KNJIŽNICA V KNJIGI

MINI IZBOR BESEDIL

IZ FRANCOSKE, ITALIJANSKE IN ŠPANSKE KNJIŽEVNOSTI

Gradivo zbrala in uredila Metka Šorli

Ljubljana, 2015

1

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Oddelek za romanske jezike in književnosti

Gradivo zbrala in uredila Metka Šorli

Pri tehnični izvedbi sodelovala

Jože Divjak in Uroš Taljat

Dostopno tudi na spletni strani oddelka:

http://www.ff.uni-lj.si/romanistika/1/Dejavnosti/Mednarodna-dejavnost.aspx

Za interno uporabo (v študijske namene)

2

UVODNA BESEDA

Naslov Knjižnica v knjigi se zdi paradoks. A le na prvi pogled. Knjižnica (javna ali zasebna, resnična ali izmišljena) je namreč dokaj pogost literarni motiv v svetovni književnosti. Brošura, ki je nastajala vzporedno s pripravo razstave ob Dnevu knjige aprila 2015, ponuja le fragmentarno podobo tistega, kar na to temo obstaja v romanskih književnostih; zajema predvsem odlomke iz nekaterih proznih ali pesniških del francoske, italijanske in španske književnosti. Besedila, ki jih je urednica izbrala na osnovi lastnega poznavanja, upoštevaje njihovo dostopnost v slovenskem jeziku (izjema je nekaj neprevedenih odlomkov), so razvrščena v pet razdelkov:

- Knjižnica kot labirint in (vesoljni) svet; - Knjige v primežu parodije, satire in kritike; - Klasificirati, katalogizirati, … brati; - Bibliotekar – knjiga – bralec; - Knjižnica, spomin človeštva.

Število razdelkov bi lahko bilo večje (npr. (mentalne) knjižnice pisateljev v leposlovju), a se je pri izboru gradiva bilo potrebno omejiti. Že krajši seznam knjig na koncu brošure pa bi lahko bil iztočnica za nove vsebinske sklope.

V tekstih, ki osvetljujejo različne vidike in dejavnosti knjižnice, vključno z njenimi objekti (knjigami) in subjekti (bibliotekarji in bralci), je dostikrat zaznati satirični, ironični ali vsaj hudomušni pogled pripovedovalca na marsikaj, kar je povezano z njo: npr. parodijo na sholastične poučne knjige in spise ter viteške romane, ki so obnorili don Kihota; smešenje čudaških bibliotekarjev, ki z burleskno natančnostjo klasificirajo in katalogizirajo knjige, ne da bi jih morda prebrali, obenem pa jih ljubosumno skrivajo pred bralci; absurdno nasprotje med natančnostjo, redom in disciplino v knjižnici, ki so v prid bralcu, ter nenajdljivostjo knjig in doslednim upoštevanjem urnika izposoje.

Ali je mar knjižnica kot predmet posmeha v nevarnosti, da izgubi svojo veljavo in smisel? Morda, a le če jo dojemamo kot skupek nezanimivih, zaprašenih knjig v varstvu čudakov, ki oboževani predmet le stežka zaupajo nekoliko manj čudaškim bralcem. Pomislimo raje na Borgesovo Babilonsko knjižnico, ki je s svojo strukturo labirinta ter neomejeno in periodično vsebino metafora sveta in vesolja. Spomnimo se bogastva Aleksandrijske in drugih knjižnic, ki jih je uničila demonska sila človeka, a so se ponovno, kot feniks, dvignile iz pepela.

Knjižnica, zakladnica človeškega znanja in stvarjenja, pa naj bo na glinenih ploščicah, papirju, čipu ali kakem drugem nosilcu, osmišljuje tako posameznikove ustvarjalne napore kot prizadevanja celotnega človeštva. Je spomin človeštva.

Urednica

3

SLIKA 1

SLIKA 2

4

1

KNJIŽNICA KOT

LABIRINT IN

(VESOLJNI) SVET

SLIKA 3

5

Jorge Luis BORGES

LA BIBLIOTECA DE BABEL

»By this art you may contemplate the variation of the 23 letters …« The Anatomy of Melancholy, Part 2, sect. II, mem. IV

El universo (que otros llaman la Biblioteca) se compone de un número indefinido, y tal vez infinito, de galerías hexagonales, con vastos pozos de ventilación en el medio, cercados por barandas bajísimas. Desde cualquier hexágono se ven los pisos inferiores y superiores: interminablemente. La distribución de las galerías es invariable. Veinte anaqueles, a cinco largos anaqueles por lado, cubren todos los lados menos dos; su altura, que es la de los pisos, excede apenas la de un bibliotecario normal. Una de las caras libres da a un angosto zaguán, que desemboca en otra galería, idéntica a la primera y a todas. A izquierda y a derecha del zaguán hay dos gabinetes minúsculos. Uno permite dormir de pie; otro, satisfacer las necesidades finales. Por ahí pasa la escalera espiral, que se abisma y se eleva hacia lo remoto. En el zaguán hay un espejo, que fielmente duplica las apariencias. Los hombres suelen inferir de ese espejo que la Biblioteca no es infinita (si lo fuera realmente ¿a qué esa duplicación ilusoria?); yo prefiero soñar que las superficies bruñidas figuran y prometen el infinito... La luz procede de unas frutas esféricas que llevan el nombre de lámparas. Hay dos en cada hexágono: transversales. La luz que emiten es insuficiente, incesante.

Como todos los hombres de la Biblioteca, he viajado en mi juventud; he peregrinado en busca de un libro, acaso del catálogo de catálogos; ahora que mis ojos casi no pueden descifrar lo que escribo, me preparo a morir a unas pocas leguas del hexágono en que nací. Muerto, no faltarán manos piadosas que me tiren por la baranda; mi sepultura será el aire insondable; mi cuerpo se hundirá largamente y se corromperá y disolverá en el viento engendrado por la caída, que es infinita. Yo afirmo que la Biblioteca es interminable. Los idealistas arguyen que las salas hexagonales son una forma necesaria del espacio absoluto o, por lo menos, de nuestra intuición del espacio. Razonan que es inconcebible una sala triangular o pentagonal. (Los místicos pretenden que el éxtasis les revela una cámara circular con un gran libro circular de lomo continuo, que da toda la vuelta de las paredes; pero su testimonio es sospechoso; sus palabras, oscuras. Ese libro cíclico es Dios.) Básteme, por ahora, repetir el dictamen clásico: La Biblioteca es una esfera cuyo centro cabal es cualquier hexágono, cuya circunferencia es inaccesible.

A cada uno de los muros de cada hexágono corresponden cinco anaqueles; cada anaquel encierra treinta y dos libros de formato uniforme; cada libro es de cuatrocientas diez páginas; cada página, de cuarenta renglones, cada renglón, de unas ochenta letras de color negro. También hay letras en el dorso de cada libro; esas letras no indican o prefiguran lo que dirán las páginas. Sé que esa inconexión, alguna vez, pareció misteriosa. Antes de resumir la solución (cuyo descubrimiento, a pesar de sus trágicas proyecciones, es quizá el hecho capital de la historia) quiero rememorar algunos axiomas.

El primero: La Biblioteca existe ab aeterno. De esa verdad cuyo corolario inmediato es la eternidad futura del mundo, ninguna mente razonable puede dudar. El hombre, el imperfecto bibliotecario, puede ser obra del azar o de los demiurgos malévolos; el universo, con su elegante dotación de anaqueles, de tomos enigmáticos, de infatigables escaleras para el viajero y de

6

letrinas para el bibliotecario sentado, sólo puede ser obra de un dios. Para percibir la distancia que hay entre lo divino y lo humano, basta comparar estos rudos símbolos trémulos que mi falible mano garabatea en la tapa de un libro, con las letras orgánicas del interior: puntuales, delicadas, negrísimas, inimitablemente simétricas.

El segundo: El número de símbolos ortográficos es veinticinco1. Esa comprobación permitió, hace trescientos años, formular una teoría general de la Biblioteca y resolver satisfactoriamente el problema que ninguna conjetura había descifrado: la naturaleza informe y caótica de casi todos los libros. Uno, que mi padre vio en un hexágono del circuito quince noventa y cuatro, que constaba de las letras M C V, perversamente repetidas desde el renglón primero hasta el último. Otro (muy consultado en esta zona) es un mero laberinto de letras, pero la página penúltima dice Oh tiempo tus pirámides. Ya se sabe: por una línea razonable o una recta noticia hay leguas de insensatas cacofonías, de fárragos verbales y de incoherencias. (Yo sé de una región cerril cuyos bibliotecarios repudian la supersticiosa y vana costumbre de buscar sentido en los libros y la equiparan a la de buscarlo en los sueños o en las líneas caóticas de la mano... Admiten que los inventores de la escritura imitaron los veinticinco símbolos naturales, pero sostienen que esa aplicación es casual y que los libros nada significan en sí. Ese dictamen, ya veremos no es del todo falaz.)

Durante mucho tiempo se creyó que esos libros impenetrables correspondían a lenguas pretéritas o remotas. Es verdad que los hombres más antiguos, los primeros bibliotecarios, usaban un lenguaje asaz diferente del que hablamos ahora; es verdad que unas millas a la derecha la lengua es dialectal y que noventa pisos más arriba, es incomprensible. Todo eso, lo repito, es verdad, pero cuatrocientas diez páginas de inalterable M C V no pueden corresponder a ningún idioma, por dialectal o rudimentario que sea. Algunos insinuaron que cada letra podía influir en la subsiguiente y que el valor de M C V en la tercera línea de la página 71 no era el que puede tener la misma serie en otra posición de otra página, pero esa vaga tesis no prosperó. Otros pensaron en criptografías; universalmente esa conjetura ha sido aceptada, aunque no en el sentido en que la formularon sus inventores.

Hace quinientos años, el jefe de un hexágono superior2 dio con un libro tan confuso como los otros, pero que tenía casi dos hojas de líneas homogéneas. Mostró su hallazgo a un descifrador ambulante, que le dijo que estaban redactadas en portugués; otros le dijeron que en yiddish. Antes de un siglo pudo establecerse el idioma: un dialecto samoyedo-lituano del guaraní, con inflexiones de árabe clásico. También se descifró el contenido: nociones de análisis combinatorio, ilustradas por ejemplos de variaciones con repetición ilimitada. Esos ejemplos permitieron que un bibliotecario de genio descubriera la ley fundamental de la Biblioteca. Este pensador observó que todos los libros, por diversos que sean, constan de elementos iguales: el espacio, el punto, la coma, las veintidós letras del alfabeto. También alegó un hecho que todos los viajeros han confirmado: No hay, en la vasta Biblioteca, dos libros idénticos. De esas premisas incontrovertibles dedujo que la Biblioteca es total y que sus anaqueles registran todas las posibles combinaciones de los veintitantos símbolos ortográficos (número, aunque vastísimo, no infinito) o sea todo lo que es dable expresar: en todos los idiomas. Todo: la historia minuciosa del porvenir, las autobiografías de los arcángeles, el catálogo fiel de la Biblioteca, miles y miles de catálogos falsos, la demostración de la falacia de esos catálogos, la demostración de la falacia del catálogo verdadero, el evangelio gnóstico de Basílides, el comentario de ese evangelio, el comentario del comentario de ese evangelio, la relación verídica de tu muerte, la versión de cada libro a todas las lenguas, las interpolaciones de cada libro en todos los libros, el tratado que Beda pudo escribir (y no escribió) sobre la mitología de los sajones, los libros perdidos de Tácito.

7

Cuando se proclamó que la Biblioteca abarcaba todos los libros, la primera impresión fue de extravagante felicidad. Todos los hombres se sintieron señores de un tesoro intacto y secreto. No había problema personal o mundial cuya elocuente solución no existiera: en algún hexágono. El universo estaba justificado, el universo bruscamente usurpó las dimensiones ilimitadas de la esperanza. En aquel tiempo se habló mucho de las Vindicaciones: libros de apología y de profecía, que para siempre vindicaban los actos de cada hombre del universo y guardaban arcanos prodigiosos para su porvenir. Miles de codiciosos abandonaron el dulce hexágono natal y se lanzaron escaleras arriba, urgidos por el vano propósito de encontrar su Vindicación. Esos peregrinos disputaban en los corredores estrechos, proferían oscuras maldiciones, se estrangulaban en las escaleras divinas, arrojaban los libros engañosos al fondo de los túneles, morían despeñados por los hombres de regiones remotas. Otros se enloquecieron... Las Vindicaciones existen (yo he visto dos que se refieren a personas del porvenir, a personas acaso no imaginarias) pero los buscadores no recordaban que la posibilidad de que un hombre encuentre la suya, o alguna pérfida variación de la suya, es computable en cero.

También se esperó entonces la aclaración de los misterios básicos de la humanidad: el origen de la Biblioteca y del tiempo. Es verosímil que esos graves misterios puedan explicarse en palabras: si no basta el lenguaje de los filósofos, la multiforme Biblioteca habrá producido el idioma inaudito que se requiere y los vocabularios y gramáticas de ese idioma. Hace ya cuatro siglos que los hombres fatigan los hexágonos... Hay buscadores oficiales, inquisidores. Yo los he visto en el desempeño de su función: llegan siempre rendidos; hablan de una escalera sin peldaños que casi los mató; hablan de galerías y de escaleras con el bibliotecario; alguna vez, toman el libro más cercano y lo hojean, en busca de palabras infames. Visiblemente, nadie espera descubrir nada.

A la desaforada esperanza, sucedió, como es natural, una depresión excesiva. La certidumbre de que algún anaquel en algún hexágono encerraba libros preciosos y de que esos libros preciosos eran inaccesibles, pareció casi intolerable. Una secta blasfema sugirió que cesaran las buscas y que todos los hombres barajaran letras y símbolos, hasta construir, mediante un improbable don del azar, esos libros canónicos. Las autoridades se vieron obligadas a promulgar órdenes severas. La secta desapareció, pero en mi niñez he visto hombres viejos que largamente se ocultaban en las letrinas, con unos discos de metal en un cubilete prohibido, y débilmente remedaban el divino desorden.

Otros, inversamente, creyeron que lo primordial era eliminar las obras inútiles. Invadían los hexágonos, exhibían credenciales no siempre falsas, hojeaban con fastidio un volumen y condenaban anaqueles enteros: a su furor higiénico, ascético, se debe la insensata perdición de millones de libros. Su nombre es execrado, pero quienes deploran los «tesoros» que su frenesí destruyó, negligen dos hechos notorios. Uno: la Biblioteca es tan enorme que toda reducción de origen humano resulta infinitesimal. Otro: cada ejemplar es único, irreemplazable, pero (como la Biblioteca es total) hay siempre varios centenares de miles de facsímiles imperfectos: de obras que no difieren sino por una letra o por una coma. Contra la opinión general, me atrevo a suponer que las consecuencias de las depredaciones cometidas por los Purificadores, han sido exageradas por el horror que esos fanáticos provocaron. Los urgía el delirio de conquistar los libros del Hexágono Carmesí: libros de formato menor que los naturales omnipotentes, ilustrados y mágicos.

