UDK 811.133.1:008(4):929 Škrabec S.

Irena Orel

Filozofska fakulteta v Ljubljani

FRANCOSKI JEZIK, FRANCOZI IN FRANCIJA VŠKRABČEVIH JEZIKOSLOVNIH DELIH

Pater Stanislav Škrabec v svojih Jezikoslovnih delih skoraj na stotih mestih omenja francoščino, Francoze in Francijo, predvsem gradivsko primerjalno v zvezi z glasoslovnimi vprašanji in pravopisnimi določili o zapisovanju in izreki tujih lastnih imen ter splošno jezikovno za potrjevanje lastnih jezikoslovnih nazorov. Občasno so navedena tudi druga francoska lastna imena, med krajevnimi zlasti Pariz; predvsem zemljepisna nastopajo kot pravopisni zgledi, redkeje pa se pojavljajo tudi imena znanih francoskih osebnosti, književnikov, urednikov ter znanstvenikov (omenjeni so v poročilih o novih publikacijah, o verskih stikih, o prevodih ter v razpravljanju o mednarodnih jezikih in alkoholizmu).

In his linguistic works Father Stanislav Škrabec mentions French, the French, and France in nearly a hundred places, mostly as contrastive material for phonological questions and for the orthographic rules for writing and pronunciation of foreign propria as well as general linguistic affirmation of his own linguistic views. Occasionally other French propria are mentioned, among place names especially Paris; geographical names are usually given as orthographic models; more rarely he mentions the names of famous French personalities, literati, editors, and scholars (theses are primarily brought up in reports about new publications, ecclesiastical contacts, translations, and in discussions of international languages and alcoholism).

0 Jezikovne, literarne in kulturne stike s Francozi Škrabec označuje najpogosteje s izlastnoimensko pridevniško izpeljanko, često se pojavlja poimenovanje za državo, ki ga izraža s sprevrženo vrstnopridevniško obliko: Francosko, na/po Francoskem, enkrat samkrat je zapisana današnja oblika lastnega imena: v Franciji (Cv XXVI/10 (1909), JD III: 334).

1 Na platnicah Cvetja z vertov sv. Frančiška je Škrabec spodbujal književne stike med Francozi in Slovenci na verskem, literarnem in jezikoslovnem področju.

1.1 Omembo francoskih frančiškanskih časopisov srečamo že na samem začetku v zvezi z izdajanjem Cvetja v Povabilu k naročbi (Cv I/1 (1880), JD I: 6), kjer je v opombi pod črto navedel med časopisi tretjega reda sv. Frančiška v vseh glavnih evropskih jezikih tudi dva francoska: p. observanti izdajajo »Révue Franciscaine«, p. rekolekti pa »Lʼannée Franciscaine«. Tu nadalje omenja nekega francoskega pisatelja, ki prvi del »Cvetja sv. Frančiška«, tj. povesti iz Frančiškovega življenja in življenja tovarišev, imenuje Ozanam – junaška pesem (epopeja) frančiškanskega reda (JD I: 7).

1.2 Želja o sodelovanju na verskoknjižnem področju s francoske strani je izražena v rubriki Na znanje (Cv 1/5 (1880), JD I: 24): v njej

62Škrabčeva misel IV

Škrabec posreduje povabilo M. Emila Clarissa k delu katoliškega apostolata za tiskanje in razširjevanje dobrih (seveda francoskih) knjig kot ustanovnega člana z možnostjo prejema knjig po najnižji ceni in s ponudbo za naročilo knjige.

1.3 Prevod (tudi) v francoščino je omenjen informativno ob nekaterih publikacijah, ki so izhajale tudi v slovenščini, npr. Nebeški vert (Listek s podobami za otroke), ki je preveden iz nemščine, izhaja pa še v drugih jezikih, tudi francoščini (Priporočila vredne književne novosti, Cv VII/12 (1888), JD I: 339). Želen je ob italijanskem prevodu za objavo Mariji posvečenih slovenskih pesmi, ko posreduje obvestilo G. Alojzija Bussija, prošta pri Sv. Mariji v Kandiji Lomelinski na Laškem, ki ima namen izdati v krasni opravi knjigo z najlepšimi pesmimi, ki so jih Mariji na čast zložili stari in novi, laški in drugi pesniki. »Tudi slovenske take pesmi bi izdajatelj rad sprejel v svojo zbirko, samo da so izvirne ter se mu pošljejo razločno pisane, pa v italijanski in francoski jezik prevedene« (Novosti, Cv IX/7 (1890), JD I: 416). K prevajanju iz francoščine spodbuja tudi svoje sobrate, tako v pismu Valentinu Majarju (Dragi P. Krizogon!, 13. okt. 1878, JD IV: 286) sprašuje: »Znabiti prevzamete tudi prestave iz francoskih listov?«.

1.4 Večkrat poroča tudi o izhajanju prevodov francoskih knjig v slovenščino. Poleg bibliografskih podatkov včasih doda tudi komentar o neustreznosti prevoda: npr. naslova Didonov Jezus Kristus je ravno tisti včeraj in danes in vekomaj (Hebr. VIII, 8. Prvi zvezek. Iz francoskega prevel P. Bohinjec. Izdal dr. Anton Jeglič, knez in škof ljubljanski.): »Ne presrečno se nam zdi zvezano v naslovu avktorjevo ime s citatom Hebr. XIII, 8. »Didonov Jezus Kristus« je pač Didonova knjiga o Jezusu Kristusu in o tej knjigi vender ne gre terditi, kar velja o Jezusu Kristusu samem.« (Knjižne novosti, Cv XVIII/9 (1900), JD II: 424). Pri ponatisu prevoda iz Novic l. 1865, št. 15, Smert pravičnega (Pismo Poncij Pilatove žene prijateljici. Po francoskem prosto poslovenila † Lujiza Pesjakova. Ponatis iz velikotedenske »Zgodnje Danice« 1. 1902. Družbi sv. Cirila in Metoda v prid.), Škrabec dodaja komentar, da ne gre za apokrifni spis, ampak za moderno poezijo »kake pobožne francozinje« (Knjižne novosti, Cv XX/5 (1903), JD III: 26). Jezikovno ga v prevodu motijo predpretekliki pri trpnih in ponavljalnih glagolih, za pravilno rabo usmerja na Metelkovo slovnico.1

Kot bibliografski podatek navaja med Novostmi založbe »Katoliške bukvarne« v Ljubljani (Cv XXV/1 (1908), JD III: 249) Kritično razpravo o lurških dogodkih (Spisal dr. Jurij Bertrin, vseučiliški prof. v Parizu. (Prosto po francoščini). III. del.). V zvezi z drugimi

1 Kako je po naše rabiti pluskvamperfekt, je prav, natančno in jasno povedal Metelko, Lehrgeb. str. 220 in 230.« (JD III: 26)

Irena Orel, Francoski jezik, Francozi in Francija v Škrabčevih jezikoslovnih delih63

jezikoslovnimi temami obravnava prevod Novih lourških šmarnic (gl. 2.1.1.3).

