 36, 9. DK Celje 34.

Mladinke: 1. Elettra Olivotto (It), 11. Urša Krušec (SBL), dečki: 1. Krištof Brezar (DKK), dečki C: 1. Martin Russ (A), 4. David Gregorc (Bld), Deklice A: 1. Lotta Malinen (Fin), 2. Patricija Juren (Ce), 3. Zala Linea Rutar (SBL), 5. Saira Čatak (Jes), 7. Katja Vodlan (SBL), 11. Neža Kozjek, Deklice B: 1. Yana Bozhilova (Bol), 3. Nina Polšak (Ce), 4. Stela Habjan (SBL), 7. Ana Blaž (SBL), 11. Nika Jagodic (DKK), 18. Saša Mistič, 19. Ela Mohorič (obe Jes), Deklice B: 1. Nia Angelova (Bol), 3. Nea Smolej, 10. Zemina Šabanović (obe Jes) , 13. Mina Švajger (SBL), 14. Kaja Gril (Jes), 16. Pia Omovšek (Bld), 28. Nicole Vrunč (Ce), Deklice C: 1. Alexandra Feigin (Bol), 5. Manca Podnar (SBL), 8. Nika Novak (Jes), 9. Alja Rančigaj, 14. Maša Doler (Ce), 17. Anja Demšar (BLD), 19.

Mladinke

RNR ekipa iz Tržiča

12

Projekt - Zdrav življenjski slog

Mojca Suhadolc

Od vrhunskega športa do zdravega življenjskega sloga

Mojca Suhadolc, nekdanja vrhunska smučar�ka, specialistka za hitre discipline je s športom živela polnih petnajst let. Po končani športni poti je diplomirala na Fakulteti za šport v Lju�bljani in se uvrstila med iskalce prve zaposlitve. Ker je želela spoznati še kaj novega in razširiti znanje na kakšnem drugem področju, je na�daljevala študij psihoterapije na Slovenskem inštitutu za psihoterapijo. Še naprej je sledila razpisom za delo in pred približno letom in pol sprejela možnost polovične zaposlitve, ki jo daje športnim strokovnjakom projekt Zdrav življenjski slog, podprt z evropskimi sredstvi in voden prek Zavoda za šport RS Planica. Svoje prvo delovno mesto je našla na Zavodu Janeza Levca, na Dečkovi v Ljubljani. Zdaj spoznava učenke in učenke od prvega do devetega razre�da na šoli s prilagojenim programom in z učenci petih oddelkov vzgoje in izobraževanja. Mojca Suhadolc je na ZU Janeza Levca opravila tudi prakso, trenutno pa se pripravlja za strokovni izpit. Zatrjuje, da ji je delo všeč, a je včasih tudi naporno.

»Ob izstopu iz vrhunskega športa sem spoznala, da želim v življenju izkusiti še kaj novega, neznanega, ki bi se morda lahko po�vezovalo tudi z znanjem in izkušnjami, ki sem jih pridobila z vrhunskim športom. Pridobitev prve zaposlitve ni bila preprosta, država ob tem ni dosti pripomogla, sem pa srečala ljudi, ki so mi bili pripravljeni pomagati, da sem lahko stopila v novo delovno okolje,« je povedala

nekdanja tekmovalka in dodala, »vrhunski šport je za mlade zanimiv in vabljiv. Zdi se mi pomembno, da imajo mladi poleg udejstvo�vanja v športu tudi možnost izobraževanja na drugih področjih, ki jim lahko dajejo smernice in ideje za prihodnost, za takrat, ko ne bodo več pri športu.«

Kako je delati z drugačnimi učenci?»Ob tem vprašanju se lahko vprašam, kakšno

predstavo si naredijo ljudje, ko nekomu povem, da delam na ZUJL. Za lažje razumevanje naj povem, da so to otroci in mladostniki z različ�nimi zmožnostmi in različnimi vedenjskimi vzorci, s slabšimi in boljšimi dnevi itd., skoraj

tako ali približno tako kot si prestavljam po�pulacijo otrok na vseh drugih šolah. Nekateri so odlični športniki. Tisti pa, ki ne zmorejo opraviti vseh nalog, opravljajo tiste, ki jih zmorejo. Vsak napredek, ki ga doseže učenec ali učenka glede na svoje sposobnosti, prinese prijetne občutke in veliko zadovoljstva.«

Kakšen občutek ste imeli pred vsto-pom v šolo s prilagojenim progra-mom, saj ste vedeli, da se bo treba navaditi na drugačen slog dela, da bo treba bolj razmišljati o delu, še po-sebno, ker med šolanjem te izkušnje najbrž niste dobili?»Začetek je bil negotov, izkušenj nisem

imela. Otroci me niso zmeraj poslušali, tako kot sem pričakovala. Zgodilo se je tudi, da ura ni potekala po načrtu, tako da sem se učila z njimi.«

Povezujete študij psihoterapije in delo športne pedagoginje v projektu Zdrav življenjski slog?»Študij psihoterapije mi je v pomoč, da sku�

šam razumeti kakšne dogodke ali reakcije, tako moje kot njihove. Kot sem že omenila, sem na ZUJL opravila tudi prakso pod mentorstvom

13

mag. Metka Knific

S karatejem – naprej

Tomija Stankoviča, ki v šoli poučuje športno vzgojo. Mentor je izvrsten pedagog, imela sem priložnost videti njegov način dela. Tudi to je bila dobra izkušnja.«

Imajo katere vsebine prednost?»Namen Zdravega življenjskega sloga je

predstaviti vsaj dvanajst športnih panog, ki se odvijajo na notranjih ali zunanjih športnih po�vršinah ali pa v naravi. Včasih ne vidim smisla, da izpeljem uro tako, kot sem si jo zamislila, zato pogosto pripravim tudi več vsebin. Po�membno se mi zdi, da učenci sodelujejo in da jim je všeč, kar počnejo. Vsaka nova igra ne doživi odobravanja učencev. Včasih pa jim kakšna nova naloga postane tudi všeč. Otroci in

mladostniki so si med seboj različni in tudi nji�hove želje glede športnih vsebin se razlikujejo.«

So učenci zadovoljni s programom Zdrav življenjski slog, saj so pridobili dve uri športa na teden?»Povečanega obsega športne vzgoje učenci,

ki so jo deležni, ne komentirajo. Pokažejo trenutna čustva, tako da lahko vidim, kaj jim je všeč in kaj jim ni. Menim, da sta dve uri dodatne športne vzgoje za učence dobra pridobitev. Po napornem nekaj urnem dnevu za klopmi je dobrodošla možnost za gibanje in za sproščanje raznovrstnih napetosti.«

Če bi imeli možnost kaj spremeniti na šoli, kaj bi naredili?

»Telovadnica je že v letih. Sicer je prostorna in nam omogoča vse možnosti za dejavnosti, je pa potrebna obnove. Ob dežju okna popustijo, tako da se voda nabira na parketu telovadnice. Zgodilo se nam je že, da se je učenec razjezil in, žal, nenamerno brcnil žogo previsoko. Ker okna niso bila ustrezno zavarovana, se je to razbilo. Ker okna ni bilo mogoče takoj popraviti, se je športni vzgoji včasih pridružil tudi kak vrabček. Sicer pa se športni pedagog ob podpori vodstva šole trudi, da je športnih pripomočkov dovolj, tako da je poskrbljeno za raznolikost športne vzgoje.«

N. S.

V soboto, 8. oktobra 2011, je v Ljubljani v Športnem centru Triglav potekalo tekmovanje za 17. karate pokal osnovnih in srednjih šol. V disciplinah kihon, kik (kihon ippon kumite), jik (jiyu ippon kumite), kata, kata team, kumite so nastopili tudi mladi Tržičani, ki pod vodstvom Seika Kostića trenirajo v Šotokan karate klubu v Tržiču.

S karate šolo v Tržiču je Seiko Kostić začel leta 1995. Je eden najboljših karateistov v Sloveniji in eden redkih, ki ima diplomo iz karateja opravljeno pri Japoncih – no�silcih tradicije te borilne spretnosti. Da je spoštovan med slovenskimi karateisti in da so sadovi njegovega dela bogati, je pokazalo nedavno tekmovanje v Ljubljani, na katerem jih je od devetih sodelujočih Tržičanov kar pet prejelo enajst medalj. Bronasto, srebrno ali zlato so v posa�meznih disciplinah dobili Lana Kaštrun, Katja Klemenčič, Vid Knific, Ajša Kostić in Tinkara Košir.

Ob tem je vredno poudariti, da je ob dosežkih na tekmovanjih, ki se jih tržiški karateisti redno udeležujejo, občudovanja vredna zavzetost trenerja, da se otroci in

mladostniki s spoznavanjem te borilne spretnosti učijo spoštovanja, strpnosti, vztrajnosti in dobrosrčnosti. To lahko opazijo vsi, ki spremljajo delo, usmerje�no v spoštovanje karateja, v spoštovanje sočloveka in sotekmovalca.

Tradicijo, ki se je začela razvijati na Kitajskem in je svoj razcvet doživela v začetku 20. stoletja, z združitvijo z nekaterimi drugimi borilnimi tehnikami na Japonskem, zaznamuje usmerjenost k

samoobrambi, in sicer samoobrambi z go�limi rokami, kar beseda kara-te (v prevodu prazna roka) tudi pomeni. Spoznavanje in delovanje v tej borilni spretnosti spodbuja telesni in umski razvoj. Otroci pridobijo obču�tek za ravnotežje, odzivnost, domišljijo, moč, hitrost in koordinacijo. Vztrajnost in disciplina, ki ju spoznajo v prijateljskem ozračju, jim pomagata pri premagovanju ovir, s katerimi se srečujejo pri napredovanju v življenju, strogi moralni kodeks vseh, ki se ukvarjajo s karatejem, pa spodbuja disciplino in primerno obnašanje. Le želimo si lahko, da bi bili otroci in mladostniki pri svojem delu vztrajni, tako kot je pri spodbudah k resnemu in kakovost�nemu delu vztrajen njihov trener.

13

14

Šahisti napredujejo, sodelovanje z matico zaželeno

Šport Slovencev v Italiji PriPravlja uredNištvo WWW.SloSPort.orG

Slovenci v Italiji smo v povojnih letih imeli bogato šahovsko tradicijo. Največje zasluge za razvoj kraljevske igre pri nas v zamejstvu je imel nepozabni mojster Božidar Filipović (1930–1993), ki ni bil samo odličen šahist, temveč tudi velik organizator in pedagog. Bil je učitelj mnogim zamejskim šahistom in tudi Pinu Lacu Lakoviču, ki se je leta 1958 z italijansko reprezentanco udeležil celo šahovske olimpijade v Muenchnu. Filipović si je prizadeval, da bi bili stiki med italijanskimi in nekdaj jugoslovanskimi (seveda tudi slovenskimi) šahisti čim bolj tesni in prijateljski. Z njegovo smrtjo leta 1993 je šahovska dejavnost v zamejstvu močno ohromela. Spet je zaživela pred približno desetimi leti, predvsem po zaslugi nekaterih učiteljev in profesorjev, ki so na šolah ustanovili šahovske krožke. Na Goriškem naj omenimo učitelja Ladija Gergoleta, na Tržaškem pa profesorja Marka Oblaka, s katerim smo imeli tudi kratek pogovor.

Zadnja leta se je šah močno razširil med našo šolsko mladino. Kako to?»Nekateri učitelji in profesorji smo pred

približno desetimi, dvanajstimi leti začeli uvajati šah v šole. Najprej smo zelo pionirsko sestavljali ekipe z otroki, ki so že znali igrati, in nastopali na deželnih prvenstvih, seveda brez uspeha. S prvimi uspehi so se lahko pohvalili v Gorici, točneje na Vrhu in potem v Doberdobu, kjer so imeli tudi prve krožke. V Trstu smo začeli pred osmimi leti s profesorjem Bednarikom na Prešernu, ki se je takrat prvič uvrstil na državno prvenstvo. Tudi na osnovnih

šolah so nastajali prvi krožki s požrtvovalnim delom nekaterih učiteljev in mentorjev. Tu bi omenil samo učiteljico Barbaro Boneta, ki je še danes odgovorna za to dejavnost na openskem didaktičnem ravnateljstvu.«

Kako ste organizirali tečaje po šolah?»Dejavnost se je začela širiti, ko sem dal

pobudo za nastanek krožka slovenskih šol, ki se vsak petek popoldan zbira v prostorih ZSŠDI v Trstu. Kot mentor mi pomaga mojstrski kandidat Aleksander Uršič iz Sežane, ki je veliko pripomogel h kakovostni rasti naših mladih šahistov. Šola Žiga Zoisa je že več let

tudi vodja tržaške šahovske mreže, v kateri sodelujejo tako slovenske kot italijanske šole. Prirejamo tečaje in tekmovanja. Nekaj časa je delovala tudi čezmejna mreža, ki je združevala slovenske šole iz tržaške, goriške in videmske pokrajine ter imela stike tudi s šolami iz matice. Žal pa potem nismo več dobili finančne podpore. Letos smo spet vložili prošnjo in upamo, da bo takšna mreža spet zaživela.«

Je delo v šolskih krožkih naporno?»Prav gotovo je treba imeti mirne živce,

saj so po navadi krožki v popoldanskih urah, ko so otroci že precej utrujeni. Vsi tudi

Dijakinje na državnem šolskem prvenstvu

Šolski turnir - Križ

Božidar Filipovič

15

niso enako zavzeti za stvar in na isti ravni znanja, vseeno pa nam uspe kaj narediti. Tisti, ki jih šah bolj zanima, pridejo na petkov krožek, nekateri pa se vpišejo v društva in tekmujejo na raznih turnirjih, prvenstvih ipd. Za šole pa organiziramo pokrajinsko in deželno tekmovanje, od koder se vsako leto več ekip uvrsti na državno prvenstvo.«

Zadoščenj gotovo ne manjka ...»Prav gotovo. Na šolskem področju smo

dosegli dobre uspehe, najboljši sta bili drugi mesti dveh ekip Prešerna, ki sem jima sam sledil, leta 2006 in 2010. Posamezniki pa so bili uspešni na raznih turnirjih in tudi na državnih prvenstvih. Najboljša je bila, seveda pred leti, Elena �ostariol iz Doberdoba, ki je bila držav��ostariol iz Doberdoba, ki je bila držav�na prvakinja. Letos pa smo menda že dosegli rekord uvrščenih na državno prvenstvo, saj jih je že sedaj, ko ni še niti polovica sezone, uvr�ščenih kar osem, ki obiskujejo naše krožke.«

Pred leti je za šolsko mladino in tudi za druge ljubitelje šaha skrbel naš nepozabni šahovski fanatik Božidar Filipović. Po njegovi smrti je zanimanje za kraljevsko igro skoraj zamrlo. Z delovanjem je prenehalo tudi naše edino šahovsko društvo Polet iz Opčin. Menite, da bi lahko spet ustanovili slovensko zamejsko šahovsko društvo?

»Trenutno igrajo naši mlajši šahisti za dve tržaški društvi. Menim, da bi bilo najboljše združiti društva ter ustanoviti avtonomno sekcijo slovenskih šahistov. Imeti samostojno društvo pomeni veliko vloženega truda v organizacijsko dejavnost, celotno breme pa navadno pade le na nekaj posameznikov. Že obe italijanski društvi uspeta le s težavo speljati vse pobude, da ne govorimo o ostalih društvih v deželi, ki ta čas ne zmorejo niti ene mladinske ekipe. Nimamo toliko ljudi, da bi si lahko privoščili voditi društvo. Jaz sem na raznih šolah zaposlen skoraj vsak dan, tako kot nekateri drugi mentorji. Vsi znajo lepo govoriti, ko pa gre za konkretno delo, se marsikdo umakne.«

Slovenija ima bogato šahovsko tradicijo. Imate stike s slovensko šahovsko zvezo ali s posameznimi društvi?

»Imamo, čeprav bi sodelovanje lahko še bolj okrepili.«

Jurij Zupan SBK Bled1desetplusdesetplusdeset10 +

Deskar – na snegu in na vodi

Štirinajstletnik iz Bistrice pri Tržiču se je pri šestih letih včlanil v Smučarski klub Tržič in začel trenirati alpsko smučanje. Toda gledal je le deskarje in kmalu so vsi ugotovili, da je fant po duši rojen za deskarja. Na Zelenici je deskal, padal in vztrajal sam, dokler se ni naučil.

Z enajstimi leti je prvič nastopil na tekmovanju v Slovenski Bistrici, na smučišču pri Treh kraljih, kjer ŠD Tinje vsako leto priredi državno prvenstvo v deskarskem krosu. Jurija so opazili in glede na njegov slog, dobre dosežke in željo po tekmovanjih je leta 2008 začel trenirati v klubu Sport Point v Radovljici pri Matjažu Roglju, v katerem so usmerje�ni v akrobatiko. Jurij si je želel kros, zato se je preselil v SBK Bled. Ker v Sloveniji za deskarski kros nimamo prave proge, potekajo drugače tudi treningi, in sicer so dvakrat na teden suhi kondicijski treningi na Bledu, enkrat na teden vadijo na Jesenicah v telovadnici skoke v luknjo s peno in trampolin, štirikrat na leto gredo po en teden v tujino na progo in na priprave in če je sneg, za konec tedna na Vogel. Vsa tekmovanja so v tujini.

Jurijeva ljubezen do vode v vseh agregatnih stanjih (morda bo kemik) ga je iz snega v letu 2008 popeljala do vode, v Poreč, kjer preživlja počitnice. Poreški Delfin je vlečnica, s katero je možno smučanje in deskanja na vodi v krogu, poleg tega pa lahko še skačeš na objektih.

Jurijevo navdušenje so starši nagradili s kratko desko (118 cm), ki so jo uvozili iz ZDA. Pot za napredovanje mu je bila odprta. »Začetek je bil težaven, težji kot na snegu. Neštetokrat sem padel, vendar sem vztrajal � vsak dan po ves dan. Bil sem trmast, željan uspeha, dokler mi ni uspelo. Ko sem dobil občutek za ravnotežje, mi je steklo. Po štirih zavojih brez padca in po prevoženih 700 m, kolikor je dolg en krog, ni bilo več ovir za nadaljevanje,« se Jure spominja začetkov pri deskanju na vodi.

Že naslednje poletje se je začela dirka z novimi pripomočki, saj so se odpirale mnoge mo�z novimi pripomočki, saj so se odpirale mnoge mo�žnosti za sproščanje adrenalina. Oči se mu zasvetijo in žareč izraz na obrazu izdaja njegovo navdušenje, predvsem pa pove, kaj mu deskanje pomeni. Razlaga o trikih z 80 cm dolgo desko. Navdušuje se še nad vožnjo s krogom (premer 80 cm), pri katerem sta na sredini dva čevlja. Jurij se je tudi prepričal, da lahko pri dovolj veliki hitrosti drsi po golih stopalih. K naštetemu, kar zmore z desko, sledi obvladovanje ovir na vodi: za skok (kiker) sicer ne potrebuje ovire, zanimivi oviri pa sta škatla (funbox), preko katere drsiš z leve, desne ali naravnost, in daljši objekt za drsenje (slide).

Devetošolec se preizkuša tudi v prostem slogu. A ker so pri deskanju na vodi možne tudi poškodbe, se ne želi preveč igrati s svojo usodo in se bo zato poslej bolj izpopolnjeval v deskanju na snegu. A vendarle, ker ima rad vodo, je tudi potapljač in podvodni lovec. In kje se skriva tretje agregatno stanje? Po napornih treningih in tekmah rad za sprostitev zavije v turško savno.

Mojca ZuPaN

Jurij ima v svoji zbirki deski »liquid force« (135 cm), z vezmi za obe nogi, desko za vleko z zmajem, ki je na koncih oglata in krajša, na njej pa so zanke, v katere zatakneš nogi, in pa še desko hiperlite (155 cm), z gumo proti drsenju, brez vezi. Obvezni pripomočki pri deskanju na vodi so rešilni jopič, čelada in neoprenska obleka, poleti pa majica iz lycre in kratke hlače, ki morajo zaradi kakovosti nositi nalepko Cirka, Fox ali Volcon. Hitrosti pri deskanju je odvisna od znanja, sega pa od 35 do 62 km/h pri enojni deski.

Dosežki Uvrstitve v letu 2011: 6. Radstadt SBX (15. 1.), 9. Radstadt SBX (16. 1.), 4. Saalbach SBX (11. 2.), 8. Saalbach SBX (12. 2.), 1. Krvavec, po-dročno prvenstvo Gorenjske, deskanje, slalom, 7. Simonhohe, slalom (18. 2.), 2. Innsbruck, SBX (6. 3.).

15

16

Ko dobro udarim, se sprostim …

Z žogo in obročem do novih uspehov

prvenstvu hočem biti prva ali pa vsaj druga,« je dejala samozavestno in povedala, da sta njeni največji konkurentki Špela Kratochwill in Karmen Petan, zelo dobri pa sta še Aja Jerman in Saša Bilić.

Zabava? Maja Zala gre skoraj vsak mesec ali pa vsaj na dva meseca s prijateljicami v kino. Čeprav še ne razmišlja, kaj bo počela v življenju, zatrjuje, da bi jo lahko nekoč zani-mala arhitektura. Ker je še daleč čas, ko se bo odločala za študij, si v redovalnici privošči tudi kakšno štirico – seveda v družbi petic. Ja, Maja Zala Dornik si upa nastopiti tudi na šolskem prvenstvu v krosu.

Maja Zala je nastopila v Kristalni palači BTC, v avli najvišje stavbe v Sloveniji. Bila je prva ritmičarka, ki je nastopila pred mogočnim zborom gospa in gospodov ter novinarjev, ki so se udeležili odprtja zanimive zbirke kopij vseh olimpijskih medalj, ki so jih osvojili slovenski tekmovalci. Poleg nje je bila Tjaša Šeme, vrhunska ritmičarka, najavljena v vabilu, a zaradi poškodbe je pregovorila Majo Zalo, da to nalogo opravi namesto nje. Če so za nastop Saša Bertonclja v avlo Kristalke pripeljali konja z ročaji, pa do mlade ritmičarke niso bili tako obzirni, da bi ji pripravili mehkejšo podlago. Svojo spretnost je članica ŠRG Narodni dom morala pokazati kar na marmornih tleh. Naj-brž je pomislila, da organizatorji pač ne vedo, kaj punce potrebujejo za nastop, in je, po sili razmer, vse naredila na trdih in mrzlih tleh.

