IMPRESSUM !Glas je publikacija Inciative za REKOM in izhaja enkrat meseno. Vse izdaje so dostopne na spletni strani ZaREKOM.org . Novice o Inciativi za REKOM je mogoe spremljati tudi na Facebook profilu: http://www.facebook.com/ ZaREKOM.PerKOMRA.ForRECOM, kot tudi na Twitterju: @ZaREKOMPerKOMRA
 
Publikum). - 28 str. : fotogr. ; 21 cm
Tira 1.000
ISBN 978-86-7932-048-3
COBISS.SR-ID 193321996
 
Evropska Komisija. Ta dokument je natisnjen ob fnanni pomoi Evropske unije. Za vsebino tega
dokumenta sta izkljuno odgovorni Koalicija za REKOM in Fond za humanitarno pravo kot nosilec
projekta in se pod nobenimi pogoji ne more smatrati, kakor da odraa stališe Evropske Unije.
VSEBINA
AKTUALNO !Koalicija za REKOM podprla Spremembe statuta....................5
!Debata o sooanju s preteklostjo v Hrvaškem narodnem gledališu na Reki ....................6
AKTUALNO Oliver Frlji !Slavno je za domovino pozabljati....................8
INTERVJU Pjer alica !Poskrili smo preve rnih skrivnosti....................11
Zlatko Pakovi !Potreba po celoviti drubeni spremembi je ogromna....................14
AKTUALNO !Poroilo o Procesu REKOM: oktober–december 2014......................19 VII Skupšina Koalicije za REKOM....................19 Pismo predsednikom / lanom Predsedstva BiH....................20
!X Forum za tranzicijsko pravinost v postjugoslovanskih dravah....................21 Panel I: Doseki in prioritete pri kazenski pravinosti – ocena s stališa civilne drube....................22 Reparacije za vojne rtve v bivši Jugoslaviji....................25 Panel II: Doseki in prioritete tranzicijske pravinosti – ocena s stališa akademske srenje....................25 Diskusija....................26 Panel III: S stališa rtev....................29 Panel IV: Uporaba dejstev v gledaliških predstavah....................32 Panel V: Uporaba dejstev o vojni v filmu....................32 Sklepne besede....................33 Iniciativa REKOM v medijih....................34
 
 Zdravko Grebo  Photo: Sutra.ba
e pustite ob strani nedostojnost tega, da hvalite projekt, v katerem sodelujete, mislim,
da je REKOM v vseh teh letih napravil ogromne stvari. Najprej zato, ker mislim, da tudi
pobudnikom in oblikovalcem projekta ni bilo jasno, kolikšen potencial se skriva v tej akciji,
glede na to da je takrat, ko je Iniciativa za REKOM zaela s svojo akcijo in pojasnjevanjem
svojih ciljev, to še vedno bilo ranjeno tkivo bivše Jugoslavije. Bilo je teko. Spomini na vojno,
ki še danes niso povsem pregnani, so bili zelo vroi in obutljivi. In e ste v neki akciji uspeli
zdruiti razline interesne, socialne, viktimološke skupine ljudi in e ste pokazali, da je
moen vsaj pogovor, dialog (teko konsenz), e ste pokazali, da je mogoe zbrati zdruenja
taborišnikov, rtev, veteranov, pravnikov in medijskih delavcev, ki so vsi s svoje strani
skušali doprinesti zamisli, mislim, da je to ogromen prispevek.
Najveji uspeh je, da je izhodišna ideja – eprav ji še dandanes oporekajo iz razlinih
perspektiv in na razne naine – uspela preiveti ves ta as, posebej e upoštevamo raznolikost
udeleencev, skupin in posameznikov, ki so to idejo vendarle pripeljali do ravni, na kateri danes
 je. Torej, e je ideja REKOM-a ugotavljanje loveških izgub v oboroenih spopadih – namerno
uporabljam nevtralne izraze, v vojni, vojnah ki so se zgodile na prostoru bivše Jugoslavije, e so
te ideje uspele zdruiti ljudi, za katere si ne morete niti zamisliti, da bodo vsaj gledali eni druge
in se pogovarjali, mislim, da je to najveji doseek Koalicije za REKOM.
To je edina regionalna pobuda, ki celo med goreimi zagovorniki ni bila sprejeta brez
sporov, brez kontroverz, brez nasprotovanja. In na koncu koncev, zakaj ne bi rekel, obstajajo
moji prijatelji, govorim o pomembnih osebnostih v Koaliciji za REKOM, ki imajo še danes
manjše zadrke o vsem tem. Vendar pa je REKOM edina resnino regionalna pobuda,
e nismo mnenja – to pa je precejšnji cinizem – da je sodiše v Haagu takšna regionalna
 
3
Zato je to ideja, ki skuša - po moji sodbi zelo pošteno, dosei srednjeroni cilj – eli
ugotoviti loveške izgube. Ima dva dolgorona cilja: 1. da se ne ponovi, da se kot po Drugi
svetovni vojni nikoli ne bi ugotovila dejstva, in 2. da ne bi prihajalo do manipuliranja z
dejstvi, povsem vseeno ali na strani zmagovalcev ali poraencev, da jih ne bi izrabljali v
politine, politikantske namene in se da vsaki, ko nastopijo primerne okolišine, ko pride
do konflikta, ne bi posegalo po teh dejstvih. Najoitnejši primer je Jasenovac. Je bilo v
Jasenovcu ubitih 700.000 ljudi, ali po eraljiu 70.000, ali po Franji Tumanu 7.000. Ne
glede na to, kdo ima prav, je oitno, da nihe nima prav. Tudi eno samo loveško ivljenje
šteje, vsako loveško ivljenje šteje, te ljudi pa vedno znova izkopavajo in zlorabljajo, v
konni fazi tudi za legitimiranje oboroenih spopadov.
Zato doseek Koalicije za REKOM je velik. Seveda, nikoli še nikomur ni uspelo na tej
regionalni ravni, v deelah, v katerih so potekali spopadi, ugotoviti dejstev o tem, koliko
ljudi je bilo ubitih, z imenom in priimkom. To, kar še vedno ostaja med nami odprto – ko
pravim med nami, mislim na druino REKOM, so okolišine, v katerih so bili ti ljudje ubiti.
Mi smo na koncu v Statutu sprejeli, da je v Preambuli zapisana tudi ta doloba, da se govori
o okolišinah. A tisto, zaradi esar mi ljudje v Sarajevu
govorijo, da je to izdaja, je prav vprašanje ugotavljanja
 vzrokov. Izdaja, zakaj – zakaj smo mi rtve, zato ker
so nas napadli, zato ker so oni agresorji, zato ker je bil
 v Bosni in Hercegovini izveden genocid, zato ker smo
imeli masovna posilstva, koncentracijska taboriša, in to
ni pošteno. In moj odgovor je – REKOM hoe ugotoviti
dejstva. Grdo se sliši, ko poveste številke, ljudje niso
številke, še posebej izgubljena ivljenja niso številke, on hoe ugotoviti tudi okolišine, v
katerih so ti ljudje izgubili ivljenja, a analiza, ocena vzrokov spopadov je povsem druga
zgodba in to ni zgodba za REKOM. Seveda, lahko je rei, da to morajo ugotoviti politini
analitiki, zgodovinarji in tako dalje. In vendar, jaz osebno imam o tem zelo precizno mnenje,
 jaz vem kdo je zael vojno „na mojem otoku“, vem kdo je navdihoval te zloine, a to je
povsem druga raven zgodbe.
Torej, kot prvo raven imamo ugotavljanje dejstev, potem imamo zgodovinsko interpretacijo
zaetka in navsezadnje, e hoete, tudi konca spopadov, in kot tretjo raven imamo
kaznovanje vojnih zloincev, kar je stvar pravosodja. Ta tretja raven zgodbe vkljuuje tudi
nekaj zelo udnega, kar se dogaja zadnje ase, in to je Haaški tribunal. Zato res mislim, da e
drugi dve ravni – analiza vzrokov spopadov in sojenja – postaneta sporni, lahko tista prva –
ugotavljanje dejstev – mnogo pripomore k prepreevanju kakšnih koli bodoih manipulacij
z mrtvimi ljudmi.
 
 
4
Bil je Forum, bila je Skupšina, ponovno so bila odprta neka vprašanja, a na koncu je
Skupšina sprejela inaico Statuta, ki so jo predloili odposlanci za REKOM. To je še vedno
pobuda nevladnega sektorja. Proces je bil dolgotrajen. Sedaj imamo tisto najboljše, mislim
na Statut, kar smo iz sebe lahko iztisnili. Skupšina Koalicije za REKOM je sprejemala
amandmaje in predloge, s katerimi se nisem vedno strinjal - a zaradi konnega uspeha zakaj
ne, jaz res ne vem kaj bi še lahko storila.
Torej, ta konna inaica Statuta je sprejeta in sedaj imamo nekaj, s emer smo se muili
zadnji dve leti in pri emer sem jaz imel vlogo zagovornika. Pred dvema letoma je prišel
as, ko smo obiskovali prestolnice drav, nastalih iz bivše Jugoslavije, torej Vujanovia,
Josipovia, Ivanova, Predsedstvo BiH, Vuia, to novo garnituro Kosova. Tu smo dosegli
nekaj, kar bi se sedaj lahko uresniilo.
To, kar je naš problem, kar je problem konnega uspeha in realizacije REKOM-a, je da
mora sedaj iz te faze preiti na dravno raven. Ti predsedniki, ki sem jih naštel, so imeli v
predprocesu svoje odposlance, pravne eksperte, in v tem smislu so tudi
oni sodelovali pri vsem tem, in sedaj nastopi trenutek – ali bo REKOM
dokonno pokopan ali pa obstaja upanje. Jaz mislim, da obstaja upanje in
sicer v tem, da ta kolegij predsednikov drav odloi, da se pobuda sprejme
s tekstom, ki je sedaj predloen in da se na tej osnovi oblikuje meddravno,
regionalno telo, ki bo zaelo teak in mukotrpen posel, in to je ugotavljanje dejstev.
Iskreno upam, da je to mogoe. Tisto, kar nas sedaj, med korakom, zavira, je dejstvo, da smo v
Bosni in Hercegovini imeli volitve, predvolilno vzdušje pa nikoli ni primerno, da politik ree:
„Da, trdno stojim za tem“. eljko Komši je zastal, Bakir je omahoval, Radmanovi je bil
proti. Kmalu so tudi na Hrvaškem predsedniške volitve, eprav je predsednik Josipovi vedno
bil za. V zadnjem asu si je zael pripravljati majhne odstopnice. Razumem, oni so politiki, radi
imajo glasove. Tudi na Kosovu so se dogajale udne stvari ob oblikovanju vlade. Videli bom, kaj
bo v Srbiji, tudi tam lahko nastopijo turbulence, eprav je njihova oblast pristala.
elim verjeti, da so ljudje pripravljeni, posebej politine elite, mediji, civilna druba, opraviti
pošten posel. Ki ni navijaški, ki ni uperjen proti komur koli, ne glede na to iz katerega okolja
prihaja. e se to zgodi v tem prostoru, na Balkanu, kjer je potrebna cela venost, da ljudje
pridejo k pameti... Upam, da ne bo potrebno toliko asa.
Imel sem mnogo dvomov. Ko danes razmišljam, mi ni al nobenega dne ali ure, porabljenih
za promocijo REKOM-a.
Uspeli bomo.
 Avtor je profesor prava na Univerzi v Sarajevu in javni zagovornik Iniciative REKOM 
REKOM je edina resnino regionalna pobuda.
 