1.5 Popularizira pa tudi nekatere francoske novitete, npr. pridigarjem, ki »umejo francoski«, priporoča knjižico jezuita Bainvela: Les contresens bibliques des prédicateurs. Ouvrage revêtu de lʼimprimateur de Son Em. Mgr Richard, Card.–Arch. de Paris. Paris P. Lethielleux. (Novosti, Cv XV/10 (1897), JD II: 284), ki obravnava napačno rabljene tekste iz Svetega pisma v pomenu, ki ga nimajo.

1.6 Francoščina je navedena tudi kot eden izmed virov za strokovno literaturo avtorja jezikoslovnega dela: Alfredo Trombetti, Lʼunità dʼorigine del linguaggio. Bologna 1905. Avtor je poznavalec vseh jezikov v Evropi, Aziji, Afriki in Oceaniji, ameriške pa še preučuje.2

1.7 Med jeziki, ki jih upošteva nemški časopis Anthropos (Internationale Zeitschrift für Völker– und Sprachenkunde), je tudi francoščina: »Da je namenjen časopis učenim bravcem, ki umejo poleg nemščine, več ali menj tudi francoščino, angleščino, latinščino, italijanščino in španščino, vidimo tudi iz tega, ker so v njem ti jeziki enakopravni, vsak misijonar piše v svojem, vrejevavec p. Schmidt piše ali nemško ali francosko, najvažniše spise pa nemško in francosko.« Tudi poslednji splošni jezikoslovni članek s splošno abecedo za glasove za vse jezike in narečja p. Schmidta je zaradi razumevanja vseh misijonarjev pisan nemško in francosko. (Knjižne novosti, Cv XXIV/6 (1907), JD III: 221.)

2 Jezikoslovne vzporednice med slovenskim in francoskim jezikom se omejujejo na pravopisno–pravorečno in glasoslovno, pa tudi na besedoslovno in skladenjsko ravnino. Pri razreševanju splošnih jezikovnih vprašanj, pogledov in nazorov pa se Škrabec med drugimi jeziki sklicuje tudi na francoščino.

2.1 Francoski jezik je pogosto naveden skupaj z zahodnoevropskimi germanskimi (nemščino in angleščino) ali romanskimi jeziki (italijanščino, španščino), predvsem v povezavi z aktualnimi pravopisnimi in pravorečnimi zadregami: v osredju je pravopisna polemika o pisanju tujih lastnih imen po izreki in o pisanju in izreki –ł ter o »eljanju naše mlade gospode«.

2.1.1 Pisanje tujih lastnih imen po izreki in ne po izvirnem pravopisu je Škrabec zagovarjal na več mestih z navajanjem fran–

2 »Vender se Trombetti ne derži le nemških učenjakov, citira tudi angleške, francoske, niderlandske, madžarske jezikoslovne knjige, rusko tudi eno.» (Knjižne novosti, Cv XXIV/3 (1907), JD III: 209.)

3 O vrstah prilagoditev je pisala Alenka Gložančev v prispevku Prevzemanje lastnih imen pri Škrabcu v Škrabčevi misli I s Škrabčevega simpozija iz l. 1995, 21–36.

64Škrabčeva misel IV

coskih lastnoimenskih zgledov v tedanji pisavi in zapisu po njegovem okusu.3

2.1.1.1 V Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo (poglavje O pisanju tujih besed, zlasti lastnih imen) zagovarja pisanje po izreki vselej in povsod. Če ime ni znano, naj se zapiše v oklepaju tudi v izvirni pisavi. Med francoskimi besedami navaja naslednje: Bordeaux: Bordôʼz (v opombi pristavlja, da se nekateri končni soglasniki slišijo le pred samoglasniki: pri nas je najbolje, da ostanejo vedno kot v Pariʼz), Dupuis: Dipviʼz; Figeac: Fiža•k, Richelieu: Rišljéʼ, Cette: Sét ali bolje: Séʼta, La Durance: Diraʼnsa, charge: šaʼrža, chauvinisme: šoviniʼzàm itd. (Cv XII/6 (1893), JD II: 124). Angleško besedo budget: be•džet izgovarjajo po francoski izreki: bidžéʼt, bidžétna debata (JD II: 125).

2.1.1.2 Škrabec opozarja tudi na nadomeščanje nekaterih neslovenskih glasov; to narekuje približno določevanje izvirne izreke, v resnem govorjenju se s tujimi glasovi ne moremo siliti, zato jih nadomestimo s podobnimi glasovi našega jezika, npr. med njimi nemški in francoski ö in ü (Cv XII/6 (1893), JD II: 125-126). Podobno omenja tudi nekaj strani naprej: »Francoski, nemški, madžarski, volapiški itd. ü in ö zamenjavamo z i (ali u) in e: franc.: bureaucrate: birokraʻt, conducteur: kondukteʼr.« (Cv XII/7 (1893), JD II: 129.)

2.1.1.3 Ob naznanilu prevoda Novih lourških šmarnic (Francoski spisal Henrik Lasserre, /.../ poslovenil Janez Godec, kapelan) se spotika ob ime Henrik Lasserre, razmišlja o pisavi francoskih lastnih imen in predlaga pisavo po izreki.4 Naznanjevanje izreke bo po njegovem mnenju bralca le motilo, zato je predlagal po izreki zapis Mizijski, za učene pa bi pravo francosko obliko (Musy ali de Musy) enkrat naznanili ne v besedilu, temveč pod črto ali v zapisku lastnih imen na koncu knjige. Zdi se mu, da bi morali »bolj misliti na pravo izreko tujih imen, kaker na izvirno pisavo« (JD II: 364). Lastna imena bi po njegovem mnenju morali izgovarjati »kar se da tako, kaker se izgovarjajo v dotičnem jeziku, seveda le, koliker se da z glasovi našega jezika«. Za zgled odstopa od izvirne izreke navaja: »Marsej, Marseja (nam. Marselja, Marselje) bi bilo zame že nekako zoprno, ravno tako Paríj, Paríja nam. Paríz, Pariza. Z enako pravico bi pa smeli in morali govoriti tudi Bordóz, Bordóza (franc. x je na koncu to kar z) itd.« (Knjižne novosti, Cv XVII/6 (1898), JD II: 364.)

4 »Mi želimo, da bi drugi narodi naša imena pisali po slovenski in zato mislimo, da moramo tudi mi njihova pisati po njih pravopisu. /.../ Ali naj res deblo ali kos debla pišemo po francoski in končnico priklepamo slovensko? Lourški! ena beseda in dvojen pravopis. Meni se ta način jako vpira in pretrgane oblike, kaker: »Autun–a (izgovori: Otén–a)«, Musy–skih (izg. Mizí–skih)«, mi celo ne vgajajo. (Cv XVII/6 (1898), JD II: 364.)

5 Zgodovinski roman iz časov francoske revolucije (Spomini častnika švicarske garde Ludvika XVI.) Nemško spisal Jos. Spillmann. S. J. Poslovenil *** (540).