Osmošolka z Osnovne šole Prule se je takoj po nastopu v BTC (ob 13. uri), podala na trening, ob 18. uri, ko smo bili zmenjeni za pogovor, pa je bila še zmeraj v družbi prijateljic in športnih pripomočkov ter glasbe, po taktih katere je telovadila ena od njenih starejših ko-legic. »Naš trening traja vsak dan po štiri ure in pol. Ni tako naporen, saj vselej začenjamo z bolj umirjeno vadbo in z ogrevanjem.« Tako vadi že skoraj devet let. Na tekmovanja v Grči-

jo, na Poljsko in Portugalsko, v Belorusijo … se navadno peljejo z letalom, nad katerim ni posebno navdušena, na Madžarsko, v Srbijo, Italijo, Avstrijo pa kar z osebnim avtomobilom. »Letos sem se-zono začela zelo dobro, nekaj-krat sem bila na mednarodnih tekmovanjih na stopničkah, v Grčiji sem zasedla 8. mesto, na pokalnem tekmovanju v Sloveniji sem zmagala.«

Njena priljubljena pri-pomočka sta žoga in obroč, z obema se je predstavila tudi v BTC, pa še s trakom, za nekaj poskokov je v roke vzela še kije, tako da je obiskovalcem, ki najbrž bolj redko zaidejo na tekmo v ritmiki, predstavila vse tekmovalne zvrsti. »Bilo me je strah, da mi morda vse ne bo uspelo, prav tako nisem vedela, kako se bom znašla na trdi podlagi. Nastopa pred neznanci pa sem že vajena, saj zmeraj nastopamo pred neznanimi gledalci,« je še dodala.

Maja Zala bo leta 2012 že tekmovala med mladinkami. »Želim se uvrstiti na mladinsko evropsko prvenstvo maja in se tudi čim bolje uvrstiti. To je moj največji cilj. Na državnem

Letošnjo sezono je ekipo NTK Križe okre-pila kadetinja, Jeseničanka Anja Bolte.

Je učenka 8. razreda Osnovne šole Preži-hovega Voranca na Jesenicah. Razredničarka Anita Kosem, ki poučuje biologijo, ima za njeno športno udejstvovanje posluh. Vselej jo povpraša, kako je bilo na tekmi, in ji tudi čestita za uspešne nastope.

Jeseniška namiznoteniška igralka ni kar tako, saj poleg tega, da se rada rolka po železarskih ulicah, pogosto sprehaja nemškega ovčarja Arona, najde pa tudi čas za glasbo. Že peto leto obiskuje glasbeno šolo, igra pa kitaro. »Najraje poslušam pop. Michael Jackson, 50 cent, Eminem, Justin Timberlake, Akon in Taio Cruz so moji najljubši pop pevci. Doma jih včasih poslušam tako glasno, da odmeva.«

Kako se je znašla pri namiznem tenisu? Z Nušo, dve leti mlajšo sestrico, jo je radovednost sprehodila do hokejske dvorane Pod Mežaklo in tam sta si ogledali trening namiznega tenisa. »Že naslednji dan popoldan sva tudi sami pre-

živeli med vrstniki, ki so igro z majhno belo žogico že obvladali,« se spominja Anja svojih namiznoteniških začetkov.

Vztrajali sta tri leta, medtem pa sta na tek-mah spoznali Sabino Dobrin iz NTK Križe in njenega trenerja Klemena Mraka. S starši sta se domenili, da bodo dekleti, kljub precejšnji oddaljenosti, vozili na treninge v Križe. »Vča-sih se na treningu res prepotim, kakšen dan pa gre bolj na lahko,« pravi Anja. Všeč ji je tudi, da se z mamo Polono, nekdanjo košarkarico, lahko pogovarja o športu.

Anja je še osmošolka, vendar je ponosna na svoje dosežke, ki jih beleži že četrto leto. Po enem letu vadbe je napredovala z 18. na 8. me-sto med vrstnicami iz 4. in 5. razreda osnovne šole. Sledili so uspehi na gorenjskih prvenstvih in na 20. državnem prvenstvu za mlajše kadeti-nje. S sestro Nušo sta se v dvojicah uvrstili med osmerico najboljših, tako je Anja na jakostni lestvici mlajših kadetinj preteklo sezono kon-čala na 18. mestu. Letos je na MRNTZ zasedla

na 1. in 2. turnirju 3. do 4. mesto, nastopila pa je še na 2. SNTL za ženske.

»Pred vsako tekmo, še posebno, če je trema, ‚pade‘ sendvič s salamo in kislimi kumaricami, nujno je tudi poskakovanje in ogrevanje prstov na roki, kar zgleda kot mencanje,« nam je zau-pala prijazna osmošolka.

Za konec pa je povedala: »Na TV rada gledam kitajske mojstre namiznega tenisa, na tekmovanjih uživam, ker spoznam veliko ljudi. Moj cilj je priti med štiriindvajset najboljših na svetu, moj najljubši udarec je forehand spin. Ko dobro udarim, se sprostim.«

Maja Zala Dornik KŠRG Narodni dom

Anja Bolte NTK Križe

2

3

desetplusdesetplusdeset10 +

17

Tretji letnik – ustvarjen za velike cilje

V slovenskem mladinskem lokostrelstvu sta odmevala dva dogodka: ekipni evropski rekord kadetov v postavi Klemen Štrajhar, Jan Rijavec in Marko Hrup (EP mladinski pokal julija 2011 na Cipru) z dosežkom 3951 krogov ter ekipna bronasta medalja s kadetskega SP v Legnici na Poljskem, ko so Jan Rijavec, Kristjan Bauer in Klemen Štrajhar v malem finalu premagali reprezentanco Kitajske. Vse to je zagotovo dobro izhodišče za samozavest. Lokostrelstvo je čuden šport, ki na prvi pogled ne zahteva prav veliko, vsi, ki so že kdaj prijeli v roke lok in skušali izstreliti nekaj puščic v nizu, pa so ugotovili, kje se skrivajo zanke. Klemen je ob ekipnem uspehu na Cipru okrepil samozavest še z evropskim kadetskim rekordom (335 krogov na razdalji 50 m). Zdaj pa je na tarčah mladih lokostrelcev, ki jih gledajo vsak dan, zapisano OI London 2012. O tem cilju smo se pogovarjali s Klemnom.

Kako daleč so olimpijske igre za mlade lo�kostrelce? Najbrž je to psihološko vprašanje, na katerega je Klemen odgovoril posredno. Meni, da sta z Janom Rijavcem, oba sta dijaka v tretjem letniku športnega oddelka Gimnazije Šiška, v najboljšem položaju. »Do maja bom

ramenskega obroča in obrobnem mišičevju, ki služi k stabilizaciji pri akciji rok, je bolj ali manj vse znano, fantje vedo, da je splošna športna priprava pomembna tudi za lokostrelstvo, saj je neposredno povezana s psiho, ki krmili zaple�teno dejavnost in posredno pot puščice z loka do središča cilja. Klemen zato poleg tehnike sledi tudi temeljiti splošni pripravi.

Morda za Klemna in Jana ni zanemarljiva usmerjenost ravnatelja GLŠ prof. Edija Kukle�ca, saj je bil nekoč lokostrelec in je na šoli uredil manjše strelišče za lokostrelce. Klemen ve, da je psihološka priprava pomemben del njegovega športa, ki se odvija v naravi, na soncu, v vetru ali na dežju. Seveda sta dež in veter slaba druž�ba za lokostrelce, ko se ozračje navadno tudi zelo ohladi, a Klemen zatrjuje, da ga tudi to ne moti. Z lokostrelci se prek Lokostrelske zveze ukvarja psihologinja Katja Čavničar, v šoli pa Klemen in Jan občasno srečujeta psihologa Aleša Vičiča: »Pri njem se včasih pogovarjamo o psiholoških dejavnikih v športu. Všeč so mi njegova razmišljanja, vselej me pritegnejo. Če nas kaj še posebno zanima, lahko potrkamo na vrata njihovega kabineta,« zatrjuje Klemen, ki je odprl še sociološki vidik treninga, »saj bi lahko sam treniral še veliko več, ampak brez družbe ni motivacije. Če je poleg vsaj še nekdo, je veliko lažje,« in prizna, da ima doma vse možnosti za vadbo, a se je sam nikoli ne loti.

Klemen še ni imel v roki Flisarjeve knjige Čarovnikov vajenec, ki bi mu morda lahko nekoliko pomagala pri psiholoških razmislekih svojega športa. Njegova izkušnja je takšna: »Po dveh dneh mirovanja se že izgubi občutek za lok, na tekmovanju pa je treba biti zbran do zadnje izstreljene puščice. Tu ne pomaga nobena čarovnija. Trenutno berem knjigo Pod svobodnim soncem. Vem, zveni čudno, da šele zdaj, pri tej starosti, berem to delo. Knjigo so mi priporočili eno leto starejši kolegi in tudi meni je všeč. Sicer pa rad berem fantastiko. Pri našem športu kar pogosto potujemo in prazen čas med vožnjo, denimo, v letalu, je dobro izpolniti z branjem. Tudi na tekmovan�jih včasih vzamem v roke kakšno knjigo, a je veliko bolj prijetno druženje s prijatelji ali pa iskanje stikov z vrstniki in vrstnicami iz drugih držav. Če je mesto zanimivo, si ga ogledamo. Navadno so na večjih tekmovanjih na voljo še strelišča za trening,« se je razgovoril kamniški lokostrelec.

skušal opraviti šolske obveznosti, nato pa tre�šolske obveznosti, nato pa tre� nato pa tre�nirati s polno paro. V šoli imajo razumevanje za takšne projekte dijakov in prepričan sem, da z Janom, ki zasleduje iste cilje, ne bova imela težav. S šolo bova podpisala individualno pogodbo, v kateri bo vse določeno. Če bi bila četrtošolca, bi naju morila priprava na maturo, če bi bila študenta, pa tudi ne bi imela dovolj časa. Tretji letnik je ustvarjen za velike cilje,« z zadovoljstvom razlaga Klemen, ki poudarja, da je šola prva, pa naj bodo športni cilji še tako veliki in vabljivi.

Prehodni cilj, ki odpira vrata za OI, je uspe�šen nastop na evropskem članskem prvenstvu. Tu bodo pri moških in ženskah razdelili še po tri vstopnice za olimpijski nastop. »Vem, da bo konkurenca velika, a te možnosti ne smemo zavreči,« meni Klemen, »če bomo uspešni, pa je drugo vprašanje,« je še dodal prihodnji študent… Medicine? »Ja, ta me veseli in o tem razmišljam. Zato sem začel letos tudi v šolsko delo vlagati več energije.«

S trenerjem Matejem Zupancem je omenjena trojica lokostrelskih kadetov, ki bodo prihodn�je leto že mladinci, dobila strokovno oporo za naskok na visoki športni cilj. O treningu moči

Trojica z bronasto ekipno medaljo z mladinskega svetovnega prvenstva – (z leve): Kristijan Bauer, Jan Rijavec in Klemen Štrajhar.

Klemen Štrajhar

desetplusdesetplusdeset10 + Klemen Štrajhar LK Kamnik4

18

Za mlade – malo drugače

11. OFEM - TRABZON, Turčija (5)

Mladi športniki so sicer trpežni, a njihova podoba na letališču v Trabzonu, ob vrnitvi z OFEM, ni bila nič kaj rožnata. V zgodnji ju�tranji uri so ležali med prtljago – kot pokošeni. Najprej sem pomislil, da so imeli prejšnji večer divjo zabavo in da so to samo posledice. Pa so mi razložili, da je posredi zastrupitev s hrano. Let do Carigrada je še nekako minil, tam pa se je slabo počutje mnogih športnikov stopnje�valo. Nekaj jih je zdravnik slovenske športne odprave pospremil do ambulante, nekaj so jih morali posaditi na invalidski voziček, ker zaradi slabosti niso mogli stati na nogah. Ne bom po�zabil Andraža Špilerja, judoista Sankaka, ki je, bled kot stena, pred stopnicami v letalo stiskal pesti, gledal v nebo, in prosil nekoga tam zgo�raj, da bi mu uspelo prelisičiti slabost. Ne vem, kako mu je uspelo, a ne njemu in nikomur od bolnikov nisem zavidal dve uri in pol dolgega leta, na koncu pa še tiskovno konferenco na letališču na Brniku. Res, športniki z OFEM so bili trdnih živcev.

Ne vem, kaj so si o Turčiji mislili mladi športniki, zadnje dejanje je zagotovo vplivalo na njihovo splošno mnenje o tej državi in vsem, kar so videli. Temeljno spoznanje, ki ga je ne�kajkrat povedal na glas tudi dr. Matej Svetec, zdravnik slovenske ekipe, je bilo, da je vselej, ne samo v Turčiji, treba skrbeti za osebno higieno in se izogibati vsem pastem okužbe, še posebno v svetu, ki Evropejcem ni pisan na kožo. Turčija je že ena takih dežel. Pijače, ki so tovarniško zapakirane, ali pa čaj, ki ga je v izobilju in ga, dokazano, prekuhavajo, že ne more škoditi. Tudi »industrijsko« narejen sla�škoditi. Tudi »industrijsko« narejen sla� »industrijsko« narejen sla�doled iz hladilnih skrinj najbrž ne škoduje, zato

pa so zanke nastavljene marsikje drugje. A ker je vse to že preverjeno, bi bilo morda zdravo, da bi OKS�ZŠZ kdaj razmislil in bi za potrebe športa mladih pripravil drobno knjižico, ki bi športnikom povedala kaj več o higieni in vsem tem, kar bi morali vedeti na svojih pogostih poteh v tujino.

Občutek imam, da o takih, povsem prak�tičnih prijemih za športnike, ne razmišljamo zadosti. Na veliko in vedno znova se govori o fair playu, zdaj smo za zimske olimpijske igre mladih v Innsbrucku dobili celo mlade protidopinške ambasadorje. Morda bi bilo prav, ko bi razmislili še o športni ambasadi za kakšne druge zadeve, denimo, za zdravje športnikov, prav bi prišlo kakšno zanimivo besedilo o spolnih zadregah, ki mlade davijo v teh letih, pa še kaj bi se našlo. Nedavno smo lahko slišali za raziskavo o spolnih navadah mlajših Japoncev, ki se zadregam z dekleti raje izognejo, saj lahko veliko več doživijo na seksualnih spletnih straneh. Res, s fair playem pač ni mogoče vsega pokriti.

Morda se kdo sprašuje, kdo bi organiziral tisk takih priročnikov za mlade. Pred leti smo že izdali (vsaj) eno knjigo v založbi Prosti čas, ki jo je ustanovil razpuščeni Zavod za šport. Morda pa bi znova razmislili in se lotili tudi česa podobnega. Za začetek bi lahko protido�pinški ambasadorji napisali nekaj o dopingu, to, kar so se naučili pri svojem izobraževanju v Nemčiji in kar so in bodo doživeli pri svojem delu. Še posebno, ker bo projekt protidopin�Še posebno, ker bo projekt protidopin�protidopin�ških ambasadorjev trajal samo do januarja, ko ugasnejo mladi olimpijski ogenj v Innsbrucku. Tako bi zagotovo dobili zanimivo knjižico z vsaj nekaj drobnimi poglavji, ki sicer nikoli ne bodo prišli v roke mladim športnikom. Nazadnje so takšno drobno knjižico lahko vtaknili športniki v žep na OFEM v Esbjergu na Danskem, daljnega leta 1999. Včasih imam slab občutek, da nihče noče dati od sebe kaj več, kot to, kar je nujno potrebno, ker je pač tako,da je določena znanja treba držati zase in jih tržiti. Ni prav veliko dejanj, ki bi prepričala v nasprotno, zato pa je ob raznih slovesnostih in ob drugih priložnostih veliko visokih besed o tem in onem, kar bi mladi morali vedeti. Ampak, kako pa naj zvedo?

Pa bo kdo dejal, kot, denimo, v pismu iz Celja (ŠM, št. 170), da pametujemo, ampak seštevanje medalj in sploh imperativ medalj na takšnih in podobnih tekmovanjih ne more biti edini smisel velike olimpijske odprave mladih, saj so vrednote športa širše in večje, njihova obzorja pa širša. OKS�u je treba izreči priznanje, saj naredi veliko v tednu skupnih priprav pred odhodom, a morda bi kazalo prav ta predavanja za mlade zbirati in jih kdaj

19

objaviti za branje športnim najstnikom. Prav na potovanjih imajo trenutek časa, ko ne vedo, kaj bi počeli. V Gimnaziji Šiška so za potrebe dijakov športnih oddelkov že izdali nekaj ta�kega, o čemer zdaj govorimo, poleg tega so jih (najbrž jih še) načrtno zastrupljali s kulturno vzgojo. Za to si je zelo prizadevala profesorica, ki je s svojimi programi sodelovala pri pripravi njihovih šol v naravi, načrtno je raziskovala kraje, ki so jih dijaki obiskovali. Tako so ob športu doživeli še kaj, saj, kot pravimo na eni od strani Športa mladih, šport ni vse. Tako se morda ne bi več dogajalo, da neka študentska skupina na Fakulteti za šport, kot pripoveduje eden od profesorjev, ne bi znala našteti vsaj pet znamenitih Slovencev. Ne vem, kako bi se takšen preizkus končal na kakšni drugi fakul�teti ali samo v družinskem krogu, a zagotovo to dejstvo nekaj pove o vrednotah in času, v katerem živimo.

Da so športni najstniki izjemno trpežni, lahko doživim na vsaki dvo� in večdnevni tekmi. Navadno je vsak dan veliko vožnje, čas za tekmovanje je pogosto razvlečen v nedogled, vse drugo pa je eno samo hitenje, da bi ujeli v urnik prehrano, skupne družabne prireditve ali kaj podobnega. V Trabzonu so se ustvarile skupine športnikov, bolj ali manj neodvisne, in so z uradnimi prevozniki potovale od prizo�rišča do prizorišča. Judoisti so živeli v nekem svojem svetu, kašnih 60 km od »olimpijske« vasi, plavalci so bili nekoliko bližje, a samo po

kilometrih, njihov program je bil zelo zapol�njen in nekdo, ki ni bil član plavalne skupnosti, pravzaprav ni mogel kaj posebnega zvedeti o nastopih svojih plavalnih kolegov … Tako bi lahko pravzaprav nanizali vse športne skupine – kolesarje, atlete ... Nekaj manjših športnih druščin, ki so svoja tekmovanja končale že v prvih dneh, so si privoščile nekaj veselja z ogledi svojih kolegov v drugih športih in tudi vneto navijale.

In če se še za trenutek vrnemo k seštevanju medalj. Seveda je lepo seštevati uspešne nastope z medaljami. Potem se vse vrti okoli osvajalcev medalj. Zagotovo zasluženo. In ker je časa malo, odpadejo vsi drugi, ki jim je morda samo za las ušlo odličje, prav tako tudi športniki, ki so sicer postavili državni rekord, a ker niso stali na stopničkah, se jih ne spomnimo, nihče jih ne pocuka za rame, da bi zvedel kaj več. Prav zato bi lahko v ŠM še dolgo vlekli strani z vsebinami z OFEM v Trabzonu, a bomo najbrž s tem poglavjem OFEM 2011 končali.

20

Gašper Katrašnik, KK Sava Kranj

Uspešna sezona

11. OFEM - TRABZON, Turčija (5)

Gašper je bil z nastopom na OFEM v Trabzonu kar zadovoljen, tudi zato, ker ni dobil množične želodčne okužbe, ki jo je velika večina staknila nekje med potepanjem med nakupovanji in kopanjem. Tudi na pripetljaj s kolesom Žige Ručigaja, ki je zadnji dan izginil brez sledu, je že pozabil, tudi zato, ker so organizatorji po tekmovanju kolo nekje izsledili in ga poslali lastniku v Slovenijo. Tako rekoč srečen konec za kolesarsko reprezentanco, ki je imela na OFEM vse, kar je potrebovala, tudi svoj avtomobil.

In kako se Gašper spominja cestne dirke? »Najprej je treba reči, da s tremi kolesarji ni mogoče dobro izpeljati ekipne tekme, a očitno smo imeli srečo. Tekma se je odvijala zelo hitro in do zadnjega kroga je bilo vse umirjeno, na koncu pa sta pobegnila Poljak in Žiga. Resnosti situacije smo se zavedli prepozno. Ko sva bila z Blažem Šuštarjem prepričana, da nam medalja ne uide, mi je Blaž namignil, naj se skušam preriniti v ospredje. Seveda mi je pomagal in na

koncu sem pristal na 8. mestu. Če bi vozili vsak zase, bi se Blaž uvrstil veliko bolje kot na 73. mesto Toliko gledalcev ob trasi cestne tekme še nisem videl. Bilo je res dobro ozračje,« se je Ga�šper spominjal nastopa na OFM v Trabzonu.

Dijak športnega oddelka drugega letnika Ekonomske gimnazije iz Kranja, ki ima v le�tniku kolesarskega sošolca Blaža Klemenčiča, je imel v nadaljevanju še nekaj zelo uspešnih nastopov. »Dva tedna po Trabzonu sem nastopil na veliki etapni dirki Jugendtour v Avstriji, ki je za mlajše mladince. Tam sem se veliko naučil. Po četrti etapi sem bil tretji, ampak v zadnji so Danci pokazali, zakaj so v kolesarstvu med najboljšimi. Vozili so v dveh ekipah, v reprezentančni in klubski, vseh je bilo dvanajst. Prve štiri dni so nadzorovali položaj. Nekaj časa je to uspevalo nemškim kolesarjem, a jim je zmanjkalo moči, na koncu pa jim ni bil nihče kos in so brez težav zmagali. Že takoj po štartu so se podali v beg, na cilju so bili prvi trije Danci s prednostjo minute in pol pred glavnino in si tako zagotovili končno zmago. Sam sem se uvrstil na 6. mesto,« je pripovedoval kranjski kolesar, ki meni, da ima tudi Slovenija izvrstne mlade kolesarje in da ne bo treba

hoditi na prakso k Dancem. Gašper se je seveda takoj spomnil, da je tudi v Trabzonu dobil dirko na kronometer danski kolesar.

Nastop na Jugendtouru je bil le eden od mnogih, na koncu pa se je izkazal še na velodromu v Kranju na zadnji dirki sezone. »To je bilo zanimivo. Dva dneva pred nasto�pom sem zbolel. Nisem vedel, ali bom sploh nastopil, pa me je trener kljub temu prijavil za vse

discipline. Začel sem zelo dobro, že prvo dirko na 2000 m sem zmagal, dobil sem samozavest, videl sem, da vozim brez težav in res sem bil v nadaljevanju kar uspešen. Od sedmih disciplin sem ujel šest medalj, od tega tri zlate.«

Gašper bo sezono 2012 vozil že pri starejših mladincih. »Prvo leto ne morem pričakovati, da bi dosegel kakšne velike uspehe. Sem v ožjem izboru za reprezentanco in upam, da bom v njej ostal. Na tekmovanjih, najpomembnejša bodo za pokal narodov, bom kot mlajši tekmovalec v vlogi pomočnika. Seveda, voziti bo treba čim boljše, se truditi in morda mi že prvo leto uspe kakšen boljši dosežek,« je dejal optimistično. Z mlajšim bratom Maticem zavzeto trenirata. Decembra so suhe dneve izrabili pretežno za tek in vožnjo z gorskim kolesom: »Vozimo se povsod, res povsod, ampak nikamor ne gremo brez čelade. Predvsem pa sploh ne vem, kje se vozimo,« se je pošalil in posredno povedal, da se preizkušajo na hudih klancih in spustih, tudi zato, ker imajo v okolici Kranja lepo izbiro.

In kako se je končal pogovor po treningu v fitnesu? Z mislijo na šolo: »Zdaj pa domov, jutri pišemo matematiko.«

21

Peter John Stevens

Po stopinjah starejših kolegovDo plavalnega stadiona v Trabzonu na igrah OFEM si se lahko pripeljal samo z medmestnim avtobusom ali pa se je bilo treba pomešati med plavalce v avtobusih organizatorja na postajališču pred olimpijsko vasjo. Povezave so bile bolj redke, ker je bil plavalni program razvlečen prek dneva, saj je večina plavala v več disciplinah. Poleg tega so se ekipe držale bolj ali manj kot celota, prihajale in odhajale so skupaj. Novice o plavalnih dosežkih so prihajale do novinarskega središča bolj skopo.