5
17.11.2014.
Koalicija za REKOM je na svoji 7. skupšini 14. novembra 2014 v Beogradu podprla
spremembe Statuta REKOM, ki so jih pripravili odposlanci predsednikov rne Gore, Srbije,
Hrvaške in Kosova ter bošnjaškega in hrvaškega lana Predsedstva BiH1, zadoleni za
preverbo ustavnih in pravnih monosti za ustanovitev REKOM-a v vsaki dravi posebej.
Koalicija je skrbno pregledala spremembe in ocenila, da je „bistvo predloga ohranjeno, da
ukinitev represivnih pooblastil Komisije odklanja sum, da REKOM prevzema pristojnosti
sodnih organov, in da je postopek kandidiranja in izbora selekcijskih odborov in lanov
Komisije znatno poenostavljen“. Koalicija za REKOM je kot dobrodošle sprejela spremembe
financiranja Komisijem ki predvidevajo, da se REKOM financira iz domaih in tujih
donacij ter iz sredstev mednarodnih organizacij in ne iz prispevkov drav, kot je predlagala
Koalicija. Koalicija posebej podpira stališe odposlancev, da se med cilje
Komisije uvrsti tudi „izboljšanje izobraevalnih programov v skladu z
dejstvi, ki jih ugotovi Komisija“.
Koalicija poudarja, da je med odposlanci in predsedniki/lani
Predsedstva doseeno popolno soglasje o tem, da mora Komisija
ugotoviti dejstva o vojnih zloinih in drugih kršitvah lovekovih pravic v
asu od 1. januarja 1991 do konca decembra 2001.
1 Predsednik Makedonije Gjorge Ivanov  je obvestil Koalicijo za REKOM, da bo podprl sklep o ustanovitvi REKOM-a, e bo doseen konsenz med predsedniki/Predsedstvom BiH.
!Koalicija za REKOM podprla spremembe Statuta
AKTUALNO
 
Glede „raziskovanja politinih in drubenih okolišin, ki so odloujoe prispevale k izbruhu
 vojn kot tudi zagrešitvi vojnih zloinov in drugih kršitev lovekovih pravic“ obstajajo
mnenja, da je kljuno, da REKOM raziše vzroke za vojno, pa tudi mnenja, da je s tem
mogoe zaeti potem, ko so ugotovljena dejstva o vojnih zloinih, kar je povsem v skladu s
predlogi Koalicije za REKOM.
Koalicija priakuje od predsednikov / lanov Predsedstva BiH, da najkasneje konec januarja
2015 obvestijo javnost in nacionalne skupšine o svojih odloitvah in skupno podprejo
ustanovitev REKOM-a. S tem bi post-jugoslovanske drave prvi v zgodovini po-konfliktnih
drub samostojno, brez pogojevanja in pritiska mednarodne skupnosti zaele z izgradnjo
regionalnega mehanizma za sooanje s preteklostjo, ki ima potencial, da presee slabosti
kazenske pravinosti, informacijsko blokado pri odkrivanju preostalih masovnih grobiš in
da zagotovi spoštovanje dejstev in osebnih izkušenj.
Datum: 21.11.2014.
Hrvaško narodno gledališe Ivan pl. Zajc (HNK Ivan pl. Zajc) in Koalicija za REKOM sta 19.
novembra 2014 organizirala javno tribuno „Uporaba dejstev pri gledališkem predstavljanju
stvarnosti devetdesetih“ kot uvod v predstavo „Hrvaško gledališe“, zadnji del „Trilogije o
hrvaškem fašizmu“, avtorskega projekta reiserja Olivera Frljia in dramaturga Marina
Blaevia.
!Debata o sooanju s preteklostjo v  Hrvaškem narodnem  gledališu sna Reki
Tribuna v HNK na Reki  Foto: Koalicija za REKOM 
 
7
Govorniki na tribuni so bili reiser predstave „Hrvaško gledališe“ Oliver Frlji, gledališki
reiser iz Bosne in Hercegovine Dino Mustafi, ki reira predstave, ki obdelujejo vojno
tematiko in sooanje s preteklostjo, posebej tisto devetdesetih let, in Sven Mileki,
predstavnik Koalicije za REKOM. Mustafi nastopa tudi kot javni zagovornik Koalicije za
REKOM, široke koalicije zdruenj, organizacij in posameznikov iz vseh 7 drav, nastalih
na podroju nekdanje Jugoslavije, ki zagovarjajo vzpostavitev regionalne komisije za
ugotavljanje dejstev o vojnah med 1991 in 2001. Ena osnovnih nalog te komisije je izdelava
poimenskega popisa vseh ubitih, padlih, zaprtih in pregnanih ljudi s prostora nekdanje
Jugoslavije in odpiranje širokega drubenega dialoga v vojnih zloinih in dogajanjih, ki so
oblikovala našo drubeno stvarnost.
Dramaturg HNK Ivan pl. Zajc Marin Blaevi je usmeril razpravo k vprašanju gledališa
kot ogledala drubene realnosti, ki izprašuje in vstopa v problematiko, ki ostaja zunaj
delovanja akademske srenje, medijev pa tudi civilne drube. Dejstva, ugotovljena z delom
sodiš, policije, nevladnih organizacij ali komisij, morajo nujno biti kontekstualizirana za
razgrajevanje dravnih mitov in na njih temeljeih zgodovinskih razlag. Ko gre za masovne
zloine in zatiranje lovekovih pravic v nedavnih vojnah, je predstavitev dejstev nujna na
 vseh ravneh in prek vseh razpololjivih kanalov, da bi rtve dobile vsaj majhno zadošenje,
storilci pa drubeno obsodbo, ko umanjkajo sodne odloitve.
Na tribuni je v prvi vrsti sedelo nekaj prostovoljcev, ki potem, ko so jim reiserji pojasnili,
kako se v sodobnem postdramskem gledališu obravnavajo dokumentarna in politina
dejstva, niso imeli posebnih vprašanj in so mirno odšli. Frlji in Blaevi sta ob pomoi
sarajevskega gledališkega reiserja Dina Mustafia in aktivista Koalicije za REKOM Svena
Milekia pojasnila, zakaj je pomembno, da se vsakdo v teh prostorih sooi s svojimi
zloini. V prepolnem salonu zgradbe HNK so pojasnili, kako Frlji iste stvari pone v
Sloveniji, BIH in Srbiji. Sven Mileki je predstavil, kako Koalicija zagovarja vzpostavljanje
regionalnega telesa, da bi se izdelal poimenski popis vseh v zvezi z vojno ubitih,
pogrešanih in zaprtih ljudi.
Dva dni pred tribuno na Reki je v Beogradu potekal X Forum za tranzicijsko pravinost, na
katerem so reiserji Dino Mustafi, Andrej Nosov , Stevan Bodroa, Pjer alica in Lazar
Stojanovi, dramaturg Amir Bašovi in sarajevska igralca Maja Izetbegovi in Alban
Ukaj govorili o umetniški nuji in odgovornosti, da se ukvarjajo s tistim, kar uradna politika
pozablja in kar ne vstopa v uradno zgodovinopisje.
 
Nacionalizem je po Ernestu Gellnerju politino naelo, ki zahteva sovpadanje politinih in
etninih meja. Nacionalistina naracija konstruira javni spomin na podlagi tistih dejstev, ki
lahko legitimirajo to naelo. Vse, kar omenjeno sovpadanje postavlja pod vprašaj, je uradno
pozabljeno ali pa je pomen tega relativiziran.
V takšnem kontekstu ima izjemen pomen mesto, na katerem se pojavlja kontraspomin –
spomin, ki pripada manjšinskim skupinam in ki je „marginaliziran s strani dominantne
kulture“. Razumljen kot instrument razlinih oblik drubene dominacije ali odpora le-tej,
spomin postane politino dejanje. e govorimo o politinosti gledališa postjugoslovanskega
prostora, je to je mo konstruirati prav tu, z odporom uradnemu memoricidu, s
komemoracijo tistega, kar uradno zgodovinopisje pozablja, pa tudi z radikalnimi
reinterpretacijami dejstev, ki ne izhajajo iz nacionalistine premise o kongruentnosti
politinega in nacionalnega.
spomina, pripadajoe pozabe in kontraspomina. Zgodba o sestri, ki
se odloi pokopati in objokati brata, ki mu je ta pravica odvzeta z
dekretom najvišjega centra politine moi, lahko deluje kot alegorija o
postjugoslovanskih drubah in njihovih politikah spomina in pozabe. Vendar še veliko bolj
govori o gledališu kot prostoru emancipacije prepovedanega spomina.
Poseben status spomina, natanneje kontraspomina, me pri gledališkem delu intrigira od
samih zaetkov. Prav to je toka, na kateri se prislovina odsotnost zanimanja širše javnosti
za ta medij pretvori v izrazito drubeno antagonizacijo. Namesto insceniranja spopadov
Ker, naj gre za generala Gotovino ali koga drugega – zloin je zloin.
!Slavno je za domovino pozabljati
AKTUALNO
 
9
med fiktivnimi liki teater v tem primeru generira dramo v širšem drubenem prostoru, v
prostoru normirane pozabe - in spomina, ki v razmerju do njega predstavlja transgresijo.
Ravno na podlagi aktivne ali pasivne udeleenosti gledališa na Hrvaškem pri uradno
predpisani pozabi sem oblikoval svoj teaterski nazor in jezik – vir stalnih nesporazumov
in oporekanja v veini okolij, v katerih delam. Nesporazum s hrvaško gledališko srenjo je
dosegel vrhunec prav ob predstavi „Hrvaško gledališe“, ki je doivela strokovni in medijski
lin, ker je zastavila vprašanje „ali je to, kar veina hrvaških
gledališ proizvaja od vojne dalje sploh mogoe imenovati
gledališe, e naj bi namre gledališe bilo drubeno, etino
in umetniško dejanje, ki si upa zloin imenovati, mu odvzeti
pravico do utemeljenosti in mu odmeriti krivdo? Kakšno
 je sploh to gledališe, to veinsko hrvaško gledališe, ki
ne prepozna tragedije svojih sodravljanov? Kakšno je to
gledališe, ki na fašizem odgovarja s – fašizmom?“
A fašizem hrvaškega gledališa, s katerim sem se ukvarjal v tej predstavi, nad katerim se v
enaki meri in z istimi argumenti zgraata tako gledališka levica kot desnica, sodi v razširjen
pomen tega pojma, tako kot ga je definiral Michel Foucault, ki ob „zgodovinskem fašizmu,
fašizmu Hitlerja in Mussolinija“ opredeli tudi „fašizem v vseh nas, v naših glavah in
 vsakdanjem vedenju, fašizem, zaradi katerega imamo radi mo in si elimo prav tisto, kar
dominira nad nami in nas izrablja“. Fašizacija hrvaške drube se je udejanjila med drugim tudi
prek nekritinega odnosa do oblasti v trenutku, ko je ta politino sponzorirala uboje hrvaških
dravljanov napane narodnosti, kot je to bilo v primeru lanov druine Zec, ubojev v Pakraški
Poljani, vojni luki Lora, pri odpiranju koncentracijskih taboriš v zahodni Hercegovini za
Bošnjake, ubijanju in izgonu Srbov med akcijo Oluja. Gledališka srenja na Hrvaškem vseh teh
zloinov ni imenovala, še manj jim je odvzela „pravico do utemeljenosti ter odmerila krivdo“.
Je pa gledališka srenja v tem asu s svojim delom in celotnim javnim delovanjem, pa tudi
dobesedno z jemanjem puške v roke še kako sodelovala v vojno-propagandni mašineriji
HDZ. Leta 1991 je Hrvoje Hitrec ustanovil Stotnijo hrvaških umetnikov, v kateri so med
ostalimi bile tudi igralke Jasna Biluši in Perica Martinovi ter reiser Joško Juvani 
in igralec Ljubomir Kapor. Mimo te stotnije so se v vojno vkljuili igralec Sven Lasta ter
reiserja Miro Meimorec in Slobodan Praljak. Krešimir Doleni je postal nekakšen
dvorski reiser, zadolen za reiranje razlinih Tumanovih ceremonij, med katerimi sta
najbolj znani pogreb Gojka Suška in vojna parada na Jarunu. Leta 1997 je Zlatko Vitez 
 v zagrebškem HNK zreiral rojstni dan Franje Tumana, pri katerem so med drugimi
sodelovali Ena Begovi, Dragan Despot, Vanja Drach, Kruno Šari, Joško Ševo, Zlatko
Crnkovi, arko Potonjak, Franjo Kuhar, Mladen Vuli, Zvonimir Zirii, Ivan Brki,
Ivanka Boljkovac in Marko Torjanac.
 
