UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA

KREDITNO TVEGANJE BANK PO BASLU II IN BASLU III

CREDIT RISK OF BANKS UNDER THE BASEL II AND BASEL III

Kandidatka: Alenka Kumer

Študentka rednega študija

Program: visokošolski strokovni

Študijska smer: Poslovne finance in bančništvo

Mentorica: mag. Sabina Taškar Beloglavec

Maribor, september 2012

IZJAVA

Podpisana Alenka KUMER izjavljam, da:

je bilo predloţeno diplomsko delo izdelano samostojno pod mentorstvom mag.

Sabine Taškar Beloglavec;

predloţeno diplomsko delo v celoti ali v delih ni bilo predloţeno za pridobitev

kakršne koli izobrazbe na drugi fakulteti ali univerzi;

soglašam z javno dostopnostjo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

Maribor, Podpis:________________

2

PREDGOVOR

Pred vami je diplomski seminar, ki obravnava kreditno tveganje bank po Baslu II in Baslu

III. Za raziskovanje te teme sem se odločila, ker je tema zanimiva in aktualna.

Banke se v največji meri ukvarjajo s kreditiranjem pravnih in fizičnih oseb. Pri tem se

srečujejo predvsem s kreditnim tveganjem, kar pomeni tveganje nastanka izgube zaradi

neizpolnitve obveznosti dolţnika banke. Da bi banke lahko uspešno obvladovale kreditna

tveganja, morajo spremljati celotni potek posameznega kredita. Banke morajo vzpostaviti

ustrezen sistem odobravanja kreditov, vzdrţevati sistem upravljanja, vrednotenja in

spremljanje kreditov. Skratka, imeti morajo zadostno kontrolo nad kreditnim tveganjem.

Boljše upravljanje kreditnih tveganj naj bi bankam omogočal kapitalski sporazum,

imenovan Basel II, ki uvaja stabilen bančni sistem.

Basel II je namenjen večjim mednarodnim bankam, določena načela pa so namenjena

vsem bankam. Banke se morajo prilagoditi kapitalskim pravilom in jih začeti uvajati.

Kapitalska pravila v Baslu II so bolj kompleksna od do tedaj uveljavljenih. Za banko

pomenijo ta pravila prelomnico v njenem poslovanju. Basel II poskuša določiti tisti

odstotek kapitalske ustreznosti, ki je najvarnejši pri poslovanju banke.

Predlagana shema za merjenje kapitalske ustreznosti naj bi odpravila večino

pomanjkljivosti 1. baselskega sporazuma preko uvedbe tristebrnega načina ugotavljanja

kapitalske ustreznosti. Revidiranemu kvantitativnemu stebru za izračun minimalno

zahtevanega koeficienta kapitalske ustreznosti sta dodana dva nova kvalitativna stebra,

regulativni nadzor in trţna disciplina. Pri tem naj bi shema ohranila poslanstvo starega

kapitalskega sporazuma, to je promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Še

naprej je usmerjena v izenačevanje konkurenčnih pogojev za poslovanje bank po vsem

svetu. Obravnavanje bančnih tveganj je po njeni zaslugi celovitejše.

Baselski odbor za bančni nadzor je izdal prvo različico Basla III konec leta 2009, ki daje

bankam pribliţno tri leta časa, da izpolnijo vse zahteve. V veliki meri kot odgovor na

kreditne krize morajo banke ohraniti ustrezno razmerje finančnega vzvoda in izpolniti

določene kapitalske zahteve. Basel III temelji na dokumentu Basel I in Basel II in si

prizadeva za izboljšanje bančnega sektorja. Omogoča večjo sposobnost za reševanje

finančne in gospodarske krize, izboljšanje obvladovanj tveganja in okrepitev preglednosti

bank. Poudarek sporazuma Basel III je na tem, da spodbudi večjo odgovornost na ravni

posamezne banke, da bi zmanjšali tveganje za sistemske široke šoke.

Diplomski seminar je teoretično delo. Pri tem nisem imela teţav s pomanjkanjem

literature, je pa bila, zaradi zanimive teme, literatura v knjiţnici teţko dosegljiva.

Mojega diplomskega seminarja pa ne bi bilo brez pomoči številnih ljudi, ki bi se jim rada

ob tej priloţnosti tudi zahvalila. Predvsem se ţelim zahvaliti svojim staršem, ki so mi

nudili moralno podporo skozi vsa leta študija ter me finančno podpirali. Zahvalila bi se

tudi mentorici mag. Sabini Taškar Beloglavec, ki mi je priskrbela potrebno gradivo in mi

pomagala s koristnimi napotki pri pisanju diplomskega seminarja.

3

KAZALO

PREDGOVOR ...................................................................................................................2

1 UVOD ............................................................................................................................5

1.1 Opredelitev področja in opis problema ......................................................................5

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve .................................................................................6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ..........................................................................7

1.4 Predvidene metode raziskave ....................................................................................7

2 TVEGANJA ...................................................................................................................8

2.1 Sistematično tveganje ...............................................................................................8

2.2 Nesistematično tveganje ...........................................................................................8

3 KREDITNO TVEGANJE ............................................................................................. 10

3.1 Kredit in kreditni sistem.......................................................................................... 10

3.1.1 Kredit ............................................................................................................... 10

3.1.2 Kreditni sistem ................................................................................................. 10

3.2 Kreditno tveganje ................................................................................................... 10

3.4 Upravljanje s kreditnim tveganjem ......................................................................... 11

4 BASELSKI KAPITALSKI STANDARDI .................................................................... 12

4.1 Zgodovina standardov............................................................................................. 12

4.2 Basel II .................................................................................................................. 12

4.2.1 Minimalne kapitalske zahteve (STEBER I) ...................................................... 14

4.2.2 Regulativni nadzor (STEBER II) ...................................................................... 17

4.2.3 Trţna disciplina (STEBER III) ......................................................................... 18

4.3 Tehnike zmanjševanja kreditnega tveganja v Baslu II ............................................. 18

4.3.1 Zavarovanje z zastavo ...................................................................................... 19

4.3.2 Garancije kreditni derivativi ............................................................................. 20

4.3.3 Bilančno pobotanje........................................................................................... 20

5 BASEL III .................................................................................................................... 21

5.1 Opredelitev Basla III............................................................................................... 21

5.2 Kvalitativni vpliv predlogov ................................................................................... 22

5.3 Kvantitativni učinki predlogov ................................................................................ 22

4

5.4 Cilji Basla III ......................................................................................................... 23

5.5 Glavne spremembe in posledice ............................................................................. 24

6 SKLEP ......................................................................................................................... 27

POVZETEK .................................................................................................................... 28

ABSTRACT .................................................................................................................... 29

LITERATURA IN VIRI .................................................................................................. 30

Literatura ..................................................................................................................... 30

Viri .............................................................................................................................. 31

PRILOGE .......................................................................................................................... 1

KAZALO SLIK

Slika 1: Sistematično in nesistematično tveganje ............................................................... 9

Slika 2: Trije stebri .......................................................................................................... 13

Slika 3: Območje potencialnega povečanja na RWA (angl. risk weighted assets) in moţnim

številom ublaţitev povečanja RWA ................................................................................. 23

Slika 4: Basel III ima tri glavna področja ......................................................................... 24

KAZALO TABEL

Tabela 1: Stopnje tveganje oziroma uteţi za drţave in banke po Baslu II ...................................... 15

Tabela 2: Stopnja tveganja oziroma uteţi za podjetja po kapitalski shemi ..................................... 16

Tabela 3: Kvalitativni vpliv predlogov ......................................................................................... 22

5

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema

V diplomski nalogi bomo raziskali področje kreditnega tveganje bank po Baslu II in Baslu

III. Kaj je pravzaprav kreditno tveganje bank? Kreditna tveganja zahtevajo največ kapitala,

torej so z vidika bank najpomembnejša. Basel II priznava štiri skupine zavarovanj za

zmanjšanje kreditnega tveganja: zastavo finančnih instrumentov, jamstvo, kreditne

derivative in bilančni pobot. S kreditnim tveganjem bodo banke lahko merile po

standardiziranem postopku ali pa z internimi modeli. Standardizirani postopek ţe poznajo.

Bistvena sprememba se nanaša na uteţi za tehtanje tveganj, ki so določena v obstoječem

dogovoru za razrede dolţnikov. Novi dogovor predvideva določanje uteţi glede na ocene

zunanjih bonitetnih organizacij. Z uporabo internih modelov lahko banke ocenijo kreditno

sposobnost vsakega dolţnika in iz tega izpeljejo oceno moţnih izgub, ki tvorijo podlago za

določitev najniţjega obsega potrebnega kapitala. Pri uporabi internih modelov se pričakuje,

da bo lestvica tveganj še bolj različna kot pri standardiziranem postopku. Tako Basel II kot

tudi Basel III sta svetovna regulativna standarda za banke.

Basel II je bil objavljen junija 2004 z namenom, da je oblikoval mednarodni standard za

bančne regulatorje za nadzor nad tem, koliko kapitala morajo imeti banke, da jih izloči za

zaščito pred vrsto finančnih in operativnih tveganj bank (in s tem celotno gospodarstvo).

Basel II poskuša s postavitvijo tveganj in zahteve za upravljanje kapitala doseči, da ima

banka dovolj kapitala za tveganja, s katerim banka razpolaga s pomočjo svojih kreditov in

investicijskih praks. To pomeni, da večja kot so tveganja, katerim je izpostavljena banka,

večji znesek kapitala morajo imeti banke za varovanje svoje sposobnosti in splošno

gospodarsko stabilnost. Basel II je bilo teţko izvajati v zakonodajnem okolju pred letom

2008 in napredek je bil na splošno počasen zaradi bančne krize, večinoma zaradi zamenjav

kreditnega tveganja in hipotekarno zavarovanih varnostnih trgov in podobnih izdelkov.

Zato Basel III vključuje veliko stroţje standarde in je bil hitro sprejet v nekaterih ključnih

drţavah.

Basel III krepi bančne kapitalske zahteve in uvaja nove regulativne zahteve glede

likvidnosti bank in bančnega finančnega vzvoda. Basel III je priloţnost in izziv za banke.

Lahko predstavlja trdno osnovo za nadaljnji razvoj bančnega sektorja in to lahko zagotovi

tako, da se preprečijo zadnje franšize. Basel III spreminja način, kako banke obravnavajo

upravljanje tveganja in financ. Novi reţim ţeli veliko večjo integracijo finančnih sredstev

in funkcij upravljanja s tveganji. Novi poudarki na obvladovanju tveganja, ki so neločljivo

povezani z Baslom III, zahtevajo uvedbo ali razvoj v okviru obvladovanja tveganj, ki je

robusten kot obstoječe infrastrukture za upravljanje financ.

V prvem delu diplomskega seminarja tako predstavljamo uvod, v katerem opredelimo

področje, problem, namen, cilje, osnovne trditve, predpostavke, omejitve raziskave in

predvidene nadaljnje raziskave.

Drugi del diplomskega seminarja govori o sistematičnem in nesistematičnem tveganju.