Celotna slovenska odprava v Trabzonu je bila že prve dni navdušena nad medaljo deklet v štafeti in ker je bilo ozračje naravnano na medalje, se večina ni kaj dosti menila za do�sežke, ki so bili nižje od 3. mesta. V to zanko se je ujel tudi nastop Petra Johna Stevensa v prsnem šprintu na 100 m. Peter John se je v svoji disciplini izkazal že v kvalifikacijah, v katerih je z izidom 1:05,08 izboljšal državni rekord Damirja Dugonjiča, svojo kakovost pa je dopolnil še z uvrstitvijo v finale in 7. mestom. Za pravo vrednost njegovega dosežka so vedeli samo v plavalnem taboru. Nagraditi bi ga morali s primerno pozornostjo, vendar tega ni doživel, saj so bili pogledi večine obrnjeni v nove medalje, ki naj bi šele dobile svoje mesto v rokah slovenskih športnikov. P. J. Stevens je po izboru PZS najboljši kadet za sezono 2011.

Morda bi se Peter John kaj bolj nabrusil za finale v Trabzonu, če bi bil poleg njega trener Luka Berdajs. »Prvič se je zgodilo, da na velikem tekmovanju nisem bil poleg svojega tekmovalca. Menim pa, da mu moja prisotnost ne bi pomagala, saj sva bila povezana prek računalnika in po telefonu. Pa vendarle ostaja občutek, da bi morda vendarle lahko plaval še bolje, čeprav sva že s finalom dosegla načrto�vani cilj,« je povedal trener, ki je prepričan,

da je pred Petrom Johnom še lepa plavalna prihodnost, še posebno, če vemo, da je izboljšal kadetska rekorda Damirja Dugonjiča na 50 m in 100 m prsno. Damir trenutno sega zelo viso�ko v absolutni kategoriji. Na decembrskem EP v 25�metrskih bazenih je ob državnih rekordih osvojil srebrni medalji na 50 in 100 m prsno.

Prav v zadnjem kadetskem letu Peter John ni imel sreče in tekočega športnega leta brez šumov, ki bi mu omogočili najboljše plavalne dosežke. Trener pravi, da je šlo marsikaj na�šlo marsikaj na�marsikaj na�robe. Nekoliko preveč umetniško se je lotil gimnazije, tako kot se to pogosto dogaja nadar�jenim dijakom, ki so osnovno šolo napravili z levo roko. Trener se spominja Peter Johnovega prehoda iz osnovne v srednjo šolo: »Gimnazija je kar zahtevna, če pa se mladeniči in mladenke preveč predajo športu, se hitro zgodi, da pride v šolski redovalnici do katastrofe. Morda je Peter John prepozno ugotovil, da bi moral bolje načrtovati učenje in šport. Ko smo v klubu ugo�tovili, da so težave v šoli resne, smo se domenili, da za nekaj časa prekine s treningi in se posveti samo šoli. Da bi bila smola še večja, se je moral občasno spopasti še z zdravstvenimi težavami in tako je imel pred odhodom na OFEM v Trabzon premalo resnega treninga. Nastop v finalu in državni rekord je zato treba razumeti v tem okviru. Njegova uvrstitev je bila zanj in za klub velik dosežek,« je prepričan trener.

Plavalec PK Triglav se je po prvem letniku gimnazije prepisal na Ekonomsko šolo v Kra�nju, v okolje športnih vrstnikov in seveda v športni oddelek. Tako bo do konca srednjega šolanja njegova povezava med športom in šolo veliko bolj dinamična in takšna, kot mora biti, da bi bilo zadovoljstvo na obeh straneh – pri plavalcu in pri pedagogih.

»Velika težava Petra Johna je, da že nekaj let v Sloveniji nima vrstnikov, ki bi bili zanj konkurenca. Zato moram zanj iskati primerna tekmovanja v tujini, seveda ko gre za tekme v kadetski kategoriji. S koledarskim letom 2012

bo Peter John že mladinec in najbrž se bo ta�krat že lažje meril s tremi slovenskimi plavalci prsnega sloga, ki spadajo v svetovni vrh,« pravi trener, v mislih pa je imel Markiča, Tahiroviča in Dugonjiča.

Peter John se na svoji plavalni poti ni takoj odločil za prvi slog, saj še danes plava tudi v drugih slogih, vendarle pa je že zgodaj pokazal, da mu najbolj ustreza prsni slog. Že v kategoriji dečkov je popravil državna rekorda na 50 in 100 m prsno, za tem pa še pri kadetih. Lani je imel Peter John celo prvi rezultat na 100 m prsno v Evropi in tako je bil tudi v sezoni 2010 zasluženo najobetavnejši kadet. Trener Luka Berdajs zatrjuje, in to svojemu plavalcu tudi večkrat pove, da so uspehi v kadetski katego�riji šele uvod na poti v absolutno kakovost. V prihodnjih dveh letih bo Peter John (rojen je 1. junija 1995) plaval pri mladincih, seveda pa bomo odslej z večjim zanimanjem sledili dosežkom plavalca, ki tudi po telesni rasti sledi Dugonjiču. Že pri 14. letih bi ga bili veseli v vsaki košarkarski ekipi – že takrat je bil visok 190 cm.

In še nekaj besed o prsnem slogu. Po be�sedah Luke Berdajsa je to tehnično zagotovo najzahtevnejši plavalni slog, saj plavalec del gibanja opravi v nasprotju s smerjo gibanja. Večja kot je hitrost, bolj se povečuje upor vode in več dela mora opraviti plavalec. To je sicer splošna značilnost plavanja, a pri prsnem slogu je najbolj izražena. Za prsni slog se zato pogosteje odločajo visoki plavalci, predvsem pa morajo veliko narediti za moč in nenehno izpopolnjevati tehniko plavalnega zamaha.

Luka Berdajs

22

Košarkarski temelj na metu od daleč

Elvis Kerić KK Geoplin Slovan5desetplusdesetplusdeset10 +

Na finalnem turnirju štirih najboljših ekip v kategoriji dečkov U�14 so trenerji za najbolj�šega igralca izbrali Elvisa, 13�letnika, učenca z Osnovne šole Toneta Čufarja iz Ljubljane. Poleg tega je bil najboljši strelec turnirja in si je tako zaslužil tudi mesto v najboljši peterki turnirja, v kateri so mu delali družbo še Žan Djogić (U Olimpija), Dejan Milanković (U Olimpija), Tadej Tabak (Radenska Crystal) in Deni Bajrič (Parklji A).

Ljubljančan, po pripadnosti Slovanovec, je bil ob zvenečem angleškem nazivu MVP, ki ga v slovenščino prevajamo preprosto z »najboljši« igralec, nekoliko presenečen, a trenerji vseh moštev, ki so ga predlagali, so že vedeli, zakaj. V ekipi Geoplina Slovan je bil res v središču mnogih akcij. In ker je bil tudi najučinkovitejši strelec, je njegova ekipa morda prav zato izgubila prvenstvo. Njegovi soigralci so se v tekmi z Unionom Olimpijo najbrž malce preveč zanašali na njegovo roko in so sami prevzeli premalo odgovornosti za večjo učinkovitost ekipe. A razmislek o vzrokih za odločilni poraz je v rokah trenerjev. Možna je tudi razlaga, tako kot zatrjuje Blaž Bergant, trener pri KZS, da je zmagala ekipa, ki je bila telesno bolje pripravljena. Morda? V novi ligi

so mladi Slovanovci z Elvisom že dve leti pov�sem na vrhu, na mednarodnih turnirjih v Italiji so že nekajkrat zmagali. Elvis je še kar našteval osvojene lovorike svoje ekipe.

Trenira pri Maticu Trampušu in njegovem pomočniku Mihi Brodniku. »Poleg tega da tre�niram v klubu vsak dan, med vikendi pogosto vadim v družbi z očetom, navadno pa mečeva trojke,« je dejal osmošolec, ki je povsem v špor�tu, saj bi nekoč rad postal vrhunski košarkar v kakšni poklicni ekipi. »Rad bi igral v evro ligi, končni cilj pa je NBA.« Najbrž so zato njegovi vzorniki prav iz poklicne ameriške košarkarske lige, ampak na prvo mesto je postavil Mirzo Teletovića, 26�letnega poklicnega igralca, ki je rastel v Mostarju (BiH), v ekipah, v katerih igra, pa navdušuje z meti za tri točke. Ja, pa smo razrešili uganko, zakaj ob vikendih vadi mete od daleč. Vsekakor je to dober podatek za tiste Elvisove sošolce, ki bi si ga drznili izzvati na dvoboj metanja trojk.

A Elvisa pred odhodom v širni košarkarski svet čaka še neznansko veliko nalog. Najprej bo moral končati osnovno šolo in se uvrstiti v katero od gimnazij s športnimi oddelki, tako kot tudi sam načrtuje svojo šolsko pot za pri�hodnjih nekaj let. Medtem pa igrati in še igrati.

No, ekipa KK Slovan je zagotovo dobro okolje za njegove želje.

Po slovesni podelitvi medalj in pokalov nam je zaupal, da so se v odločilni tekmi z Olimpijo premalo potrudili, da so bili premalo zbrani: »Prvo mesto nam ne bi ušlo, tako da se veselijo zmage mestni rivali.« Ljubljanski učenec nam je še povedal, da je iz svojega veselja prebral avtobiografsko knjigo o košarkarju, športnem komentatorju in politiku Petru Vilfanu. Vrstni�ki v ekipi Geoplin Slovan so njegovi prijatelji, ne družijo se samo v klubu, ampak tudi zunaj športnih dvoran. V šoli ima dobrega športnega pedagoga Saša Taraniša, ki spodbuja vse špor�tnike, pa čeprav je sam predvsem boksarski trener. »Prihodnje leto se bomo Olimpiji zagotovo oddolžili za poraz v letu 2011,« je dejal Elvis. Morda bo za kakšen nasvet prosil tudi svojega športnega pedagoga. Košarka 14�letnikov je že kar resna igra, v kateri je treba uporabljati vse mogoče prijeme … Tudi na finalu v Rogaški Slatini so jih.

NAPOVED Matija Muhar, AD Satler

VsestranskiNekatere atletske zvrsti so medijsko nekako v senci, pa ne zaradi podcenjevanja, pač pa zato, ker jih je težavneje

spremljati. Pri metih, denimo, pride nek tekmovalec na vrsto za akcijo vsake toliko časa, prav takrat pa se pogosto dogaja kaj drugega. In tako novinarji in fotografi pogosto zamudimo marsikaj zanimivega. Nekaj podobnega se nam je letos dogajalo z Matijo Muharjem, obetavnim atletom AD Satler, ki se razvija v izvrstnega metalca, ki s hitrimi koraki sledi bratu Jaku. Srečujemo ga kot metalca krogle in kopja, letos pa je bil proglašen za najboljšega pionirja v anketi Atletske zveze Slovenije. Zato ga bomo k pogovoru povabil v ŠM 172.22

23

Ponosen na mesto v članski ekipi

»Tudi letos sem se udeležil turnirja Nagaoka in ponovno zmagal med kadeti do 60 kg. Tekmovanje je bilo zanimivo, saj je bilo v tej kategoriji največ tekmovalcev iz našega kluba. Zato je bila to prava priložnost, da se dokažemo, kdo je trenutno najboljši, čeprav treniramo skupaj in medsebojno tekmujemo.

Na koncu smo bili v polfinalih štirje tekmovalci iz JK Šiška, zagrizeno smo se pomerili med seboj in upam, da smo pokazali tudi lepe tehnike. Zmaga proti tekmecem in prijateljem iz kluba je nekaj posebnega.

Koledarsko leto 2011 je bilo zame dokaj neuspešno, ne glede na uspešen nastop na Nagaoki in v skupni uvrstitvi v slovenskem pokalu, v kateri sem zaostal samo za Adrianom Gombocem, ki mi ga je letos uspelo premagati le na enem tekmovanju. Letos sem želel izpolniti normo za junijsko evropsko prvenstvo na Malti. Boril naj bi se v kategoriji do 50 kilogramov, vendar sem se odločil, nekako sredi tekmovalne sezone, da bom zaradi zdravja prestopil v kategorijo do 55 kilogramov. Na velikih

desetplusdesetplusdeset10 + Luka Harpf JK Šiška, Ljubljana

Sara Kragulj ŠD Moste

6

7Državna prvakinja - rezervirano

Sara Kragulj, dijakinja športnega oddelka na Gimnaziji Šiška, se je rodila 26. oktobra 1996 v športni družini, kar je precej zaznamovalo njeno otroštvo. Še kot petletno deklico jo je mama pripeljala v telovadnico Športnega dru�štva Moste, v katerem je tudi sama trenirala gimnastiko.

Po prvih treningih so prišle tudi prve tekme in uspehi. Pri mlajših deklicah je skupaj s klubskimi kolegicami začela osvajati medalje. Sara je bila vselej izjemno zavzeta in delavna. Željna zmeraj novega znanja je osvajala vse težje in zahtevnejše prvine. Prav ta njena pozitivna »trma«, zavzetost in pripravljenost do dela, podkrepljena z nadarjenostjo, ji prinaša uspehe. Z letom 2012 je prestopila v člansko kategorijo. Njen cilj je, da bi se uvrstila na OI leta 2016.

Sara ima sestrico Ano, ki je prav tako uspešna tekmovalka v ritmični gimnastiki, obe vadita v ŠD Moste, njene trenerke pa so Ana Kokalj, Olga Mancevič in Tina Čas. Seznam Sarinih uspehov je dolg, saj je, denimo, naslove državne prvakinje osvajala od leta 2003 do 2005 pri mlajših deklicah, sledilo je dvoletno obdobje v kategoriji deklic (2006 in 2007) ter kadetinj (2008 in 2009), v katerih je bila prav tako najuspešnejša v državi, zdaj pa je že dve leti (2010 in 2011) državna prvakinja pri mladin�kah. Prav tako dolg je seznam njenih uspešnih mednarodnih nastopov, ki so se začeli leta 2006, krona uspešnih nastopov pa je uvrstitev na 11. mesto na mladinskem evropskem prvenstvu leta 2010 v Bremnu, na katerem je nastopila z obročem in žogo.

turnirjih sem do 50 kg dosegel stopničke in tudi premagoval poznejše nosilce medalj kadetskega EP, tako da je bila odločitev res težka.

Za težjo kategorijo sem vedel, da ne morem doseči nič posebnega ter da lahko začnem resno trenirati za prihodnjo sezono 2012, ko bodo nastopili novi izzivi. Treniral bom že med decembrskimi prazniki, januarja pa načrtujem priprave v Lignanu in Raurisu. Rad hodim na priprave in se učim novih prijemov, predvsem je dobro, da imam raz�lične nasprotnike. Prva velika tekma je mednarodni turnir Alpe Adria v Lignanu, kjer sem leta 2011 dosegel 3. mesto. Na tej tekmi se bom prvič zares preizkusil v kategoriji do 60 kg, čeprav sem bil jeseni na velikih mednarodnih turnirjih v tej kategoriji že vsakič na stopničkah (Uzgorod, Liebnitz, Koroška open). Vem, da bo konkurenca huda, sej se tam zbere večina reprezentančnih kandidatov iz evropskih držav in prav vsi želijo biti uspešni.

Ponosen sem, da sem letos imel mesto tudi v članski ekipi JK Šiška, izgubil pa sem le proti precej starejšim in izkušenejšim judoistom in članskim prvakom. Vesel sem, da je naša ekipa dosegla 4. mesto, najboljšo uvrstitev v zgodovini kluba.

Kadetske kategorije se mi zdijo najbolj zahtevne, menim, da je moja kategorija najzahtevnejša, saj je treba prepletati hitrost, ki je najbolj zna�čilna za lažje kategorije, z močjo, ki je bolj opazna pri težjih kategorijah. Za zdaj še ne vem, kje bo evropsko prvenstvo, a če bo vse po sreči, se bom na to tekmovanje uvrstil. Tudi v judu je ob vsem delu potrebno še malo sreče, denimo, da se ne poškoduješ, da te že v uvodnih krogih ne izloči boljši tekmovalec. Vesel bi bil uvrstitve na vsaj peto mesto. Do tam je še dolga pot, zato moram tudi do takrat opraviti veliko treningov in se dobro odrezati na veliko tekmovanjih.«

T. Č. 23

24

Spremembe – a kam?

Akrobatika

Tako kot vselej smo na šolskem državnem prvenstvu uživali ob znanju nastopajočih, ki so ga izkazovali na vsakem koraku, predvsem v kraljestvu stoje na rokah. Prenovljena telovadnica Osnovne šole Dušana Bordona v Kopru je sprejela kar lepo množico najuspešnejših mladih telovadcev in telovadk, s polfinalnih tekmovanj. Nekatere ekipe so manjkale, denimo, z Osnovne šole Dobrova, že dolgo ne sodelujejo več učenci z mariborske Osnovne šole Bojana Ilicha. Šport ostaja, učenci, učitelji in trenerji v njem pa se menjavajo. Zakaj nenadoma nekoga ni več, bi morali povedati sami. ŠD Matrica iz Škofje Loke, ki je vzelo gimnastiko za svoje poslanstvo, se je poleg Majde Bertoncelj predstavilo še z mladim trenerjem Jernejem Kalanom, diplomantom Fakultete za šport.

Strokovna tema med odraslimi spremlje�valci je bila spremenjen tekmovalni pravilnik in odprava kategoriziranih telovadcev in telovadk, ki vadijo v klubih. Z znižano rav�nijo zahtevnosti so na GZS pristrigli peruti zahtevnim skokom z vrtenjem, tako da so se vsi morali predstaviti z dokaj preprostimi prvinami, ki jih se jih je mogoče naučiti tudi pri pouku športne vzgoje (športa), seveda pa so morali sodniki bolj izostriti svojo estetsko občutljivost. Nekdo od vodij ekip je zahteval od sodnika Severina Kodriča, da se spomni svojih odločitev in pogleda v zapisnik, sodnik, z največ mednarodnimi izkušnjami, pa je modro dejal: »Seveda lahko skupaj pogledava zapisnik, ampak zagotovo se v njem ne bo nič spremenilo, kajti ocenjeval sem po svoji vesti, in verjemite, da sem se potrudil.«

Trenerka Majda Bertoncelj je o novosti razmišljala takole: »Po eni strani nas je novi pravilnik skoraj šokiral. Z dekliško ekipo po dolgem času nismo v finalu akrobatike. Sodniške odločitve v polfinalu v Žirovnici so bile precej drugačne, kot smo jih bili navajeni. Naša dekleta so zaradi odbitkov zaostala s precej težjimi prvinami.«

Seveda, potrudili so se vsi, a že na prvi pogled je bilo vidno, kdo prihaja iz klubske in kdo iz šolske gimnastične delavnice. Simpa�tični so bili miškolini iz Osnovne šole Brežice, saj so se držali skupaj kot največji prijatelji. Da bi razbili dolgčas, so si malo nagajali, tre�ner Mitja Kajs, oče enega od fantov iz ekipe,

Mladi telovadci iz Brežic

Dolgočasje opravi svoje24

25

pa je bil potrpežljiv. Prof. Henrik Omerzu, vodja ekipe, je razložil: »Vesel sem, da smo se po desetletnem premoru znova udeležili šolskega prvenstva v gimnastiki. Gimnastika je zame, ki delam predvsem v atletiki, prava osvežitev. Ekipa mlajših dečkov je vse, kar je ostalo od nekdanjega Sokola Brežice. Odkar so jim pred dvema letoma odvzeli telovadni-co, zdaj gostujejo pri nas na šoli. Mitja Kajs trenira najmlajše kot prostovoljec, iz veselja do telovadbe. Vsi pa se veselimo trenutka, ko bo brežiška gimnastika v novi športni dvorani dobila svoj kotiček. Prepričan sem, da se bo brežiška gimnastika znova dvignila.« Seveda bi lahko okoli brežiških težav še kaj zapisali, a vselej je zadeva enaka – dejavnost teče samo tam, kjer odrasli želijo, pa čeprav brez velikih zahtev. Torej temelji akrobatika na podobnem kot v času Sokolov in Orlov.

Jure Kern, trener Sokola Bežigrad, je prišel s skupino mlajših deklic iz Osnovne šole Bre-zovica. Na šoli vadi približno petnajst deklic. Osnovno šolo Antona Ukmarja iz Kopra je prav tako zastopala ekipa mlajših deklic, od posameznic pa je uvrstitev na finale uspela samo eni deklici. Natašo Jozičič, ki vodi gi-mnastični krožek skupaj z Vesno Berce, sicer pomočnico ravnateljice, in se je na polfinalu izkazala z 2. mestom, novi pravilnik najprej ni motil, ker je za spremembo v tekmovalnih pravilih zvedela šele v finalu, a je takoj zavzela stališče: »Menim, da je to nazadovanje in da je bil stari sistem delitve učencev na klubske in šolske ustreznejši.«

Starejše učenke iz Osnovne šole Maksa Pečarja, kjer ima gimnastika že tradicijo, niso bile posebno zaskrbljene zaradi sprememb. Učenka Karin Močnik je dejala, da se imajo dobro na tekmovanju in v šoli. »Pri gimnastiki je zgodnja selekcija in zato je težko primerjati učence, ki vadijo v klubu in v šoli. V šoli je vadbe bolj malo, tako da kakovosti enih in drugih ni primerljiva. Lahko se zgodi, da bo zaradi tega prišlo do upada udeležbe tistih šol, ki nimajo tekmovalcev iz klubov. Lažji program je sicer v redu, ker težavnejših prvin ne bodo več delali samo polovično. Sama ne bom imela težav s tem, da ne bi dobila otrok za gimnastiko, je pa res, da je ur za interesne dejavnosti na šoli vse manj, tako da je težko združit dečke in deklice od 4. do 9. razreda v istem terminu,« je bila precej kritična prof. Vesna Stare Crnjac, a tega ni prenašala na svoje tekmovalke in tekmovalce.

Aleksander Šajn, ki je vodja šolske gimna-stike na GZS, je vedel, da bo novi pravilnik dvignil nekaj prahu, a zatrjuje, da bodo letos tekmovanja izpeljali tako, kot so si zamislili, za novo tekmovalno sezono pa je še vse od-prto. Res je tudi to, da se je tekmovanje prav zaradi te spremembe končalo precej prej, kot bi se sicer.

