MAGISTRSKO DELO Stojan Kosti - COnnecting REpositories · 2018. 8. 24. · Stojan Košti: Uvajanje...

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Magistrsko delo Program: Organizacija in management

informacijskih sistemov

UVAJANJE INTEROPERABILNIH INFORMACIJSKIH SISTEMOV V JAVNI

UPRAVI Mentor: red. prof. dr. Vladislav Rajkovič Kandidat: Stojan Košti Somentor: doc. dr. Bojan Cestnik

Kranj, maj 2009

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju prof. dr. Vladislavu Rajkoviču za pravilno usmerjanje mojega navdušenja na področju analize in načrtovanja sodobne informacijske arhitekture pri reševanju konkretnih problemov. Za izkazano pomoč se posebno zahvaljujem somentorju doc. dr. Bojanu Cestniku, ki me je z znanjem in koristnimi nasveti usmerjal k poglobljenemu raziskovanju tematike. Njuna potrpežljivost in pripravljenost pomagati, sta ključno prispevali k nastanku magistrske naloge. Hvala tudi vsem mojim sodelavcem iz podjetja Temida, ki so mi s svojimi konstruktivnimi komentarji in drugače pomagali pri delu, še posebej dr. Aramu Karaliču. Končno bi se rad posebej zahvalil ženi Mojci in sinovoma Kristianu in Luki za njihovo potrpežljivost, oporo in stalno vzpodbudo, ker so mi tako stali ob strani in pomagali pri reševanju povsem neznanstvenih problemov skozi vsa študijska leta.

POVZETEK Cilj širše dejavnosti, iz katere izhaja raziskava, je ugotavljanje možnosti povezljivosti informacijskih okolij javne uprave, za izboljšanje njenega delovanja. Organiziranje javnega sektorja gre v smeri procesne organizacije, medtem ko tehnološko področje bolj ali manj uspešno povezuje potrebe poslovanja s tehnološkimi sestavinami poslovnih procesov. Tu se kot primeren kaže zlasti sodoben koncept storitvene arhitekture informacijskih sistemov, ki predvideva povezljivost prek standardov, integracijo temeljnih aplikacij in uporabo znanj s področja poslovne logike in tehnologije. Dobre prakse in izkušnje zmanjšujejo tveganja vpeljave interoperabilnosti. V nalogi zato predstavljamo zasnovo in razvoj projekta, katerega cilj je zagotoviti interoperabilnost med izbranim informacijskim sistemom institucije javne uprave in njenim okoljem. Temelji na uporabi tehnologije spletnih storitev in omogoča povezovanje informacijskih sistemov, delujočih na različnih tehnoloških platformah. Podrobneje predstavljamo fazi analize in načrtovanja interoperabilnega informacijskega sistema ter razvijemo prototip predlagane rešitve. S tem praktično utemeljujemo vse večji pomen interoperabilnosti v javni upravi. KLJUČNE BESEDE

- interoperabilnost - poslovni proces - spletne storitve - načrtovanje - integracija

ABSTRACT The main goal of this research is to find out possibilities for connectivity of different information systems environments of public administration in order to improve their effectivity. Today, organization of public administration is becoming more process oriented, while technological field is responsible to connect business needs and technological components of business process. Particularly the modern, service oriented architecture design of information systems is appropriate for connection and integration of basic applications and through standards as well as through usage of business logic and technology knowledge. On the other side, good experience and practice reduce interoperability implementation risks. Therefore we present the design and development of the project whith the main goal to ensure interoperability between selected public administration institution and its information environment. The solution is based on web services technology and enables connection of information systems based on different platforms. The analysis and design phase of deployment of interoperable information system are presented more specifically. We also developed a prototype of proposed solution. Our work practically justifies the importance of interoperability in public administration. KEYWORDS

- interoperability - business process - web-services - design - integration

KAZALO 1 UVOD V MAGISTRSKO DELO ................................................................................................1

2 PROBLEM, CILJI IN METODE DELA.....................................................................................3

3 PROCESNA ORGANIZIRANOST IN JAVNA UPRAVA ......................................................6

3.1 ARHITEKTURNE ZNAČILNOSTI POSLOVNIH PROCESOV .........................................................7 3.2 VPLIV TEHNOLOGIJE NA PROCESNO ORGANIZIRANOST ......................................................10

3.2.1 Vloga in pomen procesne integracije ........................................................................11 3.2.2 Vpliv tehnologije na arhitekturo e-uprave .................................................................14

3.3 VIDIKI, CILJI IN DEJAVNIKI PRENOVE PROCESOV V JAVNI UPRAVI .......................................16 3.3.1 Vidiki prenavljanja procesov .......................................................................................17 3.3.2 Cilji in dejavniki prenavljanja procesov .....................................................................18 3.3.3 Pogoji prenavljanja procesov......................................................................................20

3.4 MANAGEMENT PROCESOV V JAVNI UPRAVI .........................................................................23

4 INTEROPERABILNOST ..........................................................................................................25

4.1 DEFINICIJA INTEROPERABILNOSTI .......................................................................................26 4.2 INTEROPERABILNOSTNI OKVIRI ...........................................................................................27

4.2.1 Evropski interoperabilnostni okvir (EIF) ....................................................................27 4.2.2 Nacionalni interoperabilnostni okvir (NIO) ................................................................30

4.3 RAVNI INTEROPERABILNOSTI ..............................................................................................33 4.3.1 Politični kontekst interoperabilnosti ...........................................................................36 4.3.2 Pravni (zakonodajni) nivo............................................................................................36 4.3.3 Organizacijski nivo .......................................................................................................36 4.3.4 Semantični nivo ............................................................................................................37 4.3.5 Tehnični nivo .................................................................................................................38

4.4 INTEROPERABILNOST IN ODPRTI STANDARDI ......................................................................40

5 KONCEPTI STORITVENE ARHITEKTURE IN TEHNOLOGIJE ......................................42 5.1 STORITVENO ORIENTIRANA ARHITEKTURA - SOA ..............................................................42

5.1.1 Storitev kot objekt.........................................................................................................44 5.1.2 Kompozicija storitev .....................................................................................................46

5.2 SPLETNE STORITVE .............................................................................................................49 5.2.1 Arhitekturni gradniki in standardi................................................................................49 5.2.2 WSDL.............................................................................................................................51 5.2.3 SOAP .............................................................................................................................53 5.2.4 UDDI...............................................................................................................................55 5.2.5 Način delovanja spletne storitve ................................................................................55

5.3 PRIMERJALNA ANALIZA STORITVENIH TEHNOLOGIJ ............................................................57 5.3.1 Spletne storitve in druge tehnologije .........................................................................58 5.3.2 Paradigmi objektne in storitvene orientiranosti ........................................................59

5.4 UGOTOVITVE IN KOMENTAR ................................................................................................62

6 ANALIZA STANJA V JAVNI UPRAVI NA PRIMERU ........................................................65

6.1 METODE IN TEHNIKE ANALIZE..............................................................................................65 6.2 POSNETEK IN OPIS PROCESA NSVS ..................................................................................67

6.3 ARHITEKTURA INFORMACIJSKEGA SISTEMA........................................................................72 6.3.1 Akterji in primeri uporabe ............................................................................................72 6.3.2 Komponente in vmesniki .............................................................................................75 6.3.3 Modeli interakcij med objekti ......................................................................................78

6.4 UGOTOVITVE IN KOMENTAR ................................................................................................80

7 NAČRTOVANJE PROJEKTA REŠITVE ..............................................................................82

7.1 PREGLED MOŽNIH REŠITEV .................................................................................................82 7.2 PROCESNO NAČRTOVANJE .................................................................................................85 7.3 STRUKTURNO NAČRTOVANJE .............................................................................................90

7.3.1 Dinamična struktura .....................................................................................................91 7.3.2 Statična struktura .........................................................................................................95

8 IZVEDBA PREDLAGANE REŠITVE .....................................................................................97

8.1 UTEMELJITEV IN OPIS ..........................................................................................................97 8.2 ORGANIZACIJSKE SPREMEMBE ............................................................................................98 8.3 TEHNOLOŠKE SPREMEMBE .................................................................................................99

8.3.1 Razvoj prototipa spletne storitve................................................................................99 8.3.2 Testiranje delovanja...................................................................................................101

8.4 UGOTOVITVE IN KOMENTAR ..............................................................................................103

9 SKLEPI IN POTRDITVE HIPOTEZ ......................................................................................105

10 ZAKLJUČEK .......................................................................................................................107

LITERATURA IN VIRI .....................................................................................................................109

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede Magistrsko delo

Stojan Košti: Uvajanje interoperabilnih informacijskih sistemov v javni upravi stran 1

1 UVOD V MAGISTRSKO DELO Učinkovito delovanje javne uprave in izkoriščanje digitalnega gospodarstva sodi med ključne izzive moderne informacijske družbe. Znano je, da sta informacijska in komunikacijska tehnologija1 (IKT) ključna elementa za rast produktivnosti ter da njuna uporaba prispeva k blaginji modernih gospodarstev. Ob slabšanju konkurenčnega položaja EU v svetu, IKT pomeni vir rasti in konkurenčnosti. Komisija evropske skupnosti (2006, str. 4) navaja, da so zato vse države članice politike na področju raziskav in inovacij določile za ključno prednostno nalogo. Pri tem se sklicujejo na IKT v svojih programih nacionalnih reform, zlasti v zvezi z e-upravo2. Prenovljena Lizbonska strategija poudarja vlogo javnih storitev pri doseganju cilja rasti in konkurenčnosti. Strateške usmeritve za javne storitve, ki temeljijo na IKT, izpostavljajo interoperabilnost kot eno izmed ključnih prvin strategije za boljše storitve e-uprave. Sektor javne uprave spada med najbolj zahtevne sektorje na področju informacijskih tehnologij. Hitro rastoče gospodarstvo, zahteve, ki jih postavlja priključitev evropski uniji (ali dejavnosti, povezane s temi postopki), ter visoke zahteve po varnosti, predstavljajo velik pritisk na javno upravo in njihova informacijska okolja. Digitalna ekonomija3 prinaša nove, večinoma s spletom povezane poslovne modele. Ta transformacija je povezana s spremembo poslovnih procesov, njihovo intenzivnejšo informatizacijo in prenosom poslovanja na splet. Sočasno izkorišča možnosti, ki jih pri prenovi poslovanja nudijo informacijske tehnologije (Turban et al., 2004b, str. 20). Te tehnologije narekujejo nov, hitrejši tempo poslovanja, saj morajo biti organizacije sposobne sprejeti, obdelati ali poslati informacije v čim krajšem času. Javna uprava s svojimi številnimi nepovezanimi aplikacijami in registri ter različnimi tehnološkimi platformami informacijskih sistemov predstavlja velik interoperabilnostni izziv tako informatiki, kot informatikom. Pod pojmom interoperabilnost tako razumemo medsebojno povezljivost arhitekturno in tehnološko različnih informacijskih sistemov. Predstavlja področje aktivnosti, ki ima namen izboljšati povezljivost med informacijskimi sistemi in procesi organizacij. Sodobni tehnološki vzorci odpirajo vrsto možnosti reševanja omenjenih izzivov in problemov, pri čemer v zadnjih letih izstopata storitveno usmerjena arhitektura in tehnologija. Na uvajanje sodobnih konceptov informacijske tehnologije se mora javna uprava najprej ustrezno pripraviti. Organiziranost institucij javne uprave ima namreč prevladujoč vpliv na učinkovitost njenega delovanja. Pri tem je pod pojmom

1 Informacijska in komunikacijska tehnologija – kompleksnejši izraz, ki vse bolj nadomešča izraz informacijska tehnologija, kajti

sodobna informacijska tehnologija omogoča širšo komunikacijsko in informacijsko dostopnost. 2 Elektronska javna uprava (krajše e-uprava) je oblika izvajanja poslovnih procesov v organih javne uprave, ki temelji na uporabi

sodobne IKT in je usmerjena h končnim uporabnikom. 3 Digitalna ekonomija (imenovana tudi internetna ekonomija, nova ekonomija ali spletna ekonomija) je ekonomija, osnovana na

digitalnih tehnologijah, ki zajemajo digitalna komunikacijska omrežja (internet, intranet, ekstranet, itd.).