Irena Orel, Francoski jezik, Francozi in Francija v Škrabčevih jezikoslovnih delih 65

2.1.1.4 O pisavi tujih, zlasti francoskih imen po izreki je spregovoril tudi ob predstavitvi knjige s tematiko iz francoske zgodovine, Junaštvo in zvestoba,5 kjer so lastna imena zapisana v dotičnem tujem pravopisu, v oklepajih pa je navedena izreka. Škrabec je tokrat menil, naj ne bi pisalo, da je brati francoski u za i, eu za e, saj vsak vsaj nekoliko izobražen Slovenec lahko izgovori ü in ö. Po izreki bi pisali »Ovérenjci« za »Auvergnci«, »Bulonjska šuma« za »Boulognska šuma«, »Versaljci« ali »Versaljčani« za »Versaillesci« (»ker se pri nas topljeni lj ne spreminja, kaker v Parizu v j«), »Bastilja«, za »Bastille«, ne »Bastija«. Sklanjatev tujih lastnih imen je podomačena, že v imenovalniku francosko končnico e nadomesti a, npr. Lucerne : Lüserna (»iz Lüserne«, ne »iz Luzerna«), Chevreuse : Sevröza (»v Ševrözi«, ne »v Chevreuse-u«). Francoska končnica –es je ž. mn. »Tuilleries« : »Tvilerije«, »Versailles« »Versalje«, »Varennes« : »Varene«, podobno so zdaj moškega spola ednine Orleans (Aureliani), Monceaux (Monticelli), Bordeaux (Bordóli) iz lat. Burdigali), prvotno so bila množinska, zato Orleani, Monsóli, Bordóli. Naravno se j razvije za i ali ê, ne pa za o: Anesij –ija, Fernej –eja za Annecy, Ferney; Saint Cloud (542) se ne piše »pri Sen Kluju«, temveč »pri Sen Kludu«, v im. »Sen Klud«, ne Sen Klu«, tako tudi markízom, mosjörju, Mirabolom; Rusólov (ne Rousseaujev) ipd. (Knjižne novosti, Cv XXXI/1 (1914), JD III: 540-542.)

2.1.1.5 Knjigo »Lurški majnik in molitvenik« Franja Marešiča hvali tudi z jezikoslovnega stališča, »ker je gotovo perva, ki piše lastna imena »skozi in skozi tako, kaker hoče svojstvo našega jezika.« Ob pohvali LZ, ki je pretisnil teorijo iz predgovora in se postavil zoper »classično« čerkojahanje««, izraža upanje, da bo tudi glede francoskih lastnih imen »pripomogel, da se vpelje v naše knjige pisava, ki jo bo znal Slovenec brati«. (Opazke IV (Nove knjige), Cv IV/6 (1883), JD I: 170.)

2.1.1.6 Podobna načela zagovarja v izdaji zemljevida »Evropa«.6 Zlasti končni soglasnik, ki ga Francozi pišejo, v izreki pa navadno opuščajo, je treba izgovarjati in pisati po izreki, npr. Bordeaux: Bordóz, g. Bordóza; Rouhaix: Rubéz, g. Rubéza, Aix: Eks, g. Eksa. Francoski končni e bi moral nadomestiti a: Angoulême: Angulema, g. Anguleme, Aisne: Ena. Za množinsko končnico –es bi morali pisati samo –e: Cannes = Kane, Vosges = Vože idr. (Evropa, Cv XXXII/6–8 (1915), JD III: 608–609.)

2.1.2 Francoska pravopisno–pravorečna določila so Škrabcu omogočala tudi uvajanje oz. potrjevanje lastnih pogledov in pravil v

6 Stenski zemljevid Evrope (Katoliška bukvarna v Ljubljani).

66 Škrabčeva misel IV

zvezi z elkanjem, večkrat tudi ironiziranje s primerjavo francoske finosti.

2.1.2.1 Moteče elkanje v tistem času je primerjal s pravopisno–pravorečno razliko v francoščini, francoščina je priča za obstoj trdega l v romanskih jezikih: imeli so ga nekdaj vsi romanski jeziki: iz starofr. bel, beal, bealtet je sedanje: beau, beauté, iz chevals sedanje cheveaux. »V današnji francoščini je dift. au asimiliran v o, v novi provensaljščini pa je au ohranjen: chivaou, izreci čiváu ali civáu (cheval).« (O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih, Cv XX/9 (1903), JD III: 40.)

2.1.2.2 Ko skuša Škrabec utemeljiti, da je izreka vʼaw, vʼiw (v´ał, v´ił) slovanska, za razloge navaja tudi tujejezične zglede, med drugim tudi ironično pristavi, kaj bi rekli Francozi, če bi po nasvetu kakega ljudskega učitelja izgovarjali Bordeaux: Bordeawsk namesto Bordô »da ne bodo imeli tolikanj preglavice s pravopisom on in vbogi otroci«. (Opazke, literarne, jezikoslovne in druge, Cv I/10 (1880), JD I: 43.)

2.1.2.3 Rezijansko ohranjanje končnega l Škrabec pripisuje tujemu (furlanskemu) vplivu, sicer bi se ohranil ł ali prešel v u kot v govorih Osoje in Učja: »Nekedaj se je govoril terdi ł tudi v romanskih jezikih, kaker jasno priča francoščina, in torej tudi v furlanščini. Ko se je v furlanščini začel spreminjati v srednji l, so se poprijeli take izreke večinoma tudi Rezijani.« (Knjižna novost: Materialy dlja južnoslav. dialektologii itd. (Konec), Cv XXX/10 (1913), JD III: 530.)

2.1.2.4 Ob predstavitvi izida Levčevega Slovenskega pravopisa (Knjižne novosti, Cv XVII/12 (1900), JD II: 389) ugotavlja, kako sodijo Slovani o »eljanju naše mlade gospode«: »Po samoglasnikih ravno tistega zloga imajo Malorusi, kakor tudi Belorusi, Srbo–Hrvati, Slovenci in deloma Slovaki glas ł vokalizovan, usamoglasničen: –w, na pr. bułá (bila) ǀǀ buw; hodiła ǀǀ hodiw, wźała ǀǀ wźaw ... Je to taisti historično fonetični proces, ki se je dovršil nekdaj v francoskem: faux, haut, doux, sauce, chaud ...« Podobno slovansko-francosko glasoslovno primerjavo navaja tudi v pismu Janu Baudouinu de Courtenayju (4a, 4/9 1899, JD IV: 338).

2.1.2.5 O tej pravorečni zagati Škrabec kritično in tudi ironično razmišlja ob naznanilu izida A. Janežičeve Slovenske slovnice (Osma, predelana izdaja). Francoščina je pritegnjena le v smislu izgovorne primerjave, označene kot francoska finost. Proti »eljanju« učiteljev je Škrabec uporabil kot negativni zgled izgovor nemških besed, pisanih s ch, vedno kot k (kot Chaos, Charakter, Chor, Christus: Kaos, Karakter, Kor, Kristus tudi Arche, Drache, Röschen, schreiben, Schnee: arke, drake, rösken, skrejben, skné), kar bi posne‑

Irena Orel, Francoski jezik, Francozi in Francija v Škrabčevih jezikoslovnih delih 67

mala tudi slovenska šola in izpuščala vsak h (ik ábe, ik offe, ik aue dik auk, in ok in öer in ökst itd.) »To bo zmanjšalo število petek in fino bo tudi, skoraj kaker francosko.« (Knjižne novosti, Cv XIX/3 (1901), JD II: 448.)