10
Primerov je še dosti, a e ti pokaejo, da je veina gledališnikov
na Hrvaškem podlegla nacionalni histeriji in da za razliko od
nekaterih njihovih beograjskih kolegov niso uspeli artikulirati
protivojnega diskurza, celo takrat ne, ko je Hrvaška e na veliko
delala na razkosanju Bosne in Hercegovine ali ko so informacije o
 vojnih zloinih Hrvaške vojske e bile javne. Zato ne presenea, da
takšna gledališka srenja, ki je izpolnila svoj del naloge pri uradno
predpisanem pozabljanju in zamolevanju, danes hoe pozabiti tudi
sebe iz tistega asa.
Da so gledališniki primeren material za pozabo in ideološko prilagajanje prilikam je
pokazal tudi primer iz povojnega asa, ko se je spet udejanjila njihova visoka stopnja
mobilizacije v vojni, nadaljevani z drugimi sredstvi. Gre za „Zahtevo 555 hrvaških uglednih
osebnosti Vladi RH“, kjer so zahtevali, da Vlada Republike Hrvaške zavrne izroitev generala
Gotovine Haškemu sodišu in da od haškega toilstva zahteva zaustavitev kazenskega
pregona na temelju izdane obtonice. Zahtevo so podpisali naslednji gledališki umetniki:
Nada Abrus, Jasna Ani, Inge Appelt, Ivica Bariši, Slavko Brankov, Milena Brekalo,
Lukrecija Breškovi, Ivan Brki, Miljenko Brlei, Senka Buli, Helena Buljan, Boris
Buzani, Zlatko Crnkovi, Branka Cvitkovi, Velimir okljat, Dragan Despot,
Boris Dvornik, Nina Erak, Mato Ergovi, Lidija Florijan, Emil Glad, Ivo Gregurevi,
Goran Grgi, Nives Ivankovi, Darko Janeš, Vjekoslav Jankovi, Zdenko Jeli, Ivan
Joni, Jasna Juki, Trpimir Jurki, Ljubo Kapor, Marija Kohn, Adam Koni, Boidar
Košak, Niko Kova, Franjo Kuhar, Draen Kuhn, Nikša Kušelj, Danko Ljuština,
Mirjana Majurec, Slavica Maras-Mikulandra, Tomislav Marti, Ante-edo Martini,
Miše Martinovi, Maro Martinovi, Perica Marinovi, Damir Mejovšek, Igor Mešin,
Boris Miholjevi, Darko Milas, Helena Mini, Vedran Mlikota, Suzana Nikoli, Mia
Oremovi, Frane Peršin, Siniša Popovi, arko Potonjak, Ksenija Prohaska, Ivica
Pucar, Nada Rocco, Siniša Rui, Davor Svedrui, Boris Svrtan, Alen Šalinovi,
Krunoslav Šari, Joško Ševo, Glorija Šoleti, Milan Štrlji, Zvonko Torjanac, Romina
Vitasovi, Zlatko Vitez, Edo Vuji, Mladen Vuli, Ivica Zadro, Mirta Zeevi, Zvonimir
Zorii, Jozo Zovko, Vladimir Geri, Branko Ivanda, Joško Juvani, Lawrence Kiiru,
Vlatko Perkovi in eljko Senei.
 Nomina sunt odiosa, a nobenega teh imen ne najdemo na nobeni zahtevi za procesiranje
tistih, ki so sodelovali „v zdruenem zloinskem podvigu, katerega skupni cilj je bil
prisilen in trajen pregon srbskega prebivalstva iz regije Krajina, med drugim z ropanjem,
poškodovanjem ali popolnim unievanjem imetja srbskega prebivalstva, da bi tako
pripadnike tega prebivalstva odvrnili od ali jim prepreili vrnitev in ponovno nastanitev
na svojih domovih.“ Ker, naj gre za generala Gotovino ali koga drugega – zloin je zloin in
 
11
hrvaško gledališe bi moralo konno spoznati, da etnina pripadnost rtve ali agresorja ne
more biti kriterij spomina ali pozabe.
A dokler se to ne zgodi, ostaja predstava „Hrvaško gledališe“, ki jo enako intenzivno
sovraijo gledališniki in branitelji in Katoliška cerkev in veina hrvaške javnosti. e tako
široka koalicija tistih, ki sovraijo, kae na mo gledališa, ki bi, e hoe zadrati minimum
moralnega poštenja do sebe in do drube, ki jo predstavlja, moralo postati mesto spomina,
ki ga vse druge institucije brišejo.
 Avtor je gledališki reiser iz Hrvaške
 Pjer alica  Photo: Radiosarajevo.ba
Ta reiser se je s snemanjem filmov boril proti vojni, katere ujetnik je bil tudi sam. Tako so
nastale nekatere od najpomembnejših realizacij o ivljenju v obkoljenem Sarajevu in o vojni
 v Bosni in Hercegovini, med njimi dokumentarni film, posnet v asu vojne, „Otroci kot vsi
drugi“. Posnel je tudi dva igrana filma, „Gori ogenj“ in „Pri stricu Idrizu“. Pjer alica je eden
od najbolj znanih reiserjev v regiji in dekan Akademije scenskih umetnosti v Sarajevu.
Tudi kadar se ukvarjate z najtejimi vprašanji, kot je vojna in razpad Jugoslavije, se zdi,
da ste osredotoeni na iskanje pozitivnega in dobrega v ljudeh. Kako vam to uspeva in
zakaj menite, da je to pomembno?
ustvo je sila. Neredko strašna sila, destruktivna sila, ki nas lahko unii. Obenem nas vasih
samo ustvo lahko reši, nas opozori, da nekaj ni v redu ali pa zautimo, da je nekaj tako kot
mora biti. ustvo je pogosto pred loginim ali analitinim spoznanjem, asovno pred njim
!Poskrili smo preve rnih skrivnosti
INTERVJU
12
ali pa ga potrjuje. Poleg tega je ustvo vsem skupno, ni odvisno od kulturoloških, geografskih,
eshatoloških ali katerih koli drugih predpostavk. So ljudje, ki so na tem podroju invalidi, ki ne
zmorejo utiti ali biti soutni, a to je e prostor psihopatije. Vendarle lahko reemo: vsi utimo
enako, pravico ali krivico, ljubezen ali jezo, sovraštvo ali strast. Zato je, ko pripovedujem zgodbe
ustev, zame obutje v središu zanimanja. Mislim, da je to središna in najmonejša toka za
univerzalno komunikacijo. Kar zadeva osredotoenje na dobro tudi v tekih okolišinah, tu ni
nobene skrivnosti: ni tako slabega asa ali tako slabih okolišin, v katerih lovek ne bi mogel
razloevati, kaj je v osnovi dobro in kaj v osnovi zlo. e kdo to trdi, preprosto iše opraviilo
za slabe stvari, ki jih je poel. Za takšne stvari ni opraviila. Razumeti, odpustiti, to je v redu, a
opravievati ne. Kako pa mi karkoli e uspeva – nimam pojma. Menda se trudim.
Vse ve je filmov in gledaliških predstav, ki se ukvarjajo
s tistim, kar „uradna“ zgodovina zamoluje. Ali javnost
prepoznava in reagira na dela in sporoila umetnikov?
Lahko umetnost spremeni uradne naracije?
Umetnost se je deloma vedno ukvarjala s tistim, kar se zamoluje, mislim da to ni nekaj
„ekskluzivnega“ za naš as. Tudi prej se je govorilo o prepovedanih stvareh. Morda smo preve
stvari „pospravili pod preprogo“, toliko rnih skrivnosti poskrili in se zvijano delamo, da se
nikoli niso niti zgodile ali pa jih poimenujemo z nekimi drugimi, povsem neustreznimi imeni,
pa zdaj prihajajo za nami, skaejo kot hudi iz škatlice v vejem obsegu kot je to „normalno“.
Razkrivanje mranih skrivnosti nekateri zelo pozdravljajo, drugi pa sploh ne. Tisti, ki jih
ti procesi opogumljajo, so navadno manjšina. In niso to samo umetniki. Mediji, znanost,
 vkljuno z zgodovino, neposredne prie, mnogi med njimi delajo hrabro in edino pravo stvar
– sooanje z resnico. Na drugi strani so vsi tisti, ki elijo ta proces oslabiti ali elijo, da ga, še
najbolje, sploh ne bi bilo. Tudi med temi je mnogo umetnikov... Tudi oni snemajo filme, pišejo
knjige, rišejo, skladajo, delajo gledališke predstave... Preprosto gre za borbo dveh konceptov:
resnica in dobro proti zlu in lai. Zveni nekam pravljino. In tudi je. Ker delitev nikoli ni tako
kirurško ista. Ne verjamem v absolutno „prave“ ljudi, imune na napake, in tudi ne obratno.
Kot – eni so dobri kot angeli in vse, kar reejo in napravijo, je primerno, tisti drugi pa so ista
napaka in zlo. Dvomim v to. Ta dvom mi ne jemlje koraje, nasprotno, menim da je to še en
razlog, da se stalno trudimo delati pravo stvar - z zavestjo, da je mono, da bomo kaj naredili
napak. Ne verjamem, da bo kdo koga v tem procesu premagal.
Kako se je bilo ukvarjati s filmom v asu vojne v Sarajevu?
To je bila grozljiva izkušnja, od katere sem, na alost, nedvomno umetniško profitiral. Seveda
bi se tej „pridobitvi“ z veseljem odrekel, e bi lahko povrnil vsaj eno zaman izgubljeno
ivljenje v tem peklu obleganja mesta. To je nenormalno. Ni normalno, da te nekdo dri
pod obleganjem, eprav mu nisi ni storil. Ni normalno, da te stalno poskuša ubiti na razne
Razumeti, odpustiti,  to je v redu, a opravievati ne.
 
13
naine. Ni normalno, da imaš tudi v teh okolišinah potrebo iveti, utiti, ustvarjati... Mi smo
 vsi bili nekakšna srena druina v peklu. Nepojasnljivo. Ko sem snemal nek dokumentarni
film o otrocih v vojni, sem zaprosil nekega deka, ki je rad pel, da v naslednjem kadru skuša
odpeti, kako se pouti v vojni. Improviziral je in odpel stih: „Bilo je
 veselo in strašno.“ Bilo je strašno, a mi nismo hoteli pristati na to.
Danes vasih prebrerem kakšno izjavo, da obleganja Sarajeva ni bilo.
Da je to izmišljeno. al mi je ljudi, ki so pripravljeni pasti tako nizko,
a sem zgroen ob spoznanju, koliko ljudi je pripravljeno verjeti tem
bednikom. In potem se vrnemo na vaše prejšnje vprašanje.
Tudi v vašem verjetno najpopularnejšem filmu, ki se ukvarja z
enim najvejih jugoslovanskih bendov, Plavim orkestrom, se
lotevate politike, sistema, nacionalizma. Ste kdaj - v sebi ali s strani drugih, obutili
pritisk zaradi takšnega pristopa umetnosti.
Jaz nisem kakšen aktivist. Sebe doivljam kot bas kitarista, ki je reiral filme. Ne izbiram
„nevarnih“ tem, v medijih sem denimo pogosto „igosan“ kot nekdo, ki se ukvarja z
nepomembnimi temami. Leta si prizadevam napraviti komedijo, pa mi ne gre. Zanem
dobro, potem pa, ko se resno spoprimem z gradivom, nimam moralne pravice zaobiti
stvari, ki se mi zdijo pomembne. In – adijo komedija. A ostane nekaj humorja, esar sem
 vesel. Vseeno so bile po vsakem filmu kake neprijetne reakcije. Gori vatra je bila oznaena
kot protisrbski, protihrvaški in protibošnjaški film. Nek kritik je argument za to, da je Gori
vatra antibošnjaška, našel v ugotovitvi, da niti v enem kadru filma ni videti damije. Zame
ni bil nenavaden tak nesmiseln napad, nenavadna je bila moja prva reakcija, pomislil sem:
„Nemogoe, kako lahko posnamem film v Tešnju in da se pri tem ne vidi damija...“ Torej
tudi podzavestno nasedete na matriko idiotizma. Pred tem se skušam zašititi kolikor je
mogoe. eprav trdiš, da ne utiš pritiska, da ni avtocenzure, je tu nekje, epi, aka in vedno
po malo „deluje“. Dobro je, dokler je to podzavestno, ko postane zavestno, potem je konec,
treba je zamenjati posel, se vrei v politiko, tam je to prednost.
Kako gledate na idejo o ustanovitvi REKOM-a? Kako pomembno je, gledano s stališa
umetnika, ugotavljanje imen vseh rtev?
Stališe umetnika tu ni nekaj specifinega, vsaj ne bi smelo biti. Na loveški, na ravni
posameznika ni ni pomembnejšega od tega: ne išem nobenega imena iz vojne. Koga sem
izgubil – vem. In vem kako pomembno je to zame. Z druge strani to na neki obi ravni ni ni
manj pomembno, saj gre preprosto za vprašanje spoštovanja do ivljenja. Vsi ti naši narodi
se ponašajo s tem, da je zanje ast prva in najpomembnejša stvar. Kje je potem problem? A
problemov je veliko, saj tudi dvajset let po vojni ta posel še ni opravljen.
Jelena Gruji Zindovi
 
