Scientia est potentia
-
Upload
tim-ratajc -
Category
Documents
-
view
256 -
download
3
description
Transcript of Scientia est potentia
0
Scientia est
potentia
◆ Tim Ratajc ◆ Filip Komplet ◆ Maša Leburič ◆ Patricija Berglez ◆
◆ Mark Travner ◆ Nina Žlof ◆ Lucija Praprotnik ◆
0
I
II
Kazalo vsebine
Fiziološki dejavniki učenja ....................................................................................................................... 1
Psihološki dejavniki učenja ...................................................................................................................... 2
Fizikalni dejavniki učenja ......................................................................................................................... 8
Socialni dejavniki učenja........................................................................................................................ 10
Strategije učenja .................................................................................................................................... 12
Viri in literatura ..................................................................................................................................... 14
1
FILIP
KOMPLET
Fiziološki dejavniki
učenja
a uspešno učenje moramo biti osredotočeni. To je
razlog, zakaj so fiziološki dejavniki pomemben del
učenja. Fiziološki dejavniki so vsa učenčeva telesna
stanja, ki na kakršen koli način vplivajo na njegovo učenje.
Telesna stanja delimo na kratkotrajna (zobobol, lakota,
žeja, utrujenost) in na dolgotrajna (kronična obolenja,
slabovidnost).
Za učenje sta zelo pomembni tudi telesna aktivnost in
prehranjenost. Zaradi premajhne telesne aktivnosti se
poslabša prekrvavitev in možgani ne prejmejo dovolj kisika.
S povečano telesno aktivnostjo se bo prekrvavitev izboljšala,
zmožnosti koncentracije, zaznavanja in pozornosti pa se
bodo bistveno povečale, zato boste lažje kos miselnim
izzivom.
Možgani so naš najbolj presnovno aktiven organ, zato
potrebujejo pestro in zdravo prehrano, da lahko pravilno
delujejo.
Telesno neravnovesje in s tem tudi nezmožnost učenja
povzročajo tudi hormonske spremembe v puberteti. Kot
posledica teh sprememb nastopi večja čustvena
občutljivost in povečano doživljanje čustev. Hormonalne
spremembe pa povzročajo tudi nihanje motivacije in
hitrejšo utrujenost.
Z
2
MAŠA
LEBURIČ
Psihološki dejavniki
učenja UČENJE IN SPOSOBNOSTI
nenje, da je učni uspeh tesno povezan z
učenčevimi sposobnostmi, je dokaj razširjeno. Za
splošni učni uspeh so najpomembnejše umske
sposobnosti, to je raven splošne inteligentnosti. Psihologi so
v zadnjih stotih letih razvili številne opredelitve
inteligentnosti, v tej knjigi pa bosta opisana dva novejša
pristopa pojmovanja.
KAKŠNA JE RAZLIKA MED INTELIGENCO IN
INTELIGENTNOSTJO?
Inteligentnost je izraz, ki ga velikokrat enačimo z izrazom umska sposobnost, saj se pomensko ne razlikujeta. Za nekatere je inteligentnost predvsem zmožnost učenja, za druge zmožnost uporabe simbolov in abstraktnega mišljenja, za tretje spet zmožnost reševanja problemov in iznajdljivosti v novih situacijah.
V zadnjem času se uveljavlja tudi izraz inteligenca, s katerim naj bi označevali predvsem družbeni sloj oziroma izobraženstvo.
1. Howard Gardner je že v osemdesetih letih
dvajsetega stoletja na harvardski univerzi zasnoval
model raznoterih človekovih sposobnosti.
Inteligentnost je opredelil kot zmožnost reševanja
problemov ali ustvarjanja izdelkov, ki so cenjeni v
enem ali več kulturnih okoljih, pri čemer je
pomembno, da gre za reševanje pristnih, resničnih
življenjskih problemov in tudi za zmožnost
zastavljanja novih problemov. Trdi, da je človek v
svoji evoluciji razvil več različnih inteligenc. Dokaze
pa je iskal na nevrofiziološkem, razvojno-
psihološkem in medkulturnem področju.
Jezikovna inteligentnost obsega
razumevanje in uporabo govora ter jezika.