Aleksander Šajn o novostih»Prišlo je do spremembe, a smo se prej

veliko pogovarjali s športnimi pedagogi. Njihova mnenja so bila deljena. Akrobatika je šele prvo tekmovanje po novem pravilniku, a zagotovo je tudi kaj pozitivnega. Še največ dvomov je o združevanju registriranih

in neregistriranih tekmovalcev. Letos bo tekmovanje potekalo tako, kako bo v prihodnje, pa se bomo odločili za okroglo mizo in z razčlembo rezultatov. Videli bomo, ali je to prava pot, sicer pa bomo znova postavili ločnico med enimi in drugimi tekmovalci. Veseli me, da je bilo v polfinalih prijavljenih 445 otrok, prepričan sem, da jih bo na mali prožni ponjavi še več. Imeli smo nekaj težav s prijavno aplikacijo, a to

bomo za tekmovanje z malo prožno ponjavo uredili s pomočjo Zavoda za šport RS Planica. Sicer pa menim, da so spremembe tekmovalnega pravilnika usmerjene v pravo smer, morda sledijo še kakšni popravki. Z novim pravilnikom, ki ga bomo šele natisnili, moramo najprej seznaniti učitelje. Sicer pa želimo na GZS, v okviru projekta Slovenija telovadi, pomagati vsem šolam, ki se želijo ukvarjati s kakršnokoli obliko gimnastike.«

Na vrsti so Primorke

Posvet

Pred nastopom

25

26

9Polet z Nauportusom do točke N

Stojim pred časovnim strojem za prestop v drugo galaktično razsežnost? Ne, to ni znan-stvena fantastika, ker smo ta prestop doživeli že skoraj vsi. Za poljudno razlago galaktičnih potepanj je sicer pravi naslov dr. Stephen Hawking, znameniti britanski fizik, kozmolog in sanjač, saj se je s to zamislijo pozabaval v knjigi Kako napraviti časovni stroj (How to build a time machine?). Doktor fizike, ki živi na invalidskem vozičku in se sporazumeva s svetom samo še prek računalnika, je osvobojen mnogih zadreg. Zato ga, kot človeka prostega duha, zanimajo vprašanja, ki mučijo človeštvo zadnjih dvesto let, denimo, ali lahko odpremo okno v prihodnost še bolj ali nam bo uspelo najti bližnjico do sosednjih svetov in navseza-dnje ali bomo obvladali zakone narave toliko, da bomo postali gospodarji časa. Bomo, zane-sljivo, ampak šele po tem, ko bomo obvladali sebe. To pa ni tako preprosto. Časovni stroj, o katerem teče beseda, je seveda iluzija, ki popade vsakega naraščajnika, ko ga zagrabi in dviga med zvezde. Seveda, nasprotni spol.

Potrpite. Čakam pred okencem blagajne, da kupim karto. Robot v zamolkli govorici, v čisti slovenščini, zdrdra: »Karto lahko kupiš, če si član atletske reprezentance fantov in deklet do petnajst let. Prvi cilj časovnega preskoka je točka N, vzhodno od Dunaja in zahodno od ... Izstop iz čustvene zanke mnogim ne bo uspel, vsaj še nekaj mesecev. Premislite.« Zamomljam, da nisem član reprezentance, ampak samo … »Lahko se peljete poleg, v nadčasovni prostor pa boste lahko vstopili samo posredno, v raz-sežnosti spomina, če vam ga je še kaj ostalo …«

»Kakšnega spomina?« vprašam. »Na čas, ko je delovala še kemija,« slišim

glas. Vozovnico vtaknem v žep, a je nihče več niti pogleda ne.

Za vožnjo s Hawkingovo napravo je dovolj zavedanje preprostih, a kljub vsemu velikih vprašanj, ki jih mora obvladati vsak človek, še preden vstopi v časovni stroj. Za 15-letnika je to zahtevno, namreč obvladati samega sebe. Hawking govori o prepletenosti časa in pro-stora, a na našem potovanju nobena od njiju nima več moči. Vse obvladujejo hormoni, de-nimo, 15-letnika, ki ga premetavajo sem ter tja. Dekleta z navideznim mirom in stanovitnim pogledom obvladujejo prag virtualnih želja fantovskih sanj, medtem ko fantje, predstavniki prihodnjega moškega sveta, stojijo še korak dlje od te navidezne črte, za katero še ne vedo, kaj jih čaka, in se trudijo, da bi s pomočjo svojih pogledov, besed, dotikov, bežnih poljubov ali pa cestnega žargona ujeli nekaj odmevov iz sveta, ki je oddaljen samo časovno.

Naš časovni stroj je podoben navadnemu avtobusu z napisom Kortrans in ker že ogreva fotonske agregate in bo kmalu zdrdral proti točki N, vstopim. Skoraj vse vstopnice zanj so razdelili na Atletski zvezi Slovenije, kjer so dejali, da se še ni zgodilo, da potovanja ne bi nihče odpovedal. Torej je zanimanja za kratko galaktično potovanje kar veliko.

Ob 10. uri je voznik zapahnil vrata in magija oblazinjenih sedežev z visokimi naslonjali in z vonjem po Adrii Airways se je začela pre-livati po Newtonovem zakonu gravitacije, ki je domišljijsko dovolil, da si plaval, kjer si

hotel. Bolj ko smo pospeševali hitrost, bolj so želje, pričakovanja, v čarnosti mladeničev in mladenk, drseli v zadnji del vozila, kjer so bili pogledi, noge, roke in misli prepletene v nerazrešljiv vozel občutkov, besed, dotikov, pogledov, namigovanj in želja.

Vsi so se zavedali, da se je v nadčasovnem vozilu, s poldnevno orbito, treba odločiti: ali preživeti čas-pot do točke N sam s seboj ali pa v mešani družbi, ki dviga občutja in briše razsežnost poti in časa. Pogledi fantov in deklet so se na mnogih tekmah že bliskali, njihova valovna dolžina je že bila znana, ko so v novih razmerah zadevali svoje cilje. In res jih je nekaj pohitelo v zadek vozila, odštevalna ura je tiktakala v svojem ritmu.

V ospredju mešanega zbora v zadku vozila je bil »ta glavni« sloki nauportski skakalec v višino, obilo založen s seksualnimi simboli, ki jih je morda povzel po kakšni spletni seksualni strani. Vprašanja, namigi, podvprašanja vseh vrst. Na našem galaktičnem vozilu so dovo-ljene vse kulturne ravni komuniciranja. Svojo družbo je obmetaval z vsem, kar mu je prišlo na misel. Vedel je, da lahko svoja orožja uporabi samo tu in nikjer drugje. Zanašajoč se na prese-nečenje so ga poslušali z odprtimi usti. Njegov privlačni seksualni antipod je bila gospodična, ki ni niti z eno besedo kvantala, če izvzamemo kakšno drobno »p….« in »k…..«, ki sta ji ušli podzavestno, sicer pa je pripovedovala neko povsem drugo zgodbo, kot da je Nauportus ne zanima. Prav s tem svojim vedenjem je izzivala in dvigovala njegovo napetost, Nauportus se je s svojimi medklici mešal v njeno pripoved, ona F

ot

og

ra

Fij

e n

iso

po

ve

za

ne z

vse

bin

o

26

27

ga je neprestano besedno odrivala, a zanimiva je bila celota. Fant je tako preizkušal moč ne-katerih svojih seksualno sestavljenih simbolov in kratkih povezanih pojmov iz učbenika kamjutre, ona pa je svojo pripoved vedno bolj prilagajala njegovim besednim izstopanjem, a se je tudi spretno umikala.

Hihitanje, smeh in vprašanja, ki so letela naokoli, namenjena vsem in nikomur. Prostor je bil nasičen, še brljivke na stropu vozila so bile odveč. Nauportus je bil neutrudljiv. Zagotovo je bil potomec Argonavtov, najbrž celo samega Odiseja, ki se je, zaradi grožnje neke nimfe, dovolil razvezati z jambora šele pri izviru Ljubljanice. Mirko & Prdko, spoznali ste ju v Športu mladih v atletski sezoni 2009 in 2010, nista bila poleg, ampak se zagotovo s svojimi predstavami o ženskah, ljubezni na prvi in drugi pogled, ne bi več prilegala svojim tri leta mlajšim kolegom, od katerih bo večina pokukala v srednjo šolo šele prihodnjo jesen. Najbrž pa bi se Mirko & Prdko veliko lažje kaj zanimivega pogovorila z dekleti, saj sta bila vendarle že srednješolca.

Vse človeške luknjičave pritikline, ki jih je Nauportus omenjal v neštetih možnostih, so voznika časovnega stroja, ki je dogajanje opazoval in poslušal z enim ušesom in enim očesom na ekranu pod volanom, vodile do sklepa, da je vodja tega orkestra morda zlora-bljeno bitje ... A to predpostavko je ovrgel, saj zlorabljeni molčijo in javno ne izkazujejo svoje nekdanje nesreče.

Časovni stroj je dopuščal vse. Nekateri potniki so dremali, brali, poslušali glasbo in sploh niso vedeli, kaj se dogaja v Stephen--Hawkingsovi kletki v zadku vozila, z visokim pritiskom v loncu različnih socialnih agrega-tnih stanj. Eden od trenerjev si je kasneje, na tekmi, pulil lase, saj je njegova atletinja štirikrat vrgla čudno orodje mimo merilcev in sodnikov v avt, kot da jo tekmovanje ne zanima. Čeprav ni imela svojega sedeža zadaj, pa se je vendarle

predajala dotikom nekega drugega vesoljca, ki sicer skoraj ni uporabljal besed, ampak samo dotike in poglede, merjene nekam vstran, kot da ga vesoljka na sosednjem sedežu sploh ne zanima. On je bil iz neke druge šole za stike druge vrste.

Na sredi časovnega stroja so se hihitale štiri gospodične, ki so jih Nauportove fore dolgočasile.

»Fant, daj no že mir, kaj sploh ne veš, da prihaja stoletje žensk, da bi moral sedeti na miru in počakati, da začnemo gospodariti me. A ne veš, da bomo kmalu bolj izobražene in bolje plačane, fantje pa boste doma kuhali in pospravljali in še naprej sanjali o svojih nape-tostih,« mu je ena od deteljic napela struno, ki je ni povsem razumel, ampak se je vseeno umaknil nazaj k svojim. Za njim je priletelo še nekaj nerazumljivih besed, spotaknil se je in padel na sedež poleg črnolaske, sloke skakalke v višino. Pogledal jo je v oči in jo resno vprašal: »Pa kaj mi razlaga ona tam spredaj?« Črnolaska se mu je spodbudno zasmejala in mu prevedla,

kar je maloprej slišal: »Zdi se mi, da ti je dejala, da si še nedorasel, da z nakladanjem dokazuješ, da rabiš še tri leta, da se boš znal pogovarjati o stvareh, ki te razganjajo …«

»Kakšen nizek udarec,« je dejal Nauportus in se vrnil med svoje poslušalce in poslušalke.

Medtem je časovni stroj zavozil na veliko parkirišče pred atletskim stadionom v mestu N in da bi si Nauportus malo dvignil samoza-vest, je stopil na prazna sedeža in kot Cezar v forumu dvignil glas, namenjen svojemu poslu-šalstvu: »Dobro, kdo mi bo zdaj predaval, kdo je v Afriki kralj živali in kaj mora delati? Nihče. Napisal bom delovni zvezek, kot v šoli, vi pa se boste učili na pamet, da boste vedeli, zakaj so moško-ženske atletske odprave. Kaj mi bodo pamet solili, zvečer se bom v hotelu spremenil v muho in bom šel, kamor bom hotel …«

»Joj, pazi, jaz ne maram muh in komarjev tudi ne, jih lovim in mečem v odtok. Bodi previden,« je priletelo iz štiriperesne deteljice.

Jože GraJfonar Fo

to

gr

aF

ije n

iso

po

ve

za

ne z

vse

bin

o

27

28

pi π e dr. BOJAN KNAP

2828

Idealna prehrana: visoka tehnologija, trženje ali zdrava naravna prehrana?Prehranjevanje je tudi družbena in čustvena kategorija življenja, zato jo je težko dati samo na imenovalec zadovoljitve energetskih potreb organizma. Podobno kot finance, ko je svet relativnosti ves čas prisoten, ko je manj lahko več in obratno. Vendar to drži le do neke meje. Če smo lačni in brez prebite pare, potem ni več moralnih in filozofskih vprašanj. K sreči spadamo v družbo, v kateri so omenjena vprašanja še zmeraj prisotna in večina od nas razumsko omejujoče posega v vsakodnevni prehranski režim.

Zaradi različnih razlogov se moramo ob po-manjkanju fizične dejavnosti hrani največkrat odrekati ali vsaj paziti pri njeni izbiri. Pri nas je k sreči še zmeraj hrane dovolj, predvsem pa je največkrat neustrezna, da nam zadovolji naše potrebe in želje. Podobnost s financami je spet velika, ker naše želje niso zmeraj v skladu s porabo in dejanskimi možnostmi, čeprav vedno končamo pri končni bilanci, ki je matematično suhoparna in opisljiva s številkami, tako pri kalorijah kot pri evrih. Glede na pomen prehranjevanja in urejenega stanja financ v našem svetu ni presenečenje, da imata obe dejavnosti, ki pomembno oblikujeta podobo sveta, tudi močno trženje. In že smo pri vprašanju: nutricionist ali finančni sveto-valec? Kdo je bolj pomemben pri družinskem

proračunu? Iz omenjenega sklepamo, kako dobro izobrazbo je imela včasih klasična mama, ki je bila v svoji družini finančnik in kuhar v eni osebi in je zagotavljala spodbudno družinsko okolje v najširšem okviru.

Urejen in bogat zajtrk je težje uresničljiv zaradi zgodnjega vstajanja Slovencev, ki se raje odrečemo hrani kot pa spancu. Po drugi strani je zajtrk izjemno pomemben obrok, zato pri-poročam, naj se dan odraslih in otrok začne vsaj z mlekom in nekaj nasutega v njem. Različni musliji bi bili lahko kakovosten začetek dneva, če bi bilo v njih čim manj enostavnih sladkorjev in različnih dodatkov za obstojnost živil, kar je že zgodba zunaj zastavljenega. Po zajtrku je potrebno načrtovati dopoldansko malico, potem kosilo, popoldansko malico in večerjo.

Obroki naj bi sledili v štiriurnem razmiku, da se izognemo volčji lakoti in prekomernemu vnosu hrane po tem, ko dalj časa ne uživamo hrane.

Pri hranjenju je tako kot pri financah težko priporočati, ker se ljudje ne hranimo pov-sem racionalno, temveč je lažje prepovedati. Zanimivo je, da včasih relativno preprosto prehranjevanje zahteva prehransko svetovanje, čeprav so zahteve prehranskega svetovanja zelo različne pri Primožu Kozmusu ali Sonji Roman ali celo pri odraščajoči plavalki, ki ji ob preveliki teži primanjkuje železo. Medtem ko naš olimpijski in svetovni prvak mora samo pa-ziti na zadosten vnos energetskih in gradbenih elementov, ki mu omogočajo najboljšo regene-racijo, mora Sonja Roman zelo paziti na vsak gram ogljikovih hidratov, da se regenerira in ne načenja preobremenjenih mišic ob ohranjanju idealne telesne teže. Dieta Primoža Kozmusa je s stališča prehrane zelo preprosta, medtem ko je prehrana Sonje Roman pravi izziv. Posebno zahtevno je prehransko svetovanje pri plavalki, ki je v vodi pet ur na dan ter je v odraščajočem obdobju. Slednjega se malokdo zaveda, saj je prehrana in prehranska terapija zapostavljena celo v intenzivni terapiji najtežjih bolnikov, kaj šele v vsakodnevnem življenju navadnih ljudi.

Zaradi pomanjkanja dietetikov in pravih prehranskih strokovnjakov je bližnjica do prehrane športnikov dodajanje številnih pre-hranskih dodatkov klasičnim obrokom, ki jih navadno s popustom priporoča samooklicani prehranski strokovnjak. Tako se zgodi, da mora športnik na dan pojesti dvajset tablet in več, in to pri športni disciplini, ki ni energet-sko zelo zahtevna, kot tudi ni zelo omejujoča glede telesne teže. Po drugi strani so smučarji skakalci zaradi izjemno nizkega odstotka ma-ščobe velik strokovni izziv, da se jim zagotovi ustrezna prehrana, ki omogoča regeneracijo brez porasta telesne teže. Skrben nadzor tele-snih zmogljivosti skakalcev, ob nadzoru telesne teže, je možen ob rednem pregledu krvne slike in hormonskega statusa ter individualnem dodajanju nekaterih makro- in mikrohranil.

Večina športnikov bi bolj kot omenjene prehranske strokovnjake potrebovala finančne 28

29

svetovalce, da bi razumno upravljali s svojim časom, časom za izobraževanje in denarjem med aktivno športno kariero. K sreči neka-teri vrhunski športniki, med njimi tudi Mitja Kosovelj, svetovni prvak v gorskem teku, dosega odlične uvrstitve brez odvečne kemije. Prehranski dodatki, posebno za mlade špor-tnike, niso primerni, ker prezgodaj odvračajo pozornost od bistvenega k nebistvenemu, ali kot je rekel kolesarski šampion Lance Arm-strong: »Vsi me sprašujejo, kaj jem, redko kdo me vpraša, kako treniram.«

Naravni ogljikovi hidrati z nizkim glike-mičnim indeksom so idealna hrana vsakega športnika, saj imajo poleg dolgoverižnih ogljikovih hidratov tudi precej vitaminov, mineralov in tudi veliko aminokislin, tudi slavnih (leucin, izoleucin, valin) BCAA, ki jih zelo veliko športnikov brez potrebe jemlje v obliki dragih tabletk. Problem je, ker sodobna prehrana premalo pozna omenjene izdelke, ki zahtevajo nekoliko daljšo pripravo, saj je priprava različnih kaš (prosene, ječmenove, ovsene, žgancev, koruze, riža ipd.) bolj zamu-dna kot hitro pripravljena hrana, ki nas sicer preobremeni s soljo, enostavnimi sladkorji in nasičenimi maščobami. Vsak športnik bi moral ugotoviti, glede na šport, ki ga trenira, indivi-dualne potrebe po polisaharidih, proteinih in nenasičenih maščobah, ob nadzoru telesne teže in krvne slike.

Enostavnih sladkorjev bi se morali vsi izo-gibati in so dovoljeni samo v regeneracijskem oknu prve pol ure po intenzivnem naporu. Namesto sladkanih pijač priporočam kozarec vode večkrat na dan z nekaj limoninega soka, ki poskrbi, da se izognemo zakisanosti telesa. Zaradi zapletenosti regulacije telesne teže je za mladostnike najbolje, da se z dietami (omeje-valnimi dietami in različnimi prepovedmi) ne ukvarjajo preveč, temveč da se, denimo, ob pre-veliki teži poveča telesna dejavnost. Preprosti

posegi v prehranjevalni režim niso učinkoviti, saj je poleg debelosti anoreksija nervoza lahko še težja težava mladostnika. Redna in zdrava prehrana, katere priprava zahteva več časa, namreč slej ko prej pripelje do idealne tele-sne teže, ki je primerna za določeno športno disciplino. Preden vam ponujajo obilo dragih prehranskih dodatkov, se mora vsak športnik kot tudi njegova družina poučiti o temeljnih načelih zdravega prehranjevanja in zdrave priprave hrane.

Medtem pa se vitamini v multivitaminskih ta-bletah v življenju ne srečajo z zunanjo okolico in imajo mnogo več stikov z epruvetami in elermajaricami, kot jih ima normalen človek v življenju. Ne vem, zakaj bi si torej predstavljali, da smo naredili ogromno za svoje zdravje, če smo zaužili nekaj kemično obdelane snovi. Pravzaprav vloga sadja in zelenjave ni le v tem, da nas oskrbita z vitamini in minerali, temveč sta tudi potrebno hranilo, polno ogljikovih hidratov in balastnih snovi. Tudi če uživamo multivitaminske pripravke, še ne pomeni, da lahko kar pozabimo na domače vrtnine. Seveda

je zgodba drugačna pri vrhunskem športu, pri katerem so zaradi velikih naporov potrebe po vitaminih in mineralih bistveno večje. Prepri-čana pa sem,da lahko normalno zdrav najstnik pridobi zadostno količino vitaminov zgolj iz naravnih virov.

Ne glede na vse skupaj pa zdravje še zmeraj ostaja osebna odločitev, pa naj oglaševalci tro-bijo eno, starši in zdravniki pa drugo. In nihče ti ne mora vsiliti, kako boš skrbel za svoje dobro počutje. Vsekakor si moramo zapomniti eno: zdravja se še ne da kupiti v trgovini in upam, da bo v prihodnosti tako tudi ostalo. 29

MLADI RAZMIŠLJAJO Katja Stanonik

Katja Stanonik

Eno jabolko na dan …

Ne boste mi pripisali odkritja nove znanosti, če vam povem, da sta sadje in zelenjava zdravi. In prav tako ne bom povedala nič novega, če začnem razpredati o pozitivnih učinkih vita-minov in mineralov na telo. A temu navkljub ne bi smeli pozabiti dobrega starega ljudskega reka, da eno jabolko na dan odžene zdravnika stran, mar ne. A kaj, ko je treba pojesti toliko jabolk, da vase vneseš primerno količino vitaminov. In pravzaprav so domača jabolka prepolna vse prej kot privlačnih barvnih od-tenkov, obenem pa so trgovinska pravi balzam za oči in bomba pesticidov za telo. In zakaj že bi se mučil z izbiranjem pravega sadja, ko pa lahko le z eno multivitaminsko tableto na dan izpolniš vse potrebe po vitaminih, vmes pa lahko neomejeno uživaš v pici, hamburgerju ali kebabu z mislijo, da tvoje telo kar poka od zdravja? Mamljivo, kaj ne?

Kakorkoli že, domače sadje, pa naj bo kakršnekoli oblike in barve, vendarle zraste na drevesu, za sintezo vitaminov v njem pa skrbijo sonce, dež in hranilne snovi v zemlji.

30

blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog

Aleš Peče

Prof. Nina Markun Puhan

Decembrsko razmišljanje

Milena Aras Harpf

Spoštljivo do doseženega

30

December je poseben, pravljičen mesec, je mesec obdarovanj in vonja po cimetu, (pre)sladkem vročem čaju, sveže pečenih piškotih in drugih prazničnih dobrotah, pa tudi mesec dobrih želja: želja po zdravju, uspehih, po sreči, denarju ter dobri volji – precej več kot katerikoli drugi mesec v letu.

To je tudi čas, ko se zamislimo, kaj smo v preteklem letu doživeli, kaj smo se naučili novega, katere knjige smo prebrali, morda sprejeli pomembno odločitev ali naredili kakšen poseben korak, s katerim smo dolgo odlašali. December je čas, ko pomislimo, kaj smo naredili dobrega in kje smo ga polomili, slednje skušamo pozabiti čim hitreje. Zaželimo si darila, izdelajmo cilje za naslednje leto. Kajti v novem letu bo vse drugače. Žalostno je, če ne najdemo ničesar, po čemer bi si zapomnili leto, ki se končuje.