 Zlatko Pakovi   Photo: Blic.rs
Reiser, pisatelj, kritik in kolumnist Zlatko Pakovi se ukvarja z gledališem in drubenimi
stanji ve kot dvajset let. Njegova najnovejša predstava „Ibsenov Narodni sovranik kot
 Brechtova pouna igra“ , premierno izvedena konec lanskega leta v Centru za kulturno
dekontaminacijo (CZKD), je nedvomno ena najbolj angairanih in najpomembnejših
predstav, izvedenih v Srbiji zadnja leta.
Pred predstavo je tekel neobiajen postopek – delavnice z gledalci po vsej Srbiji.
Povejte kaj ve o tem.
Potem ko smo pripravili skico gledališke predstave s skladateljem in dvema igralcema, smo
to skico zaeli izvajati po raznih mestih in v razlinih okoljih in se po izvedbi pogovarjali s
publiko. To smo organizirali v okviru projekta CZKD z naslovom Študije konteksta.
V Nišu smo igrali otrokom od deset do dvanajst let, veinoma romske
narodnosti, zelo zapostavljene v drubi in v lastnem mestu. Igrali
smo v Novem Pazarju, prav tako v narodnostno mešanem okolju,
med publiko so bili tako srednješolci kot starejša populacija. Potem v Uicu, pred publiko
izjemnih profesorjev in profesoric knjievnosti in njihovih dijakov; profesorji te otroke
 vodijo na izjemno izviren nain. Potem tudi v Subotici. Namenoma smo šli v razline dele
Srbije, tako geografsko kot narodnostno, igrali pred publiko razline starosti in iz razlinih
drubenih slojev. Te pogovore s publiko smo snemali, njihova vprašanja so bila za nas
pomembna in so predstavljala neke vrste smerokaz za nadaljnje delo. Nato pa smo vse to
zbrali v predstavi, ki je bila premierno prikazana 20. decembra lanskega leta.
Kakšne so bile reakcije publike, kaj je bilo v njih univerzalnega in kaj specifinega?
!Potreba po celoviti drubeni spremembi je ogromna
Podpiram REKOM v vsakem pogledu.
 
15
Univerzalna reakcija je bila izrazita zainteresiranost za to, kar so gledali, in to je bilo za nas
zelo pomembno. Resnino, ko ljudem predstavimo nekaj, v kar tudi sami verjamemo in kar
nas tako po umetniški kot po politini plati iskreno zanima, potem oni reagirajo iskreno
in zainteresirano. Meni je bilo kot reiserju in kot neke vrste vodiu skozi to predstavo
zanimivo to, da sem starostnim skupinam gledalcev prilagajal govor o zelo pomembnih
stvareh v gledališu, a obenem tudi o kljunih politinih problemih naše drube. Ko sem
govoril pred otroki, ki hodijo v drugi, tretji, etrti razred šole, sploh nisem uporabljal
teoretskih terminov, ki so v rabi v gledališki literaturi, ali pa sem to poel zelo previdno
in pri tem iskal primere, ki so otrokom dovolj blizu. Nasprotno sem v Subotici pred
študenti, posebej tistimi, ki so zainteresirani, da se v nadaljevanju profesionalno ukvarjajo z
gledališem, lahko uporabil te termine in jih uvajal v teorijo gledališa, in to v njen bistveni
del, v Brechtovo teorijo epskega gledališa, katere predhodnica je teorija poune igre.
Cilj teh študij konteksta ni bil zgolj pokazati, kaj delamo, temve to, da
se ti otroci in ta mladina zanejo samostojno ukvarjati z gledališem
ali kako drugo vrsto umetniškega dela, a z uporabo metode, ki smo jo
sami uporabili. To je bilo zanimivo, saj so na koncu nastala neka dela,
neke njihove gledališke predstave.
Bile so razline reakcije in vprašanja, odvisno predvsem od starosti in strokovne
usposobljenosti, nedvomno tudi od socialnih pogojev. Ni vseeno, ali ivite v romskem getu
 v Nišu ali v stanovanju v centru Beograda ali v hiši v Subotici ipd. Ni isto iveti tisto kar
imenujemo varno mešansko ivljenje ali iveti na robu eksistence, ko vas vsak as lahko
nekdo izene ali vas oe proda. Sooali smo se z otroki, ki nimajo vsak dan kaj jesti.
Kdo je bolj zaskrbljen za svojo prihodnost – tisti, ki so na obrobju, ali tisti, ki so v
centru Beograda?
Zanimiva je ta disproporcionalnost. Zdi se mi, da so zase bolj zaskrbljeni tisti, ki ivijo
udobneje. To je porazno. Otroci, ki so rojeni v getu in v kartonskih naseljih, so omejeni v
svojih eljah, enako kot v tistem, kar jim druba ponuja. Zanimivo je, da to ne vpliva na
njihovo trenutno obutje toliko kot pri tistih drugih, ki imajo mnogo veja priakovanja. To
 je tragina stvar, to je nekaj, kar vas porazi, saj se sooate z otroki, ki celo ne razmišljajo o
tem, da bi se lahko šolali, a med njimi vidite prepametne otroke, kot povsod. Na drugi strani
so ti, ki priakujejo vse od ivljenja, mnogo nesrenejši, neke malenkosti in neke neumne
zadeve na njih vplivajo mnogo bolj. Na ustveni ravni sem se sooal z raznimi stvarmi. e
nam inštruktor, ki je otroke pripeljal, pove, da tega dne še vedno niso ni jedli, mi pa jim
nudimo nekaj drugega, potem se vprašamo, kaj je bistvo tega dela. Vendarle si moramo
zastavljati osnovna vprašanja, a moramo biti pripravljeni tudi na to, kar je najpomembnejše
– na osvobajajoo prakso, da pomagamo tako drugim kot sebi.
 
16
Kaj priakujete od te svoje predstave, bo uspela ljudi mobilizirati, kakšni bodo njeni
uinki?
Najprej je treba misliti. Ni mogoe delati dobrega, e lovek
pravzaprav ne ve, kaj je dobro. To naše delo je usmerjeno
k temu cilju, govoriti o tem, kaj je dobro in pokazati, da
ni teko priti do te ugotovitve. To je pravzaprav nekako
najenostavneje – da veina ve, kaj je dobro in kaj ni dobro.
Pomembno je, da zanemo od te toke. S to predstavo smo prišli do nespornega dejstva –
da loveku ni ne godi tako kot to, da je svobodna osebnost, da loveku predstavlja najveje
zadovoljstvo, ko je svoboden in ko razmišlja in deluje svoboden, brez zavor. A ko se zdruijo
erosi teh svobodnih ljudi, potem pride do resnine zahteve po spremembi drube. Mi smo
enostavno hoteli pretresti osnovna vprašanja in ustva in nekako poskušati izvesti tisto,
kar poneta Brecht in Ibsen, in to je da gledališka predstava ni zgolj tisto, kar najpogosteje
 videvamo v gledališu – neke vrste vzdihov, rotenja in alostink, temve resnien poskus,
da se konstituira javnost, vsaj v asu, ko se predstava odvija. Skladno s tem uporabljenim
pristopom mora vsakdo prevzeti odgovornost, saj brez tega ni ni. Vsakdo med nami mora
biti odgovoren za svoje postopke do drugega in do sebe, to je bistvo.
Ko uporabite koncept, o katerem govorite, v zvezi z vojno preteklostjo te regije in
odnosom, ki ga imamo kot druba do nje, kaj opaate?
O em pravzaprav govorimo, ko govorimo o tranzicijski pravinosti, je zelo kompleksna
tema – ali osredotoamo našo pozornost izkljuno na tranzicijo, ki se odvija ali bi se šele
morala odvijati v okviru naše drube, ali govorimo o tranziciji, ki obstaja zelo dolgo in se
odvija v celi Evropi in v svetu, v katerem smo samo en del. Tu je tudi tisto, kar moramo rešiti
mi sami, in to je nasledstvo, ki nam ga je pustil predvsem Slobodan Miloševi oziroma
njegov reim. Obseg unienja, do katerega je prišlo v desetih, dvanajstih letih pod tem
reimom je tolikšen, da zastaja dih. Spomnite se, da so bile v udarnih poroilih predvajane
tudi astrološke napovedi, da so poloaji planetov takšni, da govorijo v prid zdruitve vseh
srbskih deel. V neki reportai z dubrovniškega bojiša je topniar izjavil, da so ga izurili
tako dobro, da lahko zadene v kronik juhe tistemu tam med kosilom, pa se ni nihe vprašal,
kakšno je to bojiše in kakšen je to topniar, ki strelja na civile, medtem ko kosijo. Poroila z
bojiš so bila v tistem asu pravi reality programi. Miljana Baleti, ki je še vedno zaposlena
na TV Vojvodina, je nenajavljeno odhajala na hišne naslove ljudi, ki niso Srbi, z vprašanji kot
„Je res, da je pri vas nocoj prespalo pet ustašev?“ To so bili reality programi, od katerih so
bila odvisna ivljenja in smrti ljudi.
Torej, obseg unievanja je bil tako grozovit, da se zdaj druba preprosto mora zdraviti. Vsi
ivimo okrnjena ivljenja, saj smo preiveli dve desetletji pod pritiskom tako nemoralnih
 