Uporabljamo jo npr. pri branju knjige,
razumevanju predavanja itd.
M
3
Glasbena inteligentnost obsega tako področje ritma kot melodije. Povezana je
s prostorsko in z logično inteligenco. Pomembna je pri igranju glasbenega
instrumenta, petju, skladanju.
Logično-matematična inteligentnost obsega ravnanje s številskimi in drugimi
abstraktnimi simboli. Uporabljamo jo pri reševanju abstraktnih matematičnih
problemov, znanstvenemu raziskovanju.
Prostorska inteligentnost je sposobnost tvorbe vidnih predstav o poteku ali
videzu stvari ter sposobnost znajti se v prostoru. Pomembna je npr. za
arhitekte, navigatorje, pri vožnji skozi neznano mesto itd.
Telesno-gibalna inteligentnost obsega občutek za lastno telo in njegovo
spretno uporabo. Pomembna je za športnike, plesalce, igralce in druge.
Medosebna inteligentnost je sposobnost razumevanja drugih ljudi in
uravnavanja medčloveških odnosov. Omogoča sodelovanje, komuniciranje in
navezovanje stikov z drugimi ljudmi.
Znotrajosebna inteligentnost je sposobnost zavedanja in razumevanja
lastnega doživljanja in vedenja. Ljudje z visoko avtorefleksivno inteligenco
razumejo vzroke in posledice lastnega doživljanja, poznajo svoje močne in šibke
plati.
Naturalistična inteligentnost je sposobnost sistematičnega opazovanja,
razumevanja in natančnega razlikovanja naravnih in umetnih vzorcev.
2. Robert Sternberg je v svojo teorijo trojne inteligentnosti zajel predvsem višje mentalne
procese in pri tem opozoril na sovplivanje notranjega in zunanjega sveta. Poudarja
enakovrednost analitičnega, ustvarjalnega in praktičnega mišljenja. Utrdil je tudi
mesto t. i. praktične inteligentnosti ali zdravega razuma, ki se kaže v iznajdljivosti v
najrazličnejših življenjskih in poklicnih situacijah, v nasprotju s tradicionalnim
pojmovanjem, ki je inteligentnost omejevalo na akademski vidik.
Sternberg je ponovno uveljavil pojem modrosti, ki je bil v odnosu do inteligentnosti
dolgo časa zanemarjen. V modrosti se združujejo spoznavne prvine (proces globljega
razumevanja sveta ob celostnem povezovanju znanja), vrline (težnja po izboljšanju
življenja in doseči harmonijo z naravnimi zakoni) ter osebna izkušnja sreče ob
preseganju osebnih potreb misli in občutkov, ob nesebični refleksiji. Moder človek se
zaveda, da pozna le majhen del resničnosti; povezuje čustveno-osebnostno in moralno
z intelektualnim. Sprašuje se o smiselnosti znanja in postavlja vedno nova vprašanja.
4
UČNI STIL
Učni stil je kombinacija učnih strategij, ki jih učenec običajno uporablja v večini učnih situacij.
V zadnjem času se vse bolj upošteva spoznanje, da se ljudje razlikujemo po tem, katerim
čutnim vtisom dajemo prednost pri zaznavanju, predstavljanju, učenju in tudi sporočanju.
Način, kako se najprej naučimo informacijo, vpliva na poznejšo obnovo. Informacija pride do
naših možganov s čutili: vidom, sluhom, tipom, vonjem in okusom, lahko pa si jo zapomnimo
v obliki predstave. Nekaj vedenjskih značilnosti ljudi z različnimi stili zaznavanja:
vidni (vizualni) stil: takšni ljudje informacijo najbolje razumejo in si jo zapomnijo, če jo
vidijo, stvari urejajo po barvah, imajo jasne predstave in vidijo bistvo problema, želijo
imeti pregled in vizijo (na papirju kot skice ali miselni vzorci)
slušni (avditivni) stil: takšni ljudje imajo radi predavanja, razprave, razgovore, radi
glasno berejo, hrup jih pri delu moti in bolje govorijo kot pišejo
kinestetični stil: takšni ljudje najbolje dojemajo tisto, kar naredijo sami, veliko se
gibljejo, učijo se ob ravnanju s predmeti (npr. laboratorijske vaje), bolj pomemben jim
je dober občutek kot videz
Pri večini ljudi gre za kombinacije stila, vendar eden prevladuje. Šolska snov je pogosto podana
le na en način, zato jo moramo prilagoditi tako, da nam ustreza in si jo bolje zapomnimo.