Tretji del diplomskega seminarja obravnava kreditno tveganje. Poglavje smo razdelili na

kredit in kreditni sistem. Podrobno smo napisali, kaj je kreditno tveganje, in navedli nekaj

6

definicij o kreditnem tveganju. V nadaljevanju predstavljamo oblike bančnih kreditov in

upravljanja kreditnega tveganja.

V četrtem delu predstavljamo Basel II, ki govori o kapitalskem sporazumu, ki je bil sprejet

leta 2003 in ureja bančno poslovanje in obvladovanje tveganj. Poudarek je na obravnavi

kreditnega tveganja, kapitalskih zahtevah za kreditno tveganje, kjer so dodane tudi zahteve

za operativno tveganje. Namen tega kapitalskega sporazuma je, da promovira varnost in

stabilnost bank celotnega finančnega sistema. Temelji na treh stebrih: minimalne

kapitalske zahteve, regulativni nadzor in trţna disciplina, ki so med seboj povezani in

tvorijo sistem pravil, ki naj bi jim banke sledile. V nadaljevanju predstavljamo njegove

štiri skupine zavarovanj, in sicer: zastavo finančnih instrumentov, jamstvo, kreditne

derivative in bilančni pobot.

V petem delu predstavljamo Basel III, ki je nastal kot odgovor na pomanjkljivost v

finančnih uredbah, kar je pokazalo finančno krizo v letu 2000. Opisali smo tudi, katere

posledice in spremembe Basel III prinaša. V nadaljevanju pišemo o obranavi kreditnih

tveganj v Baslu III.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Osnovni namen diplomskega seminarja je podrobneje predstaviti kreditno tveganje bank v

skladu z Baslom II in Baslom III.

Z diplomskim seminarjem bomo prikazali oblike kreditov bank in kako posamezne banke

in bančni sistem obvladuje kreditno tveganje. Pri Baslu II bomo podrobneje predstavili

zmanjševanje kreditnega tveganja, ki nastane zaradi uporabe tehnike CRM (angl. credit

risk mitigation techniques – CRM), ki naj bi banke stimulirala k bolj aktivnemu

upravljanju kreditnega tveganja in vplivu na razvoj tehnike. Pri Baslu III pa bomo

predstavili svetovni regulatorni standard o kapitalski ustreznosti bank in likvidnosti.

Cilji diplomskega seminarja:

preučiti kapitalske standarde,

definirati pojem tveganje,

predstaviti razčlenitve nove kapitalske sheme,

predstaviti zmanjšanje kreditnega tveganja v Baslu II,

predstaviti kvalitativni in kvantitativni vpliv predlogov v Baslu III,

predstaviti spremembe in posledice Basla III,

preučiti baselske standarde v kapitalskih direktivah EU.

Osnovne trditve diplomskega seminarja:

glede kreditnih tveganj so v Baslu II in Baslu III razlike,

Basel III je vsebinsko širši,

7

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

Pri pisanju diplomskega seminarja se osredotočamo na kreditno tveganje bank po Baslu II

in Baslu III, ki se pojavlja pri bančnem poslovanju. Da bi se banke zavarovale pred

potencialnimi izgubami, ki jih lahko prinese kreditno tveganje, morajo analizirati podatke

posojilojemalca in s tem predvideti dogajanje v prihodnosti. Pri proučevanju kreditnega

tveganja bank se predvsem osredotočimo na spremembe, ki jih prinaša Basel III v

primerjavi z Baslom II.

Pri raziskovanju problema smo uporabili znanje, pridobljeno v treh letih študija na

Ekonomsko-poslovni fakulteti, in razpoloţljivo domačo in tujo literaturo. Pri obravnavi pa

smo uporabili zakone in predpise ter priporočila Banke Slovenije.

Prispevek iz prakse bo temeljil na podatkih kreditnega tveganja bank in na drugih

pomembnih podatkih bank.

Omejitev predstavlja pomanjkanje lastnih praktičnih izkušenj na področju delovanja bank.

1.4 Predvidene metode raziskave

Raziskava je statična. Raziskovalni pristop je deskriptiven ob uporabi metode kompilacije.

Pri pisanju diplomskega seminarja je uporabljena strokovna literatura, ki je dostopna v

knjiţnici. Veliko podatkov in informacij smo pridobili preko interneta, največ s spletne

strani Banke Slovenije.

8

2 TVEGANJA

2.1 Sistematično tveganje

Sistematično tveganje je, kakor ţe izraz pove, povezano s sistemom, gospodarskimi in

političnimi ter drugimi splošnimi razmerami, ki vplivajo na podjetja: inflacija, obrestne

mere, vojna, recesija itn. Sistematično tveganje je enako za vsa podjetja v nekem sistemu

oz. okolju (Blatnik 2010, 18).

Gre za tveganje spremembe vrednosti tečajev celotnega trga (npr. borznega indeksa, ki

zajema večino delnic na določenem trgu). Je tisto tveganje portfelja, ki ga ni moč odpraviti

z razpršitvijo naloţb (Perspektiva 2008).

Obrestne mere, recesija in vojne predstavljajo vire sistematičnega tveganja, saj vplivajo na

celotni trg in se jim ni mogoče izogniti z diverzifikacijo, saj ta vrsta tveganja vpliva na celo

vrsto vrednostnih papirjev. Sistematično tveganje lahko omejujemo le z zavarovano

postavko (Investopedija 2012).

Sistematično tveganje je občutljivo na dogodke, ki vplivajo na agregatne rezultate, kot so

donosi na trgu, širše celotno gospodarstvo na ravni virov gospodarstva ali celotni dohodek.

V mnogih dogodkih, kot so potresi in večje vremenske katastrofe, predstavljajo skupne

nevarnosti in so pomembni ne samo za distribucijo, ampak tudi za celotna vrednostna

sredstva (Schwarcz 2008, 198).

Dejavniki, ki vplivajo na sistematično kreditno tveganje naloţb, so makroekonomski

dejavniki, spremembe ekonomske politike, politične spremembe in cilji vladajočih

političnih strank. Med makroekonomske dejavnike sodijo stopnja inflacije, zaposlenost,

rast bruto domačega proizvoda, gibanje deviznih tečajev in obrestnih mer ter nihanja v

gospodarstvu. Med spremembe ekonomske politike uvrščamo spremembe denarne in

davčne politike, spremembe gospodarske zakonodaje ter omejitve uvoza in stimulacije

izvoza (Aver 2009, 32).

2.2 Nesistematično tveganje

Nesistematično tveganje se nanaša na posamezen gospodarski subjekt oz. na posamezno

naloţbo. Če pride v drţavi do visoke inflacije, bo ta vplivala na vsa podjetja v drţavi, če pa

enemu podjetju pogori obrat, to ne bo bistveno vplivalo na poslovanje drugih podjetij

(Blatnik 2010, 18).

Tveganje je povezano s posameznim izdajateljem oz. posameznimi izdajatelji. Bolj kot je

premoţenje razpršeno, manj je izpostavljeno tveganju posameznega izdajatelja in niţje je

nesistematično tveganje (Perspektiva 2008).

Tveganje spremembe cen se zaradi edinstvene okoliščine, določene varnosti, razlikujejo od

celotnega trga. To tveganje se lahko praktično izloči iz portfelja skozi diverzifikacijo

(InvestorWords 2012).

9

Dejavniki, ki vplivajo na nesistematično kreditno tveganje, so predvsem dejavniki

posameznega komitenta, kot so njegov značaj, njegova plačilna sposobnost in kapital,

zavarovanje kredita in splošni pogoji poslovanja. Pri tem se pri podjetjih izpostavlja

specifične dejavnike v okviru panoge in v okviru podjetja. Dejavniki v okviru panoge so

strukturna in ekonomska uspešnost panoge, zrelost panoge in njena stabilnost. V okviru

podjetja se kaţejo dejavniki, kot so splošne značilnosti podjetja, vodstvo, finančni poloţaj,

viri financiranja in finančno poročanje (Aver 2009, 32).

Slika 1: Sistematično in nesistematično tveganje

Vir: Blatnik (2010, 18.)

10

3 KREDITNO TVEGANJE

3.1 Kredit in kreditni sistem

3.1.1 Kredit

Beseda kredit je latinskega izvora. Izvira iz besede credere, ki pomeni verjeti, zaupati

tistemu, ki je dal na up ali na kredit, da bo dobil dano na kredit nazaj. Govorimo o kreditu

ali o kreditnem razmerju, ki s tem nastane. Kreditno razmerje med upnikom na eni strani in

dolţnikom na drugi nastane takrat, ko ne pride v istem trenutku do dajatve in protidajatve.

Kakor pravi Pokorn (1967, 42), traja kreditno razmerje, ki tako nastane med strankami,

toliko časa, dokler še druga stranka ne izpolni svoje pogodbene obveznosti. Kredit je samo

ena od neštetih kreditnih kupčij, in sicer tista, katere vsebina in namen je samo kredit

(Ribnikar 2006, 237–238).

3.1.2 Kreditni sistem

Kreditni sistem lahko definiramo kot oţje okolje, v katerem se kredit pojavlja. To okolje

pa ne bi bilo sistem, če ne bi bilo povezano v smotrno delujočo celoto med seboj organsko

povezanih delov in elementov. V organsko povezano celoto se deli povezujejo s predpisi,

navadami, uzancami in splošno veljavnimi načeli, ki se nanašajo predvsem na nosilce

kreditiranja, uporabnike kreditov, vire kreditnih sredstev, oblike in namene kreditiranja,

kreditna razmerja, načela gospodarjenja s kreditnim sredstvi, vrste kreditnih poslov in

drugo. Kreditni sistem zajema tudi bančni sistem, kar pomeni, da je prvi širši od drugega,

saj kreditni sistem zajema celotno kreditiranje, bančni sistem pa samo tistega, ki poteka s

posredovanjem bank. Kreditni sistemi se med seboj razlikujejo po strukturi zgoraj

omenjenih temeljnih elementov, pa tudi po tem, ali so podrobno urejeni s predpisi (drţave)

ali pa jih bolj urejajo poslovne navade, uzance in načela, ki se jih drţijo udeleţenci v

kreditni dejavnosti (Crnkovič 1987, 103).

3.2 Kreditno tveganje

Kreditno tveganje je tveganje, da dolţnik ob zapadlosti ne bo mogel v celoti vrniti glavnice

in pripadajočih obresti. Banke zmanjšujejo to tveganje z analizo kreditne sposobnosti

posojilojemalcev ter glede na velikost tveganja odločijo višino obrestne mere in oblikujejo

rezervacije. Rezervacije so lahko splošne in posebne, ki se oblikujejo glede na boniteto

dolţnika. Rezervacije so odbitna postavka stanja naloţb in zmanjšujejo dobiček (Dimovski

in Gregorič 1996, 43).

