Univerza v Mariboru - core.ac.uk · SUMMARY ... different forms and theories of aggressivness. And...

Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

BANDURINA TEORIJA RAZVOJA AGRESIVNOSTI

Specialistična naloga

Kriminalistično preiskovanje

Študent: Matjaţ Petrič, dipl. var.

Mentor: redni prof. dr. Peter Umek

Ljubljana, junij, 2009

UNIVERZA V MARIBORU MATJAŢ PETRIČ

FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

2

Zahvala !

Iskreno se zahvaljujem mentorju, gospodu dr. Petru Umku za pomoč, usmerjanje, prijaznost

in strokovne nasvete, s katerimi mi je pomagal pri izdelavi pričujoče specialistične naloge.

Zahvaljujem se tudi prijatelju Matjažu Drevu za pomoč pri razumevanju in prevajanju

strokovne literature ter sestavi anketnega vprašalnika.

Prav tako se iskreno zahvaljujem vsem, ki so mi pomagali pri izvedbi raziskave, predvsem pa

Branki Novakovič, Urošu Gorjanu, Dominiku Čevki ter prijateljem in bivšim sodelavcem iz

PP Logatec, kot tudi vsem, ki so sodelovali v raziskavi.

Na koncu pa bi se iskreno zahvalil tudi svojim staršem in bratoma za podporo in pomoč, ki

so mi jo nudili v času študija.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

3

KAZALO VSEBINE

POVZETEK .............................................................................................................................. 6

SUMMARY ............................................................................................................................... 7

I DEL ......................................................................................................................................... 8

1 UVOD ..................................................................................................................................... 9

2 OPREDELITEV POJMOV ............................................................................................... 11

2.1 AGRESIVNOST ........................................................................................................................... 11

2.2 AGRESIJA ................................................................................................................................... 12

2.3 NASILJE ...................................................................................................................................... 13

3 OBLIKE AGRESIVNOST ................................................................................................. 14

3.1 AGRESIVNOST USMERJENA NAVZNOTER IN NAVZVEN ..................................................... 14

3.2 BENIGNA IN MALIGNA AGRESIVNOST .................................................................................. 15

4 TEORIJE O NASTANKU AGRESIVNEGA VEDENJA ............................................... 18

4.1 INSTINKTIVISTIČNE TEORIJE ................................................................................................. 18

4.2 FRUSTRACIJSKE TEORIJE AGRESIVNOSTI .......................................................................... 19

4.3 VEDENJSKE TEORIJE .............................................................................................................. 20

5.2 RAZLAGA AGRESIVNOSTI V OPTIKI TEORIJE SOCIALNEGA UČENJA ............................. 25

5.2.1 ŠTUDIJA Z LUTKO BOBO ................................................................................................. 28

5.3 KRITIKA ŠTUDIJE Z LUTKO »BOBO« IN TEORIJE SOCIALNEGA UČENJA ...................... 31

5.4 PROCES UČENJA Z OPAZOVANJEM ...................................................................................... 32

6 SPLOŠNO O SAMOUČINKOVITOSTI .......................................................................... 34

6.1 SAMOUČINKOVITOST IN SOCIALNO KOGNITIVNA TEORIJA ............................................ 34

6.2 OPREDELITEV SAMOUČINKOVITOSTI ................................................................................. 34

6.3 PREPRIČANJE V SAMOUČINKOVITOST ................................................................................ 35

6.4 SAMOUČINKOVITOST IN SOCIALNO KOGNITIVNA TEORIJA ............................................ 37

7 DEJAVNIKI AGRESIVNOSTI ......................................................................................... 39

7.1 DEJAVNIKI OKOLJA ................................................................................................................. 39

7.2 SOCIALNI DEJAVNIKI .............................................................................................................. 39

8 TEORIJA SOCIALNEGA UČENJA IN NASILJE V MEDIJIH .................................. 40

II DEL ...................................................................................................................................... 47

1 PROBLEMI IN HIPOTEZE .............................................................................................. 48

2 METODA ....................................................................................................................................... 49

2.1 INSTRUMENTI ....................................................................................................................... 49

2.2 OPIS VZORCA IN POSTOPEK .............................................................................................. 49

3 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ............................................................................. 51


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

4

4 PRIKAZ POMEMBNIH STATISTIČNIH RAZLIK ...................................................... 60

4.1 POMEMBNE STATISTIČNE RAZLIKE V ODGOVORIH MED SPOLOMA ............................. 60

4.1.1 PREGLED POMEMBNIH STATISTIČNIH RAZLIK MED SPOLOMA ............................. 61

4.2 POMEMBNE STATISTIČNE RAZLIKE V ODGOVORIH GLEDE NA STOPNJO IZOBRAZBE

ANKETIRANCEV .............................................................................................................................. 66

4.2.1 PREGLED POMEMBNIH STATISTIČNIH RAZLIK GLEDE NA STOPNJO IZOBRAZBE

ANKETIRANCEV ......................................................................................................................... 67

5 ODGOVORI NA HIPOTEZE............................................................................................ 72

SKLEPNE MISLI .................................................................................................................. 73

LITERATURA ....................................................................................................................... 77

PRILOGA ............................................................................................................................... 81

KAZALO TABEL

Tabela 1: Starostna struktura respondentov ............................................................................ 50

Tabela 2: Izobrazbena struktura respondentov ....................................................................... 51

Tabela 3: Čas, ki ga anketiranci preţivijo pred mediji na dan ................................................ 51

Tabela 4: Vrsta medija in njegov vpliv na posameznika. ....................................................... 52

Tabela 5: Medijske vsebine in njihov vpliv na posameznikovo vedenje ................................ 53

Tabela 6: Pogostost nasilja v medijih...................................................................................... 54

Tabela 7: Skupina prebivalstva in vpliv medijev .................................................................... 54

Tabela 8: Na kakšen način vplivajo nasilne vsebine v medijih na posameznika? .................. 55

Tabela 9: Ali nasilje v medijih predstavlja problem? ............................................................. 55

Tabela 10: V medijih prikazano nasilje vpliva na vedenje posameznika, ki take vsebine gleda

oz. prebira. ................................................................................................................................ 56

Tabela 11: Posameznik, ki vidi, da je nekdo drug za agresivno vedenje nagrajen, se bo v

podobni situaciji tudi sam agresivno vedel. ............................................................................. 56

Tabela 12: Agresivni ljudje pogosteje gledajo nasilne medijske vsebine kot neagresivni

ljudje. ........................................................................................................................................ 57

Tabela 13: Posameznik se v določeni situaciji ne bo vedel agresivno, če bo pred tem videl,

da je bil nekdo drug v enaki situaciji za agresivno vedenje kaznovan. .................................... 57

Tabela 14: Pogosto srečevanje z nasiljem v medijih, zmanjšuje gledalčevo občutljivost za

nasilje. ...................................................................................................................................... 58

Tabela 15: Gledanje nasilnih vsebin v otroštvu vpliva na vedenje posameznika, ko ta odraste

.................................................................................................................................................. 58


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

5

Tabela 16: Posameznik, ki je za agresivno vedenje nagrajen, se bo tudi v prihodnje vedel

agresivno. ................................................................................................................................. 59

Tabela 17: Medijske vsebine, ki prikazujejo pozitivno in kooperativno socialno vedenje,

krepijo sodelovanje in zmanjšujejo medosebno agresivnost. ................................................... 59

Tabela 18: Vrednosti χ2, kritične vrednosti in Personov kontigenčni koeficient. .................. 60

Tabela 19: Vprašanje 3 in spol ................................................................................................ 61



Tabela 22: Trditev 2 in spol .................................................................................................... 63





Tabela 27: Razlike v odgovorih glede na stopnjo izobrazbe .................................................. 66

Tabela 28: Vprašanje 1 in stopnja izobrazbe .......................................................................... 67




Tabela 32: Trditev 2 in stopnja izobrazbe ............................................................................... 69


Tabela 34: Trditve 6 in stopnja izobrazbe ............................................................................... 70


KAZALO SLIK

Slika 1: Agresivnost usmerjena navznoter .............................................................................. 14

Slika 2: Agresivnost usmerjena navzven ................................................................................. 15

Slika 3: Benigna agresivnost ................................................................................................... 16

Slika 4: Maligna (zločesta) agresivnost ................................................................................... 17

Slika 5: Albert Bandura. .......................................................................................................... 23

Slika 6: Albert Bandura ........................................................................................................... 24

Slika 7: Recipročni determinizem ........................................................................................... 27

Slika 8: Eksperiment z lutko »Bobo« ...................................................................................... 30


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

6

POVZETEK

Ţivimo v času, ko si ne moremo več predstavljati ţivljenja brez sodobne informacijske

tehnologije, ki nam posreduje ogromno najrazličnejših informacij. Poleg koristi, ki nam jo

informacijska tehnologija prinaša, pa ima le-ta tudi svojo temačno stran. Mediji v tekmi za

čim večji trţni deleţ ne izbirajo sredstev. Tako uporabnikom posredujejo vsebine, ki jih

najbolj privlačijo in to je pogostokrat nasilje. Predvsem zaskrbljujoč je vpliv nasilnih

medijskih vsebin na otroke, saj mladi še toliko bolj kot odrasli preţivljajo prosti čas ob

gledanju televizije, igranju računalniških igric itd.. Še najbolj so do nasilne medijske vsebine

dovzetni otroci, ki so sami ţrtve nasilja v druţini, oţjem in širšem socialnem okolju.

Z omenjeno problematiko se je zelo zavzeto ukvarjal Albert Bandura, ki danes velja za očeta

socialno kognitivne teorije. Ta pravi, da se posameznik agresivnosti nauči na dva poglavitna

načina: 1) z opazovanjem agresivnih modelov 2) in pričakovanjem koristi, ki bi ga takšno

vedenje prineslo. Tako je po Banduri simbolično modeliranje, ki ga omogočaj mediji, glavni

vir agresivnega vedenja, saj so mediji, ki s pridom izkoriščajo informacijsko tehnologijo,

neznansko povečali paleto modelov, ki vplivajo na razvijajočega se otroka.

Pričujoča specialistična naloga se dotika problematike vpliva nasilnih medijskih vsebin na

vedenje posameznikov, ki takšne vsebine gledajo. Sestavljena je iz teoretičnega in

empiričnega dela. V teoretičnem delu se seznanimo z nekaterimi osnovnimi pojmi, katere je

potrebno poznati pri razumevanju omenjene tematike. V nadaljevanju jim sledi osvetlitev

različnih oblik in teorij agresivnosti, nato pa je razloţena in pojasnjena teorija socialnega

učenja Alberta Bandure in njena osrednja komponenta t.j. samoučinkovitost (ang.self-

efficacy).

V drugem delu specialistične naloge pa sem ţelel z raziskavo ugotoviti, ali se posamezniki

zavedajo problematike in vpliva nasilnih medijskih vsebin na posameznikovo vedenje, ki

takšne vsebine gledajo ter v kolikšni meri se strinjajo z Bandurinimi ugotovitvami oz. njegovo

t.i. teorijo socialnega učenja.

Ključne besede: agresivnost, agresija, nasilje, teorija socialnega učenja, študija z lutko

»Bobo«, samoučinkovitost, mediji,


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

7

SUMMARY

We live in times where existence cannot be imagined without the modern information

technology that proviedes us with abundance of various information. While information

technology has its benefits, it also has a darker side. While competing for biggest market

share, it does not choose means. Users are exposed to content that is most appealing and often

also violent. Especially worring is the impact of violent media content on children, more so

becouse young people spend more of their free time before television, computer games, etc.

than adults. Children who are themselves victims of family violence in narrow and broader

social environment, are most perceptive to violent media content.

This problem preocupied Albert Bandura who is considered a founding father of social

congitive theory. This theory explains that aggressivness is learned by individual in two main

ways: 1) with observation of aggressive models, 2) and expectation of benefits that such

behaviour could create. Therefore Banduras symbolic modeling enabled by media is the main

source of aggressive behaviour, as media have with the use of information technology

exceedingly increased fold of models that influnece on developing children.

Therefore this specialist paper is focused on the problem of influence of violent media

content on behaviour of individuals that observe such content. The paper is composed of

theoretical and empirical part. In theoretical part we are introduced to some fundamental

terms which need to be explained for understanding the topic. Later on there is emphasis on

different forms and theories of aggressivness. And after that Albert Banduras theory of social

learning is explained, together its core component – self efficancy.

Second part of this paper is empirical. By means of research I wanted to discover whether

individuals are aware of the problem and influence of violent media content on behaviour of

individuals who are exposed to such content, and to what extent they agree with Banduras

main findings condensed in the theory of social learning.

Key word: aggressivness, aggression, violence, theory of social learning, "Bobo" doll study,

selfefficiency, media


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

8

I DEL


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

9

1 UVOD

Zgodovina človeštva nam razkriva, da je le-ta polna vojn, katastrof in raznovrstnega nasilja,

ki ga lahko premore le človeška vrsta. Kljub temu lahko mirno rečemo, da v nobenem

obdobju človeške zgodovine nasilje ni bilo tako dostopno kot dandanes, saj si lahko, zaradi

razvoja in razmaha televizije ter druge informacijske tehnologije, nasilje ogledamo iz

domačega naslonjača.

Zaradi današnje dostopnosti nasilnih vsebin, se nam zdi, da je svet videti poln nasilja.

Informacije o kriminalu nam prinašajo mediji vseh vrst. Ker pisanje o kriminalu privlači

bralce, se pogosto dogaja, da kriminalitete še zdaleč ni toliko, kolikor besed in slikovnega

gradiva ji je posvečenih (Petrovec, 2003). Ţal pa se pri vsem tem lovu na uporabnike medijev

bodisi zavedno ali nezavedno pozablja na negativni vpliv, ki ga ima prikazovanje nasilja v

medijih predvsem na otroke in tudi odrasle.

V zadnjih štiridesetih letih je bilo opravljenih veliko raziskav (tudi longitudinalnih), ki so se

ukvarjale z vplivom medijskega nasilja na agresivnost otrok. Študije navajajo sledeče

poglavitne ugotovitve (Petrovec, 2003):

- gledanje nasilja je povezano z naraščanjem agresivnosti, z zmanjševanjem

občutljivosti za nasilje in naraščanjem strahu pred kriminaliteto;

- nasilje v javnih medijih utegne vplivati na nasilna kazniva dejanja;

- nekateri ljudje utegnejo posnemati nasilno vedenje, ki ga vidijo na televiziji ali na

videu;

- razmerje med opazovanjem nasilnih prizorov in nasilnim vedenjem je dvosmerno:

agresivni ljudje pogosto gledajo nasilne prizore in ljudje, ki gledajo nasilne prizore, so

pogosteje nasilnega vedenja;

- za učinke nasilnih prizorov so najbolj dovzetni otroci, za njimi mlajši polnoletniki;

- moški so nekoliko dovzetnejši za vplive nasilnih prizorov kot ţenske;

- kljub morebitnemu vplivu medijev na nasilje v druţbi, ni povsem jasno, ali je ta vpliv

zelo pomemben v primerjavi z drugimi morebitnimi vplivi kot so na primer druţinske

razmere, nasilje in zlorabe v druţinskem krogu, vplivi staršev, revščina, vzgoja,

rasizem, kulturna dezintegracija ali jemanje drog.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

10

Nekateri opozarjajo na pomembne razlike v obsegu kriminalitete, čeprav so gledalci

podobno obremenjeni z nasilno vsebino. Freedman pravi, da gledajo otroci v Kanadi in v

Zdruţenih drţavah Amerike tako rekoč isti program, vendar sta število umorov v Kanadi in

obseg nasilnih kaznivih dejanj na splošno veliko manjša kot v Ameriki. Otroci na Japonskem

gledajo verjetno najbolj grozljivo vsebino, čeprav večinoma animacije, vendar je število

nasilnih kaznivih dejanj skorajda zanemarljivo (Freedman, 1994: 854 po Petrovec, 2003).

Ker mladi preţivljajo prosti čas ob gledanju televizije, igranju računalniških igric, poslušanju

glasbe, pogovarjanju po telefonu ipd.., so v veliki meri izpostavljeni stalnemu prikazovanju

nasilja, kar pomeni, da po eni strani v samem procesu učenja simbolično modeliranje

pridobiva vse večji vpliv, medtem ko je vloga staršev, učiteljev in drugih tradicionalnih

vzornikov vse manjša. Oče socialno kognitivne teorije Albert Bandura je bil glede tega zelo

zaskrbljen, saj se je zavedal, da simbolično modeliranje v smislu zdravega delovanje druţbe,

na slednjo slabo vpliva: po Banduri je ravno simbolično modeliranje, ki ga omogočajo mediji,

glavni vir agresivnega ravnanja. Pojav televizije je neznansko povečal paleto modelov, ki

vplivajo na razvijajočega otroka. Tako imajo otroci in odrasli neomejene moţnosti, da se v

udobju lastnih domov naučijo ogromnih oblik nasilnega vedenja preko televizije

(www.hull.ac.uk).


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

11

2 OPREDELITEV POJMOV

2.1 Agresivnost

Agresivnost je še vedno eden najbolj nejasnih in protislovnih pojmov, ki se jih uporablja v

psihologiji. Po nekaterih virih naj bi bilo samih opredelitev termina agresivnosti čez 250, zato

ne čudi izjava Scotta (po Brown, 2003), da je zaradi toliko različnih razlag agresivnosti, sama

opredelitev le-tega termina za znanstveno analizo nepomembna.

Kljub zgornji ugotovitvi je prav, da predstavim nekaj najpogostejših opredelitev

agresivnosti. Tako poznamo širše in oţje opredelitve termina »agresivnosti«. V najširšem

smislu zajema agresivnost vse oblike gibanja od iztegovanja rok in grizenja hrane, nekatera

čustva kot so jeza, bes in sovraštvo pa tja do telesnega nasilja nad drugimi. Širše opredelitve

agresivnosti zastopajo mnogi klinično usmerjeni psihologi in psihiatri, ki s skupnim nazivom

označujejo vse pozitivne kot tudi negativne vidike agresivnosti. Oţja pojmovanja

agresivnosti najdemo pri behavioristih. Buss jo je opredelil kot dejansko prizadejanje škode

drugemu organizmu, Dollard in Miller pa kot reakcijo, katere cilj je poškodba ţivega

organizma. Večina avtorjev se izogiba obeh skrajnosti in upošteva poškodbo, namen in

okoliščine dejanja kot osnovo z opredelitev agresivnosti. Sem lahko umestimo Kaufmanovo

pojmovanje agresivnosti kot vedenje, ki je usmerjeno na ţiv organizem. Vedenje pa je

agresivno le tedaj, če napadalec pričakuje, da bo temu organizmu prizadejal škodo (povzeto

po Lamovec, 1978).

Jewett (1996) agresivnost razume kot vsakršno namerno vedenje, katerega namen je fizično

poškodovati drugega posameznika, ţival in/ali predmet. Pri tem agresivna dejanja deli na:

- dejanja, ki se zgodijo po nesreči - za te je značilno, da so nenamerna;

- instrumentalna agresivna dejanja - agresivnost je le orodje za dosego cilja in

- sovraţna agresivna dejanja - katerih namen je poškodovati drugo osebo.

Nastran Ule definira agresivnost kot obnašanje, za katerega ni nujno, da je samo fizično

nasilje. Ljudje so lahko agresivni, ne da bi bili fizično nasilni. Zmerjanje nekoga z debeluhom

ali pokveko lahko prizadene bolj kot zaušnica. Porušena samopodoba se pogosto teţe

vzpostavi, kot se pozdravi fizična poškodba. Da pa opredelimo neko obnašanje kot agresivno,


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

12

moramo v definiciji zajeti tudi »opazovalca«, ki definira to obnašanje kot agresivno (Ule,

1994 v Bučar Ručman, 2004).

Človeška agresivnost je vsako vedenje usmerjeno v drugo osebo, katere namen je tej osebi

povzročiti škodo. Napadalec mora pri tem biti prepričan, da bo takšno vedenje poškodovalo

tarčo, le-ta pa mora biti motivirana, da se takšnemu vedenj umakne (Bushman & Anderson

2001, Baron & Richardson 1994, Berkowitz 1993, Geen 2001 po Anderson in Bushman,

2002). Pri tem Baumeister (1989) dodaja, da nenamerno povzročena poškodba ne sodi v okvir

termina agresivnost, saj taka poškodba ni namerna. Tudi dejanja pomoči ne sodijo pod termin

agresivnost, saj oseba, ki s pomočjo povzroča morebitno bolečino, ve, da se tarča nima

namena oz. ni motivirana, da bi se takšnemu ravnanju izognila (npr. boleče izkušnje pri

zobozdravniku). Pod pojem agresivnosti tudi ne moremo šteti bolečine, ki so povzročene pri

sexualnemu mazohizmu, saj ţrtev ni motivirana, da bi se takšnemu ravnanju umaknila

(Anderson in Bushman, 2002).

Termin agresivnost se uporablja kot splošni pojem s katerim opišemo verbalna dejanja, kot

so ţalitve in groţnje, katerih namen je prizadeti drugo osebo, in fizična dejanja kot so metanje

predmetov, klofutanje, grizenje itd. (Olson & Golish, 2002, po Olson, Fine, Lloyd, 2008).

Na splošno pa velja prepričanje, da je agresivnost človekova ohranitvena reakcija, ki pa

lahko pod določenimi pogoji preseţe meje samoohranitve in razvoja ter postane usodno

ogroţajoča za druge (besedni, fizični napad, poškodovanje predmetov in stvari, itd.), pa tudi

človeka samega (občutki krivde, teţnje po samokaznovanju, samomorilnost, itd.) (Vrečič,

Bavec, Peček, Arh, 2005).

2.2 Agresija

Iz opredelitev termina agresivnosti smo lahko ugotovili, da je agresivnost najpogosteje

opredeljena kot vedenjska značilnost, ki se kaţe v gospodovalnosti, nasilnih ali napadalnih

besedah ali dejanjih usmerjenih proti drugim ljudem – posameznikom ali skupinam. Številni

avtorji poudarjajo, da je bistvo agresivnosti v namenu. Agresivno je vsako vedenje, katerega

namen je, da škoduje ali poškoduje drugo ţivo bitje – tudi če tega cilja ne doseţe. Agresivnost

se lahko pojavlja v številnih različnih oblikah vedenja, ki ga pokaţe posameznik ali skupina.

Razlikovati pa moramo med agresivnim vedenjem in agresivnostjo kot osebnostno lastnostjo.

Za trenutno reakcijo, navadno uporabljamo izraz »agresija«, medtem ko »agresivnost«

pomeni trajno značilnost posameznika. Agresivni so torej tisti ljudje, ki se pogosto vedejo


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

13

agresivno, toda tudi neagresivni ljudje lahko kdaj pokaţejo presenetljivo visoko stopnjo

agresivnega vedenja.

Tudi Škrila (2005) v prispevku Alkohol, agresija in nasilje opozarja na razlikovanje med

agresivnostjo in agresijo. Pri tem pravi, da agresivnost definiramo kot izvorno, nedestruktivno

in neafektivno energijo, ki se izraţa v tendenci uveljaviti se z aktivnostjo in podjetnostjo,

medtem ko agresija označuje le destruktivne pojavne oblike agresivnosti. Lahko bi tudi rekli,

da agresivnost pomeni trajno značilnost posameznika, agresija pa se nanaša na trenutno

reakcijo oz. na vedenje. Nasilje pa je le ena od oblik agresije, in sicer gre za agresijo, ki

vključuje fizično silo in zadajanje poškodbe ali škode osebam ali lastnini. Agresija vključuje

tudi vedenja, ki so ogroţajoča, sovraţna ali škodljiva na netelesni način.