También sabemos de otra superstición de aquel tiempo: la del Hombre del Libro. En algún anaquel de algún hexágono (razonaron los hombres) debe existir un libro que sea la cifra y el

8

compendio perfecto de todos los demás: algún bibliotecario lo ha recorrido y es análogo a un dios. En el lenguaje de esta zona persisten aún vestigios del culto de ese funcionario remoto. Muchos peregrinaron en busca de Él. Durante un siglo fatigaron en vano los más diversos rumbos. ¿Cómo localizar el venerado hexágono secreto que lo hospedaba? Alguien propuso un método regresivo: Para localizar el libro A, consultar previamente un libro B que indique el sitio de A; para localizar el libro B, consultar previamente un libro C, y así hasta lo infinito... En aventuras de ésas, he prodigado y consumido mis años. No me parece inverosímil que en algún anaquel del universo haya un libro total3; ruego a los dioses ignorados que un hombre - ¡uno solo, aunque sea, hace miles de años! - lo haya examinado y leído. Si el honor y la sabiduría y la felicidad no son para mí, que sean para otros. Que el cielo exista, aunque mi lugar sea el infierno. Que yo sea ultrajado y aniquilado, pero que en un instante, en un ser, Tu enorme Biblioteca se justifique.

Afirman los impíos que el disparate es normal en la Biblioteca y que lo razonable (y aun la humilde y pura coherencia) es una casi milagrosa excepción. Hablan (lo sé) de «la Biblioteca febril, cuyos azarosos volúmenes corren el incesante albur de cambiarse en otros y que todo lo afirman, lo niegan y lo confunden como una divinidad que delira». Esas palabras que no sólo denuncian el desorden sino que lo ejemplifican también, notoriamente prueban su gusto pésimo y su desesperada ignorancia. En efecto, la Biblioteca incluye todas las estructuras verbales, todas las variaciones que permiten los veinticinco símbolos ortográficos, pero no un solo disparate absoluto. Inútil observar que el mejor volumen de los muchos hexágonos que administro se titula Trueno peinado, y otro El calambre de yeso y otro Axaxaxas mlö. Esas proposiciones, a primera vista incoherentes, sin duda son capaces de una justificación criptográfica o alegórica; esa justificación es verbal y, ex hypothesi, ya figura en la Biblioteca. No puedo combinar unos caracteres dhcmrlchtdj que la divina Biblioteca no haya previsto y que en alguna de sus lenguas secretas no encierren un terrible sentido. Nadie puede articular una sílaba que no esté llena de ternuras y de temores; que no sea en alguno de esos lenguajes el nombre poderoso de un dios. Hablar es incurrir en tautologías. Esta epístola inútil y palabrera ya existe en uno de los treinta volúmenes de los cinco anaqueles de uno de los incontables hexágonos - y también su refutación. (Un número n de lenguajes posibles usa el mismo vocabulario; en algunos, el símbolo biblioteca admite la correcta definición ubicuo y perdurable sistema de galerías hexagonales, pero biblioteca es pan o pirámide o cualquier otra cosa, y las siete palabras que la definen tienen otro valor. Tú, que me lees, ¿estás seguro de entender mi lenguaje?).

La escritura metódica me distrae de la presente condición de los hombres. La certidumbre de que todo está escrito nos anula o nos afantasma. Yo conozco distritos en que los jóvenes se prosternan ante los libros y besan con barbarie las páginas, pero no saben descifrar una sola letra. Las epidemias, las discordias heréticas, las peregrinaciones que inevitablemente degeneran en bandolerismo, han diezmado la población. Creo haber mencionado los suicidios, cada año más frecuentes. Quizá me engañen la vejez y el temor, pero sospecho que la especie humana - la única - está por extinguirse y que la Biblioteca perdurará: iluminada, solitaria, infinita, perfectamente inmóvil, armada de volúmenes preciosos, inútil, incorruptible, secreta.

Acabo de escribir infinita. No he interpolado ese adjetivo por una costumbre retórica; digo que no es ilógico pensar que el mundo es infinito. Quienes lo juzgan limitado, postulan que en lugares remotos los corredores y escaleras y hexágonos pueden inconcebiblemente cesar - lo

9

cual es absurdo. - Quienes la imaginan sin límites, olvidan que los tiene el número posible de libros. Yo me atrevo a insinuar esta solución del antiguo problema: La Biblioteca es ilimitada y periódica. Si un eterno viajero la atravesara en cualquier dirección, comprobaría al cabo de los siglos que los mismos volúmenes se repiten en el mismo desorden (que, repetido, sería un orden: el Orden). Mi soledad se alegra con esa elegante esperanza4. Mar de Plata, 1941 Notas: 1 El manuscrito original no contiene guarismos o mayúscolas. La puntuación ha sido limitada a la coma y al punto. Esos dos signos, el espacio y las veintidós letras del alfabeto son los veinticinco símbolos suficientes que enumera el desconocido (Nota del Editor). 2. Antes, por cada tres hexágonos había un hombre. El suicidio y las enfermedades pulmonares han destruido esa proporción. Memoria de indecible melancolía: a veces he viajado muchas noches por corredores y escaleras pulidas sin hallar un solo bibliotecario. 3. Lo repito: basta que un libro sea posible para que exista. Sólo está excluido lo imposible. Por ejemplo, ningún libro es también una escalera, aunque sin duda hay libros que discuten y niegan y demuestran esa posibilidad y otros cuya estructura corresponde a la de una escalera. 4. Letizia Álvarez de Toledo ha observado que la vasta Biblioteca es inútil; en rigor, bastaría un solo volumen, de formato común, impreso en cuerpo nueve o en cuerpo diez, que constara de un número infinito de hojas infinitamente delgadas.(Cavalieri a principios del siglo XVII, dijo que todo cuerpo sólido es la superposición de un número infinito de planos). El manejo de ese vademecum sedoso no sería cómodo: cada hoja aparente se desdoblaría en otras análogas; la inconcebible hoja central no tendría revés.

(Borges, Ficciones 1999: 86-99)

BABILONSKA KNJIŽNICA

»By this art you may contemplate the variation of the 23 letters …« The Anatomy of Melancholy, Part 2, sect. II, mem. IV

Vesolje (ki mu nekateri pravijo Knjižnica) je sestavljeno iz nedoločljivega, in nemara neskončnega, števila šesterokotnih galerij, ki imajo v sredini široke prezračevalne jaške, zaščitene z zelo nizkimi ograjami. Iz vsakega šesterokotnika se vidijo nižja in višja nadstropja: v brezkrajnost. Vse galerije so enako urejene. Dvajset dolgih polic, po pet na vsaki strani, prekriva vse stene, razen dveh; njihova višina je enaka višini nadstropij in komajda presega povprečno raščenega knjižničarja. V eni od nezasedenih površin se začenja ozek hodnik, ki pripelje do naslednje galerije, enake prvi in vsem drugim. Na levi in desni strani hodnika sta majčkeni sobi. V eni je mogoče stoje spati, v drugi opravljati osnovne potrebe.Tu blizu je polžasto stopnišče, ki se spušča in vzpenja, do kamor seže pogled. V hodniku je zrcalo, ki zvesto podvaja navideznosti. Nekateri po njem sklepajo, da Knjižnica ni neskončna (kajti ko bi bila, čemu potem to slepilno podvajanje?); sam raje sanjarim, da te leskeče površine oblikujejo in obljubljajo neskončnost ... Svetloba prihaja iz okroglih sadežev, ki se jim reče svetilke. Po dve sta v vsakem šesterokotniku; postavljeni sta si nasproti. Svetloba, ki jo sipljeta, je nezadostna in neprenehna.

10

Kot vsi ljudje iz Knjižnice sem v mladosti potoval; taval sem, iščoč neko knjigo, nemara katalog katalogov; zdaj, ko moje oči komaj razbirajo, kar pišem, se pripravljam na smrt nedaleč od rodnega šesterokotnika. Ko bom mrtev, se bodo že našle usmiljene roke in me pahnile čez ograjo; moj grob bo brezdanji zrak; moje telo bo dolgo strmoglavljalo, se razkrajalo in razpadalo v vetru, raznihanem od padanja, ki je neskončno.Trdim, da je Knjižnica brezkrajna. Idealisti sodijo, da so šesterokotne dvorane nujna oblika absolutnega prostora ali vsaj naše slutnje prostora. Zatrjujejo, da je trikotna ali peterokotna dvorana nepredstavljiva. (Mistiki so prepričani, da se jim v zamaknjenju prikaže okroglasta soba in v njej velika okroglasta knjiga z neprekinjenim hrbtom, ki popolnoma obkroža stene; njihovo pričevanje je dvomljivo in njihove besede so nejasne.Ta krožna knjiga je Bog.) Naj za zdaj zadošča, da ponovim klasično trditev: Knjižnica je krogla, katere natančno središče je sleherni šesterokotnik in katere obseg je nedoumljiv.

Na vsaki steni vsakega šesterokotnika je pet polic; na vsaki polici stoji dvaintrideset knjig; vsaka knjiga obsega štiristo deset strani; na vsaki strani je štirideset vrstic; v vsaki vrstici je približno osemdeset črnih črk. Črke so tudi na hrbtu vsake knjige; ne označujejo ali nakazujejo tistega, kar je povedano na straneh. Vem, da se je ta nepovezanost včasih zazdela skrivnostna. Preden povzamem rešitev (katere odkritje je, kljub tragičnim posledicam, bržkone ključni dogodek zgodbe), želim opomniti na nekaj aksiomov.

Prvič: Knjižnica obstaja ab aeterno. Nihče, ki ima količkaj razsodnosti, ne more podvomiti o tej resnici, katere neposredna posledica je bodoča večnost sveta. Človek, nepopolni knjižničar, utegne biti delo naključja ali zlohotnih stvarnikov; vesolje, izbrano opremljeno s policami, s skrivnostnimi knjigami, z neutrudnimi stopnišči za popotnika in z latrinarni za sedečega knjižničarja, je lahko le delo nekega boga. Da bi dojeli razliko med božjim in človeškim, je dovolj, če primerjamo okorne in zverižene simbole, ki jih kraca moja zmotljiva roka po platnici kakšne knjige, s skladnimi črkami znotraj: natančnimi, prijetnimi, čez vse črnimi, neposnemljivo somernimi.

Drugič: Pravopisnih simbolov je petindvajset1. Ta dokaz je pred tremi stoletji omogočil, da se je oblikovala splošna teorija Knjižnice in da se je zadovoljivo rešilo vprašanje, ki mu ni mogla blizu nobena podmena: brezobličnost in kaotičnost skoraj vseh knjig. Eno, ki jo je moj oče videl v šesterokotniku razdelka petnajst štiriindevetdeset, so sestavljale črke M C V, ki so se sprevrženo ponavljale od prve do zadnje vrstice. Druga (ki je tu precej iskana) je čisti labirint črk, le na predzadnji strani piše: Ah čas tvoje piramide. Saj vemo: na razumno vrstico ali točen podatek pride na kupe nesmiselnih kakofonij, besednih zmešnjav in nedoslednosti. (Vem za divji predel, kjer knjižničarji zavračajo praznoverno in puhlo navado, da se v knjigah išče smisel, in jo primerjajo z raziskovanjem sanj ali zmedenih črt na dlani … Dopuščajo, da so tisti, ki so iznašli pisavo, posneli petindvajset naravnih simbolov, a poudarjajo, da je bil ta prenos naključen in da knjige same po sebi ne pomenijo nič. Kot bomo videli, ta trditev ni popolnoma napačna.)

Dolgo so mislili, da pripadajo te nedostopne knjige davnim ali pozabljenim jezikom. Res so najstarejši ljudje, prvi knjižničarji, govorili jezik, ki je precej drugačen od današnjega; res je, da se nekaj deset milj v desno jezik spremeni v narečje in da devetdeset nadstropij više postane nerazumljiv. Vse to je, ponavljam, res, a štiristo deset strani nespremenljivih M C V ne more ustrezati nobenemu jeziku, naj bo še tako neizoblikovan ali narečen. Nekateri so namigovali, da lahko sleherna črka vpliva na naslednjo in da pomen M C V v tretji vrstici na strani 71 ni

11

enak tistemu, ki ga lahko ima isto zaporedje na drugačnem mestu in na drugi strani, a ta majava teza se ni uveljavila. Drugi so pomislili na kriptograme; ta podmena je bila vsesplošno sprejeta, čeprav ne v izvornem smislu.

Pred petsto leti je vodja gornjega šesterokotnika2 naletel na knjigo, ki ni bila manj nejasna od drugih, a je vsebovala skoraj dve strani enakšnih vrstic. Najdbo je pokazal potujočemu razbiralcu, ki mu je povedal, da sta napisani v portugalščini; drugi so mu rekli, da v jidišu. Prej kot v enem stoletju se jim je posrečilo določiti, za kateri jezik gre: samojedsko-litvansko narečje guaraníjščine s klasično arabsko fleksijo. Razbrali so tudi vsebino: pojmi kombinatorične analize, ki jih pojasnjujejo primeri variacij z neomejenim ponavljanjem. Na podlagi teh primerov je visoko nadarjeni knjižničar odkril temeljni zakon Knjižnice. Ta mislec je zaznal, da so vse knjige, naj se še tako razlikujejo, sestavljene iz istih elementov: razmika, pike, vejice, dvaindvajsetih črk abecede. Navedel je tudi dejstvo, ki so ga potrdili vsi popotniki: V razsežni Knjižnici ni dveh enakih knjig. Iz teh neovrgljivih premis je sklepal, da je Knjižnica vseobsežna in da so na njenih policah shranjene vse možne kombinacije dvajsetih in nekaj pravopisnih simbolov (število je sicer ogromno, a ni neskončno), se pravi, vse, kar je mogoče izraziti, v vseh jezikih. Vse: nadrobna zgodovina prihodnosti, avtobiografije nadangelov, pravi katalog Knjižnice, tisoče in tisoče lažnih katalogov, dokazilo lažnosti teh katalogov, dokazilo lažnosti pravega kataloga, Bazildov gnostični evangelij, komentar tega evangelija, komentar h komentarju tega evangelija, verodostojno poročilo o tvoji smrti, prevod vsake knjige v vse jezike, vrivki vsake knjige v vse knjige, razprava, ki bi jo bil Beda lahko napisal (pa je ni) o saksonski mitologiji, izgubljene Tacitove knjige.

Ko so razglasili, da hrani Knjižnica vse knjige, je najprej zavladala neizmerna sreča. Vsi ljudje so se počutili kot imetniki nedotaknjenega in skrivnega zaklada. Na vsako osebno ali svetovno vprašanje je obstajal odgovor; v nekem šesterokotniku. Vesolje je postalo upravičeno, vesolje se je naglo polastilo neomejenih razsežnosti upanja. Tisti čas se je dosti govorilo o Opravičenjih, apologetičnih in preroških knjigah, ki so za vse čase opravičevale dejanja vsakega človeka v vesolju in hranile čudežne skrivnosti za njegovo prihodnost. Na tisoče lakomnežev je zapustilo mili rodni šesterokotnik in zdivjalo po stopniščih; gnala jih je jalova namera, da najdejo svoje Opravičenje. Ti romarji so se v ozkih hodnikih prepirali in izrekali temne kletvine, na božanskih stopniščih so drug drugemu stiskali vrat, metali goljufive knjige v jaške, umirali, ko so jih vanje potiskali ljudje iz daljnih krajev. Nekateri so zblazneli … Opravičenja obstajajo (videl sem dve, ki se nanašata na osebi iz prihodnosti, na osebi, ki nemara nista umišljeni), a iskalci se niso domislili, da je možnost, da bi človek našel svoje, ali kakšno zavratno inačico svojega, enaka ničli.