2.1.2.6 Podobno je tudi le posredno omenjanje Francozov glede izgovora l: »Ali kedo bi si bil nekedaj pri nas misli(!), da poljska inteligenca, visoko izobraženi ljudje, ki se dostikrat celo s finimi Francozi primerjajo, svoj »piła kobiła« izgovarjajo kaker naši priprosti Gorenjci in Korošci: »piua kobyua«? (Naša fonetika v prozi in poeziji, Cv XXX/2 (1913), JD III: 496.) Samo posredna primerjava napačne izreke in medjezikovnega zasmehovanja je vsebovana v naslednjem navedku: »In če kaka dama, ketere foter je bulj auz Berlin, ль t. j. nemški l govori namestu ł, jo s tem Rusi oponašajo in zasmehujejo prav tako, kaker Nemci Francoza, ki izgovarja k namestu h ali ch.« (O Učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih, Cv XX/11 (1903), JD III: 50.)

2.1.3 O potrebnosti diakritičnih znamenj, fonetične transkripcije v francoščini (in angleščini) Škrabec govori v razpravi Naša fonetika v prozi in poeziji (Cv XXX/1 (1913), JD III, 492) ter navaja delo Français parlé. Morceaux choisis à lʼusage des étrangers avec la prononciation figurée par Paul Passy. Leipzig (JD III: 493). Francoski jezik je ob češkem služil kot pravopisni zgled za pisavo naglasnih znamenj v slovenščini: »Ako Čehi vestno pišejo svoje krožce in rožičke in bacille in Francozi svoje strešice in druge akcente, zakaj bi se mi bali ali sramovali znamenj našemu jeziku potrebnih, ali prav za prav, zakaj bi smeli tako leno, tako zanikerno pisati ga.« (Napake v izreki in naglaševanju naše knjižne slovenščine, Cv X/10 (1891), JD II: 45.) Francosko naglaševanje besede katolik, ki je naše ljudstvo ne rabi in skoraj ne pozna, je omenjeno ob nemškem (katolík) nasproti latinskemu (katólik): »Kranjski Slovenci smo se do zdaj imenovali po veri »katoliške kristijane« /.../ zato celo ne vemo, kako bi jo /to besedo/ izgovarjali, ali po latinskem naglaševanju »katólik«, ali po francoskem in nemškem »katolík«, kaker sem res slišal učene ljudi?« (Književna novost (Rimski katolik /.../ Vrejuje in izdaja dr. A. Mahnič), Cv VIII/4 (1888), JD I: 354.)

2.1.4 Razmerje med izreko in pravopisom Škrabec opredeljuje z zgodovinsko pisavo v francoščini, angleščini, nemščini itd., s katero se doseže, kar Japonci s kitajskimi znamenji za vsak pojem: »Pri nas francoski ali tudi nemški pravopis v primeri z našim radi grajamo; ali meni se zdi, da po krivici. Koliker morem jaz soditi, je v francoščini blizu vsaka beseda na pervi pogled jasna in določena glede pomena in po nemnogih pravilih tudi glede izreke, kar se o mnogih naših besedah ne more trditi: mi, ti, je, bil, bila, vile, vas, kos, pot, kot, brat /.../ Tako imajo, da navedem še ta primer, fran–

68 Škrabčeva misel IV

coske besede sent, sens, cent, sans, sang, cens vse enako izreko; ako bi se torej vse enako pisale, n. pr. sã kako bi se vedelo, kaj je to? Le iz zveze bi se moglo vgeniti, ali pa tudi ne. Očitno je torej, da bi francoščini taka pisava ne bila primerna, razen v stenografiji, kjer se mora povsod marsikaj prepustiti vgibanju. To velja tudi za angleščino in koliker toliko za nemščino.« (O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih, Cv XXI/3 (1904), JD III: 64.) Sedanji zgodovinski pravopis teh jezikov je poleg pravopisne tradicije zahteval v šolah tudi pravorečno in zbudil znanstvene preiskave o fonetiki. »Po teh pa se je doseglo, da je izreka jezikov, ki imajo zgodovinski pravopis, kaker francoski in angleški, dandanašnji najnatančniše določena in tudi v praksi primeroma najenoličnejša.« Škrabec tega vedenja ne posreduje iz lastne izkušnje (»ker sem francoščine jako malo slišal, angleščine pa celo nič« (JD III: 65), temveč se sklicuje in navede v nemščini odlomek iz dr. W. Müncha Vermischte Aufsätze über Unterrichtsziele und Unterrichtskunst«, ki v spisu z naslovom Die Pflege der deutschen Aussprache als Pflicht der Schule primerja francosko in angleško izreko (JD 11: 65). Škrabec obžaluje: »O fini izobrazbi zlasti francoske izreke imamo pri nas seveda malo pojma in prav tako malo vemo, koliko se ljudje drugod trudijo, da bi si jo prisvojili in koliko »ustne telovadbe« (»Mundturnen«) je k temu treba.« Več o tem lahko izvejo pri Münchu v spisu o učenju francoščine7 (n. d., JD III: 66).

2.2 Glasoslovni pojavi so primerjani s francoskimi samo informativno, ponazarjalno–poudarjalno v okviru druge tematike.

2.2.1 Z medjezikovno glasoslovno primerjavo Škrabec dopolnjuje poročanje o stenografski pisavi; tu omenja ohranjanje nosnih samoglasnikov v francoščini in poljščini (Načert berzopisne abecede za slavenske in druge glavne evropske jezike, Cv XXIV/9 (1907), JD II: 234). Ob stenografskih znakih omenja, da sta od motnih samoglasnikov v nemščini in francoščini navadna ö in ü. (K pregledu naših berzopisnih čerk, Cv XXV/2 (1908), JD III 253.) Podobno vzporejanje srečamo pri obravnavi dvoglasnika ou, ki se kaj rad spreminja v monoftong u, pri nas že v predzgodovinskem obdobju, v francoščini pa v srednjem veku (»kedaj natanko, to bi nam morali povedati romanisti.«). »Gotovo je namreč, da se je nekedaj tudi v francoščini govoril diftong ou, ki je bil nastal, kaker pri nas, iz oł: coup iz cołp, it. colpo, douce iz dołce, it. dolce, pouce iz połce, it. pollice itd.« (Knjižne novosti, Cv XIX/1 (1901), JD II: 441.)

2.2.2 Primerjalnojezikovni vidik kot negativni zgled je vzpostavljen pri besedi Jerdrut , kjer pisanje r–a favorizira, navaja pa tudi tuje–

7 V Baumeister, Handhuch der Erziehungs- und Unterrichtslehre für höhere Schulen. III. Didaktik und Methodik der einzelnen Lehrfächer. Erste Hälfte. V. Francözisch. pag. 10–20.

