Digitized by the Internet Archive

in 2011 with funding from

University of Toronto

http://www.archive.org/details/zgodovinasrbovhr02meli

9'-^

ZGODOVINA SRBOVHRVATOV INSLOVENCEV

II. DEL

NAPISAL

ANTON MELIK

m

! TISKOVNA ZADRUGALJUBLJANA 1920

c^

v AV P-O T t

VSE PRAVICE PRIDRANE.

TISKARNA MAKSO HROVATIN. LJUBLJANA.

1. Borba s Turki koncem XV. in tekomXVi. stoletja.

Pregled borbe s Turki. Glavni sunekturke invazije je zadel Srbe ravno ob asu no-tranje krize starosrbske drave. Z bitkama obMarici in na Kosovem je bila samostojnost srbskedrave izpodkopana in zaela se je turka nadoblastnad Srbi. Toda predno se je turka sila v srbskihzemljah popolnoma utrdila, predno je v podrobnemzag-ospodovala, pa je preteklo e dokaj asa. Kljubzaetnima velikima porazoma so se Srbi turkemuprodiranju e vedno upirali, ustavljali se turkemug-ospodstvu od stopnje do stopnje, od pokrajinedo pokrajine. Ta borba v malem, v kateri soTurki polagoma napredovali, nam kae mestomazelo razlino lice; znailno pa je, da je od leta1371 do leta 1499, ko je bila z eto poslednjasrbska dravica spremenjena v turko provinco,preteklo nad sto let. Boj srbstva s Turki pa seje nadaljeval tudi e potem, ko so Turki e ne-omejeno in neposredno gospodovali na vsem pol-otoku do Donave in Save, do rnega, Egejskegain Jadranskega morja.

Ko je s porazom na Kosovem Srbija nehalabiti glavna protiturka sila na Balkanskem polotoku.

je prela ta vlogfa na Ogrsko, ki je Turkom posvoji legi zapirala nadaljno pot. Ogrska jo jeprevzela e koncem XIV. stoletja z nikopoljskobitko ; nadaljevala jo je v XV. stoletju, ko je Tur-ija po sreno prestani notranji krizi znova zaelas krepko osvajalno politiko na severozapadnemrobu polotoka. Po padcu despotovine in Bosne seje turka sila pomaknila tik pod ogrsko mejo. Ksrei je Ogrska ravno takrat dobila v kralju MatijiKorvinu energinega moa, ki je takoreko celodrugo polovico XV. stoletja uspeno uval mejo, da, mogel misliti celo na ofenzivna podjetja.

V tej drugi dobi so Srbi radi prihajali naogrsko stran v borbo zoper Turke. Mnogotevilnisrbski izseljenci so v ogrski slubi nadaljevali bojs Turki, udeleujo se vojn v drugi polovici XV.in zaetkom XVI. stoletja. S katastrofo pri Mohauleta 1526 je Ogrska prenehala biti sredie proti-turkega odpora; ta uloga je prela sedaj nahabsburko Avstrijo. Poleg srbskih je preel tudiveji del hrvatskih zemelj v turko oblast, doimso postale ostale hi-vatske in slovenske pokrajineobmejno ozemlje, izpostavljeno neprestanim turkimnapadom. Toda turke vojne so dobile odslej drugznaaj. S tem, da so se Turki utrdili v juni inosrednji Ogrski, so srbske pokrajine prenehale bitiobmejno ozemlje. Pa se je istoasno poivilo boje-vanje ob turko-h^bsburki meji; izhodie turkihnapadov pa je postala naa Bosna, katere pomusH-manjeno plemstvo je poiljalo v hrvatsko in slovenskoozemlje neskonne tolpe na etovanje. In to etovanjeBosancev, ki ga je loiti od rednih turkih vojsk, je pri-zadelo naim krajem najve zla; proti njemu je nastalcel obrambni sistem, takoimenovana Vojna Krajina.

Ko pa je napor turke ekspanzije prekorailsvoj zenit, se je po drugem obleganju DunajaI. 1683 zaela reakcija, to je avstrijska protioFenziva,ki je imela naposled za posledico premaknitev mejenazaj na Savo in Donavo v XVIII. stoletju. Bodisiv malih, a netevilnih obmejnih borbah kakor vteh velikih vojnah so sodelovali Hrvatje, Slovenciter Srbi - izseljenci v najvejem tevilu, saj so napr. graniarji tvorili vedno jedro habsburkih et.Kolikor bolj pa so se avstrijske vojske priblievalejedru Srbije, toliko bolj intenzivno so sodelovaliSrbi v borbi zoper Turke. Takrat so Srbi upali,da si s pomojo avstrijske vojske pribore starosvobodo, si obnove staro srbsko dravo.

Med tem pa je v XVin. stoletju, zlasti v drugipolovici, prevzela Rusija vodstvo protiturke po-litike ter potegnila pri tem tudi simpatije kran-skega prebivalstva na polotoku za seboj. Medsrbskim prebivalstvom je nastalo dvoje^ sredisamostojnega odpora proti Turkom, v rni goiyin v severni Srbiji. Devetnajsto stoletje je prinesloosvoboditev veini Balkanskega polotoka, zmago-vita vojna 1. 1912 pa je prinesla naposled narodnosvobodo vsem junim delom nekdanje srbske drave,tudi onim, ki so jo izgubili s porazom na Maricileta 1371.

Turki v srbskih pokrajinah. Kakor vMali Aziji proti Bizantincem, tako so nastopaliTurki spoetka tudi proti srbskim knezom in splohvelikaem s tem, da so skuali nauvati kmetezoper plemstvo, obetajo jim socijalno svobodo.Sicer pa so v juni Srbiji srbski knezi vladali tudie po porazu ob Marici v svojih pokrajinah, pri-znavajo turko nadoblast; Turki so imeli taktiko,

da so ele po njihovi smrti kratkomalo namestili svojeupravitelje ter srbske kneevine na ta nain mirnimpotom spremenili v turke province. Dalje pa se opa-zuje pozneje pri Turkih tenja, posebno ob padcudespotovine, pobiti kolikor mogoe velik del srb-skega plemstva. Turka oblast je stremela za tem^iztrebiti ugledneje kristjane v deelah, ki so si jihpodvrgli. Vsled tega opazujemo n. pr. v despotovinizanimivo dejstvo, da so se izseljevali na Ogrskoravno ugledneji, bogateji Srbi, kajti ti so najvetrpeli vsled propada srbske drave. Kar jih jeostalo po turki osvojitvi, so porabili prvo priliko,da so se izselili na Ogrsko, hote se s tem izognitigotovi pogubi. In ti srbski velikai so radi jemalis seboj druine svojih kmetskih podlonikov terjih naseljevali na posestvih na Ogrskem, ki so jihdobili v dar od ogrskih kraljev.

Nije socijalne plasti, kmetsko prebivalstvo^potemtakem izgube lastne dravnosti ni obutilotako teko, kakor gospodujoi sloji. Spremenilaje takoreko samo gospodarje, dasiravno sevedao obetani socijalni svobodi ni moglo biti govora,kajti turki velikai -spahije so kmalu stopili namesto domaih plemiev.

Glavna opora turki oblasti v balkanskih de-elah pa je bila kolonizacija. V osrednji Mali Azijise je bilo tevilo turkega prebivalstva tako po-mnoilo, da je bilo na razpolago mnogo ivlja zaizseljevanje. Tako so se koj koncem XIV. in tekomXV. stoletja naselile na polotoku velike mnoiceTurkov. Najpreje in najmoneje so Turki poseliliTracijo, pozneje pa tudi vzhodni pas Bolgarije,,zlasti med Donavo in rnim morjem, kjer se jebilo prebivalstvo vsled tatarskih napadov XIII. do

XIV. stoletja mono razredilo. Pas turkih naselbinje segal ob morju od Tracije proti Solunu in po-zneje tudi dalje proti Tesaliji ter proti Skoplju.Pri teh spremembah je od balkanskih narodovnajve ozemlja izgubilo grko prebivalstvo, doimso se Slovani, zlasti Srbi, bolje drali, za kar paje iskati razlago tudi v okolnosti, da se Turki vgoratem ozemlju niso naseljevali. V vsej notranjostipolotoka, torej tudi na srbskem ozemlju, so seTurki naseljevali le po mestih in gradovih, kjerso se najpreje ustanovili kot vojake posadke,posebno ob cestah proti Belgradu in proti Bosni.Kjerkoli lei med Slovani ali Albanci kaka izoliranaturka naselbina, se nahajajo v bliini brez dvomarazvaline kake utrdbe, ki je imela v dobi osvojitvevojaki pomen. Turko prebivalstvo v Evropi jev kratkem tako naraslo, da so po 1. 1402 sestojalemone vojske e iz samih evropskih Turkov. STurki vred pa so prili v junoslovanske deeletudi cigani, ali kakor so jih tudi imenovali Egip-ani", ki dotlej na polotoku niso bili znani.

Treba je povdariti, da Turkov iz dobe osvo-jitve Balkanskega polotoka nikakor ni primerjati sTurki, kakor se nam kaejo v moderni dobi. Biliso marve mlado, svee ljudstvo, ki je imelo dobrodravno organizacijo in prvovrstno vojsko; zlasti jebila njih lahka konjenica vedno kos manj okretnimsrbskim jezdecem. Kljub temu, da so bili e napolnomadi, so se bili vendarle navzeli e marsikaterihkulturnih vplivov islamskega kroga. Zapadnoevrop-ski potniki, ki so v XV. stoletju imeli opraviti naBalkanu, hvalijo strog red in disciplino turke vojske,zmerno ivljenje Turkov, zlasti pa obno varnost, ure-jenost in pravinost, ki so vladale v njihovi dravi.

Dasiravno je vladalo v srbskih deelah tudiza asa turkega osvajanja e vedno razmeromaprecejno blagostanje in je bila gostota prebival-stva prejkoslej velika, se je vendar poloaj kmet-skega prebivalstva v tej dobi slabal. V pokrajinah,ki so se nahajale v boju s Turki, ob meji, sopovzroali veliko kodo turki napadi, ki so po-vzroali pustoenje, plenjenje in odvajanje ljudi vsunost. Po drugi strani pa so postajala davnabremena vedno teja, zakaj v obrambo deele sozahtevali srbski velikai vedno vejih rtev odprebivalstva. Ko pa so se Turki polastili deele,so v glavnem pustili stare uredbe nespremenjene,zamenili so takoreko le gospodarje. Vrh tega seje turko gospodstvo ustalilo ele polagoma, stop-njo za stopnjo.

Poloaj srbskega prebivalstva pa se je kmaluposlabal. Davki so postajali veji, krivino posto-panje pogosteje in kranska raja ni ve nalapri turkih oblastnikih tiste pravine zaite, kakorv prvi dobi. Zato se je jela veati odpornost srb-stva napram Turkom ; kazala se je v bojih in zlastiv neprestanem izseljevanju iz turkega ozemlja.Kakor pa se Turki niso polastili deele povsodna enak nain, tako se tudi razmerje srbskegaivlja do Turkov ni razvijalo povsod enako; med-sebojna mrrija je bila v nekaterih pokrajinah vejain vsled tega tudi izseljevanje obutneje.

Izseljevanje srbskega prebivalstva iz starihpokrajin proti severu in zapadu se je zaelo isto-asno, kakor se je teie srbske drave predTurki umikalo z juga na Moravo in k Donavi.Pred vsem so pred turkim gospodstvom bealeplemike rodbine in sicer e v dobi kosovske bitke.

Selile so se najprej iz junih pokrajin v severnedele, nato pa so se zatekale najbolj na Ogrsko.Tako sta stopila v ogrsko kraljevsko slubo Andrejin Dmitrij, sina kralja Vukaina, torej brata ,,kra-Ijevia Marka" ; Dmitrij je bil okrog leta 1407veliki upan aradske upanije. Mnogi velikai inpokrajinski vladarji so se napotili tudi po zapadno-evropskih dravah, priakujo odtod pomoi zoperTurke in upajo, da dobe s pomojo zapada zopetsvoja posestva, svoje dravice. Bilo pa je tudi"takih, ki so sprejeli islam ter se popolnoma ispri-jaznili z osvojitelji ; tako so storili na primerlani hercegovske in zetske dinastije. O islamizi-ranju bosanskega plemstva bo pozneje natannejegovor.

Preseljevanje na Ogrsko se je vrilo v vednovejem obsegu, odkar so dobili despoti, zlastitefan Lazarevi in Jurij Brankovi, na junemOgrskem velika posestva, ki so jim jih podariliogrski kralji. Na teh posestvih so despoti naselje-vali srbske begunce, po veini kmetske druine.Srbski izseljenci so se tekom prve polovice XV.stoletja naseljevali v vedno vejem tevilu onstransrbskih meja, ob Donavi, Tisi in Moriu, po Sremu,Slavoniji in Hrvatski. Izseljevanje so mono po-speevale tudi kune bolezni, slabe letine in lakota,pod katerimi je trpel polotok. Begunci so iskalizavetja tudi v dalmatinskih mestih in sploh nabeneanskem ozemlju. Mnogo Srbo- Hrvatov terAlbancev se je umaknilo celo ez morje ter senaselilo v juni Italiji, o emer priajo e danestamkajnje albanske in slovanske kolonije. Izselje-vanje je naraalo po padcu Smedereva; Srbi sovstopali v ogrsko vojsko ter tvorili v nji velike

oddelke kot peci, konjiki in celo kot posadke nabojnih ladjah na Donavi.