"organiziranost" mišljen tako ustroj (struktura) kot način izvajanja procesov v teh institucijah, kjer prevladuje razdrobljena organiziranost in velika formalizacija procesov. V zadnjem obdobju se namreč potrjuje dejstvo, da je prav obvladovanje poslovnih procesov tisto področje, ki lahko skupaj s sodobno informacijsko tehnologijo ponudi odgovor na naštete izzive. Srečujemo se z dvema temeljnima in med seboj prepletenima konceptoma, na katerima bo temeljilo delovanje organizacije prihodnosti: procesna organiziranost in storitvena orientiranost. Evropska in slovenska javna uprava se soočata z vse večjimi zahtevami uporabnikov po sodobnih e-storitvah na eni strani ter izzivi razvoja sodobnih in povezanih rešitev e-uprave z zalednimi sistemi na drugi strani. Rezultat konvergence omenjenih vzorcev pomeni za uporabnike e-uprave kompleksne elektronske storitve, narejene po meri uporabnikov. Pristop k obvladovanju tako kompleksnega informacijskega sistema mora biti zato strateški in neposredno povezan s ključnimi poslovnimi procesi (Poznič, 2006; Guštin, 2007). Ob tem ne smemo zanemariti procesnega in organizacijskega vidika sprememb. S pomočjo informacijskih rešitev lahko postavimo nova pričakovanja uporabnikov storitev javne uprave, ki jih nato vedno in popolno izpolnimo. Tako vedno znova postavljamo boljša in drugačna merila uspešnosti tudi v javni upravi. Prihod informacijske dobe in komercializacija interneta sta prinesla velik napredek e-poslovanja. Pred petnajstimi leti nihče ni znal predvideti, da bo internet postal glavni distribucijski kanal tudi za storitve javne uprave. Danes so tu številni novi poslovni modeli, hkrati se opaža trend modela delovanja informatike, ki prehaja iz tehnološke osredotočenosti na bolj storitveno osredotočenost. Storitveno tehnologijo in arhitekturo danes poznamo kot način, na podlagi katerega bodo načrtovani in uvedeni informacijski sistemi v prihodnjih desetih letih.



2 PROBLEM, CILJI IN METODE DELA Praksa izvajanja poslovnih procesov v institucijah javne uprave je večinoma podrejena njeni organiziranosti in ustrezni tehnološko informacijski podpori. Procesi so v nekaterih segmentih dobro tehnološko podprti. Težave se pojavljajo, kadar je treba pridobiti informacije oziroma podatke iz centralnih in javnih registrov, podatkovnih baz ali zalednih sistemov ki so izven okolja iste institucije. Izmenjevanje in pridobivanje tovrstnih podatkov je v Sloveniji zakonsko že dolgo časa urejeno (ZUP – Ur. l. RS 80/99, 70/2000 in 52/2002). V praksi nam pri izvajanju upravnega postopka ni potrebno navajati in posredovati podatkov, ki jih že hranijo v katerikoli od institucij javne uprave, temveč si jih institucije med seboj posredujejo po uradni dolžnosti, pri čemer pa način pridobivanja podatkov ni predpisan. V praksi si institucije javne uprave podatke med seboj večinoma še vedno posredujejo bodisi z dopisovanjem, na povpraševanje, po elektronski pošti, paketno, preko različnih pomnilniških medijev in podobno. Tak postopek pridobivanja podatkov v procesih predstavlja ozko grlo in posledično vpliva na učinkovitost poslovanja in kakovost storitve. Kot predlagata Tomažič in Krisper (2003), moramo najprej ugotoviti, kaj si uporabnik želi, kaj potrebuje in kako s tem sovpadajo rešitve e-uprave. Nadalje moramo ugotoviti strategijo države in e-uprave ter strateške, tudi evropske smernice in cilje, ki vplivajo na razvoj e-uprave. Sledi vprašanje poslovnih procesov, ki morajo biti prilagojeni za sodoben način poslovanja, in nenazadnje, sledi vprašanje IKT, pri katerem nas zanima, ali smo rešitve e-uprave uvedli s pravo tehnologijo, torej na arhitekturi informacijske tehnologije, ki je dovolj prilagodljiva in razširljiva. Slika 1 prikazuje strateško povezavo med navedenimi ključnimi elementi e-uprave.

Slika 1: Povezanost e-uprave s ključnimi elementi (Vir: Tomažič in Krisper, 2003)



Po navedbah evropske komisije (European Communities, 2008) gre vzroke za neučinkovito delovanje e-uprave iskati prav v neusmerjenem in neenotnem razvoju e-uprave, ki ne upošteva skladnosti med elementi, prikazanimi na sliki 1. V luči reševanja interoperabilnostnih problemov v javni upravi, nas zanima predvsem storitvena tehnologija, ki omogoča reševanje teh problemov na trenutno najbolj ekonomičen in udoben način. Veliki napori, vloženi v preteklosti, so za potrebe povezovanja posameznih heterogenih komponent informacijskega sistema sicer prinesli rešitve (npr. CORBA in DCOM), ki pa so bile precej zapletene in so zahtevale veliko tehničnega znanja in tehnološkega prilagajanja. Tudi zato so bili nekateri (Linthicum, 2003; Barry, 2004; Khan, 2004; Kerstetter, 2005; Gibson, 2006) že zelo kmalu po začetkih uporabe storitvene tehnologije prepričani, da bo njena uporaba pri integraciji aplikacij in zagotavljanju interoperabilnosti v prihodnjih letih skoraj popolnoma izpodrinila enostavno elektronsko izmenjavanje podatkov, ki marsikje še danes služi kot dominantna tehnologija za integracijo in izmenjevanje podatkov. S primerjalno analizo bomo zato poskušali ugotoviti njene prednosti, slabosti, priložnosti in pasti ter dejavnike, ki spodbujajo njeno širšo uporabo pri reševanju navedenih problemov. Glavni namen naloge je podati predlog načrta uvedbe interoperabilnosti z izdelanim prototipnim primerom uporabe, ki bo omogočal interoperabilno povezavo informacijskega sistema izbrane institucije javne uprave z njenim poslovnim okoljem. Pri tem bomo raziskati in uporabiti koncepte spletnih tehnologij in arhitektur, ter na osnovi primerjalne analize obstoječe in načrtovane informacijske tehnologije ponudili primerna izhodišča in smernice za nadaljnje raziskave in delo na tem področju. Glede na namen naloga zasleduje več ciljev. Prvi cilj je pregled ter kritična analiza primernih informacijskih tehnologij, ki bi bile lahko uporabljene v okviru predlagane rešitve, ter utemeljen izbor in opis najprimernejše tehnologije in arhitekture sistema. Drugi cilj je identifikacija in analiza ključnih poslovnih procesov z namenom njihove izboljšave in informatizacije, ki bo omogočala lažji nadzor nad njimi ter njihovo spremljanje. Tretji cilj je raziskava praktičnih možnosti in omejitev za uvajanje interoperabilnih informacijskih sistemov javne uprave na izbrani konkretni instituciji, kjer bodo podani tehnološki in organizacijski elementi, ki to možnost omogočajo. Z vidika tehnologije nas zanima povezava javnih baz podatkov in registrov z obstoječimi informacijskimi sistemi in s tem povezava ljudi, procesov in tehnologije v učinkovit in prožen sistem. Ta naj bi učinkovito in uspešno zadovoljeval potrebe



državljanov tako z vidika kakovosti javnih storitev, kot z vidika učinkovite in ekonomične porabe javnih sredstev. Ob tem bomo upoštevali priporočila in smernice evropske komisije na področju interoperabilnosti, združene v programu IDABC4 (Interoperable Delivery of European eGoverment Services to public Administrations, Business and Citizens), ki je vzpostavil evropski interoperabilnostni okvir (v nadaljevanju EIF), ter akcijski plan5 evropske skupnosti, ki določa, da mora EIF temeljiti na odprtih standardih in hkrati spodbujati oziroma pospeševati uporabo odprte kode. Po nekaterih priporočilih (npr. Guštin, 2007) mora razvoj in uvajanje interoperabilnih informacijskih sistemov potekati po korakih, v skladu s strategijo, procesi in zmožnostmi. V empiričnemu delu naloge bomo prikazali praktični primer, prototip uvajanja interoperabilnega informacijskega sistema v eni izbrani instituciji javne uprave. Najprej bomo analizirali poslovni proces in ga z uporabo metodologij managementa poslovnih procesov modelirali ter predlagali izboljšave na organizacijskem in informacijskem področju. Glede na priporočila EIF, bomo praktični prototipni primer interoperabilnega informacijskega sistema izvedli na odprtokodni tehnološki platformi LAMP (Linux, Apache, MySQL, PHP), ob uporabi odprtih standardov. V magistrski nalogi bomo odgovorili na naslednje raziskovalne hipoteze:

1. Večji poudarek na poslovnih procesih sili javni sektor v učinkovitejšo uporabo in uvajanje novih informacijskih tehnologij.

2. Informatizacija in interoperabilnost poslovnih procesov brez njihove predhodne reorganizacije in izboljšave ne prinese bistveno večje učinkovitosti.

3. Na možnost uvedbe interoperabilnega informacijskega sistema v večji meri kot tehnološki vplivajo organizacijski dejavniki.

4. Nacionalni interoperabilnostni okvir bo pospešil uvajanje storitvenih tehnologij in arhitektur z namenom interoperabilnosti javne uprave.