Irena Orel, Francoski jezik, Francozi in Francija v Škrabčevih jezikoslovnih delih 69

jezične zglede, kot fr. pélerin za peregrinus, a o njih meni: »Taki in podobni primeri so iz ust priprostega ljudstva; izobraženi svet izgovarja ptuje besede sè zavednostjo njih etimologije ter jih torej navadno ne pokvari tolikanj.« (Opazke, Cv III/1 (1882), JD I: 103.) Podobno slovenski narečni razvoj primerja z analognim tujejezičnim razvojem, in sicer nemškega w v romanskih jezikih: za nekdanje govorjene oblike z v (tvoj, gvozd, tvrd, hvrast priča g, ki se je razvil iz ʻv: dgor, zgôn, góž ali glóž iz: dʻvor, zʻvôn, ʻvóž itd., kar primerja z znanim razvojem starega nemškega w v romanskih jezikih: wartên, furl. uardâ, it. guardare, fr. garder. V takih primerih tudi zdaj izgovarjamo dʻvor ... (Naša fonetika v prozi in poeziji, Cv XXXI/8 (1914), JD III 569.) Ravno tako francoski glasoslovni pojav osvetljuje slovenskega v primeru redukcije w–ja: g je predstavljen glasu w v zwôʼn, dwor > zgwôʼn, dgwor, nato pa w izpade »kaker v francoščini izpada za g: guise, guerre, garder«. (Opazke, Cv IV/1 (1883), JD I: 151.) Pri razlagi gorenjskega gun Škrabec podaja »tudi primer v romanskih jezikih tako zelo pogost, da se namreč iz v (staronemškega w) razvije g u; ta se v italijanščini obdrži kot gu, v francoščini, pred e in i pa tudi v španščini, se v izgubi, tako da ostane samo pozneje iz tegarazviti g; warten: guardare, garder, guardár, wêr:guerra, guerre, guerra; wîse: guisa, guise, guisa in tako naprej. Razlog, da se g postavi na čelo, je v prezgodnjem iztisku zračnega toka zaradi odprtja mehkonebniške zapore, potrebne za izreko v.« (Pojasnila in nadaljnja razglabljanja, JD IV 241.)

2.2.3 Med različnimi fonetičnimi uresničitvami ene besede navede tudi francoščino: po ruskem палма smemo tudi slovensko pisati paljma, čeprav ima stara hrvaščina paoma (fr. paume). (O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih, Cv XXI/11 (1904), JD III: 98.)

2.2.4 Ko Škrabec utemeljuje rabo krativca za polglasnik, se sklicuje na francoščino: »Ako sme Francoz rabiti akut ´ brez ozira na povdarek za določenje glasu, zakaj bi mi ne smeli tako rabiti gravisa«? (Opazke, Cv III/12 (1882), JD: I 148.)

2.2.5 Navedba francoskih fonetičnih del mu je služila kot potrditev za ozir na tiskarne in črke, ki jih imajo na razpolago, kar mu je Tominšek očital v zvezi z znanstveno pisavo za slovenščino: Da je to v resnici nekaj koristnega in dobrega »nam poterjuje zgled fonetikov mnogo večih in premožniših narodov, kaker smo mi, Francozov in Angležev. Prim. Passy, le Français parlé; Franke, Phrases de tout les jours /.../«. (O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih, Cv XXI/8 (1904), JD III: 86.)

70 Škrabčeva misel IV

2.3.1 Besedoslovne opombe zadevajo primerjalnojezikovno obravnavo s francoščino, izhodišče in smer prevzemanja ter njegovo nepotrebnost, izvorne razlage lastnih imen, pomenske razlike, nepotrebnost prevzetih besed ipd. Vzporejanje besed za isti nanosnik v različnih jezikih podaja ob prevodu latinskega izraza vitulus kot tele in tjulenj (znanstveni izraz phocu vitulina) in navaja jezike, ki imenujejo tjulenja morsko tele: poleg poljskega, nemškega tudi francosko veau marin. (Opazke III, Cv III/7 (1882), JD I: 126.) Kot izhodišče za prevzem leksema v slovanske jezike je ob angleščini navedena tudi francoščina, pri leksemu mrož (JD I: 128) v poljščino in ruščino iz angleščine ali francoščine, kjer se piše morse. Etimologiziranje uvaja ob lastnih imenih: npr. Ortona v Devin (Šumi: Archiv 268), »lažje bi se pač razlagalo Devin iz Divona, kar je staro ime francoskega Cahors« (Listnica, Cv V/6 (1884), JD I: 220) idr. Slovenska poimenovanja za ʼzakonska ženaʼ vzporeja z rabo v različnih jezikih: »Da hočejo slovenske gospe kaker nemške frave veljati za fine francoske dame, to je pač ženska slabost, keteri se ne smemo čuditi ob času, ko imajo že tudi slovenski kmetje »soproge«.« (Listnica, Cv XI/5 (1892), JD II: 74.)

2.3.2 Pomenske razlike v treh sopomenskih nemških glagolih osvetljuje s francosko primerjavo: »Glede Vašega pervega vprašanja, kako bi izrazili po naše »auffassen, erfassen« in »begreifen«, mislim, da bi bilo dobro pomisliti, ali drugi jeziki, n. pr. francoščina, tudi delajo razloček mej auffasen in erfassen in begreifen. / .../ Domača beseda za vse troje je menda »zapopasti«, ki je pa drugi Slovenci nimajo, zato jo še mi zamečemo«. (Henriku Tumi, JD IV: 298.)

2.3.3 Proti prevzemanju modnih francizmov se izreče kar mimogrede, ko govori o pravopisnih stvareh: npr. pri omembi knjige Lurški majnik in molitvenik: »žurfiksov in podobne smotlake ne potrebujemo« (Opazke. IV. Nove knjige, Cv IV/6 (1883), JD I: 170), ali pri »avancement : avansmaʼnt (pa bolje bi bilo te besede ne vpeljavati)« (Cv XII/7 (1893), JD II: 128). Istočasno zagovarja poslovenjenje (= prevod) nekaterih lastnih imen, npr. francoskih (podobno tudi španskih in portugalskih) občnih samostalnikov ali pridevnikov, npr. »Baie de la Seine« = »Senska guba«, »Pays de Caux« = »Koška zemlja«, »Hauteurs de la Gâtine« = »Gatinske višine«, »Belle Isle« = »Lepi otok« itd. (Evropa, Cv XXXII/6-8 (1915), JD III: 609.)