Takrat so tudi upali, da se bosta razjasnili temeljni skrivnosti človeštva: izvor Knjižnice in izvor časa. Zdi se verjetno, da je ti globoki skrivnosti mogoče razložiti z besedami: če jezik filozofov ni dovolj, je mnogovrstna Knjižnica gotovo naredila še neslišani jezik, ki je za to potreben, in njegove slovarje in slovnice. Ljudje že štiri stoletja utrujajo šesterokotnike ... Obstajajo uradni iskalci, inkvizitorji. Videl sem jih, kako opravljajo svojo nalogo: zmerom pridejo docela izčrpani; govorijo o stopnišču brez stopnic, ki bi jih skorajda pokončalo; s knjižničarjem govorijo o galerijah in stopniščih; včasih vzamejo najbližjo knjigo in jo preletijo, iščoč v njej brezsramne besede. Očitno nihče ne upa, da bo kaj odkril.

Za presilnim upanjem je prišla, kot je naravno, pretirana potrtost. Vednost, da neka polica v nekem šesterokotniku hrani dragocene knjige in da so te dragocene knjige nedostopne, je

12

postala skorajda neznosna. Bogokletna ločina je svetovala, naj se iskanje preneha in naj začnejo vsi ljudje mešati črke in simbole, dokler ne bo nenaden dar naključja sestavil kanonskih knjig. Oblasti so morale izdati stroge ukaze. Ločina je izginila, a ko sem bil deček, sem videval starce, ki so se dolgo mudili na latrinah s kovinskimi ploščicami v prepovedani kupi in medlo posnemali božanski nered.

Drugi pa so mislili, da je treba najpoprej izločiti nekoristna dela. Nagnetli so se v šesterokotnikih, kazali pooblastila, ki niso bila vselej lažna, z gnusom prelistali kakšno knjigo in obsodili cele police: njihovo čistunsko, asketsko besnilo je brezumno uničilo na milijone knjig. Njihovo ime prekriva prekletstvo, toda tisti, ki tožijo za »zakladi«, ki jih je razdejala njihova poblaznelost, pozabljajo na dve splošno znani dejstvi. Prvič: Knjižnica je tako ogromna, da je vsakršna izguba, ki jo povzroči človek, infinitezimalna. Drugič: sleherni izvod je enkraten in nenadomestljiv, toda zmerom obstaja (saj je Knjižnica vseobsežna) na stotisoče nepopolnih posnetkov, ki se razlikujejo samo po eni črki ali vejici. V nasprotju s prevladujočim mnenjem si dovoljujem trditi, da je posledice pustošenj Čistilcev preveličal strah, ki so ga vzbujali ti fanatiki. Gnal jih je bes, da bi se polastili knjig v Škrlatnem šesterokotniku: knjig manjšega formata, kot so običajne; vsemogočnih, ilustriranih in čarnih.

Vemo tudi za drugo praznoverje tistega časa; govori o Možu Knjige. Na neki polici nekega šesterokotnika (so umovali ljudje) mora obstajati knjiga, ki je ključ in popoln povzetek vseh drugih: neki knjižničar jo je prebral in je podoben bogu. V tukajšnjem jeziku še najdemo sledove, ki pričajo o čaščenju tega prastarega uradnika. Mnogi so odšli na romanje, da bi Ga našli. Dolgih sto let so se zaman pretikali v najrazličnejših smereh. Kako najti častiti skrivni šesterokotnik, kjer prebiva? Nekdo je predlagal nazajšnji postopek: da bi našli knjigo A, je treba najprej pogledati v knjigo B, ki bo nakazala, kje stoji A; da bi našli knjigo B, je treba najprej pogledati v knjigo C, in tako v neskončnost ... V takšnih prigodah sem potratil in dopolnil svoja leta. Ne zdi se mi nemogoče, da na neki polici vesolja stoji vseobsežna knjiga3; rotim nepoznane bogove, da jo je nekdo - pa čeprav en sam človek, pred dosti tisoč leti! - imel v rokah in jo prebral. Če čast, modrost in sreča niso namenjene meni, naj bodo drugim. Naj nebo obstaja, čeprav bo moje mesto v peklu. Naj bom ponižan in izničen, a naj se v enem bitju, za en trenutek, upraviči Tvoja ogromna Knjižnica.

Brezbožneži trdijo, da je v Knjižnici nesmisel običajna stvar in da je razumnost (ali vsaj rahla soodvisnost) skorajda čudežna izjema. Govorijo (vem) o »vročični Knjižnici, kjer so naključne knjige izpostavljene nenehnemu tveganju, da se spremenijo v druge, in kot kakšno blodnjavo božanstvo vse potrjajo, zanikajo in pomešajo«. Takšne besede, ki na nered ne le opozarjajo, ampak ga ponazarjajo, nedvoumno pričajo o nikakršnem okusu in o brezupni nevednosti. Res so v Knjižnici vse besedne sestave, vse inačice, ki jih dopušča petindvajset pravopisnih simbolov, a med njimi ni nobenega popolnega nesmisla. Odveč je pripominjati, da ima najboljša knjiga v mnogih šesterokotnikih, ki jim upravljam, naslov Počesani grom, neka druga Krč mavca, in spet druga Axaxaxas mlö. Čeprav so te zveze na pogled neurejene, jih je brez dvoma mogoče kriptogramsko ali alegorično razložiti; ta razlaga je sestavljena iz besed in je, ex hypothesi, že v Knjižnici. Ne morem drugo ob drugo postaviti črk

dhcmrlchtdj

ne da bi jih bila božanska Knjižnica že predvidela in jih v enem svojih skrivnih jezikov napolnila s strahovitim pomenom. Nihče ne more izreči zloga, ki ne bi bil nabit z nežnostmi in strahovi; ki ne bi bil v enem teh jezikov mogočno ime nekega boga. Govoriti pomeni padati v

13

tavtologije.Ta brezkoristna in besedljiva poslanica že obstaja v eni od tridesetih knjig na petih policah enega od nepreštevnih šesterokotnikov - in njena zavrnitev prav tako. (Število n možnih jezikov uporablja isto besedišče; v nekaterih lahko simbol knjižnica pravilno razložimo kot vsepovsoden in trajen sestav šesterokotnih galerij, toda knjižnica je kruh ali piramida ali karsibodi in šest besed razlage ima drug pomen. Si ti, ki me bereš, prepričan, da razumeš moj jezik?)

Ko načrtno zapisujem, ne mislim toliko na današnjo usodo ljudi. Vednost, da je vse napisano, nas izničuje in spreminja v prikazni. Vem za predele, kjer se mladeniči zlekajo pred knjige in divjaško poljubljajo strani, pa ne znajo razbrati niti ene črke. Epidemije, verske razprtije, romanja, ki se neogibno izrodijo v razbojništvo, so zdesetkali živelj. Mislim, da sem omenil samomore, ki so vsako leto bolj pogosti. Nemara se mi je pomotilo od starosti in tesnobe, a slutim, da bo človeški rod - edini - kmalu izumrl, Knjižnica pa bo obstala: osvetljena, samotna, neskončna, popolnoma negibna, prepolna dragocenih knjig, brezhasna, nepodkupljiva, skrivna. Ravnokar sem napisal neskončna. Pridevnika nisem vstavil iz retorične navade; pravim, da ni nelogično pomisliti, da je svet neskončen. Kdor trdi, da je zamejen, izraža domnevo, da se nekje daleč hodniki in stopnišča in šesterokotniki nepojmljivo končajo - kar je absurd. Kdor si zamišlja, da nima meja, pozablja, da hrani možno število knjig. Dovoljujem si namigniti na takšnole rešitev starodavnega vprašanja: Knjižnica je neomejena in periodična. Če bi jo večni popotnik prehodil v katerikoli smeri, bi čez mnoga stoletja ugotovil, da se iste knjige ponavljajo v istem neredu (ki bi, ponovljen, postal nekakšen red: Red). To prijazno upanje lajša mojo samoto4.

Mar del Plata, 1941

Opombe:

1. V izvirnem rokopisu ni številk niti velikih črk. Od ločil postavlja le vejico in piko. Ti znamenji, razmik in dvaindvajset črk abecede da skupaj petindvajset zadostnih simbolov, ki jih našteva neznanec. (Izdajateljeva opomba.)

2. Nekdaj je prišel na tri šesterokotnike po en mož. Samomori in pljučne bolezni so podrli to razmerje. Neizrekljivo otožen spomin: včasih sem noč za nočjo potoval po snažnih hodnikih in stopniščih, ne da bi srečal enega samega knjižničarja.

3 Ponavljam: za obstoj knjige je dovolj, da je možna. Izključno nemogoče ne pride v poštev. Na primer: nobena knjiga ni hkrati stopnišče, čeprav gotovo obstajajo knjige, ki pretresajo, zanikajo in podpirajo to možnost, in druge, katerih zgradba ustreza zgradbi stopnišča.

4. Letizia Alvarez de Toledo je pripomnila, da je velikanska Knjižnica nepotrebna; če natančno preudarimo, bi zadostovala ena sama knjiga običajnega formata, natisnjena v borgisu ali garmondu, ki bi obsegala neskončno število neskončno tankih listov. (Cavalieri je v začetku 17. stoletja rekel, da je sleherno trdno telo skladovnica neskončnega števila plasti.) S tem svilastim vademekumom ne bi bilo lahko rokovati: vsak navidezen list bi se razgrnil v druge, podobne; nepojmljivi srednji list ne bi imel hrbtne strani.

(Borges 2001: 49-56)

14

SLIKA 4

SLIKA 5

15

Umberto ECO

IL NOME DELLA ROSA

La visita in biblioteca ci portò via lunghe ore di lavoro. A parole il controllo che dovevamo fare era facile, ma procedere al lume della lucerna, leggere le scritte, segnare sulla mappa i varchi e le pareti piene, registrare le iniziali, compiere i vari percorsi che il gioco delle aperture e degli sbarramenti ci consentivano, fu cosa assai lunga. E noiosa (…)

“HIBERNIA, se dalla stanza cieca torni nella eptagonale, che ha come tutte le altre tre la A di Apocalypsis. Perciò vi sono le opere degli autori dell’ultima Thule, e anche i grammatici e i retori, perché gli ordinatori della biblioteca han pensato che un grammatico deve stare coi grammatici hiberni, anche se è di Tolosa. È un criterio. Vedi che cominciamo a capire qualcosa?”

“Ma nelle stanze del torrione orientale da cui siamo entrati abbiamo letto FONS… Cosa significa?”

“Leggi bene la tua mappa, continua a leggere le lettere delle sale che seguono per ordine di accesso.”

“FONS ADAEU…”

“No, Fons Adae, la U è la seconda stanza cieca orientale, la ricordo, forse si inserisce in un’altra sequenza. E cosa abbiamo trovato al Fons Adae, e cioè nel paradiso terrestre (ricordati che ivi è la stanza con l’altare che dà verso il levar del sole)?”

“C’erano tante bibbie, e commenti alla bibbia, solo libri di scritture sacre.”

“E dunque vedi, la parola di Dio in corrispondenza al paradiso terrestre, che come tutti dicono è lontano verso oriente. E qui a occidente l’Hibernia.”

“Dunque il tracciato della biblioteca riproduce la mappa dell’universo mondo?”

“È probabile. E i libri vi sono collocati secondo i paesi di provenienza, o il luogo dove nacquero i loro autori o, come in questo caso, il luogo dove avrebbero dovuto nascere. I bibliotecari si son detti che Virgilio il grammatico è nato per sbaglio a Tolosa e avrebbe dovuto nascere nelle isole occidentali. Hanno risistemato gli errori della natura.”

Proseguimmo il nostro cammino. Passammo per una sequenza di sale ricche di splendide Apocalissi, e una di queste era la stanza dove avevo avuto le visioni. Anzi, da lontano vedemmo di nuovo il lume, Guglielmo si turò il naso e corse a spegnerlo, sputando sulle ceneri. E ad ogni buon conto traversammo la stanza in fretta, ma ricordavo che vi avevo visto la bellissima Apocalisse multicolore con la mulier amicta sole e il drago. Ricostruimmo la sequenza di queste sale a partire dall’ultima a cui accedemmo e che aveva come iniziale in rosso una Y. La lettura all’indietro diede la parola YSPANIA, ma l’ultima A era la stessa su cui terminava HIBERNIA. Segno, disse Guglielmo, che rimanevano delle stanze in cui si raccoglievano opere di carattere misto.

In ogni caso la zona denominata YSPANIA ci parve popolata di molti codici dell’Apocalisse, tutti di bellissima fattura, che Guglielmo riconobbe come arte ispanica. Rilevammo che la biblioteca aveva forse la più ampia raccolta di copie del libro dell’apostolo che esistesse nella

16

cristianità, e una quantità immensa di commenti su quel testo. Volumi enormi erano dedicati al commentario sull’Apocalisse di Beato di Liébana, e il testo era più o meno sempre lo stesso, ma trovammo una fantastica varietà di variazioni nelle immagini e Guglielmo riconobbe la menzione di alcuni tra coloro che egli riteneva tra i massimi miniatori del regno delle Asturie, Magius, Facundus e altri.

Facendo queste e altre osservazioni pervenimmo al torrione meridionale, nei cui pressi eravamo già passati la sera precedente. La stanza S di YSPANIA - senza finestre - immetteva in una stanza E e via via girando le cinque stanze del torrione arrivammo all’ultima, senza altri varchi, che recava una L in rosso. Rileggemmo al contrario e trovammo LEONES.

“Leones, meridione, nella nostra mappa siamo in Africa, hic sunt leones. E questo spiega perché vi abbiamo trovato tanti testi di autori infedeli.”

“E altri ve ne sono,” dissi frugando negli armadi. “Canone di Avicenna, e questo bellissimo codice in calligrafia che non conosco…”

“A giudicare dalle decorazioni dovrebbe essere un corano, ma purtroppo non conosco l’arabo.”

''Il corano, la bibbia degli infedeli, un libro perverso…”

“Un libro che contiene una saggezza diversa dalla nostra. Ma comprendi perché lo abbiano posto qui, dove stanno i leoni, i mostri. Ecco perché vi abbiamo visto quel libro sulle bestie mostruose dove hai trovato anche l’unicorno. Questa zona detta LEONES contiene quelli che per i costruttori della biblioteca erano i libri della menzogna. Cosa c’è laggiù?”