Najboljši so rezultati, kadar imajo učenci in učitelji enak stil ali kadar je učitelj dovolj prožen in
svoj način dela prilagaja.
5
PATRICIJA
BERGLEZ
Psihološki dejavniki MOTIVACIJA
e obstaja ena vseobsegajoča teorija o motivaciji, s katero bi bilo mogoče razložiti, zakaj učenci so ali niso motivirani za učenje. Na voljo je le omejeno število mini teorij, ki
skupaj omogočajo uvid v načine, kako učenci vnašajo energijo v učni proces.
Učna motivacija so tisti dejavni, ki spodbujajo in usmerjajo učenje ter določajo njegovo trajanje, kakovost in intenzivnost.
Motivacija pa je tudi ključni dejavnik dinamike učnega procesa: le motivirani učenci učenje začnejo, se učijo (sprašujejo, poslušajo, sodelujejo, preizkušajo, berejo, razmišljajo, primerjajo, doživljajo, vrednotijo, ustvarjajo …) in pri učenju vztrajajo, vse dokler ne končajo učnih nalog ali ne dosežejo zastavljenih učnih ciljev.
Pomembno vlogo motivacije na področju učenja potrjujejo tudi empirične raziskave, izvedene na različnih koncih sveta. Iz njih je poleg koristnih novih spoznanj o učni motivaciji mogoče izluščiti prav tako izjemno pomembno ugotovitev o pomenu učiteljevega prepoznavanja in upoštevanja motivacijskih značilnosti učencev za učinkovito poučevanje v šoli, ki vodi h kakovostnemu učenju in znanju ter uresničevanju koncepta vseživljenjskega učenja. Le dovolj motiviran človek se loti učenja in pri njem vztraja, tudi ko naleti težave. Tisti, ki so bolj motivirani, se bolj trudijo, se v celoti posvetijo učenju in se ne pustijo motiti.
Pri motivaciji pa ločimo:
Notranjo in
zunanjo motivacijo.
NOTRANJA MOTIVACIJA
Cilj notranje motivacije je učenje, saj je učenje samo po sebi vir
zadovoljstva. Vir spodbud pa je v učencu samem. Notranje smo
motivirani, kadar se učimo zato, da bi razvili svoje sposobnosti,
ker želimo obvladati določeno spretnost ali ker nas določeno
področje zanima, ker želimo nekaj novega spoznati in razumeti,
ker nam je znanje vrednota in ker želimo ustvarjati. Tako
notranjo motivacijo spodbujajo občutek samostojnosti, občutek
nadzora nad situacijo, možnost izbire in prepričanje v svoje
sposobnosti.
N
6
ZUNANJA MOTIVACIJA
O zunanji motivaciji govorimo, kadar se ne učimo zaradi znanja samega, ampak zaradi zunanjih ciljev:
o pohvale, o ocene, o nagrade, o kazni, o akademskega naziva ali o zmage pri tekmovanju.
Vir spodbud pa so drugi ljudje: želimo ustreči staršem, se dokazati pred prijatelji, učitelji ali širšo
družbo. Pri zunanji motivaciji nas učenje samo po sebi v resnici ne zanima, ampak služi kot sredstvo za
doseganje nagrad in izogibanjem neprijetnim posledicam.
Obe vrsti motivacije se med seboj prepletata in dopolnjujeta. Obe spodbujata učenje. Vendar je nekaj
razlik.
Notranja motivacija:
je trajnejša,
več si zapomnimo, saj nas snov bolj zanima, zato smo tudi bolj vztrajni pri težjem gradivu in
kljub utrujenosti,
pri učenju bolj uživamo in smo bolj ustvarjalni.