17
rei. Mislim, da pod preprogo potiskamo vse ve stvari, a simptomi nenehno prihajajo
na dan. Predstavljajte si, da je nekdo pred 20 leti rekel, da bo Aleksandar Vui, tedaj
tiskovni predstavnik Vojislava Šešelja, predsednik vlade te drave, Ivica Dai, nekdanji
tiskovni predstavnik Slobodana Miloševia pa minister za zunanje zadeve? Najbr bi
 vsi kupili enosmerno vozovnico ali pa bi odšli peš kamorkoli od tod. Pa nismo odšli, oni
pa so avanzirali za vse tisto strašno, kar so storili. In kaj naj potem mislijo dravljani in
dravljanke? Da bi vse bilo še bolj zapleteno, tisto, kar jim je bilo namesto Vuia in Daia
ponujeno na volitvah, ni bilo dosti boljše, v nekaterih segmentih pa je bilo še slabše. Prejšnja
 vlada je odlino pripravila teren tej vladi. Stvari so grozne, a kako se bomo iz tega izvlekli,
ne vem. A e zanemo misliti in ne pristanemo na logine napake v mišljenju in v lastnem
ivljenju, je to e zaetek. e zanemo od tod, bomo imeli nekakšen smerokaz, kako se
spoprijeti tudi z drugimi stvarmi.
Zelo pomembno je vedeti tudi to – ivimo ivljenja, ki se jim as izteka. Tu si sledijo
politine figure, takšne in drugane, a as tee. Nihe od nas nima ni proti temu, da ti
ljudje, ki sedaj vodijo to dravo, takšni kot so, s svojimi moralnimi profili in drubenimi
profiti, napravijo nekaj dobrega. Jaz resnino elim, da bi bila ta vlada, pod lovekom, za
katerega še vedno ne morem verjeti, da je prišel na to funkcijo, najboljša vlada od vseh
doslej, boljša tudi od vlade Zorana inia, ker mi nimamo ve mnogo asa. Dvajset in
 ve odlinih let je preteklo v zaustavljanju asa, v strašni repatriarhizaciji, balkanizaciji
drube. Kot je govoril Zoran ini – e lahko nek vojni zloinec v nekem trenutku
naredi nekaj dobrega, pa naj to stori. A to ne pomeni, da ga je treba abolirati, saj vojni
zloini ne zastarajo.
Obenem moramo zaeti oblikovati opozicijo, opozicijo temu sistemu vrednosti.
Vse ve je umetniških del, ki se ukvarjajo s sooanjem z vojno preteklostjo. Ali
 verjamete, da lahko umetnost sproi ali pospeši ta proces v naši regiji?
Verjamem v mo umetnosti, ki je avtohtona in ki je povsem specifina in ki pripada samo
umetnosti. Umetnost, kadar je umetnost, ustvarja novo formo, novo obliko, ki ni ni
drugega kot nova oblika zdruevanja in sodelovanja med ljudmi. Šele takrat je nekaj veliko
in resno umetniško delo, ko umetnik uspe ustvariti novo obliko. A samo nova oblika prinaša
nov pomen.
Imate šelestee, zanimive, bune, burne umetniške predstave, pa v njih ni nove oblike,
umetniki in ljudje, ki delajo na njih, se niso potrudili, da se dokopljejo do nove oblike.
Namesto tega uporabljajo zdrsane, e najdene oblike, da bi se nekaj povedalo, ni bistva
tistega, kar je kreacija, umetnik slui samo za reproduciranje. Na ta nain umetnost
stopica za ivljenjem.
18
Šele ko se iznajde nova forma – in to mislim, brez vsakršne skromnosti, ima ta naša
predstava, v kateri smo prišli do neke nove oblike sporazumevanja – komunikacije znotraj
umetniškega dela in komunikacije s publiko, potem se poasi prebujajo te niti svetlobe v
smeri monosti, da se nekaj preoblikuje v drubi.
Resnino, v regiji so se pojavili resni umetniki, posebej v gledališu. Pri nas dela Radoš
Urban, v celi regiji dela izjemna osebnost Oliver Frlji, v spremstvu teh umetnikov so tudi
nekateri drugi, da jih tu zdaj ne naštevam. Obstajajo tudi neki drugi, ki delajo, o katerih gre
glas, ki pobirajo lovorike, a v resnici ne delajo ni drugega, kot da na buen, atraktiven nain
uporabljajo oguljene forme. Tu mora kritika rei svojo besedo. A kritika je pri nas padla na
nizke veje, ne samo gledališka temve tudi drubena kritika. Tudi tisti, ki kritizirajo našo
oblast, naše politine navade, pravzaprav uporabljajo stare forme kritike.
Pravzaprav, ljudje morajo zaeti misliti. Lepo pravi Chomsky  – e jaz danes mislim in
 predavam študentom tisto, kar sem predaval pred petimi leti, potem ali nekaj ni v redu s tem
 predmetom ali pa nekaj ni v redu z mano. To je treba vzeti resno. e nekdo e dvajset let
dela eno in isto in v gledališu gledate eno in isto predstavo, le da tu defilirajo neke druge
 vsebine, potem on pravzaprav ni ne dela in tu as stoji, stoji enako kot v naši drubi. To je
bistvo našega poraza. Bistvo umetnosti je torej, da uvede novo formo, ki ima tendenco, da
uvede nov pomen, a s tem tudi pripelje do spremembe.
Ali podpirate Iniciativo za ustanovitev REKOM-a?
Ena bistvenih stvari je, da se popišejo vse rtve, da se konno ve – kdo, kje, s strani koga je
izgubil ivljenje in kdo je za to odgovoren. To je ena od dejavnosti, ki so zastavljene v tej
zadevi. Sicer mislim, da je zelo pomembno, da zanejo komunicirati vsi v regiji. Tudi to je
bistvo tega projekta, da poteka na teritoriju cele bivše Jugoslavije, med stranmi, ki so bile
 v vojni. Skratka, podpiram v vsakem pogledu. Vidim, da je dosti odpora in treba je videti,
zakaj je temu tako. Odpor prihaja z razlinih strani, a kolikor vem, prihaja tudi iz nevladnega
sektorja, kar je osupljivo.
19
Odposlanci za REKOM2 so konali svoj mandat 28.10.2014. V letu dni so s skupnim delom
in na konzultacijah s predsedniki in lani Predsedstva BIH, ki so jih delegirali, pripravili
Spremembe Statuta REKOM-a, ki po njihovem mnenju predstavljajo pravne in ustavne
monosti za ustanovitev REKOM-a.
VII Skupšina Koalicije za REKOM
Skladno s pravili Koalicije za REKOM Skupšina Koalicije sprejme odloitev o podpori
Spremembam Statuta REKOM-a, ki ga je sprejela 25.3.2011.
To je bil povod, da je Koalicija 14. novembra 2014 v Beogradu (Srbija) izpeljala Skupšino,
sedmo po vrsti, ob udelebi 104 delegatov, ki so predstavljali 1950 lanov/lanic. Delegati
so ob enem glasu proti in dveh vzdranih podprli Spremembe Statuta REKOM-a, ki so
 jih pripravili odposlanci predsednikov rne Gore, Srbije, Hrvaške in Kosova, bošnjaškega
in hrvaškega lana Predsedstva BiH3, ki so tako opravili svojo nalogo preveriti ustavne in
pravne monosti za ustanovitev REKOM-a v vsaki dravi posebej.
V obširni razpravi so delegati ocenili, da je s Spremembami „bistvo predloga Statuta
ohranjeno, da ukinitev represivnih pooblastil odklanja pomisleke, da REKOM prevzema
pooblastila sodnih organov, in da je postopek kandidiranja in volitev selekcijskih odborov in
lanov Komisije znatno poenostavljen“. V imenu Koalicije za REKOM so delegati kot nadvse
2 Prof. dr Zlata urevi, odposlanka predsednika Hrvatške; prof. dr Sonja Tomovi Šundi, odposlanka predsed- nika Crne Gore; pravni svetovalec Selim Selimi, odposlanec predsednice Kosova; pomonik upana Sarajeva Aljoša ampara, odposlanec lana Predsedstva BiH; oficir za zvezo s Haškim tribunalom Goran Mihaljevi, odposlanec lana Predsedstva BiH in sodnik Siniša Vai, odposlanec predsednika Srbije.
3 Predsednik Makedonije Gjorge Ivanov  je obvestil Koalicijo za REKOM, da bo podprl odloitev o ustanovitvi REKOM- a, e bo doseen konsenz med predsedniki/Predsedstvom BiH.
!Poroilo o Procesu REKOM: oktober – december 2014.
AKTUALNO
dobrodošle oznaili spremembe financiranja Komisije, ki predvidevajo, da se bo REKOM
financiral z domaimi in tujimi donacijami in sredstvi mednarodnih organizacij in ne iz
prispevkov drav, kot je predlagala Koalicija.
Delegati so posebej podprli stališe odposlancev, da se med cilje Komisije uvrsti tudi
„izboljšanje izobraevalnih programov skladno z dejstvi, ki jih ugotovi Komisija.“
V zvezi s podporo Spremembam Statuta je Koalicija v sporoilu za javnost 4 poudarila, da je
bilo med odposlanci in predsedniki / lani Predsedstva doseeno popolno soglasje o tem, da
mora Komisija ugotoviti dejstva o vojnih zloinih in drugih kršitvah lovekovih pravic med 1.
 januarjem 1991 in decembrom 2001. Koalicija je opozorila, da sta bili v zvezi z nalogo REKOM-a,
da „raziše politine in drubene okolišine, ki so odloilno prispevale k izbruhu vojn in k temu,
da so bili storjeni vojni zloini in druge kršitve lovekovih pravic“, izraeni dve mnenji: „kljuno
 je, da REKOM raziše vzroke vojne“ in „raziskovanje vzrokov vojne je mogoe šele po ugotovitvi
dejstev o vojnih zloinih“, ki sta povsem skladni s predlogi Koalicije za REKOM.
Pismo predsednikom / lanom Predsedstva BiH
Koalicija za REKOM je 10. decembra 2012 na predsednike / lane Predsedstva BiH naslovila
pismo, v katerem jih je spomnila, da je Skupšina podprla Spremembe Statuta REKOM-a, s
imer so podani pogoji za nov korak v smeri ustanovitve Regionalne komisije za ugotavljanje
dejstev o vojnih zloinih in drugih hudih kršitvah lovekovih pravic v vojnah na podroju bivše
Jugoslavije. V omenjenem pismu je Koalicija navedla, da priakuje, da se bodo predsedniki
/ lani Predsedstva BiH dogovorili glede oblike informiranja javnosti in parlamentov o
tem, da so se odloili skupno podpreti ustanovitev Komisije. Pozvala je predsednike / lane
Predsedstva BiH, da upoštevajo predlog predsednika Hrvaške, da vsi v dogovorjenem roku
naslovijo na javnost in parlamente pismo o skupni podpori ustanovitvi REKOM-a.
Obenem je Koalicija obvestila predsednike / lane Predsedstva BiH, da je dosegla znaten
napredek pri dokumentiranju loveških rtev, taboriš in drugih objektov internacije v
 vojnah devetdesetih.
Fond za humanitarno pravo (FHP) iz Srbije in Fond za humanitarno pravo Kosovo (FHPK)
sta ob Dnevu lovekovih pravic na spletni strani Kosovske knjige spomina postavila Register
ubitih in pogrešanih v zvezi z vojno na Kosovu v asu od 1. januarja 1998 do 31. decembra
2000. Register vsebuje 13.517 vojnih rtev, katerih smrt ali izginotje v zvezi z vojno potrjuje
27.511 dokumentov.
Center za sooanje s preteklostjo – Documenta iz Hrvaške in FHP e tri leta izvajata
empirino raziskavo o rtvah, ki so izgubile ivljenje ali izginile v vojni na Hrvaškem, na
podlagi izjav pri in druinskih lanov.
 