2.4 Skladenjske zveze so le posredno zajete v pravopisni obravnavi lastnih imen ali stilistično–pomensko v zvezi s francosko frazo »fin de siècle XIX« napačno množinsko rabljeni namerni brezpredložni orodnik. Za vrstno krajevno določilo občnega samostalniškega jedra namesto predložnega neujemalnega samostalniškega desnega prilastka predvideva levi prilastek na –ski, npr. lev od Provence, vojvoda od Angoulème, vojvoda od Berry, princ od Lambesc, vojvoda iz

Irena Orel, Francoski jezik, Francozi in Francija v Škrabčevih jezikoslovnih delih 71

Braunschweiga, župan iz Chevreusa, Trga za Carrousel namesto Provanški lev, Angulemski vojvoda, Berijski vojvoda, princ Lambeški, Brunsviški vojvoda, Ševröški župan, Karusé1jski terg, kar tudi najdemo zapisano. (Cv XXXI/2 (1914), JD III: 545.) L. 1895 je objavil kritiko rabe povednega brezpredložnega orodnika tipa »izvoljena deželnim poslancem«, »so oba zatoženca spoznali nedolžnim« namesto zapisa pred petsto leti »deželnima poslancema, nedolžnima«, in sedanje rabe »za deželna poslanca, za nedolžna«. (Cv XIV/9 (1895), JD II: 234.) Kritična opomba je imela naslov Cvet slovenske proze fin de siècle XIX, vendar še po več kot dvajsetih letih ta raba »mej drugim raznim plevelom veselo cvete po našem časniškem polju« (Škrabčevi pripisi, JD II: 505: Str. 234, op. 1, Cv 14 (1895), 9, d, 57. v. – Rkp.). Francoska zveza »fin de siècle XIX« je bila »za označenje vsega nepričakovanega, čudnega, smešnega in napačnega sploh v rabi.« Namen opombe pa ni bil dosežen, saj pisci niso odpravili »napake, ki nam je v sramoto pred vsem slavenskim svetom« (prav tam).

2.5 Za utemeljitev svojih jezikovnih in jezikoslovnih nazorov posega po primerjavi s francoščino, navaja francoski pozitivni zgled, omenja stališče Francozov ali poudarja ujemanje s francoskim (jezikovnim) stanjem.

2.5.1 Potrebo in pomen jezikoslovne znanosti utemeljuje na primeru francoščine, ko kritično pretresa slovenski znanstveni časopis pri Matici, ki v Novicah 1877 omenja vrsto znanosti, med katerimi pa ni našlo svojega mesta slovensko jezikoslovje (morda pod repkom »itd.«, ki pa ni prišel na dan). Ob »sramotnem odrivanju slovenskega jezikoslovja, znanstva slovenskega jezika«, poimenovanju jezikoslovja kot »neplodno filologiško cepidlačenje«, podaja nasprotni zgled: ljubezen Francozov do francoskega jezika, ki so si vzgojili kralja, »ki kraljuje nad kralji in cesarji do današnjega dne«. Francoska akademija ki so jo zaničevali, imeli za odvečno, je bila viden dokaz za ljubezen umetnostne izobrazbe maternega jezika. Z navedbo odlomka iz E. Engla Geschichte der französischen Litteratur je prikazal francosko osveščenost do jezika, »ko je bilo jezikoslovje še v plenicah, zdaj je pravo znanstvo s terdnimi podlagami in zagotovljenimi načeli, in mi, »jezikoslovni narod« naj ga ne le natihoma odrivamo, temuč tudi naravnost odganjamo?« (Listnica: Gosp. Dr. Č. v C., Cv V/7 (1884), JD I: 223–224.)

2.5.2 Mednarodni družbeni status latinščine kot jezika cerkve in privatne liturgije vzporeja z vlogo francoščine v diplomaciji: »Kaker imajo diplomati svojo francoščino, da se sporazumevajo, tako mora

8 Gosp. Borovski piše: »Cerkev dobro ve, da slovenski, nemški, francozki, španjski, laški kmetje ne razumejo latinščine, pa vendar zapoveduje, da se mora pri peti maši peti latinsko«. (Še enkrat »Cerkveni Glasbenik« pa »Cvetje«, Cv VI/6 (1886), JD I: 266.)

72 Škrabčeva misel IV

tudi cerkev imeti jezik, v keterem morejo občevati mej sabo njeni glavarji in pastirji, in ta je, kaker dandanašnji svet stoji, po vsi pravici latinščina.« (Listnica, Gosp. Dr. Č. v C., Cv V/1 (1884), JD I: 199.) Med drugimi narodi omenja neznanje latinščine tudi pri francoskih kmetih.8

2.5.3 Da tujejezična jezikovna zmožnost ne ogroža obstoja maternega jezika, potrjuje tuj zgled: Holandcev je čez 4 milijone, a ni nevarnosti potujčevanja kljub znanju francoskega in nemškega jezika med izobraženci. (Listnica, Cv V/4 (1884), JD I: 211.)

2.5.4 Sorodnost in različnost jezikov na podlagi jezikovnih stikov v zgodovini je potrjena tudi za francoščino. »Karni so bili ali Keljti ali od Keljtov zmagan in ž njimi pomešan rod /.../ po jeziku različen od Venetov, ki so bili /.../ ilirski, z današnjimi Arnauti soroden narod. Rimljani so oboje polatinili, ali natorno, da je latinščina v ustih keljtskih in pokeljčenih Karnov drugači zvenela ko v venetskih; od tod razloček mej beneškim narečjem in furlanščino, od tod tudi podobnost furlanskega jezika s provensaljščino in francoščino.« (Jezikoslovni pomenki, Cv XI/9 (1892), JD II: 89.)

2.5.5 Pomembnost nekaterih slovanskih narodov, tj. Rusov in Poljakov, istoveti s pomembnostjo drugih med Germani in tudi francoskega med Romani.9 Pomembnost ruskega jezika za zahodne Evropejce, tudi za Francoze, in zavzeto učenje ruščine pri njih je izpostavljeno v odgovoru prof. Hostniku.10

2.5.6 Škrabec zagovarja za ohranitev domačega jezika nasproti slovanstvu jezikovno avtohtonost tudi s primerjavo jezikov v drugih jezikovnih skupinah: »Za naše slovensko ljudstvo pa bi mi drugi seveda še nadalje pisali z božjo pomočjo v našem domačem jeziku. To ni na nobeno škodo »slovanstvu«, ker je »slovanstvo« tolikanj bogatejše, koliker več izobraženih književnih jezikov ima. Ali je morebiti katalanska literatura na Španskem ali novoprovensaljska na Francoskem »romanstvu« na škodo? Ali je »germanstvu« na škodo norveški književni jezik, ki nastopa namestu prej tam gospodujoče

9 »Kaj smo vsi drugi Sloveni brez Rusov in Poljakov? Blizu to, kar Germani brez Nemcev in Angležev, ali kar Romani brez Francozov, Špancev in Italijanov.« (O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih, Cv XXI/2 (1904), JD III: 60.)

10 Z njim soglaša, da je ruski jezik vreden učenja in da »ustvarili so si Ruski literaturo, katero občuduje ves vesoljni svet. /.../ dela Puškina, Lermontova, Turgenjeva, Dostojevskega, Tolstega /.../, katere čita ves civilizovani mir v prevodih ali v izvirnikih in katerih jezika se tako strastno uče ne le Angleži in Francozi, nego i Nemci«. (Odgovoru na »odgovor na »odgovor««!, Cv XV/11 (1897), JD II: 288.)

Irena Orel, Francoski jezik, Francozi in Francija v Škrabčevih jezikoslovnih delih 73

danščine?« (Knjižne novosti. O pouku slovenskega jezika. Spisal dr. F. Ilešič, Cv XX/1 (1902), JD III 10.)