“Sono in latino, ma dall’arabo. Ayyub al Ruhawi, un trattato sull’idrofobia canina. E questo è un libro dei tesori. E questo il De aspectibus di Alhazen…”

“Vedi, hanno posto tra i mostri e le menzogne anche opere di scienza da cui i cristiani hanno tanto da imparare. Così si pensava ai tempi in cui la biblioteca fu costituita…” (…)

Devi ammettere che molti dei misteri del labirinto si sono ormai chiariti. Tutti, direi, meno uno. Credo che trarrò più partito da una rilettura attenta del manoscritto di Venanzio che da altre ispezioni. Hai visto che il mistero del labirinto lo abbiamo scoperto meglio da fuori che da dentro. Questa sera, di fronte alle nostre immagini distorte, non verremo a capo del problema. E infine, il lume sta indebolendosi. Vieni, mettiamo a punto le altre indicazioni che ci servono per definire la mappa.”

Percorremmo altre sale, sempre registrando le nostre scoperte sulla mia mappa. Incontrammo stanze dedicate soltanto a scritti di matematica e astronomia, altre con opere in caratteri aramaici che nessuno di noi due conosceva, altre in caratteri più ignoti ancora, forse testi dell’India. Ci muovevamo entro due sequenze imbricate che dicevano IUDAEA e AEGYPTUS. Insomma, per non attediare il lettore con la cronaca della nostra decifrazione, quando più tardi mettemmo definitivamente a punto la mappa, ci convincemmo che la biblioteca era davvero costituita e distribuita secondo l’immagine dell’orbe terraqueo. A settentrione trovammo ANGLIA e GERMANI, che lungo la parete occidentale si legavano a GALLIA, per poi generare all’estremo occidente HIBERNIA e verso la parete meridionale ROMA (paradiso di classici latini!) e YSPANIA. Venivano poi a meridione i LEONES, l’AEGYPTUS che verso oriente diventavano IUDAEA e FONS ADAE. Tra oriente e settentrione, lungo la parete,

17

ACAIA, un buona sineddoche, come si espresse Guglielmo, per indicare la Grecia, e infatti in quelle quattro stanze vi era gran dovizia di poeti e filosofi dell’antichità pagana.

Il modo di lettura era bizzarro, talora si procedeva in un’unica direzione, talora si andava a ritroso, talora in circolo, spesso come ho detto una lettera serviva a comporre due parole diverse (e in quei casi la stanza aveva un armadio dedicato a un argomento e uno a un altro). Ma non c’era evidentemente da cercare una regola aurea in quella disposizione. Si trattava di mero artifizio mnemonico per permettere al bibliotecario di ritrovare un’opera. Dire di un libro che si trovava in quarta Acaiae significava che era nella quarta stanza a contare da quella in cui appariva la A iniziale, e quanto al modo di individuarla, si supponeva che il bibliotecario sapesse a memoria il percorso, o retto o circolare, da fare. Per esempio ACAIA era distribuito su quattro stanze disposte a quadrato, il che vuol dire che la prima A era anche l’ultima, cosa che peraltro anche noi avevamo appreso in poco tempo. Così come avevamo subito appreso il gioco degli sbarramenti. Per esempio, venendo da oriente, nessuna delle stanze di ACAIA immetteva nelle stanze seguenti: il labirinto a quel punto terminava e per raggiungere il torrione settentrionale occorreva passare dagli altri tre. Ma naturalmente i bibliotecari, entrando dal FONS, sapevano bene che per andare, poniamo, in ANGLIA, dovevano attraversare AEGYPTUS, YSPANIA, GALLIA e GERMANI.

Con queste e altre belle scoperte terminò la nostra fruttuosa esplorazione alla biblioteca.

(Eco 1986: 313, 316-318, 322-324)

IME ROŽE

Obisk v knjižnici naju je stal nekaj dolgih ur dela. Na videz je bilo preverjanje, ki sva ga imela opraviti, preprosto, toda premikati se ob ubogem siju svetilke, brati napise, zaznamovati na načrt prehode in polne stene, beležiti začetne črke, prehoditi poti, ki so se odpirale pred nama po čudaški igri odprtin in pregrad, vse to je bila prav dolga zadeva. (…)

»HIBERNIA, če se iz slepe sobe vrneš v sedmerokotno, ki ima kot vse druge črko A od Apocalypsis. Zato so tam dela avtorjev iz skrajne Thule in tudi gramatiki in retorji, ker so urejevalci menili, da mora biti gramatik skupaj s hibernijskimi gramatiki, četudi je iz Toulousa. Tudi to je kriterij. Vidiš, da že nekaj razumeva?«

»Toda v sobah vzhodnega stolpa, od koder sva vstopila, sva prebrala FONS... Kaj to pomeni?«

»Dobro preberi načrt, beri naprej črke prostorov, ki sledijo po vrsti, kakor vstopaš vanje.«

»FONS ADAEU...«

»Ne, FONS ADAE, U je druga vzhodna slepa soba, spominjam se je, morda se vključuje v kako drugo zaporedje. In kaj sva našla v Fons Adae, se pravi v zemeljskem paradižu (spomni se, da je tam soba z oltarjem, ki gleda proti vzhodu)?«

»Veliko Biblij in komentarjev k Bibliji, same knjige svetih spisov.«

»Vidiš tedaj, božja beseda ustreza zemeljskemu paradižu, ki leži, kot vsi pravijo, daleč proti vzhodu. Tukaj, na zahodu, pa Hibernia.«

»Torej ureditev knjižnice posnema zemljevid vesoljnega sveta?«

18

»To je verjetno. In knjige so urejene po deželah, od koder prihajajo, ali po krajih, kjer so se rodili njihovi pisci, ali po krajih, kjer bi se morali roditi. Bibliotekarji so si dejali, da se je Vergilij gramatik po pomoti rodil v Toulusu, saj bi se bil moral roditi na zahodnih otokih. Napake narave so spravili v red.«

Šla sva naprej po svoji poti skoz vrsto sob, kjer so bile zložene druga poleg druge prekrasne Apokalipse, in ena od teh je bila soba, kjer sem imel privide. Od daleč sva celo tudi tokrat zagledala svetilko, Viljem si je zamašil nos, stekel tja in jo ugasil, tako da je pljunil na pepel. In za vsak primer sva naglo prečkala tisto sobo, a sem se vseeno spomnil, da sem tam videl prelepo barvasto Apokalipso, kjer sta bila upodobljena mulier amicta sole in zmaj. Pogledala sva si zaporedje teh sob na mojem načrtu, začenši od zadnje, v katero sva vstopila in ki je imela rdečo inicialko Y. Branje od zadaj naprej je dalo besedo YSPANIA, vendar je bil zadnji A isti, na katerega se je končevala HIBERNIA. Znak, je dejal Viljem, da so tudi take sobe, kjer so zbrana dela različne narave.

Kakorkoli, predel, imenovan YSPANIA, je bil poln kodeksov Apokalipse, ki so bili vsi izredno lepo izdelani in ki jih je Viljem prepoznal kot dela španskih mojstrov. Videla sva, da ima knjižnica bržkone največjo zbirko prepisov apostolove knjige, kar jih obstaja v krščanskem svetu, in velikansko količino komentarjev k njej. Nekaj ogromnih zvezkov je vsebovalo komentar k Apokalipsi izpod peresa Beata iz Liebane in besedilo je bilo več ali manj vselej isto, toda v podobah sva našla prav fantastično mnoštvo različic in Viljem je prepoznal poteze nekaterih, ki jih je cenil kot najboljše iluminatorje asturijskega kraljestva, Magija, Facunda in druge. Ogledujoč knjige in opažajoč to in ono sva prišla v južni stolp, mimo katerega sva že šla oni večer. Soba S YSPANIE - bila je brez oken - je vodila v sobo E in naprej naokrog v pet sob stolpa, vse do zadnje, ki ni imela drugih izhodov in je bila označena z rdečim L. Brala sva črke v nasprotni smeri in prebrala LEONES.

Leones, jug, na najinem zemljevidu sva v Afriki, hic sunt leones. In to pojasni, zakaj je tu toliko del nevernih pisateljev.«

»ln tu jih je še nekaj,« sem dejal, brskajoč po omarah. »Avicenna, Canon, pa ta prelepi kodeks v pisavi, ki je ne poznam ...«

»Po okraskih sodeč bi moral biti koran, vendar na žalost ne znam arabsko.«

»Koran, biblija nevernikov, sprevržena knjiga ...«

»Knjiga, ki vsebuje drugačno modrost, kot je naša. Vendar razumeš, zakaj so jo postavili sem, kjer so levi, pošasti. Zato sva tu našla tµdi tisto knjigo o pošastih, kjer si videl samoroga. Ta predel, imenovan LEONES, vsebuje knjige, ki so bile za graditelje knjige laži. Kaj je tam doli?«

»Te so v latinščini, vendar prevedene iz arabščine. Ayyub al Ruhawi, traktat o pasji steklini. In tole je knjiga zakladov. In tole je Alhazenova De aspectibus...«

»Vidiš, med pošasti in laži so postavili tudi znanstvena dela, iz katerih bi se kristjani lahko veliko naučili. Tako so pač mislili v časih, ko je bila knjižnica zgrajena ...« (…)

Prehodila sva še druge dvorane in si vsa odkritja zapisala v načrt. Videla sva sobe, v katerih so bili samo spisi iz matematike in astronomije, druge, kjer so bila dela v docela neznanih pisavah, morda iz Indije. Bila sva v dveh prepletenih zaporedjih, imenovanih IUDAEA in AEGYPTUS. Skratka, da ne dolgočasim bralca s kroniko najinega razvozlavanja labirinta – ko sva kasneje načrt dokončno uredila, sva sprevidela, da je bila knjižnica zares zgrajena in urejena po vzgledu

19

kroga zemlje: na severu ANGLIA in GERMANI, te sobe so se vzdolž zahodnega zidu vezale na druge, GALLIA, na skrajnem zahodu je mejila na to HIBERNIA, proti južni steni ROMA (paradiž latinskih klasikov!) in YSPANIA. Za njimi so bile na jugu LEONES, AEGYPTUS, ki se je proti vzhodu nadaljeval v IUDAEA in FONS ADAE, med vzhodom in severom, vzdolž stene, ACAIA, dobra sinekdoha, kot se je izrazil Viljem, za Grčijo, in zares je bilo v tistih štirih sobah veliko bogastvo pesnikov in filozofov poganske antike. Način branja je bil čuden, včasih je bilo treba brati v eni sami smeri, včasih je bilo treba iti nazaj, včasih v krogu, dostikrat je, kot sem dejal, ista črka pripadala dvema besedama (in v takšnih primerih je bila v sobi ena omara namenjena spisom ene, druga pa spisom druge vsebine). Očitno v razvrstitvi ni bilo iskati zlatega pravila. Šlo je bolj za mnemotehnični pripomoček, ki naj omogoči bibliotekarju, da najde določeno delo. Reči, da je določena knjiga v quarta Acaiae, bi pomenilo, da jo je treba iskati v četrti sobi, začenši od tiste, ki je bila označena z začetnim A, kar pa zadeva iskanje sobe, je bibliotekar pač moral znati na pamet ravno ali vijugasto pot, ki ga bo pripeljala do nje. ACAIA so bile na primer štiri sobe, razvrščene v obliki kvadrata, kar pomeni, da je bila prva črka obenem zadnja, kot sva sicer tudi midva kmalu ugotovila. Tako kot sva naglo dojela način, kako so postavljene pregrade. Če bi na primer vstopil od vzhoda, ne bi nobena od sob ACAIA vodila v naslednje: labirint se je na tistem mestu končeval in kdor bi hotel priti v severni stolp, bi moral skoz ostale tri. Seveda pa so bibliotekarji, ki so vstopali skozi FONS, dobro vedeli, da je treba, če hočeš priti, denimo, v ANGLIA, prečkati AEGYPTUS, YSPANIA, GALLIA in GERMANI.

S temi in drugimi lepimi odkritji se je končalo najino plodno raziskovanje knjižnice.

(Eco 1984: 335, 338-340, 345-347)

20

2

KNJIGE V PRIMEŽU

PARODIJE, SATIRE IN KRITIKE

SLIKA 6

21

François RABELAIS

PANTAGRUEL

Comment Pantagruel vint à Paris, et des beaux livres de la librairie de Sainct Victor

(…) Et après quelque espace de temps qu’il y eut demouré, et fort bien estudié en tous les sept ars liberaulx, il disoit que c’estoit une bonne ville pour vivre, mais non pour mourir, car les guenaulx de Sainct Innocent se chauffoyent le cul des ossemens des mors. Et trouva la librairie de Sainct Victor fort magnificque, mesmement d'aulcuns livres qu'il y trouva, desquelz s'ensuit le repertoyre, et primo :

Bigua salutis. Bragueta juris. Pantofla decretorum. Malogranatum vitiorum. Le Peloton de théologie. Le Vistempenard des Prescheurs, composé par Turelupin. Le Couillebarine des Preux. Les Hanebanes des evesques. Marmotretus, De Baboinis et Cingis, cum commento Dorbellis. Decretum Universitatis Parisiensis super gorgiasitate muliercularum ad placitum. L'apparition de saincte Geltrude à une nonnain de Poissy estant en mal d'enfant. Ars honeste petandi in societate, per M. Ortuinum. Le Moustardier de Penitence. Les Houseaulx, alias les Bottes de Patience. (…) Marforii Bacalarii cubantis Rome, De pelendis mascarendisque Cardinalium mulis. Apologie d'icelluy, contre ceulx qui disent que la Mule du Pape ne mange qu'à ses heures. Pronostication que incipit, Silvi Triquebille, balata per M. n. Songecrusyon. Boudarini episcopi, De emulgentiarum profectibus enneades novem, cum privilegio papali ad triennium, et postea non. Le Chiabrena des pucelles. Le Cul pelé des vefves. La Cocqueluche des moines. Les Brimborions des Padres Célestins. Le Barrage de manducité. Le Clacquedent des marroufles. La Ratouère des théologiens. L'Ambouchouoir des maistres en ars. Les Marmitons de Olcam à simple tonsure. Magistri n. Fripesaulcetis, De grabellationibus horrarum canonicarum, lib. quadraginta. Cullebutatorium confratriarum, incerto autore. La Cabourne des briffaulx. Le Faguenat des Espaignolz, supercoquelicanticqué par Frai Inigo. La Barbotine des Marmiteux.