Razlikovanje med »agresijo« in »agresivnostjo« sem zasledil tudi v predstavitvi Odnos med

ţrtvami in storilci nasilja, avtorice Maje Rus Makovec (2008). Pri tem navede, da izraz

»agresija« uporabljamo za oznako vedenja – to je katerokoli vedenje, ki je usmerjeno k

prizadejanju škode drugemu ţivemu bitju, to bitje pa si ţeli (je motivirano), da bi se taki škodi

izognilo; medtem ko izraz »agresivnost« pomeni osebnostno lastnost, ki je pogojena

konstitucijsko in vzgojno ter ima pomembno nalogo v procesu prilagajanja na okolje.

2.3 Nasilje

Definicija nasilja, ki jo je leta 1969 sprejel National Commission on the causes and

Prevention of Violencese, se glasi, da je nasilje »javna groţnja ali javno doseţeno sredstvo sil,

ki se kaţe v ţalitvi ali destrukciji osebnosti ali imetja ali ugleda ali ilegalnih prilastitev

imetja«. (Monohan, 1975: 17-27 po Bertoncelj, 2000).

Nasilje lahko definiramo kot grob napad na drugo osebo ali osebe, rezultat pa je izrazito

poškodovanje ali prizadejanje škode tem osebam (Ţuţul, 1989 po Petrič, 2006). V SSKJ lahko

pod terminom nasilje najdemo definicijo, ki pravi, da je to dejaven odnos do nekoga, značilen po

uporabi sile pritiska (Bajec, 1994:624 po Bučar Ručman 2004:25)

Nasilje je torej oblika agresivnosti, katere končna posledica je ekstremna poškodba (npr.

smrt). Vsa nasilna dejanja so agresivna, pri tem pa ne moremo reči, da so vsa agresivna

dejanja nasilna, npr. dejanje agresivnost je, ko otrok porine iz tricikla drugega otroka (tu ne

moremo reči, da gre za nasilje).


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

14

V Slovarju angleškega jezika pod terminom nasilje najdemo sledečo razlago: »nasilje je vedenje,

katerega namen je prizadeti, poškodovati ali ubiti drugega človeka«.

Kot lahko vidimo pri opredelitvah agresivnosti in nasilja ne obstaja neka univerzalna

definicija, ki bi bila splošno sprejeta med raziskovalci tega področja. Tudi sam sem mnenja,

da je potrebno razlikovati med agresivnostjo kot trajno značilnostjo posameznika in agresijo,

ki se nanaša na trenutno reakcijo, ki pa vključuje vedenja tako na telesni in netelesni ravni.

3 OBLIKE AGRESIVNOST

V literaturi, ki obravnava človeško agresivnost, lahko zasledimo več delitev agresivnosti. Na

tem mestu bi predstavil le dve najpogostejši delitvi in sicer delitev agresivnosti glede na smer

in obliko, ter drugo, najbolj znano delitev agresivnost Ericha Fromma na benigno in maligno

agresivnost.

3.1 Agresivnost usmerjena navznoter in navzven

Glede na smer in obliko ločimo agresivnost usmerjeno navznoter in agresivnost usmerjeno

navzven (slika 1 in 2). Obe obliki še naprej delimo na neposredno in posredno agresivnost.

NAVZNOTER

NEPOSREDNA POSREDNA

OBČUTKI KRIVDE SAMOMORILNOST PSIHOSOMATIKA ALKOHOLIZEM

DEPRESIVNOST

Slika 1: Agresivnost usmerjena navznoter (Lamovec, 1978)

Navznoter usmerjena agresivnost je tista, ko človek izvaja agresivnost nad samim seboj.

Neposredni obliki take agresivnosti sta občutki krivde in v najhujših primerih samomorilnost.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

15

Med posredno, navznoter usmerjeno agresivnost, lahko štejemo psihosomatske motnje,

depresivnost in alkoholizem (Kočevar, 2005).

NAVZVEN

NEPOSREDNA POSREDNA

AKTIVNA PASIVNA SOVRAŢNOST RAZDRAŢLJIVOST

BESEDNA TELESNA NEGATIVIZEM SUMNIČEVOST

Slika 2: Agresivnost usmerjena navzven (Lamovec, 1978)

Drugi tip agresivnosti, ki je tudi najbolj viden, pa je agresivnost usmerjena navzven.

Posredna oblika takšne agresivnosti se kaţe v posameznikovi sovraţnosti, razdraţljivosti in

sumničevosti. Neposredna, navzven usmerjena agresivnost je lahko pasivna, ki se kaţe zgolj v

negativizmu, ali pa je aktivna – telesna in besedna. To je oblika, ki jo drugače označimo kot

nasilje, bodisi fizično ali verbalno (Kočevar, 2005).

3.2 Benigna in maligna agresivnost

Mednarodno priznani nemško-ameriški psiholog Erich Fromm deli agresivnosti na benigno

in maligno (zločesto) agresivnost. Benigna agresivnost je po Frommu pozitivna agresivnost,

ki je nujna za obstanek človeka kot posameznika, hkrati pa sluţi ohranitvi vrste ter

prilagoditvi. V bistvu predstavlja teţnjo k napadu ali begu, kadar so ogroţeni pomembni in

osnovni ţivljenjski interesi. Ko je ta frustracija rešena, tovrstna agresivnost preneha. Zločesta

agresivnost pa se lahko pojavi takrat, če človek na neustrezen način zadovoljuje svoje potrebe

(Mrak Černelič, 2001).


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

16

BENIGNA

PSEUDOAGRESIJA OBRAMBNA

NEHOTNA IGRIVA SAMOPOTRDITVENA

KONFORMISTIČNA INSTUMENTALNA

Slika 3: Benigna agresivnost

Kot lahko vidimo na sliki 3, se benigna agresivnost deli na pseudoagresijo in obrambno

agresivnost. Pri tem se pseudoagresija deli na: nehoteno agresivnost, to je agresivnost, ki

sama po sebi ne povzroča škode, saj posameznik tovrstnega dejanja ni povzroči hote; igrivo

agresivnost, ki jo srečamo pri izvajanju nekaterih športnih panogah in borilnih veščinah ter

samopotrditveno agresivnost, ki predstavlja odločno usmerjenost k cilju brez sovraţnosti in

omogoča posamezniku aktiven odnos z okoljem in pristop do njega.

Obrambno agresivnost Fromm deli na konfromistično in instumentalno agresivnost. Pri

tem konfromistično agresivnost najdemo v vedenju individuuma, ki se na poseben način

agresivno vede pod pritiskom skupine. Sem prištevamo brezpogojno ubogljivost, ki temelji na

kakršnikoli avtoriteti, tako da agresivno vedenje individuuma ne izhaja iz njegovih lastnih

nagibov.

Instrumentalna agresivnost pa predstavlja le sredstvo – instrument za doseganje zunanjih

ciljev in zadovoljitev ter kot taka ni namenjena obrambi ali relaksaciji. Sem spadajo umori iz

koristoljubja, dejanja plačanih vojakov, dejanja mafije itd. (povzeto po Mrak Černelič, 2001).


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

17

ZLOČESTA

MAŠČEVALNA EKSTATIČNA ZNAČAJSKA

SADIZEM

NEKROFILIJA

Slika 4: Maligna (zločesta) agresivnost

Kot je bilo ţe omenjeno, se zločesta agresivnost lahko pojavi, če človek na neustrezen način

zadovoljuje svoje potrebe. Erich Fromm razlaga, da je neustrezen način zadovoljevanja potreb

pogojen z značajem, ki določi, kakšen bo posameznikov odnos do soljudi, do narave in ţivali,

ali bo ustvarjalen (pristen, neodvisen, ljubeč, toleranten, pravičen, …) ali destruktiven

(sovraţen, maščevalen, sadističen, …).

K trenutnim odzivom na skrajno neugodne ţivljenjske okoliščine po E. Frommu spadata

maščevalna in ekstatična agresivnost. Maščevalna agresivnost je reakcija na posameznikovo

ali skupinsko neupravičeno trpljenje in je kot taka v bistvu izraz frustracije. Ne sluţi obrambi

ţivljenja, saj se pojavi, ko je nasilje ţe bilo storjeno nad posameznikom ali skupino.

Ekstatična agresivnost pa se pojavi pod vplivom skrajnih razmer. Prelivanje krvi je v tem

primeru sredstvo za doseganje ekstaze, gledano s simboličnega vidika pa predstavlja

potrjevanje ţivljenja (iztrganje srca ţrtvi pri nekaterih krutih religioznih obredih). Maščevalna

in ekstetična agresivnost lahko postaneta značajski posebnosti, ki se kaţeta v sadizmu in

nekrofilnem značaju. Pri tem Fromm govori o sadizmu v seksualnem in neseksualnem

pomenu. Seksualno zadovoljitev in hkrati pridobivanje neomejene moči nad ţrtvijo doseţe z

zadajanjem bolečin in poniţanjem ţrtve. To osebnostno negotovemu sadistu daje laţen

občutek nadvlade in moči. Sadistov končni cilj ni popolno uničenje ţrtve, njegov cilj je

gospodarjenje nad ţrtvinim ţivljenjem, iz česar se energetsko napaja z močjo. Od svoje ţrtve

je neizmerno odvisen, čeprav je on sam prepričan, da jo obvlada. Na ţrtev je simbolično

navezan, bistvo samega izbora ţrtve pa je njena šibkost. Sadist se skoraj vedno podreja

ljudem, ki zanj predstavljajo avtoriteto in so s tega vidika močnejši (to lahko označimo za

sadomazohizem).


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

18

Nekrofilni značaj je po Frommu skupek avtentičnih, narcističnih in sadističnih teţenj

osebnosti. Cilj osebe z nekrofilnim značajem je izničevanje vsega ţivega. To je najteţja in

najbolj nevarna oblika duševne motenosti. Ta oblika postane posebno nevarna tedaj, če se

spretno skriva v ideologiji (omenja npr.: Hitlerja, Himmlerja, Stalina, …) (povzeto po Mrak

Černelič, 2001).

4 TEORIJE O NASTANKU AGRESIVNEGA VEDENJA

O izvoru človeške agresivnosti poznamo več teorij, ki pa jih lahko razvrstimo v tri velike

skupine in sicer:

- instinktivistične teorije;

- teorije frustracije in

- teorije socialnega (modelnega) učenja.

4.1 Instinktivistične teorije

Instinktivistično pojmovanje agresivnosti je najstarejše in ga zasledimo pri mnogih filozofih,

od katerih je najbolj znan Tomas Hobbs (Lamovec, 1978). Ideja, da ljudje delujejo po

instinktih, oziroma se pogosto zdi, da so vodeni v nekaterih vidikih svojega obnašanja, je bila

ena od najzgodnejših razlag za agresijo. Kasneje je postala znana kot instinktivizem (Fletcher,

1968 v Prelovšek, 2002).

Po teorijah instinkta je agresivnost dedno pogojena. Podobno kot lakota, naj bi se pojavljala

spontano, zaradi notranjih dejavnikov organizma. K avtorjem, ki vidijo agresivnost kot

prirojeno značilnost, uvrščamo Sigmund Freuda, ki je agresivnost pojmoval kot odraz

človekove samouničevalnosti. Tako naj bi po njegovem obstajali dve vrsti instinktov in sicer

erotični (Eros), ki zdruţuje ţive organizme v vedno večje enote, ter instinkt smrti (Thanatos),

ki tej teţnji nasprotujejo in skuša povrniti organizem v neorgansko stanje. Nobena od obeh

skupin naj ne bi bila bistvenejša od druge in obe sta stalno dejavni. Čim močnejši je pri kaki

osebi instinkt smrti, toliko nujnejše zanjo je, da usmeri agresivnost navzven. Prvinska naj bi

bila torej agresivnost do sebe, ki pa se kasneje preusmeri na zunanji svet. Zamisel o instinktu

smrti temelji na prepričanju, da organizem teţi k ugodju, ki naj bi bilo stanje popolne

sproščenosti, odsotnosti napetosti, nirvane, iz katere je človek iztrgan ob rojstvu in h kateri

instinktivno teţi. Tako instinkt smrti kot erotični instinkt naj bi sluţila zmanjševanju napetosti

(povzeto po Lamovec, 1978).


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

19

Freud je med prvimi opozoril, da se agresivna energija ne sprošča nujno na agresiven način,

pač pa sublimira v izbiri določenega poklica (vojak, mesar, učitelj), s humorjem, s sanjami

ipd. (Vec, 2001 v Lenart Bregar, 2002).

V okviru instinktivizma je potrebno omeniti tudi Konrada Lorenza. Slednji je agresivnost

razumel kot notranjo energijo posameznika, ki teţi k realizaciji. Če se ne more ustrezno

realizirati, v t.i. ritualiziranih agresivnostih kot je šport, se izrazi v antisocialni agresiji.

Človeško naravo po tem modelu obdaja rezervoar agresije, zato mora biti kontrolirana in

varno uresničena (s t.i. ventili, brez katerih bi lahko prišlo do eksplozije podobno kot pri

loncu na paro) (Vec, 2002).

Po Lorenzu so ljudje »pozabili« razviti učinkovita sredstva za kontrolo agresije. Namesto

tega so razvili zelo sofisticirane tehnike napada in rušenja. Pri ljudeh se instinkt za nadzor

znotraj rodovne agresije ni razvil enako kot inteligenca in znanje. Tako smo ljudje v

ţalostnem poloţaju, ko imamo na voljo sredstva, da uničimo lastno vrsto (in vse ţivljenje na

Zemlji), a malo zavornih dejavnikov proti tej moţnosti (Nastran Ule, 1997).

Prav tako so v okviru instinktivističnega pojmovanja agresivnosti, nekateri raziskovalci šli

tako daleč, da so poskušali izvor agresivnosti najti v kromosomski strukturi posameznika, saj

so trdili, da naj bi v zaporih našli večji odstotek posameznikov z XYY kromosomi kot med

splošno populacijo, vendar kasnejše raziskave niso ponudile nikakršnih dokazov za njihove

trditve.

4.2 Frustracijske teorije agresivnosti

Rdeča nit frustracijskih teorij agresivnosti je, da frustracija vedno vodi k neki obliki agresije

in agresija je vedno posledica frustracije.

Agresija pa ni usmerjena vedno proti začetniku frustracije, npr.: kadar je začetnik za nas

premočan, se lahko agresija preusmeri na kak drug, nadomestni objekt. V obeh primerih pa

sproščena agresivna energija (začasno) reducira potrebo po novih agresijah. Ta pojav se

imenuje katarzična redukcija agresije (Nastran Ule, 1994 v Bučar Ručman, 2004).

Ţe 1939 je John Dollard s sodelavci predpostavil, da je agresivno vedenje posledica

frustracij, ki nastane, če je posamezniku preprečena pot pri poskusu doseganja osebnega cilja.

J. Dollard je predpostavljal, da so ljudje neagresivni, vendar frustracija povzroči njihovo

agresivno reakcijo (prav zaradi neprijetnih čustev). Lahko bi govorili tudi o frustracijski

agresiji (npr. dijak, ki dobi slabo oceno, je jezen na profesorja in ga začne motiti pri učni uri).

Agresija pa ni vedno usmerjena k izvoru frustracije, ampak takrat, ko ocenimo, da je ta izvor


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

20

za nas premočan, preusmerimo agresijo na neki t.i. nadomestni objekt. Pravimo, da postane

motivacijska energija agresije premeščena (npr. dijak, ki dobi slabo oceno in ocenjuje, da bi

mu agresivno vedenje do profesorja lahko preveč škodilo, svojo agresijo preusmeri na

sošolca, ki je šibkejši in ga ozmerja) (Vec,2007).

Berkowitz je med frustracijo in agresijo vključil še tretji posredujoči dejavnik, agresivni

sproţilni draţljaj. Frustracija torej izzove v posamezniku emocionalno vzburjenje, napetost,

jezo. Jeza pa izzove notranjo pripravljenost na agresivno obnašanje. Vendar se ta

pripravljenost na agresijo uresniči šele tedaj, če celotna situacija vsebuje sproţilne draţljaje,

ki imajo agresiven pomen. Sproţilni draţljaji so npr. objekti v okolici posameznika (ţivi ali

neţivi), ki jih oseba asociira z agresivnim obnašanjem ali pa so pogoji, ki so izzvali v njej

jezo. Jezi v posamezniku mora torej stopiti nasproti še agresijo izzivajoči objekt. Šele potem

je velika verjetnost, da bo posameznik s svojo frustracijo izrazil z agresijo (Nastran Ule,

1997).

Kritike te teorije se nanašajo predvsem na stališče, da vse frustracije ne vedno vodijo v

agresivnost, saj se ljudje na frustracije pogosto odzovejo na kakšne druge načine kot npr. s

pasivnostjo in ne z agresivnostjo. Kritiki prav tako poudarjajo, da se agresivno vedenje

pogosto pojavi kot odgovor na agresivnost (npr. pri boksu) (Vec, 2007).

4.3 Vedenjske teorije

Beseda behaviorizem izhaja iz angleške besede behaviour, kar pomeni vedenje, obnašanje

človeka ali ţivali. Behaviorizem je psihološka smer, osnovana v ZDA. Osnoval jo je Watson.

Po njej je predmet psihologije samo vedenje, ki ga je mogoče objektivno opazovati, predvsem

zveze med draţljaju in odgovori.

Po vedenjskih teorijah se posameznik rodi z relativno omejenim vzorcem obnašanja. V

procesih pogojevanja, učenja in posnemanja pa nastajajo vedno novi in vse bolj zapleteni

vzorci obnašanja. Tako se posameznikova osebnost postopno oblikuje kot skupek izidov

pogojevanja, učenja in izkušenj. Človek se od malega uči, vendar v procesih učenja ni

pasiven: sam sproţa svoja dejanja, in če naleti na dober odziv (nagrado, ojačitev), se ta

dejanja utrjujejo in postajajo del njegovega trajnega obnašanja. In kot učijo, pogojujejo in

nadzirajo drugi nas, tako se tudi sami naučimo učiti, pogojevati in nadzirati druge in same

sebe. Po vedenjskih pojmovanjih posameznikova osebnost torej ni toliko rezultat nagonskih,

motivacijskih in dispozicijskih dejavnikov, kolikor rezultat vplivov okolja in učenja. Osebnost


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

21

predstavlja relativno značilni sklop vedenj, ki so se oblikovala pod vplivom izkušenj,

različnih oblik pogojevanja in učenja. Pojasniti jo je mogoče na osnovi zakonitosti učenja. Na

draţljaje se odzivamo z različnimi odzivi, nekateri od teh odzivov pa imajo za posameznika

večjo vrednost, kar pomeni zadovoljitev (redukcijo) neke motivacijske teţnje (gona). Po

mnenju behavioristov so pod vplivom draţljajev, ki ojačujejo različne odzive (ojačevalci),

oblikujejo relativno stabilni vzorci obnašanj in navad. Osebnost tvori skupek takšnih navad.

Zaradi zelo različnih izkušenj in učenja se pri posameznikih oblikujejo tudi različni sklopi

navad. S tem lahko z vedenjskega vidika razloţimo velike medosebne razlike. Ameriški

psiholog Skinner meni, da se posameznikovo obnašanje oblikuje na podlagi vzorcev

ojačevanj. Pri tem je pomembno zlasti instrumentalno (operantno) učenje, ko posameznik s

svojimi dejanji sproţi odzive, ki pomenijo bodisi pozitivno, bodisi negativno ojačanje. S

pozitivnimi ojačanji (nagrade, pohvale) oblikujemo nove oblike vedenja in tako širimo krog

obnašanj, medtem ko zaradi negativnih ojačanj (kazni, graj) opuščamo določena vedenja. Po

Skinnerju se tako razvijejo tudi najbolj kompleksne oblike obnašanja, npr. govor. Naše

obnašanje je torej pod nadzorom draţljajev in ojačevalcev. Vendar to ne pomeni, da je

posameznik le pasiven. Tudi samega sebe smo namreč sposobni nadzirati, tako da

nagrajujemo in kaznujemo samega sebe (za uspeh v šoli se npr. nagradimo s tem, da gremo v

kino ali na zabavo) (Musek, Pečjak, 2001).

Pojem vedenjske teorije je skupen izraz za več specifičnih teorij učenja. Le-te lahko

uporabljamo samostojno ali v kombinaciji z drugimi teorijami učenja. V literaturi so

omenjene sledeče štiri najpogostejše oblike teorij socialnega učenja:

- kognitivno vedenjska teorija - kako bomo reagirali je odvisno od tega, kako vidimo

situacijo v kateri smo. Pogosto si situacije tudi aranţiramo tako kot ustreza našim

notranjim vzgibom in pogledom. Denimo, da je prva oseba fizično močnejša, izkušnje

z agresivnim vedenjem so bile pri njej ugodnejše kot pri drugi. Zato je postala tudi

selektivno pozorna na znake, ki spodbujajo agresivnost in se je naučila, kako jih lahko

sama sproži. Še več, začela jih je videti tudi tam, kjer jih drugi ne opazijo. Tudi druga

oseba se je učila, samo da je njena pozornost zaradi negativnih izkušenj z agresivnim

obnašanjem, usmerjena k znakom, ki preprečujejo agresivnost. V obeh primerih je

interakcija med osebnimi značilnostmi (izkušnje z agresivnostjo) in življenjskimi

situacijami pripeljala do drugačnega vedenja, do drugačnega življenjskega sloga in do

drugačne osebnosti.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

22

- teorija socialne vcepitve - izraz izhaja iz medicinske prakse, kjer s preventivnim

cepljenjem preprečimo okuţbe s hudimi boleznimi. Pri tem gre za to, da v telo

vbrizgamo majhno količino virusa. Ta povzroči, da telo aktivira imunski sistem, kateri

s časoma postane močnejši. Poudarek pri vsem tem je »majhen«. Vnosi morajo biti

tolikšni, da vzpodbudijo imunski sistem, saj v nasprotnem primeru tvegamo, da se bo

imunski sistem obrnil zoper nas, kar lahko privede tudi do smrti.

Če potegnemo vzporednice, bomo po tej teoriji naša obstoječa vedenja in prepričanja

okrepili, če bomo dopuščali manjše napade. Zopet je poudarek na »majhne«, saj če bi

bili ti napadi premočni, bi to naša prepričanja in vedenja omehčalo ali jih celo obrnilo

v negativno smer. Torej napadi morajo biti dovolj močni, da okrepijo našo sposobnost

ohranitve in okrepitve naših obstoječih vedenj in prepričanj.

- teorija socialnega vplivanja - predlaga, da naj bi vedenje posameznikov spreminjali s

spreminjanjem socialnih norm.

- socialno-kognitivna teorija – najpogostejši izraz za to teorijo je »teorija socialnega

učenja«, kateri bom več pozornosti namenil v naslednjih poglavjih.