Obnovitev despotovine na Ogrskem.(14711537.) Po padcu despotovine in Bosne jepostajala turka nevarnost za Ogrsko vedno oit-neja. Kralj Matija Korvin je vsled tega v pravil-nem razumevanj;u poloaja skrbel, da obdri junoobreje Donave in Save, zato je ustanovil v se-verni Bosni banata Jajce in Srebrnik. Odslej so

"se Srbi do katastrofe pri Mohau borili na straniOgrov zoper Turke. Kako si je Matija skual do-biti trdnih tal v Bosni s tem, da je Nikolo Ilokegaoklical za bosanskega kralja, o tem je bil govorv prvem .delu (str. 206). Srbe iz despotovine jepridobil zase, ker je podaril mnogim srbskim ve-likaem velika posestva na ogrskih tleh. Hote sipridobiti v srbskih beguncih mejne obrambe protineprestanim turkim napadom na juno Ogrsko,je oklical vnuka Jurija Brankovica, Vuka Bran-ko v i a G r g u r o v i C a , sina oslepljenega Grgurja,za srbskega despota, mu podaril Slankamenin Berkasovo ter mnoga druga posestva (1471) inmu izroil poveljstvo nad vsemi Srbi v ogrski slubi.

Tako je bila obnovljena despotovina na ogr-skih tleh. Vuk Brankovi (14711485) se je bilodlikoval po svojem junatvu, zato ga je narodimenoval Zmaja" ali zmaj- despota". V vednovejih trumah so se zbirali Srbi okrog njega, za-upajo nanj kot na potomca starih svojih vladar-jev. Odslej boji v obmejnem ozemlju niso nikdarprenehali. Turki so pohajali na roparske pohodeez Savo in Donavo g-loboko v ogrsko niino

;

madarsko prebivalstva je bealo pred njimi, iz-seljujo se od Dolenje Tise in Donave na sever.

Mnogi kraji so vsled tega ostali napol prazni inpusti; vanje so se doseljevali Srbi z juga. Da bilaje prehajali ez Savo, ^ so si Turki ustanovilitrdnjavo Zaslon (danes Sabac) ; leta 1476 pa stakralj Matija in despot Vuk mesto zavzela. Odslejje Vuk s svojimi bojevitimi etami udarjal daleproti jugu v zasunjene pokrajine, 1. 1479 zavzel,oplenil in pogal Sarajevo, 1. 1481 pa storil enakos Kruevcem. V teh in mnogih manjih pohodihso Vukove ete na vso mo pustoile in plenilepo turki deeli ; vsakokrat pa so pripeljale s sebojnetete tisoe srbskega prebivalstva z orodjem,vozovi in druinami ter jih naselile po novi despo-tovini june Ogrske. Samo v letih 14791483 seje preselilo iz Bosne in Srbije do 200.000 ljudi vjuno Ogrsko. Kralj Matija je zelo rad naseljevalSrbe ob juni meji, ker so mu bili gotovo najboljaobramba deele proti Turkom. Zato pa jim jedajal vsakovrstne gospodarske in verske privilegije,tako da so vivali veje svoboine kakor madarskoprebivalstvo. Despot in ostali srbski velikai paso mu s svojimi^ boja vajenimi etami pomagalitudi v bojih na ekem, kakor tudi v vojski zoperFriderika Habsburkega. Vseh teh bojev so seSrbi udeleevali s posebno vnemo, ker so e vednoupali, da bo mogoe z ogrsko pomojo osvoboditiSrbijo ter obnoviti despotovino v vsem nekdanjemobsegu.

Po Vukovi smrti je Matija despotsko astpodelil drugemu Brankoviu in sicer Juriju, sinuoslepljenega tefana Brankovia. Despot Jurij(14861496) je enako kakor prednik dobil mnogaposestva na ogrski in hrvatski zemlji; ko pa jevstopil v samostan, mu je sledil kot despot brat

Jovan (14961502), zadnji moki iz rodu Bran-kovicev. Kakor doslej, je trajala tudi za njeganeprestana srdita borba ob meji ; njegov cilj paje bil pred vsem, obnoviti zopet Srbijo v staremobsegu. Toda po zmagovitih drznih napadih vturko srbsko ozemlje je vsled prenaporov e vkratkem umrl brez mokih potomcev. Kralj Vladi-slav mu je imenoval za naslednika mogonegahrvatskega vehkaa Ivana ali Ivania Berisla-v(i)a (15041514), ki je stoloval, kakor njegovipredniki, v Kupinikuv Sremu. Pozneje je bilimenovan tudi za bana v jajcu." Za njim je postalsrbski despot njegov sin tefan Berislav(ic)(15151535).

Turko napredovanje za sultana Su-lejmana (15201566) v zvezi z notranjimizmedami na Ogrskem in Hrvatskem. Ka-kor je Ogrska za naslednikov kralja Matije, Vla-dislava 11. in Ludovika 11. hitro propadala, tako jedosegla istoasno Turija viek svoje moi, ko jije zavladal eden najslavnejih vladarjev, sultanSulejman (15201566). Ta energini vladar jekoj zael odloilno ofenzivo proti Ogrski, zavzelleta 1521 Sabac in Belgrad ter udaril ez Savo.L. 1526 je sledila katastrofa pri Mohau, pri katerije sultan zavzel, dasi topot le zaasno, Budim invelik del Ogrske, ki je ostala brez kralja.

Bitka pri Mohau ni vana le zaradi porazasamega, temve zlasti zaradi okolnosti, da se jepo smrti kralja Ludovika 11. , ki je poginil na

*^ Nezgodovlnska osebnost je glasom Jireka in Ivicadespot tefan Stiljanovic {"]' 1516), ki ga navajajo nekatereknjige.

10

begu, vnela dolgotrajna borba za ogrski prestolmed dvema strankama. Ko so Turki odli iz Ogr-ske, je ena stranka v Stolnem Belemgradu izvolilain okronala za kralja najmogonejega domaegavelikaa Ivana Zapoljskega (15261540), do-im je druga manja stranka malo nato izvolilav Pounu Ferdinanda Avstrijskega (152j5

1564) za vladarja; slednjega so si tudi Cehiizbrali za kralja. Ker nobena od nasprotujoih sistrank ni hotela odjenjati, je ta srdita in trdo-vratna borba popolnoma upropastila dravo. Ka-tastrofa pri Mohau pomeni neposredno udarectudi srbstvu, kajti z njo je bila takoreko unienanada pri Srbih, posebno pri ogrskih izseljencih,da bo mogoe s pomojo Ogrske osvoboditi Srbijo.

Tudi Srbi in Hrvati so se razcepili na pri-stae Ferdinandove in Zapoljeve. Na Hrvatskemse je v Cetinu sestal poseben sabor, ki je 1. 1527Ferdinanda izvolil za kralja. Slavonski velikai paso se postavili na stran Zapoljskega, izvolivi gana posebnem saboru za kralja. V bojih, ki so sezaeli, so sodelovali tudi Srbi, katerih en del jepotegnil s Ferdinandom, drugi z Ivanom.

Takrat se je pojavil med junoogrskimi Srbinenavaden mo, Jovan, ki so ga Srbi imenovalicarja; bila je vera, da je potomec grkih ce-sarjev, doim je drug glas trdil, da je iz rodovinestarih srbskih despotov. Madari so ga nazivaliCrni mo". Ta drzni vojskovodja je smatral zasvoje poslanstvo, da osvobodi ne le Bako inBanat turkih posadk, marve da sploh preeneTurke iz Evrope. Zbral je v okt. 1. 1526 okrogsebe velike mnoice srbskih et in ustanovil svojooblast najpreje v severnem delu Bake in Banata,.

It;

stolujo spoetka v Subotici, nato v Seg-edinu.S svojo izredno veliko vojsko je car Jovan pre-gnal Turke iz imenovanih pokrajin, nastopal paje tudi Lioper madarske velikae, katerih zemljoje razdeljeval med Srbe. Teg-a moa je pridobilFerdinand zase; toda v bojih, ki so se nato raz-vili med njim. in pristaem Zapoljskega, je posrditi borbi car Jovan" v juliju 1527 padel. Nje-gove ete so se razkropile; mnogo jih je presto-pilo v Ferdinandovo vojsko.

Ferdinand je pridobil zase tudi despota te-fana Berislavia, ki je v Slavoniji Turke potiskalnazaj. Tedaj je Ivan Zapoljski imenoval znameni-tega srbskega vojskovodjo Radia Boia (1527do 1528) za despota. Ta stari junak pa je umrl ev kratkem. V tem je Ferdinand z monimi silamiudaril na Ogrsko in premagal Zapoljo, ki je moralslednji zbeati na Poljsko. Toda istoasno so najugu Turki dosegli nove vane uspehe; zavzeli soJajce in Banjaluko v Bosni ter Liko in Krbavov Hrvatski (1528). Tedaj je premagani Ivan Za-poljski sklenil zvezo s sultanom. Turki so vnoviprili na Ogrsko, postavili Zapoljskega za kraljain 1. 1529 celo oblegali Dunaj, dasi zaman. L. 1532se je sultan z novo vojsko napotil proti Dunaju,toda hrabri hrvatski vojskovodja Nikola Jurii(tedaj kranjski deelni glavar) ga je z malote-vilnimi etami zadral v zapadnoogrski trdnjaviKiseg, odkoder so se Turki naposled vrnili vTurijo, oplenivi spotoma dodobra severovzhodneslovenske in hrvatske pokrajine. V neprestanihobmejnih bojih pa so Turki v malem stalno na-predovali; 1. 1537 so zavzeli vano Poego v Sla-voniji in Klis v Dalmaciji. S tem je ostala vsa

12

juna Hrvatska (danes severna Dalmacija) v tur-kih rokah.

Despot tefan Berislavic se je med temi bojizameril Ferdinandu, ki ga je dal ujeti. Despotupa se je posreilo uiti. Podal se je k sultanu Su-lejmanu, ki g-a je radostno sprejel ter mu pre-pustil vsa njeg-ova posestva v Slavoniji (1529).tefan je 1. 1535 padel v nekem boju z bosan-skim beg-om. Ko je Ferdinand po padcu Poegein Klisa sklenil Slavonijo zopet iztrgati Turkom,,je imenoval za srbskega despota Pavla Bakica,izkuenega poveljnika srbskih et v Ferdinandovivojski (1537), z eljo, da bi se vsi Srbi zbralipod njegovo zastavo. V Koprivnici na Hrvatskemse je zbrala tevilna vojska, sestojea iz et iz,avstrijskih, zlasti slovenskih deel, pa tudi iz eke,in Hrvatske. Za poveljnika je Ferdinand imenovalgenerala Ivana Kacijanarja, kranjskega velikaa,ki se je bil odlikoval e v netevilnih bojih s-Turki. Cilj temu vojnemu podjetju je bila osvo-jitev Oseka in vzhodne Slavonije. Toda pohod,ki je bil slabo pripravljen, se je priel jesenskias 1. 1527; ^deevno vreme, pomanjkanje hranein kune bolezni so kmalu oslabile sicer te-vilno Kacijanarjevo vojsko. Napad na dobro za-varovani Osek se je izjalovil in vojska se je za-ela pomikati nazaj. Umikanje pa se kmalu spre-menilo v obupen beg, v katerem so poveljniki sKacijanarjem vred izgubili glave ter kratkomalosramotno pobegnili, prepustivi ete nesreni usodi.Pavel Baki, ki ni hotel beati, je padel v bojusrbskih konjikov z janiarji. Ostanek Kacijanar-jevih et so Turki pri Gorjanu (v bliini Djakova)popolnoma uniili.

13

Kacijanarjevo podjetje se je tedaj konalo spopolnim porazom. Ferdinand ga je postavil predsodie, posreilo pa se mu je uiti na Hrvatsko,kjer si je pridobil med plemstvom mnogo pristaev.Ferdinand je razpisal nagrado za onega, ki bimu ga privedel ivega ali mrtvega. Kacijanar jebil zael e pogajanje s Turki; Nikolaj Zrinjskipa ga je dal v Kostanjici usmrtiti (1539).

Pod vtisom slavonskega poraza se je slednjiFerdinand vendarle poravnal z Zapoljo ter sklenilz njim mir v Velikem Varadinu 1. 1538, po kate-rem je Zapolja obdral vzhodni del Ogrske, kiga je imel v oblasti, proti obljubi, da po njegovismrti pripade Ferdinandu. Toda ko je dve letinato res umrl, so njegovi pristai kljub temu okli-cali njegovega nedoletnega sina Ivana Sigmundaza ogrskega kralja. Zopet se je Ferdinand s siloposkusil polastiti Ogrske, njegov napad pa jeimel za posledico nov sultanov pohod. Sulejmanje 1. 1541 v Budimu proglasil osrednjo Ogrskomed Tiso in Blatnim jezerom, Budimom in Savo,za turki paaluk. Zatije in Erdeljsko je izroilIvanu Sigmundu v upravo, laste si protektoratnad tem odslej posebnim politinim teritorijem.Ostanek Ogrske in Hrvatske na severozapadu jeostal Ferdinandu. Turki pa so mu v naslednjihlel^h vzeli e znatne obmejne predele, tako naHrvatskem Pakrac, Virovitico, Cazmo in Kosta-njico. Na podlagi priznanja tega stanja je prilomed Ferdinandom in Turki do premirja.

Vsled navedenih turkih uspehov je Srbijanehala biti obmejna pokrajina, lee odslej v osred-njem delu turke oblasti. S tem je bilo unienoupanje Srbov, z ogrsko pomojo obnoviti Srbijo.

14

Pavel Bakic je bil poslednji srbski vojskovodja,ki je imel naslov despota. Ko je L 1562 tudiBanat ostal v turkih rokah, se je ves srbski svetnahajal v turki oblasti, od hrvatske zemlje pa seje ie ozek pas na severozapadu nahajal v habs-burki posesti, doim so ob morskem pasu hrvat-ske in srbske zemlje gospodovali Beneani.