5. Pomemben dejavnik za odločitev o potrebnih spremembah in uvedbi interoperabilnega informacijskega sistema so dobre prakse in prototipne rešitve.

4 Namen programa IDABC je, da izkorišča priložnosti, ki jih ponuja informacijska in komunikacijska tehnologija. Več o programu na

spletnem naslovu http://ec.europa.eu/idabc. 5 Akcijski plan (eEurope Action Plane 2005) so sprejele države članice junija 2002 na konferenci v Sevilli. Dosegljiv na spletnem

naslovu http://europa.eu.int/information_society/eeurope/2005/all_about/action_plan/index_en.htm.



3 PROCESNA ORGANIZIRANOST IN JAVNA UPRAVA Dolgoročna uspešnost slovenskega gospodarstva je prvenstveno odvisna od znanja, sposobnosti, inovativnosti in pripravljenosti na spremembe ter od procesa kontinuiranega učenja zaposlenih v podjetju. Spremembe je mogoče ustvarjati in se jim prilagajati samo z vedno novimi znanji in ustvarjalnostjo. Institucije javne uprave morajo delovati kot pospeševalec razvoja gospodarstva in širšega okolja. Zagotovitev razvoja določenega območja temelji na konkurenčnih prednostih, ki jih posamezno okolje zagotavlja prebivalstvu, gospodarskim subjektom in drugim institucijam. Evropski primeri dobre prakse nam kažejo, da je to mogoče doseči tudi s prenosom pozitivnih gospodarskih praks v javno upravo (Keršič, 2006). Keršič (2006) še navaja, da procesna organiziranost javne uprave temelji na usmerjenosti procesov k potrebam uporabnikov, na ekonomski učinkovitosti in na fleksibilnosti procesov ter podjetniško inovativnem razmišljanju vseh sodelavcev. Nadalje navaja, da je procesna usmerjenost način delovanja in organiziranja, ki se pojavlja v večini uspešnih podjetij in tudi javni upravi kot odgovor na latentno nesposobnost prilagajanja spremembam in posledično slabšanju učinkovitosti. Ob tem pa Ferle (2006, str. 8) izpostavlja razpoložljivost in odzivnost storitev poslovnih procesov kot posebej kritična dejavnika pri izvajanju storitev poslovnih procesov. Poleg tega številni avtorji (Deželak et al., 2006, str. 172; Ferle, 2006, str. 8; Poštuvan, 2006, str. 10; Košti, 2008a) vedno bolj poudarjajo pomen dobrega povezovanja med tehnološkim delom in poslovnim delom izvajanja poslovnih procesov. Cilj tovrstnega povezovanja je takoimenovana "e-uprava po meri uporabnikov" (MJU, 2006, str. 12). Procesno gledanje na poslovanje organizacije se je (ponovno) prebilo v ospredje v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Danes vse sodobne organizacije bolj ali manj temeljijo na procesni paradigmi. Kljub temu pa je eden izmed največjih problemov poslovnih sistemov ta, da organizacijske strukture v podjetjih in javni upravi omejujejo izvajanje procesov (Kern, 2006; Guštin, 2007; Weeralkody et al., 2007). Sleherno organizacijo namreč definirajo različni poslovni procesi, ki opisujejo način upravljanja poslovanja. Kot navaja Khan (2004, str. 15), predstavljajo t. i. živčni sistem organizacije, zato je zdravje poslovnih procesov vitalnega pomena za učinkovitost organizacije. Navedbe smo strnili v ugotovitev, da pomeni pojem usmerjenosti v procese osredotočanje in premišljevanje o dejavnostih, ki ustvarjajo vrednost za uporabnike storitev, ter ukinjanje nepotrebnega dela, ki nima dodane vrednosti. Taka usmerjenost naj bi bila še posebej dobrodošla v javnem sektorju, kjer poudarjajo (MJU, 2006b, str. 18), da uvedba e-storitev brez predhodne prenove poslovnih procesov ne prinaša pravih rezultatov.



3.1 ARHITEKTURNE ZNAČILNOSTI POSLOVNIH PROCESOV V zadnjem obdobju lahko v strokovni literaturi zasledimo veliko zanimanje za procesno razsežnost organizacije. Kljub temu pa pogled na tovrstno razsežnost ni popolna novost. Kot navaja Kovač (2007, str. 16) se je razvijal na različnih področjih in se postopoma prenašal v teorijo organizacije. Tako vključevanje razlage procesnega pristopa in poslovnih procesov je prinašalo tudi različna pojmovanja in opredelitve. Pred obravnavo poslovnega procesa si zato poglejmo nekaj opredelitev ki jih lahko najdemo v literaturi. Hammer in Champy (1995) vidita proces kot niz aktivnosti, ki na podlagi enega ali več vhodov kreira rezultat, ki ima dodano vrednost za uporabnika. Wikipedia6 to razlago poenostavlja in pojmuje proces kot nabor medsebojno vezanih aktivnosti, z namenom doseganja posameznega cilja. Khan (2004, str. 15) razlaga proces bolj podrobno, kot niz strukturiranih ali delno strukturiranih delovnih nalog, ki se izvajajo zaporedno ali vzporedno z udeležbo enega ali več posameznikov oziroma računalniških aplikacij, za dosego skupnega cilja. Še bolj natančno pa opredeljujejo proces nekateri slovenski avtorji (Kovačič in Bosilj Vukšič, 2005, str. 63), in sicer kot takšno sestavo med seboj povezanih izvajalskih in nadzornih aktivnosti, katerih posledica je lahko nek proizvod, ki je lahko načrtovan izdelek, opravljena storitev, izdelan dokument ali sklenjen dogovor. Opredelitve lahko povzamemo in rečemo, da je proces zaporedje nekih aktivnosti, dejavnosti in opravil, ki jih je potrebno izvesti v organizaciji, da dosežemo nek rezultat. Slika 2 prikazuje pretvorbo vhodnih elementov v izhodne v kontekstu upravljanja poslovnih procesov. Za spremljanje, merjenje in nadzorovanje poslovnih procesov z namenom zagotavljanja kakovosti izvajanja v smislu učinkovitosti in uspešnosti v življenjskem ciklu procesa se uporabljajo različne metodologije in tehnike (npr. TQM, Six Sigma, PDCA in druge) ter standardi oziroma priporočila (npr. ISO 9000)7.

6 Spletna enciklopedija, ki je dosegljiva na naslovu www.wikipedia.org. 7 Uporaba tehnik za izboljševanje učinkovitosti procesov se je začela v začetku osemdesetih let z metodologijo Total Quality

Management (TQM), ki jo je hitro nasledil standard ISO 9000. Ta zahteva od organizacij, da razumejo in dokumentirajo svoje procese in jih tako tudi dosledno izvajajo. Danes je izredno razširjena metodologija Six Sigma, ki temelji na konceptu DMAIC (Design, Measure, Automate, Improve and Control), njena uspešnost pa je tesno povezana z zmožnostjo avtomatizacije procesov s konceptom upravljanja poslovnih procesov.



Slika 2: Shematična predstavitev procesa (Vir: SIST, 2003) V vseh primerih gre za kontinuirane aktivnosti in ne za enkraten proces. Te v določeni meri vplivajo na ozračje v organizaciji in na spremembo njene kulture. Procesi v javni upravi pri tem niso izjema; celo več, v nasprotju s procesi v gospodarskih organizacijah je izvajanje procesov na očeh širše javnosti in vpliva na percepcijo delovanja javne uprave z vidika uporabnikov njenih storitev. Kot vemo, je proces sestavljen iz več podprocesov, ki jih na nivoju izvajanja pojasnjujejo posamezni postopki, ti pa so sestavljeni iz niza med seboj povezanih in odvisnih aktivnosti. Učinkovitost procesa merimo skozi rezultat porabe virov, ki jih uporabljamo za pretvorbo vhodnih podatkov v izhodne. Ti so večinoma prikazani v obliki časa in stroškov. Za doseganje večje učinkovitosti zato nekateri (Khan, 2004, str. 54; Bruton, 2004, str. 57; Kovačič in Bosilj Vukšič, 2005, str. 63) predlagajo odstranitev nepotrebnih aktivnosti in uvedbo avtomatizacije določenih opravil. To pa je pogojeno s poznavanjem podrobnosti in aktivnosti proučevanega procesa, ki ga moramo hkrati razumeti kot celoto. Pomembne značilnosti, ki nam veliko povedo o procesu, so še (Bajec, 2007):

1. stopnja strukturiranosti, 2. stopnja udeležbe, 3. stopnja integracije (povezljivosti),



4. kompleksnost (obseg), 5. stopnja avtomatizacije in zaupanja (računalniškim) tehnologijam, 6. čas načrtovanja, izvedbe in kontrole izvedbe procesa, 7. sposobnost obravnave izjem in napak.

Glede na navedene arhitekturne značilnosti ter splošnega poznavanja delovanja javne uprave lahko postavimo trditev, da za večino procesov, ki se izvajajo v institucijah javne uprave velja, da so visoko strukturirani, kar pomeni, da imajo visoko stopnjo vnaprej določene korespondence med elementi vhoda in izhoda. Večina korakov je namreč opredeljena s pravili, večina situacij pa je naprej predvidenih. Bajec (2007) tudi navaja, da je pri izvajanju procesov vedno težko najti pravo stopnjo udeležbe. Preveč udeležencev namreč lahko upočasnjuje proces, mala udeležba pa pomeni, da so nekatere odločitve narejene iz relativno ozkih vidikov. Po drugi strani manjše število udeležencev lahko pomeni bistveno hitrejše izvajanje procesa. Za javno upravo lahko trdimo, da je stopnja udeležbe dejansko močno povezana s stopnjo kompleksnosti procesa. Prav tako informacijski sistemi pomembno vplivajo na stopnjo udeležbe. Trenutni trendi na področju kakovosti so usmerjeni v zmanjševanje stopnje udeležbe. Z uvajanjem različnih sklopov e-poslovanja, s selitvijo poslovanja na splet in z vzpostavljanjem interoperabilnosti lahko za javno upravo trdimo, da želi dolgoročno zmanjševati stopnjo udeležbe. Kadar govorimo o stopnji integracije poslovnih procesov, mislimo na mero medsebojne povezanosti in sodelovanja med različnimi aktivnostmi ali procesi. Povezana je s hitrostjo, s katero en proces reagira na dogodke drugega. To zajema dvoje, hitrost vzpostavitve komunikacijskega kanala, preko katerega sodelujoči komunicirajo, ter hitrost s katero proces reagira na osnovi informacij, ki jih je pridobil na osnovi opravljene komunikacije. Pomembno vlogo pri integraciji imajo informacijski sistemi. Ti podpirajo obe vlogi, omogočajo komuniciranje ter omogočajo poslovnemu procesu koristno uporabiti prejete informacije. S tega vidika je pomembno, da so sistemi interoperabilni. Podobno kot pri stopnji strukturiranosti, gre tudi pri stopnji integracije poslovnih procesov za iskanje prave mere. Poslovni procesi, ki niso dovolj integrirani, delujejo neorganizirano in so neproduktivni, močno integrirani procesi pa so zato bolj zapleteni in jih je težje nadzirati. Naslednja pomembna značilnost, na katero moramo biti pozorni, je kompleksnost procesov, ki jo merimo s številom elementov, ki jih zajema, ter z naravo in intenzivnostjo njihove interakcije. Prevelika kompleksnost vodi v to, da udeleženci težko razumejo, kako proces deluje oziroma kaj bi se zgodilo, če se le-ta spremeni.