Zasluga behaviorizma je, da je znal pokazati na pomembnost učenja in vplivov okolja pri

oblikovanju osebnosti. Vedenjske teorije osebnosti so tudi teoretično »močne«, imajo

izdelane jasne teoretske pojme in pojasnjevalne mehanizme. Očitno pa je v klasičnih

vedenjskih pojmovanjih preveč zanemarjen dispozicijski, dedni potencial posameznikove

osebnosti. Nekatere temeljne osebnostne lastnosti, poteze in sposobnosti so precej odvisne od

dednosti in se oblikujejo v okviru dispozicijskih potencialov. S še tako ustreznim učenjem ne

moremo npr. povečati posameznikove inteligentnosti preko mej, ki jih določa ta potencial. Iz

osebe, ki je »po naravi« introvertna, ne moremo vzgojiti tipičnega ekstraverta (Musek, Pečjak,

2001).

Če na kratko povzamem, se vedenjske teorije osebnosti osredotočajo na vplive okolja in na

učenje. Njihovi predstavniki so najprej upoštevali najosnovnejše oblike pogojevanja in

učenja, klasično pogojevanje (Pavlov, Watson) in pa instrumentalno pogojevanje (Thorndike,

Skinner). Pozneje so postali bolj pozorni tudi na druge oblike učenja in ena izmed teh oblik


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

23

učenja je t.i. modelno ali observacijsko učenje, kateremu se je predvsem posvetil Albert

Bandura.

5 TEORIJA SOCIALNEGA UČENJA

5.1 Albert Bandura

Albert Bandura (slika 5 in 6) se je rodil 4. decembra 1925 v mestu Mundera v provinci

Alberta v Kanadi. Bil je najmlajši otrok vzhodnoevropskih staršev, ki so ţe v mladostniških

letih emigrirali v Kanado. Kljub temu, da Bandurina starša nista imela nikakršne formalne

izobrazbe, sta le-to visoko cenila.

Bandura je osnovno in srednjo šolo obiskoval v svojem domačem kraju. Kljub temu, da je

bila to edina šola v njihovem kraju, je slovela po tem, da je »proizvajala« nadpovprečne

učence. Po zaključku srednje šole je Bandura skupaj z očetom nekaj časa delal v podjetju

Yukon, ki se je ukvarjalo z gradnjo in vzdrţevanjem avtocest.

Nato je leta 1946 svoje izobraţevanje nadaljeval v Vencouvru na University of British

Columbia, kjer se je tudi navdušil nad psihologijo. Leta 1949 je diplomiral z odliko in ob tem

prejel nagrado iz psihologije.

Podiplomski študij je nadaljeval na University of Iowa, kjer je prišel pod vpliv behaviorizma

in teorij učenja ter leta 1952 doktoriral. V času študija je spoznal Virginijo Varns s katero sta

se kasneje poročila. Po doktoratu je Bandura prevzel postdoktorski poloţaj na Wichita

Guidance Centeru v Kansasu.

Slika 5: Albert Bandura (vir: Pajares, 2004).

Leta 1953 je začel s poučevanjem na Standford University. V tem času je Bandura pričel

ugotavljati vpliv vzorcev na agresivnost otrok. Skupaj s študentom Rishar Waltersom sta pri


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

24

raziskovanju vplivov druţinskega okolja na nastanek agresivnosti ugotovila, da ima učenje z

opazovanjem odločilno vlogo pri pojavu agresivnega vedenja. Tako sta odkrila, da imajo

hiperagresivni adolescenti pogosto tudi agresivne starše, ki sicer doma niso dovoljevali

agresivnosti svojih otrok, so pa dopuščali, da so spore s sovrstniki tudi fizično reševali.

Omenjene ugotovitve je Bandura predstavil v svoji prvi knjigi Agresija adolescentov, ki je

izšla leta 1959. Leta 1973 je pa izdal knjigo Agresija: Analiza socialnega učenja. Bandura je

najbolj poznan postal, ko je izvedel svojo znamenito študijo z lutko »Bobo«. Omenjena

študija je bila objavljena leta 1963 v knjigi Socialno učenje in osebnostni razvoj. Pri razvoju

teorije socialnega učenja je Bandura identificiral štiri komponente (pozornost, pomnjenje,

posnemanje in motivacija), ki tvorijo proces socialnega učenja. Omenjene štiri komponente je

predstavil v knjigi Teorija socialnega učenja, ki je bila izdana leta 1977.

Socialno kognitivno teorijo (teorija socialnega učenja) je Bandura razvil v 80-tih letih

prejšnjega stoletja. Poudaril je vpliv zunanjih okrepitev na procese kot so prepričanja,

pričakovanja in navodila. Po Banduri ljudje niso zgolj stroji, ki avtomatično reagirajo na

zunanje stimulacije, ampak so reakcije na stimulacije namerno sproţene od posameznika. Ni

se strinjal s trditvijo behavioristov, da obstaja direktna povezava med stimulacijo in reakcijo

ali med vedenjem in okrepitvijo. Bil je mnenja, da je mehanizem zgolj posrednik med

stimulacijami in reakcijo. Pod pojmom mehanizem je Bandura razumel posameznikove

kognitivne procese. Tako naj bi bilo posameznikovo funkcioniranje rezultat interakcij med

okoljem, vedenjem in posameznikovim psihološkim funkcioniranjem. Veliko pozornost je

Bandura namenil tudi raziskovanju samoučinkovitosti in vplivu samozavesti pri vsakdanjem

funkcioniranju posameznika (povzeto po Pajares, 2004).

Slika 6: Albert Bandura (vir: Pajars, 2004).


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

25

Kljub častitljivim 83 letom in vsem doseţkom ter nagradam navkljub pa Albert Bandura še

danes poučuje na Stanford University.

5.2 Razlaga agresivnosti v optiki teorije socialnega učenja

Osnovna oblika učenja, ki temelji na neposrednih izkušnjah je v veliki meri raziskana, pri

tem pa se je zanemarilo poučevanje učenja z opazovanjem. Tako zmoţnost predstavitve

simboličnih dejanj omogoča človeku pridobiti nove vzorce observacijskega vedenja. Z

opazovanjem drugih modelov, kako se vedejo v neki situaciji, lahko v kasnejših dogodkih

kodirane informacije, ţe videnega vedenja, sluţijo kot vodilo, kako v podobni situaciji

ukrepati. Raziskave, ki so bile opravljene v okviru teorije socialnega vedenja, kaţejo, da se

fenomen učenja, ki je rezultat neposrednih izkušenj, pojavi pri opazovanju drugih modelov in

posledicah, ki so rezultat takšnega vedenja. In ravno sposobnost učenja s pomočjo opazovanja

je ključnega pomena za preţivetje. Modeliranje je manj utrujajoče, saj pri njem odpade

komponenta učenja na podlagi napak. Pri tem je potrebno poudariti, da napake lahko

povzročijo resne, če ne celo smrtne posledice, zato bi bil odstotek preţivelih nizek, če bi se

ljudje zanašali zgolj na svoja dejanja, da bi kasneje vedeli kaj storiti v takšni (podobni)

situaciji (www.hull.ac.uk).

Zgodnji behavioristi so bili prepričani, da je vse v zvezi z ljudmi naučeno in da je osnova

zakonov učenja ideja o okrepitvi: ničesar se ne bi naučili, če to ne bi imelo pozitivnih koristi

za osebo. Ravno ta ideja behavioristov je predstavljala izziv za Banduro.

Bandura trdi, da mora učenje vsebovati notranje kognitivne spremenljivke. Z opazovanjem

spoznamo morebitne posledice tako opazovanega vedenja, saj opazimo kaj se zgodi, ko to

vedenje uporabljajo drugi. Bandura imenuje ta proces nadomestna okrepitev, ki pa je prav

tako kognitivni proces. Mi sami oblikujemo pričakovanja glede izidov našega vedenja brez

neposrednega delovanja z naše strani (O’Rorke, 2006).

Bandura je bil prepričan, da okrepitev ni odločilni dejavnik v procesu učenja, saj se človek

ne uči samo zaradi pričakovane nagrada, ampak se lahko uči tudi z opazovanjem, kaj se bo

zgodilo nekomu drugemu. S trditvijo, da okrepitev ni potrebna, Bandura ni imel v mislih, da

nagrada v procesu učenja nima nikakršne vloge v vedenju ljudi. Sluţi lahko kot informacija o

tem kaj se je zgodilo nekomu drugemu – lahko so nagrajeni ali kaznovani - in po tem se po

videnih posledicah odločiš kako boš ravnal. Okrepitev ima emocionalni učinek, saj ko vidiš

nekoga, ki je bil kaznovan se tega ustrašiš oz. se bojiš. Najpomembnejša vloga okrepitve pa

je, da učenje spremeni v dejanja (vir:www.a2psychology.com).

http://www.hull.ac.uk/


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

26

Bandura je mnenja, da ljudje nimajo vrojenih repertoarjev vedenja, ampak se morajo le-tega

v okviru učenja naučiti bodisi z neposrednimi ali posrednimi izkušnjami. Namesto

prepričanja, da so ljudje mehanični produkti naravnih sil, jih Bandura vidi kot bitja, ki

analizirajo in interpretirajo podatke na podlagi pričakovanj. Opaţa, da bi bile človekove

dejavnosti dolgočasne, pri tem pa poizkuša ugotoviti, ali bi bilo moč najti rešitve problemov

zgolj z uporabo alternativ. Ljudem višje umske sposobnosti omogočajo uporabo misli

namesto ukrepov pri reševanju problemov. Nadalje pravi, da so teorije učenja zanemarjale

dejstvo, da se ljudje lahko učijo tako na podlagi opazovanja kot na podlagi preteklih izkušenj

(www.hull.ac.uk).

Albert Bandura je bil mnenja, da teorija osebnosti, ki pravi, da okolje vpliva na vedenje

posameznika, preveč poenostavljena. Strinjal se je, da okolje vpliva na vedenje, vendar pa je

bil prepričan, da tudi vedenje posameznika vpliva na okolje. To je poimenoval recipročni

determinizem - okolje in vedenje posameznika vplivata eden na drugega. Kasneje je Bandura

šel še korak dlje. Na osebnost je začel gledat kot na interakcijo med tremi »stvarmi«: okoljem,

vedenjem in posameznikovimi psihološkimi procesi. Ti procesi nam omogočajo govorjenje in

ohranjanje slik v našem spominu. Ravno zaradi tega je A. Bandura veljal za samega »očeta«

kognitivnega gibanja (Boeree, 2006).

Človeško funkcioniranje po Banduri torej determinira t.i. recipročni determinizem (slika 1).

Gre za proces, ki označuje medsebojno povezanost osebnih dejavnikov (bioloških,

kognitivnih, čustvenih), vplivov okolja in vplivov vedenja. Med osebne dejavnike spadajo

tudi specifične osebne lastnosti, kot je na primer potreba po doseţkih (ang. need for

achievement) v kontekstu organizacijskega vedenja. Med okoljske dejavnike spadajo zaznane

posledice okolja, kot je na primer plačilo za delo, med vedenjske dejavnike pa lahko uvrstimo

pretekla bolj ali manj uspešna vedenja (Fesel Martinovič, 2004).


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

27

Slika 7: Recipročni determinizem (Bandura, 1997 povzeto po Fesel Martinovič, 2004).

Omenjene tri determinante človekovega delovanja delujejo med seboj recipročno (vplivajo

druga na drugo), kar še ne pomeni, da imajo tudi enako moč vplivanja. Njihova moč se

namreč spreminja v odvisnosti od različnih aktivnosti in situacij, določa jo pravzaprav stopnja

kontrole, ki jo posameznik čuti pri soočenju z določenimi okoliščinami. Prav recipročna

narava teh determinant omogoča uspešne rezultate različnih terapevtskih in svetovalnih

pristopov, saj se le-ti lahko usmerjajo na katerokoli izmed determinant. Učinek na eni

determinanti se bo namreč na specifičen način odraţal tudi na drugih dveh. Iz tega torej

izhaja, da so strategije za izboljšanje človekovega blagostanja lahko usmerjene na izboljšanje

čustvenih, kognitivnih ali motivacijskih procesov, na izboljšanje vedenjskih kompetenc ali pa

na spreminjanje socialnih pogojev, v katerih ljudje ţivijo (Fesel Martinovič, 2004).

Po behavioristični teoriji je učenje postopen proces, v katerem morajo organizmi delovati, da

se naučijo osnov svojega okolja. Ponavljanje tako naučenega vedenja pa je nato odvisno od

vrst nagrade oz. učinka (pozitivni ali negativni), ki ga nekdo s takšnim vedenjem doseţe.

Bandura poudarja, da se v socialnih situacijah ljudje bolj pogosto učijo z opazovanjem

vedenja drugih ljudi, kar je tudi eden izmed glavnih konceptov pri teoriji socialnega učenja.

Tu gre za t.i. učenje brez poskusov in napak, saj se človek nauči novih oblik vedenja

izključno preko opazovanja drugih ljudi in če je bil opazovani model pri tem uspešen bo

opazovalec tako vedenje modeliral, kar pomeni, da pri tej obliki učenja ne bomo šli skozi

klasičen proces poskusov in napak (povzeto O’Rorke, 2006).

Osebni

faktorji

Okolje

Vedenje


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

28

Poseben pomen pri učenju in oblikovanju vedenja imajo socialni in kognitivni procesi.

Oblikovanje osebnosti je pod močnim vplivom drugih oseb, pa tudi pod močnim vplivom

načinov, kako vidimo svet in kako sprejemamo in predelujemo informacije. Niso pomembni

le zunanji draţljaji kot takšni, ampak predvsem to, kako jih zaznavamo. Sodobne vedenjske

teorije se tako pribliţujejo socialnim in kognitivnim pojmovanjem osebnosti. Zgodnji

behavioristi so videli v človeku le gmoto, ki jo lahko okolje poljubno oblikuje. Utemeljitelj

behaviorizma John Broad Watson je menil, da lahko kateregakoli otroka brez večjih

problemov vzgojimo v zdravnika, učitelja, vojaka itd., le prave načine učenja in pogojevanja

moramo uporabiti (Musek, Pečjak, 2001).

Teorija socialnega (modelnega) učenja nasprotuje domnevi, da je agresija človeku prirojena

in da frustracija sama po sebi pripelje do agresije. Bandura (1973) poudarja, da se agresivnosti

naučimo na dva poglavitna načina: z opazovanjem agresivnih modelov in pričakovanjem

koristi, ki bi jih agresivno vedenje prineslo. Nagrada oziroma korist se lahko kaţe kot (a)

prenehanje agresije s strani drugih, (b) pridobivanje (po)hvale ali statusa, (c) izoblikovanje

samo-utrditve in zasebne hvale ter (d) zmanjševanje napetosti. Kot je bilo ţe omenjeno,

teorija socialnega učenja daje velik pomen kognitivnim procesom, kot so npr. razumsko

reševanje problemov, »poskusnih simulacijah« v posameznikovi domišljiji, kjer lahko brez

škodljivih posledic domnevamo, kaj bi se zgodilo, če bi nekaj storili ali opustili. Na tem

mestu so pomembni še postopki samonadzora v procesu samoopazovanja, samoocenjevanja

in samoutrjevanja. Celo otroci so sposobni obvladovati svojo agresijo, če vsaj pribliţno vedo,

zakaj je nekdo v njih vzbudil občutja frustracije.

Da bi Albert Bandura potrdil svoja prepričanja, da je človeško vedenje naučeno preko

imitacij in posnemanja, ter da ni posledica genetskih dejavnikov je leta 1961 izvedel eno

izmed svojih najbolj slavnih eksperimentov in sicer »eksperiment z lutko Bobo«. Ugotovitve

le-tega eksperimenta pa so še po 40 letih predmet razprave.

5.2.1 Študija z lutko Bobo

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je potekala intenzivna razprava, ali je otrokov razvoj

posledica genetskih dejavnikov, dejavnikov okolja ali posledica posnemanja ljudi okoli njih.

Da bi dobil odgovor na to dilemo, je Albert Bandura izvedel t.i poizkus z lutko Bobo, s katero

je ţelel prikazati in dokazati svoje prepričanje, da otroci posnemajo vedenje ljudi okoli njih. Z


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

29

uporabo agresivnih in ne-agresivnih akterjev je ţelel pokazati, da bodo otroci imitirali in se

učili iz vedenja ljudi, ki jim zaupajo.

Hipoteze študije z lutko »Bobo«

Bandura je postavil več hipotez o morebitnem rezultatu študije z lutko Bobo in ki so se

ujemale z njegovimi pogledi na teorije socialnega učenja. Te hipoteze so bile:

1. Otroci, ki so priče, agresivnemu vedenju odraslega, bodo le-to vedenje ponovili, ne

glede na to ali bo odrasli prisoten ali ne.

2. Subjekti, ki so opazovali neagresivni odrasli model, bodo manj nasilni, tudi v

odsotnosti odraslega modela. Prav tako bodo manj agresivni od kontrolne skupine, ki

ne bo videla nobenega izmed odraslih modelov.

3. Otroci bodo veliko pogosteje posnemali vedenje modela, ki je istega spola. S tem je

Bandura ţelel pokazati, da se otrok veliko laţje identificira z odraslim istega spola.

4. Dečki so veliko bolj agresivni kot deklice, saj naj bi druţba veliko bolj dopuščala

nasilno vedenje pri dečkih kot pri deklicah.

Metodologija študije z lutko »Bobo«

Za potrebe študije z lutko Bobo je Bandura izbral otroke stare med 3 in 6 let, s povprečno

starostjo 4 leta in 4 mesece. Da bi testiral hipotezo, da so dečki bolj agresivni od deklic, je

izbral 36 subjektov obeh spolov. Kontrolna skupina, katera ni videla odraslega modela, je bila

sestavljena iz 12 dečkov in 12 deklic.

Druga skupina, ki je opazovala agresivni model, je bila podobno sestavljena kot kontrolna

skupina, torej 12 dečkov in 12 deklic. Obe skupine sta bili še nadalje razdeljeni, pri tem jih je

bila polovica izpostavljena ţenskemu modelu in polovica moškemu modelu.

Struktura tretje skupine otrok je bila čisto enaka kot struktura druge skupine, s to razliko, da

je le-ta opazovala pasivni oz. ne-agresivni odrasli model.

Za študijo je bilo potrebno otroke razdeliti tako, da je v vseh skupinah bila pribliţno enaka

prisotnost osebnostnih tipov, saj so nekateri subjekti imeli bolj agresivno osebnost kot drugi.

Ravno zaradi te dileme je z raziskovalcem delal eden izmed učiteljev otrok, ki je rangiral

osebnosti otrok z namenom čim bolje uravnoteţiti skupine med seboj. Prav tako je potrebno

poudariti, da je bil vsak subjekt testiran individualno, da se je s tem izključila moţnost

vplivanja sošolcev na končni rezultat oz. ugotovitve eksperimenta.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

30

Izvedba študije z lutko »Bobo«

Eksperiment se je pričel tako, da se je otroka iz testnih skupin skupaj z odraslim modelom

napotilo v sobo. Subjekt in odrasli model sta se usedla vsak v svoj kot sobe, v katerem sta

imela na razpolago več igrač, med njimi tudi napihnjeno lutko klovna in plastično kladivo.

Otrokom iz prve testne skupine se ni dovolilo igrati z razpoloţljivimi igračami.

Otroci iz druge testne skupine so se z igračami lahko igrali, vendar je po preteku ene minute

odrasli model začel verbalno in fizično napadati lutko. Agresivno vedenje odraslega modela

je trajalo 10 min. V tretji skupini pa je odrasli model sedel tiho in se 10 minut mirno igral z

igračami. Otroci iz kontrolne skupine pa so 10 min sedeli v sobi brez navzočnosti odraslega

modela.

Naslednja stopnja eksperimenta je bila, da se otroku ni dovolilo igrati z igračami z

izgovorom, da so rezervirana za druge otroke. Namen tega je bil povzročiti med otroki

frustracijo.

Nato je bil taisti otrok odpeljan v drugo sobo, ki je prav tako bila polna igrač, nekatera izmed

igral so bila bolj agresivnega tipa, spet druga manj, med igračami pa je bila tudi lutka Bobo in

plastično kladivo.

Slika 8: Eksperiment z lutko »Bobo« (vir: theotherbps.googlepages.com).

Pri opazovanju otrok so raziskovalci merili sledeče dejavnike:

- fizično agresivnost, ki je vključevala udarjanje z roko, kladivom, nogo ali sedenje na

lutki;

- verbalno agresivnost, ki je vključevala bodisi splošno zlorabo ali imitacijo fraz

odraslega modela;


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

31

- tretja meritev pa je vključevala kolikokrat je bilo kladivo uporabljeno za druge oblike

agresivnost (ne za udarjanje lutke) in

- načine, s katerim so subjekti prikazali agresivno vedenje in ki niso bili direktna

imitacija vedenja odraslega modela.

Ugotovitve študije z lutko »Bobo«

Subjekti, ki so bili izpostavljeni ne-agresivnemu modelu ali pa sploh niso bili izpostavljeni

modelu, so pokazali malo agresivnega vedenja. Te ugotovitve so deloma potrdile hipotezo

dve, da bodo otroci, kateri so bili izpostavljeni pasivnemu modelu, prikazali manj

agresivnosti. Kakorkoli ţe, rezultati niso popolnoma potrdili te hipoteze, saj ni bilo opazne

razlike med skupinama ena in dve.

Dečki, ki so bili izpostavljeni pasivnemu modelu, so Bobo lutko manjkrat udarili s

plastičnim kladivom, vendar pa so le-ti večkrat uporabili kladivo kot kontrolna skupina.

Ugotovitve niso popolnoma potrdile začetnih hipotez. Veliko bolj verjetno je, da se otroci

učijo z opazovanjem odraslih modelov in da bodo v podobnih situacijah ravnali tako kot so to

videli pri odraslih.

Bandura je ugotovil, da so deklice manj zatekajo k fizičnemu nasilju. To je pogosto opaţeno

tudi v druţbi npr: dečki v šoli so pri nagajanju fizično agresivni, medtem ko se deklice

zatekajo bolj k verbalnemu nasilji in socialni osamitvi.

5.3 Kritika študije z lutko »Bobo« in teorije socialnega učenja

Kritike v zvezi s študijo z lutko Bobo so se osredotočale predvsem na etični vidik samega

eksperimenta. Kritiki so eksperimentu očitali, da bi spremembe v vedenju otrok lahko imele

trajne posledice, tako da bi otroci lahko postali agresivnejši, saj bi lahko agresivnost

uporabljal kot del vedenjskega repertoarja. Prav tako lahko agresija, katera je bila usmerjena

na lutko Bobo, povzroči distres, ki ima lahko negativni vpliv na nadaljnje ţivljenje otrok.

Poleg tega so bili otroci zavedeni glede samega namena poskusa in veliko premladi, da bi

podali svoje prostovoljno soglasje za sodelovanje v poskusu.

Študiji so očitali tudi pomanjkanje ekološke veljavnosti, kar pomeni, da so na rezultate

lahko vplivali tudi drugi faktorji, ki onemogočajo uporabo ugotovitev v vsakdanjem ţivljenju.