Kreditno tveganje pomeni tveganje finančne izgube, ki je posledica dolţnikove

nezmoţnosti, da zaradi katerega koli razloga ne izpolni svoje finančne ali pogodbene

obveznosti v celoti. Z drugimi besedami je to tveganje, da obresti, glavnice ali obojega

investitor ne bo dobil poplačanega v roku in v višini, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi

posla oziroma kot izhaja iz strukture denarnega toka finančnega instrumenta. To tveganje

11

je odvisno predvsem od vrste posla in od lastnosti posameznega izdajatelja dolga, z vidika

celotnega portfelja pa od povprečne kakovosti vseh izdajateljev dolga in od višine

izpostavljenosti posameznemu izdajatelju dolga (Izvozno okno 2011).

Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolţnika do

banke (Zakon o bančništvu, Uradni list RS 7/99).

Splošna in največkrat uporabljena definicija pojmuje kreditno tveganje kot moţnost, da

kreditojemalec ne bo mogel ali ne bo hotel poravnati svojih obveznosti ob zapadlosti in v

skladu s sklenjeno kreditno ponudbo (Brealey Myers 2000, 809).

Pri minimiziranju kreditnega tveganja in sklepanju dobrih kreditnih pogodb je dobro

razumeti koncepta napačne izbire in moralnega hazarda (Laure 2004, 31).

Kreditno tveganje je tveganje, da ena stranka v pogodbi o finančnem instrumentu ne bo

izpolnila obveznosti in bo drugi stranki povzročila finančno izgubo (Peterlin 2005, 42).

3.4 Upravljanje s kreditnim tveganjem

Banke ţe od nekdaj upravljajo s kreditnim tveganjem. Navajamo štiri osnovne načine

minimiziranja kreditnega tveganja v bankah (BS, 2000).

1. s postavljanjem ustrezne cene kreditov (aktivne obrestne mere): obrestna mera

na kredit mora pokrivati trţno obrestno mero netveganih naloţb, administrativne

stroške kredita in premijo za tveganje;

2. z racionalizacijo kredita: banke običajno postavljajo določene meje zadolţevanja

za posamezne kliente in jih upoštevajo pri odločanju o kreditih;

3. z uporabo garancij: banke morajo nadzorovati tudi gibanje cen sredstev, ki so bile

dane v garancijo kredita. V primeru padca njihove vrednosti ob nespremenjeni

vrednosti kredita in obrestni meri mora banka zahtevati dodatne garancije do višine

potrebne vrednosti za zavarovanje kredita;

4. z diverzifikacijo kredita: z upoštevanjem moderne teorije portfelja in korelacije

donosov posameznih naloţb lahko banke diverzifikacijo svojih kreditov zmanjšajo

in tako popolnoma odpravijo nesistematično tveganje svojega portfelja.

12

4 BASELSKI KAPITALSKI STANDARDI

4.1 Zgodovina standardov

Kapitalski sporazum je bil pripravljen s strani Baselskega odbora za nadzor bank (Basel

Committee on Banking Supervision). Odbor je leta 1974 ustanovil guverner centralnih

bank desetih najrazvitejših drţav, zdruţenih v skupino G-10.

Baselski kapitalski dogovor iz leta 1988 ima določene pomanjkljivosti pri določanju

stopnje za tehtanje kreditnega tveganja zaradi nezadostnega upoštevanja različne kreditne

kakovosti podjetij. Za terjatve do podjetij različne kreditne kakovosti je bila določena uteţ

tveganja 100 %. V novi shemi merjenja kapitalske ustreznosti naj bi standardna uteţ za

tehtanje terjatev do podjetij še naprej ostala 100 %, vendar bi se za terjatve do podjetij z

visoko boniteto dodelila uteţ 20 %, za terjatve do podjetij s slabšo bonitetno oceno pa uteţ

tveganja 150 %. Določitev uteţi tveganja 20 % za terjatve do podjetja z zelo visoko

bonitetno oceno je posledica dejstva, da obstajajo med drţavami G-10 precejšne razlike

med podjetji, ki so ocenjena s strani zunanjih ocenjevalnih agencij (Sušnik 2000, 24).

Baselski odbor se je odločil, da bo ta izvirni sporazum zahteval prenovo, da se bo zahteval

ponovni kapital, ki ga bodo uskladili s sporazumom, s sodobnimi kreditnimi tveganji.

Basel II (kot je znano) je posodobitev prvotnega sporazuma. Zasnovan je tako, da je bolj

prilagodljiv in na tveganje bolj občutljiv kot njegovi predhodniki. To vpliva na vse banke

in druge finančne institucije, vključno z bankirji skrbnika. Sporazum ponuja osnutek, sklop

predpisov za bančna sredstva. Pred petnajstimi leti so imele poslovne banke največje

tveganje s kreditnim portfeljem. Prenovljeni baselski sporazum je bil obnovljen leta 2004

(Basel II), sprejet pa je bil leta 2006 in je namenjen za oblikovanje mednarodnega

standarda za bančni regulatorjev nadzor. Zagovorniki sporazuma Basel II so verjeli, da bi

ta mednarodni standard zaščitil mednarodne finančne sisteme. V teoriji Basel II poskuša

doseči, da bi z vzpostavitvijo tveganja in zahteve za upravljanje kapitala zagotoviti namen,

da bi banke imele dovolj kapitala za tveganje, pri čemer izpostavljajo svoja posojila

(Oesterreichische nationalbank 2006, 1).

Basel II slovenske banke uporabljajo od leta 2007. Ponekod se je začetek prestavil z

začetka leta 2007 na začetek 2008, do takrat pa so banke uporabljale oba sporazuma (Basel

I in Basel II). Kritika starega sporazuma (Basel I) je, da v zadostni meri ne upošteva

nekreditnega tveganja, saj se je osredotočil na kvantitativno merjenje kapitalske

ustreznosti, premalo pa na kvalitativni vidik. Basel II je zasnovan na treh stebrih, in sicer

na: minimalnih kapitalskih zahtevah (angl. Minimal Capital requirements), regulativnem

nadzoru (angl. Supervisory Review) in trţni disciplini (angl. Market Discipline), ki jih

bomo podrobneje opisali v naslednjih poglavjih (Oesterreichische nationalbank 2006, 1).

4.2 Basel II

Baselski odbor je junija 1999 izdal predlog sheme za merjenje kapitalske ustreznosti (New

Capital Adequacy Framework), ki naj bi nadomestila sporazum iz leta 1988 (Basel Capital

Accord). Basel I je zdaj zastarel. V uporabi je bolj obseţen sklop smernic, znanih kot Basel

II. V postopku izvajanja popravkov in novih posodobitev v odgovor na finančno krizo

13

poteka v več drţavah. Basel II so priporočila glede bančnih zakonov in predpisov, ki jih je

izdal Baselski odbor za bančni nadzor. Shema naj bi ohranila poslanstvo starega

sporazuma, to je promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema, hkrati pa odpravi

svoje pomanjkljivosti. Kapitalski sporazum Basel II, sestavljajo trije stebri: minimalne

kapitalske zahteve, drugi steber –regulatorni nadzor in tretji steber- trţna disciplina.

Minimalne kapitalske zahteve za kreditno tveganje se sicer obranavajo in izračunajo v

okviru prvega stebra. Osnovna prednost Basla II t.j. večja občutljivost kapitalskih zahtev

za tveganje, je namreč tudi ena izmed nejgovih večjih slabosti. Za banke, ki bodo za

izračunavanje kapitalskih zahtev za kreditno tveganje uporabljale pristop, temelječ na

internih ratingih (IRB), ki bo sluţilo kot podlaga pri odločanju o višini kapitalske rezerve

nad regulatornim minimumom. Drugi steber naj bi torej ublaţil očitano procikličnost Basla

II. Kapitalske rezerve, temelječe na rezultatih bodo tako pripomogle k uresničevanju

tretjega načela, v skladu s katerim naj bi banke poslovale nad regulatornim kapitalskim

minimumom. Posebno pozornost pa bomo posvetili tudi tehnikam za zmanjševanjem

kreditnega tveganja (CRM tehnike) (Sušnik 2000, 21).

Slika 2: Trije stebri

Vir: Banka Slovenije (2006, 3.)

Predlagani tristebrni sistem določanja zadostnosti kapitala bank predstavlja revizijo in

hkrati nadgradnjo baselskega kapitalskega sporazuma iz leta 1988. Osrednji del še vedno

predstavlja ugotavljanje minimalnih kapitalskih zahtev (prvi steber), ki naj bi bilo po

zaslugi spremenjene metodologije merjenja bolj občutljivo na različne stopnje kreditnega

tveganja v bankah in bolj prilagojeno realnosti na finančnih trgih (Aver 2009, 16).

14

Temeljnemu kvantitativnemu stebru sta v kapitalski shemi dodana dva kvalitativna stebra,

in sicer regulativni nadzor in trţna disciplina. V okviru drugega stebra gre za preverjanje

nadzornikov, ali banka korektno ocenjuje tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju

bančnih in finančnih storitev. Nadzorniki morajo imeti pooblastilo, da lahko zahtevajo

višjo kapitalsko ustreznost. Banka mora sproti ocenjevati ustreznost višine svojega

kapitala. Za zagotovitev varnega poslovanja bank ni vedno dovolj koeficient kapitalske

ustreznosti v višini 8 %. Sprotno preverjanje kapitalske ustreznosti banke omogoča hitro

ukrepanje nadzornikov, če obseg zahtevanega regulatornega kapitala ne bi v zadostni meri

pokrival ţelje banke po prevzemanju tveganj. Vendar je zagotavljanje zadostnosti

bančnega kapitala v prvi vrsti naloga in odgovornost managementa banke, ki mora biti

sposoben dokazati, da so zastavljeni kapitalski cilji banke zasnovani na trdni, realni

podlagi (Sušnik 2000, 21).

Vse pomembnejšo vlogo pri spodbujanju stabilnega in varnega finančnega sistema igra

trţna disciplina. Eden izmed vzvodov za doseganje večje trţne discipline je večja

pregledanost poslovanja bank. Trţna disciplina kot tretji steber kapitalske sheme zahteva

aktivno vlogo trţnih udeleţencev, ki preko svojih poslovnih odločitev nagrajujejo banke,

katerih poslovanje je pregledno, in kaznujejo »nedisciplinirane« banke. Trţnim

udeleţencem, ki so zainteresirani za podrobnejše informacije o upravljanju s tveganji,

mora banka omogočiti dostop do informacij, ki bi jim pomagale pri razumevanju velikosti

izpostavljenosti različnim vrstam tveganj. Banka bi morala razkriti tudi pretekle podatke o

svojem poslovanju in o količnikih kapitalske ustreznosti. V kvalitativnem opisu naj bi

banka obrazloţila svoje interne sisteme za celovito oceno kapitalske ustreznosti (Sušnik

2000, 21–22).

4.2.1 Minimalne kapitalske zahteve (STEBER I)

Minimalne kapitalske zahteve se obravnavajo za kreditna, trţna in operativna tveganja.

Minimalne zahteve so sestavljene iz treh temeljnih elementov: definicije regulatornega

kapitala, tveganju prilagojenih sredstev in minimalne ravni kapitala za tveganje

prilagojenih sredstev.