Zato težimo k njenem zmanjšanju. Za zmanjšanje kompleksnosti procesov poznamo več strategij: uvajanje novih procesov oziroma delitve obstoječih, standardizacija in upoštevanje Paretovega zakona8 ali pravila 80/20. V javni upravi je kompleksnost procesov značilna zlasti za procese, ki potekajo horizontalno preko več institucij ali resorjev. Po zagotovilih evropske skupnosti (European Communities, 2008), bomo zmanjševanje kompleksnosti procesov v javni upravi dosegli tudi s povečanim uvajanjem interoperabilnosti informacijskih sistemov javnih uprav. 3.2 VPLIV TEHNOLOGIJE NA PROCESNO ORGANIZIRANOST Vzpon e-uprave pomeni prelomnico v upravljanju in v načinu opravljanja storitev v javni upravi 21. stoletja. Preko začetnih idej e-poslovanja sedanja javna uprava zahteva sodelovanje različnih neodvisnih podjetij ter integracijo poslovnih procesov in informacijske tehnologije v različnih institucijah. V zadnjih nekaj letih so opazne znatne investicije javnih uprav po vsem svetu v izboljšanje njihove infrastrukture in tehnologije. Če pustimo investicije ob strani, interoperabilnost in integracija v kontekstu javne uprave še vedno predstavljata neverjeten izziv, saj je javni sektor dolgo veljal za največji ne-procesno usmerjen in tehnološko ne-sodobno podprt in voden sistem (Weeralkody et al., 2007). V luči reševanja omenjenih integracijskih problemov se v zadnjih letih pojavljajo različni tehnološki koncepti rešitev. Z organizacijskega vidika so zahteve novih e-upravnih storitev, prenavljanja poslovnih procesov in podpore informacijskih sistemov na tej poti večje in bolj radikalne, kot smo jih bili kadarkoli vajeni. Posledica tega so tehnični, semantični, organizacijski in upravljavski izzivi, ki jih je potrebno rešiti pred uvedbo interoperabilnih informacijskih sistemov. Po mnenju nekaterih avtorjev (Weeralkody et al., 2007) obstajata dve temeljni področji, kjer sta vpliv in vloga tehnologije največja:

8. Procesna integracija, ki se kaže kot sposobnost povezovanja sistemov na tak ali drugačen način. Zaradi raznolikosti in količine sistemov, ki morajo biti med seboj povezani, je to precej komplicirano. Za rešitev tega problema obstaja več poti, danes pa so v ospredju tehnologije spletnih storitev in SOA.

9. Arhitektura e-uprave (Enterprise Architecture)9, ki identificira glavne komponente organizacije, njene informacijske sisteme, načine, po katerih te komponente med seboj sodelujejo z namenom doseganja ciljev, in načine, kako so ti sistemi informacijsko podprti. Pomeni nekakšno krovno usmeritev za vodenje in podpiranje integracijskih aktivnosti. Ob tem si Tomažič in Krisper

8 Paretov zakon imenovan tudi pravilo 80/20: več izjem in posebnosti kot jih sistem podpira, bolj je kompleksen. Navadno lahko

ugotovimo, da številne posebnosti predstavljajo 80% dela, namenjene pa so 20% uporabnikov. O podpori takim posebnostim velja razmisliti

9 "Enterprise Architecture" je uveljavljen pojem, ki ga v tej magistrski nalogi za potrebe e-uprave avtor prevaja kot Arhitektura e-uprave.



(2005) postavlja vprašanje, kje se trenutno nahaja arhitektura slovenske e-uprave in kdaj si želi doseči najvišje stopnje, kar ponazarja slika 3.

Slika 3: Stopnje zrelosti arhitekture e-uprave (Vir: Tomažič in Krisper, 2005)

Dejstvo je, da so se informacijski sistemi in storitve v javni upravi glede na takratne trenutne potrebe gradili in razvijali vrsto let. Rezultat tega so aplikacije, sistemi, javne podatkovne baze in registri različnih starosti, razviti v različnih programskih jezikih z različnimi strojnimi zahtevami, ki tečejo na različnih platformah in operacijskih sistemih in ki nenazadnje ponujajo in omogočajo različne funkcionalnosti. Take razmere v javni upravi vodijo v podvajanje aktivnosti, izolacijo posameznih funkcionalnosti, multipliciranje instanc enakih podatkov, večanje stroškov, neučinkovito opravljanje storitev in hkrati onemogočajo prehod na drugačen (procesno usmerjen) organizacijski model javne uprave (Mills, 2007).

3.2.1 Vloga in pomen procesne integracije Raziskava analitske hiše PMP Research10 s področja integracije informacijskih sistemov potrjuje dejstvo o pomembnosti vloge, ki jo ima integracija na izvajanje procesov e-uprave. Ne presenečajo podatki, kjer je 45% vprašanih pomembnost integracije informacijskih sistemov v prihodnje označilo kot "zelo pomembno", 43% pa kot "pomembno" (slika 5). Iz tega lahko sklepamo, da vprašani integracijo informacijskih sistemov vidijo kot pritisk, oziroma zahtevo, ki bo pomembno vplivala na prenovo poslovnih procesov (Mills, 2007).

10 Analitska hiša PMP Research spada pod okrilje organizacije NCC (Nacional Computing Centre), ki je največja neodvisna

raziskovalno-podporna organizacija na področju IT-ja v Veliki Britaniji. Delež organizacij javnega sektorja v tej raziskavi je 15%. Več na spletnem naslovu www.ncc.co.uk.



Slika 4: Pomembnost integracije informacijskih sistemov (Vir: Mills, 2007)

Vprašani (85%) kot glavne razloge za uvedbo projektov, ki so prvenstveno namenjeni potrebam po večji integraciji, vidijo v uvedbi možnosti, ki omogoča enoten, konsistenten pogled na informacije, ki so raztresene po organizaciji (slika 6). Dostop do teh informacij je prav tako pomemben za uvajanje novih, spremenjenih poslovnih procesov oziroma organizacijskih modelov za 71% vprašanih. Ostali ključni dejavniki so še odpravljanje potreb preklapljanja med sistemi zaradi potreb po dostopu do želenih informacij (67% odgovorov), izboljšanje povrnitve naložb programske opreme (34%) in izboljšanje oziroma razširitev funkcionalnosti obstoječih starejših informacijskih sistemov (28%). Po ugotovitvah omenjene raziskave (Mills, 2008) se SOA na tem mestu pojavlja kot veliko upanje za izvedbo bolj modularnih in prožnih IT sistemov. 31% organizacij je že začelo z izvajanjem aktivnosti za uvedbo sistemov po principih SOA, medtem ko 16% organizacij to že ima v svojih načrtih. Spodbuden je tudi podatek, da med organizacijami, ki uvajajo ali nameravajo uvesti SOA, večina kot ključno tehnologijo za to vidi v spletnih storitvah (78%), veliko pomena pa pripisujejo tudi privzemanju specifičnih, na ponudnike vezanih platform SOA.



85%

100%

71%

67%

47%

34%

28%

2%

Odstotek vprašanih

Ponuditi enoten, konsistenten pogled na informacije

Omogočiti nove poslovne procese in modele

Konsolidirati dostop do različnih sistemov preko ene točke

Ponuditi boljšo funkcionalnost uporabniških vmesnikov

Izboljšati povrnitev naložb v obstoječo programsko opremo

Izboljšati obstoječe sisteme z novimi funkcionalnostmi

Drugo 2%

Kateri so glavni razlogi za projekte, vodene prvenstveno za potrebe boljše integracije?

Opomba:Vprašani so lahko izbrali več odgovorov

Slika 5: Ključni gonilniki integracijskih projektov (Vir: Mills, 2007)

Integracija informacijskih sistemov je bila del strateškega načrtovanja arhitekture javne uprave v Sloveniji že v preteklem obdobju (CVI, 2004). Danes je zapisana v vladnih dokumentih kot rdeča nit akcijskega načrta e-uprave (MJU, 2006a) in strategije e-uprave (MJU, 2006b). S tega vidika je Slovenija na področju uresničevanja e-uprave dosegla velik napredek. Slika 6 ponazarja evolucijo storitev e-uprave v povezavi s sodobnimi tehnologijami in procesnimi spremembami.

Napredovanje poti e-uprave

Prvi val Drugi val Tretji val Četrti val Peti valDOSTOP INTEGRACIJA NA ZAHTEVO

onlinee-uprava

interaktivnae-uprava

integriranae-uprava

razširjenae-uprava

sodelujočae-uprava

Naslednji korak je v smeri integrirane e-uprave

navzočnost interneta:informacije, iskanje, e-pošta

inteligentna infrastruktura in portali

Centralizirana e-uprave:Omogoča internetne transakcije

Integracija in transformacija

Usmerjenost k uporabniku:Uporanikom omogoča storitve z dodano vrednostjo

Dostop in izmenjava podatkov preko različnih poti

Splet širi obzorja

Povečuje se vrednost za vse: javni sektor in uporabnike

Prožnost:širitev partnerstev, integracija, sodelovanje

Pripravljenost odgovoriti na nepredvidene situacije

Spontana prilagoditev storitev različnim skupinam uporabnikov

Prilagodljivost:procesi odgovarjajo širokemu naboru individualnih potreb in situacij

Slika 6: Vpliv tehnoloških in procesnih sprememb na e-upravo (vir: Kernstock, 2008)



Glede na te ugotovitve lahko rečemo, da je sektor javne uprave po vsej verjetnosti najbolj zahteven sektor s stališča informacijskih tehnologij. Hitro rastoče gospodarstvo, zahteve, ki jih postavlja priključitev Evropski uniji, ter visoke zahteve po varnosti predstavljajo velik pritisk na javno upravo in njihova informacijska okolja. Kot navajajo nekateri strokovnjaki (Kernstock, 2008; Whittle, 2008), je uporaba konceptov spletnih storitev in SOA izredno pospešila in olajšala procesno integracijo in pomeni pomemben in velik preskok na poti e-uprave (slika 7), hkrati pa se zrcali v strategiji razvoja in arhitekturi e-uprave.