22

Poiltronismus rerum Italicarum, autore magistro Bruslefer. R. Lullius, De batisfolagiis principium. Callibistratorium caffardie, actore M. Jacobo Hocstratem, hereticometra. Chaultcouillon, De magistro nostrandorum magistro nostratorumque beuvetis, lib. octo gualantissimi. Les Petarrades des bullistes, copistes, scripteurs, abbreviateurs, référendaires et dataires, compillées par Regis. Almanach perpetuel pour les gouteux et verollez. Maneries ramonandi fournellos, per M. Eccium. Le Poulermart des marchans. Les Aisez de Vie monachale. La Gualimaffrée des bigotz. L'Histoire des farfadetz. La Belistrandie des millesouldiers. Les Happelourdes des officiaux. La Bauduffe des thesauriers. Badinatorium Sophistarum. Antipericatametanaparbeugedamphicribrationes merdicantium. Le Limasson des rimasseurs. Le Boutavent des alchymistes. La Nicquenocque des questeurs, cababezacée par frère Serratis. Les Entraves de religion. La Racquette des brimbaleurs. L'Acodouoir de vieillesse. La Muselière de noblesse. La Patenostre du cinge. Les grezillons de devotion. La Marmite des quatre temps. Le Mortier de vie politicque. Le Mouschet des hermites. La Barbute des penitenciers. Le Tric trac des frères Frapars. Lourdaudus, De vita et honestate braguardorum. Lyripipii Sorbonici moralisationes, per M. Lupoldum. Les Brimbelettes des voyageurs. Les Potingues des evesques potatifz. Tarraballationes doctorum Coloniensium adversus Reuchlin. Les Cymbales des dames. La Martingalle des fianteurs. Virevoustatorum Nacquettorum, per F. Pedebilletis. Les Bobelins de franc couraige. La Mommerie des rebatz et lutins. Gerson, De Auferibilitate pape ab Ecclesia. La Ramasse des nommez et graduez. Jo. Dytebrodii, De terribiliditate excommunicationum libellus acephalos. Ingeniositas invocandi diabolos et diabolas, per M. Guinguolfum. Le Hoschepot des perpetuons.

23

La Morisque des hereticques. Les Henilles de Gaïetan. Moillegroin, doctoris cherubici, De origine patepelutarum et torticollorum ritibus, lib. septem. Soixante et neuf breviaires de haulte gresse. Le Godemarre des cinq Ordres des Mendians. La Pelletiere des tyrelupins, extraicte de la bote fauve incornifistibulée en la Somme angelicque. Le Ravasseur des cas de conscience. La Bedondaine des Presidens. Le Vietdazouer des abbés. Sutoris, adversus quemdam, qui vocaverat eum fripponatorem, et quod fripponatores non sunt damnati ab Ecclesia. Cacatorium medicorum. Le Rammonneur d'astrologie. Campi clysteriorum, per S. C. Le Tyrepet des apothecaires. Le Baisecul de chirurgie. Justinianus, De cagotis tollendis. Antidotarium animae. Merlinus Coccaius, De patria diabolorum. Desquelz aulcuns sont jà imprimés, et les aultres l'on imprime maintenant en ceste noble ville de Tübinge.

(Rabelais 1946: 32-33, 35-38)

PANTAGRUEL Kako je prišel Pantagruel v Pariz, in o sijajnih knjigah v knjižnici svetega Viktorja (…) Čez čas, ki ga je prebil v mestu in ob študiju vseh sedmih svobodnih umetnosti, je lahko rekel, da se imenitno živi v tem mestu, umira pa ne, ker si berači na britofu svetega Inocencija rit grejejo s kostmi umrlih. In knjižnica svetega Viktorja se mu je zdela kajpak sijajna, in posebno še nekatere knjige, ki jih je v njej našel, tu je njih seznam, in primo: Bigua salutis. (Ciza zveličanja) Bragueta juris. (Tapravo v bavtari) Pantofla decretorum. (Copat dekretalov) Malogranatum vitiorum. (Granatno jabolko pregreh) Klobko bogoslovja Šibača pridigarjev, ki jo je Trapè zložil Velemodnjak junaških vitezov Škofovski zobnik Marmotretus, De Baboinis et Cingis, cum commento d'Orbellis. (Marmotret: O pavijanih in opicah, z Orbeauxovim komentarjem)

24

Decretum Universitatis Parisiensis super gorgiasitate Muliercularum ad placitum. (Odlok pariške univerze glede gizde ugodniških žensk) Kako se je prikazala sveta Gertruda poissyjski nuni na porodu Ars honeste petandi in societate magistra Ortvina. (Umetnost uglajenega prdenja v družbi) Obiravček pokorniški Podveze alias Škornji potrpljenja (…) Marforii bacalarii cubantis Rome, de pelendis mascarendisque Cardinalium mulis. (Marforio, bakalaver, v Rimu nastanjen: O štrigljanju in kobaljenju kardinalskih mul) Obramba istega: Zoper tiste, ki trdijo, da jé papeževa mula samo ob svojem času Pronostication que incipit, Silvi Triquebille balata per M. N. Songecrusyon. (Prerokba, ki se na »Čekurc Gregor« začne, od magistra našega Songecreuxa, Sanje Marnje, na svetlo dana) Boudarini episcopi, De emulgentiarum profectibus enneades novem, cum privilegio papali ad triennium, et postea non. (Škofa Klobasača devetdnevno devetkanje: O koristnosti dopustkov, s papeškim privoljenjem za tri leta, pa nič več) Deviške besne gliste Vdov pobrita rit Meniška gugla Mevljanje očetov celestinov Biriška palica bratov beračev Stradež rabutarjev Oslovski most bogoslovcev Razustnost magistrov umetnosti Ockhamovi piskroperi z navadno tonzuro Magistri N. Fripesaulcetis, De grabellationibus horarum canonicarum, lib. quadraginta. (Magistra našega Skledoliza: O picajzlanju kanonskih ur, v štiridesetih knjigah) Cullebutaforium confratriarum, incerto authore. (Prekucuške bratovščine, neznanega avtorja) Sod brez dna redovnikov Netéka Smrdokavrstvo Špancev, kar se da prepoveličevano, avtorja fra Iniga Kuharskih vajencev smrt za gliste Poiltronismus rerum Italicarum, autore magistro Bruslefer. (Pišmeuhovstvo v laških zadevah, avtorja magistra Brulifera) R. Lullius, De batisfolagiis Principium. (O načelu frečkanja) Callibistratorium caffardiae, actore M. Jacoba Hochstratem hereticometra. (Pizdarij svetohlimbe, magistra Jakoba Hochstratena, izvedenca za heretikomerstvo) Chaultcouillonis, de Magistro nostrandorum Magistro nostratorumque beuvetis, lib. octo galantissimi. (Jarkikurc: O popivkah magistronaševalcev in magistronaševancev, osem velešegavih knjig) Poprdevica bulistov, kopistov, skriptorjev, abreviatorjev, referentov in datárjev, Regis vkup del Večni almanah za udničarje in francozne Maneries ramonandi fournellos, per M. Eccium. (Kako omesti dimnik, mojstra Ecka) Motvozec trgovcev Lagod samostanskega življenja Pobožnjakarska mineštra iz vsakršnih pomij Zgodba o Škratih Beračija polnoritih Limanice cerkvenih sodnikov Zakladnikovo pazderje

25

Badinatorium Sophistarum. (Burkarij sofistov) Antipericatametanaparbeugedamphicribrationes merdicantium. (Kikodačevanje podrepnih muh) Limanice rimanice Horuk alkimistov Hokuspokus redovnikov prosjakov, v jerbas ino cekar zbasal brat Grabežnik Verske spone Kembelj cimbelikantov Naslonjalo Starosti Nagobčnik gospostva Opičji očenaš Verige Vdanosti Gladni štirje letni časi Možnar političnega življenja Muhač puščavnikov Spovednikova kapuca za zadržane grehe Mišmaš bratov razuzdancev Lourdaudus, De vita et honestate Braguardorum. (Zagovedanus: O življenju in imenitnosti gizdavcev) Lyripipii Sorbonici Moralisationes, per M. Lupoldum. (O morali sorbonskega liripipijona, teološke kapuce, magistra Lupolda) Popotne drobtinice Eksanje pravoslavnih eksarhov Tarraballationes doctorum Coloniensium adversus Reuchlin. (Kravaliranje kölnskih profesorjev kontra Reuchlinu) . Damske cimbale Seratorske hlače drekače Virevoustatorum Nacquettorum, per F. Pedebilletis. (O vrtavkarstvu deklin za vse, brata Brgleza) Čižme korajže Maškarada škratov in strašil Gerson, De Auferibilitate Pape ab Ecclesia. (Zakaj ima Cerkev pravico papeža odstaviti) Gromosanke kandidatov in licenciatov Jo. Dytebrodii, De terribilitate excomunicationum libellus acephalos. (Joanes Špehomalh: Akefalna knjiga o grozotah izobčenja) lngeniositas invocandi Diabolos et Diabolas, per M. Guingolfum. (O veščinah klicanja hudičev in hudičevk, magistra Gingolfa) Mineštra navekevekovskih mlinčkov Ognjena mavreska krivovercev Kajetanove bergle Moillegroin, doctoris cherubici, De origine patepelutarum et torticollorum ritibus, lib. septem. (Mokrilec, doktor keruvinski: O izvoru kropilniških krastač in šegah vijeglavk, v sedmih knjigah) Devetinšestdeset žarkih brevirjev Zlata maša vseh petih redov prosjakov Plašč pokritih riht, s Škornja sezut in strpan v Angelsko sumo (angelski zbornik-angelski sen) Tuhtavček o vprašanjih vesti Predsednikov sod Bogoslovski kurčevnik

26

Sutoris adversus quemdam qui vocaverat eum Fripponatorem, et quod Fripponatores non sunt damnati ab Ecclesia. (Peter Krojač: Zoper onega, ki je bil avtorja za falota oklical, in v dokaz, da falotov Cerkev ne preganja) Cacatorium medicorum. (Kakatorij zdravnikov) Dimnikar zvezdoznanstva Campi clysteriorum per § C. (O področjih klistiranja, v sto paragrafih oziroma avtorja S. C.) Apotekarski prdomam Kirurški ritoliz Justinianus, De cagotis tollendis. (Justinijan: O ukinitvi licemercev) Antidotarium animae. (Dušni imunizator) Merlinus Coccaius, De patria diabolorum. (O domovini hudičev) In jih je od teh nekaj že natisnjenih, ostale pa ravnokar tiskajo v tem žlahtnem tübinškem mestu. (Rabelais 1981: 292-293, 296-300)

Miguel de CERVANTES SAAVEDRA

DON QUIJOTE DE LA MANCHA

Del donoso y grande escrutinio que el cura y el barbero hicieron en la librería de nuestro ingenioso hidalgo

El cual aún todavía dormía. Pidió las llaves a la sobrina del aposento donde estaban los libros autores del daño, y ella se las dio de muy buena gana. Entraron dentro todos, y el ama con ellos, y hallaron más de cien cuerpos de libros grandes muy bien encuadernados, y otros pequeños; y así como el ama los vio, volvióse a salir del aposento con gran priesa, y tornó luego con una escudilla de agua bendita y un hisopo, y dijo:

- Tome vuestra merced, señor licenciado; rocíe este aposento, no esté aquí algún encantador de los muchos que tienen estos libros, y nos encanten en pena de la que les queremos dar echándolos del mundo.

Causó risa al licenciado la simplicidad del ama, y mandó al barbero que le fuese dando de aquellos libros uno a uno, para ver de qué trataban, pues podía ser hallar algunos que no mereciesen castigo de fuego.

– No - dijo la sobrina -, no hay para qué perdonar a ninguno, porque todos han sido los dañadores, mejor será arrojallos por las ventanas al patio, y hacer un rimero de ellos, y pegarles fuego, y si no, llevarlos al corral, y allí se hará la hoguera, y no ofenderá el humo.

Lo mismo dijo el ama: tal era la gana que las dos tenían de la muerte de aquellos inocentes; mas el cura no vino en ello sin primero leer siquiera los títulos. Y el primero que maese Nicolás le dio en las manos, fue Los cuatro de Amadís de Gaula, y dijo el cura:

- Parece cosa de misterio ésta, porque, según he oído decir, este libro fue el primero de caballerías que se imprimió en España, y todos los demás han tomado principio y origen de

27

éste; y así me parece que como a dogmatizador de una secta tan mala, le debemos sin excusa alguna condenar al fuego.

- No, señor - dijo el barbero -, que también he oído decir que es el mejor de todos los libros que de este género se han compuesto, y así, como a único en su arte, se debe perdonar.

- Así es verdad - dijo el cura -, y por esa razón se le otorga la vida por ahora. Veamos esotro que está junto a él.

– Es - dijo el barbero - Las sergas de Esplandián, hijo legítimo de Amadís de Gaula.

- Pues es verdad - dijo el cura - que no le ha de valer al hijo la bondad del padre. Tomad, señora ama, abrid esa ventana y echadle al corral, y dé principio al montón de la hoguera que se ha de hacer.

Hízolo así el ama con mucho contento, y el bueno de Esplandián fue volando al corral, esperando con toda paciencia el fuego que le amenazaba.

– Adelante - dijo el cura.

- Este que viene - dijo el barbero - es Amadís de Grecia, y aun todos los de este lado, a lo que creo, son del mismo linaje de Amadís.

- Pues vayan todos al corral - dijo el cura -, que a trueco de quemar a la reina Pintiquiniestra, y al pastor Darinel, y a sus églogas, y a las endiabladas y revueltas razones de su autor, quemara con ellos al padre que me engendró, si anduviera en figura de caballero andante.

- De ese parecer soy yo - dijo el barbero.

- Y aun yo - añadió la sobrina.

- Pues así es - dijo el ama -, vengan, y al corral con ellos.

Diéronselos, que eran muchos, y ella ahorró la escalera, y dio con ellos por la ventana abajo.

- ¿Quién es ese tonel? - dijo el cura.

- Éste es - respondió el barbero - Don Olicante de Laura.

- El autor de ese libro - dijo el cura - fue el mismo que compuso a Jardín de Flores, y en verdad que no sepa determinar cuál de los dos libros es más verdadero, o por decir mejor, menos mentiroso; sólo sé decir que éste irá al corral por disparatado y arrogante.

- Este que se sigue es Florismarte de Hircania - dijo el barbero.

- ¿Ahí está el señor Florismarte? - replicó el cura -. Pues a fe que ha de parar presto en el corral a pesar de su extraño nacimiento y soñadas aventuras, que no da lugar a otra cosa la dureza y sequedad de su estilo. Al corral con él, y con ese otro, señora ama.

- Que me place, señor mío - respondió ella; y con mucha alegría ejecutaba lo que le era mandado.

- Éste es El caballero Platir - dijo el barbero.

- Antiguo libro es ése - dijo el cura -, y no hallo en él cosa que merezca venia. Acompañe a los demás sin réplica.

28

Y así fue hecho. Abrióse otro libro, y vieron que tenía por título El caballero de la Cruz.

- Por nombre tan santo como este libro tiene, se podía perdonar su ignorancia; mas también se suele decir »tras la cruz está el diablo«. Vaya al fuego.

Tomando el barbero otro libro, dijo: - Éste es Espejo de Caballerías.

- Ya conozco a su merced - dijo el cura -. Ahí anda el señor Reinaldos del Montalban con sus amigos y compañeros, más ladrones que Caco, y los Doce Pares con el verdadero historiador Turpín; y en verdad que estoy por condenarlos no más que a destierro perpetuo, siquiera porque tienen parte de la invención del famoso Mateo Boyardo, de donde también tejió su tela el cristiano poeta Ludovico Ariosto; al cual, si aquí le hallo, y que habla en otra lengua que la suya, no le guardaré respeto alguno, pero, si habla en su idioma, le pondré sobre mi cabeza.