L. 1566 je sultan Sulejman zael novo vojskozoper Habsburane. Dvignil se je z velikanskovojsko ter prekorail Dravo pri Oseku, hote uda-riti na Dunaj. Takrat je zapovedoval mestu intrdnjavi S i getu na levem bregu Drave hrvatskivelika Ni ko I a Zrinjski, ki je bil vsled svojihpogostnih napadov na turko ozemlje Ogrske priOsmanih v slabem spominu. Sulejman krene zveino vojske pod Siget, hote Zrinjskega kazno-vati. Zrinjski je imel le majhno posadko, sestojeopo veini iz Hrvatov, vendar je z njo razmeromadolgo odbijal napade sovranikov, ki so imeli iz-vrstno artiljerijo in obilne priprave za izpodkopa-vanje obzidja. Po junaki obrambi, ki je razirilanjegovo slavo po celi Evropi, pa je slednji uvidel,da se ne more ve ustavljati premoi. Ker se pani hotel udati, je napravil slednji z ostankomjunakih branilcev izpad iz trdnjave ter v srditiborbi junako padel s svojimi tovarii. Toda tridni pred padcem Sigeta je v taboru pred trdnjavoumrl petinsedemdesetletni sultan Sulejman; vendarje veliki vezir Mehmed-paa Sokolovi, znamenitipomuslimanjeni Srb, vojski zamolal njegovo smrtdo osvojitve Sigeta. Nato se je turka vojska vrnilav Turijo.

V tej dobi se je v zapadni Evropi vekratpojavilo stremljenje, dvigniti se na odloilni boj

15

zoper Turke ter jih pognati iz Evrope. Poleg-panije so se zlasti papei trudili, da bi pridobilivladarje za boj zoper Osmane, pri emer so ra-unali tudi s splonim uporom kranskega prebi-valstva na Balkanu. Toda prilo ni do nikakrnegapodjetja, edinole ob priliki turkega napada nabeneanski Ciper je prilo do zveze med papeem,panskim kraljem Filipom II., Benetkami in Genovoproti Turiji. Oboroili so mono brodovje, s ka-terim je znameniti don Juan J' Austria 1. 1571 priLepantu premagal in uniil turko ladjevje. Turkamo na morju je bila s tem sicer uniena, drugegapomena pa ta kranska zmaga ni imela, za osvo-boditev Balkancev pa celo nikakrnega. Balkanskaraja je bila navezana edinole nase.

Razmere v Bosni. Med evropskimi tur-kimi provincami je igrala Bosna skoro najva-nejo vlogo. Tu se je mogla turka oblast natrd-neje ukoreniniti.

Prej je bil govor o tem, da so se po vsehsrbskih zemljah dogajali sluaji, da so lani naj-vijega plemstva prestopili k islamu. Ta korak jimje odprl dostop do vseh odlinejih mest v dravi,do mest, ki so bila privilegij gospodujoega na~roda. Ravno v tem je bila najveja asimilativnasila osmanske drave : v tej veliki dravi, ki se jenahajala neprestano v akciji, se je mogel vsakdo,,ki je upotrebil potrebno zmonost, povzpeti donajvijih mest, ki so mu nudila ast in vsakovrst-nega bogastva. Ni uda, da je bilo povsod netetotakih, ki jih je zmikalo v Carigrad in ki so zapustilivero svojih prednikov ter napravili v dravni slubisijajni napredek. Bodisi Albanci, Grki ali Slovani,vsi so dajali turki dravi celo najimenitneje dr-

16

avne dostojanstvenike ; vzprio razsenosti srb-skega ter hrvatskega ozemlja jih je bilo zlasti izteh pokrajin na stotine. Gotovo je znailno, da jebilo v dobi od 15. do 18. stoletja samo iz Bosnein sosednih hrvatskih krajev ni manj ko 18 veli-kih vezirjev! Pri tem pa so se nahajali ti dosto-janstveniki mnogokrat s lani svoje rodovine, kiso ostali zvesti kranstvu, v stalni zvezi ter sojim z mnogoim poniagali ali jih celo . poklicali ksebi. Vzprio tega nam je razumljivo, da je igralslovanski ali bolje srbsko - hrvatski jezik v prvidobi veliko vlogo v Carigradu. Znano je, da seje moglo odposlanstvo Ferdinanda I. leta 1530 vCarigradu sporazumeti le v tem jeziku. Prav takoje tudi v janiarski vojski slovanski jezik bil naj-pogostneje obevalni jezik vojatva. Poroa se, daje govoril Sulejman s astniki svoje vojske, ki sobili preteno iz Bosne, Srbije in Bolgarske, v slo-vanskem jeziku.

Prav posebne razmere pa so bile v Bosni.Tu je v predturki dobi plemstvo dobilo takoizredno mo, kakor nikjer drugod v jugoslovanskihdeelah. Bilo pa je, kakor povsod, samopano, upi-rajo se vsakrni moneji centralni oblasti, povrhpa e razprto v hudih verskih bojih. Poroa se,kako so Turki, pridobivajo si v deeli vednoveji vpliv, velikae radi uvali drugega protidrugemu, da so jih na ta nain laje drugega zadrugim uniili

;poroa se tudi, kako so uvali

podlone kmete zoper plemstvo. Dasi Turki nisonikjer kristjanov silili sprejeti islam, vendar se jeravno v Bosni plemstvo v zelo velikem obseguislamiziralo. Bosanski velikai so prestopali v islam,da si zasigurajo ne le dostop do vijih mest v

17

Carigradu, temve predvsem tudi, da si omog-oijotrajno ohranitev dotedanje oblasti doma, bodisi vpolitinem ali upravnem, kakor v gospodarsko-socijalnem oziru. In ker je bila veina bosanskegaplemstva bogomilska, je z islamiziranjem gospodebogomilstvo kmalu popolnoma izginilo. Na ta nainje bosansko plemstvo, kar se ga ni izselilo alipoginilo v bojih, ostalo na svojih posestvih; na-mesto naslova knez ali vlastelin je zagospodovaloime beg.

Poleg tega pa je v Bosni, kakor seveda tudipo ostalih srbskih zemljah ter v Turiji sploh,sultan podeljeval posestva v nekak fevd. Todadoim je po Evropi fevd mogel dobiti samo lovekplemenitega stanu, se je v Turiji podeljeval vsa-komur, ki je izkazal v vojski primerno vojakousposobljenost in hrabrost, brez ozira na pokolenje.Ker kristjani niso mogli biti turki vojaki, je raz-vidno, da je bila monost, dobiti po tej poti po-sestvo in bogastvo tudi za kristjane priprostegarodu velika vaba, premeniti vero.

Tako je prav v kratki dobi v Bosni domaipomuslimanjeni ivelj postal v polnem obsegu go-spodar vseh dravnih upravnih, vojakih in sodnihkakor tudi sveenikih mest. Radi svojih vojnihvrlin je bil v dravi na izredno dobrem glasu.Bosanci so vneto stali na bosanskih mejah, eve napadali so neprestano sosedne kranskedeele, Dalmacijo, hrvatske, slovenske in ogrskepokrajine v svrho plenjenja in nabiranja sunikov.Seveda pa so zato pogosto tudi na svojem ozemljuutili osvetne vpade .uskokov ter et iz hrvatskega,slovenskega in ostalega habsburkega ozemlja. Obbosanski meji borba ni nikdar ponehala. Privile-

18

g-irano, partikularistino stalie pa so si znaliBosanci ohraniti tudi napram Carigradu do koncaturkega gfospodstva, prav tako, kakor nekdaj na-pram domaim bosanskim kraljem.

Uskoki. Doim se je v Bosni velik delnaeg-a prebivalstva udal islamu, pa je istoasnodrug- del prebivalstva kazal tem vejo odpornostnasproti Turkom. Bilo jih je premnogo, ki se ni-kakor niso hoteli sprijazniti s turkim gospodstvom;raje so zapustili svojo domaijo in se umakniliizpod turke oblasti ez mejo na Hrvatsko, Ogrsko,pa tudi dalje v slovenske pokrajine, Istro, Kranjskoin tajersko. tevilo teh beguncev, ki so zaeliprihajati e v XV. stoletju, je posebno narastlotekom XVI. stoletja. Ker so bili izredno dobrivojaki, drzni, hrabri in junaki brez primere, sojih habsburki generali radi sprejemali v vojakoslubo, podeljujo njihovim druinam nova do-movalia. To pa je privabljalo vedno nove trumeiz Bosne in Hercegovine ter sosednih delov Srbijepreko meje. Prihajalo jih je na tisoe, z druinami,redami ter premakljivim imetjem. Imenovali sojih u skoke (od uskoiti) pa tudi Vlahe, Morlake(t. j. Mavrovlahi) ; po Slavoniji je bil za nje obi-ajneji naziv prebegi ali pribegi. Naseljevali sojih povsod od bosanski meji, zlasti vano njihovosredie je postal utrjeni Klis. Ko pa je ta trdnjava1. 1537 padla v turke roke, se je glavna etaUskokov umaknila v Senj ob morju. Ko so tekomXVI. stoletja Turki vedno bolj napredovali, so seUskoki umikali vedno bolj proti severozapadu,hkrati pa so e vedno prihajale nove trume izturkega ozemlja. Vse hrvatsko-slavonsko obmejnoozemlje je imelo v svojih posadkah preteno us-

1.9

koke, ki so bili radi zakletega sovratva do Tur-kov kot obmejni straarji posebno porabni. Nase-ljevali pa so se tudi dalje proti severozapadu, poGorjancih na kranjskojhrvatski meji (Zumberk,Marindol), po Istri, na tajerskem v okolici Ptujain Maribora, pa tudi med ogrskimi Slovenci indalje proti severu med Rabo in Donavo. Bosanskiin hercegovski uskoki so bili deloma pravoslavni,deloma katoliani.

Vsled izseljevanja se je prebivalstvo na mnogihkrajih Bosne zelo zredilo. Ravno tako je tudimnogo hrvatskega prebivalstva bealo iz onihdelov Hrvatske in Slavonije, ki so si jih osvojiliTurki. V take zapuene pokrajine so Turki radinaseljevali srbsko prebivalstvo iz junejih in vz-hodnejih predelov. To so delali po eni straniradi tega, da so si v zapuenih krajih pridobilizopet poljedelcev na spahijskih posestvih, po drugistrani da so imeli v Srbih tudi obmejne straarje,znane pod imenov martolozi.

Zaetek Vojne krajine in obmejniboji z Bosanci. V XVI. stoletje spada tudizaetek Vojne krajine, to je posebne vojakeobrambne organizacije v obmejnem habsburkemozemlju vzdol turke meje. Vojna krajina je vsvojem postanku in ves as svojega dolgotrajnegaobstoja najoje zvezana z uskoki, tako da si jebrez teh srbsko-bosanskih beguncev sploh nitipredstavljati ne moremo.

Potreba za ojaitev posadk ob meji se jepokazala zlasti v prvi polovici XVI. stoletja,ko je turka napadalna sila silno oivela. Naj-huja pa niso bila velika vojna podjetja glavneturke armade, marve neprestani mali turki na-

20

vali, pohodi, izvreni po veini le s par tiso mobrojeimi etami. Izhodie teh neprestanih napa-dov je bila Bosna; usipaH so se v hrvatsko inslavonsko ozemlje in preko njega dalje v Istro,Kranjsko, Goriko, Koroko in tajersko. Prirejalipa so jih bosanski oblastniki z bojevitim pomusli-manjenim plemstvom.

Obrambi meje so morali posveati hrvatskivelikai vedno ve pozornosti, pri emer so nalivejo oporo s strani avstrijskih deel. NadvojvodaFerdinand se je brigal e za ivljenja Ludovika II.za ojaenje posadk v hrvatskih obmejnih mestih;ko pa so ga hrvatski velikai izvolili tudi zahrvatsko-ogrskega kralja, je postala obramba junemeje vedno veja potreba. Njegovi poveljniki sozaeli najemati uskoke v vojako slubo ter jihnameati na ogroenih utrjenih obmejnih tokah.Uskoki vojaki, ki so jih kmalu splono imenovaligraniarje, so dobili v posest zemljia, na kate-rih so se naselile njihove druine: zagotovili sojim kot pravoslavnim versko svobodo in gospo-darsko prostost, to je oproenje od tlake in de-setine, zato pa so se obvezali v trajno vojakoslubo. Na mnogih krajih, kakor na primer vSenju, kjer nerodovitni kraki svet ali druge okol-nosti niso dovoljevale, da bi se uskoki preivljalina lastnem zemljiu, so dobivali od habsburkegavladarja stalno meseno plao. Ker pa je taobljubljena plaa vzprio slabega finannega sta-nja Habsburanov navadno izostajala, so biliuskoki le prepogosto prisiljeni, pomagati si nalastno pest. Tako so se zaeli tudi z uskokestrani napadi na turko ozemlje, v turko Hrvat-sko, Bosno in turko Dalmacijo; na teh napadih

21

se je ropalo, plenilo ivino in imetje, poigalo inubijalo. Ker so postali uskoki kmalu tudi izrednospretni mornarji, so hodili po plen tudi po morskipoti; pozneje, ko se je zaelo veliko nasprotjemed njimi in Beneani, so zaeli napadati tuditrgovske ladje Beneanom.