3.2.2 Vpliv tehnologije na arhitekturo e-uprave Arhitektura e-uprave11 predstavlja koncept, ki je jasno različen, a hkrati povezan z interoperabilnostnim okvirjem. Kot tak je sam po sebi razlog, da ga podrobneje opredelimo. Arhitektura e-uprave je navadno primer obsežnih, razločnih in natančnih metod z opisom obstoječih in prihodnjih struktur in primerom obnašanja poslovnih procesov, informacijskih sistemov in zaposlenih, ki so skladni s ključnimi cilji in s strategijo organizacije. Na vpliv tehnologije na arhitekturo e-uprave moramo gledati v smislu strateškega načrtovanja e-uprave, saj so nekateri izzivi načrtovalcev e-uprave znani že vrsto let in se niso spremenili (npr. enotna vstopna točka za storitve, varnost, prenova in integracija zalednih sistemov, interoperabilnost, politična volja in sposoben management). V literaturi (Getze, 2004; Tomažič in Krisper, 2005; MJU, 2006a; MJU, 2006b; Keršič, 2006; Weeralkody et al., 2007) lahko vedno znova zasledimo dejstvo, da e-uprava ni samo tehnični izziv, ampak je vse prej kot to tudi organizacijski, procesni, politični, socialni in strateški izziv. Pri gradnji ustrezne arhitekture e-uprave moramo zato upoštevati vse naštete vidike. Razvoj e-uprave mora biti usmerjen, vpliv tehnologije na tak razvoj pa temu primerno večplasten. Po predlogih nekaterih (Getze, 2004; Tomažič in Krisper, 2005) je za obvladovanje take arhitekture potrebno vzpostaviti učinkovito ogrodje (angl. Framework), ki bi natančno določalo, katere elemente arhitekture e-uprave je potrebno določiti, na kakšen način morajo biti opisani in kakšni procesi morajo biti zagotovljeni, da bo arhitektura obvladovana. Getze (2004) poudarja vlogo arhitekture kot pospeševalca možnosti za hitrejši razvoj in uvedbo novih komponent in storitev. S primernim arhitekturnim ogrodjem lahko take komponente in storitve izredno razširijo svoj vpliv in kot take omogočijo pravo, storitveno usmerjeno arhitekturo. Gartner (2004, str. 2) navaja 5 ključnih kriterijev za izbiro ustreznega arhitekturnega ogrodja: • Ogrodje mora biti konsistentno in strukturirano.

11 (Enterprise Architecture) - definicija je povzeta iz Wikipedije



• Arhitekturnemu razvoju mora omogočiti pristop "od zgoraj navzdol" na naraven in enostaven način.

• Strniti mora več različnih gradnikov na različnih nivojih abstrakcije. • Definirati in omogočiti mora proces za razvoj arhitekture. • Znati mora opisati artefakte, ki bodo proizvedeni med delom arhitekturnega

razvoja. Pomembnost vzpostavljanja ustrezne arhitekture se kaže v dodajani vrednosti, ki jo ta dodaja v poslovanje preko zmanjševanja stroškov in povečevanja učinkovitosti (slika 7). Ker se večina storitev e-uprave na vseevropskem nivoju12 še vzpostavlja, mora biti arhitekture e-uprave prožna in nadgradljiva, da se lahko prilagodi širokemu spektru teh storitev, ki se v večini držav članic šele vzpostavljajo.

Lahko se izboljša uspešnost in vrednost projektov, povezanih z IT

Vpeljava novih IT rešitev in upravljanje obstoječih IT storitev je lahko cenejša.

Spreminjanje poslovanja in prilagajanje razmeram (s spremembami IT) je lahko lažje, hitrejše in manj tvegano.

Zamnjšuje stroške

Sodelovanje in povezovanje s partnerskimi organizacijami je omogočeno na bolj učinkovit način.

Razširja vrednost IT Povečuje poslovno agilnost

Povečuje uspešnost projektov Zmanjšuje stroške IT

Slika 7: Vrednost arhitekture (Vir: CapGemini, 2006)

Pri vzpostavljanju arhitekture je treba določiti standarde in priporočila, ki bodo skladna z drugimi arhitekturami e-uprave v EU, saj je interoperabilnost sistemov ključna usmeritev nadaljnjega razvoja vseevropske e-uprave. Nekateri (Witters in van Overeem, 2004, str. 4; Tomažič in Krisper, 2005) dodajajo, da bo pri tem treba preveriti prevladujoče trende glede standardov, protokolov, jezikov in tehnik modeliranja, kot so na primer: • Storitvena usmerjena arhitektura (SOA) • Obvladovanje procesov (BPM, BPEL4WS ali BPEL, XPDL, Wf-XML,…) • Porazdeljeni sistemi, semantika, storitve (WSDL, XML, UDDI, ebXML,

RDF,…)

12 Predvsem v dokumentih EU se večinoma srečujemo s kratico PEGS (Pan-European eGoverment Services), ki pomeni nabor e-

upravnih storitev javnih uprav držav članic. Te vzpostavljajo prostor za delovanje t.i. evropske e-javne uprave.



• Transakcije (SOAP, http, THP, TXACID,…) • Varnost (PKI, CA, WS-security, LDAP, SOAP,…) • Protokoli (FTP, OFTP, XMTP, MIME/SMTP, SOAP,…) • Vmesniki (ebXML, UBL,…) • Prevedba podatkov (XML, XSLT)

Pri strukturiranju in definiranju vsebine arhitekture se organizacije običajno poslužujejo integriranih arhitekturnih okvirjev (slika 8) ki: • določajo model za arhitekturni razvoj in uporabo, • opisujejo format in vsebino elementov arhitekture in • specificirajo način povezovanje elementov arhitekture med seboj.

Slika 8: Integriran arhitekturni okvir (Vir: CapGemini, 2006)

Vzpostaviti je torej treba tako arhitekturo, ki bo omogočala interoperabilnost tudi na vseevropskem nivoju. Po navedbah evropske skupnosti (European Communities, 2008, str. 3) bodo smernice in strukturna priporočila za uvajanje primerne interoperabilnostne arhitekture na voljo do konca leta 2009. Med drugim bodo identificirala specifične standarde, primerne za specifične okoliščine. 3.3 VIDIKI, CILJI IN DEJAVNIKI PRENOVE PROCESOV V JAVNI

UPRAVI Kot je zapisano v strategiji razvoja informacijske družbe v Sloveniji (Vlada RS, 2007, str. 51), se z uvajanjem e-uprave v javni upravi dosegajo pomembni dolgoročni sinergijski učinki v smislu preglednosti, racionalizacije in prilagodljivosti poslovanja v smislu nadaljnjega razvoja informacijske družbe. Po drugi strani pa Kern (2006) pogojuje doseganje večje učinkovitosti s tem, da bi organizacijske strukture morali



najprej oblikovati tako, kot narekujejo procesi. To je mogoče doseči s prenovo sistema s procesnega vidika. Rezultat prenove so procesi, ki se izvajajo hitreje, ceneje, hkrati pa kakovostneje.

3.3.1 Vidiki prenavljanja procesov Literatura (Kovačič in Bosilj Vukšič, 2005, str. 64; Poznič, 2006, str. 11) opredeljuje, da prenova poslovnih procesov zajema področja racionalizacije in standardizacije ter poenostavitve postopkov, uvajanje nujnih organizacijskih sprememb ter pogojev za uvedbo sodobnih konceptov skupinskega dela in sodobne informacijske tehnologije. Najprej moramo opredeliti cilje prenove, ki temeljijo na težnji po učinkovitosti in uspešnosti poslovanja oziroma delovanja prenovljenih procesov. Slika 9 ponazarja iskanje optimuma treh omejujočih, medsebojno odvisnih, vendar običajno nasprotujočih si temeljnih ciljev oziroma kriterijev, časa, stroškov in kakovosti pri uresničevanju poskusa prenove poslovanja.

(Krajši) časi

Uspešnostprenove

(Nižji) stroški(Višja) kakovost

Slika 9: Temeljni cilji prenove poslovanja (Vir: Kovačič in Bosilj Vukšič, 2005) Da se pri prenovi poslovanja ne smemo osredotočiti le na tehnološko problematiko, je že pred skoraj štiridesetimi leti opozoril Leavitt, ki je svoj socio-tehnični vidik predstavil tudi v grafični obliki. Leavittov diamant na sliki 10 je nekoliko prilagojen in razširjen, saj vsebuje tudi vidik kulture. V diamantu je 5 ključnih dejavnikov (kadri, tehnologija, procesi, kultura in struktura organizacije), ki so med seboj povezani, zato je ob spremembi enega dejavnika potrebno spremeniti tudi ostale (Kovačič in Bosilj Vukšič, 2005, str. 45).



Tehnologija Kultura

Struktura

Procesi

Strukture

Slika 10: Razširjen Leavittov diamant (Kovačič in Bosilj Vukšič, 2005) Za obstoječ poslovni proces moramo torej ugotoviti in analizirati predvsem njegove dosledne opredeljenosti in celovitosti ter primernosti učinkovite informacijske podpore. Žal se predvsem v javni upravi dogaja, da je agilnost in pripravljenost za spremembe na nasprotni strani kot neelastičnost in nepripravljenost za spremembe, ki se morajo odvijati. Po nekaterih navedbah (Kern, 2006; Ferle, 2006; Guštin, 2007; Poštuvan, 2008; Kovačič, 2008; Captano et al, 2008) je eden od večjih vzrokov organizacijska struktura, ki ustvarja oddelčno razvrstitev, pri kateri ima vsak oddelek svoj smisel in cilj. Oddelčno obnašanje vidijo kot velikansko notranjo oviro, ki jo je treba pri vpeljavi sprememb, ki jih zahteva horizontalno-procesno povezovanje, omehčati. Guštin (2007) navaja, da so tudi v javni upravi podjetniško razmišljanje, komunikacija in medoddelčno timsko delo bistveni za uspeh vseh projektov, ob tem pa nekateri drugi (Captano et al., 2008) opozarjajo še na druge atribute, ki so značilni za e-upravo: narava in vsebina storitev sta različni, javna uprava mora zadovoljiti vse svoje državljane ne glede na njihovo lokacijo in ne glede na profitabilnost procesa, ter da je nenazadnje e-uprava neprofitni sektor, kjer se mešajo še politični in drugi interesi. Da razširimo predhodno razmišljanje, dopolnimo naše relacije strateških ciljev in poslovnih procesov z organizacijskimi enotami, ki sodelujejo pri izvajanju procesov. Če so procesi obsežnejši in zajemajo več korakov z več oddelki (taka je večina procesov v javni upravi), jih v grobem razdelimo in vsaki skupini dodelimo pripadajočo organizacijsko enoto.