Kapital se deli na kapital 1. Reda (angl. core capital oziroma, tier 1) in kapital 2. Reda

(angl. additional, supplementary ali tier 2). Dodatni kapital ne sme presegati temeljnega

kapitala. Pri tveganju prilagojeni aktivi se pri kreditnem tveganju seštejejo stopnje tvegnaja

(0%, 20%, 50% ali 100%) glede na kreditno, trţno in valutno tveganje (Beloglavec 2012,

2).

Prvi steber določa, da mora koeficient kapitalske ustreznosti, ki ga izračunamo kot

razmerje med celotnim kapitalom in tveganjem prilagojeno aktivo (angl. risk weighted

assets), predstavljati najmanj 8 % kreditnega tveganja banke.

Koeficient kapitalske ustreznosti prikazujemo v formuli 4.1:

Minimalni kapitalski koeficient 8% =celotni kapital

kreditno tveganje+trţna tveganja+operativno tveganje (4.1)

15

Za merjenje kapitalske zahteve za kreditno tveganje, kapitalski sporazum predvideva

naslednje moţne pristope (Overview of The Basel Capital Accord 2001, 28):

standardiziran pristop (spremenjena različica obstoječega pristopa) in

pristop, temelječ na internih ratingih, ter napredni pristop.

4.2.1.1 Standardizirani pristop

Baselski odbor za bančni nadzor izboljšuje standardizirani pristop ugotavljanj kapitalske

ustreznosti na naslednje načine (Aver 2009, 17):

z večjo diferenciacijo kreditnega tveganja komitentov različnih bonitet z uporabo

bonitetnih ocen mednarodnih ocenjevalnih agencij,

z zagotovitvijo večje diferenciacije kreditnega tveganja tako, da je štirim stopnjam

za tehtanje kreditnega tveganja dodana še ena uteţ, tj. 150 %,

z upoštevanjem tudi ostalih vrst tveganj, kot je tveganje spremembe obrestne mere

in operativno tveganje,

z moţnostjo zahtevanja kapitala tudi za likvidnostno in pravno tveganje ter

tveganje ugleda.

Standardizirani pristop za ugotavljanje tehtane aktive in kapitalskih zahtev je del Basla I.

Praktično ne daje prostora za diferenciacijo kreditnega tveganja med različnimi skupinami

komitentov. Največjo spremembo zagotovijo z uporabo zunanjih ratingov (bonitetnih ocen

rating agencij) za določanje tveganosti posameznih drţav in drugih dolţnikov (Sušnik

2000, 23).

Tabela 1: Stopnje tveganje oziroma uteži za države in banke po Baslu II

Dolţnik

OCENA TVEGANOSTI TERJATEV (UTEŽ)

AAA do AA-

A+ do A-

BBB+ do BBB-

BB+ do B-

Pod B-

Nerangirane terjatve

Drţave 0 % 20 % 50 % 100 % 150 % 100 %

Banke a) 20 % 50 % 100 % 100 % 150 % 100 %

b1) 20 % 50 % 50 % 100 % 150 % 50 %

b2) 20 % 20 % 20 % 50 % 150 % 20 %

Vir: The New Basel Capital Accord 2001.

Bonitetne ocene mednarodnih agencij naj bi, pri ocenjevanju tveganosti drţav in drţavnih

organov, nadomestile predhodno razlikovanje med OECD in ne-OECD drţavami.

Dosedanjim štirim stopnjam za tehtanje kreditnega tveganja je dodana nova, tj. 150 %, in

sicer za visoko tvegane drţave, ki imajo bonitetno oceno pod B- po metodologiji bonitetne

agencije Standard & Poor's. Iz tabele 1 je razvidno, da je stopnja tveganja oz. uteţ 0 %

omejena le na najmanj tvegane drţave, ki imajo najmanj boniteto AA-. Uteţi za tehtanje

tveganosti terjatev bank do drţav in drţavnih organov določajo domači nadzorni organi, ki

16

lahko dovolijo bankam uporabo boljših uteţi za tveganje, kot bi sledile iz bonitetnih ocen

mednarodnih ocenjevalnih agencij (Sušnik 2000, 24).

V shemi merjenja kapitalske ustreznosti sta predlagana dva načina določanja uteţi za

tveganje terjatev do bank (Aver 2009, 18–19).

1) Po prvem načinu je določitev uteţi tveganja povezana z boniteto ocen drţave, kjer ima

banka sedeţ. Uteţ, ki se določi za terjatve do bank, je za eno stopnjo manj ugodna od uteţi

za terjatve do drţave. Najvišja uteţ za tveganje terjatev do bank znaša 100 %. Izjema so le

terjatve do bank iz drţav z bonitetno oceno, niţjo od B-, za katere je določena 150 % uteţ

tveganja. Nasprotno se za terjatve do banke iz drţave bonitete AA določi uteţ 20 %, ki je

enaka uteţi za tveganje terjatev do drţave z niţjo bonitetno oceno od banke (tj. Od A+ do

A-).

2) Drugi način določanja uteţi tveganja za terjatev do bank je povezan z zunanjo bonitetno

oceno banke, pri čemer nobena terjatev do banke ne more dobiti uteţi, manjše od 20 %, oz.

uteţi, ki bi bila bolj ugodna od uteţi za tveganje terjatev do drţave, kjer je sedeţ banke.

Tovrstnemu načinu določanja uteţi za tveganje je dodan element ročnosti. Kratkoročne

terjatve do bank (npr. z dospelostjo, manjšo od 6 mesecev) bi dobile uteţ tveganja, ki je za

eno stopnjo ugodnejša od običajne uteţi tveganja za terjatev do banke. V primeru, da je za

terjatev do banke določena uteţ tveganja 50 %, bi se za kratkoročno terjatev do te banke

uporabila uteţ 20 %.

Tabela 2: Stopnja tveganja oziroma uteži za podjetja po kapitalski shemi

Dolţnik

OCENA TVEGANOSTI TERJATEV (UTEŽ)

AAA do AA- A+ do A- BBB+ do BB- Pod BB- Nerangirano

Podjetje 20 % 50 % 100 % 150 % 100 %

Vir: The New Basel Capital Accord (2001.)

V okviru predloga kapitalske sheme ni povsem jasno opredeljeno, ali se uteţ za tveganje

določi glede na bonitetno oceno izdajatelja ali glede na boniteto finančnega instrumenta.

Kljub večji diferenciaciji tveganja terjatev do podjetij v primerjavi s starim kapitalskim

sporazumom, ta še ni dovolj zadovoljiva. Iz tabele 2 je razvidno, da je za terjatev do

podjetja z investicijsko bonitetno oceno A+ in za terjatev do podjetja s špekulativno

bonitetno oceno BB+ določena enaka uteţ tveganja, ki znaša 100 %. Omejeni kapitalski

predlog ni izničil trenutnih spodbud za kapitalsko arbitraţo (Aver 2009, 19).

4.2.1.2 Pristop, temelječ na internih ratingih

Banke bodo v okviru naprednega in osnovnega IRB pristopa s kreditnim tveganjem v

portfelju pod pogojem upoštevale določene metodološke standarde, uporabljale interne

ocene kreditnih sposobnosti posojilojemalca. Banke bodo pripravile bonitetno oceno za

vsakega posojilojemalca posebej in na podlagi tega ocenile potencialno izgubo. Tako

osnovni kot napredni IRB se bo uporabljal za celotni bančni portfelj. Za različne vrste

kreditne izpostavljenosti bo za izračun kreditnega tveganja določeno analitično ogrodje.

Banke bodo pri osnovnem pristopu ocenile verjetnost neplačila za vsakega posojilojemalca

17

posebej, regulatorji pa bodo priskrbeli druge parametre za izračun kapitalskih zahtev za

kreditno tveganje. Pri prednostnem pristopu pa bodo banke z razvitim internim kapitalskim

razdelitvenim procesom morale poskrbeti tudi za vse preostale vhodne podatke. V obeh

IRB pristopih bo lestvica uteţi za kreditna tveganja v primerjavi s tisto, ki se uporablja pri

standardiziranem pristopu, zelo različna, kar bo omogočilo večjo diferenciacijo tveganja in

natančnejši izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje (The New Basel Capital

Accord: an explanatory note 2001, 4).

Baselski odbor in Evropska komisija sta mnenja, da bi se predvsem bolj sofisticirane

banke pri določanju kapitalski zahtev za kreditna tveganja lahko v večji meri opirale na

svoje lastne sisteme za razvrščanje komitentov. Osnovni cilj pristopa, temelječega na

internih ratingih, je zajeti resnično ekonomsko tveganje posameznih naloţb ali poslov,

česar obstoječi standardizirani model za določanje tvegane aktive ne omogoča (Barle in

Ţunič 2000, 97–98).

Prednosti novega pristopa so predvsem v boljšem razlikovanju med razredi tveganj,

pokrivanju veliko večjega števila dolţnikov (velikih in najmanjših, nerangiranih),

upoštevanju dodatnih faktorjev tveganja (v internih ratingih so vključene informacije, ki jih

rating agencije pri oblikovanju svojih bonitetnih ocen slabo ali sploh ne poznajo) in

spodbujanju nadaljnjega razvoja tehnike za merjenje in upravljanje s tveganji v bankah.

Uporaba tega pristopa v nadzorne namene bi pomenila velik korak naprej pri razvoju

bankam bolj »prijaznega« nadzora (to je nadzor, ki priznava dolgoletne aktivnosti in

napredek bank pri identifikaciji, spremljanju in obvladovanju tveganj) (Sušnik 2001, 4).

Zavedati pa se je treba nekaterih pomanjkljivosti oziroma slabosti pristopa na internih

ratingih. Gre predvsem za vprašanje primerljivosti med internimi rating sistemi v različnih

bankah, povezano z njihovo precejšno heterogenostjo in vlogo subjektivnih faktorjev, ki so

obvezen del presoje vsake bonitetne ocene. Ker naj bi banke za uporabo tega pristopa v

nadzorne namene pridobile soglasje nadzornega organa, se pojavlja tudi vprašanje

zadostnega števila in usposobljenosti nadzornika za kontroliranje in potrjevanje

spremenljivosti uporabe teh sistemov. Pristop naj bi bil razvojno naravnan, torej zadosti

fleksibilen, da bi tekom časa dopuščal spremembe oziroma poznavanje bolj razvitih,

kompleksnejših analitičnih metod za merjenje kreditnega tveganja (Sušnik 2001, 4–5).

4.2.2 Regulativni nadzor (STEBER II)

Regulativni nadzor naj bi predstavljal formalizacijo obstoječih praks nadzornikov na

področju nadzora bančnega kapitala in kapitalske ustreznosti bank. Drugi steber določanja

zadostnosti kapitala bank je nekako kritičen, kvalitativen dodatek k prvemu,

kvantitativnemu stebru. Bančni nadzorniki in regulatorji ţelijo zagotoviti skladnost obsega

kapitala bank s tveganostjo njihovega poslovanja (Aver 2009, 28).