21
Zdruenje za tranzicijsko pravinost, odgovornost in spomin v BiH (TPOS) in Center za
demokracijo in tranzicijsko pravinost (CDTP) sta konec leta 2013 zaela s projektom
„Kartiranje taboriš in drugih objektov internacije v BiH“, kar neposredno prispeva k
realizaciji mandata REKOM-a v delu, ki se nanaša na poimenski popis civilnih in vojnih
rtev in objektov internacije.
Trenutno „mirovanje”
Glede na to, da je bilo v BiH izvoljeno novo Predsedstvo5 po tem, ko so odposlanci na
podlagi konzultacij s predsedniki / lani Predsedstva pripravili in sprejeli Spremembe
Statuta REKOM-a, je pred Koalicijo obveza, da konzultira nove lane Predsedstva:
hrvaškega lana Dragana ovia in srbskega lana Mladena Ivania.6 Drugi razlog, ki
 vpliva na trenutno „mirovanje“ procesa REKOM so predsedniške volitve na Hrvaškem7 11.
 januarja 2015.
e bo v letu 2015 na voljo politina podpora kot v letu 2014, obstaja resna monost, da
postjugoslovanske drave kot prve v zgodovini postkonfliktnih drub samostojno, brez
pogojevanja in pritiskov mednarodne skupnosti zanejo z oblikovanjem regionalnega
mehanizma za sooanje s preteklostjo, ki bi imel zmonost odpraviti pomanjkljivosti
kazenske pravinosti in politino blokado pri odkrivanju preostalih mnoinih grobiš
ter ugotoviti dejstva o vseh vojnih zloinih in zagotoviti spoštovanje osebnih izkušenj in
dostojanstva drugih.
„Obstaja enota primerjave, in to je današnji
miting radikalov, tu v Beogradu. Sedaj vas
 vprašam – kdo so zmagovalci? Predstavljajte
si situacijo pred desetimi leti, bi bilo mogoe, da se mi tu v tej dvorani pogovarjamo,
oni pa na trgu? To bi bilo nenaravno nesorazmernje moi, nasilja, sile v razmerju
do skupine ljudi, ki verjame v temeljne loveške vrednote. Danes smo mi tu, kljub
temu, da so nekateri resnino mnogo izgubili, predvsem svoje najdraje, zmagovalci v
 vrednostnem sistemu nad tistimi ljudmi, ki so izgube tam na nekem trgu.”8
 
22
X Forum je bil posveen dosekom pri tranzicijski pravinosti, promociji uporabe dejstev
 v umetniških delih in poslušanju glasov rtev. Forum je potekal 15. in 16. novembra
2014 v Beogradu v organizaciji Koalicije za REKOM. V delu Foruma je sodelovalo 158
lanov Koalicije za REKOM in 150 predstavnikov civilnih društev, umetnikov, pisateljev,
akademskih raziskovalcev tranzicijske pravinosti, novinarjev in drugih posameznikov, ki
se profesionalno ali aktivistino ukvarjajo s tranzicijsko pravinostjo v postjugoslovanskih
dravah. Na Forumu je dvanajst panelistov govorilo o dosekih na podroju tranzicijske
pravinosti s stališa civilne drube in akademske srenje, o uporabi dejstev v umetniških
delih je govorilo šestnajst panelistov, o svojih osebnih izkušnjah v vojni in iskanju posmrtnih
ostankov svojih blinjih pa je govorilo dvanajst rtev.
Forum sta odprla Nataša Kandi, koordinatorka projekta REKOM, in profesor Zdravko
Grebo, javni zagovornik Iniciative za REKOM. Najavila sta novo fazo procesa REKOM, v
kateri bo Koalicija spremljala, pomagala in spodbujala dravne institucije, da ustanovijo
REKOM. Pozvala sta lane Koalicije, da se pripravijo na nove dejavnosti in opozorila, da se
na Balkanu spremembe dogajajo iz ure v uro.
Profesor Grebo je podal naslednjo oceno: „Na ravni drube in nevladnega sektorja smo
svoje poslanstvo opravili. Seveda jaz, govorim v svojem imenu, nikomur ne bom prepustil,
da brez vsakršnega pomisleka s tem upravlja kakor mu pade na pamet, a prišel je trenutek,
ko morajo predsedniki prek svojih odposlancev stvar vzeti v svoje roke, saj naloge, ki je pred
nami, mi ne morem opraviti, tudi e bi jo hoteli.“
Panel I: Doseki in prioritete pri kazenski pravinosti – ocena s stališa civilne drube
Kazenska pravinost za zloine, storjene v vojnah v devetdesetih letih na podroju nekdanje
SFRJ, se do danes ni pribliala uresniitvi svojih ciljev. V vseh dravah regije še naprej
prevladuje nesorazmerje med storjenimi in procesiranimi zloini, pri emer pred domaimi
sodiši ni postopka, ki bi pošteno in objektivno razsvetlil vlogo drave pri organiziranju in
izvajanju zloinov in ki bi procesiral nalogodajalce z vrha oblasti. Posebej zaskrbljujoe je,
da je v vseh dravah še naprej oiten moan vpliv politike na pravosodje. Ta vpliv se kae na
razne naine, najoitnejši pa je pri obstrukciji sojenj za vojne zloine. Ugotovitev panelistov
in udeleencev v debati je, oitno, da se število sodnih postopkov iz leta v leto zmanjšuje.
Tea Gorjanc Prelevi iz organizacije „Akcija za loveške pravice” je podala oceno, da
navkljub priporoilu Evropske komisije, da je treba prekiniti s prakso nekaznovanja za
 vojne zloine, oblasti v rni Gori dajejo vedeti, da je procesiranje vojnih zloinov praktino
konan proces. „Oitno pomanjkanje volje na vseh ravneh, da se kaznujejo vojni zloini v
rni Gori, je logina posledica dejstva, da je predsednik vlade rne Gore ista oseba, ki je
 
23
bi to dejstvo moralo biti spodbuda, da dokae neodvisnost in pripravljenost prepoznati in
sooiti se z zloini iz preteklosti. In eprav je jasno, da rna Gora nima takšnega pravosodja,
 je sedaj vsaj postalo jasno, da na takšnem pravosodju kot pogoju, da sprejme rno Goro 9,
 vztraja Evropska skupnost, zato ostaja upanje na boljše“, je povedala Gorjanc Prelevi.
Podobno vzporednico o odnosu oblasti do procesiranja vojnih
zloinov na Hrvaškem je izvedla tudi Vesna Teršeli, vodja
nevladne organizacije Documenta. „Na Hrvaškem“, je dejala, „je
dravno toilstvo poverjeno tistim, ki so v devetdesetih sodelovali
pri prikrivanju zloinov. Za neke profesionalce je bilo razumno
priakovati, da bodo v novih politinih okolišinah izkoristili
prilonost za kvalitetnejše delo, a s tem je bilo nadaljevanje prekinjenih postopkov neizbeno
poverjeno istim ljudem, ki so na njih iz politinega oportunizma ’pozabili’, da ne bi ogrozili
svojega poloaja ali napredovanja v policiji oz. dravnem toilstvu“, je rekla Teršeli.
Tudi v Srbiji je imela kazenska pravinost za vojne zloine skromne rezultate „e jih
primerjamo z obsegom in naravo storjenih zloinov v vojnah na podroju bivše Jugoslavije,
navkljub solidnemu zakonskemu in institucionalnemu okviru“, je menila Sandra Orlovi.
Najteje posledice neodgovornega postopanja institucij nosijo rtve, potem pa tudi prie,
na podroju zašite in podpore procesom za vojne zloine. „Eden od vzrokov za skromne
doseke na podroju procesiranja odgovornih za vojne zloine je dejstvo, da Srbija, za
razliko od BiH in Hrvaške, nima Strategije procesiranja vojnih zloinov. Zato sprejetje (in
izvajanje) strategije, s katero bi vse relevantne institucije prevzele vejo odgovornost in
konkretne naloge pri pospeševanju procesiranja vojnih zloinov v prihodnjem obdobju,
predstavlja imperativ“, je dejala Orlovi.
Znotraj regije v Bosni in Hercegovini poteka najveje število sojenj za vojne zloine.
Tako velik pravosodni aparat bi moral biti ustrezen odgovor na dejstvo, da je bilo v BiH
storjeno najve zloinov in da je tu najve rtev. Denana Karup Druško iz Zdruenja za
tranzicijsko pravinost, odgovornost in spomin v BiH (TPOS) je opozorila na neizvajanje
Dravne strategije za delo na predmetih vojnih zloinov, sprejete leta 2008, s katero je bilo
predvideno, da se zahtevni primeri konajo do leta 2015, ostali primeri pa do 2023. „Sedaj je
povsem jasno, da ti roki ne bodo doseeni“, je sklenila.
Tudi v BiH ki nosi najteje breme vojnih posledic se pravosodje sooa s politino obstrukcijo
kljub temu, da ima ta drava še vedno status mednarodnega protektorata. Do takšnega sklepa
 je prišla tudi Evropska komisija v svojem poroilu o napredku BiH za leto 2014. To je posebej
 vidno, ko gre za sporazume z drugimi dravami v regiji, ki naj med drugim omogoijo izroitev
9 „Ni bilo resnejših prizadevanj, da se preprei nekaznivost za vojne zloine. [...] rna Gora mora pospešiti napore za prepreevanje nekaznivosti i za uinkovito preiskovanje, procesiranje, sojenje in kaznovanje vojnih zloinov v skladu z mednarodnimi standardi.“ Poroilo Evropske komisije o napredku rne Gore za 2014, citat Tee Gorjanc Prelevi.
 
24
dravljanov, osumljenih (ali obsojenih) za vojne zloine. Tudi na to dejstvo je opozorila Denana
Karup Druško. „Ni malo primerov, ko osebe, proti katerim se vodi kazenski pregon v BiH, pa tudi
tisti, ki so pravomono obsojeni, najdejo zatoiše v Srbiji, rni Gori in na Hrvaškem na podlagi
dvojnega dravljanstva. Poleg tega se ne spoštujejo podpisani sporazumi BiH s Srbijo, Hrvaško in
rno Goro o izvajanju kazenskih sankcij (primer: pravomone obsodbe Momira Savia, Boška
Lukia, Velibora Bogdanovia, Mirka Todorovia).
Nerešena meddravna vprašanja s podroja pregona zloincev so bila v veliki meri politino
razrešena s podpisom protokolov in sporazumov, a to ni rešilo tudi bistvenih problemov“,
ugotavlja Denana Karup Druško.
V nasprotju z BiH ima Kosovo zelo omejene lokalne kapacitete za procesiranje vojnih
zloinov. e nekaj le tee proces, v okviru katerega EULEX kri svojo misijo in prelaga svoje
pristojnosti na kosovske organe. „Zastavlja se vprašanje, kako se bodo kosovske institucije
spopadle z vejimi obveznostmi do rtev vojne na sploh, posebej pa do pogrešanih oseb.
Gledano posplošeno še naprej ni zadostne politine podpore in ustreznih mehanizmov
za zbiranje relevantnih informacij za vodenje preiskav o vojnih zloinih in o pogrešanih
osebah. Zastraševanje pri je še vedno zaskrbljujo problem, eprav je policija vendarle
dosegla pomemben napredek z vzpostavitvijo Direktorata za zašito pri“ je ugotovila
Nora Ahmetaj iz Centra za dokumentacijo, raziskovanje in publiciranje (CDRP). Pozvala
 je nevladne organizacije in Koalicijo za REKOM, da spodbudijo EK, da izdela strategijo
tranzicijske pravinosti v postkonfliktnih drubah, ki bi nadomestila obvezo „sodelovanja z
MKTJ“, ki je e leta tolmaena kot instrument tranzicijske pravinosti.
Mirko Klarin je, govore o dosekih in prioriteti Haaškega tribunala, poudaril, da so sodna
dejstva tisto najdragocenejše, kar bo ostalo kot nasledstvo tega mednarodnega sodiša: dejstva
o tem, kaj se je zgodilo, kaj so rtve preivele, kako se je to zgodilo. „Morda nismo vedno
natanno ugotovili, kdo je kriv – in to je pomembna pomanjkljivost, a tudi brez tega je izjemno
 vano, da se ugotovljena dejstva hranijo za bodonost in da so na pravilen nain predstavljena,
tako skupnostim rtev kot skupnostim, ki jim pripadajo storilci“, je sklenil Klarin.
 Proces REKOM: prof. arko Puhovski
„Doivljali smo neuspeh za neuspehom, stalno so nas zavraali, mi smo moledovali, oni so
nas zavraali, stalno so govorili ’poakajte, bomo videli’, a so se nas naveliali, nekateri med
njimi. In to je sedanje stanje, pri emer se je treba zavedati, da nismo prišli do tistega, emur
pravimo „point of no return“ (toka, od katere ni vrnitve). To je toka ireverzibilnosti. Vse
se to še lahko spremeni. In mi nismo mogli izbirati niti s kom se bomo pogovarjali, temve
smo se pogovarjali s tistimi, ki so, e so zbrali voljo, lahko kaj napravili. Šlo je za to, ali jih
lahko prepriamo, da je za njih dobro, da to napravijo. A sedaj smo prišli do tega, da imamo
 