Zunanja motivacija:
nagrade ali kazni morajo biti vedno večje in pogostejše, da je še učinkovita,
Marsikdaj ju je težko razlikovati; potrebujemo spodbude in nagrade, da se lotimo učenja kakšnega
predmeta, sčasoma pa nas začne zanimati sama snov in se učimo iz radovednosti.
Izjave učencev o zunanji in notranji motivaciji:
Učenci so o notranji motivaciji povedali naslednje:
»Rad se učim novo snov.«; »Pomembno mi je, da tisto, kar se učim, razumem.«; »Uživam, ko
rešujem težko nalogo.«; »Uspelo mi je, ker sem se dobro pripravil.«; »Sem uspešen učenec.«;
»Učim se, da znam.«
O zunanji motivaciji pa so podali naslednje izjave:
»Učim se, da dobim dobro oceno.«; »Učim se, da bom boljši od sošolcev.«; »Učim se, da me bo
učitelj pohvalil.«; »Uspelo mi je, ker sem pameten.«; »Šolske ocene so pri učenju zame najbolj
pomembne.«1
1 Citirano iz: M. Juriševič, 2006: Motiviranje učencev v šoli, sneto z: http://www.pef.uni-lj.si/fileadmin/Datoteke/CRSN/branje/Motiviranje_u%C4%8Dencev_v_%C5%A1oli_u%C4%8Dbenik__2012_.pdf
7
ČUSTVA
Na učinkovitost dela in učenja vplivata jakost (šibka ali močna) in vrednost čustev (prijetna ali neprijetna).
Pozitivno razpoloženi smo najbolj učinkoviti tudi pri učenju, saj smo pozorni na obravnavano snov.
Slabo razpoloženi, otožni ali tesnobni učenci pa se težje zberejo za učenje in so pri delu počasnejši.
Na težave pri učenju lahko vplivajo zelo močna čustva, tako pozitivna (zaljubljenost, navdušenje) kot negativna (trema, jeza, žalovanje) in čustvene motnje (depresivnost).
Pomembna so tudi čustva do sebe: zaupanje vase in samospoštovanje nam pomagata, da vztrajamo pri učenju kljub trenutnemu neuspehu. Pri tem je zelo pomembna tudi samopodoba, ki pomeni zaznavo lastne kompetentnosti na področju učenja in ni pomembna le pri iniciaciji učenčevega pričakovanega oziroma prilagojenega vedenja, temveč tudi vseskozi med učenjem. Tako so denimo učenci, ki zase mislijo, da obvladajo svoje učenje in na ta način gradijo svoje znanje, pri učenju bolj samozavestni in zato tudi dejansko uspešnejši od tistih, ki se na tem področju ocenjujejo kot nekompetentni.
Iz izkušenj vemo, da si bolje zapomnimo snov:
ki nas zanima, ob kateri se čudimo, do katere imamo poseben odnos, ker v njej prepoznamo tudi svoje doživljanje ali se
spomnimo lastnih izkušenj.
O tej snovi tudi pozneje spontano več razmišljamo, o njej morda celo pripovedujemo in jo tako mimogrede ponavljamo. Vse to vpliva na to, da si takšno snov laže zapomnimo in jo obnovimo.
Vsi psihološki dejavniki se med seboj prepletajo, prekrivajo in vplivajo drug na drugega.
Če ima nekdo odlične sposobnosti, pa ga učenje ne zanima, ne bo uspešen pri šolskem pridobivanju znanja. Lahko pa si zelo želi izobrazbe, se močno trudi, vendar ga njegove sposobnosti omejujejo in zato njegovo učenje ne obrodi pravega sadu.
Pomanjkljive sposobnosti lahko deloma nadomestimo:
z večjo motivacijo, saj si bolj prizadevamo, z učinkovitimi učnimi strategijami in z učnim stilom, ki je prilagojen našim značilnostim.
Primer:
Malo strahu pred neuspehom nas spodbudi, da se zagrizemo v delo in smo še bolj učinkoviti. Zelo velika trema pa nas lahko popolnoma ohromi: ne moremo se zbrati, slabo razumemo snov, pomnjenje je slabo. Podobno vpliva na nas tudi trema pri preverjanju znanja, zato je zelo pomembno naučiti se uravnavati svoj strah tako, da ne bo postal premočen in bo deloval le spodbudno.