Obstaja velika verjetnost, da so dobili podatke, ki so si jih vnaprej ţeleli. Otroci morda lutke

niso tepli zaradi jeze, ampak zgolj iz razloga, ker se je to od njih pričakovalo. Če je to res, te

študije ni moč razglašati kot dokaz teorije socialnega učenja, saj so otroci kopirali videno

vedenje, samo zato ker so mislili, da ga morajo in ne zato ker bi bili jezni.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

32

Naslednja pomanjkljivost, ki bi lahko vplivala na eksperiment, je pomanjkanje

eksperimentalnega realizma – to pomeni, da so se otroci zavedali, da sodelujejo v

eksperimentu. To pa z drugimi besedami pomeni, da so ţe vnaprej vedeli kaj morajo storiti in

kaj se od njih zahteva in so se zaradi tega tudi vedli drugače kot bi se sicer, če tega ne bi

vedeli.

Prav tako so študiji očitali, da je le-ta umetna in nerealistična, saj je malo verjetno, da bi

otroci kaj podobnega doţiveli v resničnem ţivljenju, zato je teţko njene rezultate posplošiti na

vsakodnevno ţivljenje.

Kritikom je sporen tudi sam način merjenja agresivnosti, saj se je agresivnost otrok merilo

z opazovanjem vedenja otrok do lutke. Vedeti je potrebno, da je občutja teţko meriti, saj se

vedenje pogosto ne ujema z občutji (npr. mogoče so lutko udarili zaradi zahtevanega odziva

in ne zato, ker bi bili dejansko agresivni) in ravno to ne more biti veljavna razlaga

agresivnosti. Po njihovem mnenju teorija tudi ne upošteva individualnih razlik, saj so nekateri

ljudje po naravi bolj agresivni od drugih in se lahko popolnoma drugače odzivajo na

televizijsko nasilje. Prav tako teorija socialnega učenja ne razlikuje med osebnostnima tipoma

A in B, saj je za tip A značilno, da je veliko bolj sovraţen in agresiven od tipa B, ki je umirjen

in zbran. To pomeni, da se bosta tipa A in B različno odzvala na agresivno situacijo.

In nazadnje teorija socialnega učenja je vse preveč posplošena, saj naj bi se po teoriji

vsakdo indentificiral z modelom in posnemal njegovo vedenje, pri tem pa ne pojasnjuje, kako

lahko nekdo vidi agresivno vedenje in ga posnema, med tem ko drugi tega ne stori

(www.psychade.net).

5.4 Proces učenja z opazovanjem

Kljub vem kritikam pa je Albert Bandura na podlagi eksperimenta z lutko Bobo ugotovil, da

učenje z opazovanjem poteka po sledečih fazah (Boeree, 2006):

1 Faza - POZORNOST

Če se ţelimo česa naučiti moramo biti pozoreni. Karkoli bo vzpodbudilo našo pozornost,

nam bo povečalo zanimanje za učenje, vključno z opazovanjem npr. če bomo zaspani,

omamljeni, pijani itd. se bomo veliko teţje učili kot če bomo za učenje ustrezno motivirani.

Na pozornost pa vplivajo tudi karakteristike opazovanega modela. Če bo model, ki ga

opazujemo dramatičen, privlačen, prestiţen ali šarmanten, bomo veliko bolj pozorni nanj. Vse

to je Banduro vzpodbudilo k raziskavam vpliva televizije na otroke, ki mu bom namenil več

pozornosti v nadaljevanju.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

33

2 Faza - POMNJENJE

Naslednji korak modelnega učenja je posnemovalčeva sposobnost pomnjenja oz. sposobnost

se zapomniti stvari na katero je bil posnemovalec pozoren. Tu odigrata svojo vlogo jezik in

miselne podobe: ohraniti moramo tisto, kar je opazovani model počel v obliki mentalnih

podob ali verbalnih opisov. Tako ohranjene podobe in opise lahko kasneje prikličemo in

reproduciramo na svoj način.

3 Faza - REPRODUKCIJA

Na tej točki moramo prevesti podobe ali opise v dejansko vedenje. Da pa bomo tej nalogi

kos moramo imeti ustrezne motorične sposobnosti, npr. če še nikoli nismo bili na rolkah,

lahko cel dan opazujemo druge ljudi kako z njimi skačejo, a kljub temu tega ne bomo

sposobni posnemati. Po drugi strani, pa če bi znali rolkati, bi se teh skokov veliko hitreje

navadili, če bi jih pred tem opazovali pri drugih subjektih.

4 Faza - MOTIVACIJA

Kljub vsemu temu pa ne bomo storili ničesar, če za posnemanje ne bomo motivirani. Bandura

pri tem omenja sledeče motivacijske dejavnike:

- pretekla okrepitev

- obljubljena okrepitev

- nagrajena okrepitev

Seveda je pri tem potrebno poudariti, da poleg motivacijskih dejavnikov obstajajo tudi t.i.

negativni motivacijski dejavniki, zaradi katerih opazovanega vedenje na bomo posnemali. Ti

negativni motivacijski dejavniki so predvsem pretekle izkušnje, prestane kazni in groţnje.

Pomemben del socialno kognitivne teorije so prepričanja v lastno učinkovitost oz t.i.

samoučinkovitost. Ker je Albert Bandura v okviru socialno kognitivne teorije veliko

pozornosti namenil preučevanju in raziskovanju prepričanj v samoučinkovitost, je prav, da

osvetlim tudi ta pomemben del socialno kognitivne teorije.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

34

6 SPLOŠNO O SAMOUČINKOVITOSTI

6.1 Samoučinkovitost in socialno kognitivna teorija

Koncept samoučinkovitosti je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uvedel Albert Bandura

in predstavlja enega od osrednjih komponent njegove socialno kognitiven teorije. Slednja

predvideva (Bandura, 1986; Bandura, 1997), da posameznikovo vedenje ni determinirano

zgolj z dednostjo in okoljem. Pomembno vlogo igrajo osebni faktorji, med katere poleg

bioloških spadajo tudi kognitivni, čustveni in motivacijski faktorji.

Socialna kognitivna teorija poudarja, da ljudje sami organizirajo, reflektirajo in regulirajo

svoje vedenje; so proaktivni in ne le reaktivni organizmi, ki bi jih oblikovali okoljski

dejavniki ali notranji impulzi (Pajares,2000). V tem kontekstu lahko opredelimo pet bazičnih

človeških lastnosti, ki razkrivajo naravo dvosmernih vplivov v recipročnem determinizmu

(Bandura, 1986): (1) simboliziranje, (2) predvidevanje in načrtovanje, (3) posredno učenje

(ang. Vicarious learning), (4) samoregulacija, (5) samorefleksija. Najbolj »človeški« sta

predvsem zadnji dve sposobnosti, saj omogočata kontrolo lastnega vedenja. Preko

samoregulatornih mehanizmov lahko človek vpliva na lastno vedenje in ga spreminja. A zato

je potrebna samorefleksija, ki jo Bandura (1986) obravnava kot najbolj značilno človeško

lastnost in tudi najbolj pomembno lastnost socialno kognitivne teorije. Preko samorefleksije

namreč človek osmišlja svoje izkušnje, raziskuje lastne kognicije in prepričanja o sebi, se

samoovrednoti in v odvisnosti od vseh procesov spreminja svoje mišljenje in vedenje. Med

prepričanji, ki izvirajo iz samorefleksije pa so najbolj ključna ravno prepričanja v lastno

učinkovitost. Tem prepričanjem pravimo samoučinkovitost.

6.2 Opredelitev samoučinkovitosti

Bandura (1997:2) opredeljuje samoučinkovitost kot prepričanja v posameznikovo lastno

zmoţnost organiziranja in izvajanja določenih vedenj, ki so potrebna za uspešno

spoprijemanje z dano situacijo. Gre za prepričanja o lastni zmoţnosti mobiliziranja

motivacije, kognitivnih virov in ustreznih postopkov akcij, potrebnih za spoprijemanje z

danimi zahtevami situacije.

Samoučinkovitost je torej sposobnost, v kateri so kognitivne, socialne, emocionalne in

vedenjske sposobnosti organiziranje tako, da lahko sluţijo vrsti namenov. Posameznikovo

prepričanj v lastno učinkovitost se ne nanaša na sposobnosti, ki jih posameznik ima, ampak


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

35

predvsem na to, kaj posameznik meni, da lahko z njimi naredi. Učinkovito funkcioniranje

zahteva oboje, tako sposobnosti kot tudi zaupanje ali prepričanje v to, da jih znamo uporabiti.

Prav omenjena subjektivna prepričanja, naj bi v večji in bolj pomembni meri kot objektivna

resničnost, oblikovala posameznikova čustvena stanja, nivo motivacije in vedenje (Bandura,

1997). Posameznik se bo izogibal situacijam, za katere bo menil, da presegajo njegove

zmoţnosti oz. bo bolj motiviran za spoprijemanje s situacijami, v katerih se bo čutil osebno

kompetenten. Iz tega izhaja, da lahko vedenje ljudi bolje napovemo na osnovi njihovih

prepričanj o lastni sposobnostih kot pa na osnovi dejanskih zmoţnosti za doseganje ciljev.

Dejanska zmoţnost oz. sposobnost je učinkovita le v tolikšni meri, kot je učinkovito dejansko

izvajanje in uporaba te sposobnosti. Samozaupanje, s katerim se ljudje spoprijemajo s teţkimi

nalogami, odloča o tem, kako dobro zna posameznik izkoristiti svoje sposobnosti (Bandura,

1997). Vse to seveda ne pomeni, da lahko posameznik doseţe več, kot je objektivno zmoţen,

samo zaradi tega, ker je v to prepričan. Za optimalno učinkovitost pri spoprijemanju z

različnimi zahtevami mora biti vedno prisotna določena skladnost med zaznano

samoučinkovitostjo in dejanskimi sposobnostmi (Fesel Martinovič, 2004).

Če povzamem lahko rečem, da je človeško delovanje pod vplivom mnogih faktorjev. Uspeh

ali poraz sta odvisna od mnogih odločitev, ki jih sprejema posameznik. Pri tem igrajo

pomembno vlogo znanje in sposobnosti posameznika, ki se odloča kaj storiti ali ne, in seveda

prepričanje v to, kaj lahko z njimi naredi.

6.3 Prepričanje v samoučinkovitost

Prepričanje v samoučinkovitost se dotika vseh področji posameznikovega ţivljenja – bodisi,

da razmišljajo produktivno, pesimistično ali optimistično, bodisi kako dobro se znajo

motivirati in vztrajati teţavam navkljub. Samo-učinkovitost je prav tako kritična determinanta

samo-regulacije (Pajares, 2002).

Po teorija o samoučinkovitosti so različni psihološki procesi sredstvo za ustvarjanje in

krepitev posameznikovega občutka o lastni učinkovitosti. Ločuje med tako imenovanimi

pričakovanim rezultatom in med pričakovano učinkovitostjo. Pričakovani rezultat je

definiran kot posameznikova ocena, da bo določeno vedenje imelo za posledico določene

rezultate. Pričakovana učinkovitost pa je prepričanje posameznika, da lahko uspešno izvede

vedenje, ki je nujo potrebno za dosego zastavljenega cilja. Moč s katero posameznik verjame


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

36

v lastno učinkovitost, v veliki meri vpliva na to ali se bo sploh spoprijel z določeno situacijo

(Bandura, 1977).

Bandura je bil mnenja, da je posameznikovo prepričanje v lastno učinkovitost odvisno od

treh dimenzij in sicer (Čot, 2004):

- ravni teţavnosti; glede na raven teţavnosti, je lahko pričakovana samoučinkovitost

omejena na bolj preprosta opravila, lahko pa vključuje tudi bolj zahtevane ali celo

kompleksne aktivnosti.

- splošnosti; ljudje se lahko imajo za učinkovite na enem ali več področjih delovanja

- moči; šibko zaupanje v lastno učinkovitost laţje zbledi kot močno. Posamezniki z

močno vero v samoučinkovitost ne bodo takoj klonili pred teţavami. Poskušali bodo

doseči svoj cilj kljub številnim oviram. Tisti, ki pa ne verjamejo v samoučinkovitost,

jo bodo hitro izgubili, ko se soočijo z ovirami oz. izzivi.

Posameznikova ocena v lastno učinkovitost ni odvisna samo od spretnosti obvladovanja

neke aktivnosti, temveč tudi od nadomestnih izkušenj oz. opazovanja drugih ljudi pri

opravljanju neke naloge (Bandura, 1977). Vplivi modeliranja oz. učenja z opazovanjem na

zaznano samoučinkovitost so različni in odvisni od vrste procesov. Bandura (1977) poudarja,

da bodo nadomestne izkušnje, ki jih pridobimo z opazovanjem drugih, vplivale na

posameznikovo oceno o lastni samoučinkovitosti v situacijah, ko bo posameznik zaradi

pomanjkanja lastnih izkušenj oz. znanj ne more oceniti svojih sposobnosti. Modeliranje lahko

pomaga posamezniku, ki je imel v preteklosti negativne izkušnje, ki so rušile njegovo

prepričanje v samoučinkovitost, da razvije različne strategije, ki bodo pomagale krepiti

njegovo zaupanje v lastno učinkovitost. Čeprav je vpliv nadomestnih izkušenj na

posameznikovo oceno lastne učinkovitosti manjši kot vpliv direktnih izkušenj, je včasih

njihov pomen velik, saj lahko okrepijo oz. nevtralizirajo rezultate direktnih izkušenj

(Bandura, 1997 povzeto po Čot, 2004).

Bandura (1997:88) navaja, da »vplivi modeliranja naredijo veliko več kot samo to, da

zagotovijo druţbene standarde, na podlagi katerih lahko posameznik vedno išče modele, ki

imajo takšne sposobnosti, ki si jih ţeli pridobiti sam. Poudariti je treba, da modeli niso mrtve

lutke, ki oblikujejo samoučinkovitost samo z dejanji. So ţiva bitja, ki učijo posameznika tako

z dejanji kot tudi z besedami.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

37

Iz tega lahko izluščimo, da modeli, ki na teţave reagirajo pozitivno in samozavestno ter

vztrajajo pri reševanju problemov, v posameznika vsadijo večji občutek samoučinkovitosti in

vztrajnost kot modeli, ki so polni dvomov.

6.4 Samoučinkovitost in socialno kognitivna teorija

Ko govorimo o modeliranju, moramo izpostaviti dva dejavnika, to sta napovedljivost in

kontrolo. Pri demonstraciji napovedljivosti model pokaţe tiste oblike vedenja, ki jih bo

posameznik v neki situaciji najverjetneje uporabil. Napovedljivost pomaga posamezniku

zmanjšati stres in povečati pripravljenost za soočenje s situacijo. V modeliranju kontrole nad

situacijo pa model prikaţe učinkovite strategije za soočenje s situacijo (Bandura, 1997). Pri

modeliranji se posameznik torej uči določenih oblik vedenja oz. strategij s pomočjo

opazovanja. Uspešnost učenja pa je odvisna od štirih procesov, to je od pozornosti,

zapomnitve, sposobnosti za reprodukcijo nekega vedenja in motivacije (Thomas, 1996; Muus,

1996; povzeto po Batistič-Zorec, 2000).

Modeliranje lahko poteka v različnih oblikah in sluţi različnim ciljem. Veliko psihološkega

modeliranja poteka v oţjem socialnem okolju posameznika. Med močne vire zunanjih vplivov

sodijo tudi mediji, zlasti televizija. Izpostavljanje resničnim ali simboličnim modelom, ki

učijo uporabne strategije in sposobnosti, vpliva na povečanje v lastno učinkovitost in

sposobnost. Bandura (1997:93) pravi, da vizualiziranje samega sebe, da uporabljaš

modelirane strategije uspešno, povečuje prepričanje, da jih v realnosti lahko uporabimo.

Zavedati se je treba, da modeliranje vključuje le procesa ponavljanja vedenj, saj zajema tudi

učenje različnih pravil ter razvoj kognitivnih sposobnosti. Glede na to, da je kognitivne

sposobnosti teţko pridobiti s čistim modeliranjem, je potrebno, da modeli pri soočanju z

nekim problemom na glas verbalizirajo miselne procese in strategije, ki jih uporabljamo. V

zelo kompleksnih situacijah so lahko verbalizirane miselne sposobnosti, ki vodijo neko

dejanje, veliko bolj informativne kot samo opazovanje dejanja. Verbalno modeliranje

kognitivnih sposobnosti prispeva h graditvi samoučinkovitosti in razvoju kognitivnih

sposobnosti (Bandura, 1997).

Bandurina (1997) ključna ugotovitev glede prepričanja v samoučinkovitost je, da so

posameznikova dejanja in motivacija, bolj odvisna od tega kaj posameznik verjame kot pa od

tega kaj je objektivno resnično«. Iz tega razloga, je vedenje posameznika laţje predvidevat na

podlagi njegovih prepričanj v to kaj zmore, kot pa kaj je dejansko sposoben doseči. Torej

samoučinkovitost pomaga determinirati, kaj lahko posameznik stori z znanjem in


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

38

sposobnostmi, ki jih poseduje. To pomaga pojasniti zakaj je včasih posameznikovo vedenje v

popolnem nasprotju z njegovimi sposobnostmi in zakaj se vedenja posameznikov med seboj

razlikujejo, kljub temu, da posedujejo enako znanje in sposobnosti. Veliko ljudi zelo pogosto

trpi oz. dvomi v svoje sposobnosti, po drugi strani pa imamo ljudi, ki so kljub

pomanjkljivemu repertoarju sposobnosti izredno samozavestni, glede tega kaj lahko doseţejo.

Prepričanja in realnost se zelo redko popolnoma ujemata in ljudje se pri spopadanju s

zunanjim svetom tipično ravnajo po lastnih prepričanjih. Kot je bilo ţe ugotovljeno, je

človeške doseţke laţje predvideti na podlagi prepričanj v samo-učinkovitost kot pa na podlagi

preteklih doseţkov, znanj ali sposobnosti. Seveda pa nam še tako velika samozavest in

optimizem ne moreta zagotoviti uspeha, če nimamo potrebnih znanj in spretnosti (povzeto po

Pajares, 2002).

Poleg raziskovanja samoučinkovitosti pa so se raziskovalci socialnega učenja osredotočili

tudi na način kako človek prevaja in kodira informacije, katere pridobi pri opazovanju. Tako

je Gerst napravil eksperiment, ki je vključeval učenje jezikovnega jezika gluhih, s pomočjo

katerega so analizirali procese kodiranja. Rezultati so potrdili idejo Brunerja in Bandure, da se

hitreje učimo z opazovanjem in da obstajajo različni načini za učinkovito kodiranje in

shranjevanje informacij, ki jih lahko kasneje prikličemo, če je to potrebno (www.hull.ac.uk).

Ravno ta vidik socialnega učenja je pritegnilo največ pozornosti. Televizija, filmi in drugi

avdio-video prikazovalniki so za ljudi vseh starosti izredno močan vir simboličnega

modeliranja. Obstaja veliko dokazov o tem, da tako otroci kot odrasli preko prikazanih

modelov na televiziji razvijejo vedenja, čustvene odzivov in kompleksne vzorcev obnašanja.

In ravno v luči učinkovitosti modeliranja imajo različni mediji pomembno vlogo pri

oblikovanju vedenj in socialnih veščin.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

39

7 DEJAVNIKI AGRESIVNOSTI

Ker večina psihologov danes meni, da je agresivno vedenje izzvano predvsem z zunanjimi

dogodki in draţljaji, bom v nadaljevanju na kratko predstavil dve glavni vrsti dejavnikov,

kateri povzročajo agresivno vedenje. To so dejavniki okolja in socialni dejavniki. V literaturi

se pojavljajo še biološki dejavniki agresivnosti, vendar pa je vpliv le teh bistveno manjši.

7.1 Dejavniki okolja

Dejavniki okolja, ki lahko sproţijo nastanek agresivnosti, so vročina, gneča, hrup, dim,

močna svetloba itd.. Tako je med ljudmi razširjeno prepričanje, da nasilje v druţbi narašča z

gostoto prebivalstva, vendar pa raziskave na ljudeh in primatih ne potrdijo domneve, da je

naraščanje gostote prebivalstva povezano z naraščanjem števila nasilnih dejanj (Ribarič,

2000).

Raziskave so se prav tako usmerile na vpliv temperature na pojav agresivnosti. Toplotna

hipoteza pravi, da visoke temperature lahko povečajo agresivne motive in vedenja. Visoke

temperature povečajo agresivnost neposredno ( s povečanjem sovraţnih občutji) in posredno

(s povečanjem agresivnih misli). V ZDA se med poletjem zgodi pribliţno 2,6 % več umorov

in napadov kot pa med drugimi letnimi časi; vroča poletja povzročijo večji porast nasilja kot

pa milejša poletja prav tako pa so stopnje nasilja večja med vročimi leti kot pa med

hladnejšimi (Anderson, 2001).

7.2 Socialni dejavniki

V literaturi se kot socialni dejavniki najpogosteje omenjajo: verbalne ţalitve, mediji, druţina

in stereotipi. Ker pa je rdeča nit omenjene specialistične naloge učenje z opazovanjem, bom

osrednjo pozornost namenil vplivom medijev na agresivno vedenje.

Verbalne ţalitve

Verbalne ţalitve in neverbalno vedenje, ki ga razumemo kot izzivanje, sproţa agresivno

vedenje. Nasprotna stran agresivni odziv razume kot novo izzivanje in odgovori s še bolj

agresivnim vedenjem. Tako se vzpostavi začaran krog oz. spirala, ki neredko vodi do vse

hujših groţenj in ţalitev, ali celo do fizičnega obračunavanja. Nekatere raziskave kaţejo, da

se agresivnost pojavlja le ob neprijetnih občutkih, ki jih sproţajo neprimerna, gnusna dejanja

ali prizori (Areh, 2003).


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

40

Druţina

Raziskave kaţejo, da je večji del vzrokov za nastanek otroške agresije v druţinskih

razmerah, in sicer v izrecnem ali prikritem nasilju nad otroci, čeprav sodelujejo tudi širši

druţinski dejavniki in neposredne situacije. Agresivni otroci so pogosto sami izpostavljeni

agresiji, zlasti agresiji staršev. Tako se agresivno vedenje prenaša s starejše generacije na

mlajšo, v posebnih okoliščinah pa se razrase v zaskrbljujoč pojav med otroci in mladino.

Starši, ki se sami vedejo nasilno, tudi ne morejo nadzorovati in zavirati agresivnega vedenja

pri otrocih, ampak ga v otroških očeh legitimirajo. Včasih pa starši namenoma podpirajo

otrokovo agresivnost, češ da ga bodo s tem bolje usposobili za ţivljenje.

Alkohol

Znanstveniki in laiki ţe dolgo poznajo dvosmerno zvezo med uţivanjem alkohola in

nasiljem oz. agresivnim vedenjem. Ne samo, da uţivanje alkohola lahko vzbudi agresivnost,

ampak lahko tudi viktimizacija vodi v pretirano uţivanje alkohola (Škrila, 2005).