Njegova vsebina je strnjena v štirih osnovnih načelih, ki se medsebojno dopolnjujejo

(Pillar 2: Supervisory Review Proces 2001, 2):

banke naj bi absolutni znesek svojega kapitala prilagajale tveganosti svojega

poslovanja tako, da bi ves čas poslovale nad predpisanim minimumom; v

18

nasprotnem primeru morajo nadzorniki imeti moč zahtevati povečanje kapitala nad

omenjeni minimalni nivo,

v bankah morajo biti vzpostavljeni interni sistemi za celovito oceno njihove ţelene

oziroma ustrezne kapitalske moči,

nadzorniki morajo preverjati in vrednotiti interne ocene kapitalske ustreznosti

banke ter njihove strategije kot tudi izpolnjevanje predpisanega minimuma,

nadzorniki morajo ukrepati takoj, ko obstaja nevarnost, da kapital banke pade pod

nivo, ki ga označujemo za varnega (prudent).

4.2.3 Trţna disciplina (STEBER III)

Trţna disciplina ima pomembno vlogo pri zagotavljanju stabilnega in varnega finančnega

sistema. Za njeno doseganje je potrebna večja preglednost poslovanja bank, ki jo je moţno

doseči z večjim obsegom javnega razkritja ter objavo podatkov o poslovanju banke. Za

doseganje večje trţne discipline je potrebna aktivna vloga trţnih udeleţencev, ki s svojimi

odločitvami nagrajujejo banke, katerih poslovanje je pregledno in varno ter kaznujejo

nedisciplinirane banke (Sušnik 2000, 29).

Baselski odbor za bančni nadzor namerava povečati trţno transparentnost z namenom, da

bi lahko trţni udeleţenci laţe ocenjevali kapitalsko ustreznost posamezne banke. Ob

uveljavitvi tretjega stebra nove kapitalske sheme bodo morale banke najmanj enkrat letno v

svojih poslovnih poročilih razkriti podrobne podatke o svojem poslovnem rezultatu,

finančnem poloţaju, strategijah obvladovanja tveganj, izpostavljenosti tveganjem, strukturi

kapitala, oblikovanih rezervacijah za kritje potencialnih izgub iz naslova kreditnega in

ostalih tveganj ter osnovne podatke o managementu banke (Rotovnik 2003, 38).

4.3 Tehnike zmanjševanja kreditnega tveganja v Baslu II

V obdobju po uveljavitvi baselskega kapitalskega dogovora iz leta 1988 so se z naglico

razvijale razne tehnike zmanjševanja in upravljanja s kreditnim tveganjem (angl. credit risk

mitigation techniques – CRM-tehnike). Ta ni v zadostni meri upošteval zmanjšanje

kreditnega tveganja z uporabo tehnik za upravljanje s kreditnim tveganjem, ki so

bistvenega pomena za varno poslovanje bank. Zato je potrebno v novi shemi za merjenje

kapitalske ustreznosti razširiti priznavanje omejenih tehnik, s katerimi bi bilo mogoče

zmanjšati kapitalske zahteve bančnih regulatorjev. Hkrati naj bi zagotovili, da bi imele

banke dovolj kapitala za pokrivanje naslednjih oblik preostalega tveganja, ki je posledica

nepopolne zaščite pred kreditnim tveganjem (Aver 2009, 27).

Za hitro naraščajočo uporabo novejših oblik CRM-tehnik pa je ključna sprememba v

razmišljanju bank, ki je pripeljala do trgovanja s kreditnimi izpostavljenostmi in

posledično do razvoja ustreznih trgov. Zato Basel II obravnavi CRM-tehnik posveča

posebno pozornost. Opredeljuje jih kot načina za zmanjševanje kreditnega tveganja z

uporabo zavarovanja z zastavo, garancij, kreditnih izvedenih finančnih instrumentov

19

(kreditni derivativi)1 ali na podlagi pogodbenega pobotanja medsebojnih terjatev in

obveznosti, ki jih bomo podrobneje opisali v nadaljevanju. CRM-tehnike vsekakor niso

novost na finančnih trgih. Tudi banke se med seboj razlikujejo tako po obsegu uporabe

CRM-tehnik kot po vrstah uporabljenih CRM-tehnik. V Baslu II se zavedajo, zato v okviru

nove kapitalske sheme še vedno omogočajo moţnost uporabe enostavne metode za

merjenje učinkov zavarovanj, hkrati pa ţelijo s posodobljenimi kapitalskimi pravili, s

katerimi skušajo oceniti dejansko zmanjšanje kreditnega tveganja zaradi uporabe CRM-

tehnik, zagotoviti večjo spodbudo bankam za aktivnejše upravljanje s kreditnim tveganjem

(The Standardised Approach to Credit Risk 2001, 15).

Pri obravnavi CRM-tehnik v okviru kapitalskega sporazuma mora baselski odbor

zagotoviti (Janevska 2004, 35):

večjo spodbudo bankam za učinkovito upravljanje s kreditnim tveganjem,

moţnost uporabe enostavne metode, ki jo lahko implementira večje število bank,

kapitalsko obravnavo CRM-tehnik, ki temelji na njihovem ekonomskem učinku,

kar bo posledično zagotovilo večjo doslednost in fleksibilnost pri obravnavi

različnih oblik CRM-tehnik.

Cilj snovalcev novega sporazuma je torej priznanje dejanskega zmanjšanja kreditnega

tveganja, ki nastane zaradi uporabe CRM-tehnik, kar naj bi banke stimuliralo k bolj

aktivnemu upravljanju kreditnega tveganja in spodbudno vplivalo na nadaljnji razvoj teh

tehnik. Hkrati baselski komiteji opozarjajo, da CRM-tehnike sicer zmanjšujejo kreditno

tveganje, vendar pa lahko njihova uporaba istočasno vpliva na nastanek ali porast

izpostavljenosti iz drugih tveganj, kot so na primer pravno, operativno, likvidnostno ali

trţno tveganje (Janevska 2004, 35).

4.3.1 Zavarovanje z zastavo

Kapitalska shema v zavarovanju z zastavo se na tem področju razlikuje v dveh bistvenih

točkah (Janevska 2004, 2):

določa širši spekter instrumentov, ki jih pri izračunu ragulatornega kapitala

priznava za zavarovanje dela ali celotnega zneska transakcije oziroma posla,

določa dve metodi za merjenje učinka zavarovanja z zastavo:

o enostavno metodo (angl. simple approach),

o razvito metodo (angl. comprehensive approach).

Za priznanje učinka zavarovanja z zastavo pri izračunu kapitalskih zahtev morajo biti

izpolnjeni naslednji minimalni kriteriji:

pravna gotovost – pravni mehanizem mora jasno in nedvoumno zagotavljati, da se

terjatev poplača iz zavarovanja v primeru, da originalni dolţnik ne poravna svoje

obveznosti;

1 Izmed kreditnih derivativov bosta kot ustrezni priznani dve obliki teh instrumentov, in sicer kreditna

zamenjava (angl. credit default swap) ter zamenjava celotnega donosa (angl. total return swap).

20

nizka korelacija zavarovanja z osnovno izpostavljenostjo – na primer vrednostni

papirji, katerih izdajatelj je dolţnik, niso ustrezno zavarovanje, saj je njihova

vrednost neposredno odvisna od kreditne bonitete izdajatelja, ki je hkrati dolţnik;

ustreznost procesov upravljanja s tveganji – kot je ţe omejeno, lahko uporaba

CRM-tehnik vpliva na nastanek drugih tveganj, zato mora banka imeti

vzpostavljene ustrezne procese za kontrolo teh tveganj.

4.3.2 Garancije kreditni derivativi

Banke bodo morale izpolnjevati vrsto pogojev oziroma minimalnih zahtev baselskega

komiteja tudi v primeru garancij in kreditnih derivativov, če bodo ţelele biti deleţne

kapitalskih olajšav. Poleg zagotavljanja ustreznega procesa upravljanja s tveganji, ki je

temelj za uporabo katerokoli CRM-tehnike, morajo garancije in kreditni derivativi v okviru

nove kapitalske sheme predstavljati neposredno terjatev do osebe, ki zagotavlja tovrstno

zavarovanje. Hkrati pa mora biti nedvoumno jasno, na katero osnovno izpostavljenost se

garancija oziroma kreditni derivativ nanaša. Pri tem je mogoče natančno ugotoviti, v

kolikšni meri zavarovanje pokriva izpostavljenost. Zelo pomembna pogoja sta tudi

nepreklicnost in brezpogojnost takšnega zavarovanja.

Poleg naštetega mora banka za priznavanje garancije izpolnjevati še druge dodatne

zahteve, predvsem glede ustreznosti dokumentacije, unovčljivost garancije v primeru

neplačila originalnega dolţnika in podobno. Pri kreditnih derivativih zaradi kompleksnosti

instrumenta nova kapitalska shema navaja še več minimalnih zahtev kot pri garancijah. To

so na primer zahteve glede sestavin pogodbe, opredelitve trenutka vzpostavitve terjatve iz

naslova kreditnega derivativa, načina poravnave ter drugih specifičnih značilnosti tega

instrumenta (The New Basel Capital Accord 2003, 35).

4.3.3 Bilančno pobotanje

Nova kapitalska shema za kapitalsko obravnavo bilančnega pobotanja terjatev in

obveznosti do iste stranke kot ene izmed CRM-tehnik predpisuje določene pogoje (The

Standardised Approach to Credit Risk 2001, 30):

obstoj trdne pravne podlage, ki zagotavlja izpolnitev pogodbe,

banka mora biti v vsakem trenutku sposobna določiti terjatve in obveznosti do iste

stranke, ki so predmet bilančnega pobotanja,

spremljava in kontrola tveganja, ki nastane zaradi krajše zapadlosti obveznosti

nasprotne stranke od zapadlosti terjatve do te stranke (angl. roll-off risk),

spremljava in kontrola izpostavljenosti na neto osnovi.

Ker ima banka večje število terjatev in obveznosti do nasprotne stranke, ki so predmet

pogodbenega pobotanja, mora tak portfelj razstaviti na posamezne terjatve in povezanosti,

ki se nato pobotajo na individualni osnovi.

21

5 BASEL III

Basel III temelji na treh stebrih. V prvem so minimalne kapitalske zahteve. Drugi steber

temelji na ocenjevanju bank, njenih tveganj in njene sestave kapitala. Tretji steber pa je

namenjen utrjevanju trţne discipline in zahtevam za transparentnost delovanja in izkazov

bank. Sama organizacija je enaka kot v Baslu II vendar so stebri močno okrepljeni. Basel

III bo vplival na vse banke, vendar se bo jakost vpliva razlikovala med različnimi tipi in

velikosti bank. Večina bank bo morala povečati količino in kvaliteto kapitala. Basel III

poskuša zmanjšati tudi kreditno tveganje. Izvedeni finančni instrumenti in repoji niso več

brez tveganja in imajo pod baslom III 2% uteţ. Poleg tega je uvedel višji korelacijski

faktor za tveganje za velike finančne institucije ter za finančne institucije ki niso regulirane

(z svojim IRBA- Internal Ratings Based Approaches, načinom ocenjevanja).