8
MARK
TRAVNER
Fizikalni dejavniki
učenja čenje je opravilo, ki ga velikokrat ne opravljamo z
veseljem. Večina bi namesto učenja za mizo raje bila
v družbi prijateljev ali brskala po internetu, zato je
pomembno, da si prilagodimo okolje, v katerem se učimo.
Tukaj nastopijo fizikalni dejavniki učenja. Fizikalne
dejavnike lahko med vsemi najlažje nadzorujemo (razen
vremena) in zato je pomembno da jih razumemo. Da bi
najbolje izkoristili čas, ki ga preživimo pred zvezki in
knjigami, moramo pravilno uravnati in sebi v prid prilagoditi
naslednje dejavnike.
1. Položaj
Poiskati si moramo udoben položaj. Ergonomija nas uči, da
se najbolj skoncentriramo, kadar sedimo na stolu, z
določeno višino, pod določenim kotom in tako dalje, a če se
nekdo raje in uspešneje uči zvit v klopčič, v kotu sobe, ni s
tem nič narobe.
2. Vreme, zrak in temperatura
Vsega se seveda ne da rešiti z zvijanjem v klobčič. Nekateri
so bolj občutljivi na vremenske pogoje, na katere žal ne
moremo vplivati. Težavo najlažje rešimo tako, da se
poizkušamo izolirati od zunanjega dogajanja.
Pomembna je tudi temperatura v prostoru (prenizka
običajno moti koncentracijo, previsoka pa nas lahko
uspava), ne smemo pa niti pozabiti na prezračenost
prostora. Slab, zatohel zrak ne bo nikomur koristil pri učenju.
U
9
3. Osvetlitev
Razen poslušanja zvočnih (avdio) učbenikov ali posnetih predavanj vse učenje poteka s
pomočjo človekovega najpomembnejšega čutila, očesa. Zato bi le-temu namenil malce več
vrstic. Tako na vid kot tudi na oči zelo vpliva raven in pa razporejenost svetlobe v okolju. Oči
še posebej obremenjujemo pri aktivnosti kot je učenje, zato je pomembno, da sta prostor in
pa tudi delovna površina primerno osvetljena. Nikoli si ne smemo osvetliti le sledeče. Če se
učimo ponoči, si z eno lučjo osvetlimo celotno sobo, z drugo pa delovno površino. Dnevne in
naravne svetlobe ni priporočeno mešati, saj lahko to moti koncentracijo.
4. Zvok
Tudi hrup je pomemben dejavnik, ki negativno vpliva na učenje.
Nekaterim pa zelo ustreza, če si ob učenju zavrtijo najljubšo pesem ali prižgejo radio. Tudi rock
ali metal glasba nista nobeni izjemi.
5. Red
Čeprav se večina dejavnikov razlikuje od osebe do osebe, pa nekaj velja za vse: vsakdo se bo
bolje naučil v urejenem okolju. Zato pospravite telefone, počistite površino mize in si pisala,
zvezke in učbenike postavite na doseg rok.
.
10
NINA ŽLOF
Socialni dejavniki
učenja ocialni dejavnik oziroma družbeni dejavniki učenja so
tisti, ki izvirajo iz ožjega in pa tudi širšega družbenega
okolja.
1. Družina
Sooblikuje osebnostne lastnosti, ki vplivajo na učno
uspešnost (motivacija, sposobnosti, čustvena stabilnost,
osebnostna čvrstost, vrednote ter stališča do
izobraževanja). Predstavlja stopnjo varnosti in ljubezni, ki
jo je učenec deležen, ga spodbuja k samostojnosti in k
dosežkom. Družina daje otroku možnosti za njegov
intelektualni napredek. Veliko je odvisno od ekonomskega
položaja družine, saj je za dostop do znanja večinoma
potreben denar, npr. za nakup knjig, novega računalnika in
pa od razmer in vrednot, ki vladajo v širšem družbenem
okolju, katerega del je družina.