Stereotipi

Če razumemo in označimo nek tip osebe ali njenih dejanj kot napadalen oziroma za nas

nevaren, potem smo bolj dojemljivi v zvezi z agresijo te vrste oseb. Prav tako kot lačna oseba

večkrat pomisli na hrano v primerjavi s sito, tudi agresivna oseba (re)interpretira več znakov

agresije in več »sovraţnikov«. Nekje je bilo rečeno: »Oseba s predsodki vidi Ţida, komunista

ali »črnuha« za vsakim grmom in pod vsako posteljo«. Naša druţba in subkulture nas

obsipavajo s stereotipi, ki usmerjajo našo ogorčenost, predsodke in diskriminacijo proti

določenemu tipu ljudi. Predsodki se navadno večajo: Če nekoga ne maramo, je bolj verjetno,

da ga bomo poškodovali. In če ga poškodujemo, je prav tako verjetno, da ga bomo še manj

marali (povzeto po Petrič, 2006).

8 TEORIJA SOCIALNEGA UČENJA IN NASILJE V MEDIJIH

Ko beremo različne vrste strokovnih člankov, ki se dotikajo problematike vpliva nasilnih

medijskih vsebin, je potrebno neprestano imeti v mislih: prvič, da se raziskave večinoma

osredotočajo na vpliv nasilnih medijskih vsebin na agresivnost gledalca. Agresivnost je pri

tem definirana kot vedenje, ki je usmerjeno v poškodovanje druge osebe. Pri tem je potrebno

razlikovati različne oblike agresivnosti (verbalna, posredna in fizična). Pri fizični agresivnosti

je potrebno poudariti, da ni jasne ločnice med nasiljem in fizično agresivnostjo, Nasilje se


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

41

večinoma uporablja za označitev bolj ekstremnih oblik fizične agresivnosti, ki imajo za

posledico hudo poškodovanje ţrtve, vendar pa to ločevanje niti ni tako pomebno.

Zavedati se je potrebno, da na nastanek agresivnosti ne vpliva zgolj en dejavnik, ampak

kombinacija večih. Tako je potrebno razmišljati tudi v primeru nasilnih medijskih vsebin, saj

so le-te eden izmed potencialnih faktorjev, ki pomagajo oblikovati vedenje, vključno z

agresivnostjo. To ne pomeni, da je izpostavljenost medijskemu nasilju nujen ali ključen razlog

za nastanek agresivnega vedenja. Tega si do sedaj še ni upal trditi nihče. Vzemimo za primer

14 letnega fanta, ki trdi, da ţe več let igra nasilne računalniške igrice, vendar kljub temu ni še

v realnem ţivljenju nikogar ubil. Fant ima v tem primeru popolnoma prav in to potrjuje prej

omenjeno ugotovitev, da izpostavljenost medijskemu nasilju ni nujen in ključni razlog za

nastanek agresivnosti. Da bo primer še bolj nadzorno prikazan, vzemimo za primer še 45 let

starega moškega, ki na dan pokadi dve škatlici cigaret in ki prav tako trdi, da kljub temu ni

zbolel za pljučnim rakom. Marsikdo bi se z njima strinjal. Mogoče se bo zdelo nenavadno,

ampak se tako 14 letni fant kot 45 letni moški in tisti, ki se z njima strinjajo, motijo, saj pri

obeh obstaja velik dejavnik tveganja, da bosta oba in ljudje okoli njiju nosili posledice, zaradi

njunega tveganega vedenja (Anderson, Berkowitz, Donnerstein, Huesmann, johnson, Linz,

Malamuth in Wartella, 2003).

Vsi vemo, da danes ţivimo v dobi, ko prevladuje informacijska tehnologija. Mladi

preţivljajo prosti čas ob gledanju televizije, igranju računalniških igric, poslušanju glasbe,

pogovarjanju po telefonu ipd.. Pri tem so v veliki meri izpostavljeni stalnemu prikazovanju

nasilja. Z razvojem komunikacijskih tehnologij si lahko prikaţejo katerokoli ţeleno vedenje,

kar pomeni, da po eni strani v samem procesu učenja simbolično modeliranje pridobiva vse

večji vpliv, medtem ko je vloga staršev, učiteljev in drugih tradicionalnih vzornikov vse

manjša. Bandura je bil glede tega zelo zaskrbljen, saj se je zavedal, da simbolično modeliranje

v smislu zdravega delovanje druţbe, na slednjo slabo vpliva: po Banduri je ravno simbolično

modeliranje, ki ga omogočajo mediji, glavni vir agresivnega ravnanja. Pojav televizije je

neznansko povečal paleto modelov, ki vplivajo na razvijajočega otroka. Tako imajo otroci in

odrasli neomejene moţnosti, da se v udobju lastnih domov naučijo ogromnih oblik nasilnega

vedenja preko televizije (www.hull.ac.uk).

Ţe Bandurovi poskusi v sedemdesetih letih so opozorili na pomen medijev pri posredovanju

modelov agresivnega obnašanja, saj so imeli videoposnetki in risanke enak učinek kot realni

doţivljaji. Zato so tem poskusom sledile raziskave, ki so ugotavljale neposredno povezavo


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

42

med gledanjem agresivnih prizorov na TV, videu, v kinu in med porastom agresivnega

obnašanja ljudi (zlasti otrok). Tako so bili v več poskusih otroci, ki so gledali filmske

posnetke agresivnih prizorov, pripravljeni mnogo huje »kaznovati« svojega vrstnika kot

otroci, ki niso gledali takšnih posnetkov oziroma so gledali posnetke z miroljubno vsebino

(Mummendy, 1990 po Ule 1997). Tako je vpliv medijskega nasilja še posebno ogroţajoč za

otroke, ki so na določen način v svojem ţivljenju in doţivljanju prikrajšani. To so otroci, ki

jim s strani odraslih manjka jasnih usmeritev, vrednostnega sistema in spodbud k samostojni

dejavnosti (vzgojno zanemarjeni otroci prezaposlenih, nevednih ali brezbriţnih staršev),

otroci, ki jim manjka zdravega vznemirjenja, ki ga v otroško doţivljanje in domišljijo prinaša

otroška igra, sprostitev, druţba vrstnikov in dejavno preţivljanje prostega časa ter aktivno

raziskovanje sveta. Nasilje pa dobesedno vsrkavajo iz medijev otroci, ki so sami ţrtve nasilja

v druţini, oţjem in širšem okolju (Tomori,1995 po Petrič, 2006).

Tudi ugotovitve študije na terenu v zadnjih 20-tih letih so vodile do sklepov, da do določene

stopnje obstaja pozitivna povezanost med otroško agresivnostjo in izpostavljenostjo

medijskemu nasilju. Bolj agresivni otroci gledajo več nasilnih televizijskih programov.

Izpostavljenost otroka dramatičnim nasilnim scenam prikazanim na televiziji, povzroča, da

se otrok takoj za videnim vede bolj agresivno (Huesmann in Miller, 2004).

Letkowitz je ugotovil, da večja kot je nagnjenost dečkov do gledanja televizijskega

programa z nasiljem pri 8. letih, večja je bila njihova agresivnost tako pri tej starosti kot tudi

10 let kasneje. Ta odnos med zgodnjim gledanjem televizijskih programov in kasnejšo

agresivnostjo prevladuje tako pri stopnji agresivnosti do vrstnikov kot tudi pri kasnejših

stopnjah agresivnosti. Povezava med gledanjem nasilja pri deklicah in agresivnostjo pa kaţe,

da ne obstaja dejanska direktna povezanost med nagnjenostjo deklic do gledanja televizijskih

programov z nasilno vsebino in agresivnostjo v tem času. Preko socializacije se dečke

spodbuja k javnemu izraţanju agresivnosti, deklice pa se uči, naj se ne obnašajo agresivno ter

se jih spodbuja k neagresivnemu obnašanju (Globočnik, 1996 po Bučar Ručman 2004).

V okviru medijev sta film in televizija prevzela glavno vlogo v procesu simboličnega

modeliranja. Če pomislimo, da v prvih osemnajstih letih ţivljenja, povprečni mladostnik

največ časa – z izjemo spanja – preţivi pred televizorjem, ima to vsekakor močan vpliv na

razvijajoče misli. Otroci tako pridobijo široko paleto vedenjskih spretnosti preko televizije, na

kateri je prikazano socialno vedenje. Bandura je o televiziji povedal, da je le-ta učinkovit


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

43

domači učitelj. Laboratorijske in terenske študije, v katerih se je otrokom in adolescentom

prikazovalo nasilne in nenasilne vsebine, so pokazale, da je izpostavljenost filmskemu nasilju

okrepilo in povečalo medsebojno agresivnost v vsakodnevnem ţivljenju. Posamezniki s

kriminalnim ozadjem so izboljšali svoje kriminalne spretnosti po tem, ko so preko medijev

videli različne prefinjene načine izvrševanja kaznivih dejanj. Kot vpliven učitelj, lahko

televizija po eni strani spodbudi človekoljubne in po drugi škodljive lastnosti. Programi, ki

prikazujejo pozitivno in kooperativno socialno vedenje krepijo sodelovanje in zmanjšujejo

medosebno agresivnost. Opazovani modeli pa privedejo tudi do bolj splošnih spoznanj: z

opazovanjem vedenja drugih ljudi lahko opazovalec razširi splošna taktike in strategije

vedenja, katera mu omogočajo, da gre preko tega kar je videl ali slišal. S pomočjo sinteze

različnih značilnosti opazovanih modelov, lahko nato razvije nove oblike vedenja

(www.hull.ac.uk).

O vprašanju, kakšen učinek ima filmska agresivnost na gledalce, obstaja v znanstveni

literaturi različne teorije, ki jih bom na kratko povzel (Hipfl,1995):

Inhibicijska hipoteza – temelji na domnevi, da opazovanje nasilja sproţa pri recipientu strah

pred agresijo oz. občutke krivde, ki vodijo do manjše pripravljenosti za agresivno vedenje.

Berkowitz npr. meni, da prizori nasilja, ki jih gledalec doţivlja kot neupravičene, povečujejo

njihove zadrţke do agresije. Tiste agresivnosti pa, ki jih gledalec doţivlja in dojema kot

neupravičene, pa zmanjšujejo zavore in povečujejo agresivne reakcije.

Katarzična hipoteza – le ta v nasprotju s stimulacijsko predpostavlja, da prihaja pri gledalcih

po ogledu nasilnih scen do zmanjšanja agresivnega vedenja. Po tej hipotezi, ki sicer izhaja iz

»nagonskega modela« agresivnosti, se prirojeni agresivnostni potencial z opazovanjem

agresivnih dejanj »odloţi« na raven domišljije in predstav.

Stimulacijska hipoteza – meni, da je prikazovanje nasilja na televiziji spodbuja agresivno

vedenje gledalca. V povezavi s stimulacijsko hipotezo igra veliko vlogo »teorija

opazovalnega učenja«, ki jo je razvil Albert Bandura. Po tej teoriji gledalci sicer dejansko

lahko posnemajo opazovano vedenje, vendar je potrebno razlikovati med spoznavanjem

moţnosti agresivnega vedenja in njegovim dejanskim izvajanjem. Se pravi, da lahko gledalec

opazuje nek agresivni model in se pri tem nauči, kako se je mogoče agresivno obnašati. Kar


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

44

vidi shrani v spomin in nekoč kasneje – če se bo ponudila priloţnost – bo lahko to spremenil v

manifestativno dejanje.

Hipoteza vzburjenja – prvotno se je ta hipoteza glasila, da je posledica agresivnih prizorov

na televiziji zvečana aktivnost recipienta, kar naj bi spodbujalo agresivno vedenje. Po tej

hipotezi za izvedbo agresivnih dejanj ni toliko odgovorna agresivna filmska vsebina, kakor iz

nje izhajajoče vzburjenje. Pozneje se je v več raziskavah izkazalo, da lahko povečano

emocionalno vzburjenje, ki mu sledi agresivno vedenje, nastopi tudi pri neagresivnih filmih –

npr. pri filmih z erotično vsebino.

Z razlago agresivnih tendenc skozi čas in z vplivom medijev na agresivnost se ukvarja tudi

t.i. teorija scenarijev. Omenjena teorija pravi, da je vedenje posameznika skupek programov

vedenj, ki so nastali ţe v zgodnjem otroštvu. Omenjene programe lahko imenujemo

kognitivni scenariji, ki so shranjeni v posameznikovem spominu in katere se nato uporabi kot

vodilo pri obnašanju ter razreševanju socialnih problemov. Scenariji nam povedo, kateri

dogodki se bodo zgodili, kako naj se človek pri tem vede oz. odzove in kakšni bodo

pričakovani rezultati takšnega vedenja oz. odziva. Domneva se, da ko se prvi scenariji

uveljavijo, le-ti vplivajo na otrokovo vedenje skozi »nadzorovane« mentalne procese. Ti

procesi pa postanejo avtomatični, ko otrok odraste.

Pojma nadzorovan in avtomatičen sta tehnična termina, ki so ju razvili kognitivni psihologi,

da so opisali različne načine mentalnega procesiranja. Avtomatični procesi so mentalni

procesi, ki delujejo zelo hitro, pri tem pa se oseba zelo malo zaveda same mentalne operacije

(npr. branje). Nadzorovani procesi pa delujejo veliko bolj počasi, pri tem pa se oseba veliko

bolj zaveda, da »nadzoruje« mentalni proces (npr. računanje).Proces skozi katerega so

scenariji oblikovani imenujemo učni proces, ki vključuje tako opazovalne kot posnemovalne

komponente. Primarni učni proces je, ko otrok opazuje sekvenco vedenj drugih, nakar

omenjeno sekvenco zakodira v kognitivni scenarij (učenje z opazovanjem). Sekundardni učni

proces pa se pojavi, ko otrok s pomočjo teh scenarijev vodi svoje vedenje. To je t.i.

posnemovalno učenje.

Po teoriji scenarijev, scenariji, ki vodijo otroka v t.i. otroško agresivnost, z leti postanejo

splošno uporabni, kar pomeni, da bo otrok uporabljal agresivne scenarije tudi v odraslosti.

Teorija pravi, da je vpliv medijskega nasilja na agresivnost odraslega posameznika omejen.

Seveda to ne pomeni, da se scenarijev v odraslem obdobju ne da naučiti, vendar je vpliv

naučenih scenarijev v otroštvu veliko bolj pomemben. Drugače povedano to pomeni, da


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

45

teorija po eni strani vidi majhno povezanost med agresivnostjo odraslega in njegovo

izpostavljenostjo medijskemu nasilju, po drugi strani pa veliko bolj poudarja relacijo med

otroško agresivnostjo in otroško izpostavljenostjo medijskemu nasilju (Huesmann in Miller,

2004).

Pri prebiranju literature, ki obravnava tematiko vpliva nasilnih medijskih vsebin, ugotovimo,

da se jih večina osredotoči na vpliv medijskega nasilja, ki je predvajan preko t.i. pasivnih

medijev, to so mediji, ki jih gledalci zgolj opazujejo. Nekoliko manj pa je raziskav ki so

preučevale vpliv medijskega nasilja, ki so predvajane preko t.i. aktivnih medijev, ki jih

uporabniki gledajo in so z njimi v interakciji. Razlog tiči v tem, da so video igrice relativno

nova oblika nasilnega medija.

Vendar pa je ţe zdaj popolnoma jasno, da največji dejavnik tveganja predstavljajo t.i. aktivni

mediji, predvsem računalniške igrice. Razlogov za to je več in sicer: prvič, otroci neprimerno

več časa posvečajo igranju računalniških igric; drugič, večina teh igric vsebujejo nasilje;

tretjič, pri igranju teh igric otroci niso zgolj pasivni opazovalci, kar povečuje verjetnost, da

bodo sami postali agresivni. (Anderson, Berkowitz, Donnerstein, Huesmann, johnson, Linz,

Malamuth in Wartella, 2003)

Glavana značilnost nasilnih video igric je nagrada za nasilno vedenje. Tu pa se postavlja

vprašanje: Ali video igre, ki nagrajujejo nasilno vedenje povečujejo agresivnost in kako je to

v primeru nenasilnih video igric. Do sedaj še ni bilo raziskave, ki bi podala odgovor na

omenjeno vprašanje. Zato je potrebno omenjeni odgovor poiskati v študijah, ki so preučevale

vpliv nasilja predvajanega na televiziji. Bandura (1965) je dokazal, da so udeleţenci, ki so po

televiziji videli, kako je bil igralec kaznovan, ker se je nasilno vedel do lutke, bili v podobni

situaciji veliko manj agresivni, kot tisti, ki so videli, da je bil igralec za takšno nasilno vedenje

kaznovan.

Iz tega lahko razumno sklepamo, da nagrajevanje nasilnosti v video igri lahko povečuje

agresivno vedenje. Povedati je potrebno, da obstajajo pomembne razlike med vplivom

nasilnih vsebin, ki so predvajane preko televizije in vplivom nasilnih video igric. Razlika se

kaţe v tem, da je posameznik v primeru video igre za nasilje direktno nagrajen (npr. doseg

točk), medtem ko v primeru gledanja nasilnih vsebin preko televizije gledalec ni direktno

nagrajen. To pa pomeni, da direktna nagrada povzroča, da posameznik med igro poveča

nasilna dejanja, da bi s tem dosegel čim večje število točk. Prav tako se posameznik, ki nasilje

gleda preko televizije, lahko nauči, da ima nasilje tudi negativne posledice, med tem ko se pri


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

46

igranju nasilnih video iger, zaradi ponavljajočega in direktnega kaznovanja, pojavi frustracija

in posledično agresivnost pri igralcu (Carnagey in Anderson, 2005).

Ob vsem povedanem se mi postavljajo sledeča vprašanja: Kaj odrasli menijo o vplivu

medijskih vsebin na vedenje posameznika?, V kolikšni meri se strinjajo s teorijo socialnega

učenja in ugotovitvami Alberta Bandure? in Ali medijske vsebine vplivajo na odraslega

posameznika?

Na omenjena vprašanja bom poskušal poiskati odgovore v drugem delu specialističnega

dela.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

47

II DEL


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

48

1 PROBLEMI IN HIPOTEZE

Iz teoretičnega dela specialistične naloge lahko izluščimo, da je bistvo Bandurine teorije

socialnega učenja, da se ljudje agresivnosti naučimo na dva poglavitna načina in sicer z

opazovanjem agresivnih modelov in pričakovanjem koristi, ki jih bo agresivno vedenje

prineslo. Omenjeni ugotovitvi sem zato uporabil kot izhodišči pričujoče raziskave, katere

namen je predvsem ugotoviti, kakšno je mnenje odraslih do vpliva nasilnih medijskih vsebin

na posameznika.

Glede na Bandurine ugotovitve, da otroci zelo hitro osvojijo agresivni stil vedenja z

gledanjem agresivnih vsebin preko televizije, sem postavil sledečo hipotezo:

Hipoteza 1: Nasilne vsebine v medijih po mnenju anketirancev vplivajo na vedenje

posameznikov, ki te vsebine gledajo.

Ker je eden izmed pomembnih dejavnikov Bandurine teorije socialnega vedenja nagrada

oziroma korist, ki naj bi jo agresivno vedenje prineslo sem ţelel preveriti sledečo hipotezo:

Hipoteza 2: Posamezniki, ki gledajo nasilne prizore, bodo po mnenju anketirance posnemali

takšno vedenje, če bodo od tega imeli kakšno korist.

Prav tako me je zanimalo ali je po mnenju anketirancev razmerje med opazovanjem nasilnih

prizorov preko medijev in agresivnim vedenjem dvosmerno1 ter, če prepogosto srečevanje z

nasiljem v medijih zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje, zato sem predvidel naslednji

dve hipotezi:

Hipoteza 3: Po mnenju anketirancev agresivni ljudje pogosteje gledajo nasilne vsebine kot

neagresivni ljudje

Hipoteza 4: Po mnenju anketirancev, pogosto srečevanje z nasiljem v medijih zmanjšuje

gledalčevo občutljivost za nasilje.

1 Agresivni ljudje gledajo več nasilnih medijskih vsebin kot neagresivni ljudje


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

49

2 METODA

V nadaljevanju so prikazani instrumenti, opis vzorca in postopek raziskave..

2.1 Instrumenti

Za potrebe raziskave sem sestavil vprašalnik o vplivu medijskih vsebin na vedenje

posameznikov. V uvodu vprašalnika sem anketirance zaprosil za sodelovanje, pri tem sem jim

zagotovil, da bo njihovo sodelovanje v raziskavi ostalo anonimno, in da bodo zbrani podatki

objavljeni zgolj v zbirni obliki, tako da njihovih odgovorov ne bo mogel nihče prepoznati,

nakar so sledila kratka navodila za izpolnjevanje.

Anketni vprašalnik je sestavljen iz treh delov. Prvi del vprašalnika vsebuje 7 vprašanj. Vseh

7 vprašanj je zaprtega tipa, tako da so anketiranci odgovarjali na vnaprej pripravljene

odgovore – izbira med različnimi moţnostmi.

Drugi del vprašalnika je sestavljen iz 8 trditev. Vsaka izmed 8 trditev je vsebuje pet

stopenjsko lestvico, na kateri so morali anketiranci označiti v kolikšni meri se s posamezno

trditvijo strinjajo oz. ne strinjajo. Pri tem 1 pomeni, da se anketiranci s posamezno trditvijo

sploh ne strinjajo, 5 pa da se s posamezno trditvijo popolnoma strinjajo.

Zadnji del anketnega vprašalnika pa je namenjen zbiranju podatkov o demografskih

značilnostih anketirancev (spol, starost, izobrazba).

2.2 Opis vzorca in postopek

Anketo sem izvedel na vzorcu naključno izbranih oseb, ki sem jih izbral z metodo sneţne

kepe - vzorčenje preko socialnih mreţ. To vzorčenje je potekalo tako, da sem izbral 4 začetne

respondente, katerim sem razdelil po 45 vprašalnikov, kar pomeni, de je bilo skupaj oddanih

180 vprašalnikov. Vsi začetni respondenti so bili naprošeni, da omenjene vprašalnike

razdelijo naprej naslednjim respondentom, ki so jih sami naključno izbrali ter jim posredovali

enaka navodila. Pri tem sem jih opozoril, da vprašalnike lahko izpolnjujejo le respondenti, ki

so stari 18 let in več, saj je bil moj namen pridobiti mnenja odraslih oseb.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

50

Do postavljenega roka2 je bilo vrnjenih 156 vprašalnikov, kar predstavlja 86,7 % vseh

razdeljenih vprašalnikov. Od 156 vprašalnikov je bilo nekorektno izpolnjenih 5 vprašalnikov

(manjkali tako demografski podatki kot odgovori na zastavljena vprašanja), zato sem v

nadaljevanju analize omenjene vprašalnike izločil.

Tako je bilo v analizo vključenih 151 vprašalnikov, kar predstavlja 83,9 % vseh razdeljenih

vprašalnikov. Od 151 vprašalnikov so jih 82 izpolnile ţenske, kar predstavlja 54,3 % pravilno

izpolnjenih vprašalnikov. Moški so izpolnili 69 vprašalnikov, kar predstavlja 45,7 % pravilno

izpolnjenih vprašalnikov.