Novo leto je sicer čas, ko bi se moralo kar bliskati od novih zamisli, moral bi pisati o idejah, ki bi segale v visoke strokovne krožnice, a priznam, da tega ne zmorem. Morda je vzrok v moji udeležbi na srečanju kolegov iz JLA, s katerimi smo pred 42 leti ustanovili pevski zbor, ki deluje kar redno, da ga lahko omenim. Prijetni pevski nastopi in sklenjena prijateljstva delujejo še zdaj, čeprav bi imel dr. Herman Berčič nad mojim dejanjem najbrž manjše pomisleke. Ena izmed stvari, s katerimi pa bi se povsem strinjal z dr. Berčičem, je lik športnega učitelja (peda-goga) v očeh njegovih učencev, kolegov, nadrejenih in občasnih spremljevalcev njegovega dela. Nenapisani kodeks (opravičujem se, če sem ga v svoji nevednosti spregledal) dopušča vsakomur precej manevrskega prostora za svoje obnašanje. Gotovo niso športni pedagogi razdeljeni samo v tri ali štiri kategorije, v katerih se razvrščamo po svojem odnosu do dela, ter posebno odnosu do svojih učencev. V življenju sem se naposlušal prijateljev, znancev in strokovnih kolegov, ki so mi govorili, kakšna škoda je, da nisem končal študija športa, in kaj bi bilo, če bi bilo … Vem sam to, da mi je v življenju največ pomenilo prav to, kar se je dogajalo v telovadnici in na šolskem igrišču. Menim, da če tako razmišljaš, ne more biti nobenega dvoma. Tudi ne za novo leto, ko z nostalgijo zreš v preteklost.

Menim, da toliko, kot vrača delo z učenci, ne daje nobeno drugo delo. Zaradi svoje pomanjkljive formalne izobrazbe so mi morda manjkala določena znanja, pa kakšen papir z žigom, a sem se vseeno med delom naučil tisto, česar pri študiju ni mogoče pridobiti. Srečeval sem čudovite študente, ki so bili skoraj neuporabni za delo v šoli, in marsikdaj koga, ki ni naredil šole, pa je bil zelo nadarjen za

delo z učenci. V minulih desetletjih svojega dela sem se naučil neke obrti, a, žal, moram priznati, da za moje delo ni bilo kakega posebno močnega kupca ali povpraševanja. To razmišljanje najbrž ni v skladu z doktrino, a ko berem pogovore z mladimi športniki, ki imajo bolj ali manj vsi pred očmi študij na Fakulteti za šport, sem prepričan, da bo v šolo prišlo še veliko takih športnih pedagogov, ki ne bodo imeli pravega veselja za delo v šoli. Tega sicer še ne znam povezati z novim študijskim programom, ki bo po novem izobraževal samo športne pedagoge za delo v šoli, a o tem morda kaj več v prihodnje. Skratka, brez tega, da imaš rad učence in da uživaš v tem, da zapravljaš čas v šoli z njimi, ni možnosti, da bi delo športnega pedagoga opravljal dobro.

Ker sem že v pokoju, je normalno, da se kdaj pa kdaj od svojih znancev tudi poslovim. Decembra sem se od svoje prve delovne kolegice gospe Mete Krstič, s katero sem poučeval v daljnih letih 1966, 1967 na Osnovni šoli Danile Kumar v Ljubljani. V krogu nekdanjih kolegov smo obujali spomine na tiste čase, ko so bile razmere v materialnem smislu bistveno skromnejše, odnosi v vseh smereh pa bistveno bolj neposredni. Šport ni bil le eno izmed področij življenja šolarjev, ampak je zavzemal bistveno večji in pomembnejši prostor v njihovem doživljanju. Morda skoraj tako velikega, kot si nekateri strokovnjaki danes predstavljajo, ko ugotavljajo, da je interes učencev za šport še vedno pred drugimi predmeti in interesnimi dejavnostmi. Menim, da to ne drži več, vsekakor pa je tako dojemanje športa otrok zelo vprašljivo. Ob slabih delovnih razmerah je učiteljeva domišljija oziroma »ustvarjalna« domišljija delovala s polno paro. Jesenski kros smo ne le enkrat tekli bosi ali v dežju, pa ni bilo nikogar od staršev, ki bi se znašal nad nami.

Sčasoma bomo morali postati v šoli, še bolj pa pri športni vzgoji, samozavest-nejši. Učitelji so izšolani za delo z učenci in za svojimi dejanji in ravnanji tudi stojijo. To pomeni, da svoja ravnanja z lahkoto utemeljimo in pri njih vztrajamo. Moti me prepogosto obrambno vedenje, ki dopušča občasen dvom v naše stro-kovno delo. Dobro pripravljeno delo in dobro premišljena dejanja dopuščajo samo morebitno pojasnjevanje, ne pa umika. V svojem delu naj bi bil učitelj

Že od začetka, odkar spremljam otroke na tekmovanjih, tudi fotografiram. Fotografije spravim na disk računalnika in jih včasih celo pogledam. Ko pride v moj arhiv kakšna nova fotografija, se mi včasih zazdi kot popoln deja vu – že nekoč videno. Zelo pogosto so na stopničkah isti tekmovalci, ki sem jih posnela pred petimi leti ali še prej. Nekoč so bili na stopničkah otroški obrazi, nekoliko drugačne pričeske, ožja ramena, zdaj pa kimono polnijo že bolj razviti fantje. Cicibani in dečki sčasoma postajajo kadeti in mladinci, dekleta pa včasih stopijo na zmagovalni oder tudi subtilno naličena, z urejenimi pričeskami, so prave lepotice, kljub temu da se ukvarjajo z borilnim športom. Dokaz več proti vsem, ki (napačno) menijo, da ženski judo ni združljiv z ženstvenostjo in z borilnim športom.

Ne vem, ali bi morala biti presenečena, da so na stopničkah zmeraj isti tekmovalci in tekmovalke. Včasih ugotovim, da nekoga ne srečujem več na tekmovanjih, ker se je nehal ukvarjati z judom, občasno kdo zamenja kategorijo

in včasih traja nekaj časa, dokler se znova ustrezno ne zredi ali dozori, da se vrne k svojim nekdanjim dosežkom v tekmovalnem vrhu. Z leti nekateri tako temeljito zamenjajo kategorijo, da se z mladostnimi vrstniki ne srečujejo več, čeprav so imeli z njimi dolgotrajne boje in smo že vsi vedeli, kdo približno se bo boril za medaljo. Čez leta se srečujejo samo na ogrevanju. Zanimivo, zma-govalec novoletnega pokala v Celju je čez šest let osvojil bron na državnem srednješolskem prvenstvu, deklica, ki je bila druga na Jesenicah leta 2006, pa zastopa slovenski judo na MEP.

Še živo se spomnim prvega tekmovanja na državni ravni, katerega se je udeležil mlajši sin. Bil je bolj droben, ko je sedel ob blazini, vsi nasprotniki so se mu zdeli pravi velikani. Bil je zagrizen in zelo ponosen na prvo osvojeno »veliko« bronasto medaljo. Še danes, pet let kasneje, natančno ve, s kom vse se je boril, kakšni so bili meti in kako se je vse končalo.

Presenetila me je skoraj povsem enaka fotografija, posneta oktobra 2011, na državnem srednješolskem prvenstvu. Na stopničkah so isti fantje in tudi vrstni red je podoben.

Očitno je, da uspehi v športu ne pridejo čez noč, a prav tako je očitno, da se že pri prvih tekmovalnih korakih opazi usmerjenost k vrhu. Tudi to je lahko dokaz, da je treba mlade športnike spodbujati že na začetku njihove poti, kot mladostnike, ne pa da športnike opazimo samo takrat, ko pridejo v svetovni

Pedagoški Eros je zanimivo božanstvo …

31

blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblog

31

dovolj avtonomen, tudi v odnosu do svojega ravnatelja. Samo tako lahko učitelj športa doseže svojo strokovno avtoriteto. Zagotovo pa brez dela na dolgo razdaljo, brez primernega odnosa do učencev in mnogo, mnogo ur dela ne bo šlo.

Pri čemer pa naj »ta pravi« športni pedagogi, ki ne delajo tega samo zaradi sebe in svojega razgibavanja, računajo, da jih pri vsem tem dolgo, dolgo časa ne bo nihče opazil, kaj šele nagradil, in da vsa žlahtnost našega dela ostane največkrat le kot dober občutek med učiteljem in učencem. To zagotovo drži, lahko pa preverite v praksi. Pedagoški Eros je zelo zanimivo božanstvo, ki se ne prikaže vsakomur.

vrh v članski konkurenci. Zelo pomembno in potrebno je, da vemo, da imamo tudi prostor, kot je, denimo, revija Šport mladih, v kateri je možno mlade nadobudneže pohvaliti, prepoznati njihove zmožnosti, ovrednotiti njihove dosežke ali zapisati zgodbo o mladih in uspešnih športnikih. A v tem pogledu bi morali dajati spodbude trenerji, starši, ljubitelji, navduševati vse naštete, da tudi sami kaj napišejo ali pa prepustiti to nalogo kar športnikom samim. Saj so vendar vsi pismeni.

Napačno se mi zdi razmišljanje, da dosežki pri mlajših ne štejejo. Le kdo si je izmislil to trditev? Menim, da so pomembne vse drobne zmage na poti do nekega večjega in kakovostnejšega cilja. Če, denimo, Jožica Svečak, nekoč uspešna tekmovalka Sankaka in zmagovalka OFEM v Esbjergu, ne tekmuje več, to še ne pomeni, da nekdanjo najstnico ta uspeh osebnostno ni zaznamoval za vselej.

Zakaj bi v nič dajali dosežke v mladinskih konkurencah, zakaj se ne bi primerjali z vrstniki in ob uspehih razmišljali, kaj je treba narediti, da bi mladi napredovali tudi v prihodnje? Vsak razvoj ima svoje zakonitosti, preskakovanje na starostni in kakovostni lestvici pogosto pripelje do neželenih posledic.

Samo če se strinjamo, da so bolj kot trenutni uspeh pomembni celosten osebnostni razvoj, delovne navade, tehnični razvoj v športu in podobne stvari, bomo dosežek mladih tekmovalcev cenili, brez pretiravanja, vendar še zmeraj spoštljivo do doseženega.

Letos me je december, za razliko od zadnjih dveh ali treh decembrov, zopet posrkal v vsej svoji prazničnosti. Začelo se je s knjižnim sejmom – z velikim dogodkom, na katerem se je tudi letos izkazalo, da še zmeraj veliko ljudi za knjige in branje najde čas in tudi denar. To je dobro znamenje. Nadaljuje se s praznično okrašenim mestom in ulicami, izbiro daril, svečk, lučk, smrečice, drobnih malenkosti. Brez vsega tega december ne bi bil pravi.

Toda kot že nekajkrat pogrešam pravljičnost, ki jo pričara sneg. Pogre-šam spokojnost sneženja, ko se vrvež in hitenje tudi v mestu upočasnita. Še avtomobilom se ne mudi več. Ogenj in toplota v peči dajeta vzdušju še večjo domačnost in pomenita, da nam gre dobro. Letos pogrešam škripanje snega pod škornji, zasnežena drevesa in strehe na hišah, gazenje po celem snegu, tudi jutranje ‚kidanje‘, ko poklepetamo s sosedi še o čem drugem, kot je vsakodnevni mimogrede izrečeni ‚berdan‘.

December je tudi čas, ko v kleteh poiščemo sani, alpske, turne, tekaške smuči, snežne deske, krplje, drsalke in še vso ostalo zimsko kramo, da lahko uživamo v zimskih radostih takoj, ko zapade prvi (ali umetni) sneg. Če samo pomislim, koliko alpskih smuči sem zamenjala od takrat, ko sem se naučila prvih zavojev do danes: od takih brez robnikov, na ‚zajlo‘, prek različnih vrst lesenih, s pritrjenimi robniki, pa do najnovejših modelov.

Z zarezno smučarsko tehniko smo, saj ni šlo drugače, kupili tudi novo smučarsko opremo.

Zanimivo je, da nekatere novosti, predvsem tehnične, dokaj hitro sprejmemo – mobilni telefoni, računalniki, daljinski upravljavci, televizije, kamere, različni aparati v kuhinji, kopalnici, dnevni sobi ali delavnici … Sodobna tehnologija nam omogoča lažje in udobnejše življenje. Kakovostna in udobnejša športna obutev, oblačila, druga športna oprema pa tudi večji užitek in učinkovitejše ukvarjanje z izbranim športom. Težko si predstavljamo nekoga, ki bi smučal na bloških smučeh, če ne gre za prireditev, namenjeno obujanju tradicije in spominov na bloško smučanje.

Toda zakaj se toliko počasneje ‹primejo› novosti in spremembe na nekaterih drugih področjih in zakaj se toliko ljudi izogiba spremembam na področju poučevanja in učenja? Nekateri prisegajo na preverjene prijeme poučevanja in podajanja znanja, kot se je to počelo, ko so bili sami učenci: »Če je delovalo pred dvajsetimi leti, bo tudi prihodnjih dvajset.«

Si predstavljate, da bi učili otroke smučati na smučeh brez robnikov, ki se zapenjajo ‹na zajlo›, v smučarskih čevljih na vezalke in pumparicah? Naj bo novo leto 2012 srečno in v koraku s časom.

Na tej stari fotki – Državno za mlajše dečke leta 2007- je zmagal Tilen Semenič (je žal nehal tekmovati), drugi je bil Besard Zenuni (zmagovalec na SŠ do 60), tretji pa Luka (3. do 60) in Jaka Feist (2. do 55) na srednješolskem prvenstvu 2011

32

Po Sloveniji

Kaja Debevec – druga atletinja v državi

LJUBLJANA, 11. november – Pod okriljem Atletske zveze Slovenije je potekala razglasitev najboljših atletov Slovenije za leto 2011. Med pionirkami se je na 2. mesto uvrstila Kaja De-bevec, ki je pomembne uspehe dosegla pod trenerskim vod-stvom dr. Branka Peternelja. Kaja, ki trenira že štiri leta, je v minuli atletski sezoni dokazala, da je v svoji starostni kategoriji nepremagljiva v teku na 60 in 100 m, uspešno pa je tekmovala tudi v teku na 200 m in v štafeti 4 x 100 m. Na zmagovalnih stopničkah ni stala samo v pionirski konkurenci, ampak tudi v konkurenci mlajših in starejših mladink, uspešno pa se je preizkusila celo med članicami.

Na finalu osnovnošolskega državnega posamičnega prvenstva, na katerem je zastopala Osnovno šolo Antona Globočnika iz Postojne, je 1. junija 2011 postavila državni rekord (7,72 sek) v teku na 60 m (učenke 3. triletje). V isti disciplini pa je že štiri leta nosilka državnega dvoranskega rekorda v kategoriji U-12. Bila je tudi državna rekorderka v kategoriji U-14.

Od leta 2010 je članica pionirske in mladinske državne reprezentance. Letos je uspešno nastopila v četveroboju v Osijeku, v katerem je bila

druga, na tekmovanjih Alpe-Adria v italijanski Gorici in v peteroboju reprezentanc v Nitri na Slovaškem, v katerem je premagala vse tekmece. V šolskem letu 2010/2011 je bila tudi najuspešnejša tekmovalka na po-samičnem državnem prvenstvu za osnovne šole, uspeh pa je ponovila tudi jeseni na ekipnem državnem prvenstvu za srednje šole.

Na prestižno priznanje in kristalno nagrado sta ponosna tako Kaja kot njen dosedanji trener dr. Branko Peternelj, ki je pred dobrimi štirimi leti edini opazil velike Kajine zmožnosti in ji ponudil strokovno vodenje. Priznanje je za Kajo motivacija za nadaljnje športno udejstvovanje, dr. Peternelju, ki je ta mesec končal svojo bogato kariero športnega pedagoga in trenerja, pa veliko zadoščenje za dobro opravljeno delo.

RITMIKA

30 let KRG Moste in novoletni pokal

LJUBLJANA, 4. december – Športno društvo Moste je v znamenju 30-letnice KRG Moste izpeljalo tradicionalni XXII. novoletni pokal v ritmični gimnastiki, na katerem je nastopilo sto tekmovalk iz enajstih držav.

Začetki KRG Moste segajo v leto 1981, ko je smernice panoge zastavila dr. Branka Vajngerl, dolgoletna trenerka kluba in priznana sodnica, ki je sodila tudi na OI v Atlanti leta 1996. Njeno delo so prevzele Olga Mancevič ter nekdanji uspešni tekmovalki Ana Kokalj in Tina Čas. Še v Jugoslaviji so moščanske barve uspešno zastopale Vesna Gregori, Urška Lomšek, Svetlana Stanič, Alenka Ružič, Erika Rakuša in mnoge druge. Z uspešnimi nastopi se lahko pohvali tudi mladi rod, Pia Arhar, ki se je udeležila dveh svetovnih in evropskega prvenstva, in obetavna Sara Kragulj, ki se je na mladinskem evropskem prvenstvu uvrstila na 11. mesto, kar je najboljši slovenski dosežek na mladinskih evropskih prvenstvih.

Na novoletnem pokalu 2011 so bile uspešne tudi naše tekmovalke, predstavile so se v vseh kategorijah – od najmlajših deklic pa do članic. Pri članicah je slavila Rusinja Elizaveta Petrušina, tretja je bila reprezentantka Pia Arhar. Pri mladinkah sta bili v ospredju Rusinji Ekaterina Kuvaldina in Elizaveta Nikulini, najuspešnejša slovenska reprezentantka je bila Sara Kragulj, ki se je uvrstila na 4. mesto. Med kadetinjami je zmagala slovenska reprezen-tantka Karmen Petan.

PLES

DP v R‘n‘R TRŽIČ – Po jubilejnem 20. državnem

prvenstvu v akrobatskem rock and rollu 21. maja 2011 je Plesnemu klubu Tržič zaupana tudi organizacija Mednarodnega tekmovanja v akrobatskem rock and rollu, ki je bilo uspešno tudi za domače tekmovalce in tekmovalke.

Na večernem finalu v dvorani Tržiških olimpijcev so množico gledalcev navdušili nastopi plesnih parov iz Bosne, s Hrvaške in iz vseh šestih klubov iz Slovenije. Program so popestrile plesne skupine PK Tržič. Najmlajši plesalci od treh do šestih let, ki vadijo v skupinah v tržiških vrtcih, so očarali s svojo prisrčnostjo. Zanimiv je bil nastop začetne skupine petletnikov v r›n›r, ki so s svojim nastopom potrdili, da je ples doma v Tržiču. Skupina hip hopa je ogrela s svojo energijo, skupina Break dance in elektric pa je navdušila mlado in staro. Tekmovalci in nastopajoči so člani PK Tržič, prav tako so vzorni učenci iz Tržiča, Križ, Bistrice in Kranja, nekateri pa prihajajo v klub iz Bio-tehničnega centra Strahinj. Barve PK Tržič je na DP zastopalo sedem plesnih parov med mlajšimi in starejšimi mladinci, veliko tekmovalcev pa je bilo v mini kategorijah. Zasluge za odlično organizacijo DP gredo tržiškemu trenerju Juretu Markiču, nekoč uspešnemu plesalcu r‘n‘rolla, ki svoje plesno znanje uspešno prenaša na mlajše, pa pove-zovalcu prireditve Marku Hrenu, lokalni skupnosti in sponzorjem.

33

Liza Jovanovič GIB Šiška7desetplusdesetplusdeset10 +Kot navita ura …

Decembrsko šolsko državno prvenstvo v akrobatiki v Kopru, na semedelski Osnovni šoli Dušana Bordona, v majhni in lični prenovljeni telovadnici je bilo veliko gimnastično druženje. A v skoraj peturnem programu ni šlo, da se tekmovalci pred in po svojih nastopih ne bi dolgočasili. Liza Jovanovič, učenka 4. razreda z Osnovne šole Vanetina Vodnika v Ljubljani, si je na prostoru za ogrevanje, na katerem so bile v velik kvadrat zložene tanke oranžne blazine, zase in za prijateljico izmislila gimnastično igrico. Pravila so bila preprosta: to, kar je naredila sama, je morala za njo ponoviti Inti. Začeli sta s stojo na rokah, ki sta jo kmalu oplemenitili z obrati, sledili so premeti vseh mogočih spretnosti, z dotikom tal z rokami in brez dotikov. Kot naviti uri sta se brez premora podili prek mehkega oranžnega kvadrata in na koncu vselej izpeljali skok. Zmeraj malo drugačen, rokavi dresa so jima frleli na vse strani. To, kar je naredila Liza, je takoj za njo ponovila še Inti, v vse smeri, če sta le imeli malo prostora. Igra je trajala vsaj pol ure. Gimnastični trenerji bi zagotovo potrdili, da je bil to že majhen gimnastičen trening.

Majhen, kajti Liza je povedala: »Že štiri leta treniram v GIB Šiška, vsak dan po tri ure in pol.« Ko je pripovedovala, se je še bolj vzravnala, kot znajo telovadke. V svojem razredu sploh ni edina, ki vse to zna, poleg nje je v razredu še sošolka, ki prav tako trenira gimnastiko. Kaj vse zna Liza? Večkrat je globoko zajela sapo, kajti naštevanje je bilo dolgo in temeljito: »Znam že veliko. Na parterju most naprej in nazaj, premet naprej, kolo brez opore z rokami, rondat premet s skrčenim saltom nazaj, sklonjeni in stegnjeni salto nazaj, na gredi most naprej in nazaj, pa stojo, kolo in salto naprej, na bradlji sklopko, stojo, veletoč, na preskoku premet in rondat čez konja, zdaj se učim cukaharo … pa tako naprej,« je končala naštevanje in še povedala, da je njen trener Urban Sever.

Zala večere preživlja s prijateljicami, skupaj hodijo v kino. Športnica z odgovori ni bila v zadregi, niti takrat, ko je govorila o svoji ljubezni do knjig. »Sovražim branje. Zadnja knjiga, ki sem jo prebrala, so bile Mislice Ferija Lainščaka za Cankarjevo priznanje. Ni mi bila všeč, nič mi ni bilo všeč. Sovražim ljudske pravljice. Všeč so mi pravljice o športu.« Pravljice o športu? »Veliko jih imam doma,« je dejala, a na koncu pogovora sva se le domenila, da ima doma veliko knjig o športu: o gimnastiki, o nogometu, o golfu, o ritmični gimnastiki in o plavanju …

Liza je povedala, da zna dobro plavati, za odlično oceno je naštela vse plavalne sloge, ki jih tudi sama obvlada, tudi delfinčka: »Sem se ga naučila pri očetu. Trenirala sem plavanje in tudi atletiko, pa mi ni bilo všeč. Tudi pozimi sem hotela biti venomer v vodi. Tega sem se naveličala in sem se prepisala h gimnastiki.«

Inti Puštreven, Zalina prijateljica pri igri, je telovadka v GD Zelena jama in učenka Osnovne šole Vodmat v Ljubljani, trenira pri Nani Mavrič. Bila je bolj skrivnostna: »Z Lizo sva pri-jateljici, ampak ne tekmujeva skupaj,« o šolski tekmi pa je še pristavila, »ja, rada tekmujem.« Res, Lizi in Inti nikoli ne muči dolgočasje.

Anketa – naj atlet AZS v letu 2011

LJUBLJANA – Atletska zveza Slovenije je podelila priznanja svojim najboljšim atletom in atletinjam. Med starejšimi mladinci so to: Žan Rudolf (Mass, trener Svjetlan Vujasin), Tomaž Rozmarič (Pan), Jaka Muhar (SAT), Nejc Ple-ško (Mass), Jaka Žulič (Krka), Miha Ambrožič (P Mb), Jan Dovč (Mass), Mitja Lindič (Kro); med mlajšimi mladinci: Robert Renner (KLC, trener Milan Kranjc), Jan Petrač (Mass), Luka Žontar (Mass), David Kastrevc (Krka), Žan Brus (P Mb), Jan Kramberger (ASB), Blaž Zu-pančič (Mass); med pionirji: Matija Muhar (Sat, trener Jožef Satler), Kristian Grunfeld (Mass), Jan Luxa (Mass), Primož Fank (Šta), Luka Jereb (KLC), Bor Grdadolnik (Žiri), Ambrož Tičar (Bre), Nace Pleško (Mass), Jaka Zupan (TKr).