- Pues yo le tengo en italiano - dijo el barbero -, mas no le entiendo.

- Ni aun fuera bien que vos le entendiérades - respondió el cura -; y aquí le perdonáramos al señor capitán, que no le hubiera traído a España y hecho castellano, que le quitó mucho de su natural valor, y lo mismo harán todos aquellos que los libros de verso quisieren volver en otra lengua, que, por mucho cuidado que pongan y habilidad que muestren, jamás llegarán al punto que ellos tienen en su primer nacimiento. Digo, en efecto, que este libro y todos los que se hallaren, que tratan de estas cosas de Francia se echen y depositen en un pozo seco, hasta que con más acuerdo se vea lo que se ha de hacer de ellos, exceptuando a un Bernardo del Carpio, que anda por ahí, y a otro llamado Roncesvalles, que éstos, en llegando a mis manos, han de estar en las del ama, y de ellas en las del fuego, sin remisión alguna.

Todo lo confirmó el barbero, y lo tuvo por bien y por cosa muy acertada, por entender que era el cura tan buen cristiano y tan amigo de la verdad, que no diría otra cosa por todas las del mundo. Y abriendo otro libro, vio que era Palmerín de Oliva, y junto a él estaba otro que se llamaba Palmerín de Inglaterra, lo cual, visto por el licenciado, dijo:

- Esa oliva se haga luego rajas y se queme, que aun no queden de ella las cenizas, y esa palma de Inglaterra se guarde y se conserve como cosa única, y se haga para ello otra caja como la que halló Alejandro en los despojos de Darío, que la diputó para guardar en ella las obras del poeta Homero. Este libro, señor compadre, tiene autoridad por dos cosas: la una, porque él por sí es muy bueno; y la otra, porque es fama que le compuso un discreto rey de Portugal. Todas las aventuras del castillo de Miraguarda son bonísimas y de grande artificio; las razones, cortesanas y claras, que guardan y miran el decoro del que habla, con mucha propiedad y entendimiento. Digo, pues, salvo vuestro buen parecer, señor maese Nicolás, que éste y Amadís de Gaula queden libres del fuego, y todos los demás, sin hacer más cala y cata, perezcan.

- No, señor compadre - replicó el barbero -, que este que aquí tengo es el afamado Don Belianís.

- Pues ése - replicó el cura -, con la segunda, tercera y cuarta parte, tienen necesidad de un poco de ruibarbo para purgar la demasiada cólera suya, y es menester quitarles todo aquello del castillo de la Fama, y otras impertinencias de más importancia, para lo cual se les da término ultramarino, y como se enmendaren, así se usará con ellos de misericordia o de justicia; y en tanto tenedlos vos, compadre, en vuestra casa; mas no lo dejéis leer a ninguno.

- Que me place - respondió el barbero.

29

Y, sin querer cansarse más en leer libros de caballerías, mandó al ama que tomase todos los grandes, y diese con ellos en el corral. No se dijo a tonta ni a sorda, sino a quien tenía más gana de quemallos que de echar una tela, por grande y delgada que fuera; y asiendo casi ocho de una vez, los arrojó por la ventana. Por tomar muchos juntos, se le cayó uno a los pies del barbero, que le tomó gana de ver de quién era, y vio que decía Historia del famoso caballero Tirante el Blanco.

- ¡Válame Dios - dijo el cura, dando una gran voz -, que aquí está Tirante el Blanco! Dádmele acá, compadre, que hago cuenta que he hallado en él un tesoro de contento y una mina de pasatiempos. Aquí está don Quirieleisón de Montalbán, valeroso caballero, y su hermano Tomás de Montalbán, y el caballero Fonseca, con la batalla que el valiente de Tirante hizo con el alano, y las agudezas de la doncella Placerdemivida, con los amores y embustes de la viuda Reposada, y la señora Emperatriz, enamorada de Hipólito, su escudero. Dígoos verdad, señor compadre, que por su estilo es éste el mejor libro del mundo: aquí comen los caballeros, y duermen y mueren en sus camas, y hacen testamento antes de su muerte, con estas cosas de que todos los demás libros de este género carecen. Con todo eso, os digo que merecía el que lo compuso, pues no hizo tantas necedades de industria, que le echaran a galeras por todos los días de su vida. Llevadle a casa y leedle, y veréis que es verdad cuanto de él os he dicho.

- Así será - respondió el barbero -, pero ¿qué haremos de estos pequeños libros que quedan?

- Éstos - dijo el cura - no deben de ser de caballerías, sino de poesía.

Y abriendo uno, vio que era La Diana de Jorge de Montemayor, y dijo, creyendo que todos los demás eran del mismo género:

- Éstos no merecen ser quemados, como los demás, porque no hacen ni harán el daño que los de caballerías han hecho, que son libros de entretenimiento, sin perjuicio de tercero.

- ¡Ay, señor! - dijo la sobrina -, bien los puede vuestra merced mandar quemar como a los demás, porque no sería mucho que habiendo sanado mi señor tío de la enfermedad caballeresca, leyendo éstos se le antojase de hacerse pastor, y andarse por los bosques y prados cantando y tañendo, y lo que sería peor, hacerse poeta que según dicen es enfermedad incurable y pegadiza.

- Verdad dice esta doncella - dijo el cura -, y será bien, quitarle a nuestro amigo este tropiezo y ocasión de delante. Y pues comenzamos por La Diana de Montemayor, soy de parecer que no se queme, sino que se le quite todo aquello que trata de la sabia Felicia y de la agua encantada, y casi todos los versos mayores, y quédesele enhorabuena la prosa, y la honra de ser primero en semejantes libros.

- Este que se sigue - dijo el barbero - es La Diana llamada segunda del Salmantino; y éste otro, que tiene el mismo nombre, cuyo autor es Gil Polo.

- Pues la del Salmantino - respondió el cura - acompañe y acreciente el número de los condenados al corral, y la de Gil Polo se guarde como si fuera del mismo Apolo; y pase adelante, señor compadre, y démonos priesa, que se va haciendo tarde.

- Este libro es - dijo el barbero abriendo otro - Los diez libros de Fortuna de amor, compuesto por Antonio de Lofraso, poeta sardo.

- Por las órdenes que recibí - dijo el cura - que desde que Apolo fue Apolo, y las musas musas, y los poetas poetas, tan gracioso ni tan disparatado libro como ése no se ha compuesto, y que,

30

por su camino, es el mejor y el más único de cuantos de este género han salido a la luz del mundo, y el que no le ha leído puede hacer cuenta que no ha leído jamás cosa de gusto. Dádmele acá, compadre, que precio más de haberle hallado, que si me dieran una sotana de raja de Florencia.

Púsole aparte con grandísimo gusto, y el Barbero prosiguió diciendo: - Estos que siguen son el Pastor de Iberia, Ninfas de Henares y Desengaños de celos.

- Pues no hay más que hacer - dijo el cura -, sino entregarlos al brazo seglar del ama; y no se me pregunte el porqué, que sería nunca acabar.

- Este que viene es El Pastor de Filida.

- No es ése pastor - dijo el cura -, sino muy discreto cortesano: guárdese como joya preciosa.

- Este grande que aquí viene se intitula - dijo el barbero - Tesoro de varias poesías.

- Como ellas no fueran tantas - dijo el cura -, fueran más estimadas: menester es que este libro se escarde y limpie de algunas bajezas que entre sus grandezas tiene; guárdese, porque su autor es amigo mío, y por respeto de otras más heroicas y levantadas obras que ha escrito.

- Éste es - siguió el barbero - el Cancionero de López Maldonado.

- También el autor de ese libro - replicó el cura - es grande amigo mío, y sus versos en su boca admiran a quien los oye, y tal es la suavidad de la voz con que los canta, que encanta. Algo largo es en las églogas, pero nunca lo bueno fue mucho; guárdese con los escogidos. Pero ¿qué libro es ese que está junto a él?

- La Galatea de Miguel de Cervantes - dijo el barbero.

- Muchos años ha que es grande amigo mío ese Cervantes, y sé que es más versado en desdichas que en versos. Su libro tiene algo de buena invención; propone algo y no concluye nada; es menester esperar la segunda parte que promete; quizá con la enmienda alcanzará del todo la misericordia que ahora se le niega; y entre tanto que esto se ve, tenedle recluso en vuestra posada, señor compadre.

- Que me place - respondió el barbero -. Y aquí vienen tres todos juntos: La Araucana de don Alonso de Ercilla; La Austríada de don Juan Rufo, jurado de Córdoba y El Montserrat de Cristóbal de Virues, poeta valenciano.

- Todos estos tres libros - dijo el cura - son los mejores que en verso heroico, en lengua castellana están escritos, y pueden competir con los más famosos de Italia; guárdense como las más ricas prendas de poesía que tiene España.

Cansóse el cura de ver más libros, y así a carga cerrada, quiso que todos los demás se quemasen; pero ya tenía abierto uno el barbero, que se llamaba Las lágrimas de Angélica.

- Lloráralas yo - dijo el cura en oyendo el nombre - si tal libro hubiera mandado quemar, porque su autor fue uno de los famosos poetas del mundo, no sólo de España, y fue felicísimo en la traducción de algunas fábulas de Ovidio.

(Cervantes 2004: 60-69)

31

SLIKA 7

32

VELEUMNI PLEMIČ DON KIHOT IZ MANČE

Kako šegavo in temeljito sta župnik in brivec prerešetala knjižnico našega veleumnega plemiča

Don Kihot je še vedno spal. Župnik je poprosil nečakinjo za ključe od sobe, kjer so bile knjige, vzrok vsega tega hudega; silno rade volje mu jih je dala. Vsi trije in še gospodinja povrh so stopili v sobo in našli več kot sto zvezkov zajetnih, zelo lepo vezanih knjig in še nekaj manjših. Brž ko jih je gospodinja zagledala, je odburila iz sobe in se precej vrnila s torilcem blagoslovljene vode in kropilom. Dejala je:

»Nate, prečastiti gospod župnik, in poškropite to sobo, da ne ostane tu kak čarovnik od mnogih, ki so v teh knjigah, in nas ne ureče zavoljo muke, ki mu jo hočemo prizadeti s tem, ko jih preganjamo s sveta.«

Gospodinjina preproščina je spravila župnika v smeh in ukazal je brivcu, naj mu podaja knjigo za knjigo, da bo videl, o čem pišejo, saj bi namreč utegnila naleteti na take, ki ne bi zaslužile grmade za kazen.

»Bog ne daj,« je rekla nečakinja, »nobeni ni treba prizanesti, ker so bile vse samo v škodo; bolje bo, če jih skozi okno pomečemo na borjač, jih tam zložimo na kup in zažgemo, ali pa če jih odnesemo na kurje dvorišče in tam naredimo grmado, vsaj dim ne bo motil nikogar.«

Tudi gospodinja je menila isto, tako neznansko sta si obe želeli smrt teh nedolžnih. Župnik pa ni popustil, temveč je prej prebral vsaj naslove.

In prvo delo, ki mu ga je mojster Miklavž dal v roke, so bile štiri knjige Amadisa Galskega.

»Videti je kot čudež,« je dejal župnik, »Saj je bila, kot sem slišal praviti, to prva knjiga o viteštvih, ki so jo natisnili na Španskem, in da imajo v njej začetek in izvor vse druge. Kot utemeljiteljico in razširjevalko tako pogubne krive vere jo moramo po mojem brez prizanašanja obsoditi na grmado.«

»Nikakor, gospod,« je oporekal brivec, »saj sem prav tako slišal praviti, da je najboljša od vseh knjig v tej zvrsti; ker je torej tako edinstveno umetelna, ji moramo oprostiti.«

»Prav imate,« je dejal župnik, »in zavoljo tega jo za sedaj še pustimo pri življenju. Pa poglejmo tisto zraven nje.«

»To pa so,« je dejal brivec, »Junaška dela Esplandiana, zakonitega sina Amadisa Galskega.«

»Kar naravnost povem, da očetova dobrota sinu ne bo prav nič pomagala, zares ne,« je dejal župnik. »Nate, spoštovana gospodinja; odprite tole okno in jo vrzite na dvorišče; naj bo prva na kupu grmade, ki jo bo treba narediti.«

Gospodinja je to od sile rada storila in dobri Esplandian je že letel na dvorišče, kjer je čisto vdano čakal ognja, ki mu je grozil.

»Nadaljujmo,« je dejal župnik.

»Zdajle prihaja na vrsto,« je dejal brivec, »Amadis Grški, pa še vse druge na tejle strani so, menim, iz istega Amadisovega rodu.«

33

»Kar na dvorišče z vsemi,« je ukazal župnik, »saj bi v zameno za to, da sežgem kraljico Pintikinestro in pastirja Darinela in njegove ekloge in od zlodeja zaklobuštrana umovanja pisca tega dela, sežgal očeta, ki me je spočel, če bi hodil okoli kot klativitez.«

»Soglašam,« je dejal brivec.

»Jaz tudi,« je pristavila nečakinja.

»Če je tako,« se je oglasila gospodinja, »kar sem z njimi in na dvorišče.«

Dali so jih ji in bilo jih je precej; da bi si prihranila stopnice, jih je zadegala kar skozi okno.

»Kaj pa je ta špeh?« je vprašal župnik.

»To,« je odvrnil brivec, »je Don Olivante de Laura.«

»Pisec te knjige,« je dejal župnik, »je prav tako zložil Cvetni vrt in, če naj po pravici povem, ne znam odločiti, katera od teh knjig je bolj resnična, ali bolje rečeno, manj lažniva; samo to lahko rečem, da bo ta šla na dvorišče, ker je tako bedasta in naduta.«

»Tu pa je Florismarte Hirkanski,« je dejal brivec.

»Kaj, gospod Florismarte?« je vprašal župnik. »No, na mojo vero, kar precej naj frči na dvorišče, ne glede na svoje nenavadno rojstvo in razvpite dogodivščine, saj drugega zaradi okornega in pustega sloga niti ne zasluži. Na dvorišče z njim, pa s tole tudi, spoštovana gospodinja.«

»Prav rada, moj gospod,« je odvrnila in z velikim veseljem opravila, kar so ji bili ukazali.

»To pa je Vitez Platir,« je povedal brivec.

»Staromodna knjiga je to,« je dejal župnik, »in v njej ne najdem ničesar, kar zasluži odpuščanje. Kar za drugimi naj gre brez oporekanja.«

In tako se je tudi zgodilo. Odprli so drugo knjigo in videli, da nosi naslov Vitez od križa.