2. Šola
Vpliva na učenčeva stališča do znanja s svojimi vzgojnimi in
izobraževalnimi cilji in učno vsebino, s kvaliteto učnih
metod in sredstev, z nivojem zahtevnosti, pa tudi s
celotnim razpoloženjem in medsebojnimi odnosi.
Pomemben dejavnik je učiteljeva osebnost, njihova
usposobljenost in sposobnost, načini spodbujanja učencev,
njihova stališča in načini dela in vodenja. Pomembna je tudi
opremljenost šole z raznimi pripomočki, ki omogočajo
kakovostnejši način dela in pa celotna razvitost odnosov na
šoli in vključenost učencev vanje.
S
11
3. Širše družbeno okolje
Vpliv se kaže v splošnem odnosu do znanja in izobrazbe ter skozi politične odločitve o sistemu
šolanja. Vlada lahko poseže v kakovost programov vzgoje in izobraževanja, npr. z dvigovanjem
normativov, z omejevanjem izvajanja programov. Izmed vseh dejavnikov imamo kot
posamezniki na tega najmanj vpliva.
Vse te dejavnike je težko razdeliti v ločenje kategorije, saj imajo vplivajo druga na drugo. Če
dejavnike poznamo, lahko razmislimo, kaj nas spodbuja, kaj nas omejuje pri pridobivanju
znanja, kaj je pri našem učenju že dobrega in kaj bi lahko spremenili, da bi naše učenje bilo še
boljše in učinkovitejše.
12
LUCIJA
PRAPROTNIK
Strategije učenja čna strategija je zaporedje ali kombinacija v cilj
usmerjenih učnih dejavnosti, ki jih učenec uporablja na
svojo pobudo in spreminja glede na zahteve situacije.
Preden začnemo z učenjem, je pomembno, da snov preletimo, potem pa začnemo z branjem. Druga metoda pa je tudi PV3P: P – pregledati celoto, V – vprašati: Kaj bo sledilo?, Kaj že vem?, Kaj želim zvedeti?, P – prebrati podrobno in z razumevanjem, P – ponoviti, P – ponovno pregledati. Če imamo možnost, si najdemo učbenik, pri katerem je avtor besedila besedilo napisal razumljivo, ga opremil z grafi, slikami, skicami.
Poznamo 2 glavni veji strategij učenja: nadzor učenja in usvajanje snovi. Pri nadzoru učenja poznamo:
• Načrtovanje učenja: pred učenjem si naredimo načrt, zastavimo si vprašanja: Koliko časa potrebujemo za učenje?, Kaj že vemo o snovi?, Katero gradivo potrebujemo?, Kaj narediti, da bi nas snov začela zanimati?, Ali potrebujemo pomoč?
• Spremljanje učenja: medtem ko se učimo, razmišljamo: Smo osredotočeni na snov?, Me kakšen predmet med učenjem moti?, Ali smo osredotočeni in učinkoviti? Če nismo, to spremenimo tako, da prosimo za ponovno razlago snovi.
U
13
• Vrednotenje in uravnavanje učenja: po končanem učenju presodimo: Kakšna je kakovost našega znanja? Ali so bile strategije, ki smo jih uporabili za učenje, učinkovite? Kaj je vplivalo na učinkovitost našega učenja? Kje smo bili neuspešni? Svoje znanje preverimo z vprašanji in na podlagi analize naredimo načrt, kako bomo po potrebi svoje učenje spremenili.
Pri usvajanju snovi poznamo:
• Elaboracija: to je povezovanje nove snovi z že obstoječim znanjem. Omogoči nam razumevanje snovi, saj obnovimo nekaj, kar že poznamo, hkrati pa ustvarimo nove povezave (asociacije), ki nam bodo kasneje olajšale priklic.
Preden začnemo z učenjem, se najprej vprašajmo, kaj o snovi že vemo. Na prazen list s ključnimi besedami napišemo v obliki miselnega vzorca vse, kar že vemo. Pri pisanju miselnih vzorcev si pomagamo z različnimi pisavami, različno velikostjo pisav in različnimi barvami.
Poiščemo podobnosti z novo in staro snovjo.