Poleg Uskokov, ki so se nahajali pod vod-stvom lastnih vojvod, so bili razmeeni po Vojnikrajini tudi oddelki domaih hrvatskih velikaev,dalje habsburki nemki najemniki ter ete iz slo-venskih pokrajin. Za vzdrevanje so prispevaliglavna sredstva stanovi notranjeavstrijskih deel.Velikai iz slovenskih deel so poveini opravljalitudi najvija poveljnika in sploh astnika mestav graniarski vojski. Dalje pa opazujemo tudi pojav,da so se mnogi hrvatski velikai pred vedno boljnapredujoim turkim osvajanjem umikali protiseverozapadu. Stopajo v slubo avstrijskih nad-vojvod so si pridobivali posestva po slovenskih po-krajinah in opravljali so pogostem tudi visoka mestav teh deelah. Tako je enak poloaj v mnogoteremoziru druil in enail slovenske in hrvatske deele.

Vojna krajina, ki spoetka ni tvorila poseb-nega teritorija, se je vedno bolj oddaljevala odostale Hrvatske. Notranjeavstrijski general, ki jije zapovedoval, je dobil v drugi polovici XVI.stoletja v vojakem oziru nadoblast celo nad ba-nom in hrvatskim saborom. Okrog polovice XVI.stoletja sta se e razlikovali dve krajini: slavon-ska med Dravo in Kolpo ter hrvatska medKolpo in morjem.

Med poveljniki Vojne krajine je bil za IvanomUngnadom znamenit zlasti Ivan Lenkovi (1547 do

22

1569), ki je imel za nje enotno organizacijo velikezasluge. Sledil mu je kot poveljnik njegov uenecHerbart Turjaki, ki je bil obenem kranjskideelni glavar. Ko pa je bosanski Ferhad-paaudaril na Bihac na Oni, ki je kljuboval turkimnapadom, dasi popolnoma loen od ostale Hrvatske,mu je el Herbart Turjaki z majhnimi silami napomo, Ferhad pa ga je v bitki pri Budakempremagal (1575); Herbart sam je v boju padel.

Istega leta je po Maksimiljanovi ^smrti, kakorv Avstriji nad in pod Anio ter na ekem, tudina Ogrskem in Hrvatskem zavladal njegov sinRudolf (15761608). Bil je duevno nenormalenin se za vladarske posle skoro da ni brigal, ivezaprt v svojih Hradanih. Vojake posle v Ogrskiin Hrvatski je prepustil nadvojvodi Karlu, gospo-darju Notranje Avstrije (1578).

Hrvatska meja je bila v tej dobi tako slabooskrbovana s potrebnim vojatvom, da so Turkie vedno napredovali in da je dobila Hrvatskaza Rudolfa sploh najmanji obseg. Obsegala je lemajhen kos zemlje med morjem, kranjsko-tajerskomejo, Dravo, Djurdjevcem ter Cazmo in Savo malopod Siskom in pa Kolpo in Kapelo planino. Dabi se turko napredovanje ustavilo, je nadvojvodaKari obrnil najvejo pozornost Vojni krajini, kjerse je zaelo ivahno gibanje.

Ker pa nadvojvoda v vojski, ki jo je zaelkoj spoetka zoper bosanske Turke, ni imel sree,se je obrambna rta pomaknila od Une na Kolpo,le Bihac je osamljen e kljuboval Turkom. V svrholaje obrambe je kazalo postaviti novo trdnjavo,ki se je res 1. 1579 zaela graditi ob stoju Ko-

23

rane in Kolpe. Nadvojvodi Karlu na ast so joimenovali Karlovec. Nova trdnjava je postala sedekrajikega generala, kakor je bil Varadin sedepoveljnika slavonske Krajine.

Razmere v vojaki Krajini pa se nikakor nisohotele m-editi. Boji s Turki so se seveda nadalje-vali neprestano, v vejih in manjih bojnih pohodihin bitkah so se nasprotniki nadlegovali drug dru-gega, ne glede na to, da je oficijalno vladal mirmed Habsburani in Turijo. Toda med karlovkimgeneralom in hrvatskim saborom ter plemstvom jevladal skoro trajno razpor, ker se general ni hotelpokoravati ne banu, ne saboru in si je lastil tudisodno oblast nad hrvatskimi plemii. Vojake po-sadke, obstojee poleg uskokov preteno iz nem-kih oddelkov, pa so povzroale s svojim nebrzdanim,nasilnim postopanjem velike nadloge domaemuprebivalstvu samemu ; kajti vojaka plaa je pri-hajala redno prepozno, za kar so se vojaki oko-dovali kratkomalo pri prebivalstvu. Zaradi vsegatega so se cule neprestano pritobe iz Hrvatske.

Ko je stopil na elo bosanskemu paalukubojeviti Hasan-paa Pridojevi, so boji obmeji zelo oiveli. Hasan je zael silovite ofenzivnesunke, hote si osvojiti e zadnje ostanke Hrvatskein Slavonije. Tako se mu je leta 1592 posreilo,osvojiti vani Biha. Nasproti Sisku je ustanoviltrdnjavo Petrinjo, nato pa je skual dobiti na vsaknain tudi strateko vani Sisek, igar zavzetje bimu omogoilo napredovati dalje proti Zagrebu terproti tajerski in Kranjski. Na nasprotni strani sose zavedali resnosti poloaja, zato so prile Sisku,ko ga je Hasan paa e tretji obsedel, moneete na pomo pod vodstvom karlovkega generala

24

Andreja Turjakega in bana Tomo Erdodija. Podobzidjem trdnjave se je vnela 1. 1593 huda bitka,v kateri pa so bili Turki popolnoma potoleni,sam Hasan je nael smrt v Kolpi. Ta zmaga jepovzroila veliko veselje po hrvatskih in slovenskihzemljah, pa tudi po ostali Evropi in pomeni zaresnekak mejnik v turkih bojih. Z njo je doseglaturka ekspanzivnost na Hrvatskem svoj viek;odslej so Turki' polagoma zopet nazadovali. Vendarpa je ta bitka neposredno pomenila nesreo v zu-nanji politiki, zakaj vest o Hasanovem porazu jevzbudila v Carigradu tako ogorenje, da je Turija,ki ji je bil takrat veliki vezir znameniti Sinan-paa,Arnavt po rodu, osebni Hasanov prijatelj, napove-dala Rudolfu vojno. Zaela se je dolgotrajna vojnas Turki (14931606), v kateri je bila severnaOgrska glavno bojie. Izmed bojev na hrvatskihtleh je omeniti poskus, z osvojitvijo Klisa dobitiizhodie za vejo ofenzivo v Bosno. Toda napadna Klis, izvren s pomojo tevilnih pokokih et,se je Juriju Lenkoviu, karlovkemu generalu, po-nesreil (1596). Turki so na zapadnem Ogrskemzavzeli Kanio ter silno napadali vzhodno tajerskomejo. Sicer pa se je vojna vrila brez vejih, od-loilnih dogodkov, ne da bi kazala na katerikolistrani podjetnejega duha. Mir, sklenjen 1. 1606ob ustju reke Zitve (Zitvatorok), ni prinesel vejihteritorijalnih sprememb, vsaka stranka je obdrala,kar si je osvojila tekom vojne. Turki so tedaj ob-drali Kanio. Doim je moral cesar od 1. 1547dalje sultanu plaevati letni davek v znamenjetributarne podlonosti, pa je bilo sedaj doloeno,da plaa le enkratni znesek 200.000 dukatov.Sultan je tedaj prvikrat priznal svojega cesarskega

25

nasprotnika za enakopravnega, kar se kae tudiv drugfih dolobah in formalnostih mirovneg-a sklepa.Vidimo tedaj tudi v tem, da je bil viek turkemoi e prekoraen. Nadalje sta se obe strankizavezali, da bosta vsaka s svoje strani prepreiliroparske napade v obmejno ozemlje.

Uredba turke oblasti na srbskemter hrvatskem ozemlju. V dobi, ko je za-vzemala turka drava najiri obseg", ji je pripadalv Evropi poleg- Krima ter severneg-a obreja r-nega morja, Moldavije, Vlake in Erdeljske vesBalkanski polotok, zgoraj navedeni deli Hrvatskein Slavonije ter vsa osrednja Ogrska ez Kanio,Budim in Jager. Turija se je delila na begler-begluke, ki so jim naelovali beglerbegi, ime-novani tudi pae ; ljudstvo jih je nazivalo tudivezire. Srbske pokrajine so pripadale po veinirumelijskemu beglerbegluku s srediem v Sofiji;poleg njega se je 1. 1589 osnoval bosanski be-glerbegluk. Dalje sta obstojala e temivarski inin budimski beglerbegluk ; slednji trije so imelikot obmejne pokrajine v mnogem oziru izjemnipoloaj v dravi. Pozneje so se v Turiji najvejeupravne enote imenovale vilajeti z valiji (pa-ami) na elu.

Beglerbegluki (kakor tudi vilajeti) so se de-lili na sandake, ki jim je stal na elu sandakali obiajno istotako paa imenovan. Veji sand-ak ali ve manjih sandakov pod enotno upravoso imenovali paaluk; tako je na pr. obstojalbelgrajski paaluk. Sandak oziroma paaluk se jedelil dalje na nahije, nahije na kneine, a tena sela. Drugod so sandaki razpadali na kaze,ki so jim naelovali kajmakami.

26

Uprava v turkih pokrajinah je bila urejenapopolnoma vojako. Najvije upravnike, tudi sand-ake, je imenoval sultan sam; vsak je tvoril vvojski poseben oddelek ali zastavo (bajrak). Zasvojo slubo niso prejemali plae, marve le do-hodke svojih posestev, ki so nepremenljivo pre-hajali na slubene naslednike. Sandak je imelsvojeg-a namestnika (ehaja, ciaja) in svoj svet.

Sodna oblast je bila v rokah kadij. Vsakkadija je bil najvija sodna instanca, ker je sodilna podlagi korana. Plae ni imel nikake, marveje ivel od tega, kar so mu podarili, odtodvelika podkupljivost kadij. Policijsko slubo sovrili po mestih musalimi, po vaseh subae, ki soistotako iveli od darov. Kot srbske oblasti sobih knezi, in sicer nahijski (ali obrknezi), kne-inski ter selki knezi, ki so sodili kmetom terjih zastopali pred turkimi oblastmi.

Po muslimanskem pravu se je smatralo vsezemljie osvojene deele za sultanovo, dravnolast. Sultan ga je tedaj ali prepual starim po-sestnikom v nadaljno uporabo, ali pa ga je pode-ljeval novim v dosmrtni uitek. Ti turki velepo-sestniki ali spahije so uivali dohodke svojihposestev, to je prejemali so davine podlonihkmetov, zato pa so morali dajati sultanu gotovotevilo konjenikov v vojako slubo v razmerju zviino dohodkov. Take spahiluke je podeljevalsultan hrabrim vojakom v nagrado in odHkovanje;po njih smrti so prili v roke drugim zasluenim spahijam. ele pozneje, v drugi polovici XVIILstoletja so postali spahiluki dedna posest. Vidimotedaj, da se je tudi v Turiji, kakor drugod, raz-vil fevdalni sistem, ki se je od zapadnoevropskega

27

razlikoval predvsem po tem, da je mogel na vzhodufevd dobiti vsak musliman brez ozira na poko-lenje, doim je bilo na zapadu podeljevanje fevdaomejeno le na plemenitnike.

Kmetsko prebivalstvo, ki je domala edinoostalo kransko, je imelo nositi le bremena, ledolnosti in ni imelo zato pravzaprav nikakih pra-vic. Turki so ga imenovali rajo (to je reda)

;

sicer so se imenovali kmetovi, kmeti (v Bosni)ali ivije. Morali so stanovati na itlukih, spa-lukih in obdelovati zemljo svojih gospodarjev, zobrtjo in trgovino so se smeli peati le oni, kiso stanovali po mestih. Kmetje so plaevali daveksultanu, to je dravi, in spahiji; sultanu so dajalipoveini desetino, spahiji pa tretjino pridelka. Kotdjaure, t. j. krivoverce kristjanov niso smatrali vred-nih, da bi z orojem branili dravo, kakor je biladolnost muslimanov, zato so morali vsi nemusli-mani plaevati vojaki davek, hara, v gotovemdenarju. Hara je bil sila krut davek, ne radi vi-ine vsote, temve radi naina, kako se je pobiral

;

haralije so ga namre pobirali po vaseh z ne-verjetno oskrutnostjo, odvzemajo tolike vsote, daso si e sami zraven zasluili veliko bogastvo.Najhuji davek pa je bil davek v krvi ; v gotovihrokih, obiajno vsako peto leto, so hodili haralijeod vasi do vasi po celi dravi in pobirali telesnoin duevno najbolj zdrave in razvite deke, ki sojih odvedH v Carigrad, jih pomuslimanili inodgojili za janiarje ali druge sultanove sluab-nike. Enako so nabirali mlade dekHce ter jihodvajali v hareme sultanove ali ostale najvijeturke gospode. Ta davek je bil okrog 1. 1638ukinjen.

28

Teki poloaj srbsko-hrvatskega kmeta podturkim gospodstvom se je e poslabal, ko so sespahije ter age, ki so se spoetka nahajali trajnov vojski, brig-ajo se le malo za gospodarstvo,zaeli otresati vojake dolnosti ter se nastanilina svojih posestvih. Tedaj se niso ve drali za-konito doloenega razmerja, marve je ostal kmetprepuen brezzakonitosti in nasilju.