»Spričo posvečenega naslova te knjige bi ji lahko odpustili njeno nevednost; ali prav tako se ponavadi govori: ,Za križem stoji hudobec.' Naj gre na ogenj.«

Brivec je vzel novo knjigo in dejal:

»To pa je Viteško ogledalo.«

»Vašo gnado pa že poznam,« je dejal župnik. »V tej knjigi šari gospod Reinald Montalbanski in njegovi prijatelji in tovariši, ki so večji tatje kot Kakus, in dvanajst perov in resnicoljubni zgodovinopisec Turpin. In prav zares se nagibam k temu, da bi jih obsodil le na večno izgnanstvo, čeprav samo zato, ker se deloma naslanjajo na domiselnost znamenitega Matea Boiarda, ki je iz njega stkal svojo tkanino tudi krščanski pesnik Ludovico Ariosto. Če naletim tu na le-tega in bo govoril v drugem jeziku, ne v svojem, mu ne bom izkazal nobenega spoštovanja; če pa bo govoril v svoji govorici, si ga bom položil na teme.«

»No, jaz ga imam v italijanščini, a ga ne razumem,« je dejal brivec.

»Saj tudi ne bi bilo dobro, ko bi ga razumeli,« je odvrnil župnik. »In prav lahko bi bili pogrešali, ko bi ga gospod Stotnik ne prinesel na Špansko in ga pokastilil, saj mu je odvzel mnogo pristne

34

veljave; enako se bo godilo vsem, ki bi hoteli v stihih napisane knjige prevesti v drug jezik; naj se še tako trudijo in naj pokažejo še tolikšno spretnost, nikoli ne bodo dosegli popolnosti, ki jo imajo te knjige ob svojem prvem rojstvu. Pravim torej, da to knjigo in vse, ki jih utegnemo še najti in ki obravnavajo te francoske dogodke, nesite in jih spravite v suh vodnjak, dokler ne bomo soglasno ugotovili, kaj naj z njimi ukrenemo; to pa ne velja za Bernarda Karpijskega, ki se klati tod okoli, in za knjigo z naslovom Roncesvalles. Če mi tedve prideta v roke, morata v gospodinjine roke, odtod pa neusmiljeno v ogenj.«

Brivec je vse potrdil, zanj je bilo vse prav in dognano, saj je vedel, da je župnik tako dober kristjan in iskren prijatelj resnice, da za nič na svetu ne bi lagal.

In ko je odprl drugo knjigo, je videl, da je Palmerin Oljski, zraven nje pa je bil Palmerin Angleški. Ko ju je licenciat ugledal, je dejal :

»Iz Oljke pri priči naredite trske in jo pokurite, da niti pepel ne bo ostal, to angleško palmo pa varujte in hranite kakor nekaj edinstvenega in naredite podobno skrinjico, kakršno je našel Aleksander med Darejevim plenom in ki jo je potem določil za to, da je v njej hranil dela pesnika Homerja. Ta knjiga, gospod boter, uživa ugled zavoljo dvojega: najprej zato, ker je sama na sebi dokaj dobra, nadalje pa zato, ker se o njej govori, da jo je spisal duhovit portugalski kralj. Vse dogodivščine na gradu Miraguarda so imenitne in napisane z veliko umetnijo; govorica nastopajočih je vljudna in jasna, pri tem pa nadvse skrbno in razumno prilagojena dostojanstvu tistega, ki govori. Pravim torej, razen če vi, gospod mojster Miklavž, ne mislite kako drugače, da naj ta knjiga in Amadis Galski ostaneta varni pred ognjem, vse druge pa naj brez nadaljnjega tehtanja in merjenja propadejo.«

»To pa ne, gospod župnik,« je ugovarjal brivec; »Saj je tale, ki jo imam v roki, po celem svetu znani Don Belianis.«

»No, ta,« je odvrnil župnik, »bi v drugem, tretjem in četrtem delu potreboval malo rabarbare, da bi ne bil več tako žolčen, izpustiti pa bi bilo treba tudi vse tisto o gradu Slave in druge še hujše neumnosti; za vse to pa se jim da kar najdaljši možni odlog, in če se bodo poboljšali, bodo deležni milosti in pravice, dotlej pa jih, boter, hranite pri vas doma, ampak brati jih ne dajte nikomur.«

»Prav z veseljem,« je odvrnil brivec.

In ne da bi se hotel še dalje utrujati z branjem viteških knjig, je ukazal gospodinji, naj pobere vse, kar jih je debelejših, in jih zmeče na dvorišče. Teh besed niso rekli neumni ali gluhi ženski, temveč taki, ki jo je bolj mikalo, da bi jih sežgala, kot pa to, da bi tkala platneni prt, naj bi bil še tako velik in tanek. Pograbila je malone osem knjig hkrati in jih zalučala skozi okno. Ker pa jih je pograbila preveč hkrati, je ena padla pred noge brivcu, ki ga je prijelo, da bi videl, kaj je, in prebral je naslov: Zgodovina o slovečem vitezu Tirantu Belem.

»Bog pomagaj !« je na ves glas zaklical župnik. »Da je tule Tirante Beli! Dajte mi ga sem, boter, saj menim, da sem v njem našel zaklad zadovoljstva in zlato jamo kratkočasja. V tej knjigi nastopajo srčni vitez don Kirieleison Montalbanski in njegov brat Tomaž Montalbanski in vitez Fonseka; v njej je opis bitke, ki jo je hrabri Tirante bil s hudim psom, pa dovtipi spletične Radostmojegaživljenja, pa ljubezni in kovarstva vdove Potrpežljivke, in gospa Cesa-rica, ki je zaljubljena v svojega oprodo Hipolita. Po pravici rečeno, gospod boter, po svojem slogu je to najboljša knjiga na svetu; v njej vitezi jedo in spe in umirajo na svojih posteljah in

35

pred smrtjo delajo oporoke, pa še marsikaj drugega je v njej, kar v vseh drugih knjigah te zvrsti pogrešamo. Ne glede na to pa vam pravim, da tisti, ki jo je spisal, zasluži, da bi ga do smrti obsodili na galeje, čeprav morda ni nalašč zagrešil toliko neumnosti. Odnesite si jo domov in berite, pa boste videli, da je vse, kar sem o njej govoril, resnica.«

»Bom,« je odvrnil brivec; »ampak kaj bomo naredili s temi tankimi knjigami, ki so še tu?«

»To verjetno niso viteške knjige,« je dejal župnik, »temveč pesniške zbirke.«

In ko je eno odprl, je videl, da je Diana, ki jo je napisal Jorge de Montemayor; ker je menil, da tudi vse druge pripadajo isti zvrsti, je dejal :

»Te pa ne zaslužijo, da jih sežgemo kakor druge, saj ne delajo in ne bodo delale škode, ki so jo naredile viteške; to so razumne knjige, ki niso nikomur na kvar.«

»Joj, gospod!« je vzkliknila nečakinja. »Mirne duše lahko ukažete, naj jih sežgo kot vse druge; prav lahko bi se namreč zgodilo, da bi mojemu gospodu stricu, ko bo ozdravel od viteške bolezni, ob branju le-teh šinilo v glavo, da bo postal pastir in hodil križem po gozdovih in dobravah ter prepeval in brenkal na lutnjo, ali pa, kar bi bilo še slabše, šel za pesnika, to pa je, kot pravijo, neozdravljiva in nalezljiva bolezen.« ,

»To dekle govori resnico,« je dejal župnik, »in dobro bo, če našemu prijatelju spravimo spod nog to priložnost za spotiko. In ker smo že pri Montemayorjevi Diani, menim, naj se ne sežge, pač naj se iz nje odstrani vse tisto o modri Feliciji in zakleti vodi in vsi več kakor osemzložni stihi, v božjem imenu pa naj ji ostaneta proza in čast, da je prva med podobnimi knjigami.«

»Tale, ki je zdaj na vrsti,« je rekel brivec, »je Diana Salamančana, imenovana druga, za njo pa knjiga z istim naslovom, njen pisec pa je Gil Polo.«

»No, Salamančanova,« je dejal župnik, »naj frči skozi okno in pomnoži število obsojenih na dvorišču, Gil Polova pa naj se varuje, ko da bi bila od samega Apolona. Zdaj pa dalje, gospod boter, in pohitimo, ker je že pozno.«

Brivec je odprl novo knjigo in dejal: »To pa je Deset knjig o ljubezenski sreči, ki jih je napisal sardski pesnik Antonio de Lofraso.

»Pri redovih, ki sem jih prejel,« je dejal župnik, »odkar je bil Apolon Apolon, Muze Muze in pesniki pesniki, ni še nihče napisal tako prisrčno prismojene knjige, saj je po svojem slogu najboljša in najbolj edinstvena, kar jih je v tej zvrsti ugledalo luč sveta. Kdor je ni bral, je lahko prepričan, da ni še nikoli bral nič sočnega. Dajte mi jo sem, boter, saj mi je bolj drago, da sem jo našel, kakor če bi mi dali talar iz najdragocenejšega florentinskega sukna.«

Na moč vesel jo je dal na stran, brivec pa je nadaljeval, rekoč:

»Zdaj slede Iberski pastir, Nimfe iz Henaresa in Spametovano ljubosumje.«

»Nič drugega nam ne ostane,« je dejal župnik, »kot da jih izročimo posvetni roki gospodinje, in ne vprašajte me, zakaj, ker bi tako nikoli ne končali.«

»Tu pa je Filidin pastir.«

»To ni pastir,« je dejal župnik, »pač pa sila duhovit dvorjan; hranite ga kakor dragocen zaklad.«

»Tale velika tu pa ima naslov: Zakladnica različnih poezij. «

36

»Ko bi jih ne bilo toliko,« je dejal župnik, »bi bile bolj cenjene; to knjigo bi bilo treba opleti in očistiti nekaterih nizkotnosti, ki jih ima med svojo veličino. Naj se shrani, kajti njen pisec je moj prijatelj, pa tudi iz spoštovanja do drugih bolj junaških in viteških del, ki jih je napisal.«

»To pa je,« je nadaljeval brivec, »Knjiga pesmi Lopeza Maldonada.«

»Tudi pisec te knjige,« je odvrnil župnik, »je moj dragi prijatelj in stihe iz njegovih vrst občuduje vsakdo, kdor jih sliši; poje jih s tako milim glasom, da vas očara. Malce dolgovezen je v svojih eklogah, ampak saj nikoli dobro ni bilo predobro; naj se hrani med izvoljenimi. Kaj pa je tista knjiga zraven njega?«

»Galateja Miguela de Cervantesa,« je dejal brivec.

»Ta Cervantes je že dolga leta moj dober prijatelj in vem, da je večji izvedenec v nesrečah kot v stihih. Njegova knjiga je še kar dobro zamišljena; marsikaj načne, a ničesar ne izpelje; treba bo počakati na drugi del, ki ga obljublja; morebiti se bo poboljšal in bo v vsem deležen usmiljenja, ki mu ga zdaj odrekajo, in dokler tega ne učakamo, ga imejte zaprtega pri vas doma.«

»Rade volje, gospod boter,« je odvrnil brivec. »Tu pa so kar tri skupaj: Araucana don Alonsa de Ercilla, Austriada Juana Rufa, porotnega sodnika iz Kordove, in Monserrate Cristbala de Virués, valencijskega pesnika.«

»Vse te tri knjige,« je dejal župnik, »so najboljše od vseh junaških pesnitev, kar jih je bilo napisanih v kastilščini, in se lahko kosajo z najbolj slovečimi iz Italije; naj se shranijo kot najbogatejše poroštvo poezije, kar jo premore Španija.«

Župnik se je utrudil in ni hotel pogledati nobene knjige več, pa je zato kar počez določil, naj vse druge sežgo; ampak brivec je eno že imel odprto; njen naslov je bil: Angelikine solze.

»Te bi točil jaz,« je dejal župnik, ko je slišal ime, »ko bi to knjigo poslal na grmado; njen pisec ni bil le najznamenitejši pesnik na Španskem, temveč na svetu, in je imel tudi sila srečno roko pri prevajanju nekaterih Ovidovih bajk.«

(Cervantes 1973: 54-67)

37

SLIKA 8

38

VOLTAIRE

CANDIDE OU L'OPTIMISME

Visite chez le seigneur Pococuranté, noble Vénitien

(…) On se mit à table, et, après un excellent dîner, on entra dans la bibliothèque. Candide, en voyant un Homère magnifiquement relié, loua l'illustrissime sur son bon goût.

« Voilà, dit-il, un livre qui faisait les délices du grand Pangloss, le meilleur philosophe de l'Allemagne. » - « Il ne fait pas les miennes, dit froidement Pococuranté; on me fit accroire autrefois que j'avais du plaisir en le lisant; mais cette répétition continuelle de combats qui se ressemblent tous, ces dieux qui agissent toujours pour ne rien faire de décisif, cette Hélène qui est le sujet de la guerre, et qui à peine est une actrice de la pièce; cette Troie qu'on assiège et qu'on ne prend point, tout cela me causait le plus mortel ennui. J'ai demandé quelquefois à des savants s'ils s'ennuyaient autant que moi à cette lecture. Tous les gens sincères m'ont avoué que le livre leur tombait des mains, mais qu'il fallait toujours l'avoir dans sa bibliothèque, comme un monument de l'antiquité, et comme ces médailles rouillées qui ne peuvent être de commerce.«

« Votre Excellence ne pense pas ainsi de Virgile ? » dit Candide. « Je conviens, dit Pococuranté, que le second, le quatrième et le sixième livre de son Enéide sont excellents; mais pour son pieux Enée, et le fort Cloanthe, et l'ami Achates, et le petit Ascanius, et l'imbécile roi Latinus, et la bourgeoise Amata, et l'insipide Lavinia, je ne crois pas qu'il y ait rien de si froid et de plus désagréable. J'aime mieux le Tasse et les contes à dormir debout de l'Arioste. »

« Oserais-je vous demander, monsieur, dit Candide, si vous n'avez pas un grand plaisir à lire Horace ? » - « Il y a des maximes, dit Pococuranté, dont un homme du monde peut faire son profit, et qui, étant resserrées dans des vers énergiques, se gravent plus aisément dans la mémoire. Mais je me soucie fort peu de son voyage à Brindes, et de sa description d'un mauvais dîner, et de la querelle des crocheteurs entre je ne sais quel Pupilus, dont les paroles, dit-il, étaient pleines de pus, et un autre dont les paroles étaient du vinaigre. Je n'ai lu qu'avec un extrême dégoût ses vers grossiers contre des vieilles et contre des sorcières; et je ne vois pas quel mérite il peut y avoir à dire à son ami Maecenas que, s'il est mis par lui au rang des poètes lyriques, il frappera les astres de son front sublime. Les sots admirent tout dans un auteur estimé. Je ne lis que pour moi; je n'aime pas ce qui est à mon usage. « Candide, qui avait été élevé à ne jamais juger de rien par lui-même, était fort étonné de ce qu'il entendait; et Martin trouvait la façon de penser de Pococuranté assez raisonnable.

« Oh ! voici un Cicéron, dit Candide; pour ce grand homme-là, je pense que vous ne vous lassez point de le lire ? » - « Je ne le lis jamais, répondit le Vénitien. Que m'importe qu'il ait plaidé pour Rabirius ou pour Cluentius ? J'ai bien assez de procès que je juge; je me serais mieux accommodé de ses œuvres philosophiques; mais, quand j'ai vu qu'il doutait de tout, j'ai conclu que j'en savais autant que lui, et que je n'avais besoin de personne pour être ignorant.»