25
predsednika, in to se glasi tako: ‚Predsednik drave bo v dogovoru z drugimi predsedniki
postjugoslovankih drav svojemu parlamentu podal izjavo, da podpira proces REKOM in
zato zahteva, da parlament napravi korake, potrebne da REKOM postane tisto, kar je bila od
zaetka njegova namera – meddravna, torej Regionalna komisija za ugotavljanje dejstev o
 vojnih zloinih in drugih hudih kršitvah loveških pravic, storjenih na podroju bivše SFRJ.‘
Torej bi bil naš veliki uspeh, e bo sploh kdaj do njega prišlo, razmetavanje svinjarij po
 javnostih postjugoslovanskih drav. A to bi bil uspeh v tistem smislu, kot je uvodoma
dejal Zdravko Grebo – da se preprei to, kar je danes e postjugoslovansko viktimološko
tekmovanje – kdo ima najve rtev in kdo ima torej najboljši strateški poloaj za naslednji
spopad. To bi bilo zdaj treba prepreiti, e nam kaj od tega, kar sedaj delamo, uspe – in zato
se vendarle bolj ukvarjamo s prihodnostjo kot s preteklostjo.“
Reparacije za vojne rtve v bivši Jugoslaviji
Igor Cvetkovski iz Mednarodne organizacije za migracije (IOM)
 je podal oceno, da so v postjugoslovanskih dravah reparacije in
ugotavljanje resnice kot temelji koncepta tranzicijske pravinosti in
prakse zanemarjeni in potisnjeni v ozadje.
Moderator je bil Nenad Golevski, Outreach program, MKTJ.
Panel II: Doseki in prioritete tranzicijske pravinosti – ocena s stališa akademske srenje
Profesorica Svetlana Slapšak se je mono zavzela za tematiziranje etike obada10 v sodobnih
balkanskih politikah in drubah, saj „v naracijah, ki jih ustvarjajo nove identitete, ni prav
nobenega prostora za odgovornost, kaznovanje in spravo: to podroje je mogoe umestiti
 v nove drube le ob sodelovanju aktivizma, akademije in umetnosti. Sam dravni sistem ob
 vseh krivicah, ki se danes pojavljajo v nevzdrno velikem številu, ni tara teh zahtev“.
Jelena Suboti, izredna profesorica (Georgia State University), je med konkretnimi doseki
na podroju tranzicijske pravinosti v regiji Zahodnega Balkana izpostavila vzpostavitev
arhiva dokumentov in vsaditev koncepta tranzicijske pravinosti v javno zavest. Te
doseke Subotieva pojasnjuje tako: „Po zaslugi dejavnosti MKTJ in v manjšem obsegu
domaih sodiš za vojne zloine imamo danes na voljo obilico dokumentov in podatkov
o kršitvah lovekovih pravic v devetdesetih in njihova vrednost je neprecenljiva. Ni od te
dokumentacije danes ne bi obstajalo brez mednarodnih sodiš in vztrajnosti aktivistov za
10 Ena od Platonovih uspešnih figur – metafor: v Sokratovem zagovoru (30e-31c) Sokrat opozarja Atence, da bodo, e ga usmrtijo, izgubiti boansko darilo, da imajo nekoga, ki jih neprestano opominja, spodbada, sili k razmišljanju; atensko demokracijo primerja z velikim in plemenitim, a poasnim in neokretnim konjem, ki ga samo pik obada lahko premakne.
 
lovekove pravice pri iskanju mednarodne pravinosti. eprav v dravah bivše Jugoslavije
tranzicijska pravinost morda ni tako priljubljena in ni obravnavana s spoštljivostjo, ki si
 jo zaslui (in ki jo potrebuje), moramo poudariti eno zelo pomembno dejstvo. Namre,
danes vsi vedo, kaj je ‘tranzicijska pravinost’. To ni malo. Aktivisti na podroju tranzicijske
pravinosti so uspeli vgraditi idejo postkonfliktne pravinosti oz. sooanja s preteklostjo v
celoten nacionalni diskurz. Morda nam ne bo vše vse, kar je proizvedel, a dialog obstaja. To
 je zelo velika razlika v primerjavi s stanjem tranzicijske pravinosti pred petnajstimi ali celo
desetimi leti. Tranzicijska pravinost je danes prisotna, in to se ne bo ve spremenilo.“
Jasna Dragovi Soso, višja predavateljica (Goldsmiths, University of London), je opozorila,
da so - vsaj v strokovni literaturi - komisije za resnico v osnovi politine institucije. Resnica,
ki jo sporoajo komisije za resnico, nujno privilegira eno naracijo o preteklosti, s emer
pravzaprav odrivajo ali zamolujejo vse ostale. Tako so odloitve o tem, katera naracija bo
privilegirana, kako je treba definirati rtve in storilce ali ugotoviti vzroke in odgovornost za
dogodke in zloine, ki jih komisija skuša opisati, inherentno politine odloitve in njihov
pomen je ogromen. „Ko gre za prepoznavanje te inherentno politine narave komisij
za resnico, menim da je dobra izhodišna toka prav pristop, ki ga ima REKOM, ki je
primarno usmerjen k ugotavljanju dejstev in k posaminim rtvam. Vzpostavitev arhiva
uradno sprejetih in potrjenih dejstev o loveških rtvah in kršitvah lovekovih pravic v regiji
pomeni, obenem z naracijo, ki je usmerjena na rtve, prvi korak k neemu, kar ocenjujem
kot zelo pomembno, in to je dialog o preteklosti“.
Eric Gordy , predavatelj (University College London), je podal mnenje, do katerega je prišel
na podlagi raziskave, da je „osnova za preseganje spopadov in vodenje dialoga o preteklosti
povezana s skupnim spominom in temelji ne samo na ugotovljenih dejstvih, temve tudi na
medsebojnem priznanju in potrditvi. Njegovo oblikovanje je proces, ki zahteva odprtost in
 jasnost, verjetno pa tudi doloeno mero ustvene distance do vseh obravnavanih dejstev in
dogodkov... Predpostavlja svobodno komunikacijo – ne le med nacionalnim in simbolnim,
temve tudi med institucijami in javnostmi. To je tisto, esar je bilo v zadnjih dveh
desetletjih najmanj, potrebujemo pa ga kar najve.“
Diskusija
Najve reakcij je izazvala pohvala Haaškemu tribunalu, ki jo je dala Jelena Suboti, pri emer
 je imela v mislih zbrani arhiv. Munira Subaši, predsednica zdruenja „Gibanje mater
enklav Srebrenice in epe“ je opozorila, da bodo „Haški tribunal na koncu ocenjevale rtve
– ali je bil uspešen ali ne, brani pa ga lahko kdor hoe, lahko govori kar hoe, a rtve imamo
pravico rei, ali je bil njegov mandat dober.“ Simo Spasi, predsednik Zdruenja druin
ugrabljenih in ubitih na Kosovu in Metohiji je podprl stališe Munire Subaši in rekel, da so
„druine te, ki bodo odloile, ali bomo podprli katero koli sodiše, vkljuno z Mednarodnim
kazenskim sodišem v Haagu.“
27
Amir Kulagli iz Srebrenice je podal zelo kritino mnenje o predsedniku Haaškega
tribunala: „V Potoarih na vhodu v Memorialni center bomo zgradili dva zida, dva stebra:
steber sramu in steber plemenitih zaslunih ljudi. Gospa Suboti, gospod Teodor Meron bo
nedvomno na vrhu tega sramotilnega stebra, pa naj bo to vam vše ali ne.“
Dragan Pjeva, begunec iz Hrvaške, predsednik Koordinacije srbskih
zdruenj druin rtev, ki so mu pripadniki Hrvaške specialne policije
9.9.1993 ubili mater Bojo skupaj z ve deset prebivalci srbskih vasi v
Meakem depu. Meni, da je MKTJ z oprostilnimi sodbami oškodoval
rtve v Srbiji n na Hrvaškem: „In mi tu moramo ugotoviti, da so zadnje oprostilne haaške
sodbe vrnile proces sooanja s preteklostjo na zaetek, morda pa še dlje. Posebej tu mislim
na Srbijo in Hrvaško. Proces sooanja s preteklostjo je zastal. To ilustriram s tem, da je
obrambni minister Hrvaške Ante Kotromanovi v prvem komentarju po sodbi hrvaškim
generalom dejal: ’Sedaj smo isti kot solza’.”
Udeleenci so predstavljali tudi svoja stališa o Iniciativi za REKOM, pri emer so pogosto
mešali Iniciativo in bodoo Komisijo.
Anelko Kvesi, predstavnik Hrvaškega zdruenja taborišnikov iz Bosne in Hercegovine,
 je v svojem komentarju o dosekih procesa REKOM povedal: „Nisem povsem zadovoljen
s tem, kar je REKOM opravil in da ni našel naina, da bi svojo dejavnost priblial tudi
populaciji Hrvatov v Bosni in Hercegovini“.
Kada Hoti iz zdruenja „Gibanje mater enklav Srebrenice in epe“ je rekla: „Na zaetku
sem bila vesela REKOM-a. Mislim tudi, da je dal nekakšne rezultate, a vendarle ostajam
zbegana – kaj smo opredelili, kakšen bo sklep in kaj bo šlo pred vlade.“
Vesna Teršeli je pozvala k potrpeljivosti in vlaganju ve energije: „Ve energije je še nadalje
treba vlagati v to, da Iniciativo za REKOM pribliamo vsem in še nadalje pojasnjujemo, zakaj
bi bilo tako pomembno imeti komisijo, ki se bo ukvarjala z dodatnim raziskovanjem dejstev,
tako o zloinih kot o usodi rtev in o storilcih teh zloinov. Razumem, da smo nestrpni, in
posebej razumem, da so nestrpni vsi iz zdruenj in društev rtev, saj je od leta 1991 minilo e
 ve kot dvajset let, a tako malo je bilo storjenega tako na sojenjih kot pri vseh ostalih oblikah
sooanja s preteklostjo. Na nas vseh skupaj lei velika odgovornost, da bomo uspešnejši pri
priblievanju našim javnostim vsega, kar predlagamo s to Iniciativo.“
Kushtrim Koliqi iz organizacije INTEGRA s Kosova je kritiziral Medministrsko skupino za
sooanje s preteklostjo, ki jo je ustanovil predsednik Vlade Kosova, v kateri so predstavniki
 vladnih in nevladnih kot tudi mednarodnih institucij, ni pa nobenega predstavnika rtev.
To po njegovem mnenju pomeni fiasko za to medministrsko skupino, katere mandat je, da
oblikuje strategijo za sooanje s preteklostjo oziroma za ukvarjanje s posledicami vojne, to
pa so pravzaprav rtve.
 