Glede verskih razmer je naglasiti, da je podturko vlado ostala skoro le redovnika duhov-ina, pri pravoslavnih menihi (kaludjeri), pri ka-tolianih v Bosni in Slavoniji franikani (franjevci).Posvetne duhovine, zlasti pri katolianih, takore-ko ni bilo. Samostanov in cerkva je bilo breztevila poruenih ; ker Turki niso radi videli, dase grade ali popravljajo cerkve, so bili preostalihrami na pol podrti, le za silo obiti z deskami.Za poslednjih despotov je bilo zgrajenih na se-veru mnogo novih samostanov, zlasti v Sremu poznameniti Fruki gori.

Obnovitev srbske patrijarhije v PeiL 1557. Pravoslavna cerkvena organizacija je bilaza turke vlade v zelo slabem stanju. Koj popadcu despotovine so Turki ukinili peko patri-jarhijo ter ^rbijo podredili ohridski nadkofiji. Taje stala popolnoma pod vplivom grkega Fanarja,zato so na vodilna cerkvena mesta prihajali Grki.Vzprio takih razmer je postajala srbska, nijaduhovina vedno bolj prepuena sama sebi

;

ostala je brez potrebnih ol, brez potrebne izo-brazbe. Tako je tudi srbska duhovina, enakokakor vsa narodna prosveta, silno nazadovala.

Vzprio takih razmer se je zaelo med pra-voslavno duhovino stremljenje po obnovitvi sa-

29-

mostojne srbske patrijarhije, kateremu je prlpo-mogfel do uspeha veliki vezir Mehmed Soko-le vi , iz znamenite hercegovske srbske rodbineSokoloviev, ki je vzprejel islam in se v turkislubi povzpel do najvijega dostojanstva. Po nje-govem prizadevanju je sultan 1. 1557 s posebnimodlokom obnovil srbsko patrijarhijo v Pei, zaprvega patrijarha pa je bil postavljen brat velikegavezirja, menih Makarij.

Makarij, rojen v Hercegovini, vzgojen v Mi-leevi in v Hilandaru, je s pomojo svojega brataMehmeda izvedel temeljito preuredbo cerkve vsrbskih pokrajinah. Obnovljena peka patriarhijaje obsegala domala vse srbske zemlje; na jugusicer ni segala tako dale, kakor v Duanovi dobi,temve le do Velesa in Radovita, zato pa je naseveru obsegala tudi Bosno s Hercegovino, Liko,Srem, Banat, Bako in sploh vse srbske naselbine.Na vzhodni strani je segala skoro do Timoka, vjunem delu pa celo preko Strumine doline. Novo-imenovani patrijarh je obnovil stare srbske kofijein ustanavljal nove ; skrbel je, da so se znova po-zidale poruene cerkve in samostani, ki so zopetpostajali sredie srbske prosvete, kjer so pisaliknjige za cerkvene potrebe v domaem jeziku.Prva srbska tiskarna, ki jo je bil ustanovil JurijCrnojevi koncem XV. stoletja na Cetinju, je bilaseveda e davno propadla; sedaj so ustanovilive novih tiskarn, v katerih so se tiskale srbskecerkvene knjige. Take srbske tiskarne, ki so ob-stojale nekatere dalj, druge manj asa, so bile vSkadru, Mileevi, Mrkini Crkvi, Goradu, Graa-nici i. t. d. Patrijarhi so iz Pei zelo pogostempotovali po podrejenem ozemlju, nadzirajo kofije

30

in samostane, kar je med srbskim prebivalstvompomagalo vzdrevati zavest skupne pripadnosti.

Hajduki; prvi veji srbski uporizoper Turke. Ves sistem turke notranje uredbeje ustvaril naposled med prebivalstvom dve velikiskupini : privilegirani dravni narod muslimanski

kajti vera je pomenila takoreko narodnost invedno bolj zanievano rajo, djaure. Opisane raz-mere so prepad med obema skupinama vedno boljveale. Kristjani so imeli le dolnosti, ni pravic.Od gospodarjev muslimanov so se morali v vsemrazlikovati; niso smeli nositi obleke niti po vred-nosti, niti po barvi enake muslimanski, niso smelijahati konje, marve le mule in osle, dalje nisosmeli nositi oroja. Poloaj kranskega srbsko-hrvatskega prebivalstva pa se je slabal, kolikorbolj so se kazali znaki notranjega propadanja terrazkrajanja Turije, ki je zaelo, kakor e ome-njeno, v drugi polovici XVI. stoletja, ko se je sicerdrava na zunaj nahajala e na vrhuncu. Kakorse je trudila dravna oblast, da vzdruje pravinostin red tudi napram nemuslimanom, vendar so po-stajala v provincah nasilja oholih velikaev in vo-jakih mogoneev vedno pogostneja ; saj so utili,da jim daje njih privilegirano stalie dejansko,e ne pravno, upravienost samovoljnosti in na-silnosti napram raji. Zato je v narodu splono na-raala nezadovoljnost in ogorenost na Turke.Nebroj primerov osebne krivice in nasilnosti jemnoilo tevilo tistih, ki bi svojo prehitro vzkipelojezo morali plaati s smrtjo ; odtegnili so se kazni aliz begom preko meje, ali pa v druge Turkom tekopristopne kraje, gozde, gore in planine. O Usko-kih je bil e govor; njihove kosti so trohnele po

31

netevilnih bojiih in srbsko ter hrvatsko ljudstvo-je mnogim izmed njih v narodnih pesmih ohraniladrag spomin. Hajduki, kakor so se imenovalibegunci, ki so zbeali v gore, se leta in leta skri-vali po njih, bore se neprestano s Turki, so tvorilidrugo vrsto borbe zoper sovranika. Hajduki sose zbirali navadno v manje ete do 50 mo;,vsaka eta je imela svojega poveljnika, haram-bao, ki ga je bilo treba posluati brez ugovora..Bili so zakleti sovraniki Turkov, katere so napa-dali ob pripravnih prilikah iz zasede. Jeseni so serazhajali na prezimovanje ter se zopet zbirali asv. Juriju (o Djurdjev danak"). Tudi o njih pojonetevilne narodne pesmi. Hajdutvo je bilonajbolj razvito v XVI. in XVII. stoletju.

Prvi veji srbski upori zoper Turke.Ko je Turija zaradi poraza pri Sisku leta 1593napovedala vojno Avstriji, so Avstrijci, io za-veznikov zoper Turke, poiljali zfaupnike med Srbe,^pozivajo jih, naj se upro in si s pomojo priako-vanih avstrijskih zmag pribore svobodo. Opazovatije, da so se Srbi nahajali v tej dobi e v takemrazpoloenju, da je vsaka taka agitacija imela dokajvelik uspeh. Na jugu, v severni Albaniji in sosednihsrbskih pokrajinah pa so se zaupniki papeevi inpanski pape in panija sta se nahajala tedaj naelu protiturke akcije e vse zadnje etrtletjeXVI. stoletja trudili, da pridobe kransko prebival-stvo za upor zoper Turke. To delo je bilo po veiniv zvezi s ponovnim prizadevanjem rimske kurije, pri-dobiti evropske drave za veliko zvezo proti Turkom.Toda vzprio verskih bojev in raznih interesnih na-sprotij so bila vsa taka prizadevanja brezuspena;le Avstrija se je naposled vojskovala s Turki.

32

Po zaetnih uspehih na severnem Ogrskemse je turka vojska 1. 1493 pomaknila na prezimo-vanje nazaj na Belgrad, pri emer so turke eteneusmiljeno oplenile kraje, skozi katere so se po-mikale. Istoasno so Avstrijci dosegli nekaj uspe-hov in vse to je v Srbih v B a n a t u vzbudiloveliko gibanje. Spomladi 1. 1594 se je zael uporzoper Turke v zaupanju na avstrijsko pomo.Uporniki so dosegli spoetka dokaj uspehov, todagibanja turke vojske proti Avstrijcem niso mogliovirati. Ker pa niso bili primerno urejeni in jimje primanjkovalo tudi municije, avstrijske pomoipa od nikoder ni bilo, so jih Turki naposled vdveh bitkah premagali in razprili. Upor je biltorej uduen, ljudstvo pa je v teh bojih velikotrpelo pred nasilnimi turkimi etami.

Istoasno kakor v Banatu, je nastal upor tudina jugu v okolici Pei. Ta upor pa je bil e slabeorganiziran in je bil v kratkem uduen. Dalje jev isti dobi opazovati veliko vrenje med kranstvomv sosednih pokrajinah, v Hercegovini, rni goriter zlasti v Albaniji ; na ve krajih je prilo dovstankov. Plemenski poglavarji in duhovina, tadva initelja sta bila pred vsem pridobljena zaoboroen upor, zanaajo se na obljube zunanjepomoi. Toda pomoi ni bilo in vse gibanje jebilo popolnoma brezuspeno. Iz jeze nad sodelo-vanjem duhovine so Turki celo telesne ostankesv. Save odpeljali iz Mileeve ter jih v Vraarupri Belgradu segali (1595). Hkrati so Turki vbojih pogali mnogo srbskih krajev in mnogo ljudiodpeljali v sunost v razne dele Turije. Kljubtemu pa so se upori ponavljali; avstrijski uspehiv Vlaki in osvojitev Klisa so dajali novo upanje.

33

L. 1597 se je dvignil vojvoda Grdan v Hercegoviniin istoasno so se uprli tudi poglavarji katolikihplemen severne Albanije, doim so se malo natohajduki zbrali v tako tevilne ete, da so udarili2 uspehom proti vzhodu in zavzeli celo Sofijo.V sledeih letih se je zaela nova upornika ak-cija v okolici Klisa; 1. 1604 so rnogorci ^potolkliTurke na Ljekem polju. Ko so 1. 1606 Spanci ssvojim brodovjem udarili na Dra, se je znovapovzdignilo upanje pri Albancih in Srbih; v Her-cegovini se je vojvoda Grdan znova dvignil, vSrbiji pa je patrijarh Jovan II. zopet energinopodprl uporniko gibanje. panija, ki je imela vNeaplju trdno oporie, je pripravljala vejo ak-cijo na Balkanskem polotoku, pa Beneani nikakorniso gledali prijazno ; toda panski dvor ni bilposebno odloen in tudi ni razpolagal s potrebnimimomi, zlasti ko so se istodobno v zapadni Evropisami radi verskih razprtij pripravljali veliki do-godki. Srbi pa so e vedno priakovali pomoiin uspeha od zunanje akcije in v decembru 1608so se zbrali njihovi vodje na zborovanje, kate-rega so se udeleili

^patrijarh iz Pei, glavarji iz

june Hercegovine, rne gore in severne Albanije.Izvolili so savojskega vojvodo za svojega kraljain ga pozvali, naj pride na Balkan. Toda odzunaj ni bilo odziva na to gibanje, krajevni ustanki,ki so se pojavili na spomlad na nekaterih krajih,so bili udueni. Polagoma je postajalo jasno, daod panije nikakor ni priakovati pomoi, Avstrijapa je e leta 1606 s Turki sklenila mir na ustjuitve. Naslednik patrijarha Jovana, Pajsij, se jezopet vrnil k Makarijevi politiki, ele iveti sTurki v dobrem razmerju ter na ta nain poma-

34

gati narodu, ki je v gibanju zadnjih let dovoljtrpel. Toda v prvi polovici XVII. stoletja je opa-zovati splono nazadovanje; prosvetno ivljenjeje hiralo, srbske tiskarne so izginile. Novo gibanjese je zaelo v zadnjem etrtletju XVII. stoletjapod vplivom zunanjih dogodkov, to je avstrijskeofenzive v Srbijo.

35

2. Kmetski upori in reformacija naSlovenskem in Hrvatskem.

Edini stan, ki je bil na Slovenskem ob koncusrednjega veka zares slovenski, je bil kmetski stan.Ta pa je preivljal ravno v tej dobi svojo gospo-darsko krizo, ki je privedla do silovitih izbruhovv kmetskih uporih, med katerimi sta najveja onaiz 1. 1515 in 1573.

Nai kmeki upori so imeli svoje splono-evropske vzroke in posebej krajevno slovensketer hrvatske. Prehod iz naturalnega gospodarstvav denarno in uvajanje rimskega prava sta bistvenoposlabala gospodarski poloaj kmeta, ki ga jevsled spremenjenih razmer graak-fevdalec vednobolj izemal. Tako vidimo, da je el val kmetskihuporov od zapada proti vzhodu; pri njih pa sodeloma igrali vlogo tudi socijalno- politino razla-gani nauki verske opozicije. L. 1514 je Ogrskazagorela v veliki kmetski buni pod vodstvomJurija Doze, ki pa jo je gospoda krvavo in krvo-lono uduila; 1. 1525 pa je nastal velik kmetski.upor na Nemkem.

Kmetske upore na Slovenskem je povzroilv prvi vrsti in posredno prehod iz naturalnegagospodarstva v denarno. Kmetski pridelki ter sploh

36

najrazlineji rastlinski in ivalski produkti zemijfeniso imeli posebne vrednosti, dokler so imeli svdjpomen le v tem, da jih je g-raak povil. Ko pase je z uvedbo denarnega gospodarstva koncemsrednjegfa veka odprla monost, vsakovrstne pro-dukte prodajati, za izkupljeni denar pa kupiti naj-razlineje druge predmete, se je njih vrednostneprimerno zviala. Doim so graaki preje za-htevali le toliko od podlonih kmetov, kolikor sorabili za svoj uitek, so sedaj gledali, da soiztisnili kolikor mogoe koristi iz njihove zemlje.Zato so zahtevali od podlonikov vedno ve bla-govnih dajatev. Dalje so zaeli graaki zahtevatiod podlonikov denarno odkodnino pri mnogoterihprilikah, za lov, bodisi na suhem, bodisi v vodi,za pao, za sekanje v gozdih, za pravico stavbenovih poslopij, davek ob smrtnih sluajih, prikupni pogodbi i. t. d. V mnogih sluajih graakidotlej niso pobirali zadevnih davkov, ali pa vveliko manji izmeri. Ko pa so vsled vpeljaverabe smodnika plemenitai imeli vedno manji vo-jaki pomen, je s tem odpadel tudi vaen virnjihovih dohodkov; zato so jih skuali zviati spritiskom na kmeta. Pri tem zvianju pa so seopirali na rimsko pravo, ki se je ravno takratupeljevalo, in ki je dovoljevalo, vladajoemu po-ljubno zvievati bremena podlonih. Iz istih vzrokovso zviali tudi tlako, kar je posebno togotilo kmete.