Tabela 1: Starostna struktura respondentov

STAROST f f(%) F F(%)

18-23 41 27,15 0 0,00

24-29 53 35,09 41 27,15

30-35 25 16,56 94 62,25

36-41 17 11,26 119 78,81

42-47 7 4,64 136 90,07

48-53 5 3,31 143 94,69

54-59 3 1,99 148 98,01

nad 59 0 0 151 100

SKUPAJ 151 100 151 100

Iz tabele 1 je razvidno, da je najbolj pogosta starost raspondentov v vzorcu med 24-29 let,

saj razred zavzema 35,1 % celotnega vzorca (f2=53, f2(%)=35,1 %). Tudi starost od 18 do 23

leta je razmeroma zelo pogosta v proučevanem vzorcu, saj razred zavzema 27,1 % celotnega

vzorca.. Več kot 60 % respondentov pa je mlajših od 30 let. Povprečna starost respondentov

je 29,4 leta (mediana = 27,4; modus = 25,3).

2 Raziskava je potekalo od 10.3.2009 pa do 10.4.2009


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

51

Tabela 2: Izobrazbena struktura respondentov

IZOBRAZBA ŠTEVILO ODSTOTEK

Osnovnošolska 4 2,64

Poklicna 18 11,92

Srednješolska 99 65,56

Višješolska 3 1,99

Visokošolska ali univerzitetna 26 17,22

Magisterij ali doktorat 1 0,66

SKUPAJ 151 100

V tabeli 2 je prikazana izobrazbena struktura respondentov. Vidimo lahko, da ima velika

večina respondentov srednješolsko izobrazbo (65,6 %), malo presenetljivo jim sledijo

respondenti z visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo (17,2 %), nato s poklicno (11,9 %),

osnovnošolsko (2,6 %), višješolsko (2 %) in nazadnje z magisterijem ali doktoratom (0,7 %).

3 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

Iz tabele 3 je razvidno, da 60 (39,7 %) anketirancev na dan preţivi pred mediji do 2 uri; od 2

do 4 ure medijem na dan nameni 55 (36,4 %) anketirancev, medtem ko je 18 (11,9 %)

anketirancev obkroţilo, da na dan pred mediji preţivijo od 4 do 6 ur in 18 (11,9 %)

anketirancev, da pred mediji preţivijo več kot 6 ur na dan.

Tako lahko ugotovimo, da slabih 75 % anketirancev preţivi oz. nameni medijem na dan do 4

ure. Izredno velika in skrb vzbujajoča sta tudi deleţa anketirancev, ki na dan pred mediji

preţivijo od 4 ure naprej, le-teh je dobrih 20 %.

Tabela 3: Čas, ki ga anketiranci preţivijo pred mediji na dan

ČAS (h) F f(%)

0 – do 2 60 39,73

2 – do 4 55 36,42

4 – do 6 18 11,92

nad 6 18 11,92 SKUPAJ 151 100

Pri omenjenem vprašanju se mi je pojavil pomislek, v kolikšni meri so anketiranci bili

zmoţni pravilno oceniti količinske podatke, npr. koliko časa tedensko gledajo televizijo, saj je

številka glede na posameznikove splošne občutke precej drugačna, kot če bi si npr. sproti

zapisovali vse pred televizijo preţivete ure. Pomisleke sem imel tudi ob razmišljanju, koliko


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

52

so odgovori zanesljivi in koliko anketiranci nevede prilagodijo dejansko resnico

pričakovanjem in splošnemu mnenju druţbe.

Kot je bilo ţe v teoretične delu omenjeno, je bil Albert Bandura precej zaskrbljen nad

nasilnimi medijskimi vsebinami, ki se predvajajo preko televizije, saj je bil mnenja, da ima

simbolično modeliranje enak vpliv na vedenje otrok. Iz tega razloga sem ţelel ugotoviti,

kateri medij ima po mnenju anketirancev največji vpliv na posameznika. Anketiranci so tako

lahko zbirali med avdio-vizualnimi mediji (televizija, internet, računalniške igre itd.);

slikovnimi mediji (skice, risbe, fotografije itd.); tiskani mediji (knjige, revije, časopisi itd) ali

vsi enako. Rezultati odgovorov so razvidni v spodnji tabeli.

Tabela 4: Vrsta medija in njegov vpliv na posameznika.

ODGOVOR f f(%)

Audio-vizualni 129 85,43

Slikovni 10 6,62

Tiskani 8 5,29

Vsi enako 4 2,65 SKUPAJ 151 100

Iz tabele 4 je razvidno, da je 129 ali 85 % anketirancev menilo, da na posameznika najbolj

vplivajo avdio-vizualni mediji. Avdio-vizualnim medijem sledijo slikovni mediji, saj se je za

njih opredelilo 10 ali slabih 7 % anketirancev. Najmanj anketirancev (8 ali 5 %) pa jih menilo,

da imajo največji vpliv na posameznika tiskani mediji. Samo 4 ali slabe 3 % anketirancev je

menilo, da imajo vse vrste medijev na posameznika enak vpliv. Vidimo lahko, da imajo

vizualni mediji po mnenju anketirancev večji vpliv kot nevizualnim. To bi lahko pripisali

dejstvu, da nam branje knjig in druge literature vzame veliko časa, pri tem pa zahteva tudi

določen miselni napor, katerega pa pri avdio-vizualnih medijih ne potrebujemo, saj nam je ţe

vse »postreţeno na pladnju«.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

53

Tabela 5: Medijske vsebine in njihov vpliv na posameznikovo vedenje

ODGOVOR f f(%)

Nasilne 102 67,55

Erotične 32 21,19

Humorne 5 3,31

Poljudnoznanstvene 11 7,25

Drugo 1 0,66 SKUPAJ 151 100

Ker se večinoma poudarja negativni vpliv nasilnih medijskih vsebin na vedenje

posameznikov, me je zanimalo ali bodo tudi anketiranci nasilnim medijskim vsebinam

pripisali največji vpliv. Iz tabele 5 lahko ugotovimo, da sta kar 102 anketiranca (67 %)

menila, da imajo nasilne vsebine največji vpliv na posameznika. Zelo velik je tudi deleţ tistih,

ki menijo, da imajo največji vpliv na vedenje posameznika erotične vsebine, le-teh je bilo 32

ali 21 %. Da imajo največji vpliv na posameznikovo vedenje poljudnoznanstvene vsebine, je

prepričanih 11 ali 7 % anketirancev; 5 anketirancev ali 3 % pa je menilo, da imajo največji

vpliv na posameznikovo vedenje humorne vsebine.

Tako so tudi anketiranci bili mnenja, da imajo nasilne medijske vsebine največji vpliv na

posameznika, pri tem verjetno ni nobenega dvoma, da imajo le-te negativni vpliv, saj se bo v

nadaljevanju videlo, da je večina anketirancev bila tudi mnenja, da nasilne medijske vsebine

kot take predstavljajo problem v druţbi.

Enako pa si ne bi upal trditi za erotične vsebine, v tem pogledu je bil anketni vprašalnik

pomanjkljiv, saj bi bilo zanimivo ugotoviti, ali imajo erotične vsebine na vedenje

posameznika negativni ali pozitivni vpliv.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

54

Tabela 6: Pogostost nasilja v medijih

ODGOVOR f f(%)

Zelo malo 0 0

Malo 3 1,99

Niti malo niti veliko 18 11,92

Veliko 77 50,99

Zelo veliko 53 35,09 SKUPAJ 151 100

Na vprašanje, koliko je nasilja v medijih, jih je 77 ali skoraj 60 % odgovorilo, da veliko; da

ga je zelo veliko pa je menilo 53 ali 35 % anketirancev. Neopredeljenih je bilo 18 ali 11,92 %

vprašanih, med tem ko so le 3 anketiranci menili, da je nasilja malo, kar predstavlja le 2 %

vseh vprašanih. Izluščim lahko, da je več kot 3/4 vprašanih menilo, da je nasilja v medijih

veliko. Skoraj enak deleţ je tudi tistih, ki menijo, da nasilje v medijih predstavlja problem

(tabela 10), kar lahko interpretiramo, da so tisti, ki so odgovorili, da je nasilja v medijih veliko

v večini bili tudi mnenja, da to predstavlja problem in se tega kot kaţe zavedajo, kar je seveda

svetla točka.

Tabela 7: Skupina prebivalstva in vpliv medijev

SKUPAJ f f(%)

do 14 leta 86 56,95

14 – 18 leta 65 43,05

18 let in več 0 0 SKUPAJ 151 100

Večina raziskav je potrdilo, da nasilne medijske vsebine najbolj vplivajo na predšolske

otroke. Raziskovalci omenjeno dejstvo razlagajo v luči, da so otroci veliko bolj dovzetni za

sprejemanje takšnih vsebin. Pri tem so tudi veliko bolj mentalno aktivni, kar se kaţe skozi

njihovo kritično ocenjevanje – ponavadi obsojajo nasilje nad pozitivnimi junaki in v primerih,

ko se identificirajo z ţrtvijo, po drugi strani pa opravičujejo nasilje do hudobnih junakov in

nasilje, ki nima realnih posledic. Vsak otrok ima enega, če ne več junakov, ki so mu všeč

zaradi različnih lastnosti: fizične moči, komičnosti, lepote ali specifičnih lastnosti, te lastnosti

pa radi tudi posnemajo.

Tudi rezultati ankete so nazorno pokazali (tabela 7), da so vsi anketiranci menili, da nasilne

medijske vsebine najbolj vplivajo na otroke (57 %) in mladoletnike (43 %). Nihče izmed 151

anketiranih pa ni bil mnenja, da nasilne medijske vsebine najbolj vplivajo na odrasle

posameznike (18 let in več).


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

55

Tabela 8: Na kakšen način vplivajo nasilne vsebine v medijih na posameznika?

ODGOVOR F f(%)

Posameznik postane bolj agresiven 43 28,48

Posameznika prizadanejo 12 7,95

Poveča se posameznikov strah, da sam postane ţrtev nasilja 15 9,93

Zmanjša se posameznikova občutljivost za nasilje 53 35,09

Posameznik postane ravnodušen do nasilnih vsebin 22 15,57

Drugo 6 3,97 SKUPAJ 151 100

Da nasilne vsebine zmanjšujejo posameznikovo občutljivost za nasilje, je bilo prepričanih 53

ali 35 % anketirancev. Da posameznik postane zaradi gledanja nasilnih medijskih vsebin bolj

agresiven, je odgovorilo 43 ali 28,5 % anketirancev; nato jim sledijo anketiranci, ki menijo,

da nasilne vsebine pri posameznikih povzročijo, da le-ti postanejo ravnodušni (22 ali 15,6 %).

Precej velik deleţ anketirancev (15 ali 9,9 %) je bilo mnenja, da se zaradi gledanja nasilnih

vsebin poveča posameznikov strah, da sam postane ţrtev nasilja. 12 ali 7,9% anketirancev pa

je bilo mnenja, da nasilne vsebine posameznika prizadenejo.

Vidimo lahko, da so anketiranci precej visoko ocenili, da posameznik, zaradi nasilnih

medijskih vsebin postane bolj agresiven, saj je omenjeni odgovor drugi najpogostejši. To je še

ena potrditev, da se anketiranci dobro zavedajo vpliva nasilnih vsebin na vedenje

posameznikov.

Tabela 9: Ali nasilje v medijih predstavlja problem?

ODGOVOR f F(%)

Da 119 78,81

Ne 13 8,61

Ne vem 19 12,58

SKUPAJ 151 100

Da je nasilje v medijih problem, je bilo prepričanih več kot 2/3 anketirancev, da temu ni tako

je bilo mnenja 13 ali 8,6 % anketirancev, 19 ali 12,6 % anketirancev pa je odgovorilo, da ne

vedo ali nasilje v medijih predstavlja problem ali ne.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

56

Tabela 10: V medijih prikazano nasilje vpliva na vedenje posameznika, ki take vsebine gleda

oz. prebira.

ODGOVOR f f(%)

Sploh se ne strinjam 4 2,64

Se ne strinjam 22 14,57

Niti se ne strinjam niti se strinjam 34 22,52

Se strinjam 50 33,11

Popolnoma se strinjam 41 27,15 SKUPAJ 151 100

Zgornja tabela prikazuje v kolikšni meri se anketiranci strinjajo s trditvijo, da v medijih

prikazano nasilje vpliva na vedenje posameznika, ki take vsebine gleda. Najpogostejši

odgovor je bil, da se z omenjeno trditvijo strinjajo (33 %), sledil jim je odgovor popolnoma se

strinjam (27 %). Neopredeljenih je bilo 22,5 % anketirancev, sledili so jim anketiranci, ki so

odgovorili, da se z omenjeno trditvijo ne strinjajo (14,6 %) in nazadnje tisti, ki se z trditvijo

sploh niso strinjali (2,6 %). S tem je hipoteza 1, ki pravi, da nasilne vsebine v medijih po

mnenju anketirancev vplivajo na vedenje posameznikov, ki te vsebine gleda, potrjena, saj se z

omenjeno trditvijo strinjalo 91 anketirancev, kar predstavlja dobrih 60 % vseh anketirancev.

Tabela 11: Posameznik, ki vidi, da je nekdo drug za agresivno vedenje nagrajen, se bo v

podobni situaciji tudi sam agresivno vedel.

ODGOVOR f f(%)






S trditvijo, da se bo posameznik v neki situaciji agresivno vedel, če bo pred tem videl, da je

bil nekdo drug v podobni situaciji za agresivno vedenje nagrajen, se je strinjalo 85 ali 56,3 %

anketirancev (se strinjam in popolnoma se strinjam), neopredeljenih je bilo 34 ali 22,5 %

anketirancev, medtem ko je bil tistih, ki se s trditvijo ne strinjajo in sploh ne strinjajo 32 ali 21

%.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

57

Tabela 12: Agresivni ljudje pogosteje gledajo nasilne medijske vsebine kot neagresivni ljudje.

ODGOVOR f f(%)






Da nasilni ljudje pogosteje gledajo nasilne medijske vsebine kot neagresivni ljudje, se je

popolnoma strinjalo in strinjalo dobrih 52 %. Z omenjeno trditvijo se ni strinjalo (se ne

strinjam in sploh se ne strinjam) 30,5 % anketirancev. Neopredeljenih je bilo okoli 17 %

anketirancev. Tako je tudi hipoteza 3, ki pravi, da po mnenju anketirancev agresivni ljudje

pogosteje gledajo nasilne medijske vsebine potrjena.

Tabela 13: Posameznik se v določeni situaciji ne bo vedel agresivno, če bo pred tem videl, da

je bil nekdo drug v enaki situaciji za agresivno vedenje kaznovan.

ODGOVOR f f (%)






S trditvijo, da se posameznik v določeni situaciji ne bo vedel agresivno, če bo pred tem

videl, da je bil nekdo drug v enaki situaciji za agresivno vedenje kaznovan, se je strinjalo 25

ali 16,5 % anketirancev; enak je bil tudi odstotek anketirancev, ki se je z omenjeno trditvijo

popolnoma strinjalo. V oči bode velik odstotek neopredeljenih, le-teh je bilo kar 37 %. S

trditvijo se ni strinjalo 37 ali 24,5 % anketirancev in sploh ni strinjalo 8 ali 5,3 %

anketirancev.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

58

Tabela 14: Pogosto srečevanje z nasiljem v medijih, zmanjšuje gledalčevo občutljivost za

nasilje.

ODGOVOR f f(%)






V tabeli 14 so prikazani odgovori anketirancev na trditev, da pogosto srečevanje z nasiljem v

medijih zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje. Največ, skoraj 69 % anketirancev se je z

omenjeno trditvijo strinjalo in popolnoma strinjalo, sledili so jim neopredeljeni s 15,4 % in

nazadnje še anketiranci, ki se s trditvijo niso strinjali. Hipoteza 4, ki pravi, da po mnenju

anketirancev, pogosto srečevanje z nasiljem v medijih zmanjšuje gledalčevo občutljivost za

nasilje, je s tem potrjena, saj se je z omenjeno trditvijo strinjalo skoraj 69% anketirancev

Tabela 15: Gledanje nasilnih vsebin v otroštvu vpliva na vedenje posameznika, ko ta odraste

ODGOVOR F f(%)






Da gledanje nasilnih vsebin v otroštvu vpliva na vedenje posameznika, ko ta odraste, se je

strinjalo skoraj 38 % anketirancev, popolnoma se je strinjalo 24,5 % anketirancev,

neopredeljenih pa je bilo 23,2 % anketirancev. Tistih, ki se s trditvijo niso strinjali ali se sploh

niso strinjali pa je bilo 14,6 %. Omenjeni rezultat je bilo moč pričakovati, saj je 57 %

anketirancev menilo, da nasilje v medijih najbolj vpliva na otroke stare do 14 leta, kar so

anketiranci lahko interpretirali, da ima to za otroka določene posledice, ki se nato kasneje

odraţajo tudi v odrasli dobi.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

59

Tabela 16: Posameznik, ki je za agresivno vedenje nagrajen, se bo tudi v prihodnje vedel

agresivno.

ODGOVOR f f(%)






Večina anketirancev (60 % in 35 %) se je strinjalo, da se bo posameznik agresivno vedel, če

bo za takšno vedenje nagrajen. Neopredeljenih je bilo 8,6 % anketirancev, medtem ko je bil

odstotek anketirancev, ki se niso strinjali ali se popolno niso strinjali zgolj 5,3 %

anketirancev. Če upoštevamo tudi deleţ anketirancev, ki se je strinjal s trditvama 2 in 43 lahko

potrdimo tudi hipotezo 2, ki pravi, da bodo posamezniki, ki gledajo nasilne prizore, takšno

vedenje posnemali, če bodo od tega imeli kakšno korist.

Tabela 17: Medijske vsebine, ki prikazujejo pozitivno in kooperativno socialno vedenje,

krepijo sodelovanje in zmanjšujejo medosebno agresivnost.

ODGOVOR f f(%)






Večina (62 %) se je strinjala tudi z zadnjo trditvijo, da medijske vsebine, ki prikazujejo

pozitivno in kooperativno socialno vedenje, krepijo sodelovanje in zmanjšujejo medosebno

agresivnost. Neopredeljenih je bilo dobrih 26 % anketirancev, sledili pa so jim anketiranci, ki

se s trditvijo niso strinjali (slabih 8 %) in anketiranci, ki se sploh niso strinjali s trditvijo

(dobri 3 %).

3Trditev 2:»Posameznik, ki vidi, da je nekdo drug za agresivno vedenje nagrajen, se bo v podobni situaciji tudi

sam agresivno vedel« in trditev 4: »Posameznik se v določeni situaciji ne bo vedel agresivno, če bo pred tem

videl, da je bil nekdo drug v enaki situaciji za agresivno vedenje kaznovan«.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

60

4 PRIKAZ POMEMBNIH STATISTIČNIH RAZLIK

4.1 Pomembne statistične razlike v odgovorih med spoloma

Razlike v odgovorih med spoloma so bile izračunane z 2 - testom , pri tem pa sem upošteval

stopnjo tveganja α = 0,05. Vrednosti 2 , kritične vrednosti in Personov kontingenčni

koeficienti so prikazane v spodnji tabeli.

Tabela 18: Vrednosti 2, kritične vrednosti in Personov kontigenčni koeficient.

V/T 2 Kritične vrednosti C

V1 0,140 7,81473 0,03

V2 1,764 7,81473 0,11

V3 17,458 9,48773 0,32

V4 1,856 9,48773 0,11

V5 8,814 5,99147 0.23

V6 6,402 11,0705 0,20

V7 6,011 5,99147 0,19

T1 5,304 9,48773 0,18

T2 11,271 9,48773 0,26

T3 2,169 9,48773 0,12

T4 13,505 9,48773 0,29

T5 13,766 9,48773 0,29

T6 13,290 9,48773 0,28

T7 6,700 9,48773 0,21

T8 23,052 9,48773 0,36

* V – vprašanje

* T - trditev

* 2 > kritična vrednost – spremenljivki sta povezani

* C – Personov kontingenčni koeficient

Iz Tabele 18 je razvidno, de se odgovori med moškimi in ţenskami statistično pomembno

razlikujejo pri vprašanju 3, 5 in 7 ter trditvah 2, 4,5,6 in 8.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

61

4.1.1 Pregled pomembnih statističnih razlik med spoloma

Kot je bilo ugotovljeno se je statistično pomembna razlika pokazala pri vprašanju 3 ( 2 =

17,458, k.v.4 = 9,487, C = 0,32), s katerim sem poskušal ugotoviti, katere medijske vsebine

imajo po mnenju anketirancev največji vpliv. Pri tem so anketiranci izbirali med 5 odgovori,

in sicer: 1. nasilne, 2. erotične, 3. humorne, 4. poljudnoznanstvene in 5. drugo. Rezultati

odgovorov so predstavljeni v tabeli 19.

Tabela 19: Vprašanje 3 in spol

Iz tabele 19 vidimo, da so v vzorcu anketirancev, ki so se opredelili za nasilne vsebine, 56 %

ţensk, med tem, ko je bilo moških 44 %. Še večja razlika se pokaţe v primeru erotičnih in

humornih vsebin, saj je v primeru erotičnih vsebin kar 66 % ţensk menilo, da imajo največji

vpliv na posameznika, ki take vsebine gleda, med tem ko je bilo moških 44 %; v primeru

humornih vsebin pa je razmerje 60 % proti 40 % v korist ţensk. Drugačna slika pa se pokaţe

v primeru poljudnoznanstvenih vsebin, saj je v tem primeru kar 11 moških menilo, da imajo

le-te vsebine največji vpliv, medtem ko nobena od ţensk ni izbrala omenjenega odgovora.

Obrnjena slika pa se nam pokaţe v primeru odgovora 5.

Naslednja pomembna statistična razlika med spoloma ( 2 = 8,814, k.v. = 5,991, C = 0,23) se

je pokazala pri vprašanju 5, ki se je gasilo: »Na katero skupino prebivalstva po Vašem mnenju

nasilne vsebine v medijih najbolj vplivajo?«. Anketiranci so lahko izbirali med tremi

odgovori in sicer 1) otroke do 14 leta starosti, 2) mladoletne osebe od 14 leta do 17 leta

starosti in 3) polnoletne osebe. Rezultati odgovorov moških in ţensk so predstavljeni v tabeli

20.

4 k.v. – kritična vrednost

SPOL MOŠKI ŢENSKE SKUPAJ

ODG.

1 45 57 102

2 11 21 32

3 2 3 5

4 11 0 11

5 0 1 1

SKUPAJ 69 82 151

SPOL MOŠKI

%

ŢENSKE

%

SKUPAJ

% ODG.

1 44 56 100

2 34 66 100

3 40 60 100

4 100 0 100

5 0 100 100

SKUPAJ 46 54 100


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

62


Iz tabele 20 lahko vidimo, da so moški bili mnenja, da nasilne vsebine najbolj vplivajo na

starostno skupino do 14 leta starosti oz otroke, medtem ko so bile ţenske mnenja, da nasilne

vsebine najbolj vplivajo na starostno skupino od 14 leta do 18 leta starosti t.j. mladoletne

osebe. Nihče pa ni bil mnenja, da nasilne vsebine v medijih najbolj vplivajo na polnoletne

osebe.

Statistično pomembna razlika med spoloma ( 2 = 6,0118, k.v. = 5,991, C = 0,19) se je

pokazala tudi pri vprašanju 7, ki pravi: »Ali menite, da je nasilje v medijih problem?«

Opazimo lahko tudi, da omenjena razlika ni tako izrazita, na kar nas opozarja Pearsonov

kontingenčni koeficient. Odgovori anketirancev so razvidni v tabeli 21.