33

DP na velodromuKRANJ, 11. novembra - Na velodromu v Stražišču je bilo DP za mlajše

in starejše mladince, ki so se pomerili v sedmih disciplinah. Najuspešnejši so bili kolesarji Save, ki so osvojili sedem naslovov, tri so odnesli domov Primorci iz moštva HIT Casinos Nova Gorica in kolesarji Radenske KD Življenje, en naslov pa je pripadel novomeški Adrii Mobilu.Mlajši mladinci

500 metrov dolgo vožnjo:1. Kristjan Kumar (HIT Casinos NG), 2. Žige Demšarja, 3. Gašper Katrašnik (oba Sava). Zasledovalna vožnja na 2000 m: 1. Gašper Katrašnik (Sava Kr), 2. David Per Adrie Mobil, 3. Blaža Šuštar (Radenska KD Življenje). Sprint na 200 m: 1. Žiga Demšar, 2. Gašper Katrašnik (oba Sava Kr) , 3. Alexander Peter (Adria M). Ekipni olimpijski sprint: 1. HIT Casinos Nova Gorica (Žan Jerkič, Kristjan Kumar in Luka Čotar), 2. Adria Mobil (Jon Božič, David Per in Alexander Peter), 3. Ra-denska KD Življenje (Blaž Šuštar, Žiga Ručigaj in Jošt Merčon). Vožnja na razdaljo: 1. Gašper Katrašnik (Sava Kr), 2. Alexander Peter (Adria), 3. Blaž Šuštar (Radenska KD Življenje). Vožnja na točke: 1. David Per (Adria) 13, 2. Blaž Šuštar (Radenska), 3. Gašper Katrašnik (Sava Kr)11. Ekipna vožnja: 1. Sava Kranj (Gašper Katrašnik, Blaž Klemenčič, Jernej Švab in Miha To-

mažin), 2. HIT Casinos Nova Gorica (Žan Jerkič, Kristjan Kumar, Luka Čotar in Filip Šušmel), 3. Adria Mobil (Jon Božič, Denis Kebelj, Domen Novak, David Per).Starejši mladinci

Vožnja na čas: 1. Martin Otoničar (HIT Casinos Nova Gorica), 2. Doron Hekič (Radenska KD Življenje), 3. Nace Korošec (Sava Kranj). Zasledovalna vožnja 3 km: 1. Doron Hekič (Radenska KD Življenje), 2. Mateja Mohoriča (Sava Kranj), 3. Luka Pibernika (Radenska KD Življenje). Sprint na 200 m: 1. Nace Korošec, 2. Patrik Gabrovšek (oba Sava). 3. Martin Otoničar (Hit), 4. Blaža Žaklja (Radenska KD Življenje). Olimpijski sprint: 1. Savi iz Kranja (Matej Mohorič, Patrik Gabrovšek in Nace Korošec), 2. HIT Casinos Nova Gorica (Martin Otoničar, Vid Jejčič in Tadej Lemut), 3. Adria Mobil (Gregor Bučar, Klemen Kuhar in Uroš Repše). Vožnja na razdaljo: 1. Matej Mohorič, 2. Nace Korošec, 3. Tadej Logar (vsi Sava Kranj). Vožnja na točke (30 krogov): 1. Luka Pibernik (Radenska KD Življenje) 13 točk, 2. Patrik Gabrovšek (Sava Kranj) 9, 3. Blaž Žakelj (Radenska KD) 8. Ekipna vožnja: 1. Radenska KD Življenje (Luka Pibernik, Doron Hekič, Tadej Hiti in Jure Mišku-lin), 2. Sava Kranj (Matej Mohorič. Patrik Gabrovšek, Matej Razingar in Nace Korošec), 3. HIT Casinos Nova Gorica (Martin Otoničar, Vid Jejčič in Tadej Lemut).

Najboljše starejše mladinke so: Barbara Špiler (Bre), Alja Sitar (Dom), Maruša Černjul (Kl Ce), Sara Berčan (Mass), Joni Tomičič Pre-zelj (Mass), Monika Lebeničnik (KLC), Laura Strajnar (Mass); mlajše mladinke: Eva Vivod (P Mb, trener Rudi Vivod), Eva Trošt (Mass), Anja Benko (Pan), Maruša Mišmaš (Špela), Manca Šepetavc (Mass), Claudia Štravs (Kro), Veronika Podlesnik (ASB) in Katja Zof (Špe-la), Dorotea Rebernik (Šta), Tina Slejko (Go); pionirke: Tina Božič (ASB, trener Boštjan Fri-drih), Kaja Debevec (Mass), Veronika Domjan (Pt), Ina Kruljac (Šen), Ana Noner (KAŠ), Sara Jesenko (Žiri), Maja Maver (P Mb), Martina Jan (Vrh), Nika Peček (Mass).

Tina Božič

Z leve: Liza in Inti

34

izID

iiz

IDi

izId

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

BIATLON

DP v šprintuPOKLJUKA, 4. decembra – Državno prvenstvo v biatlonu, šprint. Čeprav na Rudnem polju letos še ni bilo snega niti za vzorec, pa so organizatorji vendarle posuli tekmovalni poligon z umetnim zasneževanjem. Izidi, starejši mladinci: 1. Primož Pančur (Ihan), 2. Miha Dovžan (Gorje), 3. Vid Zabret (Ihan), 4. Juš Kolarič (Brdo), 5. Miran Majer (Ihan). Mlajši mladinci: 1. Jure Ožbolt (Kovi-noplastika Lož), 2. Matevž Zlatnar (Ihan), 3. Žan Petrinčič (Kovinoplastika Lož), 4. Jure Dovžan (Gorje), 5. Primož Vampelj (Kovinoplastika Lož), Starejši dečki: 1. Luka Plahuta (Bohinj), 2. Luka Kenda (Gorje), 3. Nace Žnidaršič (Kovinoplastika Lož), 4. Valter Hudovernik, 5. Rok Kenda, 6. Kristjan Bergant (vsi Gorje), 7. Timotej Težak (Brdo), 8. Luka Pogačnik (Gorje), 9. Jaka Parkelj, 10. Luka Naglič (oba Ihan), 11. Andraž Černi (Gorje), 12. Gregor Babič (Ihan). Mlajši dečki: 1. Blaž Debeljak (Bohinj), 2. Žiga Špelič, 3. Jernej Globočnik (oba M Kr), 4. Mitja Mandič (Brdo), 5. Matic Repnik, 6. David Parkej, 7. Lovro Planko (vsi Ihan), 8. Vid Kočevar (Kovinoplastika Lož).

14:16, 19:20, 36:14), Union Olimpija : Geoplin Slovan 88:64 (29:18, 20:8, 16:22, 23:16), 2. Krog - Geoplin Slovan : Parklji A 90:48 (21:14, 22:12, 20:12, 27:10), Union Olimpija : Rogaška Crystal 77:71 (16:26, 13:15, 23:17, 25:13), 3. Krog - Union Olimpija : Parklji A 75:51 (17:9, 21:12, 15:20, 22:10), Geoplin Slovan : Rogaška Crystal 84:58 (21:21, 15:17, 24:8, 24:12). Naj, igralec: Elvis Kerič (GS), strelec: Elvis Kerič (GS), obramba: David Drame (RC), peterka: Žan Djogić (UO), Dejan Milanković (UO), Elvis Kerič (GS), Tadej Tabak (RC), Deni Bajrič (P). U. Olimpija: Luka Dončič, Dejan Milanković, Aljaž Stopar, Žan Djogič, Miha Kraljevič, Marko Travica, Erik Kralj, Nikola Todorovič, Žan Mark Šiško, Žiga Jurček, David Ruzmič, Maks Tomažin, trener Rok Dežman.Geoplin Slovan: Nik Božič, Timotej Čelesnik, Aldin Muha-removič, Jan Leskovar, Gaber Širovnik, Bor Mirkovič, Žiga Vičič, Andrej Kušar, Žan Balen, Adis Kapič, Rok Jamnik, Arne Tajnik, Vid Borštner, trener Matic Trampuš, pomoč-nika Miha Brodnik in Uroš Ivančič. Rogaška Crystal: Tilen Brglez, Niko Zorin, Žiga Švigelj, Patrik Tabak, Dejan Boršič, Benjamin Čebular, Jan Kaučič, Niko Volarič, Vito Podgoršek, Kristjan Drofenik, Tadej Tabak, Alen Fideršek, David Drame, trener Peter Markovinovič. Parklji A: Deni Bajrič, Sebastjan Markoja, Voranc Mauhler, Nejc Pavlič Damjan, Martin Draksler, Luka Kureš, Dejan Dojčinovski, Peter Papič, Rok Belingar, Jan Abram, Aljaž Novinec, Miha Novak, Marko Savič, trener Jure Vidmar.

Deklice U14 - v končnici NovmeščankeGROSUPLJE, 18. decembra – Športna dvorana OŠ Brinje, finalni turnir četverice za naslov državnega prvaka. Vrstni red: 1. Krka, 2. Grosuplje, 3. Konjice, 4. Odeja. Izidi, polfinale: Krka : Odeja 62:50 (17:5, 17:14, 17:17, 11:14), Grosuplje : Konjice A 78:67 (17:14, 24:15, 20:17, 17:21), za 3. mesto: Konjice : Odeja 75:60 (15:17, 27:14, 20:14, 13:1), za 1. mesto: Krka : Grosuplje 64:62 (12:21, 20:11, 16:22, 16:8). Naj, igralka: Maruša Seničar (K), strelka: Maruša Seničar (K), skakalka: Pia Prašnikar (O), peterka: Katja Cesar (K), Maruša Seničar (K), Zala Lešek (G), Špela Hatunšek (Ko), Pia Prašnikar (O).Krka: Kaja Galič, Manja Može, Maša Abunar, Maruša Seničar, Urška Šetina, Ana Hrovat, Nika Koračin, Lorena Mikič, Tinkara Zoran, Katja Cesar, Dora Klobučar, Nadja Fajfar, Špela Matkovič, trener Sašo Rebernik, pomočnika: Anže Strmec in Slavko Seničar.Grosuplje: Lea Mehle, Urška Zaletelj, Laura Kosi, Maša Gabrijel, Eva Jamnik, Eva Grubelič, Neža Potokar, Polona Azarov, Zala Lešek, Ana Plevnik, Teja Goršič, Nika Ilovar, trener Luka Hrovatin , pomočnik Luka Sterle.Konjice: Zala Žužek, Nuša Sevšek, Špela Hatunšek, Tina Rap, Anja Lešnik, Nikita Adamič, Kaja Klokočovnik, Nina Gošnjak, Eva Brdnik, Tea Ramšak, Tanita Krajnc, Maruša Podgrajšek, trener Stojan Fink, pomočnica Iva Klančnik.Odeja: Alma Potočnik, Hana Tavčar, Katja Frlic, Pia Pra-šnikar, Lara Prašnikar, Špela Vodnik, Neža Šmid, Vanesa Gulan, Ana Brdnik, trenerka Klavdija Oblak.

NAMIZNI TENIS

Prvi TOP za kadete in kadetinjeLOGATEC, 3. decembra – Prvi TOP za kadete in kadetinje. Kadetinje, prva kakovostna skupina: 1. Zala Veronik, 2. Nika Veronik (obe Fuž), 3. Gaja Paradiž (Muta), 4. Tamara Pavčnik (Hrast), 5. Tjaša Mihevc (Logat), 6. Nika Naglič (Muta), 7. Anja Bezjak (Pt), 8. Ana Ristevski (Vesna Lj). Druga kakovostna skupina: 1. Julija Kelečevič (Loga), 2. Nina Štular (Križe), 3. Ana Mlavašič (Vesna), 4. Katarina Sterchi (Arrigi), 5. Simona Soldat (PP Rak), 6. Kaja Okorn (Loga), 7. Nuša Tomis (Muta), 8. Pia Grm Urbančič (Pres). Tretja skupina: 1. Alja Benčina (KS), 2. Pija Mihevc, 3. Aleksandra Vovk, 4. Neža Vindiš (vse Logatec), 5. Anja Bolte (Križe), 6. Hana Čolič (Logat), 7. Špela Trelec (Ve-sna), 8. Živa Jereb (Pres).Kadeti, prva kakovostna skupina: 1. Darko Jorgič (Hrast), Deni Kožul (Logatec), 3. Erik Paulin (Arrigoni), 4. Mitja Pečnik (Sobota), 5. Aljaž Šmaljcelj (Krka), 6. Črt Grm Urbančič (Preserje), 7. Žiga Harnik (Muta), 8. Jan

Pleterski (Muta). Druga kakovostna skupina: 1. Damjan Zelko (Kema Puconci),2. Tilen Cvetko (Muta), 3. Dejan Krautberger (Muta), 4. Luka Norčič (Kema Puconci), 5. Peter Hribar (Krka), Jaka Strohsack (PP Rakek), 7. Miha Jamšek (Fužinar), 8. Nejc Matis (Kema Puconci). Tretja skupina: 1. Kristian Hren (Krka) , 2. Samo Stottl (Sobota), 3. Matej Germek (Arrig), 4. Davor Pejakovič (ISA), 5. Nejc Erjavec (Men), 6. Natan Urh (Hrast), 7. Aljaž Frelih (LJB), 8. Marcel Šegula (Pt).

SMUČARSKI TEK

Izbirna tekma v šprintu za MOIPOKLJUKA, 4. decembra – Ob biatlonskem državnem pr-venstvu je potekala tudi izbirna tekma v šprintu za izbor na olimpijske igre mladih, ki bodo februarja v Innsbrucku. Pri starejših mladincih je bil najhitrejši Miha Šimenc, sledijo: 2. Arh Gaber, 3. Miha Dolar, 4. Lovro Malnar, 5. Matic Slabe, 6. Matej Košir, 7. Peter Strgar, 8. Rožle Jereb. Pri mladinkah je bila najhitrejša Ana Marija Lampič, sledijo 2. Lea Einfalt, 3. Anja Žavbi Kunaver, 4. Tea Jelen.

Š O L S K A T E K M O V A N J A

PLAVANJE

DP v plavanju za OŠPPKRANJ, 23. novembra- Osnovna šola 27. julij iz Kamnika je izpeljala DP v plavanju za osnovne šole s prilagojenim pro-gramom. Tekmovanja je potekalo na 50 m prosto in 50 m prsno, ločenih po spolu in štafeti, nastopilo pa je več kot 90 učencev petnajstih šol. Udeležence je pozdravila ga. Ja-sna Lampe, ravnateljica osnovne šole 27. julij. Prireditev, ki je bila odlično organizirana, je potekala v športnem duhu in spletlo se je mnogo prijateljstev. Zmagali so najhitrejši, navdušili pa so vsi, saj so se trudili po svojih najboljših močeh in dosegli veliko osebnih rekordov. Tekmovanje so obiskali tudi vrhunski športniki Luka Špik, Jan Špik in Emil Tahirovič ter g. Uroš Vidmajer, vodja programov LPŠ na Zavodu za šport RS Planica. Ekipno: 1. OŠ Glazija 140,71, 2. OŠ Dečkova, Ljubljana 142,3, 3. OŠ Helene Puhar, Kranj 2 143,84, 4. OŠ Roje, Mengeš 157,38, 5. OŠ Helene Puhar, Kranj 1 172,48, 6. ZUJL Levstikov trg, Ljubljana 182,1, 7. OŠ P. Stražišarja, Jesenice 189,67, 8. ZUJL OŠ Levstikov trg, Ljubljana 192,38, 9. OŠ 27. Julij, Kamnik 230,7.Deklice, 50 m prosto: 1. Eleonora Kodele (ZJL Deckova Lj) 45,13, 2. Ajda Markon (HP Kranj) 51,71, 3. Jasmina Krajnc (Glazija Ce), 4. Sara Štefančič (MN Sonje) in Maja Tumpič (HP Kranj) po 53,8, 6. Lea Kranjc (CIRIUS Vipava) 1:37, 7. Izza Jarc (Roje) 1:38, 8. Maja Simonič (MN Sonje) 1:01,54, 9. Sonja Slanovič (Roje) 1:03,22, 10. Manuela Bajrič (ZUJL Levstikov t Lj) 1:07,34, 11. Tjaša Brdnik (HP Kranj) 1:12,12, 12. Jerneja Pezdir (ZUJL Levstikov Lj) 1:16,26. 13. Nina Zorko (ZJL Lj) 1:18,04, 14. Martina Milavec (ZUJL Levstikov Lj) 1:31,41, 15. Vanessa Barič (Cirius Vipava) 1:32,48. 50 m prsno: 1. Katja Verhovec (Litija) 1:02,0, 2. Alja Škof (Dečkova Lj) 1:06,06, 3. Ana Kolman (Levstikov Lj) 1:07,97, 4. Sabina Cimperc (CVIU Velenje) 1:08,34, 5. Ana Drolc (Glazija) 1:08,44, 6. Laura Derling (HP Kranj) 1:09,51, 7. Petra Stropnik (CVIU Velenje) 69,8, 8. Radojka Marjanac (PS Jes) 1:10,18, 9. Anja Klemenčič (OŠ Roje) 1:10,51, 10. Dia Baldič (AJ Radovljica) 1:10,91, 11. Tinkara Hržica (Glazija Ce) 1:12,0, 12. Ana Meke (Litija) 1:12,07, 13. Izza Novič (HP Kranj) 1:1275, 14. Martina Morela (ZUJL LČevstikov Lj) 1:14,43, 15. Anja Krajnc (CVIU Vel) 1:14,86, 16. Erika Klemenčič (HP Kranj) 1:14,78, 17. Eva Novak (ZJL Dečkova Lj) 1:17,24, 18. Sara Sarhatlič (PS Jes) 1:17,99, 19. Marjetka Zupančič (D Ketteja) 1:18,13, 20. Klara Kozamernik (J. Janežič) 1:18,36, 21. Denisa Omerovič (ZUJL Levstikov Lj) 1:26,53, 22. Karin Japelj (PS Jes) 1:32,56, 23. Irena Bergant (J Janežič) 1:46,31, 24. Dalila Markelj Rant (PS Jes) 1:48,85, 25. Dois Kemperle (27. Julija Kamnik) 1:51,35, 26. Azra Mustafoska (ZJL Dečkova Lj) 2:08,05, 27. Špela Hribar (27. Julija, Kamnik) 2:12,58, 28. Ines Jerovšek (D.

Mladinke: 1. Tina Mlakar (Kovinoplastika Lož), 2. Eva Urevc, 3. Neva Pančur (obe Gorje), 4. Anthea Grum (Ihan), 5. Gabriellla Cigana (Avstralija), Starejše deklice: 1. Urška Poje (Kovinoplastika Lož), 2. Polona Klemenčič, 3. Nina Klemenčič, 4. Tjaša Trampuš, 5. Nina Zadravec (vse Merkur Kranj), 6. Maša Bahovec (Ihan), 7. Rozalija Golmajer Osmič (M Kranj), 8. Ana Štempihar (Kovinopla-stika Lož), 9. Saša Arh (Bohinj), 10. Tjaša Bahovec (Ihan), 11. Špela Knafelj (Gorje), 12. Maruša Forjaqnič (Kovino-plastika Lož), 13. Ana Ambrožič (Gorje), 14. Sara Mlakar (Kovinoplastika Lož), 15. Veronika Jakopič, 16. Martina Jakopič (obe Gorje). Mlajše deklice: 1. Nika Vindišar, 2. Anja Mandeljc (obe Gorje), 3. Maja Mlakar, 4. Karin Antončič (obe Kovinoplastika Lož), 5. Nina Merkužič (Ihan), 6. Manca Zalokar (Gorje), 7. Maja Sterle (Kovinoplastika Lož), 8. Katarina Peterka (Ihan), 9. Jerca Zrim (Gorje), 10. Katja Dovjak (Brdo), 11. Maja Dolžan (Ihan).

KOŠARKA

Dečki U14 – Union Olimpija pred Geoplinom SlovanROGAŠKA SLATINA, 11. decembra – Finalni turnir četve-rice za dečke U14 za naslov državnega prvaka, športna dvorana II. Osnovne šole. Če ne bi bilo zadnje četrtine, bi lahko dejali, da so bile ekipe letošnjih finalistov dokaj izenačene. A prav v zadnjih četrtinah je prihajalo do popol-nih preobratov. Kaj to pomeni za trenerje najbrž ni treba poudarjati. Mladi igralci UO so naslov prvakov osvojili že drugič zapored in tretjič v štirih letih.Vrstni red: 1. Union Olimpija 6 (3:0), 2. Geoplin Slovan 5 (2:1), 3. Rogaška Crystal 4 (1:2), 4. Parklji A 3 (0:3). Izidi, 1. Krog - Rogaška Crystal : Parklji A 81:64 (12:14,

Darko Jorgič (Logatec) in ERIK Erik Pavlin (Arrigoni)

35

izID

iiz

IDi

izId

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

izID

iiz

IDi

Ketteja) 2:15.13, 29. Nives Hribar (27. Julija Kamnik ) 2:20,06, 30.Dečki, 50 m prosto: 1. Valentino Ščečič (Glazija Ce) 37,64, 2. Marino Mekiš (27. Julij Kamnik) 40,15, 3. Nitaj Ropret (HP Kranj) 41,11, 4. Blaž Kutnik (Roje) 43,07, 5. Klemen Gaberšček (A. Janše Radovljica) 44,7, 6. Kle-men Seničar (Glazija) 45,05, 7. Klemen Baid (HP Kranj) 46,05, 8. Matej Prelog (ZJL Dečkova Lj) 47,58, 9. Marko Maksimovič (ZJL Dečkova) 48,84, 10. Izet Keranovič (P Stražišarja Jes) 48,92, 11. Grega Tonejc (A Janše Radov) 50,00, 12. Sandi Perkovič (Roje) 51,12, 13. Nejc Hren Uhan (ZUJL Levst Lj) 55,63, 14. Nail Bečič (ZJL Dečkova) 56,82, 15. Adam Žnidar 58,54, 16. Urh Zupančič (oba 27. Julija, Kamnik) 58,57, 17. Denis Kočar (Roje) 59,63, 18. Tilen Lenček (P Stražišarja, Jes) 1:01,12, 19. Matic Videmšek (Roje) 64,21, 20. Franci Košir (HP Kranj) 66,34, 21. Kristjan Korošec 69,29, 22. Jasmin Kerič (oba ZUJL Levstikov Lj)1:15,83, 23. Aljaž Verhovnik (MN Sonje) 1:20.27, 24. Timotej Anžel (Cirius Vipava) 1:45,14.50 m prsno: 1. Samir Ukaj (AJ Radov) 48,18, 2. Pqtrik Belak (Glazija Ce) 52,18, 3. Luka Aleš (27. Julij Kamnik) 53,06, 4. Tilen Kardaševič (AJ Radovljica) 54,16, 5. Luka Kličič (ZJL Dečkova Lj) 55,44, 6. Miha Bolha 58,66, 7. Ismet Draganovič (oba ZUJL Levstikov Lj) 58,68, 8. Nejc Tajnik (CVIU Vel) 59,19, 9. Jure Pleša (HP Kranj) 1:00,06, 10. Jaka Kenda (AJ Radovljica) 1:01,26, 11. Kenan Cerič (ZJL Dečkova) 1:06,01, 12. Blerim Rustemi (PS Jes) 67,46, 13. Aleš Brežnik (CVIU Vel) 1:08,69, 14. Patrick Jurančič (Roje) 1:11,94, 15. Nejc Lipah (ZUJL Levstikov Lj) 1:18,16, 16. Žan Maček (VZ Planina) 1:18,77, 17. Gregor Černič (ZJL Dečkova Lj) 1:20,23, 18. Gašper Juhant (27. Julij Kamnik) 1:20,05, 19. Anže Pleša (HP Kranj) 1:21,14, 20. Tilen Vrečko (VZ Planina) 1:25,74, 21. Stanislav Hojč (VZ Planina) 1:34,32.