Zvievanje raznovrstnih davin pa je imelona razdobju med XV. in XVI. stoletjem e drugevzroke. Pred vsem jih je iskati v vedno vejihdavkih, ki jih je zahteval nezmoni in skopi cesarFriderik III. od svojih fevdalcev. Graaki pa zvi-anih davkov nikakor niso sami plaevali, marve

so jih prenesli na kmetske podlonike. Prav istovelja seveda o cerkvenih velikaih in samostanih,ki so se nahajaH napram podlonim kmetom venako napetem razmerju.

Prav posebno pa so vojni dogodki v drugipolovici XV. in zaetkom XVI. stoletja poslabaligospodarski poloaj slovenskega kmeta. Boji upor-nih velikaev, zlasti Baumkirchnerja zoper FriderikaIII. in boji za celjsko dedino so povzroali tekokodo kmetu, pred vsem zaradi takrat obiajnemetode, pokonevati vasi nasprotniku, namestoudariti se v odprtem polju. Najhuje pa so bolelinaega in enako hrvatskega kmeta neprestani turkinapadi, pri emer je kmeta e posebno togotilo,da je gospoda pobirala od kmetov na novo vpe-ljani, visoki turki davek za vzdrevanje vojskezoper Turke, da se pa kljub temu davku za de-elno varnost ni storilo skoro prav ni. Pa pase je skrbelo za im vejo varnost gradov inutrjenih trgov in mest, kar pa je bilo v koristle gospodi sami ter meanstvu. Toda ravno kmetje moral pri tem najve sodelovati, kajti poleg epomnoene tlake je moral sedaj graditi gospodi inmestu obzidje. Nai kmetje so morali tedaj nositivsa bremena obrambe zoper Turke, sami pa odnje niso imeli nikake koristi, ker je itila le ne-kmetske stanove. Bili so ob turkem napadu pre-pueni popolnoma samim sebi, kajti za silo utrjenitabori" po griih, okrog cerkva jim pa nisomogli nuditi dovolj zavetja. In koliko so trpelipri tem, bodisi gospodarsko, bodisi v krvi : Uni-ena polja, pogani domovi in gospodarska po-slopja, v potokih prelita kri, oskrunjevanje insuenjstvo so bile posledice te najalostneje

38

dobe v alostni zgodovini slovenskega ljudstva",(dr. Lonar).

Navesti bi bilo e mnogo okolnosti, ki sovse sopovzroile veliko kmetsko gibanje, ki si jenaposled iskalo zadoenja v oboroenih uporih.Mnogo so pripomogli k izbruhu splonega uporateki gospodarski udarci, ki jih je imela prestatinaa domovina vsled nesrene, dolgotrajne vojskecesarja Maksimilijana z Beneani. Ta as je moralapoivati vsa trgovina proti Italiji, ki je bila takratzelo ivahna.

Prvi veji kmetski upor na Slovenskem seje sproil 1. 1478 na Korokem s srediem v Ziljskidolini. Tu so nastale prve slovenske zveze alipunti", v katerih so se kmetje pripravljali nadiplomatski in oboroen boj z gospodo. Ko paso ravno pridrli Turki ez Predel na Koroko, sose jim neurejene in neizvebane kmetske trumepostavile v bran, bile pa so popolnoma pobite.Ostanek puntarjev je gospoda polovila in kazno-vala. Malo pozneje se poroa zlasti o uporihzoper cerkveno gospodo, L 1490 zoper oblastnikebriinskih kofov na kofjelokem posestvu, 1. 1493zoper ljubljanskega kofa na gornjegrajski graini.

Veliki kmetski upor pa je nastal leta 1515in se raziril^ po glavnih slovenskih deelah, poKranjskem, tajerskem in Korokem. Povsod sose ustanavljale kmetske zveze", geslo gibanja paje bil boj za staro pravdo", to je za stare pra-vice, kakor so napisane v starih urbarijih. Kakorpo navadi, so tudi to pot kmetje hoteli svoje za-hteve uveljaviti najpreje mirnim potom, s pritobamina vijo gospodo, pred vsem na cesarja Maksimi-lijana. Ker pa to, kakor je samo ob sebi umljivo,

39

ni ni zaleg"lo, so ogoreni kmetje uporabili silo.Na mnog-ih krajih, zlasti na Dolenjskem, so nasko-ili o-radove, pobili mnogfo plemenitaev, grainepa pogali. Kmetje so se zbrali v veje trume inzavzeli tudi mnoge utrjene kraje, med njimi Breice.Vsa Kranjska, slovenska tajerska in velik del slo-venske Koroke je bil pokoncu ; trume upornikovso tvorile cele vojske. Toda kmetje so bili neza-dostno oboroeni, po veini le z ostrim kmetskimorodjem in imeli so vojako neizvebano vodstvo.Zato ni uda, da so jih lahko ugnale razmeromamalotevilne ete, ki jih je urno zbralo plemstvo

;

e predno se je mogla vsa kmetska vojska zdruiti,ie gospoda po vrsti zmagala posamezne ete, Ko-roce pri Starem dvoru,, tajerce pri Vuzenici terpri Celju, glavno silo upornikov pa je tajerskiglavar Ditrihtajn pogazil v boju pri Breicah,doim na Kranjskem vsled omahovanja gospodeni prilo do vejih bojev. V treh mesecih je slo-venski kmetski upor alostno konal.

Sledila mu je kazen; na tisoe kmetov jeoblealo na bojiih, na stotine so jih pobesili inpobili po konanih bojih, nekaj se jih je reilo ezmejo na Beneansko. Ostali so morali odslej zakazen plaevati poseben nov davek gospodi. Okaki reformi v smislu kmetskih zahtev ni bilo nitigovora.

Razumljivo je, da je med kmeti ostala velikanezadovoljnost. Poloaj pa se jim je e nadaljeslabal ; turki napadi so se nadaljevali, davki,bodisi v denarnih in blagovnih dajatvah, kakor vtlaki, so se samolastno zvievali, doim razirjajoase reformacija tega poloaja ni prav ni spremenilaali zboljala. Kljub porazu leta 1515 so se upori

40

ponavljali v manjem obsegu, tako zlasti 1. 1525,1. 1557, ko je bilo Ptujsko polje sredie upora;do najvejega izbruha pa je prilo L 1573. Doimse je kmetski upor 1. 1515 raziril po veini poslovenskih pokrajinah, je leta 1573 obsegal tudiHrvatsko, je bil slovensko-hrvatski.

Kar je zgoraj navedeno o vzrokih slovenskihkmetskih uporov, velja tudi za hrvatske razmere,saj so onstran Sotle in Kolpe vladale iste fevdalnerazmere z enako samopano gospodo. Le da jebil poloaj, im blije turki meji in vojaki krajini,toliko slabeji; zakaj tu prebivalstvo ni trpelo lepod turkim etovanjem, temve tudi pod prepo-gostimi nasilstvi domae, to se pravi cesarskevojske, posebno nemkih najemnikov in Uskokov,ki so v neprestanih borbah zelo posuroveli. L^ete,ki se jim ni pravoasno izplaala najemnina, karse je zgodilo zelo pogostem, so zaele kratkomalopleniti in ropati pri nezaitenih kmetih, pri emerso bile na dnevnem redu vsakovrstne nasilnosti.Posebej pa je sproilo splono kmetsko nezado-voljstvo obnaanje graaka Franca Tahija, ki jeimel v oblasti veje posestvo v hrvatskem Zagorjuz manjo graino pri Slovenski Bistrici na tajer-skem. Kar so pozneje uradno dognale sodne ob-ravnave proti upornim kmetom o postopanju tegamagnata, Madara po rodu, kae res neprimernosamogoltnost, neusmiljenost in brezmejno izsesa-vanje. Skrajno ogorenje, ki je vladalo zoper njegamed kmeti, je privedlo 1. 1572 najpreje do uporaTahijevih podlonikov v Stubici in Susedgradupri Zagrebu. Odtod se je e istega leta razirilna sosedno ozemlje in se obrnil splono zopergospodo.

41

Uporni hrvatski kmetje so si koj v zaetkuizvolili vodstvo, in sicer tri najenergineje moe:Matijo Gubca, ki je stal na elu, IvanaPasanca in Ivana Mogaia iz Stubice; zavrhovnega poveljnika kmetski vojski so postaviliIlijo Gregoria. Ta mo je bil doma iz Ribnikapri Metliki; Turki so ga bili dvakrat zajeli terodvedli s seboj v sunost, a on jim je obakratuel, nakar se je naselil v hrvatskem Brdovcu naTahijevem posestvu. Bil je izurjen v vojakih za-devah, ker je sluil mnogo let v vojaki krajini.Izvoljeni voditelji so dokaj spretno organiziraliagitacijo za pristop k uporni kmetski zvezi, ki sojo imenovali moko puntarijo" ali punto". Kotzunanje znamenje upornikov je bil zimzelen alibrljan, zataknjen za klobukom; obinam, ki so jihpozvali k pristopu, so poslali petelinovo pero,znamenje bojevitosti. Ilija Gregori pa je organi-ziral vojsko in napravil koj spoetka natanenbojni nart, pri emer je posebno elel pridobitizase Uskoke, kar se mu pa ni posreilo. Upornikiso si koj spoetka postavili cilj, ustanoviti v Za-grebu samostojno kmetsko vlado za hrvatske inslovenske pokrajine ter prevzeti vso vlado v roke,skrbeti za upravo, pobiranje davkov in brambodeele pred Turki.

V januarju 1573 je bila e zbrana hrvatskakmetska vojska. Po Gregorievem nartu je glavnidel vojske ostal v Stubici za brambo pred Turki,z drugimi deli pa je Gregori prodiral ob Savi na-vzgor proti Krkemu, odkoder je poslal veji del protiKostanjevici in Novemu mestu, da bi si pridruiluporne Dolenjske kmete in Uskoke, sam pa jeprodiral ob Savi proti Radeam ter Celju, da bi

42

si prikljuil tajerce. Toda e 5. februarja je etaUskokov pod Thurnovim poveljstvom premagalakmetsko vojsko pri Krkem in jo pobila ter raz-prila, nato pa si podvrgla ves desni breg Savena Dolenjskem in Hrvatskem. Gregori je prikrivalsvojim etam vest o prvem kmetskem porazu ; pro-diral je iz Sevnice ez Planino, Piltajn, Kozje inPodsredo, kjer so se mu povsod pridruevali ta-jerski kmetje. Pri Sv. Petru pod Svetimi goramipa je zadel 9. februarja na vojsko tajerske go-spode; po kratkem boju je bila kmetska vojskapremagana in razprena. Ilija Gregori se je sicerreil, pozneje pa so ga vjeli. Naslednji dan, 9. fe-bruarja, je pri Stubici banska vojska zaela bitkoz glavno kmetsko silo, ki se je drala izrednodobro, bila pa je naposled vendarle premagana posilno krvavem boju. Hrvatsko-slovenskega uporaje bilo konec.

Tudi to pot je bilo maevanje izrednokrvavo; neteto je bilo obeenih, umorjenih aHdrugae kaznovanih. Na neloveki nain sta bilakaznovana voditelja Pasanec in Gubec. Kakor leta1514 ogrskega kmetskega voditelja Dozo, so MatijoGubca 15. februarja 1573 v Zagrebu na Markovemtrgu na razbeljenem eleznem prestolu kronali zrazbeljeno elezno krono, mu z areimi kleamitrgali meso s telesa ter ga naposled razetvorili.Tudi Ilija Gregori je bil usmren.

Tudi po tem ponesreenem kmetskem uporuje ostala velika nezadovoljnost med kmeti, ki sije poiskala izbruha v neprestano se ponavljajoihkrajevnih uporih, o katerih se poroa iz XVI.,XVII. in XVIII. stoletja. Poloaj kmeta pa se nizboljal, dokler ni prinesla reitve najnoveja doba,

4S

ko so mase mestneg^a prebivalstva sprejele vodstvorevolucijonarneg-a gibanja.

Kmetski upori na Slovenskem in Hrvatskem:se niso posreili in se niso mogli posreiti, kakortudi drugod niso uspeli. Ves nain organizacije,druabne uredbe v vojakem in politinem oziru,skratka ves druabni ustroj, je predstavljal taknosilo, da je bilo treba vse druganega gibanja, dajo je razruilo.

L. 1573 se je hrvatsko-slovenska vzajemnostudejstvovala praktino. Sline razmere, slina stiskaje silila, postaviti nasproti skupnemu sovranikuim vejo, im obirnejo enoto. Da se je obneslamonost skupnega dejstvovanja hrvatskega in slo-venskega ljudstva, nam pria, da je ljudstvo utiloin vedelo, da je napram zunanjemu svetu enota.Ne le zavest skupnosti, temve e ve : dejstvoskupnosti se je manifestiralo v hrvatsko-slovenski-kmetski akciji leta 1573.

Reformacija na Slovenskem in Hr-vatskem. Slovenci in Hrvatje, po veri katoliani,so preivljali z ostalimi evropskimi katolikimi na-rrodi vred takoimenovano reformacijo.