28
Branislav Radulovi, pravnik iz Podgorice, je podal oceno, da je dejstvo, da Forum poteka
na isti dan, ko ima Šešelj svoj miting, velik doseek tranzicijske pravinosti: „Obstaja enota
primerjave, in to je današnji miting radikalov, tu v Beogradu. Sedaj vas vprašam – kdo so
zmagovalci? Predstavljajte si situacijo pred desetimi leti, bi bilo mogoe, da se mi tu v tej
dvorani pogovarjamo, oni pa na trgu? To bi bilo nenaravno nesorazmerje moi, nasilja, sile v
razmerju do skupine ljudi, ki verjame v temeljne loveške vrednote. Danes smo mi tu, eprav
so nekateri resnino mnogo izgubili, predvsem svoje najdraje, zmagovalci v vrednostnem
sistemu nad tistimi ljudmi, ki so izgube tam na nekem trgu.“
Amir Kulagli iz Srebrenice: „Kaj preostane rtvam, kaj preostane rtvam Srebrenice po
dvajsetih letih, razen da pripovedujejo. Ta naša pripoved ima gotovo ve ciljev. Prvo, da
 vzbudimo empatijo med tistimi, ki nas doslej niso doivljali kot rtve. Drugo, da animiramo
akademsko srenjo, pravosodno srenjo, civilne organizacije, da bi bili del fronte, ki nam bo,
 vsaj delno, zagotovila neko pravinost. Tretje, moj obutek je, da e se mati Munira ali mati
Kada ali katera koli mati ne priglasi, da pove o svoji stiski, o svojem trpljenju... In e se sam ne
priglasim, imam obutek, da sem izdal te rtve in postal sokrivec tistih, ki so pobili te naše.“
O dosekih procesa REKOM je Kulagi podal svojo presojo: „To, kar me tu veseli, je, da rtve
niso izgubile zaupanja v Iniciativo za REKOM in da so se pripravljene še naprej boriti, da
se tisto, kar smo zaeli, izvede do konca. In to mora biti sporoilo tega našega sreanja in
ne bodite nestrpni. e mi tega bremena ne zdrimo do konca, to ne bo uspelo. Samo še ena
stvar, ki mi je posebej pri srcu: naj nas ne premami ekskluzivnost, REKOM je edino, kar je
dobro v enem segmentu tranzicijske pravinosti, a kako izvesti, kako izvesti integracijo z
ostalimi stebri tranzicijske pravinosti oz. njenimi mehanizmi?“
Fikret Grabovica, predsednik Zdruenja staršev ubitih otrok Sarajeva: „REKOM je resnino
edina dobra ideja, zastavlja pa se vprašanje, v kolikšni meri in v kakšni kapaciteti bodo cilji,
predvideni s Statutom, realizirani. Glede na to, da je gospod Anelko Kvesi povedal, da
 je edini predstavnik hrvaških zdruenj iz Bosne in Hercegovine, se pojavlja dilema, ali in
 v kolikšni meri bo mogoe realizirati te naloge REKOM-a, e ne bodo ustrezno zastopani
bosanski Hrvati in bosanski Srbi in njihova zdruenja. Potruditi se je treba, da bi se vkljuili
 vsi, ki bodo lahko odreagirali in ki bodo lahko sodelovali pri izvajanju vseh teh nalog. Ker e
temu ne bo tako, se bojim, da bo pri realizaciji REKOM-a mnogo pomanjkljivosti.“
Milisav Stojkovi, predsednik zdruenja „Center za zašito druin rtev vojne na Kosovu in
Metohiji“ je zastavil vprašanje enakega odnosa do rtev in zloincev: „Ali bomo potrebovali
spet sto let, kot se zdaj govori o Prvi svetovni vojni: eni govorijo na en, drugi na drug
nain. Kdaj bo dozorelo mnenje, neko realno stališe in razmislek, da se ne enaijo rtve in
agresorji, kar se vztrajno pone na vseh prostorih. Doklej in zloinci in agresorji?“
Mirjana Uakar iz zdruenja Izbrisani iz Slovenije: „Mi v Sloveniji imamo na stotine
 
29
devetnajst in dvajset let. Pri nas imamo samo heroje, ki so zmagali v desetdnevni vojni.
Imamo predsednika, ki mu ni mar za probleme izbrisanih.“
Temelko Risteski, dekan Pravne fakultete v Skopju:
„Pozivam, da se zoperstavimo delitvam, ki jih izvajajo
politiki, saj razdeljenost, delitve na narodnostni ali
 verski osnovi na balkanskih prostorih zlahka preidejo v
antagonistina nasprotja. Videli smo, kaj je dravljanska
 vojna. O posledicah dravljanske vojne, o hudih posledicah, smo govorili tu danes. In
slišali smo strašne stvari. In ne smemo dovoliti, da se nam to spet zgodi. Najveja loveška
 vrednost je ivljenje, zato se moramo boriti, da ustvarimo klimo za skupno ivljenje.“
Moderator je bil Nenad Golevski, Outreach program, MKTJ.
Panel III: S stališa rtev
Bekim Gashi iz vasi Trnje, obina Suva Reka, Kosovo. Pripadniki 549. Brigade Vojske
Jugoslavije so 25. marca 1999 ubili najmanj štirideset prebivalcev vasi Trnje, med njimi
Bekimovo mater Hyro in štiri sestre: Selvete, Luljeto, Blerto in Lumtrurije. Njihovih trupel še
 vedno niso našli. Za vojne zloine v vasi Trnje je Toilstvo za vojne zloine Republike Srbije
izdalo obtonico za dva oficirja 549. Brigade. Do konca leta 2014 se sojenje še ni zaelo.
„Ne vem, ali si lahko predstavljate, kakšno je moje duševno stanje, a e za sekundo prodrete
 v mojo dušo, boste zautili mojo boleino: zame je to najhujša boleina na svetu. Jaz in
 vsi Albanci hoemo iveti v dobrososedskih odnosih s Srbi, kar obvezuje srbsko dravo in
narod, da se opravii za zloine, teror in barbarstvo nad albanskim narodom.“
Nada Bodiroga, rojena v Slavskem Polju, Hrvaška. Njena starša Danica in Teodor
Samardija sta ostala v vasi po akciji hrvaških sil „Oluja“ 4. avgusta 1995. Še vedno aka na
rezultate analize posmrtnih ostankov, najdenih na vratih pogane hiše staršev.
„Odgovor je bil, slišala sem vsako besedo: ’Najdeni ostanki niso loveškega, temve
ivalskega porekla’. Spet sem doivela šok. Niti ne spomnim se, kako sem prišla iz zgradbe
policije. Še zdaj ne morem spati. Enostavno ve ne vem, na koga naj se obrnem, koga naj
 vprašam, komu naj verjamem. Zahtevam samo eno – da me pisno obvestijo, ali so izvedli
analizo in kakšnega porekla so ekshumirani ostanki. Zdrala bom. Ne bom odnehala.
Hoem resnico, imam pravico do resnice“.
Kada Hoti iz Srebrenice, lanica Zdruenja „Matere enklav Srebrenice in epe“. ivela je v
Srebrenici s soprogom Senadom in sinom Samirom. Oba sta bila ubita v asu med 11. in 17.
 julijem 1995.
„Nikoli ni prišel, do danes... Opogumila sem se, zbrala sem mo, da se borim in da išem
pogrešane, da išem krivca. In postala sem odporna in prejokam in spet reem – vsaj da
 
30
me ni pred nikomer sram. Nihe od mojih ni bil zloinec. Hvala dragem Alahu, niso. Imam
svoje trpljenje, svoje solze, svojo boleino. A kako bo zloinec zaspal, ko se mu bodo vraale
slike? Rekla sem, njemu je teje. Dobili smo pismo iz Vlasenice, v katerem je nekdo na ta
nain opisal ivljenje, ki ga ne bi zaelela nikomur, niti tistemu sovragu, ki mi je ubil otroka“.
Sunica Anti, begunka s Kosova. ivi v Srbiji. 31. julija 1999 sta bila v vasi Koretin v obini
Kosovska Kamenica ubita njen soprog Negovan in stric Novica Ili. Pokopali so ju pripadniki
KFOR-ja na pokopališu v Kosovski Kamenici. Petnajst let si je neuspešno prizadevala dobiti
od uprave UNMIK in KFOR-ja dokument, da je bil njen soprog ubit. Šele pred nekaj meseci je
uspela dobiti mrliški list, s katerim je uredila osnovne socialne pravice za otroka in zase.
Mevludin Lupi prihaja iz Zvornika, iz druine Lupi, iz katere je bilo ubitih petnajst moških
med 1. in 7. junijem 1992. Njegov oe Ramo, stric in bratranca so bili vsi ustreljeni v Gerovi
klavnici v Karakaju v Zvorniku. Z vztrajnostjo in organiziranjem druinskih lanov, da priajo
pred preiskovalnim sodnikom v Beogradu, je Mevludin neposredno prispeval k temu, da je
Toilstvo za vojne zloine Srbije izdalo obtonico za vojnega predsednika obine Zvornik in
komandanta TO za uboj okoli sedemsto moških, zajetih 1. junija 1992 v Bijelem potoku.
„Ko se je konal sodni postopek v Beogradu, ko sem v sodbi videl ime svojega oeta in
potrdilo o njegovi smrti, sem upal, da bo vsaj tu pravinosti nekako zadošeno. Vendar
so bile obsodbe katastrofalne. lovek, ki je imel vso mo, je bil obsojen na šest let zapora.
lovek, ki je poveljeval Teritorialni obrambi in vsem enotam, ki so se tam nahajale, je bil
obsojen na petnajst let zapora. Naše trpljenje ostaja z nami, a lahko nas tolaite s svojim
soutjem, in to potrebujemo...“
Ljubiša Filipovi, begunec s Kosova, ivi v rni Gori.
„S pomojo Fonda Velike Britanije sem uspel, da so v Prizrenu zgradili deset hiš za povratnike.
Te hiše so zgrajene na starih temeljih, a se vanje ljudje še danes niso vselili. Ni svobode gibanja,
nihe jim ne zagotavlja varnosti, nimajo šole v lastnem jeziku, nimajo zaposlitve in lovek tam
ne more obstati in iveti. Moralo bi se delati na spravi, na vraanju, na trajni vrnitvi.
Verjamem, da bi predvsem in najprej moralo priti do sprave med ljudmi, šele potem je
moen povratek. Sicer in drugae nikakor.“
Marica Šeatovi iz Novske na Hrvaškem. Njen soprog Mihajlo je bil ubit 21. novembra
1991 obenem z zakoncema Išom in Sajko Raškovi in Ljubomirom Vujiem, vsi v hiši
druine Raškovi. Ubili so jih pripadniki Prve gardijske brigade „Tigri“.
„Naj vam povem, udeleila sem se vseh razprav in ta, ki je dal skozi vsa ta sodiša v kateri
koli dravi, ki so tu nastale na novo... Mislim, da samo ljudje, ki so moni, s trdno voljo,
lahko to zdrijo. Za vse te krivice, ki vam jih storijo na teh sodiših, ko ti obtoenci ali
 
31
neprimernega. Na koncu sta bila na ponovljenem sojenju oba obtoena oprošena. Tudi tisti,
ki je bil obsojen v odsotnosti [...] Sedaj je tu pravomona sodba, nisem je prebrala, v glavnem
 je sodnik na nek nain obrazloil, da je vendarle hrvaška drava odgovorna, ker so moje
starše ubili hrvaški vojaki. Pa imam tu, recimo, neko zadošenje“.
Amir Kulagli iz Srebrenice. Njegov oe Safet bil ubit 8. maja 1992 s strelom iz oroja
 v hrbet. Imel je ez šestdeset let. Bil je 100 odstotni invalid. Bil je na berglah. Imel je
polomljeni obe nogi.
„Moj oe je eden od primerov zloina brez kazni. Tu med nami
imamo dosti podobnih izkušenj – imamo ugotovitve, nimamo
priznanja, a imamo dosti zloinov brez kazni, ki bodo gotovo še dolgo
ostali v dušah vseh nas, ki smo koga izgubili. Mislil sem, da lovek
lahko umre samo enkrat, ko izgubi fizino ivljenje. Vendar nam
najdbe kosti v štirih ali petih masovnih grobnicah kaejo, da lahko
umrete tudi drugi. Razkosajo telo, potem ga raznesejo tam nekje naokoli. [...] Ne le, da so
razkosali telo, temve sledi sistematino zanikanje, da so ti ljudje sploh obstajali. To je tisto
najteje, kar vas doleti na koncu, kot - recimo, konni udarec.
Nikola Šašo, begunec iz Hrvaške. Njegova starša Ljubica in Petar sta ivela na Baniji v vasi
Ljeskovac. Mati je bila nepokretna. Ubita sta bila 5. avgusta 1995 v Dvoru na Uni. Zapustila
sta kolono beguncev in se prijavila, da ostaneta na Hrvaškem.
„Dolgo smo akali, devetnajst let, a elim vam, da najdete duševni mir, kot smo ga sedaj
našli mi. Uspeli smo pokopati svoje starše v Beogradu. Oni so dobili svoj veni dom, te
njihove kosti. Mi so s tem zadovoljni. A zdaj, ta drugi del, ki mora slediti, da se najdejo
tisti, ki so storili te zloine, to bo šele trnova pot“.
Munira Subaši, predsednica „Gibanja mater enklav Srebrenice in epe“.
„V genocidu v Srebrenici sem izgubila dvaindvajset lanov svoje oje druine in morda prek
sto širše. Lansko leto sem pokopala samo dve drobni kosti svojega sina Nermina, ki sta bili
najdeni v dveh masovnih grobnicah, petindvajset kilometrov ena od druge, In mislim, da
nisem rodila takšnega otroka, da sem ga rodila in z rokami in z nogami in z omi in z glavo
in vsem. Na alost, tako. A vendar imam nagrobnik med 6500 njegovimi tovariši, sosedi,
pri