5.1 Opredelitev Basla III

To je tretji baslov sporazum, ki je nastal kot odgovor na pomanjkljivost v finančnih

uredbah, ki je pokazala finančno krizo v letu 2000. Basel III krepi kapitalske zahteve bank

in uvaja nove regulativne zahteve glede likvidnostih bank in bančnega finančnega vzvoda.

OECD ocenjuje, da bo izvajanje sporazuma Basel III zmanjševalo letno rast bruto

domačega proizvoda za 0,05 do 0,15 odstotnih točk. Basel III temelji na Baslu I in Baslu II

ter si prizadeva za izboljšanje bančnega sektorja in boljšo sposobnost za reševanje

finančnih in gospodarskih stresov, obvladovanje tveganj in okrepitev preglednosti bank.

Basel III je občutljivejši na povečanje kakovosti kapitala bank, s čimer se je bistveno

povečala zahtevana stopnja njegovega kapitala. Zmanjšalo pa bi se tudi sistemsko tveganje

in s tem ima dovolj časa za nemoten prehod na nove ureditve (London Stock Exchange

2012, 1).

Basel III pomeni, da se bodo leta 2015 začeli izboljševati ureditve, nadzor in obvladovanja

tveganj v bančnem sektorju. Novi predpisi bančništva, ki bodo veljali od leta 2015, so bili

v središču razprave pred kratkim, saj se banke borijo za izpolnjevanje zahtev, ki jih

predlaga Baselski odbor za bančni nadzor (BCBS). Cilj baselskega odbora je izboljševati

bančne sektorske sposobnosti za obvladovanje protestov, ki prihajajo iz finančne in

gospodarske napetosti, ne glede na vir, s čimer se zmanjša tveganje za prelitje iz

finančnega sektorja v realno gospodarstvo (London Stock Exchange 2012, 1).

Basel III je le en del temeljnega prestrukturiranega pristopa k tveganju in ureditvam na

finančnem sektorju. Vsako področje sprememb (upravljanje, nadzor, trţna struktura

izvedenih finančnih instrumentov) je ločeno od posvetovanja, razpravljanja in izvajanja

faz. V primerjavi z izvajanjem Basla II, ki ima višjo raven dinamičnosti in zahtevnosti, bo

medsebojna odvisnost v globalnem regulativnem okolju dodana kot velik izziv izvajanja

Basla III (KPMG International Cooperative 2010, 3–5).

22

5.2 Kvalitativni vpliv predlogov

Tabela 3: Prikazuje kvalitativni vpliv predlogov.

Vir: KPMG International Cooperative (2010, 6.)

5.3 Kvantitativni učinki predlogov

Povečano kapitalsko razmerje, ki je predpisano s strani Baselskega komiteja za nadzor

bank (BCBS), se nanaša na regulirani kapital firme, deljen s predpisanim regulatvnim

kapitalom od tveganih sredstev, kot je razvidno iz slike 3. Vsi trije deli se spremenijo in s

tem se poveča pritisk na skladnost podjetij z razmerjem. Zahtevano kapitalsko razmerje se

VPLIV NA POSAMEZNO BANKO VPLIV NA FINANČNI SISTEM

Šibkejše banke so izpodrinjene Zmanjšanje tveganja za sistemske bančne krize

V obdobju rasti je bilo veliko organizacij, ki so

lahko delovale. Ko se razmere poslabšajo in

regulativni nadzor postane bolj intenziven, šibkejše

banke vse teţe zberejo zahtevani kapital, kar vodi

do zmanjšanja vlaganja v drugačne poslovne

modele, ki so lahko potencialno konkurenčni.

Izboljšati kapital in likvidnostnih rezerv, skupaj s

poudarkom na izboljšanju standardov upravljanja s

tveganji, bi moralo voditi v zmanjšanje tveganj za

posameznika zaradi plačilne nesposobnosti banke in

zmanjšala bi se tudi medsebojna povezanost med

institucijami.

Pritisk na dobičkonosnost in ROE Zmanjšanje obsega posojil

Povečane kapitalske zahteve, povečanje stroškov

financiranja in potreba po reorganizaciji in soočanje

z reformo zakonodaje bodo povečali pritisk na

rezerve in poslovne kapacitete. Povračilo

investitorjem se bo zmanjšalo v času, ko morajo

podjetja spodbuditi večjo naloţbo v obnovo in

ponovno vzpostavitev zdrave mere kapitala.

Čeprav je razširjena časovnica namenjena za

ublaţitev posledic, bistveno povečane kapitalske in

likvidnostne zahteve lahko privedejo do zmanjšanja

zmoţnosti bančne dejavnosti ali vsaj znatno

povečanje stroškov za zagotavljanje takšnega

posojanja.

Spremembe povpraševanja iz kratkoročnih v

dolgoročna financiranja

Zmanjšanje zanimanja vlagateljev za bančni dolg in

kapital

Uvedba dveh intenzivnejših količnikov likvidnosti

za obravnavo kratkoročne in dolgoročne narave

likvidnosti in financiranja bo podjetja spodbujalo

bolj v smeri dolgoročnega financiranja. Posledica

tega bo vpliv na oblikovanje cen in marţe.

Vlagatelji bodo verjetno manj zainteresirani za

dolgove bank. Dividende se bodo zmanjšale, kar bo

omogočalo podjetju ponovno zgraditi kapitalsko

osnovo; ROE in dobičkonosnost organizacije se bo

bistveno zmanjšala in nekateri predlogi za

nekapitalske instrumente lahko sproţijo, da

dolţniški instrumenti začnejo absorbirati izgubo,

namesto da bi šlo podjetje v likvidacijo. To bo

postalo očitno z zaupanjem vlagateljev v vrednost novega kapitala.

Reorganizacija pravne osebe Nedosledno izvajanje sporazuma Basel III vodi k mednarodni arbitraţi

Povečani nadzor se bo osredotočil na lokalni kapital

in lokalno financiranje, ki se bo primerjalo z

manjšimi naloţbami, in naloţbe v finančne

institucije bodo vodile skupinske reorganizacije,

vključno z zdruţitvami in prevzemi in odtujitvami

portfeljev, subjektov ali delov subjektov, pri katerih je mogoče.

Če se sporazum Basel III izvaja na različne načine,

kot je bil to primer z Baslom I in II, lahko glede na

mednarodno regulativo povzroči nadaljnjo motnjo

stabilnosti finančnega sistema.

23

je povečalo. Upravičenost kapitala je omejena. Tako z zmanjšanjem kapitala podjetja

morajo doseči zahtevano razmerje. Ocene na napoved upravičenega kapitala napovedujejo

tudi do 60 % zmanjšanje, kar je posledica sprememb odbitkov iz kapitala za postavke, kot

so manjšinski deleţi, naloţbe v finančnih institucijah in odloţeni davki. Upravljanje

morebitnega povečanja tveganih sredstev v imenovalcu je tudi ključnega pomena za

ublaţitev posledic sporazuma Basel III na portfeljih firme. To je zelo teţko oceniti za

vsako firmo, vendar slika 4 prikazuje moţnosti povečanja tveganih sredstev, kar izhaja iz

treh ključnih kapitalskih sprememb v Baslu III, skupaj z oceno ublaţitev povečanja

potencialnih tveganih sredstev (Brookings 2010, 1–2).

Formula za izračun kapitala po Baslu III:

𝐾𝑎𝑝𝑖𝑡𝑎𝑙𝑠𝑘𝑎 𝑟𝑎𝑧𝑚𝑒𝑟𝑗𝑒 =𝑢𝑝𝑟𝑎𝑣𝑖 č𝑒𝑛𝑖 𝐾𝑎𝑝𝑖𝑡𝑎𝑙

𝑡𝑣𝑒𝑔𝑎𝑛𝑗𝑒 𝑝𝑟𝑖𝑙𝑎𝑔𝑜𝑗𝑒𝑛𝑎 𝑠𝑟𝑒𝑑𝑠𝑡𝑣𝑎

Slika 3: Območje potencialnega povečanja na RWA (angl. risk weighted assets) in

možnim številom ublažitev povečanja RWA

Vir: KPMG International 2010, 7.

5.4 Cilji Basla III

V skladu z BCBS imajo predlogi sporazuma Basel III imajo dva glavna cilja (Cao 2011,

28–32):

krepitev predpisov globalnega kapitala in likvidnosti s ciljem spodbujanja bolj

proţnega bančnega sektorja in

izboljšanje sposobnosti bančnega sektorja za obvladovanje pretresov, ki izhajajo iz

finančne in gospodarske krize.

(5.1)

24

Za doseganje teh ciljev so predlogi BCBS Basel III razdeljeni na tri glavna področja (glej

sliko 4), ki se nanašajo na:

reformo kapitala (vključno s kakovostjo in količino kapitala, popolno pokritostjo

tveganja, vzvodna razmerja in uvedbo ohranjanja kapitalskih rezerv in

proticikličnih kapitalskih rezerv);

reformo likvidnosti (kratkoročna in dolgoročna razmerja) in

druge elemente, ki se nanašajo na splošne izboljšave stabilnosti finančnega sistema.

Slika 4: Basel III ima tri glavna področja

Vir: Basel III 2010, 9.

5.5 Glavne spremembe in posledice

Predlogi so temelji na naslednjih zakonodajnih ciljih, s ključnimi spremembami in

posledicami, omenjenimi v nadaljevanju (KPMG International 2010, 12):

1. povečana kakovost kapitala

skupni kapital in zadrţani dobiček morata biti prevladujoči sestavini kapitala 1.

reda, namesto hibridnih instrumentov nad trenutnimi 50% pravilom,

BCBS ukrepi so ţe prilagojeni za trge, zato bodo banke v najkrajšem času

začele s čiščenjem svojih bilanc stanj,

celotni odbitek za sestavine kapitala z manjšo zmogljivostjo za zmanjšanje

izgube,

imeli bi manj proţnosti, da bi omogočili kapitalske instrumente, ki so vključeni

v kapital 1. reda in kapital 2. reda,

postopno opuščanje hibrindih sestavin kapital 1. reda vključeno s kapitalskimi

zahtevami, vezani na instrumente kapital 1. reda, ki jih uporabljajo banke v

zadnjem desetletju,

sistemsko pomembnim bankam se lahko dovoli izdaja, ki ustrezajo dodatnim

kapitalskim zahtevam.

25

2. povečana količina kapitala

pri tem se bodo banke soočile z občutnimi dodatnimi kapitalskimi zahtevami in

večji del tega primankljaja bodo morale dvigniti kot skupni kapital,

na splošno se bodo lahko banke pripravile na ohranjanje kapitalskih rezerv v

stresnih obdobjih,

obstaja verjetnost, da bo prihajalo do nadaljnjih dodatkov za kapital 2. reda

tveganj, sistemsko pomembnih povezav in proticikličnih kapitalskih rezerv, s

čimer bi tako banke lahko zasledovale doseganje količnika kapitalskega

razmerja, ki se giblje med 13–15 %,

minimalni skupni kapital 1. reda je povečan z 2% na 4,5%,

najmanjši skupni kapital bo povečan z 8% na 10,5%.