Vzroki reformacije so bili pri nas v bistvuisti kakor drugod. Cerkvene razmere so bile slabe,med duhovino, vijo kakor nijo, je vladalo takostanje, da je moralo prej ali slej priti do ozdrav-ljenja, do reforme na kakrenkoli nain. Stremljenjepo verski reformi, ki se je pojavilo to pot prvikratmed nami, se je nahajalo pod vplivom v Nemijizrhagujoe Lutrove reformacije.

Pred vsem je treba opozoriti, da so bili vijiduhovniki pri nas z redkimi izjemami tujci, po

44

veini lani plemikih rodbin, ki so se peali skorobolj s politinimi, diplomatskimi ter vojakimi poslikakor z verskimi. Tako na primer je bil zagrebkikof Jurij Drakovic ob asu hrvatsko-slovenskegaupora obenem hrvatski ban; on je bil tisti, ki jepredlagal neusmiljeno kazen za Gubca vladarju vpotrdilo. Ti gospodje pa so vekrat imeli hkratipo ve cerkvenih slub, da so si na ta nain zvi-evali dohodke. Seveda niso mogli sami opravljativseh teh mest, zato pa so si jemali v pomo na-mestnike ali vikarje, katerim so zato odstopiliponavadi le majhen del dohodkov. Ti slabo pla-ani najemniki pa seveda za vernike niso kazaliposebne vnetosti in brige; da so mogli izhajati,so se le premnogokrat peali tudi s postranskimiposli, ki nikakor niso dvigali cerkvenega ugleda;opravljali so posle krmarja, dacarja, celo konje-derca. Nija duhovina pa je bila vrh tega tudizelo malo izobraena, nevedna; dostikrat ni znalduhovnik drugega ko brati mao. Splone so pri-tobe o neprimernem, dostikrat nespodobnem,razuzdanem in pohujljivem ivljenju duhovine,kar je vzbujalo obno ogorenje. Neugodno je bilodalje, da so prihajali k nam tudi tuji duhovniki kotnajemniki, dasi domaega jezika niti dovolj razumeliniso. Propadanje duhovnikega stanu je tudi po-speevala okolnost, da sta se solnograki nadkofin oglejski patrijarh, pod katera je spadalo slo-vensko ozemlje v cerkvenem oziru, vsled spora zavstrijskimi vladarji prav malo brigala za naezemlje.

Vse te pomanjkljivosti pa nam je meriti napodlagi dejstva, da je bilo zlasti kmetskemu ljudstvuversko ivljenje edino udejstvovanje duevnosti, da

45

je vzprio tekega socijalnega in gospodarskegapoloaja kmetski lovek v cerkvi iskal utehe, kije drugje nikjer ni mogel najti. Pomanjkanje poukain vodstva s strani duhovine je povzroalo, dasi je naravna potreba vsled nizke izobrazbe iskalaizhoda drugje: v praznoverju in arovnitvu, vraznih verskih zmedenostih, kakor se kaejo v po-javih biarjev, skakaev in druganih verskih pre-napeteev.

Vzprio taknega stanja ni uda, da je Lutrovnauk tako hitro nael povsod vnetih pristaev.Preureditev in oivljenje kranstva na podlagievangelija, katerega ivo besedo naj poslua inbere vernik sam, nastopanje zoper nevredno du-hovino in njeno poetje, to je bil nov nauk,nova vera, ki so jo vneti pridigarji z govorjenoin pisano besedo s pridom iriH med ljudstvom.

Nove vere so se oprijemali najpreje duhov-niki, zlasti najbolj vneti, najbolj izobraeni, daljepa posebno tudi meani. V 20ih letih XVI. stoletjanahajamo e povsod po mestih slovenskega ozemljatevilne protestante med meanstvom. Poleg na-vedenih dveh stanov se je za novo vero zavzemalozlasti tudi plemstvo, pri emer je bilo vano, daso plemiki sinovi takrat zahajali na visoke olena Nemko, zlasti v Tiibingen, Wittenberg indrugam, kjer je e gospodovalo protestantstvo.Kmalu pa se je novi nauk zael iriti tudi medkmeti

;plemii, ki so imeli na svojih gradovih in

v mestih svoje predikante, so pospeevali razla-ganje istega evangelija" tudi po vaseh

;poslu-

evali so se lahko svojega patronatskega prava,da so na upnije poiljali protestantske duhovnike.Duhovina je mnogokje kar mirno vpeljala nove

46

obrede in zaela javno kazati svoje protestantskomiljenje.

Med preprostim ljudstvom se je nova verajela najizdatneje iriti s pomojo domae besede,v domaem, slovenskem jeziku pisane knjige. Dase je zael ta nain propagande, sicer izhajajosam po sebi iz bistvene toke novega verskegarazumevanja, za to ima zaslugo glavni organizatorslovenske reformacije, Primo Trubar.

Primo Trubar, rojen 1. 1508 kot kmetskisin v Raici pri Velikih Laah na Dolenjskem, jepostal zgodaj vnet prista protestantstva. Velikdel svoje mladosti je preivel v Trstu pri kofuPetru Bonomu, znamenitem humanistu, ki ga jeposvetil v duhovnika. Potem je sluboval v Lokipri Zidanem mostu, 1. 1531 pa je priel v Ljubljanoza stolnega pridigarja, kjer je zael javno nastopatiza versko reformo v smislu protestantizma, najprejev stolnici, nato pa v pitalski cerkvi sv. Elizabete.L. 1542 je postal stolni kanonik, kar je bilo mogoele, ker je bila veina stolnega kapitlja s kofomKacijanarjem vred ali napol, ali pa popolnomaprotestantskega miljenja. Ko pa je 1. 1544 postalUrban Textor (Tkali), odloen katolian, kofljubljanski, je moral Trubar iz Ljubljane v t. Jernejna Dolenjsko. Ko pa je naslednjega leta kraljFerdinand izdal povelje, naj ga z drugimi voditeljiluteranstva zapro, se je Trubar umaknil 1. 1548 naNemko v Niirnberg. Odslej je bil ve let naBavarskem. Leta 15621565 je bil zopet v Ljub-ljani kot superintendent slovenske cerkve, dokler

fa ni nadvojvoda Karel izgnal iz svojih deel,rubar je el na Wurttemberko, kjer je ostal do

svoje smrti 1. 1586.

47

Stremljenje, iriti luteranstvo tudi med pre-prosto, nemine nezmono slovensko ljudstvo, jenag-nilo Trubarja, da je zael pisati verske knjigev slovenskem jeziku, s imer je postal ustanoviteljslovenske knjievnosti. Prvi dve njegovi knjigi staizli leta 1550 v Tiibingenu, Catechismus" inAbecedarium*V v katerih podaja glavni naukluteranstva ter pouk v branju za preproste ljudi.

S tem se je zaela protestantska slovenskaknjievnost. Trubar je spisal in izdal skupaj do25 verskih in obrednih knjig. Z njim pa so sode-lovali e mnogi drugi slovenski pisatelji, tako predvsem Vipavec Sebastijan Krelj, ki je pisalizmed vseh najboljo slovenino, pa je k nesreizelo zgodaj umrl, star komaj 29 let. Najvanejapisatelja Trubarjeve dobe sta e Jurij Dalmatinin Adam Bohori, oba doma iz Krkega naDolenjskem. Bohori, ki je bil med vsemi pisateljinajbolj izobraen, je spisal prvo slovnico sloven-skega jezika (Arcticae horulae" Zimske urice")leta 1584. Uredil je tudi slovenski pravopis, ki jeostal v veljavi skoro do srede XIX. stoletja, in sepo njem imenuje bohoriica. Jurij Dalmatin pa jenapravil najimenitneje delo te dobe, slovenskiprevod Biblije", ki je izla leta 1584. To prvosveto pismo v slovenskem jeziku je vsa naslednjastoletja izobraence uila knjievnega slovenskegajezika, zakaj rabili so jo ne le protestantje, marvetudi katoliki duhovniki. Izmed ostalih zelo tevil-nih protestantskih knjig je omeniti zlasti pesmarice,ki so izle v ve izdajah.

Da pa se je moglo to bogato slovenskoknjievno ivljenje tako ivahno razviti, k temu sopripomogli mnogi vneti protestantski plemenitai.

48

ki so v mnogoterem oziru, zlasti z denarjem pod-pirali delo Trubarja in tovariev. Brez njih denarnepomoi hi se drago delo pa teko moglo vriti.

Prvi mo, ki je pomagal Trubarju, je bilPeter Pavel Vergerij, bivi modruki in ko-prski kof, po rodu Italijan iz Kopra. ivel je naWiirttemberkem in je Trubarju naklonil pomonemkih knezov in mest. Ta mo je bil zelo iz-obraen humanist in deloval je na to, da bi seprevod svetega pisma izvril v jeziku, ki bi bilumljiv vsem junim Slovanom. Trubar pa je, tudina eljo kranjskih deelnih stanov, ostal pri slo-venskem jeziku, pa pa se je na Vergerijevo pri-govarjanje odloil za latinsko pisavo namestogotice, ki jo je rabil v prvih dveh knjigah. Sevaneji podpornik protestantskega slovstva v slo-venskem in hrvatskem jeziku pa je bil baron IvanUngnad, bivi tajerski deelni glavar, ki jeprestopil v luteranstvo, se izselil in se leta 1557naselil v mestecu Urachu na Wurttemberkem. Tomesto je postalo kmalu sredie jugoslovanskegaslovstvenega delovanja, zakaj Ungnad je v njemustanovil tiskarno in preskrbel rke ne le za tiskslovenskih, marve tudi za tisk srbsko - hrvatskihknjig v glagolici in cirilici. Zakaj, kakor Vergerij,je tudi on elel slovstveno delo raziriti tudi naHrvate, da celo dalje na Turke, s imer je imelgotovo v mislih srbsko, oziroma slovansko prebi-valstvo Balkanskega polotoka. Ko si je preskrbelza drag denar poleg posebnih glagolskih in ciril-skih rk tudi hrvatske stavce in korektorje, sozaeli hrvatski pisatelji, med njimi zlasti istrskiduhovnik tefan Konzul, prevajati v hrvainoknjige iz slovenine in nemine. V Ungnadovi

4 49

tiskarni se je natisnilo veliko tevilo slovenskih inhrvatskih knjig, toda ob njegovi smrti je alibogobenem prenehalo tudi njegovo podjetje.

Dalje se je ustanovila domaa tiskarna vLjubljani, ki jo je ustanovil 1. 1575 Janez Mandelc;obstojala pa je le do 1. 1580, ker jo je dal nad-vojvoda Karel zapreti, Mandelc pa se je 1. 1582podal v pregnanstvo k hrvatski tiskarni v Medji-murje.

Propaganda Lutrovega nauka z besedo intiskom je pod plemenitako in meansko zaitodosegla, da je bilo naposled plemstvo domala po-polnoma luteransko in skoro ravnotako tudi me-anstvo. Tudi med duhovino je imel novi naukzelo veliko pristaev, bolj poasi pa se je irilmed kmetskim prebivalstvom, vendar pa tudi povaseh tevilo njegovih privrencev, kakor se kae,m bilo majhno. Plemstvo, ki je bodisi iz idealnihkakor sebinih namenov na vso mo itilo irjenjenove vere, je med drugim leta 1563 v Ljubljaniustanovilo prvo stanovsko gimnazijo, na kateri seje poueval tudi slovenski jezik. Skualo se je tudiluteranstvo na Slovenskem posebej organizirati inTrubar je bil imenovan za prvega superintendentaprotestantske cerkve na Kranjskem.

Toda nadaljno protestantsko delo je prehitelain prepreila nastopajoa reakcija, katolikareformacija. Ferdinand L, nadvojvoda oziroma voj-voda v avstrijskih deelah ter kralj na ekem inOgrskem s Hrvatsko, je bil vnet katolian, ki jenovi veri nasprotoval, kjerkoli je mogel. Todavedna zunanja nevarnost mu je branila, da nimogel nastopiti dovolj energino, kajti bil je na-vezan na pomo protestantskega plemstva. Ko pa

50

je Ferdinand, ki je bil od leta 15561564 tudinemki cesar, umrl, so se zaeli teki asi za lute-ranstvo. On je namre pred smrtjo svoje deelerazdelil med svoje tri sinove : Maksimilijan, napolprotestant, ki je postal tudi nernki cesar, je dobilGorenjo in Dolenjo Avstrijo, eko in Ogrsko sHrvatsko, Ferdinand Tirolsko, Karel pa NotranjoAvstrijo. Nadvojvoda Karel (15641590) se je zvejo vnemo trudil, da bi luteranstvo zopet pregnaliz svojih deel, toda plemstvo je imelo toliko moi,da je od vladarja doseglo celo novih verskih kon-cesij, izrabljajo zadrege, v katerih se je nahajalKarel vsled turke nevarnosti. L. 1572 je moralna deelnem zboru v Gradcu dovoliti plemstvu zanjih druine in podlonike popolno svobodo vestiin bogosluja. L. 1578, ko so se zbrali v Bruckuskupni deelni stanovi Notranje Avstrije, je moralKarel celo prebivalcem mest in trgov zagotovitisvobodo vesti in dotedanje protestantske ole. Todavse te koncesije so bile prisiljene, zakaj Karel, kiga je v verski gorenosti vzpodbujala njegova enaMarija (Bavarka), je le akal boljega poloaja, dapreklie, kar je bil protestantom popustil.