2.5.7 Primerjalnojezikovno med drugimi jeziki omenja francoščino ob zagovoru imena Kranjec ʻSlovenecʼ proti Slovenec ʻSlovanʼ ter dodaja primerjavo različnih narodnih poimenovanj prebivalcev z zemljepisnimi razsežnostmi tudi zunaj meja matične države.11

2.5.8 Vpeljevanju modernega načela »lʼart pour lʼart«, znanost zaradi znanosti, Škrabec ne nasprotuje, meni pa, naj se goji tam, »kjer je za bližnje potrebe že zadosti preskerbljeno, kaker na Angleškem, na Francoskem, na Nemškem«, čeprav o tem ni poučen. (Dr. Karel Štrekelj, Cv XXIX/8 (1912), JD III: 473.)

2.5.9 Primerjava med skrbjo za knjižni jezik in francosko modo, ki ni prepuščena masi, temveč izobražencem oz. izbrancem, temelji na ugotovitvi, da knjižnega jezika ne more vzgojiti masa, četudi masa pišočih.12

2.5.10 Zgodovinske in jezikovne navedbe ter vzporednice zadevajo naslednje teme: o prednikih sedanjih Francozov, o arskem (indoevropskem) jeziku »s prednjiki sedanjih Nemcev in Italijanov, Francozov in Angležev, Gerkov in Perzijanov in tako dalje« in o naselitvi Keltov in germanskih plemen na sedanjem ozemlju Francije, o katerih je med drugimi narodi in predeli z zgodovinskega vidika spregovoril v članku Sveta slovenska blagovestnika Ciril in Metod (JD IV: 114). Med drugimi ozemlji je Francija omenjena tudi z zgodovinskega vidika, ko govori o širjenju sv. vere in razširjenju krščanstva z latinsko službo božjo v zahodnih deželah, v zahodni Afriki, na Španskem, na sedanjem Francoskem in tudi v naših pokrajinah, ki so se imenovale Norik in Panonija (Častimo sv. Cirila in Metoda!, JD IV: 93). Mimogrede omenja tudi, kako so »germanska plemena Svevi, Alani, Vandali, Burgundi, Franki, Longobardi itd., zapuščali svoje zemlje ter si na Laškem, na Francoskem, na Španskem in celo severni Afriki iskali boljše domačije«. (JD IV: 118.)

2.6.1 O jezikih revije in tudi francoskih sestavljavcih mednarodnih jezikov poroča v naznanilu Revue Cosmoglottique. Časopis ima samo francoski naslov, a ni pisan samo v francoščini, ampak še v nemščini

11 »Gotovo! mi smo Slovenci – nasproti Nemcem, Italijanom, Mažarjem itd. Hervatom nasproti smo Kranjci, ker so Slovenci oni prav tako kaker mi /.../ niso samo v Franciji Francozi, so tudi v Beljgiji, v Švici in drugod; niso samo na Češkem Čehi, so tudi na Moravskem in Šleskem, so celo na Dunaju; /.../ nismo samo na Kranjskem Kranjci, so tudi na Štajerskem, Koroškem itd.« (Knjižne novosti. Slovanske besede v slovenščini, Cv XXVI/10 (1909), JD III: 334.)

12 »Saj še francoske mode ne dela »masa« francoske gospode; umni, dobro plačani vmetalniki v službi velikih pariških bazarjev, ti jo določujejo, in po vsem svetu jo sprejemlje ničemerna gospoda. Tolikanj gotoviše mora pač »masa pišočih« vsakega naroda knjižni jezik sprejeti in učiti se od veščakov.« (O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih, Cv XXI/5 ( 1904), JD III: 73.)

74 Škrabčeva misel IV

in v interlingvah. Med avtorji mednarodnih jezikov sta omenjena tudi dva Francoza: dr. Raoul de La Grasserie, znamenit francoski pisatelj, jurist in lingvist, »priporoča v začetnem spisu zvezka »Les radicaux des mots techniques dérivés du grec comme éléments dʼune langue internationale« – gerščino ko najbolj neutraljno podlago mejnarodnega jezika«, njegov pomožni jezik bi se imenoval »apolema«. Drugi francoski pisatelj je medicinec dr. Nicolas z mednarodnim jezikom »Spokil«.13

2.6.2 Med drugimi jeziki navaja tudi neustrezni francoski izgovor besed za njegov mednarodni pomožni jezik. Izreka novega mednarodnega pravopisa naj bo po Škrabčevem mnenju starolatinska, zato ne izgovarjajmo npr. scientia kakor Nemci (stsientsia), Italijani (šientsia), Francozi (siansia), Španci (sfienfia). (Mejnarodni pomožni jezik, Cv XXV/5 (1908), JD III: 264.)

2.6.3 Nasproti Zamenhofu, ki je izbral svojemu jeziku besede iz različnih jezikov (»kaker se mu je ravno ljubilo«), iz francoščine, nemščine, angleščine, latinščine, posamezne tudi iz drugih jezikov, Škrabec poudarja, da morajo biti v internacionalnem jeziku vse besede internacionalne. (Esperanto simpligita?, Cv XXV/7 (l 809), JD III: 272–273.)

2.6.4 Oceno Škrabčeve Evlalije je objavil Progreso, ki ga izdaja v Parizu delegacija za sprejetje pomožnega mednarodnega jezika, ki želi širiti »Ido«. Škrabec jo je dobesedno navedel v izvirniku in v slovenskem prevodu. Njegov komentar ocene je naslednji: »Veseli nas, da so gospodje na Francoskem zadosti dobro razumeli našo slovenščino, in tudi, da se njih prepričanje v mnogem vjema z našim, žal, da ne v vsakem oziru. Priznavajo, da je končnica ino za feminina »difekto«, in vender se ji niso mogli odpovedati, kaker le v osebnih imenih.« Škrabec se čudi, da so se Francozi, možje izbranega okusa, mogli ogreti za »take negodnosti«, kot so patrino namesto matre ʻmatiʼ. (Ido e Eulalia, Cv XXVI/3 (1909), JD III: 305) Na drugem mestu popravlja mnenje Francozov glede latinske osnove evlalije: »Naši francoski prijatelji sodijo torej, da smo postavili svojo evlalijo na latinska tla zavoljo nekedanje mejnarodnosti latinskega jezika v znanstvu. V resnici to ni tako. Mi smo izvolili v svoj namen latinščino zavoljo njene sedanje nevtraljnosti in internacionaljnosti.« (Ido e Eulalia, Cv XXVI/4 (1909), JD III: 308.) Ocena evlalije je »obsoja, ker hvalijo francoski gospodje na evlaliji ničesar ne« (n. d., (Dalje), JD III: 320). Kasneje pa poudarja zanimanje zanjo tudi med Francozi in splošno razumljivost za izobražence v primeri z esperantom, ki zahteva tudi znanje francoščine: »Tudi »Eulalia« je mej Nemci in Francozi zbudila vsaj nekaj interesa, mej slovenskimi rojaki prav nič. In vender je razumljiva vsem izobraženim, – Slovencem kaker ne–Slovencem, – ki so se kedaj kaj latinščine učili, mej tem ko bi bilo

13 Škrabec o njem sodi: »Sestavljen je morda prav bistroumno, ali za praktično rabo ni. V dokaz je zadosti stavek »Meona vai le tsael di le veol« (človek je kralj nature), ki ga navaja Couturat v svoji »Histoire de la langue universelle« str. 92.« (Knjižne novosti. »Revue Cosmoglottique«, Cv XXIX/2 (1912), JD III: 448.)