3.3.2 Cilji in dejavniki prenavljanja procesov Mnogi avtorji (Poštuvan, 2006; Kovačič, 2008, Captano et al, 2008) ugotavljajo, da se s stališča povečevanja učinkovitosti vse bolj uveljavlja procesno usmerjena prenova poslovanja, kjer ob že uveljavljenih dejavnikih sprememb oz. prenove



poslovnih procesov (ceneje, hitreje in bolj kakovostno) postajajo ključni dejavniki konkurenčnosti področja: upravljanje z znanjem in inovativnost, sposobnost povezovanja oz. povezljivost z ostalimi organizacijami ter sposobnost hitrega ukrepanja in sprotnega prilagajanja spremembam. Te dejavnike kot ključne izpostavlja tudi strategija razvoja Republike Slovenije do leta 2010 (MJU, 2006b), ki je prenovo poslovnih procesov (angl. Business Process Reingeniring - BPR) zapisala med objektne cilje, ki sledijo iz namenskih ciljev, ter med usmeritve in vizije e-uprave (tabela 1). Globalna slika oziroma povzetek ciljnega stanja je prikazan skozi tri obdobja. Po navedbah MJU (2006b), bodo v ta namen zagotovljeni tudi ugodno okolje in pogoji, ki so nujni za uresničevanje e-uprave.

V letu 2006 Zagotovljen bo celovitejši nabor e-storitev za državljane in poslovne subjekte, hkrati bodo izvedena številna usposabljanja in promocijske aktivnosti za aktivnejšo uporabo e-uprave. V prvem obdobju bodo obstoječe e-storitve izpopolnjene, razvite bodo nove e-storitve ter zagotovljena bo celovita podpora uporabnikom. Storitve, ki bodo na voljo v letu 2006, bodo enostavno dostopne na enem mestu preko enotnega spletnega portala e-uprave.

V letu 2007 in 2008 Dosežen bo bistven napredek v smeri učinkovitejšega internega delovanja uprave ob podpori e-uprave. Poudarek bo na prenovi, integraciji in informatizaciji internih procesov uprave ter uvajanju enotnih horizontalnih in vertikalnih rešitev, na uvajanju enotnih informacijsko tehnoloških platform, interoperailnosti rešitev in storitev e-uprave, novih modelih poslovanja, usposabljanju uporabnikov ter uvajanju enotne arhitekture e-uprave. Posebnega pomena za uspešen razvoj e-uprave je prenova poslovnih procesov in informatizacij ter povezovanje baz podatkov v upravi. Poslovni procesi morajo biti učinkoviti, transparentni, med seboj povezani in usmerjeni v potrebe strank e-uprave. Prenovljeni poslovni procesi predstavljajo temelj za doseganje ciljev e-uprave. Na koncu obdobja bo e-uprava dosegla celovitost in enotnost ter večje zadovoljstvo uporabnikov, ki bo posledica izboljšanja e-storitev in novih e-storitev.

V letu 2009 in 2010 S pomočjo e-uprave bo povečana povezljivost vseh treh vej oblasti. Napori v tem obdobju bodo usmerjeni v dokončno integriranje informacijsko telekomunikacijske infrastrukture, prenovo poslovnih procesov na ravni celotne e-uprave in integracijo različnih e-storitev v enoten sistem za celovito reševanje življenjskih dogodkov državljanov in poslovnih subjektov. Na koncu obdobja bo Slovenija postala ena vodilnih držav v EU z vidika e-uprave in njenih neposrednih in posrednih koristi. Država Slovenija je med 10-imi najbolj razvitimi državami na področju e-demokracije na svetu.

Tabela 1: Ciljna stanja e-uprave skozi tri obdobja do leta 2010 (Vir: MJU, 2006b)

V literaturi večinoma nismo zaznali večjih odstopanj med cilji, ki jih želijo s procesno usmerjenostjo doseči bodisi v gospodarstvu ali javni upravi (e-upravi). Ob že uveljavljenih dejavnikih sprememb poslovnih procesov (hitreje, ceneje, bolj kakovostno), Kovačič (2008) izpostavlja še naslednje ključne dejavnike področja prenavljanja procesov: upravljanje z znanjem in inovativnost, sposobnost



povezovanja oz. povezljivost z ostalimi organizacijami ter sposobnost hitrega ukrepanja in sprotnega prilagajanja spremembam, kar ponazarja slika 11. Z vidika (slovenske) javne uprave so cilje narekovali tako politični kot ekonomski motivi. Politični z namenom doseganja ciljev, ki bi delovanje javne uprave bolj približala zahodnoevropskim standardom, medtem ko bi lahko ekonomsko motiviran cilj imenovali procesna inovacija, ki vsebuje tudi strateške elemente. Med temi so na prvem mestu povečanje zaupanja in lojalnosti državljanov v delovanje javne uprave kot posledici njene večje učinkovitosti.

nizkosrednje

visoko

Nižji stroški

Kakovost

Znanje in inovativnost

Povezljivost procesov

Prilagodljivost in agilnost

Hitrost izvajanja procesov

Konkurenca

“Naše” poslovanje

Procesno usmerjeno poslovanje

Zahteve kupcev in poslovnega okolja

Legenda:

nizkosrednje

visoko

Nižji stroški

Kakovost

Znanje in inovativnost

Povezljivost procesov

Prilagodljivost in agilnost

Hitrost izvajanja procesov

Konkurenca

“Naše” poslovanje

Procesno usmerjeno poslovanje

Zahteve kupcev in poslovnega okolja

Legenda:

Slika 11: S procesno usmerjenostjo do konkurenčne prednosti (Vir: Kovačič, 2008) Cilje in navedbe smo povzeli in tako lahko rečemo, da je bistveni cilj prenove procesov v javni upravi ta, da prenovljen proces postane preprostejši, prožnejši, produktivnejši, bolj prilagodljiv ter časovno hitreje izvedljiv. Seveda ob tem upoštevamo povečano zadovoljstvo končnega uporabnika (davkoplačevalca) zaradi kakovostnejše storitve, ki je opravljena v dogovorjenem roku. Hkrati to pomeni za posamezne institucije in celotno javno upravo večjo učinkovitost (zaupanje v njeno delovanje in manjšo porabo proračunskega denarja) in povečan ugled.

3.3.3 Pogoji prenavljanja procesov Prenova poslovnih procesov je po eni strani ključni pogoj za uvedbo e-uprave, po drugi strani pa izkušnje kažejo, da e-uprava dostikrat pomeni gonilo za prenovo procesov. Iz tega sledi, da odločitev o razvoju e-uprave pomeni impulz za prenovo procesov. Po navedbah strategije razvoja RS (MJU, 2006b, str. 18) poleg usmeritev in ciljev usmerjen razvoj e-uprave omogoča šele izpolnitev nekaterih glavnih pogojev razvoja procesov e-uprave, ki jih je mogoče strniti v 9 ključnih področij in jih imenuje "devet ključev e-uprave" (slika 12). Ti so:

1. prenova poslovanja



2. reorganizacija 3. pravno formalne osnove 4. menedžment 5. kadrovski viri 6. usposabljanje in znanje 7. kadrovska sredstva 8. promocija 9. informacijske rešitve

Slika 12: Od zahtev uporabnikov prek e-uprave do zadovoljnih uporabnikov

(Vir: MJU, 2006b) Ker v nalogi govorimo o uvajanju interoperabilnosti informacijskih sistemov v javni upravi, ki je neločljivo povezano s prenavljanjem procesov bomo po strategiji razvoja RS (MJU, 2006b, str. 19) povzeli in opredelili dve področji (ključa), kjer je za uvedbo interoperabilnih rešitev potrebno zagotoviti ustrezne pogoje oziroma dejavnike:

1. Prenova poslovanja • Prenova poslovnih procesov: uvedba e-upravnih storitev brez predhodne

prenove poslovnih procesov ne prinaša najboljših rezultatov. Pogosto je povezana z nadaljnjo reorganizacijo, kadrovskimi viri, pripravo ali prilagoditvijo pravno-formalnih podlag, usposabljanjem in finančnimi sredstvi.

• Prenova zalednih informacijskih sistemov: z njo je tesno povezana prenova poslovnih procesov, hkrati pa je treba poskrbeti še za povezavo zalednih informacijskih sistemov s celovitimi e-storitvami. V sklopu prenove zalednih informacijskih sistemov je treba stremeti k njihovemu



poenotenju in zagotavljanju povezanih informacijskih sistemov za skupne funkcije ali procese v upravi.

• Horizontalne povezave: pri prenovi poslovnih procesov je treba posvetiti pozornost t. i. horizontalnim povezavam na ravni informacijskih sistemov, e-storitev, skupne informacijske arhitekture in podatkovnih zbirk, pa tudi na ravni organiziranosti (medresorsko sodelovanje).

• Merjenje učinkov e-storitev in zadovoljstva uporabnikov: v luči stalnega izboljševanja e-uprave in procesov, ki potekajo znotraj e-uprave, bo treba uvesti redno preverjanje učinkov e-storitev in zadovoljstva uporabnikov (najmanj na vsakega pol leta). Ugotovitve bodo podlaga za nadaljnji razvoj e-uprave in nadaljnjo prenovo procesov.

2. Informacijske rešitve

• Celovite e-storitve in rešitve za e-upravo: v začetnem obdobju bo treba vzpostaviti možnosti za zagotavljanje celovitejših e-storitev in rešitev e-uprave. Celovitejše v tem smislu, da bodo organi javne uprave uporabljali skupne standarde in priporočila rešitev e-uprave, njeno skupno arhitekturo, skupne infrastrukturne gradnike in t. i. interoperabilnostni okvir.

• Izdelati seznam registrov in evidenc: to je hkratna naloga z opredelitvijo temeljne evidence javne uprave. Opredeliti je treba povezave med njimi za nadaljnjo informatizacijo, boljšo preglednost in dostopnost podatkov. Ob določitvi organizacijskih, semantičnih in tehničnih standardov povezovanja evidenc bo zagotovljena tudi normativna ureditev.

• Informatizacija podatkovnih zbirk in njihovo povezovanje: zagotoviti povezave med njimi ter odpreti zbirke uporabnikom zunaj in znotraj javne uprave.

• Vseevropske e-upravne storitve: tvorno in aktivno sodelovati pri oblikovanju vseevropskih e-upravnih storitev, identifikacija teh storitev, izmenjava najboljše prakse ter sodelovanje pri oblikovanju interoperabilnostnega okvirja.

• Enotna arhitektura e-uprave: za nadaljnji enotni in racionalnejši razvoj e-uprave bo treba vzpostaviti enotno arhitekturo njenega informacijskega sistema, določiti enotne gradnike e-storitev ter enotne standarde in enotna priporočila.