3. omejen vzvod z uvedbo zapore vzvoda razmerij

meja vzvoda je določena na 3 %, torej skupno premoţenje banke ne sme biti

več kot 33-krat večje od bančnega kapitala,

vzvodno razmerje bi lahko vodila do omejenih posojil in je jasna spodbuda

bankam, da okrepijo svojo kapitalsko pozicijo,

vzvod razmerja je predstavljen kot dopolnitev na tveganjih temelječih ukrepov

regulatornega kapitala,

razmerje vzvoda se izvaja na bruto in ne na vrednoteni podlagi, pri čemer

prihaja do upoštevanja tveganja, vezanega na sredstva,

od bank lahko trg in bonitetne agencije zahtevajo, da vzdrţujejo višje razmerje

finančnega vzvoda, kot je to zahtevano s strani nadzornikov,

pritisk na banke prihaja iz naslova prodaje sredstev z nizko stopnjo marţe, ki bi

lahko potegnile cene tovrstnih sredstev navzdol.

4. povečana kratkoročna likvidnostna pokritost

30-dnevna likvidnostna pokritost (LCR- Liquidity Coverange Ratio) je namenjena

spodbujanju kratkoročne odpornosti na morebitne motnje likvidnosti. Likvidnostna

pokritost bo pomagala zagotoviti, da imajo svetovne banke dejansko dovolj visoko

kakovostnih likvidnih sredstev, da prenesejo stresne scenarije financiranja,

določene s strani nadzornikov,

Uvedba LCR bo od bank zahtevala, da imajo na voljo bistveno več likvidnih in

nizkodonosnih sredstev za izpolnitev LCR, kar bo imelo negativen vpliv na

dobičkonosnost,

Sredstva postanejo likvidna na podlagi ponderiranja temeljev, ki se gibljejo od

100 % za drţavne obveznice, in denarna sredstva z uteţmi od 0 do 50 % za

podjetniške obveznice.

5. povečana stabilnost dolgoročnih bilančnih sredstev

razpoloţljivo stabilno financiranje > zahtevano stabilno financiranje,

zahtevani in razpoloţljivi zneski financiranja so določeni z uporabo faktorjev teţe,

kar se kaţe v »stabilnosti« razpoloţljivih sredstev financiranja in trajanju sredstev,

Za večino bank bo teţko povečati deleţ vlog na debelo z ročnostjo > 1 leto saj bi to

po vsej verjetnosti povzročilo višje stroške financiranja,

26

Banke bodo morale povečati deleţ »finančne prodaje na debelo« in podjetniške

vloge z ročnostjo nad enim letom, vendar je trenutno zanimanje za izraz »dolg«

omejeno.

6. okrepitev omejitve tveganj, predvsem tveganj nasprotne stranke

povečana korelacija za nekatere finančne institucije v prostopu IRB, da ta odraţa

izkušnje, ki jih je pridobila v krizi ter nove stroške kapitala za CVA,

Obstaja še vedno nekaj negotovosti na končni vpliv kapitala, kjer so bile dajatve

CVA pregledane s strani revizorjev kot odraz pomembnih industrijskih kritik,

izboljšano obvladovanje standardov tveganja nasprotne stranke na področju

upravljanja z zavarovanji in testiranja stresnih situacij,

stroške poslovanja z nasprotnimi strankami je treba všteti v ceno poslovanja, ki

vodi v poslovni model.

V srednjeročnem obdobju bo večina podjetij kapitalsko in likvidnostno omejena in se bo

morala osredotočiti na upravljanje kapitala, izdelkov in oblikovanje poslovnih cen,

kapitalske neučinkovitosti, ki visi nad Baslom II in nad strukturo svojih obveznosti. Glede

na povečanje kapitalskih razmerij v Baslu III so pretekle neučinkovitosti dopolnjene in je

sedaj čas za temeljito obravnavo tovrstnih vprašanj. Obstaja povečana spodbuda za premik

k pristopu AIRB za primer kreditnega tveganja. S tem bi na primer omogočili bolj jasen

pristop k izračunu kreditnega tveganja. Podjetja so v fazi izboljševanja kapitalskega

načrtovanja s pomočjo usklajevanja ekonomskih mehanizmov kapitala z zakonodajnimi

pristopi.

27

6 SKLEP

V današnjem času se banke srečujejo s številnimi tveganji. Banke z namenom, da bi

uspešno delovale, morajo ta tveganja prepoznati, jih spremljati in obvladati. Osnovna

funkcija bank je transformacija finančnih sredstev med ponudniki in povpraševalci. Pri tem

obravnavajo različne oblike kreditov. Srečujejo se s kreditnim tveganjem, ki pomeni

tveganje izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolţnika banki. Zaradi tega je uspešnost

banke pogojena z upravljanjem in obvladovanjem kreditnega tveganja, kar še posebej

prihaja do izraza v času globalne krize, s katero se srečujemo. S kreditnim tveganjem se

srečujeta tudi Basel II in Basel III.

To trditev potrdimo ali so v Baslu II in Baslu III razlike v kreditnem tvgeanju.

Pri tem poskuša Basel II doseči z vzpostavitvijo tveganja in zahteve po upravljanju

zagotoviti, da ima banka dovolj kapitala za tveganja. V Baslu III spreminja način, kako

banke obravnavajo upravljanje tveganja in financ. Novi reţim ţeli veliko večjo integracijo

finančnih sredstev in funkcije upravljanja s tveganji. Vendar bi lahko sprejetje bolj

strogega regulativnega stališča oviralo zanašanje na več silosov podatkov in s tem delitev

oblasti med tistimi, ki so odgovorni za finance, in tistimi, ki upravljajo tveganja. Nov

poudarek na obvladovanju tveganja, ki je neločljivo povezan z Baslom III, zahteva uvedbo

ali razvoj okvirja za obvladovanje tveganj, ki je bolj robusten kot obstoječe infrastrukture

za upravljanje financ. Poleg tega regulativni reţim Basel III v mnogih pogledih zagotavlja

okvir za resnična upravljanja podjetja s tveganji, ki vključuje vse vrste tveganj v

poslovanju.

Kot odziv na finančno krizo je bil decembra 2010 objavljen tretji baselski sporazum.

Predlagani kapitalski in likvidnostni blaţilniki so nekajkrat večji kot prej. Basel III od bank

zahteva, da imajo 4,5 % navadnega lastniškega kapitala (v primerjavi z 2 %, kot je zahteval

Basel II) in 6 % kapitala prvega reda (v primerjavi s 4 %, kot je zahteval Basel II) glede na

tveganju prilagojena sredstva. Basel III uvaja tudi dodatna kapitalska blaţilnika: (obvezni

kapitalski blaţilnik za ohranitev v višini 2,5 % in diskrecijski proticiklični blaţilnik, ki

drţavnim regulativnim organom omogoča, da v obdobjih hitre rasti kreditov zahtevajo do

2,5 % dodatnega kapitala). Basel III poleg tega uvaja minimalno 3 % stopnjo finančnega

vzvoda in dva zahtevana likvidnostna količnika. To trditev potrdimo, saj je Basel III večji

od Basla II.

Če se sporazum Basel III izvaja na različne načine, kot je bil to primer z Baslom I in II,

glede na mednarodno regulativo lahko povzroči nadaljnjo motnjo stabilnosti finančnega

sistema.

28

POVZETEK

Kreditno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolţnika do

banke. Banke zmanjšajo tveganje z analizo kreditnih sposobnosti posojilojemalcev ter na

velikost tveganja odločijo višino obrestnih mere in oblikujejo rezervacije.

S kreditnim tveganjem se najbolj srečujejo banke. Z uvedbo kapitalskega sporazuma Basel

II, ki naj bi začel veljati leta 2007, naj bi se kreditno tveganje zmanjšalo, zato bi morale

slovenske banke veliko pozornost posvetiti prav tem pravilom.

Basel II je zasnovan tako, da je bolj prilagodljiv in bolj občutljiv na tveganja kot njegovi

predhodniki. To vpliva na vse banke in druge finančne institucije. Basel II poskuša doseči,

da bi z vzpostavitvijo tveganja in zahteve za upravljanje kapitala zagotovil namen, da bi

banke imele dovolj kapitala za tveganje.

Kapitalska shema posega v načine merjenja kreditnih tveganj. Predlagana sta dva pristopa

alternativnega načina merjenja kreditnega tveganja, standardizirani pristop in pristop,

temelječ na internih ratingih.

Kapitalsko shemo sestavljajo trije stebri. Prvi steber ali minimalne kapitalne zahteve

predstavljajo osrednji steber kapitalske ustreznosti, ki naj bi bila po spremenjeni

metodologiji bolj občutljiva na stopnje kreditnega tveganja v bankah in bolj prilagojena na

finančnem trgu.

Namen drugega stebra je preverjanje nadzornikov, ali banka ocenjuje tveganja, katerim je

izpostavljena pri opravljanju bančnih in finančnih storitev. V drugem stebru gre za sprotno

preverjanje kapitalske ustreznosti bank, kar naj bi omogočilo hitro ukrepanje nadzornikov,

če v obsegu zahtevanega regulatornega kapitala ne bi v zadostni meri pokrival ţelje bank

po prevzemanju tveganj.

Pomembno vlogo ima trţna disciplina. Trţna disciplina kot tretji steber kapitalske sheme

zahteva aktivno vlogo udeleţencev, ki nagrajuje tiste banke, ki imajo svoje poslovanje

pregledno, kaznujejo pa »nedisciplinirane« banke.

Basel III je tretji sporazum, ki je nastal kot dogovor na pomanjkljivost v finančnih uredbah.

Krepi kapitalske zahteve bank in uvaja nove regulativne zahteve glede likvidnostnih bank

in bančnega finančnega vzvoda. Basel III je le en del temeljnega prestrukturiranega

pristopa k tveganju in ureditvam v finančnem sektorju.

Ključne besede: banke, kreditno tveganje, kapitalski sporazum, kapitalske ustreznosti,

standardizirani pristop, pristop, temelječ na internih ratingih, regulativne zahteve.

29

ABSTRACT

Credit risk is the risk of loss due to failure to fulfill obligations of the debtor to the bank.

Banks reduce risk by analyzing the creditworthiness of borrowers and decide, on the size

of the risk, level of interest rates and reservation.

Banks are the most encountered with credit risk. With the introduction of Basel II, which

entered into effect in 2007, is expected to reduce credit risk, therefore Slovenian banks

should also focus on this rule.

Basel II is designed to make it more flexible and more sensitive to risk than its

predecessors. This affects all banks and other financial institutions. Basel II seeks to

achieve that by establishing a risk management and capital requirements for the purpose of

ensuring that banks have sufficient capital to risk.

Capital scheme affect the ways of measuring credit risk. The proposed approach have two

alternative ways of measuring credit risk: Standardized approach and the approach based

on internal ratings.