Irena Orel, Francoski jezik, Francozi in Francija v Škrabčevih jezikoslovnih delih 75

treba za esperanto znati tudi nemščino, francoščino, angleščino itd.« (Razne jezikovne novosti, Cv XXVII/4 (1910), JD III: 362.)

2.6.5 Iz francoščine je sprejel v evlalijo naslednje besede: cheffe, chauvinismo, equipágio, homágio, journále, ki se izgovarjajo, kot so zapisane. Francoski recenzent je pristavil besedama »antiqua latina« vprašaj, ki si ga Škrabec ne zna razložiti. Glede latinske izreke omenja, da so neke francoske nune vpeljale v latinščino italijansko izreko in navaja primer. Sprašuje se, ali bi Francozom taka izreka ugajala, saj so jim glasovi c (= ts) in č (= tš), dž tuji. (Ido e Eulalia, Cv XXVI/5 (1909), JD III: 312.)

3 Na družbeno– in cerkvenozgodovinsko področje se lahko uvršča opis zgodovine francoske državne zastave v Opazkah, literarnih, jezikoslovnih in drugih, kjer je pod t. 9 Škrabec spregovoril o stari francoski državni zastavi »oriflami« iz benediktinskega samostana St. Denys.14

4 V zvezi s protialkoholnim gibanjem so Francozi omenjeni med največjimi pivci alkoholnih pijač in kot izvajalci poskusov vpliva alkohola na živali.15

5 Oznako Škrabca za jezikoslovnega Rousseauja, ki mu jo je nadel Fr. Ilešič v zvezi z narodno izreko končnega in predsoglasniškega ł,16 je Škrabec sprejel z nasmehom in muzanjem, saj salonov sploh ne pozna oz. jih na Slovenskem sploh ni, mislil je le na šole in cerkve.17 Tudi če salon označuje le knjižni jezik nasproti narečjem, slojem iz ulice in iz gozda, tudi v tem pomenu ne priznava upravičenosti očitanju, saj v knjižni jezik ne uvaja iz narečij ničesar, kar ne bi bilo že davno pred njim.

6 Francoščina je med drugimi tujimi jeziki, zlasti v povezavi z nemščino in angleščino ali v okviru romanskih jezikov, primerjalno

14 Bila je prvotno cerkvena zastava te opatije, grof Vexinski pa jo je rabil tudi v vojski, ob združitvi opatije s francosko krono je postala poglavitna zastava francoske vojske do l. 1461, ko jo je Karel VII. nadomestil z belo zastavo Device Orleanske. (Cv 1/9 (1880), JD I: 38.)

15 Škrabec ugovarja v imenu izkušnje trditvi, da je vino, pivo in mošt strup: »/k/e bi bilo to res, ne bi bili najmogočniši, najnapredniši narodi tisti, ki izpijo največ aljkoholjne pijače, Angleži, Francozi in Nemci, kaj so v primeri ž njimi Turki in Arabci, ki jim je taka pijača prepovedana?« (Haw & Hueppe (König Alkohol), Cv XXII/11 (1905), JD III: 145.) Francoza Roos in Hédon sta pol leta eksperimentirala s prašički, tako da sta dva dela dobivala enako hrane, en del brez vina, drugi z dodatkom vina, vinski del je presegal brezvinskega skoraj za 15 %, podobno se je končal tudi poskus z ribami. Živinozdravnik M. Crouzel je pred 50 leti objavil spisek o redilni vrednosti vina za živino. Ko je bil oves drag, so v južni Franciji dajali konjem in mezgom otrobov in 4–5 l vina na dan brez posledic na zdravju ali teži. (Knjižne novosti. Kaj je torej z alkoholom?, Cv XXIII/12 (1906), JD III: 198.)

16 »P. Škrabec je naš jezikoslovni Rousseau, ki kliče neprestano: à la nature ter uvaja v salone vse sloje z ulice in iz gozda« (v XXII. letniku Popotnika, št. 10, str. 300 in dalje). (O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih, Cv XX/11 (1903), JD III: 48.)

17 Primerjave se brani: »Bodi mi dovoljeno nekoliko se nasmehniti jezikoslovnemu Roussolu, seveda ne kaker bi hotel zasmehovati g. doktorja«, in malo naprej: »Torej nekoliko namuzniti se že smem jezikoslovnemu Roussolu, zlasti pa in še nekoliko širje tistim »salonom«, kamer vvaja ta mož svoje sloje.« (Prav tam.)

76 Škrabčeva misel IV

dopolnjevala Škrabčeve poglede na slovenska jezikovna vprašanja, obenem pa je tako kot drugi tuji jeziki povzročala težave pri zapisu in izreki lastnih imen. Škrabec je Francoze z jezikoslovnega stališča uporabil kot pozitivne zglede, večkrat se je ironično obregnil ob njihovo finost tudi v izreki, neposredne stike pa je imel z njimi zaradi mednarodnega jezika evlalije.

Summary

The French language is frequently mentioned on the covers of the journal Cvetje z vertov sv. Frančiška together with other West European languages (German and English) or Romance languages (Italian, Spanish). Usually it is mentioned in connection with topical issues concerning orthographic and orthoepic difficulties (e.g., the writing and pronunciation of –ł and the habit of overgeneralizing final [l] in word–final position, as well as the phonetic spelling of propria); in contrastive discussions of synchronic or diachronic phonological questions (e.g., the diphthong ou from oł, the development of Old German w in Romance languages as g [warten > fr. garder], about ü and ö, nasal vowels); lexical parallels (e.g., morsko tele ʻwalrusʼ); and with respect to (historical) linguistic connections or genetic relationships (e.g., on the value of Russian as learned by English, French and Germans). Mentions of French refer also to ecclesiastical peculiarities and contacts (e.g., the old French national flag from the Abbey of St. Denys, the invitation of M. Emile Clarisse to work in the Catholic apostolate, and the distribution of good French books); or they are part of the socio–cultural stereotypes (Slovene ladies aspire to be fine Frenchwomen; the Polish intelligentsia compare their speech habits to those of the French upper crust). Škrabec employed the French state of affairs as illustrative material to affirm his own views (e.g., he bases his assertion for the need for linguistic scholarship – which is neglected in Slovenia – on the French love for their language which is the king of kings; he compares Latin as the language of the church to French as a diplomatic language).

Škrabec also mentioned new French writing in his review of French works, journals or their translations into Slovene. In his discussion of alcoholism he cited the views and writings of French supporters and opponents as well as the experiments of scientists. The French had reviewed his international writing system Eulalia and were themselves the compilers of other international languages. In his study Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo and in Knjižne novosti (Nove lourške šmarnice, Junaštvo in zvestoba) he presented in an expanded format his system for writing French names in Slovene according to pronunciation (Bordôʼz, Pariʼz, Versalje ʻVersaillesʼ, Rusolov ʻRousseauʼsʼ, etc.). He rejected F. Ilešičʼs characterization of him as a linguistic Rousseau.