• Standardi in priporočila: projekti razvoja e-storitev bodo morali upoštevati enotne interoperabilne standarde in priporočila enotne arhitekture s tega področja, ki bodo usklajeni tudi s standardi in priporočili EU (npr. program IDABC).

• Interoperabilnostni okvir: povezava vseh elementov (standardi in priporočila, enotna arhitektura, odprti standardi in rešitve, smernice) v nacionalni interoperabilnostni okvir za storitve in rešitve e-uprave, s



katerimi bo zagotovljena organizacijska, semantična in tehnična interoperabilnost.

• Odprti standardi in odprta koda: pripraviti priporočila za uporabo sodobnih odprtih standardov in odprte kode za razvoj e-uprave ter še naprej dejavno spremljati rešitve na tem področju.

Ugotavljamo, da so organizacijske in informacijske spremembe na ravni celotne javne uprave izredno kompleksne ter zahtevajo temu primeren obseg razpoložljivih virov. Organizacija mora biti dovolj dinamična, da se odziva na spreminjajoče se potrebe uprave in uporabnikov, selektivno uvaja nove informacijske tehnologije ter ustrezno ukrepa ob širših gospodarsko-političnih spremembah. 3.4 MANAGEMENT PROCESOV V JAVNI UPRAVI Dobro kondicijo poslovnih procesov moramo stalno vzdrževati. V ta namen se je v zadnjem obdobju razvilo posebno področje znanja, ki ga imenujemo management (upravljanje) poslovnih procesov (v nadaljevanju BPM)13. Khan (2004, str. 2) definira BPM kot disciplino modeliranja, avtomatiziranja, upravljanja in optimiziranja poslovnih procesov skozi njihov življenjski cikel, z namenom povečanja učinkovitosti. BPM je torej področje znanja, ki se nahaja na stičišču vodenja organizacije in informacijskih tehnologij ter obsega metode, tehnike in orodja za načrtovanje, vpeljavo, nadzor in analizo operativnih poslovnih procesov, ki vključujejo ljudi, organizacije, aplikacije, dokumente ter druge vire informacij. Dejavnike BPM-ja ponazarja slika 13.

analiziranje in modeliranje procesov

izvajanje procesov

informatiziranje procesov

prila

gaja

nje

orga

nizi

rano

sti p

oslo

vnim

pra

vilo

m

ERPB2B

?B2G

SCMCRM

spremljanje rezultatov in nadziranje

managementsprememb

management poslovnih procesov

analiziranje in modeliranje procesov

izvajanje procesov

informatiziranje procesov

prila

gaja

nje

orga

nizi

rano

sti p

oslo

vnim

pra

vilo

m

ERPB2B

?B2G

SCMCRM

spremljanje rezultatov in nadziranje

managementsprememb

management poslovnih procesov

Slika 13: Dejavniki managementa poslovnih procesov (vir: Kovačič, 2007)

13 BPM – angl. Business Proccess Management je uveljavljena kratica za področje upravljanja poslovnih procesov. V slovenski

literaturi večkrat zasledimo tudi slovenski kratici UPP (upravljanje posl. procesov) oziroma MPP (management posl. procesov).



Cilj takšnega upravljanja niso enkratne, revolucionarne spremembe poslovnih procesov, temveč njihov stalen razvoj in izboljšava. Zato mora tak način postati eden izmed strateških usmeritev sleherne organizacije, tudi javne uprave. Vodilo racionalizacije, optimizacije in standardizacije poslovanja je tudi ena izmed temeljnih strateških usmeritev slovenske e-uprave. Naslednja slika (slika 14) prikazuje stalen cikel prilagoditev in izboljšav, ki so usmerjene k večjemu zadovoljstvu uporabnikov. Glede na navedena dejstva, lahko potrdimo prvo delovno hipotezo, da uvajanje interoperabilnosti poslovnih procesov in informacijskih sistemov brez predhodne smiselne in kakovostne reorganizacije in prenove poslovnih procesov, kjer v središče postavimo uporabnika javnih storitev, ni niti smiselno niti učinkovito.

Slika 14: Proces izpopolnjevanja e-storitve in prilagajanja uporabniku (Vir: MJU, 2006b) Upravljanje poslovnih procesov navadno združuje metode upravljanja z informacijsko tehnologijo. Organizacije, ki sprejmejo ta koncept, proaktivno spremljajo delovanje procesov, kar se kaže v najvišji stopnji sodelovanja med oddelki informatike in poslovnim delom organizacij. Ferle (2006, str. 9) navaja, da gre za povezavo med poslovnimi procesi in njihovimi sestavnimi deli v obliki tehnološke infrastrukture. Iz tega naslova lahko torej potrdimo, da uvajanje interoperabilnosti brez enakopravnega upoštevanja obeh področij (procesnega in tehnološkega) ni mogoče.



4 INTEROPERABILNOST Področje interoperabilnosti ima svoje korenine v zgodnjih časih računalniških omrežij. Gre za težnjo, da bi bili vsi (evropski) sistemi med seboj primerljivi, združljivi in povezljivi. Današnji trg IKT se nenehno razvija, označujejo pa ga globalnost, konkurenčnost, liberalizacija telekomunikacij in storitev, ter konvergenca IKT. Uporabniška in razvojna skupnost storitev in izdelkov IKT je tako ena najbolj dinamičnih in spreminjajočih se skupnosti. Interoperabilnost je kljub zgodnjim koreninam razmeroma nov pojem, za katerega najdemo kar nekaj interpretacij. Po navedbah evropske skupnosti (European Communities, 2006) predstavlja interoperabilnost področje aktivnosti, ki ima namen izboljšati način medsebojne povezljivosti med različnimi organizacijami (njihovimi IS in procesi) zaradi njihovega preprostejšega upravljanja. Strategija razvoja informacijske družbe v Republiki Sloveniji (Vlada RS, 2007) vidi interoperabilnost na podlagi odprtih standardov za storitve in izdelke na področju IKT kot enega izmed najpomembnejših pogojev za uspešen razvoj informacijske družbe. Če je bilo pred leti govora večinoma o pospeševanju e-poslovanja, gre v tem primeru za mnogo širši pojem. Informacijsko okolje je namreč izredno heterogeno in kompleksno, z naraščanjem potreb po optimizaciji in večji učinkovitosti poslovnih procesov pa narašča tudi potreba po integraciji podatkov in informacij (Košti, 2008b; Man-Sze et al., 2008, str. 10). Pri tem e-uprava ni izjema. Kompleksnost njenih interakcij ponazarja slika 15.

Slika 15: Kompleksnost interakcij znotraj e-uprave (Vir: European Communities, 2004)



Interoperabilnost torej ni povezovanje ali združevanje informacijskih rešitev, temveč temelji na pridobivanju podatkov iz različnih informacijskih virov. Z vidika e-uprave interoperabilnost generalno gledano pokriva vse tri tipe interakcij (A2A, A2B, A2C), ki pokrivajo večino obstoječih (tudi čezmejnih) storitev e-uprave (slika 15). 4.1 DEFINICIJA INTEROPERABILNOSTI Prvotni dokument evropske skupnosti (European Communities, 2004) definira interoperabilnost kot sposobnost IKT sistemov in poslovnih procesov, da med seboj izmenjujejo podatke in tako omogočajo skupno uporabo oziroma izmenjavo informacij in znanja. Večina (Cestnik in Kern, 2007; Košti, 2008b; Košti in Karalič, 2008; Man-Sze et al, 2008) povzema omenjeno definicijo in interoperabilnost definira kot sposobnost dveh ali več sistemov oziroma komponent, da med seboj izmenjujejo in uporabljajo podatke informacije in znanja. Z vidika tehnološkega razumevanja (programski del IS) si avtorji termin interoperabilnost razlagajo kot sposobnost tehnološko različne programske opreme, da izmenjuje podatke preko nabora skupnih poslovnih procedur, ter kot sposobnost branja in zapisovanja enakih podatkovnih formatov ter uporabe enakih protokolov. Interoperabilnost torej predstavlja osnovo za komunikacijo. Bliskovit razvoj tega področja in pogled na interoperabilnost z različnih organizacijskih in tehnoloških potreb prvotno definicijo evropske skupnosti (European Communities, 2004) razširja na bolj generalen pogled. Kot na sposobnost nesorazmernih in različnih organizacij in sistemov za skupinsko delo, ki na ta način omogoča vzajemno podporo pri doseganju skupnih ciljev. Pri tem si v kontekstu EU z vidika EIF kot "skupinsko delo" predstavljamo potrebne ukrepe storitev e-uprave, ki vključujejo tudi čezmejno dimenzijo (Damjan in Rajkovič, 2004; European Communities, 2008). In to predvsem na enostavnejši in učinkovitejši način kot doslej, za kar se je zaradi izredne raznolikosti institucij e-uprav potrebno dogovoriti o obliki, protokolih, avtomatizaciji in doseganju poslovnih potreb tako na nivoju EU kot na nivoju držav članic. To implicira pomembno stopnjo integracije poslovnih procesov oziroma je premostitev medsebojnega sodelovanja sistemov in institucij nepogrešljiv del interoperabilnosti v kontekstu EU. Dejstvo je, da se termin interoperabilnost pogosto meša z drugimi podobnimi koncepti, zato je pomembno, da vemo, kaj interoperabilnost NI (European Communities, 2008):

• Interoperabilnost ni integracija, ki spreminja šibko sklopljene sisteme v tesneje sklopljene.

• Interoperabilnost ni kompatibilnost oz. združljivost, ki je mišljena bolj kot sposobnost izmenjavanja v omejenem obsegu.



• Interoperabilnost ni nameščanje, ki izmenjuje (programska) orodja, dodaja različne funkcionalnosti, kjerkoli bi se interoperabilnost nanašala na inherentne sposobnosti.

Kot enostavneje navajata Štefančič in Šturm (2008), interoperabilnost ni povezovanje ali združevanje informacijskih rešitev, temveč temelji na pridobivanju podatkov iz različnih virov. S stališča definiranja interoperabilnosti bi lahko na koncu interoperabilnost pomenila neko kvaliteto, ki jo lahko členimo na niz merljivih karakteristik (metrik), ki jih lahko tudi ocenjujemo (merimo) neodvisno drugo od druge glede na nastajanje potreb. Interoperabilnostni okvir (v našem primeru EIF) opisuje pot, ki so jo organizacije medsebojno dogovorile (ali jo bodo dogovorile) z namenom medsebojnega delovanja in uporabe standardov. Damjan in Rajkovič (2004, str. 190) ga definirata kot množico politik, standardov in navodil, ki opisujejo načine, o katerih so se organizacije dogovorile ali bi se morale dogovoriti. Pri tem poudarjata, da ne gre za statični dokument, saj se tehnologije, standardi in administrativne zahteve nenehno spreminjajo. Z drugimi besedami: interoperabilnostni okvir zagotavlja politiko in smernice za oblikovanje osnove za izbor standardov14. Lahko so usklajeni (privzeti) glede na socio-ekonomske, politične, kulturne, lingvistične, zgodovinske in geografske situacije oziroma glede na obseg uporabnosti v posebnih situacijah ali priložnostih (regija, država, več držav itd.). 4.2 INTEROPERABILNOSTNI OKVIRI Doseganje čezmejne, vseevropske interoperabilnosti je ključen element ambicij in iniciativ vseh evropskih e-uprav. Pri implementacijah tako nacionalnih kot čezmejnih interoperabilnosti se javni sektor sooča z mnogimi izzivi, nekateri od njih so izredno težko izvedljivi. Realizacija interoperabilnosti, še posebno čezmejne, je tako narekovala potrebne korake, ki so pripeljali do vzpostavitve interoperabilnostnih okvirov na nacionalni in evropski ravni.