In res, koncesije, . storjene 1. 1578 protestan-tom, pomenijo viek protestantizma pri nas. Kojnato, ko je postal tudi zunanji poloaj ugodneji,je zael Karel energineje delati za rekatoliziranjesvojih deel. Jezuitje so se bili e 1. 1573 naseliliv Gradcu. Dalje je zaprl meanom nekaj prote-stantskih cerkva ter dal izgnati predikante iz mest,leta 1580 je^ dal zatvoriti Mandelevo tiskarno vLjubljani. Se energineje pa je nastopil zoperLutrove pristae njegov sin in naslednik Ferdinand(15901637), ki je s svojo brezobzirno politiko

4=- 51

protireformaciji pri nas pripomogel do popolnezmage. Leta 1598 je razpustil vse protestantskeole in dal izgnati protestantske uitelje in pro-povednike ; dalje pa je ukazal, da se imajo vrnitiv katoliko vero vsi meani in trani, ali pa najse izselijo. Protestantom je dal zapreti vse cerkvein pokopalia. -Pri tej politiki sta mu posebnopomagala lavantinski kof Jurij Stobej in pa ljub-ljanski kof Toma Hren (Chron), doim so bilijezuitje prili 1. 1596 tudi v Ljubljano. Odslej sosmeli biti tudi na vseh javnih upravnih mestih lekatoliani. Ko so na ta nain izgnali, oziroma od-stranili duevne voditelje protestantizma, so hoteliiztrebiti e ostale. Ustanovili so takoimenovane^reformacijske komisije" z oboroenim vojakimspremstvom, ki so 1. 15991601 hodile po deeli,po kmetih, po mestih in trgih ter spreobraale intrebile protestante. Vsakdo je moral javiti svojpristop n katoliki veri, sicer se je moral izseliti.Obenem so zapirali e preostale protestantskecerkve, seigali in unievali protestantske knjige.Na Kranjskem je vodil komisijo kof Toma Hren,glavni vodja nae protireformacije. S takimi sredstvise je posreilo protestantstvo v razmeroma kratkidobi zatreti, edinole plemstvo se je moglo e pri-znavati k Lutrovi veri. Toda, ko je Ferdinand1. 1619 postal tudi eki in ogrsko -hrvatski kraljter nemki cesar in ko je v bitki na Beli gori1. 1620 premagal uporne eke protestante, se jelotil tudi plemstva in leta 1628 je izel ukaz, pokaterem se je moralo tudi plemstvo ali pokatolianitiali izseliti.

Protest antizem v hrvatskih pokra-jinah. Protestantizem se je iril tudi po hrvatskib

52

pokrajinah. Verske razmere so bile tam v bistvupa iste, kakor v slovenskih pokrajinah, le da jebila vsled veje turke nevarnosti cerkvena orga-nizacija e pomanjkljiveja.

V Istri se je nova vera prav malo razirilaradi beneanskeg-a gospodstva, ki je bilo verskireformaciji odlono protivno. Bolj se je irila poavstrijski Istri. Dobila je pristaev posebno medduhovino, zlasti so se oklenili nove vere duhov-niki gflagoljai. Vsled precejnjega pritiska protinjenim pripadnikom se jih je mnogo izselilo, po-sebno na Nemko. Med njimi je najimenitneji eomenjeni tefan Konzul, ki je kot glavni pre-vajatelj vneto sodeloval pri izdajanju hrvatskihprotestantskih knjig. Hrvatske knjige, bodisi vlatinici, cirilici ali glagolici, so poiljali v obmorskehrvatske deele zlasti preko Reke, kjer so se tudinahajali vneti protestanti. Toda v senjski kofiji,v hrvatskem Primorju, novi hrvatski prevodi pro-testantskih knjig niso posebno vplivali na razirjenjenove vere, ker se je tam itak rabila hrvaina prislubi boji.

V hrvatski Krajini je bil luteranski pokretivahneji nego v Primorju, ker so ga tam pod-pirali stanovi kranjski in tajerski. Ker so kranjskistanovi vzdrevali posadke v hrvatski, a tajerskiv. slavonski Krajini, so lani njihovega plemstvaopravljali v krajikih posadkah najimetneja mesta.Seveda so bili ti, kakor ostalo plemstvo, privrenciprotestantizma, ki so ga skuali raziriti tudi pokrajini. Imeli so pristaev zlasti med glagoljakoduhovino. Glavno sredie protestantskega gi-banja za hrvatsko Krajino je bila spoetka Metlika,ki je bila izhodie vsega prometa v krajino. Kakor

53

pa je bila Metlika sredie luteranske ustne pro-pag-ande, tako je tudi v knjievnem oziru mnogopomenila, zakaj tu so se v krog"u belokranjskihglagoljaev pa tudi metlikega meanstva presojaliin urejevali prevodi hrvatskih knjig. Dua luteran-skega gibanja v Metliki in sploh ob hrvaki m.ejije bil duhovnik "Gregor Vlah o vi, ki je bildoma iz Ribnice pri MetHki. V Krajini sami pa jebilo sredie luteranske propagande v Karlovcu,zlasti v pozneji dobi. Da se je v hrvatski inslavonski Krajini luteranstvo irilo, zato se je najboljzavzemal Ivan Ungnad e tisti as, ko je bil vrhovnipoveljnik obeh krajin.

Najbolj pa je uspeval protestantizem v sever-nem delu Hrvatske, v Medjimurju. Poleg nekaterihdrugih hrvatskih velikaev je namre prestopil knovi veri Jurij Zrinjski, sin sigetskega junaka,glavni velika medjimurski. Ta je tako energinopodpiral luteranstvo, da je novo vero naposledsprejelo skoro celo Medjimurje. Tudi tu so seoprijeli knjievne propagande in Jurij Zrinjski jeI. 1572 ustanovil v Nedjeliu blizu Cakovcatiskarno, v kateri so tiskali protestantske knjige vkrajevnem hrvatskem nareju, to je v kajkavskem.Takoseje zaela posebna kajkavska knjievnost.V kajkavini so pisali odslej do srede XIX. stoletjav vsem severozapadnem delu Hrvatske, oziroma Sla-vonije. Protestantske kajkavske^knjige pa so se raz-irile tudi po sosednji vzhodni tajerski, kjer jih jebilo ve kakor onih s Kranjskega. Glavna pisateljakajkavskih protestantskih knjig sta liiteranski upnikMihael Bui in kalvinec Ivan Pergoi. Leta1586 se je tiskarna iz NedjeHa preselila v Varadin,kjer jo je vodil iz Ljubljane pregnani Ivan Mandelc.

54

Tudi med ogrskimi Slovenci, ki so imeli ozkezveze z Medjimurjem, se je protestantizem monoraziril ; zlasti ga je irilo poluteranjeno ogrskoplemstvo. Tu, kakor tudi v Medjimurju, pa se jepoleg luteranstva irila tudi Kalvinova vera. Novavera se je mono irila tudi po hrvatskih mestih,zlasti v Zagrebu, Varadinu in Koprivnici.

Toda tudi tu se je kmalu zaela protirefor-macija. Dasi je bilo plemstvo mono poluteranjenoin so bili razen Zrinjskega tudi na pr. Ferenc Tahi,Erdodi in drugi prestopili k novi veri, vendar jeostal moen del plemstva katoliki ter je v zvezi skatolikim klerom zael z rekatolizacijo. Zagrebkikof Simon Bratuli je poklical jezuite na Hrvatsko;hrvatski sabor pa je 1. 1604 vneto nastopil zoperheretike" ter izposloval zakon, po katerem je bilaedino katolika vera priznana kot na hrvatskemozemlju dovoljena vera. Protestantski propovednikiso morali zapustiti deelo, plemstvo z Zrinjskimivred se je zopet pokatolianilo. Popolnoma je zatrlprotestantizem na Hrvatskegi zagrebki kof MartinBor.kovi (16481678). V splonem se je tedajluteranstvo na Hrvatskem in enako na Prekmurskemdralo nekoliko dalje ko po Slovenskem.

Protestantska doba, ki je Slovencem dala za-etek lastne knjievnosti in lastnega knjievnegajezika, Hrvatom pa predvsem kajkavsko knjievnostin literaturo istrskih protestantov loeno od isto-dobne dubrovnike knjievnosti je konala vverskem oziru s popolnim neuspehom. Vse sloven-sko in hrvatsko ozemlje je postalo zopet katoliko,edinole v Ziljski dolini in med prekmurskimi Slovenciso se ohranili posamezni, malotevilni pripadnikido danes.

3. Borba plemstva zoper absolutistinastremljenja Habsburanov. Zunanji dogodki.

Mir na ustju Zitve ter spor med bratomRudolfom in Matijo so skuali porabiti hrvatskivelikai, da urede spore zaradi vojake Krajine.Zahtevali so, da se hrvatsko - slavonska Krajinaukine, ker da je postala vsled doloeb mirovnepogodbe odve, e pa ostane, naj se zopet zdruiz ostalo Hrvatsko ter podredi banu. V tem smisluso nastopala odposlanstva hrvatskega sabora priMatiji ter pri nadvojvodi Ferdinandu v Gradcu,zahtevajo posebno, da *e odpokliejo s Hrvatskegavsi inozemski vojaki zapovedniki in inozemskeete ter nadomestijo z domaimi. Toda ostalo jeglede vojne Krajine pri starem.

Spori Uskokov z Beneani. V Senju,ki je spadal h Krajini, se je nahajalo glavno sre-die Uskokov, ki so odtod pohajali zopet naTurko, ali po suhem, ali pa so se prepeljali pomorju do Dalmacije in od tam vznemirjali podturko vlado se nahajajoe ozemlje. Uskoki paso zaeli napadati tudi beneke ladje, ki so voziletrgovsko blago po Jadranskem morju. Vsled tegaje polagoma med Beneani in Uskoki nastalo silnosovratvo; kodili so si drug drugemu, kjerkoli in

56

kakorkoli so mogli. Posebno Ijuti pa so postaliiiskoko-beneanski spopadi po borbi okrog Klisa,v kateri so Turkom pomagali Beneani zoperUskoke. Odslej so Uskoki s toliko silo in takouspeno napadali beneanske ladje, da je benekatrgovina silno trpela. Ker jih sami niso mogliukrotiti, so se pritoevali energino pri nadvojvodiFerdinandu. Ta je poslal svojega komisarja JoefaRabato v Senj, da bi kaznoval Uskoke, toda ssvojim okrutnim nastopom je vzbudil tako nevoljo,da so ga razjarjeni Uskoki ubili (1611). Dasi soUskoki na podoben nain e vekrat pokazalinepokornost tudi napram avstrijski oblasti, vendarniso nastopili ostreje zoper nje. Zavedali so se,da je lastna uprava kriva plenaeljnosti Uskokov,ki so bili radi nerednega prejemanja plae prisiljeni,poiskati si na drug nain ivljenjskih sredstev. Kerpa uskoki napadi na Beneane le niso hoteli pre-nehati, je napetost med Ferdinandom in Benetkamislednji privedla do vojne (16151617). V njejso se boji vrili po veini ob Soi po Goriki inGradianski, pri emer je vzprio tedanjega uni-evalnega naina vojskovanja

.slovensko kmetsko

prebivalstvo zelo veliko trpelo. V miru, sklenjenemv Madridu, se je Ferdinand zavezal, preseliti Uskokeiz Senja v notranjost deele, njihove ladje pa se-gati. To se je res zgodilo in Uskoki so se moralinaseliti v otokem okraju in Zumberku.

Tridesetletna vojna. Ferdinand, gospo-dar Notranje Avstrije, ki je tu protireformacijipomagal do popolne zmage, je postal po Matijevismrti vladar tudi na Ogrskem in Hrvatskem. Onje bil tisti, ki je s svojim odlonim, smotrenimnastopom zoper eke protestante povzroil strano

57

tridesetletno vojno, v kateri slovenske in hrvatskepokrajine sicer niso bile bojie, so pa moralevendarle dajati tevilne ete za nemka bojia.Hrvatje zlasti so se poleg tega borili tudi zo^erogrske upornike pod vodstvom Gabrijela Bethlena.Dasi pomeni rezultat tridesetletne vojne, kar setie Nemije, poraz cesarske moi v verskem kakorpolitinem oziru, pa znai vendarle zmago v no-tranjih avstrijskih zadevah. Zakaj belogorska bitkaznai ne le poraz ekega plemstva, marve splohporaz plemike oligarhije tudi za alpske in slo-venske deele.

Doba od zaetka XV. stoletja do prve etrtineXVII. stoletja pomeni pri nas dobo najveje oblastifevdalnega plemstva. Ne le socijalno gospodarsko,tudi politino je prevladovalo plemstvo, bodisiposvetno kakor cerkveno in deelni knezi habs-burki so bili v tej dobi zelo odvisni od dobrevolje fevdalne gospode. Deelni stanovi" (Lan-desstande), kakor so se imenovali oficijelno, so silastili pravico, dovoliti ali ne dovoliti vladarjuvojne davke in ete za obrambo deele, posebnoproti Turkom. To svojo mo so spretno izrabljaliv svoj prid, v poveanje gospodarskih in politinihprivilegijev, za dobo reformacije tudi v korist noviveri. Premo plemstva v alpskih-slovenskih deelahpa je v polni meri zdrobila habsburka zmaga nadupornim ekim plemstvom na Beli gori 1. 1620;z njo se zaenja doba absolutistine vlade habs-burkih vladarjev nad vsemi stanovi, toda obsodelovanju plemstva samega, dasi v drugi obliki.Meanski stan, ki si je gospodarsko sicer elaopomogel, politino prejkoslej ni imel skoro ni-kake besede.

58

Na Hrvatskem je bila, kakor na Ogrskem,mo plemstva e veja. Absolutizem pob