Nove pojme lahko ponazorimo s konkretnimi življenjskimi primeri, spomnimo se lastnih izkušenj in izkušenj drugih.
Postavimo si vprašanja iz snovi.
Povzemimo snov z lastnimi besedami.
• Organiziranje: to je urejanje snovi v logično strukturo, da nam pomaga pri razumevanju.
Pred učenjem poiščemo snov v kazalu in si pomagamo tudi s povzetkom na koncu poglavja.
V snovi moramo iskati bistvo in njen pomen, saj si bomo samo to dolgotrajno zapomnili. Gradivo je treba zato tudi razumeti. Pomembno je, da poiščemo ključne besede in jih poudarimo. Teh je malo, tako pa se lahko učimo tudi definicij.
Snov razvrstimo po pomenskih kategorijah in jih povežimo v sistem. Izdelujmo si preglednice, tabele, diagrame in miselne vzorce za lažje in hitrejše učenje.
• Ponavljanje: je pomembno za zapomnitev snovi in ohranjanje informacij v
kratkotrajnem spominu. S ponavljanjem podatkov jih tudi skušamo shraniti v dolgotrajen spomin. Ponavljamo pa lahko na več načinov:
s podčrtovanjem ključnih besed,
glasno ponavljamo ključne besede,
oblikujemo zapiske in izpiske,
uporabljamo mnemoniko. To je vsaka tehnika s katero snov organiziramo, da si jo laže zapomnimo. Temelj je, da si oblikujemo močne asociacije, za katere so značilni izjemnost, pretiravanje, čutne predstave, preprostost, duhovitost, ustvarjalnost.
Vsak posameznik se snovi uči drugače, vsak si učenje olajšuje na svoje načine. Zato tudi ne moremo podati samo ene strategije učenja.
14
Viri in literatura • Kompare, A., Stražišar, M., Dogša, I., Vec, T. Curk, J. (2010): Uvod v psihologijo.
Ljubljana, DZS. Fiziološki dejavniki:
• http://www.ekoslovenija.si/si/telo/dobro_pocutje.htm&showNews=NEWSTYXUGJ2212012162438
• http://www.pulzsport.si/clanki/razgibani-mozgani-delujejo-bolje/ Psihološki dejavniki:
Juriševič, M. (2006): Motiviranje učencev v šoli. Sneto z: http://www.pef.uni-
lj.si/fileadmin/Datoteke/CRSN/branje/Motiviranje_u%C4%8Dencev_v_%C5%A1oli_u
%C4%8Dbenik__2012_.pdf
Socialni dejavniki učenja:
• Žnidar, T.: Uspešnost učenja. Raziskovalna naloga. Sneto z: http://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4201302090.pdf
• http://www.smrklja.si/2014/10/dejavniki-ucenja/ • http://www.os-sodrazica.si/Uenje%20uenja/U%C4%8Denje.pdf
Strategija učenja:
• http://www.dijaski.net/gradivo/psi_ref_ali_obstajajo_razlike_v_ucnih_navadah_med_dijaki_1_in_4_letnikov_01?r=1, 20. 3. 2015
• http://ucimseuciti.blogspot.com/p/blog-page_23.html, 20. 3. 2015
15
16
Učenje – dejanje, ki je našo civilizacijo pripeljalo do točke, na kateri smo.
Prav zaradi učenja in raziskovanja se človeštvo razvija in napreduje. Vsak
ima svoj način učenja, ki je zanj najboljši oziroma precej dober. Vedno
pogosteje pa učenje zamenja kakšno drugo, za nekatere zanimivejše
dejanje, zato se je v zadnjem času izoblikovala definicija: »Učenje – glagolnik
od učiti: Dejanje SMSanja, prehranjevanja, poslušanja glasbe in gledanja
televizije blizu odprtega zvezka«. Da pa ne bi ta definicija postala pravilo, se
je ekipa dijakov 3. E razreda I. gimnazije v Celju, strokovnjakov s področja
učenja, odločila izdati knjigo Scientia est potentia ali z drugimi besedami
znanje je moč. S tem delom želimo dijakom in na sploh vsem željnim učenja
le to približati in predstaviti na malenkost poglobljen način.