ŠAH

DP za dijake in dijakinjeLJUBLJANA, 3. decembra - Šahovska zveza je v Šahovskem domu gostila 13. srednješolsko posamično DP za šolsko leto 2011/2012. Zbralo se je 45 dijakov in osem dijakinj iz 19 šol, kar je največ od leta 2007. Dijaki so igrali 9 krogov, dijakinje pa sedem krogov, vsaka z vsako. Prven-stvo je zaznamovala velika bojevitost vseh udeležencev. Prvenstvo je s pomočjo moderne multimedijske opreme in vestnih sodnikov potekalo v ozračju fair playja. Vrstni red, dijakinje: 1. Caterina Leonardi (G Vič Lj) 5 točk, 2. Barbara Skuhala (EŠ MS) 5, 3. Špela Kolarič (G Koč) 4.5, 4. Petra Kejžar (SŠ Jes) 4.5, 5. Lara Carli (G Ptuj) 4, 6. Manca Hervolj (G Nm) 2.5, 7. Alja Bernik (G Bež) 1.5, 8. Nives Janžekovič (ŠC Pt) 1 točka.

BADMINTON

Prvenstvo OŠPPČRNOMELJ, 17. novembra – Na OŠ Milke Šobar Nataše so izpeljali državno prvenstvo v badmintonu za osnovne šole s prilagojenim programom. Sodelovalo je 28 učencev iz desetih šol. Učenci šole so se predstavili s kulturnim programom, nastopajoče pa je pozdravil Štefan Misja, župan občine Črnomelj. Pri organizaciji so sodelovali tudi učenci z Osnovne šole Mirana Jarca, prostovoljke s SŠ Črnomelj in nekatera podjetja. Ekipno: 1. CVIU Velenje 16, 2. OŠ M.Š. Nataše, Črnomelj 15, 3. A. Janše, Radovljica 10, 4. OŠ 27. julij, Kamnik 9, 5. Z. Janeza Levca, Dečkova (Lj) 9, 6. ZUJL Dečkova Ljubljana 7, 7. OŠ Roje Domžale, OŠ P. Stražišarja (Jes) in OŠPP Brežice po 5 točk, 10. OŠ H. Puhar, Kranj. Izidi, učenci: 1. Gregor Rozman (OŠ MŠN Črnomelj), 2. Žan Rajh (CVIU Velenje), 3. Adam Širovnik (ZJL Dečkova, Lj), 4. Nejc Tajnik (CVIU Velenje), 5. Ilijaz Ukaj (AJ Radovljica), Luka Aleš (27. Julij, Kamnik), 7. Gre-ga Tonejc (AJ Radovljica) in Blaž Kotnik (Roje Mengeš), 9. Blerim Rustemi (PS Jesenice), Haris Begič (ZUJL Levstikov t Lj), Kristjan Srpčič (OŠPP Brežice) in Ismet Draganovič (ZUJL Levstikov t Lj), 13. Marino Mekiš in Jaka Vrečar (oba 27. julij Kamnik), Željko Hudorovič (MŠN Črnomelj) in Domen Smole (PS Jesenice), 17. Semir Selimovič (ZUJL Levstikov t Lj), Mihael Baškovič, Zekri Morino (oba OŠPP Brežice), Samir Ukaj (AJ Radovljica), Kenan Cerič (ZJL Dečkova Lj), Žiga Grahek (MŠN Črnomelj) in Denis Kočan (Roje Mengeš), 23. Matic Videmšek (Roje Meng), Žan Jović, Nitaj Ropret (oba HP Kranj), Izet Keranovič (PS Jesenice) in Edo Kahrimanovič (ZJL Dečkova Lj).

GIMNASTIKA

DP v akrobatikiKOPER, 13. decembra – Šolsko DP v akrobatiki, izpeljava OŠ D. Bordona, Koper. Mlajše deklice: 1. Lara Crnjec 39,00, 2. Brina Dolenec (obe RJ L) 38,90, 3. Neli Štruc (KJ Ravne) 38,80, 4. Zana Sabadin (DB Kp) 38,60, 5. Lana Voler (Brez) 38,50, 6. Liza Jovanovič (VV L) 38,30, 7. Rebeka Grižon (AU Kp) 38,20, 8. Inti Puš Treven (Vodm L) 38,00, 9. Dominika Golob (RJ L) 37,90, 9. Liza Marčetič (DB Kp) 37,90, 11. Leonora Balaj (RJ L) 37,80, 12. Maja Turk (CK Pi) 37,70, 13. Pija Prodan (AU Kp) 37,60, 13. Teja Poljšak (DB Kp) 37,60, 13. Teja Kos (RJ L) 37,60, 13. Špela Ujčič (DK I Bistr) 37,60, 17. Maša Trampuš (Stop) 37,50, 18. Asja Benčec (III MS) 37,40, 19. Nika Bremec 37,30, 20. Katjuša Simčič 37,10 (obe MV Post), 21. Vita Pernat (LV Pt) 37,00, 21. Marina Vodišek (DB Kp) 37,00, 21. Ruvejda Ibušoska (RJ L) 37,00, 24. Zina Ban (AU Kp) 36,90, 25. Pia Panič (LV Pt) 36,50, 26. Lucija Jamnik 36,30, 26. Ajda Šturm 36,30 (obe Brez), 28. Veronika Franič (DB Kp) 36,20, 29. Eva Dodič (AU Kp) 36,10, 29. Anja Križmančič (Brez) 36,10, 31. Vita Toličič (LV Pt) 36,00, 31. Lara Pivk Ogrin 36,00, 33. Lara Gerželj 35,90 (obe MV Post), 33. Manuela Nikolovska (DB Kp) 35,90, 35. Neva Florjančič (LV Pt) 35,80, 36. Tia Berdon (AU Kp) 35,70, 37. Tjaša Lorbek (LV Pt) 35,60, 38. Laura Maja Košir (Brez) 35,30, Ekipno: 1. OŠ R. Jakopiča (Lj) 154, OŠ D. Bordona (Kp) 150,50, 3. OŠ A. Ukmarja (Kp) 149,50, 4. OŠ Brezovica 147,50, 5. OŠ M. Vilharja (Post) 146,30, 6. OŠ Ljudski vrt (Pt) 145,50.Mlajši dečki: 1. Jan Miklavž (Dr VK L) 38,50, 2. Andraž Poročnik (NT Drav) 38,00, 3. Mitja Kajs (Brež) 37,80, 3. Tomaž Lenarčič (MV Post) 37,80, 5. Mitja Bažec (Kp) 37,60, 6. Erik Flego (DB Kp) 37,30, 6. Beni Kunst (Brež) 37,30, 8. Žan Zorn (LBB Renč) 37,20, 8. Miha Ozmec (VK L) 37,20, 10. Tim Jambriško (Brež) 37,10, 10. Tim Mozetič (Miren) 37,10, 12. Luka Martin Ličan (DB Kp) 36,60, 12. Mark Poje (LBB Renč) 36,60, 14. Matic Bertoncelj (CG Š Loka) 36,30, 14. David Tegeltija (VK L) 36,30, 16. Gal Hafner (CG Š Loka) 35,90, 17. Adam Adamič (DB Kp) 35,70, 17. Boris Miloševič (Brež) 35,70, 19. Jaka Gerjevič (DB KP) 35,60, 19. Aljaž Ferjančič (LBB Renč) 35,60, 21. Žan Kranjc (Brež) 35,50, 22. Jan Kušar (CG Š Loka) 35,40, 23. Goran Kelava 35,20, 23. Mark Istenič 35,20, 25. Naum Kostoski 35,00 (vsi Vodm L),

26. Jaka Križaj (CG Š Loka) 34,90, 27. Filip Mavrič Mrak (Vodm L) 34,50, 27. Nejc Finžgar (CG Š Loka) 34,50, 29. Anže Arčon (LBB Renč) 34,40, 30. Rej Grando (DB KP) 33,50, Ekipno: 1. OŠ Brežice 148,40, 2. OŠ D. Bordona (Kp) 145,20, 3. OŠ L. B. Bratuše, Renče 143,80, 4. OŠ C. Golarja, Š. Loka 142,70, 5. OŠ Vodmat (Lj) 139,90.Starejše deklice: 1. Ela Sabadin (DB Kp) 38,10, 2. Ajda Bergoč (RJ L) 37,90, 2. Ula Simšič 37,90, 4. Neža Simčič 37,50 (obe MV Post), 4. Sara Srakar (Luci) 37,50, 6. Vita Osterman 37,40, 7. Neja Kavčič 37,30 (obe Dob), 8. Ana Pejič (RJ L) 37,20, 8. Ana Vegnuti (Luci) 37,20, 10. Mar-tina Čeper (BM Div) 37,00, 11. Katja Zavrl (Dob) 36,90, 12. Tija Hladnik (MP L) 36,60, 12. Lea Jerkovič (AU Kp) 36,60, 12. Brina Harmel (MP L) 36,60, 12. Klara Simčič (MV Post) 36,60, 16. Maja Dobnik (RJ L) 36,50, 17. Tea

Vrstni red – dijaki: 1. Samo Rožič (G Ledina Lj) 7.5 točk, 2. Aljoša Tomazini (SŠ S Bistrica) 7, 3. Žan Tomazini (SŠ S Bistr) 6.5, 4. Tim Janželj (G Ledina Lj) 6, 5. Sebastijan Markoja (G Ledina Lj) 6, 6. Domen Hiti (G Ledina Lj) 6, 7. Nejc Flander (ŠC Ce - SŠKER) 6, 8. Aleš Brcar (G N. mesto) 6, 9. Nino Cmor (Gimn. MS) 5.5, 10. Severin Mejak (G Bež Lj) 5.5, 11. Gal Drnovšek (Gimn. Š Loka) 5.5, 12. Jan Opara (Gimn. Nm) 5.5, 13. Urban Stanič (G Bež Lj) 5.5, 14. Martin Mikolič (G Koper) 5.5, 15. Tilen Lučovnik (G Vič Lj) 5.5, 16. Matej Grah (G MS) 5, 17. Jan Koščak (II. gimn. Maribor) 5, 18. Andrej Lapoši (G MS) 5, 19. Maj Pregelj (G Kp) 5, 20. Blaž Makorič (G N. Gorica) 5, 21. Aljaž Vogrin (II. gimn. Maribor) 5, 22. Ambrož Čopi (G Nm) 4.5, 23. Žan Belšak (G Pt) 4.5, 24. Andrej Kobold (G Bež Lj) 4.5, 25. Blaž Abe (G Bež Lj) 4.5, 26. Uroš Polanc (G Ledina Lj) 4.5, 27. Gari Grosar (G NG) 4.5, 28. Emanuel Nikl-Hutinski (I. gimn. S. Gradec) 4.5, 29. Vid Debeljak (TŠC Kr) 4, 30. Matej Fridrih (II. gimn. Mb) 4, 31. Aljaž Abe (G Bež Lj) 4, 32. Gregor Miklošič (II. gimn. Mb) 4, 33. Mitja Fras (II. gimn. Mb) 4, 34. Nejc Kamplet (II. gimn. Mb) 4, 35. Rok Jeranko (I. gimn. Ce) 4, 36. Gregor Krek (TŠC Kr) 3.5, 37. Anže Novak (TŠC Kr) 3.5, 38. Uroš Zavrtanik (G NG) 3, 39. Žan Kokalj (II. gimn. Mb) 3, 40. Sašo Markovič (II. gimn. Mb) 3, 41. Miha Podbreznik (I. gimn. Ce) 3, 42. Gašper Pustinek 3, 43. Dejan Poljanšek 2, 44. Emil Hunjadi 2, 45. Mitja Andrejka (vsi TŠC Kr) 2 točki.

Lovrič (MJ L) 36,40, 18. Zala Vidic (DB Kp) 36,30, 18. Eva Veselič (LV Pt) 36,30, 20. Kristina Krže (DB Kp) 36,10, 21. Kim Rankovič (Dob) 35,90, 22. Nuša Majcenovič (LV Pt) 35,80, 23. Neja Bremec (MV Post) 35,70, 24. Valentina Zečevič (DBS Kp) 35,40, 25. Brigita Švab (Deka) 35,40, 25. Diana Flego (DB Kp) 35,40, 27. Nina Kaligarič (Lucija) 35,30, 28. Marina Ilič (DB Kp) 35,00, 28. Iva Kolarič (Luci) 35,00, 30. Veronika Ratnik (RJ L) 34,80, 30. Lorna Furlanič (Škofije) 34,80, 30. Petra Kirič (RJ L) 34,80, 33. Petra Korent (MP L) 34,20, 34. Špela Erčulj (Dob) 33,70, 35. Karin Močnik 33,60, 35. Brigita Berginc 33,60 (obe MP L), 37. Žana Vidmar (MV Post) 32,70, Ekipno: 1. OŠ M. Vilharja (Post) 147,70, 2. OŠ R. Jakopiča (Lj) 147,50, 2. OŠ Dob 147,50, 4. OŠ D. Bordona Kp) 145,80, 5. OŠ Lucija 145,00, 6. OŠ M. Pečarja (Lj) 142,10Starejši dečki: 1. Luka Bojanc (Brš Nm) 38,70, 2. Jaka Zorec (VK L) 38,30, 3. Jure Vrbec (VV L) 38,20, 4. Jure Klinec (LBB Renč) 37,60, 4. Maj Vegnuti (Luci) 37,60, 6. Miha Pregelj (LBB Renč) 37,50, 7. David Peras (Miren) 37,20, 8. Jan Ferjančič 36,90, 9. Matic Pregelj 36,60,

10. Anej Špacapan 36,50 (vsi LBB Renč), 11. Aljaž Lavrič (CK Pi) 36,40, 12. Urban Smrekar (MP L) 36,30, 13. Djordje Jovanovič (Liv) 36,20, 14. Kevin Mekicar (MP L) 36,00, 14. Luka Mešič (III M Sob) 36,00, 14. Aljaž Švalj (Šentjer) 36,00, 17. Žan Bohinc (MP L) 35,90, 18. Matej Potokar (CK Pi) 35,60, 19. Matic Železnik 34,50, 19. Aleks Pajsar 34,50 (oba MP L), 21. Gregor Starc 33,90, 22. Staš Torej 33,20 (oba CK Pi), Ekipno: 1. OŠ L. B. Bratuše, Renče 149,30, 2. OŠ M. Pečarja (Lj) 143,40, 3. OŠ C. Kosmača (Pi) 139,10.Dijakinje: 1. Tonja Senčar (G Pi) 38,50, 2. Laura Slana (G Polj L) 38,20, 3. Ilaria Grižon 37,50, 4. Kety Kodrič 37,40, 5. Pia Ban 37,00 (vse SEPŠ Kp), 6. Marcela Bešter (G Š Loka) 36,90, 6. Sara Bezjak (G Polj L) 36,90, 6. Ana Jankovec (SZŠ Iz) 36,90, 9. Lucija Omar (G ESIC) 36,80, 10. Nina Furlan (G Š Loka) 36,70, 11. Ajda Rus (G Polj L) 35,70, 12. Zoja Kogoj (G Piran) 35,30, 13. Nina Bremec (ŠC Post) 35,20, 13. Sunita Šerifovski 35,20, 15. Jana Stanojevič 35,00 (obe G Pi), 16. Tadeja Urbas (G Polj L) 34,90, 17. Andrej Godnič (SZŠ Iz) 34,80, 18. Eda Držanič (G Brež) 34,50, 19. Melisa Hukarevič (SZŠ Iz) 34,40, 20. Lenka Zupančič 34,20, 21. Ines Ilešič 33,30, 22. Nina Planinc 33,10, 23. Anja Baškovč 32,80 (vse G Brež), 24. Taja Hafner (SZŠ Iz) 32,10, 25. Sara Hodžič (G Brež) 32,00, 32. Pia Tavčar (SŠ za GiT L) 16,90, Ekipno: 1. S Ekonomsko PŠ (Kp) 111,90, 2. Gimn. Poljane (Lj) 111,00, 3. Gimn., Piran 109,30, 4. S zdravstvena, Izola 106,10, 5. Gimn. Brežice 102,30.Dijaki: 1. Nejc Oršanič 34,90, 2. Lenart Rožman 34,20 (oba G Brež), 3. Robi Vičič (G Pi) 33,20, 4. Rok Ilovar (G Brež) 33,00, Ekipno: Gimn. Brežice 102,10.

36

Biatlon - SK Ihan

Anthea Grum, TK Ihan

Ne maram treningov v dežju …

Že štiri leta sem biatlonka, pred tem pa sem dve leti trenirala tek na smučeh. Od letošnjega aprila sem članica SK Ihan, prej pa sem šest let trenirala v TSK Merkur Kranj. Sem dijakinja drugega letnika Gimnazije Kranj.

V šoli pogosto izostanem od pouka, še posebno pozimi. Tako moram večino dela opraviti sama, kar pa ni preprosto. Tega sem se že navadila in tudi profesorji v gimnaziji mi omogočajo ugodnosti, da lahko normalno pri-dobivam ocene. Na pripravah se moram veliko učiti in slediti snovi, ki mi jo pošilja sošolka. Včasih imam težave z dostopom do spleta, kadar pa imam nekaj prostega časa, je učenje mučno, saj sem utrujena od treningov. Zato moje ocene niso tako dobre, kot bi lahko bile.

Med prostim časom si rada ogledam kakšen film, najraje komedije in grozljivke. Veliko

Miha Dovžan, SK Gorje

Lani – skupna zmaga v alpskem pokalu

Doma sem blizu biatlonskega centra, natančno iz Spodnjih Gorij. Z biatlonom se ukvarjam že od desetega leta in sem sedaj tudi že tretje leto v mladinski državni reprezentanci. Biatlon je zah-teven šport saj zahteva dobro tekaško in strelsko pripravljenost, za formo pa tudi mirno roko in zbranost. Obiskujem 3. letnik Srednje šole Jesenice, smer strojni tehnik. Vadim s klubskim trenerjem Janezom Petkošem ter reprezentanč-nima trenerjema Robertom Sitarjem in Matjažem Curkom. Lansko sezono sem bil zelo uspešen, saj sem trikrat zmagal na tekmovanju za alpski pokal, enkrat pa sem bil drugi, kar je na koncu naneslo na skupno zmago v moji kategoriji. Letošnji cilji so čim boljša uvrstitev na 1. mladin-skih olimpijskih igrah v Innsbrucku ter uspešni nastopi na alpskem pokalu.

SK Ihan

Prvi tekači že od leta 1934

Matjaž Pavovec, predsednik SK Ihan, je klub predstavil takole: »Naš klub ima več kot 60-letno tradicijo, nekoč smo gojili predvsem smučarski tek, v zadnjih letih pa smo se usmeril predvsem v biatlon. Vselej pa smo skrbeli za vzgojo mladih. Za našo prepoznavnost sta v zadnjem času poskrbela olimpijca Klemen Bauer in Peter Dokl.

Klemen je na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru osvojil izvrstno 4. in 9. mesto, Peter pa se lahko pohvali z udeležbo na OI v Vancouvru in s tridesetimi osvojenimi točkami za svetovni pokal. Drugi člani kluba so bili v preteklosti uspešni na svetovnih in evropskih prvenstvih ter tekmah za IBU in alpski pokal in seveda na državnih prvenstvih ter na domačih pokalnih tekmovanjih.

Pohod na medalje na svetovnih mladinskih in juniorskih prvenstvih sta začela že Klemen in Peter. V sezoni 2011/2012 sta se jima pridružila še Anže Povirk in Lili Drčar, ki sta na svetovnem prvenstvu v poletnem biatlonu osvojila 2. mesto z mešano juniorsko štafeto. V klubu veliko pričakujemo tudi od mlajši tekmovalcev, denimo, od Anthee in Vida Zabreta. Svetovno mladinsko prvenstvo v biatlonu na Finskem in Zimske olimpijske igre mladih v Innsbrucku bosta le prehodna cilja do večjih članskih tekmovanj. Našteti uspehi so le delček v dolgoletni tradiciji teka na smučeh in biatlona. V Ihanu so namreč z »laufarca-mi« tekmovali že leta 1934. Klub se lahko pohvali tudi s 30-letno tradicijo pri organizaciji tekmovanj na tekaških rolkah.«

filmov si ogledam na pripravah, kadar mi je dolgčas. Med počitkom si velikokrat nadenem slušalke in se sproščam ob glasbi. Knjige so moja šibka točka, preberem samo tiste, ki jih zahtevajo v šoli. Med počitnicami pa vendarle vzamem v roke kakšno zanimivo knjigo, kriminalko ali znanstveno fantastiko. Moj jedilnik je razno-vrsten. Prijatelji mi pravijo, da pojem veliko, ampak to je za športnike normalno. Obožujem sladice, a jih ne pojem preveč. Doma sem bolj malo, takrat navadno počivam. Med poletnimi počitnicami s prijatelji večkrat obiščemo tržiški bazen. Odpravimo se tudi na kakšen sprehod, na katerem se veliko pogovarjamo, saj se s prijatelji ne vidim pogosto. Med zimskimi počitnicami se rada stopim tudi na alpske smuči. Starši me pri športu podpirajo, včasih pa so tudi tečni. Največkrat zaradi šole.

Že drugo leto sem članica mladinske repre-zentance. Moj trener je Robert Sitar. Večino časa preživim na Pokljuki, saj tam potekajo vse naše priprave in tekme. Novembra in decembra smo bili na pripravah skoraj vsak teden za nekaj dni. Sicer treniramo šestkrat na teden, med poči-tnicami tudi več. Na pripravah sta vsak dan dva treninga, včasih pa je kakšen popoldan namenjen počitku. Pozimi potekajo treningi večinoma na

snegu na Pokljuki in ti so mi najljubši. Poleti se velikokrat spustimo v nižje predele. V obdobjih brez snega rolkamo, kolesarimo in tečemo, včasih pa se odpravimo tudi veslat. Pogosto treniramo tudi v fitnesu, kjer pridobivamo na moči. Ne maram treningov v dežju, ker me zmeraj zebe in sem vsa premočena.

Biatlon je šport, ki združuje dve zelo različni disciplini, tek in streljanje. Prvi zahteva fizično kondicijo in obvladovanje tehnike, streljanje pa zbranost. Osredotočen moraš biti na puško in tarčo, kar je težavno, ko zraven padajo tarče drugih tekmovalk. Ko sem doma, grem streljat v Preddvor, kjer sem tudi članica strelskega kluba.