Iz tabele 21 lahko ugotovimo, da so si odstotki med moškimi in ţenskami pri strinjanju, da je

nasilje v medijih problem, dokaj podobni (m = 49 %, ţ = 51 %). Razlike se pokaţejo pri

nestrinjanju, saj je v vzorcu anketirancev, ki so bili mnenja, da nasilje v medijih ni problem,

85 % ţensk in 15 % moških. Med anketiranci, ki na vprašanje niso znali odgovoriti je bilo 58

% ţensk in 42 % moških.


ODG.

1 48 38 86

2 21 44 65

3 0 0 0

SKUPAJ 69 82 151

SPOL MOŠKI

%

ŢENSKE

%

SKUPAJ

% ODG.

1 56 44 100

2 32 68 100

3 0 0 0

SKUPAJ 46 54 100


ODG.

1 59 60 119

2 2 11 13

3 8 11 19

SKUPAJ 69 82 151

SPOL MOŠKI

% ŢENSKE

%

SKUPAJ

% ODG

1 49 51 100

2 15 85 100

3 42 58 100

SKUPAJ 46 54 151


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

63

V nadaljevanju so pokazane statistično pomembne razlike med spoloma, ki so se pokazale

pri trditvi 2, 4, 5, 6 in 8. Anketiranci so svoje strinjanje ali nestrinjanje s posamezno trditvijo

prikazali na 5 stopenjski lestvici.

V tabeli 22 vidimo, v kolikšni meri so se anketiranci strinjali s trditvijo 2, da posameznik, ki

vidi, da je nekdo drug za agresivno vedenje nagrajen, se bo v podobni situaciji tudi sam

agresivno vedel.

Tabela 22: Trditev 2 in spol

Iz tabele 22 je razvidno, da so moški omenjeni trditvi veliko bolj naklonjeni oziroma se s

trditvijo strinjajo, kar nam pokaţejo tudi aritmetične sredine, ki je pri moških 3,7 pri ţenskah

3,2. Vidimo lahko tudi, da je precej velik deleţ ţensk neopredeljenih, le-teh je 73 %, medtem

ko je moških 27 %.

Pomembna statistična razlika se je pokazala tudi pri trditvi 4, katera pravi, da se posameznik

v določeni situaciji ne bo vedel agresivno, če bo pred tem videl, da je bil nekdo drug v enaki

situaciji za agresivno vedenje kaznovan. Rezultati so razvidni iz tabele 23.



ODG.

1 3 5 8

2 9 15 24

3 9 25 34

4 29 28 57

5 19 9 28

SKUPAJ 69 82 151

SPOL MOŠKI

% ŢENSKE

%

SKUPAJ

% ODG.

1 38 62 100

2 38 62 100

3 27 73 100

4 50 49 100

5 68 32 100

SKUPAJ 46 54 100


ODG.

1 3 5 8

2 11 26 37

3 23 33 56

4 17 8 25

5 15 10 25

SKUPAJ 69 82 151

SPOL MOŠKI

%

ŢENSKE

%

SKUPAJ

% ODG.

1 38 62 100

2 30 70 100

3 41 59 100

4 68 32 100

5 60 40 100

SKUPAJ 46 54 100


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

64

Iz tabele 23 lahko vidimo, da se tudi s trditvijo 4 večina ţensk ni strinjalo, saj če zdruţimo

odgovore 1 in 2, opazimo, da se kar 31 anketirank ni strinjalo z omenjeno trditvijo, medtem

ko se s trditvijo ni strinjalo 14 anketirancev. Slika pa je obrnjena v primeru strinjanja z

omenjeno trditvijo, saj se je kar 32 moških z omenjeno trditvijo strinjalo medtem ko je bilo

ţensk le 18. Tudi v tem primeru je bil največji deleţ ţensk neopredeljenih, v razmerju do

moških je bilo neopredeljenih ţensk 59 % moških pa 41 %.

Naslednja pomembna statistična razlika se je pokazala pri trditvi 5, ki pravi, da pogosto

srečevanje z nasiljem v medijih, zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje. Odgovori so

razvidni v tabeli 24.


Iz tabele 24 lahko vidimo, da so največje razlike pri nestrinjanju z omenjeno trditvijo, saj je

tudi v tem primeru največji deleţ anketirancev, ki se ne strinjajo z omenjeno trditvijo,

ţenskega spola. Razlike se tudi pri strinjanju, saj je kar 59 % anketirancev, ki je obkroţilo št.

5, ţenskega spola, obrnjena slika pa je pri odgovoru št. 4, ki pa so ga najpogosteje obkroţili

moški (57 %). Deleţ neopredeljenih, torej tistih, ki so obkroţili odgovor tri (se niti ne strinjam

niti se strinjam) pa je skoraj enak.


ODG.

1 6 8 14

2 0 10 10

3 11 12 23

4 33 25 58

5 19 27 46

SKUPAJ 69 82 151

SPOL MOŠKI

%

ŢENSK

E %

SKUPAJ

% ODG.

1 43 57 100

2 0 100 100

3 49 51 100

4 57 43 100

5 41 59 100

SKUPAJ 46 54 100


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

65

Razlika med spoloma se je pokazala tudi v primeru trditve, ki pravi, da gledanje nasilnih

vsebin v otroštvu vpliva na vedenje posameznika, ko ta odraste. Ogovori so razvidni iz tabele

25.


Ugotovimo lahko, da se oba spola v povprečju z omenjeno trditvijo strinjata (Mm5=3,59;

Mţ6=3,86). Razlike so le v stopnji strinjanja, saj se je z omenjeno trditvijo strinjalo 62 %

moških, medtem ko je enak odgovor obkroţilo 38 % anketirank. Obrnjena slika pa se nam

pokaţe pri 5 odgovoru, saj se je popolnoma strinjalo 68 % ţensk in le 32 % moških. Zopet pa

je odstotek neopredeljenih večji pri osebah ţenskega spola.

Zadnja statistično pomembna razlika med spoloma se je pokazala pri zadnji trditvi, ki pravi,

da medijske vsebine, ki prikazujejo pozitivno in kooperativno socialno vedenje, krepijo

sodelovanje in zmanjšujejo medosebno agresivnost. Rezultati so prikazani v tabeli 26.


5 Aritmetična sredina moški

6 Aritmetična sredina ţenske


ODG.

1 8 4 12

2 2 8 10

3 12 23 35

4 35 22 57

5 12 25 37

SKUPAJ 69 82 151

SPOL MOŠKI

%

ŢENSK

E %

SKUPAJ

% ODG.

1 67 33 100

2 20 80 100

3 34 66 100

4 62 38 100

5 32 68 100

SKUPAJ 46 54 100


ODG.

1 0 5 5

2 0 12 12

3 16 24 40

4 30 15 45

5 23 26 49

SKUPAJ 69 82 151

SPOL MOŠKI

%

ŢENSKE

%

SKUPAJ

% ODG.

1 0 100 100

2 0 100 100

3 40 60 100

4 67 33 100

5 47 53 100

SKUPAJ 46 54 100


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

66

Iz tabele 26 je razvidno, da se z omenjeno trditvijo popolnoma strinja 53 % ţensk in 47 %

moških, z omenjeno trditvijo se strinja 67 % moških in 33 % ţensk. Tako lahko ugotovimo,

da se z omenjeno trditvijo najbolj strinjajo moški, saj po med moškimi tudi ni bilo primera, ki

se z omenjeno trditvijo ne bi strinjal. Tudi deleţ neopredeljenih je pri moških bistveno manjši

kot pri ţenskah.

4.2 Pomembne statistične razlike v odgovorih glede na stopnjo izobrazbe

anketirancev

Tudi razlike v odgovorih glede na stopnjo izobrazbe so bile izračunane z 2 - testom , pri tem

pa sem upošteval enako stopnjo tveganja kot v primeru razlik med spoloma (α = 0,05).

Vrednosti 2 in kritične vrednosti so prikazane v spodnji tabeli.

Tabela 27: Razlike v odgovorih glede na stopnjo izobrazbe

* V – vprašanje

* T - trditev

* 2 > kritična vrednost – spremenljivki sta povezani

Iz tabele 27 lahko vidimo, da so se pomembne statistične razlike v odgovorih glede na

stopnjo izobrazbe pokazale pri vprašanjih 1, 2, 5 in 7 ter trditvah 2, 5, 6 in 8. V nadaljevanju

zato podrobneje predstavljam omenjene razlike.

V/T 2 Kritične vrednosti

V1 130,11 24,9958

V2 38,61 24,9958

V3 17,35 31,4104

V4 30,11 31,4104

V5 28,99 18,3070

V6 28,46 37,6525

V7 35,84 18,3070

T1 30,86 31,4104

T2 33,27 31,4104

T3 19,37 31,4104

T4 27,28 31,4104

T5 55,75 31,4104

T6 35,60 31,4104

T7 12,88 31,4104

T8 42,92 31,4104


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

67

4.2.1 Pregled pomembnih statističnih razlik glede na stopnjo izobrazbe

anketirancev

Prva razlika se je pokazala pri vprašanju, koliko časa anketiranci na dan preţivijo pred

mediji. Pri tem so lahko izbirali med odgovori: 1) od 0 – do 2 uri, 2) 2- do 4 ure, 3) 4 - do 6

ur in 4) nad 6 ur. Rezultati so razvidni v tabeli 28.

Tabela 28: Vprašanje 1 in stopnja izobrazbe

VPRAŠANJE 1 1

(%)

2

(%)

3

(%)

4

(%)

SKUPAJ

(%) IZOBRAZBA

Osnovnošolska 0 0 100 0 100

Poklicna 0 22 0 78 100

Srednješolska 46 46 6 2 100

Višješolska 0 67 33 0 100

Visokošolska ali univerzitetna 54 8 30 8 100

Magisterij ali doktorat 0 100 0 0 100

SKUPAJ 40 36 12 12 100

Iz tabele je razvidno, da so vsi anketiranci, ki imajo osnovnošolsko izobrazbo, medijem na

dan posvetijo od 4 do 6 ur. Pri anketiranci s poklicno izobrazbo jih 22 % pred mediji preţivi

od 2 do 4 ure in 78 % nad 6 ur. Pri anketirancih s srednješolsko izobrazbo jih po 46 % preţivi

od 2 do 4 ure, 6 % od 4 do 6 ur in 2 % nad 6 ur. Pri anketiranci z visokošolsko ali

univerzitetno izobrazbo jih 54 % medijem na dan posveti od 0 do 2 uri, nakar so jim sledili

anketiranci, ki na dan preţivijo od 4 do 6 ur, le-teh je bilo 30 %.

Naslednja pomembna statistična razlika se je pokazala pri vprašanju 2, pri katerem sem

anketirance spraševal, kateri medij ima po njihovem mnenju največji vpliv na posameznika.

Rezultati odgovorov so vidni v tabeli 29.


VPRAŠANJE 2 1

(%)

2

(%)

3

(%)

4

(%)

SKUPAJ

(%) IZOBRAZBA

Osnovnošolska 100 0 0 0 100

Poklicna 67 0 33 0 100

Srednješolska 85 9 1 5 100

Višješolska 100 0 0 0 100

Visokošolska ali univerzitetna 96 4 0 0 100

Magisterij ali doktorat 0 0 100 0 100

SKUPAJ 85 7 5 3 100


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

68

Iz tabele 29 lahko vidimo, da so vsi anketiranci z osnovnošolsko kot tudi višješolsko

izobrazbo menili, da imajo največji vpliv na posameznika avdio-vizualni mediji. Tudi

odstotki anketirancev s poklicno, srednješolsko in visokošolsko izobrazbo kaţejo, da jih

večina meni, da imajo avdio-vizualni mediji na posameznika največji vpliv. Pri anketirancih s

poklicno izobrazbo pa jih 33 % meni, da imajo največji vpliv na posameznika tiskani mediji.

Da ima tiskani medij največji vpliv, pa je menil tudi anketiranec z magisterijem ali

doktoratom.

Pomembna razlika se je pokazala tudi pri vprašanju 5, ki pravi: » Na katero skupino

prebivalstva nasilne vsebine v medijih najbolj vplivajo?. Odgovori na omenjeno vprašanje so

predstavljeni v tabeli 30.


VPRAŠANJE 3 1

(%)

2

(%)

3

(%)

SKUPAJ

(%) IZOBRAZBA

Osnovnošolska 0 100 0 100

Poklicna 11 89 0 100

Srednješolska 60 40 0 100

Višješolska 100 0 0 100

Visokošolska ali univerzitetna 85 15 0 100

Magisterij ali doktorat 0 100 0 100

SKUPAJ 57 43 0 100

Ugotovimo lahko, da so anketiranci, ki imajo osnovnošolsko, poklicno in magisterij ali

doktorat, menili, da mediji najbolj vplivajo na mladoletne osebe od 14 pa do 17 leta starosti.

Da pa mediji najbolj vplivajo na otroke stare do 14 leta starosto pa so menili anketiranci s

srednješolsko, višješolsko in visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo. Nihče od omenjenih

anketirancev pa ni bil mnenja, da mediji najbolj vplivajo na polnoletne osebe.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

69

Iz sklopov vprašanj se je zadnja pomembna statistična razlika v odgovorih pokazala pri

zadnjem 7 vprašanju, ki pravi ali je nasilje v medijih problem. Anketiranci so izbirali med 3

moţnimi odgovori in sicer 1) da, 2) ne in 3) ne vem. Rezultati so razvidni iz tabele 31.


VPRAŠANJE 7 1

(%)

2

(%)

3

(%)

SKUPAJ

(%) IZOBRAZBA

Osnovnošolska 0 0 100 100

Poklicna 41 41 18 100

Srednješolska 85 4 11 100

Višješolska 100 0 0 100

Visokošolska ali univerzitetna 92 4 4 100

Magisterij ali doktorat 100 0 0 100

SKUPAJ 79 9 12 100

Iz tabele je razvidno, da pri anketirancih z srednješolsko, višješolsko, visokošolsko ali

univerzitetno in magisterijem ali doktoratom prevladujejo anketiranci, ki so pozitivno

odgovorili na omenjeno vprašanje. Pri anketirancih s poklicno izobrazbo je odstotek tistih, ki

se je strinjalo z omenjeno trditvijo enak odstotku tistim, ki se z omenjeno trditvijo ni strinjalo.

Vsi anketiranci z osnovnošolsko izobrazbo pa niso vedeli ali nasilje v medijih predstavlja

problem.

Sedaj pa si poglejmo še statistično pomembne razlike glede na stopnjo izobrazbe, ki so se

pokazale pri trditvah 2, 5, 6 in 8. Anketiranci so svoje strinjanje ali nestrinjanje s posamezno

trditvijo prikazali na 5 stopenjski lestvici. Pri tem je 1 pomenila, da se z omenjeno trditvijo

sploh ne strinja, 5 pa da se z omenjeno trditvijo popolnoma strinja.

V tabeli 32 so prikazani odgovori na trditev, ki pravi, da posameznik, ki vidi, da je nekdo

drug za agresivno vedenje nagrajen, se bo v podobni situaciji tudi sam agresivno vedel.

Tabela 32: Trditev 2 in stopnja izobrazbe

TRDITEV 2 1

(%)

2

(%)

3

(%)

4

(%)

5

(%)

SKUPAJ

(%) IZOBRAZBA

Osnovnošolska 0 0 100 0 0 100

Poklicna 17 25 25 33 0 100

Srednješolska 6 18 24 30 22 100

Višješolska 0 0 0 33 67 100

Visokošolska ali univerzitetna 0 0 28 64 8 100

Magisterij ali doktorat 0 0 0 100 0 100

SKUPAJ 8 22 40 54 27 100


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

70

Iz tabele 32 lahko vidimo, da so najbolj enotni anketiranci z višjimi stopnjami izobrazbe, saj

se z omenjeno trditvijo po večinoma strinjajo anketiranci s srednjo stopnjo izobrazbe naprej.

Anketiranci s osnovnošolsko izobrazbo so bili pri omenjeni trditvi neopredeljeni, medtem ko

se anketiranci s poklicno izobrazbo večinoma z omenjeno trditvijo niso strinjali.

Statistično pomembna razlika se je pokazala tudi pri trditvi 5, ki pravi, da pogosto srečevanje

z nasiljem v medijih, zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje.


TRDITEV 5 1

(%)

2

(%)

3

(%)

4

(%)

5

(%)

SKUPAJ

(%) IZOBRAZBA


Poklicna 39 28 5 17 11 100





SKUPAJ 9 7 15 38 31 100

Iz tabele 33 je situacija dokaj podobna rezultatom pri trditvi 2, saj se z omenjeno trditvijo

večinoma strinjajo anketiranci z višjimi izobrazbami, medtem ko se anketiranci s poklicno

izobrazbo s trditvijo večinoma niso strinjali. Anketiranci z osnovnošolsko izobrazbo so tako

kot v primeru trditve 2 ostali neopredeljeni.

Predzadnja pomembna statistična razlika se je pokazala pri trditvi 6, ki pravi, da gledanje

nasilnih vsebin v otroštvu vpliva na vedenje posameznika, ko ta odraste. Ugotovitve so

razvidne iz tabele 34.

Tabela 34: Trditve 6 in stopnja izobrazbe

TRDITEV 6 1

(%)

2

(%)

3

(%)

4

(%)

5

(%)

SKUPAJ

(%) IZOBRAZBA


Poklicna 5 0 28 44 23 100





SKUPAJ 8 1 23 38 30 100


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

71

Iz tabele je razvidno, da se z omenjeno trditvijo najbolj strinjajo anketiranci z osnovnošolsko

izobrazbo, saj med njimi ni neopredeljenih in tistih, ki se s to trditvijo nebi strinjali. Nekoliko

presenetljiva je ugotovitev, da so anketiranci z višješolsko izobrazbo in anketiranci z

magisterijem ali doktoratom pri omenjeni trditvi ostali neopredeljeni. Velik odstotek (54 %)

neopredeljenih je tudi pri anketirancih z visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo, ostali pa se

z omenjeno trditvijo strinjajo

Zadnja statistično pomembna razlika pa se je pokazala tudi pri zadnji 8 trditvi, ki pravi:

»Medijske vsebine, ki prikazujejo pozitivno ali kooperativno socialno vedenje, krepijo

sodelovanje in zmanjšujejo medosebno agresivnost. Odgovori anketirancev so razvidni iz

tabele 35.


TRDITEV 6 1

(%)

2

(%)

3

(%)

4

(%)

5

(%)

SKUPAJ

% IZOBRAZBA


Poklicna 0 33 0 23 44 100





SKUPAJ 3 8 26 30 33 100

Iz tabele lahko opazimo, da se z zadnjo trditvijo niso strinjali anketiranci z osnovnošolsko

izobrazbo in anketiranec z magisterijem ali doktoratom. Anketiranci z poklicno,

srednješolsko, višješolsko in pa z visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo pa se večinoma z

trditvijo strinjajo. Zanimivo je tudi jasna opredelitev anketirancev z višješolsko izobrazbo, saj

se le-ti z omenjeno trditvijo popolnoma ne strinjajo ali pa popolnoma strinjajo.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

72

5 ODGOVORI NA HIPOTEZE

Na začetne hipoteze lahko odgovorimo:

- hipoteza 1 (Nasilne vsebine v medijih po mnenju anketirancev vplivajo na vedenje

posameznikov, ki te vsebine gledajo) je potrjena;

- hipoteza 2 (Posamezniki, ki gledajo nasilne prizore, bodo po mnenju anketirance

posnemali takšno vedenje, če bodo od tega imeli kakšno korist) je potrjena;

- hipoteza 3 (Po mnenju anketirancev agresivni ljudje pogosteje gledajo nasilne vsebine

kot neagresivni ljudje) je potrjena in

- hipoteza 4 (Po mnenju anketirancev, pogosto srečevanje z nasiljem v medijih

zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje) je potrjena.

Sklenem lahko, da se anketiranci, dobro zavedajo vpliva nasilnih medijskih vsebin na

vedenje posameznika, predvsem otrok in mladoletnikov. Menim, da je bil omenjeni rezultat

pričakovan, saj smo dandanes veliko bolj ozaveščeni o problemih, ki pestijo današnjo druţbo.

Prav tako se problematika nasilja v medijih (predvsem nasilne računalniške igre) pojavlja

skorajda vsak dan. Še toliko bolj pa postane predmet javne polemike, ko pride do zločinov, ki

jih izvršijo mladoletniki.

.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

73

SKLEPNE MISLI

Večina ljudi si danes ne more več predstavljati vsakdana brez uporabe televizije,

računalnika, radia, prenosnega telefona in druge najrazličnejše informacijske tehnologije.

Upam si celo trditi, da ne samo, da si dneva in ţivljenja ne moremo predstavljati brez uporabe

omenjenih sredstev, ampak da smo od njih ţe popolnoma odvisni, saj nas praktično

spremljajo od jutra, ko se zbudimo do večera, ko zaspimo. Navkljub vsem koristim, ki nam jo

je informacijska tehnologija prinesla, pa ne smemo pozabiti na drugo plat zgodbe, ki je veliko

bolj temačna kot smo si morda pripravljeni priznati. V specialistični nalogi sem se dotaknil

ene izmed temačnih strani omenjene tehnologije, ki pripomore k nastanku agresivnosti in

posledično tudi izbruha nasilja pri človeku.

O agresivnosti se dandanes veliko govori, predvsem kadar zadeva otroke in mladoletnike,

bodisi v primeru, ko nastopajo kot ţrtve agresivnosti in nasilja ali pa ko so v vlogi agresorja

nad sovrstniki in odraslimi. V obeh primerih pride do zaskrbljenosti in zgraţanja v javnosti, ki

si znova in znova postavlja eno in isto vprašanje, kako je to mogoče in kdo je za to

odgovoren. Odgovor na to vprašanje pa je kompleksen in seveda ni samo eden, saj je razlogov

za nastanek človeške agresivnosti več, kar posledično pomeni, da je tudi odgovorov na

omenjeno vprašanje več. Tako sem v pričujočem specialističnem delu poskušal podati en

vidik odgovora na vprašanje »zakaj pri posamezniku pride do agresivnosti, ki posledično

lahko izbruhne v nasilno vedenje«. Pri tem sem ugotovil, da je skozi zgodovino preučevanja

agresivnosti prišlo do treh glavnih teoretskih smeri razlage agresivnosti. Najprej se je pojavila

t.i. instinktivistično pojmovanje agresivnosti, katere glavni predstavnik je bil Sigmund Freud.

Po instinktivistični teorijah je agresivnost dedno pogojena in naj bi se podobno kot lakota

pojavljala spontano, zaradi notranjih dejavnikov organizma. Druga smer, ki ni sprejemala

instinktivističnega pojmovanja agresivnosti, je pojasnjevala, da je agresivnost rezultat

frustracije, ki se pojavi takrat, ko nam je preprečeno doseči ţeleni cilj. Frustracija je tem hujša

in večja, čim večja je ovira oz. če smo cilju, ki si ga ţelimo doseči, zelo blizu pa se omenjena

ovira nepričakovano pojavi. Zadnja od glavnih smeri razlage agresivnosti pa so t.i. teorije

modelnega ali socialnega učenja, katere zavračajo domnevo, da je agresija človeku prirojena

in da frustracija sama po sebi pripelje do agresivnosti. Po teoriji socialnega učenja se

agresivnosti naučimo na dva poglavitna načina in sicer: 1) z opazovanjem agresivnega modela

in (2) s pričakovanjem koristi, ki nam bi ga takšno vedenje prineslo. Za očeta socialno

kognitivne teorije velja dr. Albert Bandura, ki je zaslovel s t.i. »Bobo« doll study. In ravno


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

74

omenjeni eksperiment je bila moja rdeča nit specialističnega dela. Tu seveda ne trdim, da je

Bandurina teorija socialnega učenja edina prava teorija, saj sem mnenja, da nobena razlaga

agresivnosti ne drţi v celoti, ampak je resnica nekje vmes med vsemi tremi oz. v kombinaciji

vseh treh7. Kljub vsemu pa teorija socialnega učenja podaja dobro teoretično osnovo, ki je

podprta tako s kratkoročnimi kot tudi z dolgoročnimi laboratorijskimi in terenskimi študijami.