Capital scheme consists of three pillars. The first pillar or the minimum capital

requirements are a central pillar of the capital adequacy, which would be, by the new

methodology, more sensitive to the level of credit risk in banks and better adapted to the

financial market.

The second pillar is the verification of supervisors, or a bank estimated the risks to which it

is exposed in the provision of banking and financial services. The second pillar is a real-

time verification of the capital adequacy of banks, which should allow rapid response of

supervisors if the extent of the required regulatory capital would not sufficiently cover the

banks desire to undertake risks.

Important role is played by market discipline. Market discipline as the third pillar of the

capital scheme requires the active role of participants, which rewards those banks that have

their operations transparent and punish “undisciplined” bank.

Basel III is the third agreement was created as response to the deficiency in the financial

regulations. Strengthens the banks' capital requirements and introduces new regulatory

requirements on the liquidity of banks and bank leverage. Basel III is just one part of the

restructuring of the basic approach to risk and arrangements in the financial sector.

Keywords: banks, credit risk, capital agreement, capital adequacy, standardized approach,

approach based on internal ratings, the regulatory requirements.

30

LITERATURA IN VIRI

Literatura

1. Aver, Boštjan. 2009. Kreditno tveganje portfelja finančne institucije. Koper: Društvo za

akademske in aplikativne raziskave.

2. Blatnik, Katja. 2010. Finančni trgi in ustanove. Ljubljana: Ekonomski tehnik.

3. Bobek, Dušan. 1995. Organiziranje in poslovanje bank. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta.

4. Borak Neven. 2000. Spremljanje likvidnostnega tveganja v bankah. Zbornik 6.

strokovno posvetovanje o bančništvu. Analiza bančnih tveganj. Ljubljana: Zveza

ekonomistov Slovenije.

5. Borak, Neven. 1997. Baselski kapitalski standardi. Ljubljana: Zveza ekonomistov

Slovenije.

6. Crnkovič, Rudi. 1987. Kredit in kreditni sistem. Maribor: Visoka ekonomsko-

komercialna šola.

7. Dimovski, Vlado in Aleksandra Gregorič. 2000. Temelji bančništva. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

8. Dimovski, Vlado. 1996. Bančništvo: kreditno tveganje in kreditna izpostavljenost bank.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

9. Filipič, Drago in Tanja Markovič Hribernik. 1998. Osnove financ. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta.

10. Glogovšek, Joţe. 2008. Bančni menedžment. Maribor: Zaloţba Pivec.

11. Glogovšek, Joţe. 1996. Organizacijski in drugi vidik bančnega poslovanja. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta.

12. Glogovšek, Joţe in Sabina Beloglavec. 2002. Basel II, velikost in trţna usmerjenost

banke. 8. Strokovno posvetovanje o bančništvu. Portotoţ. Zveza ekonomistov Slovenije.

2002. Str. 75-95.

13. Janevska, Lidija. 2004. Tehnike zmanjševanja kreditnega tveganja v Baslu II.

Ljubljana: Bančni vestnik.

31

14. Laure, Nataša. 2004. Revidiranje kreditnega tveganja bank v Sloveniji. Magistrsko

delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

15. Banka Slovenije-BS. 2000.Načela upravljanja s kreditnim tveganjem. Basel September.

Banka Slovenije: Ljubljana

16. Peterlin, Joţko. 2005. Obladovanje finančnih tveganj. Ljubljana: Zveza računovodij,

finančnikov in revizorjev.

17. Ribnikar, Ivan.2006. Monetarna ekonomija I. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

18. Rotovnik, Tomaţ. 2003. Javna razkritja tretjega stebra novega kapitalskega

sporazuma in moralni hazard. Ljubljana: Bančni vestnik.

19. Rubin, Saša. 2002. Standardiziran pristop k merjenju kreditnega tveganja. Zbornik 8.

strokovnega posvetovanja o bančništvu, Basel II. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije.

20. Sušnik, Saša. 2000. Predlagane spremembe mednarodnih standardov kapitala in

kapitalske ustreznosti bank. Zbornik 6. strokovnega posvetovanja o bančništvu, Analiza

bančnih tveganj. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije.

Viri

1. BIS. 2000. Monetary & financial stability. Basel Committee on Banking Supervision.

Principles for the Management of Credit Risk-final document. [online]. [September, 2000].

Dostopno na: [http://www.bis.org/publ/bcbs188.pdf]. [22. 4. 2012].

2. Brookings. 2010. Basel III, the Banks, and the Economy. [online]. [Julij, 2010].

Dostopno na: [http://www.brookings.edu/research/papers/2010/07/26-basel-elliott].

[11. 7. 2012].

3. Cao, S. Sergio. 2011. Basel III and Risk Mitigation in the Banking Sector. [online].

Dostopno na: http://www.bsp.gov.ph/events/pcls/downloads/2011/BSP_1b_cao.pdf

[29. 7. 2012].

4. EurActive. 2012. Iinksdossier. Basel II and the Capital Requirements Directive. [online].

[Maj, 2012]. Dostopno na: [http://www.euractiv.com/financial-services/basel-ii-capital-

requirements-directives/article-141423]. [28. 5. 2012].

5. Eva Horvatov, Miroslav Makucg in Katarina Oraviko Podoliako.2005.Banking and

financial

risks management: The evolving, implication and importance of CAD I, CAD II, CAD III.

[Online].Dostopno na: [http://www.opf.slu.cz/kfi/icfb/2005/proceedings/2005_p02.pdf ].

[1.9.2012].

32

6. Finance. 2011. Evropska komisja objavi CRD IV zakonodajne predloge. [online].[Junij,

2011]. Dostopno na: [http://finance.practicallaw.com/2-506-9719?source=relatedcontent].

[27. 7. 2012].

7. FSA. 2012. Kakšne spremembe se zdaj dogajajo – CRD II in CRD III. [online].[Februar,

2012]. Dostopno na: [http://www.fsa.gov.uk/pages/about/what/ international/basel/

background/index.shtml]. [27. 7. 2012].

8. InvestorWords. 2012. The Biggest Investing Glossary On The Web-2012. Unsystematic

risk. [online]. Dostopno na: [http://www.investorwords.com/5183/unsystematic_risk.html].

[21. 4. 2012].

9. Investopedija. 2012. Systematic Risk – 2012 [online]. Dostopno na:

[http://www.investopedia.com/terms/s/systematicrisk.asp#axzz1sexYSMJy]. [21. 4. 2012].

10. Izvozno okno. 2011. Mednarodno tveganje – 2011. Finančni vidik – tveganje: kreditno

tveganje.[online].[November 17, 2011]. Dostopno na: [http://www.izvoznookno.si/

Dokumenti/Mednarodno_trgovanje/Financni_vidiki/Upravljanje_tveganj_in_nacini_financ

iranja/Vrste_tveganj_5949.aspx]. [21. 4. 2012].

11. Keefe, David. 2012. Evropska unija Basel II/3 Cad vozni red je še vedno tesno.

[onilne]. Dostopno na: http://www.risk.net/operational-risk-and-regulation/news/ 1525

027/european-union-basel-ii-cad-timetable-remains-tight [27. 7. 2012].

12. Linklaters. 2011. Basel III: Capital Changes. [online]. [Februar, 2011]. Dostopno na:

[http://frank-oertel-math.de/On_Basel_III_Feb_2011.pdf]. [15. 7. 2012].

13. London Stock Excgange. 2012. News and finance. Focus On What is Basel III?.

[online]. [April 15, 2012]. Dostopno na: [http://www. london stock exchange.

com/news/focus-on/031-what-is-basel-iii.htm]. [24. 4. 2012].

14. Romih, Mirko. 2005 .Kreditno tveganje in zahteve za uvedbe IRB metodologije za

merjenje kreditnega tveganja v poslovni banki. Specialistično delo. [online]. Dostopno na:

http://www.cek.ef.uni-lj.si/specialist/romih120.pdf [27. 7. 2012].

15. Rosen, Dan. 2011. CVA, Basel III and Wrong-Way Risk. [online]. Dostopno na:

http://www.risklab.es/es/jornadas/2011/RiskLab2011_Rosen.pdf [15. 7. 2012].

16. Perspektiva. 2008. Slovarček izrazov [online]. Dostopno na: [http://www.perspektiva.si

/index.php?id=35]. [21. 4. 2012].

17. Pillar 2 (Supervisory Review Process). 2001. Consulative document. Basel Commitee

on Banking Supercision. [online]. [Januar, 2001]. Dostopno na:[ http://www. bis. org/

publ/bcbsca08.pdf]. [11. 7. 2012].

18. Saunders, David. 2010. Credit Valution Adjustment. [onilne]. Dostopno na: http://www.r2-financial.com/wp-content/uploads/2011/07/SaundersCCR_ RIskMindsUSA_ 2011_

HANDOUTS.pdf [15. 7. 2012].

33

19. Schwarcz, L. Steven. 2008. Systemic Risk [online]. Dostopno na: http:// scholarship.

law.duke.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=2549&context=faculty_scholarship

[21. 4. 2012].

20. Slovik, P. in Cournede B. Macroeconomic Impact of Basel III. [online]. Dostopno na:

http://www.oecd.org/officialdocuments/publicdisplaydocumentpdf/?cote=ECO/WKP(2011

)13&docLanguage=En [1. 5. 2012].

21. Taškar-Beloglavec Sabina.2012.Bančništvo: Upravljanje z bančnim kapitalom.

[online].Dostopno na:

http://vs.epf.unimb.si/V003/ucilnica/Predstavitve%20PPT/PREDAVANJA/Upravljanje%2

0z%20ban%C4%8Dnim%20kapitalom.pdf]. [1.9.2012].

22. The Standardised Approach to Credit Risk. 2001. Consultative Document. Basel

Committee on Banking Supervision.[online]. [Januar, 2001]. Dostopno na: [http:/ /www.

bis.org/publ/bcbsca04.pdf]. [11. 7. 2012].

23. White & case. 2011. Insight: Regulatory. Basel III rules published. [online]. [Januar,

2011]. Dostopno na: [http://www.whitecase.com/files/Publication/2bb064cc-f908-45d9-

add5-bb8315fbd3ee/Presentation/PublicationAttachment/a3061fa3-9c1a-4d57-a07e-

cb955b39c8a1/alert_Basel_III_Rules_Published.pdf]. [2. 5. 2012].

24. Quignon, Laurent. 2011. Basel III: no Achilles spear. From Basel II to Basel III:

Considerable quantitative impacts. [online]. Dostopno na: http://economic-

research.bnpparibas.com/applis/www/RechEco.nsf/ConjonctureByDateEN/81391A165B8

5FB54C12578C00042E75A/$File/C1105_06_A1.pdf?OpenElement [4. 5. 2012].

1

PRILOGE

Priloga 1: Prehodne ureditve

2

Priloga 1: Prehodne ureditve (senčeno polje kaţe na prehodna obdobja)

Vir: Baselski odbor 2011, 4.