Lani je bila moja prva sezona z malokalibrsko 36

37

Tjaša Bahovec, SK Ihan

Sem v klubu dobrih prijateljev

Hodim v 9. razred Osnovne šole Domžale, stara sem 14 let. V tre-tjem razredu sem začela trenirati tek na smučeh, ko pa sem dopolnila de-set let sem lahko pričela trenirati biatlon, saj prej to ni mogoče. Sem člani-

ca kluba SK Ihan. Kot starejša deklica streljam z zračno puško, naslednje leto pa me čaka prestop k mladinkam in streljanje z malokalibrsko puško. Upam, da mi bo šlo dobro. Treniram 5- do 6-krat na teden, ob vikendih pa imamo tekme. Poleti treniramo in tekmujemo na rolkah, kjer me je tudi kdaj strah, da ne bom padla in se poškodovala, pozimi pa treniramo na smučeh in večinoma na Pokljuki. Poleti imamo na Pokljuki tri biatlonske tabore v okviru Smučarske zveze Slovenije in vča-sih se gremo kopati na Bled ali v Bohinj. Pozimi naš klub vsako leto enkrat izpelje klubske priprave na Pokljuki. Tam se imamo zelo dobro. Treningi so včasih naporni, saj treniramo tudi po dvakrat na dan, vendar hitro minejo, saj imam v klubu veliko dobrih prijateljev.

Ob koncu šolskega leta sem si pri igri nogometa poškodovala ramo. Tako je bila moja letna sezona na rolkah končana. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, vsak dan sem morala hoditi na dolgočasna razgi-bavanja. Ker pa sem imela čas, sem lahko gledala akcijske in humorne filme, saj se rada smejim, pred-vsem pa sem rada v družbi zabavnih ljudi. Sedaj že lahko treniram in tekmujem, vendar dosežki še niso najboljši, saj me rama še zmeraj malo boli.

V prostem času obiskujem tabornike, kjer se veliko družimo v naravi ter hodimo na tekmova-nja. Rada preberem tudi kakšno zanimivo knjigo, denimo, o magiji. Poleti ko imam prostega časa več, rada kolesarim in obiskujem nove kraje, zmeraj grem rada na morje, uživam pri plavanju, rada se družim s sestro, saj se dobro razumeva.

Rozi Golmajer Osmić, TSK Merkur Kranj

Od šahovnice na sneg

Z zlatolaso in modrooko Rozi sva se prvič srečali na šahovskem turnirju za pokal Tržiča. Z odločno, zgovorno in samozavestno deklico, z jasnim po-gledom sva igrali partijo šaha. Na šahovnici me je stisnila v kot. Takrat me je presenetilo njeno logično razmišljanje ob črno-belih figurah. Igrali sva še tri partije in miselna igra je za naju takrat postala nekaj več - vez do današnji dni. Po petih letih se je Rozi spremenila v prijetno najstnico. S precej prepričevanja je uspela staršem dopovedati, da si želi v zimski šport – k teku na smučeh.

Pripoveduje, kako premaguje tremo pred startom, včasih jo zagrabi celo tesnoben občutek. A je presenečena ugotovila, da se zna umiriti tudi takrat, ko je po teku treba v roke prijeti puško. Zavedanje, da se bliža strelišču, samodejno upoča-sni tek. »Pri streljanju rabiš mirno roko, počasno dihanje, popolno zbranost, pozabiti moraš na pretečene kilometre in napore,« in pripoveduje da ji na progi roji glavi spomin na dober strelski izid na treningu, vendar ga lahko že majhna napetost v trenutku pokvari. »Pravih biatlonskih treningov s streljanjem je še bolj malo, tekma na Pokljuki (DP 4. decembra 2011) pa je bila sploh prva, na kateri sem se spoprijela tudi s streljanjem,« je povedala nekdanja tekačica. A kaj naj bi pokazalo prvo biatlonsko tekmovanje? Treba bo vztrajati.

Tako kot v vsakdanjem življenju se tudi v tekmovalnem športu dogajajo vzponi in padci. Tekma je tekma in nikoli več ne bo tako, kot je dejal indijski kralj Sriharišu: »V mojem času ni bilo vojn, razen na šahovnicah (šah je prav iz Indije) in tekmovanje je boj, je vojna s samim seboj, s tekmeci, včasih še zunanjimi dejavniki.« Na snegu, na tekaških smučeh in s puško na hrbtu ni nič drugače.

Osmošolka Rozi je občutljiva, nežna duša in o

puško in dosegla sem dvakrat deveto mesto na alpskem pokalu, na državnem prvenstvu sem bila dvakrat druga, v skupnem seštevku pokala Slovenije pa sem dosegla tretje mesto. Tudi letos me čakajo nastopi v alpskem pokalu. Januarja bo prva zimska olimpijada mladih v Innsbrucku v Avstriji in hkrati najpomemb-nejša tekma sezone. Imam tudi možnost uvrstitve na mladinsko svetovno prvenstvo na Finskem. Sicer pa veliko pričakujem od letošnje sezone, saj sem tekaško in strelsko v boljši formi kot lani.

Moja vzornica je nemška biatlonka Mag-dalena Neuner, poleg nje pa so mi v vzor biatlonke svetovnega razreda. Čez nekaj let

bi tudi sama rada postala tako uspešna. Z mojimi športnimi nasprotnicami iz Slovenije se dobro razumem, saj skupaj preživimo pre-cej časa. V tujini je konkurenca precej večja kot v Sloveniji in zato se moram na treningih truditi in priti v čim boljšo formo, da bom uspešna tudi tam.

Mladim slovenskim športnikom želim, da bi dosegli zastavljene cilje in da bi čim bolj uživali v svojem športu. Seveda ne uživamo v vsakem treningu ali na vsaki tekmi, zato je treba imeti močno voljo. Na poti do uspeha je veliko vzponov in padcev, ki jih je treba prebroditi, da bi lahko postali, kar si želimo, in da bili srečni v tem, kar počnemo.

padcu na tekmi ali na treningu raje ne razmišlja, ker to ni šah mat, kjer vstaneš iz stola in čestitaš nasprotniku. Dokler se lahko pobere in nadaljuje, trmasto vztraja. Iz ust morda letijo razne neraz-ločne besede, vendar jo bolj prizadene, če na tleh leži tekmica ali sotekmovalka, saj bi ji najraje pomagala, pa ve, da bo morala s svojo smolo sama opraviti. Kot pri slabi šahovski potezi mora naprej, ker je to tekma. Najprej tiho, kot v podzavesti, nato sledijo še glasno izrečene besede strahu pred padci in poškodbami. Seveda jih je že izkusila. Na ledenem ali na pravkar steptanem snegu, v mrzlem zraku so ozebline kaj kmalu pri roki, in če so na obrazu. Doletelo jo je prav to, a športnica ve, da ne bo hujših posledic. Zdravljenje je trajalo skoraj tri mesece, tako da je še dolgo mislila na to, da je varneje voziti počasneje in bolj pazljivo, kot tvegati padec. A želja po dobrem dosežku na tekmi naredi svoje, trening pa pravega športnika ali športnico prisili, da vadi na polno, da bi dosegel dobro pripravljenost – in to je najboljša pot do po-zabe neprijetnih trenutkov. Pogum se kmalu vrne.

Že od malih nog je Rozi vse vikende preživela na snegu, najprej na bližnji Zelenici, že kmalu je deskala in prav poseben, čudovit občutek, kot ljubezen do snežne beline, jo vleče v zimsko idilo. Sedaj se zimska srečanja s Pokljuko začno že oktobra, na umetnem snegu. Rozi je ljubši naraven sneg. Z vremenskimi razmerami se ne obremenjuje, pa naj sneži, dežuje ali sije sonce. Prenese vse do -13 stopinj Celzija, ko je staknila ozebline na nogah in so nohti postali črni. Tekač se ozeblin najprej sploh ne zaveda, bolečina nastopi šele kasneje, v avtu, ko si športnik zaželi vročo kopeli ali pa kar radiator, a kaj to toplota na ozeblino sploh ni zdrava.

Od sredine marca naprej, proti koncu sezone, kar traja že peto leto, in ima za seboj že precej treningov. Želi si še na rolke, kjer je tudi že bila uspešna: v poletni sezoni 2009-2010 si je pritekla skupno 3. mesto pri mlajših deklicah; 2. mesto v šprintu v BTC-ju; 3. mesto v sezoni 2010- 2011 med starejšimi deklicami na Pokljuki v šprintu in 2. mesto v Bohinju na 5 km v drsalni tehniki. Na Topolino, neuradno svetovno prvenstvo za najmlajše v sezoni 2009-2010 v Val di Fiemme, pa jo spominja 13. mesto.

Trener Andrej Špelič je do vseh mladih smučarskih tekačev prijateljski, na treningu pa neizprosen. Tudi do Rozi. Treninge stopnjuje, saj niso zabava, a športniki vedo, da se trudijo zato, da bodo na prihodnji tekmi zadovoljni s svojimi dosežki. Klubskim prijateljem sotrpinom pa Rozi sporoča, da so vsi v redu, da je nikoli ne razočarajo, da se z njimi rada druži in pogovarja. Kadar ji ne gre kot namazano, v šoli ali pri športu, si rada ogleda kakšno filmsko grozljivko ali komedijo in »visi« na facebooku in, ko je še tega preveč, imajo besedo starši. In takrat Rozi z mirnim glasom reče: »Ja, ja, mami, ti se kar malo pokregaj.«

Smučarka tekačica, zdaj že biatlonka, mi je napovedala dvoboj za šahovnico, zasmejala se je in mi še dejala, naj se le dobro pripravim. Med najinim pogovorom pa se je v dnevni sobi pokazala živahna in razigrana mlajša sestra Liza, ki tudi že stopa po sestrinih stopinjah. M. Z.

383838

Praizziv – nas izziva Je avantura leteti z jadralnim padalom nad

minskimi polji? Tako smo se zadnje čase spraševali ljubitelji letenja, ki spremljamo tragično usodo mladeniča, ki je moral pristati na pobočju Jahorine, posutem z minami. Česa vsega ne slišimo ob tem dogodku, a prav v tem dejanju se skrivajo mnoge prvine nenačrtovane avanture, ki bi ji lahko dejali izzivanje. Nava-dno je podkrepljeno z mladostjo, s predano-stjo dejavnosti, slabo informiranostjo. Če bi »avanturisti« vse vedeli, marsikatere avanture sploh ne bi bilo. Prijatelj, ki je letos z motorjem prevozil Jahorino, je poročal, da je na njenih pobočjih veliko opozorilnih tabel o grozečih minskih poljih.

Mnogo avantur je na robu pameti, tako rekoč iz kraljestva neumnosti, a izzivi, ki vlečejo, so očitno močnejši. Vemo, da se v vseh nas skriva nekaj tega »pra« izziva, pa čeprav še v tako neznatni obliki. Seveda se na izzive lepi upanje – o srečnem izhodu. V življenju je treba marsikaj poizkusiti, je dejal že pisatelj Mark Twain: »Čez dvajset let boste bolj razočarani zaradi stvari, ki jih niste naredili, kot pa zaradi tistih, ki ste jih. Zato dvignite sidra in odjadrajte iz mirne luke. Ujemite veter v svoja jadra. Raz-iskujte. Sanjajte. Odkrivajte.« Misel ameriškega pisatelja je tudi avizo v eno najboljših spletnih strani za ljubitelje kolesarstva in narave – za vse, ki cenijo žlahtno avanturo s kolesom smo zapisali spletni naslov, ciklonaut pa je tudi zelo simboličen (www.cikolnaut.com). Odprite

jo in obzorja se vam bodo razprla. Ureja jo Jovan Eraković – Jone, ki je za ŠM pred leti opisal svojo čudovito kolesarsko potovanje po Romuniji. To je bila prava avantura, saj se je o deželi, ki je bila nekoč naša soseda, naučil več, kot če bi prebral še toliko knjig.

Velike in zapletene avanture, denimo, pohodi na severni ali južni tečaj, temeljijo na izjemni telesni pripravljenosti, tehnični opre-mljenosti, dobrem finančnem stanju, predvsem pa na znanju. Fantje, ki so v zadnjih desetletjih prečkali južni tečaj ali pa so šli po stopinjah velikega norveškega polarnega raziskovalca Roalda Amundsena na zemeljskem severu, ki se je še z enim članom posadke njegove raziskovalne ladje Fram, ukleščene v polarni led, po potovanju, dolgem dve leti, zatekel na Zemljo Franca Jožefa, na skrajnem severu, pač niso dejanja, ki bi se jih lahko lotil kdorkoli.

Občudujemo jih lahko pretežno iz varnih zatočišč, v topli sobi, s knjigo v roki ali pred TV-sprejemnikom. Lotevajo se jih samo ljudje z znanjem, organizacijskimi sposobnostmi, velikimi izkušnjami in duševno stanovitnostjo. Verjemite, v današnjem svetu jih ni veliko.

Svet je večji kot se nam zdiZnanje. Ko gledamo različne avanture prek

TV, se nam dozdeva, da je vse preprosto in da ne potrebujemo posebnega znanja. Niti ne pomislimo, da so mnoge avanture na robu možnega tudi za udeležence, kaj šele na nas, navadne Zemljane. Nedavno sem si ogledal dva filmskega avanturista, ki sta se predala samoti majhnega otočka nekje v območju negostoljubnega severa. Želela sta dokazati, da bi kot brodolomca preživela dovolj dolgo, da bi ju rešili. Pobijala sta živali, ki človeka niso poznale in se niso počutile ogrožene … Tu naletimo na etiko človekovega ravnanja, ki za potrebe TV-nadaljevanke pobija prave prebi-valce samotnega otoka, ki se morajo prav tako potruditi za skromno preživetje iz leta v leto in so zato žrtve svoje radovednosti. Menim, da to ni posebno veliko dejanje, predvsem pa to ni bila v nobenem pogledu avantura. Po branju knjige Grozote teme in ledu (Glej ŠM, str. 9) sem se v mislih pogosto vračal k posadki avstro-ogrske polarne odprave z ladjo Admiral Teggethoff, ki je primrznjena v led več kot dve leti dajala zavetje slabo pripravljenim mornarjem. Fantje iz posadke, pa čeprav so bili Dalmatinci, so med svojim neprostovoljnim

Avantura

Kaj je avantura?

besedilo in foto N. Slana, ilustracije P. Gržinič

3939

bivanjem v polarnih razmerah odkrili in raz-iskovali Zemljo Franca Jožefa. Se zavedamo, da so ljudje nekoč živeli veliko bolj trdo, da niso imeli na vsakem koraku radiatorja in tople sobe? Predvsem pa daje bralcu misliti uvodna beseda avtorja Christopha Ransmayrja, ki zatrjuje, da je svet veliko večji, kot se dozdeva – pred TV sedečemu človeku ali poslovnežu, ki dnevno potuje iz enega konca sveta na drugega. Da lahko potujemo iz točke A do točke B z letalom ali ladjo, da lahko danes smučamo na visokih gorah, na ledenikih, še nič ne pomeni.

Preživeti v mrazu Človek obvladuje samo teren, ki ga lahko

prehodi ali opravi z lastno močjo. Vse drugo je iluzija. Nedavno sem imel veliko srečo, da sem se znašel med poslušalci postojnske antropo-loginje Ksenije Čermelj (http://shaktipotep.wordpress.com), ki že dalj časa preživi delček leta pri Kalaših v severnem Pakistanu, skupini ljudi, ki v divjih gorskih dolinah živijo samo od svojega dela. Zanje je življenje avantura, še

posebno, ker jim veliki kapital streže po življe-nju, saj jim na vsakem koraku kradejo zemljo, s katero in na kateri se preživljajo. Ksenija zatrjuje, da se bo naša zahodna »civilizacija« utopila v kiču, v nepotrebnem, v razmetavanju vsega, tudi hrane.

Tudi zato vam za lenobne pozne jesenske in zimske dneve priporočamo knjigo Frances Ashcroft z naslovom Življenje v skrajnostih – umetnost preživetja. V njej boste našli mnoge razlage, kaj se dogaja s človeškim organizmom v skrajnih razmerah, denimo, ob velikih tem-peraturnih spremembah. »Ljudje smo se razvili v afriških savanah in naša sposobnost prena-šanja mraza je omejena,« pravi znanstvenica z univerze v Oxfordu, ki pa se ni zaustavila samo pri temperaturnih ovirah človekovih dejavnosti. S svojimi razlagami je segla v viša-ve, v katerih človeka morijo nizek zračni tlak, pomanjkanje kisika in mraz. Danes se množice ljubiteljev gora odločajo za izlete v predele na višini 4000 m in višje in mnogi neprilagojeni doživijo tegobe višinske bolezni. V ŠM, št. 169, si preberite, kaj je nedavno v vznožju himalajskih vršacev doživela naša sodelavka Urša Stritar. In če se prav na tej točki vrnemo h Kseniji Čermelj, ki je razlagala, kako Kalaši preživijo zimo pri -15 stopinjah Celzija in še več, kako se v takem mrazu okopajo … Tudi to je avantura, ki je zelo blizu naših vrat. Si predstavljate, kako bi preživeli zimo brez ogrevanja? To vprašanje ni izvito iz trte.

Zakaj kiti ne zbolijo za kesonsko boleznijo?

Britanska znanstvenica sega s poljudnimi razlagami v morske globine, ki navidezno niso nič posebnega, a je človek s svojim fiziološkim ustrojem zelo ranljiv za velike pritiske. No, prevajalec se je tu, mimogrede, spotaknil, saj govori o potapljanju na dah, čeprav se v slovenskem jeziku že nekaj let potapljamo na vdih (Mate Dolenc: Potapljanje na vdih & podvodni ribolov, Zbirka : Hura, prosti čas, Založba Zavoda za šport Slovenije, 2004). V

knjigi britanske avtorice boste našli razlago, zakaj za kesonsko boleznijo ne zbolijo kiti, ki so prav tako sesalci. A znanstvenica pojasnjuje še marsikaj, česar tudi potapljači na vdih ne vedo. Prav zaradi takšnih in podobnih razlag bi bila knjiga dobrodošla v rokah športnega pedagoga ali na šolski polici. Vprašanja otrok, še posebno v šoli v naravi, so lahko zanimiva, pa tudi neugodna, če ne poznamo odgovora. Zato je dobro imeti na zalogi nekaj znanja, ki ni trivialno in dostopno samo na googlu.

Frances Ashcroft je izbrala privlačen, za-nimiv slog pisanja, ki drži pozornost bralca. Vsaj v nekaterih poglavjih. Mnogi pojavi, ki jih opisuje, so sicer znani, a razlage zanje so v tej knjigi zbrane na enem mestu in opisane slikovito, pretežno tudi razumljivo. Vse te značilnosti dajejo delu, ki je izšlo v nakladi 600 izvodov (Založba Zavoda za šolstvo), pravo vrednost.

Glorifikacija - brez potrebeZa konec našega kratkega in razmeroma

aktualnega razmišljanja o avanturi se za trenu-tek znova vrnimo k Edu Viestursu in Davidu Robertsu, avtorjema zgoraj omenjene knjige Brez bližnjic do vrha, saj tako kot Frances Ashcroft v svojem delu Življenje v skrajno-stih – umetnost preživetja omenjata Tomaža Humarja. Ameriška alpinista sta postavila njegov medijski vzpon na rupalsko pobočje Nanga Parbata (2005) v povsem drugo luč, kot smo ga bili deležni uporabniki slovenskih me-dijev. Menita namreč, da sta bila edina heroja helikopterskega reševanja pilota Rashid Ulah in Khalid Amir Rana, ki sta, kljub napačnim podatkom o višini njegovega bivaka, tvegala letalnik in svoji življenji. Napačen podatek sta ocenila kot neodgovorno laž. Avtorja sta se spotaknila nad glorifikacijo dejanja, ki je bil posledica Humarjeve plezalske napake ter nekritičnih medijev in alpinistične javnosti v Sloveniji ob njegovem prvem podobnem podvigu. Res, če bi bilo takrat drugače, bi Tomaž morda še danes plezal in pisal knjige.

Kaj je avantura?

Natančen opis dejanja, ki bi mu lahko dejali avantura, je zapleten. Morda se začne z nedolžno dejavnostjo in ko se začno dogodki za udeležence odvijati v nepredvideni smeri, se zapletati, ko se tudi lahkoten sprehod lahko nenadoma spremeni v avanturo, v kateri udeleženci iščejo samo še izhod, da bi si rešili življenje. Če preživijo, so doživeli avanturo, če umrejo … je tragedija. Nekatere avanture so skrbno načrtovane. David Roberts, alpinist, ki je pohodil štirinajst najvišjih vrhov sveta, je v svoji knjigi Brez bližnjic do vrha (No shortcuts to the top) zaupal, da se je pogosto obrnil dobesedno tik pod vrhom.

39

40

Specialna olimpijada

Specialna olimpijada – kaže potPrvi dan decembra, v tednu, ko se klanjamo košarki po vsej Evropi, se je v športni dvorani Franca

Rozmana Staneta v BTC v Ljubljani odvijala specialna olimpijada – s košarkarsko vsebino. Nastopile so ekipe večine šol s prilagojenim programom in zavodov za delovno usposabljanje. Med seboj so tekmovali na petih kakovostnih ravneh, ekipe so bile sestavljene iz mlajših pa tudi iz starejših igralcev, že zaposlenih v zavodih za usposabljanje. A skupni imenovalec vseh je bilo veselje do košarke. V mislih imam pravo veselje do igre in ne tistega, pri katerem imajo igralci mrke obraze, če ne zadenejo koša, če jim ne gre, če izgubijo. Vsaka uspešna akcija jim je privabila nasmeh, če je padel koš, so veselje izražali visoko dvignjeni roki in tleski dlani, kot na katerikoli drugi košarkarski tekmi.

»Specialna olimpijada« je okvirjala eno samo veselje, od uvodnega pozibavanja ob ritmih kitare v rokah Marka Vozlja, nekdanjega člana skupine Čuki, pa do spontanega ploskanja dijakom – šentviškim fanatikom, ki so z dvema prožnima ponjavama pričarali vesoljske košarkarske prvine, ki jih ne poznajo niti v NBA. Veselje do igre je povezano s plemenitostjo prostovoljcev – od sodnikov do zapisnikarjev, pa množice drugih, ki so bili na voljo pri izpeljavi tekmovanja, da ne govorimo o razumevanju Slovenske vojske, ki je odstopila svojo športno dvorano. Čeprav ni bilo uradnega protokola za »fair play«, je to nalogo izpeljal Ljubo Miličevič, predsednik specialne olimpijade, ki je preprosto povedal, da je tekma pač tekma, na koncu pa smo vsi še naprej prijatelji. Tudi športno zaprisego smo slišali, tako kot se spodobi za katerokoli olimpijado.

Za konec bi lahko dejali: bistvo športa je igra, ne pa nenehna prizadevanja za nastop na čim bolj po-membnem tekmovanju. Če je šport to, kar zatrjujemo, potem so za veselje dovolj ulica, šolsko dvorišče in prislonjen koš na steni sosednjega bloka. Ja, tako smo dojeli sporočilo specialne olimpijade.