Danes ni dvoma, da ţe kratkoročna izpostavljenost otroka nasilni medijski vsebini poveča

fizično in verbalno agresivnost. Tudi Albert Bandura je pokazal veliko mero zaskrbljenosti

nad vplivom nasilnih medijskih vsebin predvsem na otroke, saj je menil, da je televizija

učinkovit domači učitelj in da jo v smislu simboličnega modeliranja, ki ga le-ta omogoča, vidi

kot glavni vir agresivnega vedenja, saj je ponudila velikansko paleto modelov, ki vplivajo na

razvijajočega se otroka.

Ker tudi sam sprejemam teorijo socialnega učenja, katera pojasnjuje določen del nastanka

agresivnosti pri posamezniku (predvsem imam tu v mislih odnos oz. vpliv nasilnih medijskih

vsebin) sem ţelel z uporabo anketnega vprašalnika pridobiti mnenja ljudi o tej problematiki.

Predvsem me je seveda zanimalo, ali se tudi drugi strinjajo z omenjenimi ugotovitvami

Alberta Bandure ter ali dojemajo nasilje v medijih kot problem, ki vpliva na agresivno in

posledično nasilno vedenje posameznikov, ki takšne vsebine konzumirajo. Izrednega pomena

je bilo, da sem pri sestavi anketnega vprašalnika izhajal zgolj iz teorije socialnega učenja ter

Bandurinih ugotovitev. Tako sem postavil sledeče štiri hipoteze: a) nasilne vsebine v medijih

po mnenju anketirancev vplivajo na vedenje posameznikov, ki te vsebine gledajo, b)

posamezniki, ki gledajo nasilne prizore, bodo po mnenju anketirance posnemali takšno

vedenje, če bodo od tega imeli kakšno korist, c) po mnenju anketirancev agresivni ljudje

pogosteje gledajo nasilne vsebine kot neagresivni ljudje in d) po mnenju anketirancev,

pogosto srečevanje z nasiljem v medijih zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje.

Rezultati so pokazali, da se je večina ljudi zaveda, da nasilje v medijih predstavlja problem.

Prav tako so mnenja, da ga je preveč in kot takšen vpliva na vedenje posameznikov, predvsem

na otroke in mladoletnike. Pri tem so se je pokazala le razlika med spoloma, saj so ţenske

menile, da nasilne medijske vsebine vplivajo na starostno skupino od 14 do 18 leta, moški pa

na starostno skupino do 14 leta starosti. Vse prej omenjene hipoteze so bile v raziskavi

potrjene. Ljudje se torej precej dobro zavedajo omenjene problematike, kar je seveda dober

obet za prihodnost njihovih otrok.

7 Agresivnost je deloma prirojena, naučena in odvisna od vplivov okolja ter tudi od posameznika.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

75

Teţko pa je oceniti, kolikšen je vpliv nasilnih medijskih vsebin na vedenje odraslega

posameznika, ki takšne vsebine gleda. Tudi raziskav, ki bi ta vpliv potrdile ali zavrgle ni, saj

se jih je večinoma ukvarjala z vplivom omenjenih vsebin na otroke in posledično na njihovo

vedenje v odraslosti. Sam menim, da same nasilne medijske vsebine na odraslega drugače

vplivajo kot na otroka, saj odrasli zna ločevati fikcijo od realnosti in kritično presojati

posamezno medijsko vsebino. Seveda so primeri, ko so odrasli posamezniki zagrešili zločin

natanko tako kot so ga videli po filmu ali prebrali v knjigi, vendar ali je moč trditi, da je zato

izključno kriva prebrana zgodba ali prikazan film. Menim, da ne. Prav tako, sem mnenja, da

če otrok v otroštvu gleda nasilne medijske vsebine, zaradi tega ne bo postal v odraslosti

zločinec, saj na sam razvoj otroka vpliva nešteto dejavnikov, kot so v prvi vrsti zdravo

druţinsko okolje, oţji in širši socialni krogi, itd.. Vsekakor s tem ne opravičujem nasilja v

medijih, saj se otrok, ki vidi, na televiziji, da nasilje opravičuje cilj, iz tega nauči nepravilnega

odzivanja v interakciji z drugimi ljudmi, in če je pri tem zanemarjena vloga staršev, ki bi v

takšnih primerih otroku dali vedeti, da je njihovo ravnanje neprimerno, lahko takšno vedenje

otrok ponotranji in ga »odnese s seboj v odrasli svet«. Ko pa otrok z določenimi vzorcem

vedenja odraste, ga je zelo teţko spreobrniti oz. naučiti pravilnega odzivanja.

In zdaj t.i. vprašanje za milijon dolarjev, kako preprečiti vpliv nasilnih medijskih vsebin na

vedenje posameznikov. Najbolj enostaven odgovor bi bil prepovedati nasilne medijske

vsebine, vendar pa bi s tem verjetno povzročili ravno obratni učinek, saj je prepovedan sad še

slajši. V prvi vrsti je tu najbolj pomembna vloga staršev, ki bi se o tej problematiki morali

pogovarjati in bolj skrbno ukvarjati s svojimi otroki. Oni so torej tisti, ki morajo otrokom

pojasniti, kaj je resnično in kaj ni, zakaj je kaj na takšen ali drugačen način predstavljeno, da

se bodo lahko kritično spoprijeli z nasiljem in ga razumeli. To je ključno ţe v otrokovem

predšolskem obdobju, saj otroci pričnejo z odraščanje omejitve kršiti. Danes pa se ţal vse

prevečkrat dogaja, da so starši vse preveč zaposleni in otroka najraje posadijo pred televizijo z

opravičilom, saj gleda smo risanke, pri tem pa pozabljajo, da risanke niso tako nedolţne kot

se sprva zdi, saj raziskave kaţejo, da so le-te ena izmed najbolj nasilnih medijskih zvrsti.

Pomembna protiuteţ nasilnim medijskim vsebinam so tudi vsebine, ki prikazujejo

pozitivno, socialno in kooperativno vedenje, saj so ugotovitve pokazale, da imajo omenjene

oddaje in tematike pozitiven učinek na vedenje otrok in posameznikov. Tudi anketiranci so

bili večinoma mnenja, da takšne medijske vsebine pozitivno vplivajo na posameznika. Ţal pa

še naprej gledamo, kako risani in filmski junaki, do svojih ciljev pridejo izključno le z


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

76

uporabo sile in nasilja, namesto, da bi bila prikazana tudi druga moţnost, to je dosega cilja z

nenasilnimi sredstvi.

Nasilje v medijih je današnja realnost in kot takšno jo moramo sprejeti in se z njo naučiti

ţiveti. Ključno je, da vemo, da televizija ni škatla zla in za njene slabe vplive gledanje ni

dovolj. V današnji dobi je televizija vsekakor spremenila del vsakdana. Zato je potrebno vse

pesimistične in vse preveč poenostavljene predpostavke kritično ovrednotiti in seveda

omehčati. V odmevnih primerih, ki smo jim zadnje čase priča in v katerih je prišlo do hudih

zločinov, ki so jih storili mladoletniki, se neupravičeno vso krivdo vali na televizijo in video

igre, ki naj bi bile krive za takšna dejanja, pozablja pa, da za to ne more biti kriva televizija,

ampak so v ozadju tragične zgodbe (neurejeno druţinsko okolje, zasmehovanje in poniţanja

med sošolci, itd.), ki so jih preţivljali posamezniki, kateri so na koncu posegli po takšnih

sredstvih. Ker pa je druţba v tem pogledu popolnoma odpovedala, je seveda najlaţje vso

krivdo zvaliti na televizijo, ki se jo nato oţigosana kot škatla zla.


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

77

LITERATURA

Anderson, C.A., Bushman B.J. (2002). Human Aggression. Iowa State University,

Department of Psychology.

Anderson, C.A., Berkowitz, L.,Donnerstein, E., Huesmann, L.R., Johnson, D.j., Linz, D.,

Malamuth, N.M., Wartella, E. (2003). The Influence of Media Violence on Youth. American

Psychological Society, 4 (3), 81-110. Članek dobljen 10.3.2009 na www: http:// anderson.

socialpsychology .org/

Anderson, C. A. (2001). Heat and violence. Current in Psychological Science, 10, 33-38.

Članek dobljen 15.1.2009 na http://www.psychology.iastate.edu/faculty/caa/abstracts/2005-

2009/07AGB.pdf

Areh, I. (2003). Osnove psihologije za policijsko delo. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna

šola

Bandura, A. (1973).Aggression: A Social Learning Analysis. Englewood Cliffs: Prentice-

Hall, Inc. Poglavja dobljena 25.1.2009 na http://www.questia.com/PM.qst?action=openPage

Viewer &docId=9694054

Bandura, A. (1977). Self-efficacy: Toward a unifying theory of behavioral change.

Psychological Rewiew, 84 (2), 191-215. Članek dobljen 7.2.2009 na http://www.cra.org

/Activities/craw/dmp/awards/2007/Tolbert/self-efficacy.pdf

Bandura, A. (1986). Social fundations of tought and actions: A social cognitive theory. V D.

F. Marks, The Health Psychology Reader (94-107).London:SAGE Publications Ltd.

Prispevek dobljen na 25.1.2009 na http://books.google.com/ books?hl=sl&lr=&id=jI6890-

fNBUC&oi=fnd&pg=PA94&dq=%22Bandura%22+%22Social+foundations+of+thought+

and+action%22+&ots=oKSvj8A5do&sig=rkkTyBg0kVmcYkaJM LH9g-oqdS8#PPP1,M1

Bandura, A. (1997). Self-efficacy:The exercise of control. New York: Freeman.

http://www.psychology.iastate.edu/faculty/caa/abstracts/2005-2009/07AGB.pdf

http://www.psychology.iastate.edu/faculty/caa/abstracts/2005-2009/07AGB.pdf

http://www.questia.com/

http://www.cra.org/

http://books.google.com/


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

78

Bandura, A., Ross, D., Ross, S.A. (1961). Transmission of Aggression Throught Imitation of

Aggressive Models. Journal of Abnormal and Social Psychology, 63, 575-582.Članek dobljen

26.11.2008 na http://psychclassics.yorku.ca/Bandura/bobo.htm#f2

Batistič-Zorec, M. (2000). Teorije v razvojni psihologiji. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Bertoncelj, T. (2000). Nasilje med mladimi. Raziskovalna naloga, Ljubljana, Gimnazija

Šentvid. Naloga dobljena 16.12.2008 na http://www.radiostudent.si/projekti/nasilje/teksti/

Empraziskava.doc

Boeree, G.C. (2006). Personality Theories: Albert Bandura, Shippensburg university,

Psychology Department. Članek dobljen 5.11.2008 na http: //www.social-psychology.de/

do/pt_bandura.pdf

Brown, M. (2003). Anger and Aggression: Information, Techniques and Resources.

University of Hawai. Tekst dobljen dne 22.1.2009 na http:// www2.hawaii.edu/

~msanders/index.html

Bučan, A. (2006). Mediji in percepcija nasilja. Diplomsko delo. Ljubljana, univerza v

Ljubljani, fakulteta za druţbene vede.

Bučar-Ručman, A. (2000). Prestopniško in odklonsko vedenje mladih: vzroki, pojavi,

odzivanje. Ljubljana: Bonex.

Čot, D. (2004). Bandurin koncept zaznane samoučinkovitosti kot pomemben dejavnik

posameznikovega delovanja. Socialna pedagogika, 8(2), 173-196.

English Dictionary (2001). Glasgow: HarperCollins Publishers.

Fesel Martinovič, M. (2004). Samoučinkovitost v kontekstu organizacijske psihologije.

Psihološka obzorja, 13 (3), 77-106.

Griffin, E. (2007). A First Look at Communication Theory. Columbus, McGraw-hill

http://www.radiostudent.si/projekti/

http://www.social-psychology.de/do/pt_bandura.pdf

http://www.social-psychology.de/do/pt_bandura.pdf


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

79

Hipfl, B. (1995). Televizija-vzroki za agresivnost? Otrok in druţina, 3, 43-52.

Huesmann, L., Miller, L.S. (2004). Aggressive Behavior: Current Perspectives.New York,

Plenum Press.

Jewett, J. (1996). Aggression and Cooperation: Helping Young Children Develop

Constructive Strategies. Washington:ERIC. Članek dobljen 14.12.2008 na http://www.

kidsource.com/kidsource/content2/Aggression_and_Coop.html#contents

Kočevar, V. (2005). Verbalno nasilje v interaktivnih forumih. Diplomsko delo, Ljubljana,

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za druţbene vede.

Lamovec, T. (1978). Agresivnost. Ljubljana: AA Inserco.

Lenart-Bregar, B. (2002). Psihološka raziskovanja agresivnosti. Vzgoja, 4 (16), 5-7.

Mrak-Černelič, H. (2001). Benigna in maligna agresivnost. Revija za druţboslovje in kulturo,

25 (241/242), 385-388.

Musek, J., Pečjak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy

Nastran-Ule, M. (1997). Temelji socialne psihologije. Ljubljana Znanstveno in publicistično

središče.

Nicholas, L, Anderson, C.A. (2005). The Effects of Reward And Punishment in Violent

Video Games on Aggressive Affect, Cognition, and Behavior. American Psychological

Society, 16, 882-889. Članek dobljen 10.3. 2009 na http://anderson.socialpsychology.org/

Olson, L.N., Fine, M.A., Lloyd S.A. (2008). A Dialectical Approach to Theorizing Abaut

Aggression Between Intmates. Minneapolis, National Council on Family Relations.

O´Rorke, K. (2006). Social Learning Theory & Mass Communication. ABEA Journeal, 22(2),

72-74.

http://anderson/


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

80

Pajares, F. (2002). Overview of social cognitive theory and of self-efficacy. Georgia, Emory

University. Članek dobljen 16.12.2008 na http://www.des.emory.edu/mfp/eff.html

Pajares, F. (2004). Albert Bandura: Biographical Sketch. Ţivljenjepis dobljen 5.1.2009 na

http://www.des.emory.edu/mfp/bandurabio.html

Petrič, M. (2006). Antisocialno vedenje. Diplomsko delo. Ljubljana, Univerza v Mariboru,

Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Petrovec, D. (2003). Mediji in nasilje: Obseg in vpliv nasilja v medijih v Sloveniji. Ljubljana,

Mirovni inštitut

Prelovšek, S. (2002). Psihično nasilje. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Mariboru,

Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Ribarič, S. (2000). Biologija agresivnega vedenja. Zdravniški vestnik, 69 (11), 757-762.

Rus Makovec, M. (2008) Odnos med ţrtvami in storilci nasilja v druţini. Predstavitev

dobljena 25.12.2008 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/

CIP/2008_06_03_gradivo_rus-makovec.ppt

Škrila, D. (2005). Alkohol, agresija in nasilje. Zdrav vesten, 74, 535-538.

Vec, T. (2002).Psihologija: spoznanja in dileme. Ljubljana, DZS.

Vrečič, K., Peček, B., Bavec, M., Arh, Š. (2005). Agresivnost oseb s posebnimi potrebami.

Seminarska naloga pri predmetu Teorija vedenjskih in duševnih posebnosti, Ljubljana,

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

http://www.des.emory.edu/mfp/eff.html

http://www.des.emory.edu/mfp/bandurabio.html


FAKULTETA ZA

VARNOSTNE VEDE

81

PRILOGA

ANKETNI LIST

Prosim Vas, da si vzamete nekaj trenutkov časa in mi s svojim sodelovanjem pomagate

pri razumevanju vpliva medijskih vsebin na vedenje posameznikov.

Vaše sodelovanje v raziskavi bo ostalo anonimno. Podatki zbrani na podlagi ankete bodo

objavljeni zgolj v zbirni obliki, tako da Vaših odgovorov ne bo mogel nihče prepoznati.

NAVODILA ZA IZPOLNJEVANJE:

Na vsako vprašanje je moţno odgovoriti samo z enim odgovorom. To storite tako,

da obkroţite številko pred danim odgovorom, ki je najbliţje vašemu mnenju.

___________________________________________________________________________

1. Koliko časa na dan preţivite pred mediji kot so televizija, internet, časopis, itd.?

1) 0- do 2 uri

2) 2- do 4 ure

3) 4- do 6 ur

4) nad 6 ur

2. Kateri medij ima po Vašem mnenju največji vpliv na posameznika?

1) audio-vizualni (televizija, internet, računalniške igre)

2) slikovni (skice, risbe, fotografije)

3) tiskani (knjige, revije, časopisi)

4) vsi enako

3. Katere vsebine imajo po Vašem mnenju največji vpliv na posameznikovo vedenje?

1) nasilne

2) erotične

3) humorne

4) poljudnoznanstvene

5) drugo:___________

4. Koliko je po Vašem mnenju nasilja v medijih ?

1) zelo malo

2) malo

3) niti malo niti veliko

4) veliko

5) zelo veliko

5. Na katero skupino prebivalstva po Vašem mnenju nasilne vsebine v medijih najbolj

vplivajo?

1) otroke do 14 leta starosti

2) mladoletne osebe od 14 leta do 17 leta starosti

3) polnoletne osebe (18 in več let)

6. Na kakšen način po Vašem mnenju vplivajo nasilne vsebine v medijih na

posameznika?

1) posameznik postane bolj agresiven

2) posameznika prizadanejo

3) poveča se posameznikov strah pred tem, da tudi sam postane ţrtev nasilja

4) zmanjša se posameznikova občutljivost za nasilje

5) posameznik postane ravnodušen do nasilnih vsebin

6) drugo:___________

7. Ali menite, da je nasilje v medijih problem?

a) da

b) ne

c) ne vem

V spodnji preglednici je prikazanih 8 trditev. Na pet stopenjski lestvici označite

(obkroţite) v kolikšni meri se s posamezno trditvijo strinjate ali ne strinjate.

1. V medijih prikazano nasilje vpliva na vedenje posameznika, ki take vsebine gleda

oz. prebira?

Sploh se ne strinjam Popolnoma se strinjam

1 2 3 4 5

2. Posameznik, ki vidi, da je nekdo drug za agresivno vedenje nagrajen, se bo v podobni

situaciji tudi sam agresivno vedel Sploh se ne strinjam Popolnoma se strinjam

1 2 3 4 5

3. Agresivni ljudje pogosteje gledajo nasilne medijske vsebine kot neagresivni ljudje?


1 2 3 4 5

4. Posameznik se v določeni situaciji ne bo vedel agresivno, če bo pred tem videl, da je bil

nekdo drug v enaki situaciji za agresivno vedenje kaznovan.


1 2 3 4 5

5. Pogosto srečevanje z nasiljem v medijih, zmanjšuje gledalčevo občutljivost za nasilje?


1 2 3 4 5

6. Gledanje nasilnih vsebin v otroštvu vpliva na vedenje posameznika, ko ta odraste.


1 2 3 4 5

7. Posameznik, ki je za agresivno vedenje nagrajen, se bo tudi v prihodnje vedel

agresivno?


1 2 3 4 5

8. Medijske vsebine, ki prikazujejo pozitivno in kooperativno socialno vedenje, krepijo

sodelovanje in zmanjšujejo medosebno agresivnost.


1 2 3 4 5

USTREZNO OBKROŢI:

Spol: Moški / Ţenska

V katero starostno skupino spadate:

1) 18-23

2) 24-29

3) 30-35

4) 36-41

5) 42-47

6) 48-53

7) 54-59

8) nad 59

Izobrazba:

1) osnovnošolska

2) poklicna

3) srednješolska

4) višješolska

5) visoka ali univerzitetna izobrazba

6) magisterij ali doktorat

HVALA ZA SODELOVANJE !

IZJAVA O AVTORSTVU SPECIALISTIČNEGA DELA

Spodaj podpisani Matjaţ Petrič, z vpisno številko 07061027, rojen 26.8.1981 v Ljubljani, sem

avtor specialističnega dela z naslovom Bandurina teorija razvoja agresivnosti.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

je predloţeno specialistično delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega

dela;

sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v

predloţenem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

sem poskrbel, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v

seznamu virov, ki je sestavni element predloţenega dela in je napisan v skladu s

fakultetnimi navodili;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje drugih del, bodisi v obliki citata

bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so

tuje misli oz. ideje predstavljene kot lastne – kaznivo po zakonu, prekršek pa podleţe

tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;

se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno

delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede

je elektronska oblika identična s tiskano obliko specialističnega dela.

V Ljubljani, dne 18.6.2009 Podpis avtorja: Matjaţ Petrič

DELOVNI ŢIVLJENJEPIS KANDIDATA

(Cirriculum Vitae)

Matjaţ Petrič

Mirke 12

1360 Vrhnika

IZOBRAZBA: dpl. varstvoslovec

Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede

Študijski program: Varnost in notranje zadeve

Smer: Kriminalistična usmeritev

Diplomiral leta 2006

Zaključek 2001

Srednja strojna šola Domţale

Smer: STROJNI TEHNIK

Zaključek 1999

Srednja strojna šola Domţale

Smer: Finomehanik

DELO: Od 3.5.2007 sem zaposlen na PU Ljubljana, PP Kočevje, kjer delam kot

policist za varovanje drţavne meje.

V času srednje šole in študija sem opravljal različna dela:

- Zavod za prestajanje kazni zapora IG

- BIRING, d.o.o (servisiranje fotokopirnih strojev)

- Kmetijska zadruga Vrhnika

- LIKO Vrhnika

- Lovska zveza Slovenije

ZNANJA: Študij:

Trenutno zaključujem podiplomski specialistični študij na Fakulteti za

varnostne vede, kriminalistična usmeritev.

Računalništvo:

Okolje Windows, osnovno znanje MS Office (Word, Excel), Internet,

elektronska pošta

Pridobljena znanja:

Opravljen izpit iz policijskih pooblastil

Tuji jeziki

Angleški

Vozniški izpit:

A in B kategorija

OSEBNI PODATKI:

Rojen: 26.8.1981 v Ljubljani. Slovenija

Drţavljan: Slovenski

Spol: Moški

Stan: Samski

Osebne lastnosti: zanesljiv, vesten, odgovoren, vedno pripravljen

pomagati

Interesne dejavnosti:

Šport: kolesarjenje, pohodništvo, tek, fittness

Računalništvo: internet

Univerza v Mariboru - core.ac.uk · SUMMARY ... different forms and theories of aggressivness. And...

Documents

Transcript of Univerza v Mariboru - core.ac.uk · SUMMARY ... different forms and theories of aggressivness. And...