4.2.1 Evropski interoperabilnostni okvir (EIF) EIF je bil razvit v okviru evropskega programa IDABC s sodelovanjem držav članic in podporo evropske komisije. Zakonsko podlago ima v 2.(d) členu direktive 2004/387/EC, ki jo je sprejel svet EU. V zvezi s to direktivo je naloga IDABC-ja razvijati primerno storitveno infrastrukturo v skladu z 3. členom omenjene direktive kot storitev, ki ponuja nekakšno enotno točko za srečevanje generičnih zahtev, obsežnih tehnoloških in programskih rešitev, vključno z EIF, varnostjo ter vmesnimi 14 Arhitekturne smernice, izpeljane iz EIF, lahko dejansko predstavljajo določene standarde, ki bodo uporabljeni v posebnih

priložnostih.



in omrežnimi storitvami. Taka arhitektura naj bi podpirala širitev vseevropskih storitev e-uprav ter njihov razvoj in vpeljavo na konceptualnem nivoju. Za zagotavljanje tega cilja je bila na vsaki stopnji razvojnega cikla15 vseevropskih storitev e-uprave opravljena raziskava, ki je razkrila, kje so največje vrzeli (slika 16).

Slika 16: Identificiranje vrzeli v razvojnem ciklu PEGS (Vir: European Communities, 2008, str. 19)

Namen EIF-ja je usmeriti pozornost na naloge za dosego interoperabilnosti na vseevropskem nivoju. Zaznane vrzeli na ta način predstavljajo nabor interoperabilnostnih izzivov, ki jih je potrebno rešiti tako na sistematičen kot splošen način, iz česar izhaja tudi nabor priporočil EIF-ja. Kot navaja Petrič (2008), je EIF nekakšen projekt združljivih okvirjev (znotraj katerih se nahajajo nacionalni interoperabilnostni okvirji), ki želi doseči učinkovito povezovanje med različnimi IS, procesi oziroma postopki organizacij. Interoperabilnost kot taka predstavlja temelj implementacij vseevropskih storitev e-uprav. Da bi dobro in v celoti razumeli zahteve implementacij navedenih storitev, je potrebna ustrezna in pravilna ocena različnih razsežnosti interoperabilnosti. EIF navaja tri razsežnosti interoperabilnosti, ki jih je potrebno upoštevati pri naslavljanju izhodišč za dosego interoperabilnosti v kontekstu EIF-ja in jih ponazarja slika 17 (European Communities, 2008, str. 20):

• Interoperabilnostne ravni, ki predstavljajo prvo, horizontalno razsežnost (podrobneje v naslednjem poglavju 4.3).

• Interoperabilnostna veriga predstavlja drugo razsežnost. Ta se ukvarja z interoperabilnostjo kot fenomenom, ki se hitro razvija in pri tem uporablja najnovejše tehnološke rešitve. Obstaja namreč bojazen, da bi implementacije vseevropskih storitev e-uprave zaradi tega sčasoma odstopile od dogovorjenih in privzetih standardov in vmesnikov.

• Interoperabilnostni standardi (ali dogovori) kot razsežnost, ki se ukvarja s podrobnejšimi specifikacijami in odločitvami o tem, kako se interoperabilnost

15 Cilj NIF-a ni predstavitev specifičnih razvojnih usmeritev za implementacijo PEGS, temveč vodilo za uporabo stvarnih in splošnih

korakov (stopenj), ki pokrivajo večino aktivnosti, ki bi bile lahko del koncepta PEGS in ilustrirajo povezavo z EIF.



implementira s konceptualnega vidika. Dogovor in izbor standardov namreč pospešuje izmenjavo informacij in integracijo komponent.

Slika 17: Razsežnosti interoperabilnosti (Vir: European Communities, 2008, str. 20)

Evropski interoperabilnostni okvir predstavlja tudi osnovo in smernice pri urejanju interoperabilnosti na nivoju države, to je pri vzpostavljanju nacionalnih interoperabilnostnih okvirov držav članic. V ta namen uvaja deset osnovnih načel, ki izhajajo tudi iz sporočila Komisije evropskih skupnosti (2006) o informacijski družbi (European Communities, 2008, str. 24):

1. načelo: zanašanje na nivo subsidiarnosti, kar pomeni, da je potrebna intervencija na tisti ravni, kjer je učinek največji. To je na ravni držav članic.

2. načelo: orientiranosti na potrebe in pravice državljanov in družb. 3. načelo: delovanje v smeri večje e-vključenosti in dostopnosti za vse. 4. načelo: zagotavljanje varnosti in zasebnosti. 5. načelo: oblikovanje storitev, ki nudijo večjezično podporo. 6. načelo: podpiranje transparentnosti delovanja in sodelovanja javnosti. 7. načelo: podpiranje standardizacije in inovacij in zagotavljanje nevtralnosti

administracije. 8. načelo: zmanjševanje administracije in administrativnih ovir. 9. načelo: zagotoviti največjo vrednost storitev glede na vložen denar

(davkoplačevalcev). 10. načelo: zagotavljanje hranjenja (arhiviranja) informacij skozi daljše časovno

obdobje.



4.2.2 Nacionalni interoperabilnostni okvir (NIO) NIO je krovni dokument na nivoju države (Slovenije), ki ureja interoperabilnost na nivoju države. Kot tak naj bi vseboval množico pravil, opisov, standardov in navodil, ki so potrebna za zagotovitev povezovanja, sodelovanja in izmenjavanja. V okviru EIF se namreč države članice poziva da:

• objavijo informacije o storitvah, postopkih in pripadajočih podatkovnih strukturah,

• se z drugimi državami članicami dogovorijo o podatkovnih strukturah in slovarjih,

• pripravijo predloge o transakcijskih tabelah med nacionalnimi in EU podatkovnimi strukturami.

Vzpostavitev NIO je v strategiji e-uprave RS (MJU, 2006b, str. 8) zapisana kot ena izmed prioritet, kot posledica odsotnosti organizacijskih, semantičnih in tehničnih standardov za povezovanje podatkovnih baz, aplikacij in informacijskih sistemov. Po drugi strani pa je zagotavljanje centralne informacijsko komunikacijske infrastrukture e-uprave ali gradnikov e-uprave (krajše: CITI) eden izmed pogojev za njen usmerjen razvoj. Z uporabo omenjene infrastrukture želi javna uprava zmanjšati stroške razvoja in delovanja e-uprave ter doseči večjo kakovost in enotnost rešitev ter interoperabilnost (MJU, 2006b, str. 25). Ključni registri uprave so eden izmed elementov CITI, saj predstavljajo osnovo za vzpostavitev in delovanje ključnih e-upravnih storitev. Ker je trenutno lastništvo registrov porazdeljeno med resornimi organi, je v prihodnje treba zagotoviti centralni pregled nad pravicami dostopa (centralna varnostna shema, enotna identifikacija) ter načine uporabe teh registrov in zagotavljati njihovo razpoložljivost ter povezljivost. Po navedbah MJU (Šel in Gabrijel, 2007) predstavlja jedro tega koncepta prav NIO, ki skupaj z enotno arhitekturo e-uprave (vključno z metaregistrom), ki je tudi prioriteta, predstavlja dva pogoja, brez katerih ne bo možno zagotavljati enotnih in interoperabilnih rešitev e-uprave (MJU, 2006b, str. 26). Slovenija trenutno intenzivno dela na projektu NIO. Po navedbah Ministrstva za javno upravo (Šel in Gabrijel, 2007) poskusno že deluje portal NIO, kot njegov sestavni del pa se tudi že vzpostavlja repozitorij NIO. Tega sestavlja logična zbirka vsebin, ki so preko relacij povezane v celoto. Vsaka storitev/postopek se lahko opiše oziroma sestavi iz določil vsakega nivoja, centralnost pa zagotavlja ustrezno skrbništvo. V teku je tudi omenjen projekt povezovanja javnih evidenc (slika 18), ki ima cilj vzpostaviti sistem za povezavo podatkovnih baz/evidenc in informacijskih sistemov



v javni upravi in ki na varen in standardiziran način omogoča dostop do podatkov iz evidenc oziroma povezavo med informacijskimi sistemi in podatki iz evidenc ter je neodvisen od tehnološke platforme. Tak sistem naj bi v nasprotju z sedanjo prakso sprejemal naloge njegovih uporabnikov, ki so lahko informacijski sistemi, fizične osebe, institucije oziroma organi javne uprave ali poslovni subjekti. Pridobil naj bi podatke iz več evidenc in kot rezultat nazaj vrnil enotno poizvedbo.

Slika 18: Koncept povezovanja javnih baz, (Vir: Šel in Gabrijel, 2007) Namen prikazanega koncepta na sliki 18, je tudi povezava z EU, kjer gre predvsem za standardizacijo oziroma določitev formatov za prevajanje med formati, ki jih zahteva EU, in nacionalnimi formati. Tudi lokalno se registri z centralnim informacijskim sistemom (krajše: CIS) povezujejo preko standardiziranih vmesnikov, ki na eni strani dajejo standardizirane odgovore CIS-u, na drugi strani pa pošiljajo zahtevke v formatu, ki je potreben za posamezno evidenco. Ti vmesniki sestavljajo t. i. nacionalno interoperabilnostno hrbtenico. Šel in Gabrijel (2007) se z vidika prikazanega koncepta osredotočata na naloge NIO in CIS na vseh treh interoperabilnostnih nivojih, ki pogojujejo njegovo uspešno implementacijo:

• Objava dokumentacije NIO za vse interoperabilnostne nivoje. • Vzpostavitev kataloga evidenc. • Na podlagi specifikacij NIO deluje CIS, ki sprejema zahtevke in uvaja

poizvedbe v

MAGISTRSKO DELO Stojan Kosti - COnnecting REpositories · 2018. 8. 24. · Stojan Košti: Uvajanje...

Documents

Transcript of MAGISTRSKO DELO Stojan Kosti - COnnecting REpositories · 2018. 8. 24. · Stojan Košti: Uvajanje...