« Ah ! voilà quatre-vingts volumes de recueils d'une académie des sciences, s'écria Martin; il se peut qu'il y ait là du bon. » - « Il y en aurait, dit Pococuranté, si un seul des auteurs de ces fatras avait inventé seulement l'art de faire des épingles; mais il n'y a dans tous ces livres que de vains systèmes et pas une seule chose utile. »

39

« Que de pièces de théâtre je vois là ! dit Candide; en italien, en espagnol, en français !» - « Oui, dit le sénateur, il y en a trois mille, et pas trois douzaines de bonnes. Pour ces recueils de sermons, qui tous ensemble ne valent pas une page de Sénèque, et tous ces gros volumes de théologie, vous pensez bien que je ne les ouvre jamais, ni moi ni personne. »

Martin aperçut des rayons chargés de livres anglais. « Je crois, dit-il, qu'un républicain doit se plaire à la plupart de ces ouvrages, écrits si librement. » - « Oui, répondit Pococuranté, il est beau d'écrire ce qu'on pense; c'est le privilège de l'homme. Dans toute notre Italie, on n'écrit que ce que l'on ne pense pas; ceux qui habitent la patrie des Césars et des Antonins n'osent avoir une idée sans la permission d'un jacobin. Je serais content de la liberté qui inspire les génies anglais si la passion et l'esprit de parti ne corrompaient pas tout ce que cette précieuse liberté a d'estimable. »

Candide, apercevant un Milton, lui demanda s'il ne regardait pas cet auteur comme un grand homme. « Qui ? dit Pococuranté, ce barbare qui fait un long commentaire du premier chapitre de la Genèse en dix livres de vers durs ? ce grossier imitateur des Grecs, qui défigure la création, et qui, tandis que Moïse représente l'Être éternel produisant le monde par la parole, fait prendre un grand compas par le Messiah dans une armoire du ciel pour tracer son ouvrage ? Moi, j'estimerais celui qui a gâté l'enfer et le diable du Tasse; qui déguise Lucifer tantôt en crapaud, tantôt en pygmée; qui lui fait rebattre cent fois les mêmes discours; qui le fait disputer sur la théologie; qui, en imitant sérieusement l'invention comique des armes à feu de l'Arioste, fait tirer le canon dans le ciel par les diables ? Ni moi, ni personne en Italie, n'a pu se plaire à toutes ces tristes extravagances. Le mariage du péché et de la mort et des couleuvres dont le péché accouche font vomir tout homme qui a le goût un peu délicat, et sa longue description d'un hôpital n'est bonne que pour un fossoyeur. Ce poème obscur, bizarre et dégoûtant, fut méprisé à sa naissance; je le traite aujourd'hui comme il fut traité dans sa patrie par les contemporains. Au reste, je dis ce que je pense, et je me soucie fort peu que les autres pensent comme moi. » Candide était affligé de ces discours; il respectait Homère, il aimait un peu Milton. « Hélas ! dit-il tout bas à Martin, j'ai bien peur que cet homme-ci n'ait un souverain mépris pour nos poètes allemands. » - « Il n'y aurait pas grand mal à cela », dit Martin. « Oh! quel homme supérieur ! disait encore Candide entre ses dents, quel grand génie que ce Pococuranté ! rien ne peut lui plaire. »

Après avoir fait ainsi la revue de tous les livres, ils descendirent dans le jardin. Candide en loua toutes les beautés. » Je ne sais rien de si mauvais goût, dit le maître : nous n'avons ici que des colifichets; mais je vais dès demain en faire planter un d'un dessin plus noble. »

Quand les deux curieux eurent pris congé de Son Excellence : « Or çà, dit Candide à Martin, vous en conviendrez que voilà le plus heureux de tous les hommes, car il est au-dessus de tout ce qu'il possède. » « Ne voyez-vous pas, dit Martin, qu'il est dégoûté de tout ce qu'il possède? Platon a dit, il y a longtemps, que les meilleurs estomacs ne sont pas ceux qui rebutent tous les aliments. » - » Mais, dit Candide, n'y a-t-il pas du plaisir à tout critiquer, à sentir des défauts où les autres hommes croient voir des beautés ? » - « C'est-à-dire, reprit Martin, qu'il y a du plaisir à n'avoir pas de plaisir ? » - « Oh bien ! dit Candide, il n'y a donc d'heureux que moi, quand je reverrai Mlle Cunégonde. » - » C'est toujours bien fait d'espérer », dit Martin.

(Voltaire 1960: 280-283)

40

KANDID ALI OPTIMIZEM

Pri gospodu Pococuranteju, beneškem plemiču

(…) Sedli so za mizo, po odlični večerji pa so se preselili v knjižnico. Ko je Kandid zagledal Homerja v prekrasni vezavi, je takoj pohvalil izborni okus vzvišenega gospoda.

»To je knjiga,« je rekel, »ki jo je veliki Pangloss, najboljši nemški filozof, povzdigoval v nebesa. - Jaz je pa čisto nič, je hladno rekel Pococurante; ko sem bil mlad, so me prepričevali, da je branje te knjige velik užitek. Ampak to nenehno ponavljanje bitk, ena je bolj podobna drugi, ti bogovi, ki ves čas nekaj počenjajo, ne da bi kaj odločilnega naredili, ta Helena, ki povzroči vojno, pa je v njej komajda obrobna igralka; ta Troja, ki jo oblegajo, pa nikoli ne zasedejo, vse to me je na smrt dolgočasilo. Spraševal sem izobražene ljudi, ali je tudi njim tako dolgčas kot meni, ko to berejo. Kdor je premogel kaj iskrenosti, mi je priznal, da mu med branjem knjiga pada iz rok, da pa jo je nujno imeti v knjižnici, kot kakšen starodaven spomenik ali zarjavelo medaljo brez sleherne vrednosti. - O Vergilu pa Vaša Ekscelenca vseeno razmišlja drugače? je rekel Kandid. - Strinjam se, je rekel Pococurante, da so druga, četrta in šesta knjiga njegove Eneide odlične; za tistega pobožnjakarja Eneja, silnega Kloanta, prijatelja Ahata, malega Askanija, bebavega kralja Latina, za tisto meščanko Amato in pogrošno Lavinijo pa mislim, da na tem svetu ni nič bolj hladnega in zoprnega. Imam pa že raje Tassa in tiste Ariostove zgodbe, ob katerih stoje zaspiš.

- Dovolite, da vas vprašam, gospod, je rekel Kandid, Horaca pač radi vzamete v roke? - Nekaj pametnih misli je tam notri, je odgovoril Pococurante, ki razgledanemu človeku lahko pridejo prav, ker so zgoščene v nekaj energičnih verzov in se človeku zlahka vtisnejo v spomin. Prav nič pa me ne zanima njegovo potovanje v Brindisi, pa opisovanje neokusnih večerij ali krošnjarski prepiri med kaj vem katerim Pupilijem, za katerega pravi, da iz njegovih besed zaudarja gnoj, in še nekom drugim, katerega besede naj bi bile skisane. S skrajnim odporom sem bral tiste okorne verze, naperjene proti starkam in čarovnicam; in ne vem, kaj ima od tega, ko svojemu prijatelju Mecenu, ki ga uvršča med lirične pesnike, govori, da se s svojim vzvišenim čelom dotika zvezd. Tepec je, kdor misli, da mu mora biti pri slavnih avtorjih vse všeč. Jaz berem sam zase; ugaja mi samo tisto, kar je po moji meri. « Kandid, ki je bil vzgojen, da o ničemer ni presojal po svojih mislih, je bil krepko začuden nad tem, kar je slišal. Martinu pa se je Pococurantejevo razmišljanje zdelo precej razumno. - Oh, poglej, Cicero, je rekel Kandid. Stavim, da se tega velikega pisatelja ne morete in ne morete naveličati. - Nikoli ga ne berem, je odgovoril Benečan. Kaj me briga, če je zagovarjal Rabirija ali Kluencija? Meni povsem zadoščajo vsi sodni procesi, v katerih sam razsojam; njegova filozofska dela bi se mi zdela bolj sprejemljiva, a ko sem videl, da dvomi o vsem, sem prišel do sklepa, da o teh rečeh ne vem nič manj od njega in da ne rabim nikogar, ki bi dajal potuho moji nevednosti. - Glej, glej, osemdeset zbornikov akademije znanosti, je vzkliknil Martin; čisto mogoče, da je tu notri kaj pametnega. - Lahko bi bilo, je rekel Pococurante, če bi kdo od teh blebetačev izumil vsaj način, kako izdelovati lasne sponke; tako pa so vse te knjige polne praznih sistemov in neuporabnih stvari. - Koliko imate gledaliških iger! je rekel Kandid. V italijanščini, v španščini, v francoščini! - Ja, je rekel senator, tri tisoč jih je, pa niti trideset dobrih. Lahko ste prepričani, da teh litanij, ki vse skupaj niso vredne enega Senekovega odstavka, in tehle teoloških razprav tu zraven nikdar nihče ne odpre, ne jaz ne kdo drug.«

Martin se je zagledal v police, obtežene z angleškimi knjigami. »Zdi se mi,« je rekel, »da vam kot republikancu večina teh svobodomiselnih del močno ugaja. - Ja, je rekel Pococurante, lepo

41

je, če kdo piše, kar misli; to je človeški privilegij. Pri nas v Italiji pišemo samo tisto, česar ne mislimo; nihče od Cezarjevih in Antonijevih rojakov si ne upa na nič pomisliti, ne da bi za dovoljenje vprašal kakega meniha. Ta svoboda, ki navdihuje angleške genije, pa bi mi bila prav pri srcu, če ne bi njihova strast do strankarske pripadnosti skvarila vsega, kar je pri tej dragoceni svobodi kaj vredno.«

Kandid je na polici opazil Miltona in senatorja vprašal, kako presoja njegovo veličino. »Veličino? je rekel Pococurante. Ta barbar, ki na dolgo in široko, v desetih knjigah, napolnjenih s surovimi verzi, komentira prvo poglavje iz Geneze? Ta okorni posnemovalec Grkov, ki je iznakazil stvarjenje sveta? Najprej ti Mojzesa predstavi kot večno Bitje, ki je z besedo ustvarilo svet, potem pa Mesijo pošlje v nebeško omaro po šestilo, s katerim naj bi začrtal svoje delo. Kako naj cenim človeka, ki je popačil Tassov pekel in hudiča? Ki Luciferja pretvarja zdaj v krastačo, zdaj v Pigmejca in ga sili, da tisočkrat ponavlja iste besede, ko razpravlja o teologiji; najprej z vso resnostjo oponaša Ariostovo komično iznajdbo strelnega orožja, potem pa popisuje, kako hudiči s topovi streljajo v nebesa. Te jalove blodnje ne meni ne komur koli drugemu v Italiji pač ne morejo biti všeč. Ob poroki greha s smrtjo in belouškah, ki se iz greha rojevajo, bo šlo vsakemu kolikor toliko občutljivemu človeku na bruhanje, njegov dolgovezni opis bolnišnice pa lahko ugaja samo kakemu grobarju. To temačno, čudaško in neokusno pesnitev so že ob nastanku sprejeli s prezirom; jaz jo danes obravnavam tako, kot so jo v domovini obravnavali sodobniki. Sicer pa zmeraj govorim, kar mislim, in mi je prav malo do tega, da bi še kdo drug mislil, kakor mislim jaz.« Kandida so te besede prizadele; spoštoval je Homerja in tudi Miltona je imel še kar rad. »Ojej,« je čisto potiho rekel Martinu, »bojim se, da ta človek ne mara niti naših nemških pesnikov. - Saj s tem ni nič narobe, je rekel Martin. - Kakšen človek! je spet skozi zobe rekel Kandid. Kakšen vzvišen um mora biti ta Pococurante, da mu nič ni všeč.«

Ko so pregledali vse knjige, so šli na vrt. Kandid ni mogel prehvaliti njegove lepote. »Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videl kaj tako neokusnega,« je rekel gospodar. »Vsi ti kipi so navadni polizdelki brez sleherne vrednosti; takoj jutri bom naročil, naj mi zasadijo nov, bolj razkošen vrt.«

Nato sta se naša posebneža od Ekscelence poslovila, Kandid pa je Martinu rekel: »Česa takega pa še ne. Če to ni najsrečnejši človek na svetu, tako brezbrižen do vsega, kar ima v lasti. - Ali ne vidite, je rekel Martin, da ga vse, kar ima, samo navdaja z odporom? Platon je že zdavnaj rekel, da najboljši želodec ni tisti, ki zavrača hrano. - Ampak, je rekel Kandid, ali ni užitek, če lahko človek vse kritizira in opaža napake povsod tam, kjer drugi ljudje vidijo lepoto? - Mislite reči, je rekel Martin, da je užitek to, da človek v ničemer ne uživa? - Oh, je rekel Kandid, to pomeni, da sem zares srečen samo jaz, ki bom spet videl gospodično Kunigundo. - Upanje umira zadnje,« je rekel Martin.

(Voltaire 2009: 105-109)

42

3

KLASIFICIRATI, KATALOGIZIRATI

… BRATI

SLIKA 9

43

SLIKA 10

44

Georges PEREC

VIE MODE D'EMPLOI

Le legs d'Henri Astral s'accompagnait d'une rente conséquente destinée à subventionner la poursuite de cet argus spécialisé qui n'avait nulle part au monde son équivalent. La Bibliothèque de l'Opéra put ainsi fonder un Fonds Astrat, consistant en trois salles d'exposition et de lecture surveillées par deux gardiens, et en deux bureaux occupés, l'un par un conservateur, l'autre par une sous-bibliothécaire et un sous-bibliothécaire adjoint à temps partiel. Le conservateur - un professeur d'histoire de l'art spécialisé dans les Fêtes de la Renaissance - recevait les personnalités habilitées à consulter le fonds (…) ; la sous-bibliothécaire lisait presque tous les quotidiens parisiens et un nombre relativement important d'hebdomadaires, magazines, revues et publications diverses et encadrait d'un trait de crayon rouge tout article traitant de l'opéra en général (Va-t-on fermer l'Opéra ?, Projets pour l'Opéra, Où en est l'Opéra, Le Fantôme de l'Opéra : la réalité et la légende, etc.) ou d'un opéra en particulier ; le sous-bibliothécaire adjoint à temps partiel découpait les articles encadrés de rouge et les mettait, sans les coller, dans des » chemises provisoires » (CP) fermées par des élastiques ; au bout d'un temps variable, mais n'excédant pas généralement six semaines, on sortait les coupures de presse (dont l'abréviation était également CP) des CP, on les collait sur des feuilles de papier blanc 21 x 27, en écrivant, en haut et à gauche, à l'encre rouge, le titre de l'oeuvre, en majuscules soulignées deux fois, le genre (opéra, opéra-comique, opéra-bouffe, oratorio dramatique, vaudeville, opérette, etc.), le nom du compositeur, le nom du chef d'orchestre, le nom du metteur en scène, le nom de la salle, en majuscules soulignées une fois, et la date de la première représentation publique ; les coupures ainsi collées étaient alors remises dans leurs chemises. Mais celles-ci, au lieu d'être fermées avec des élastiques, l'étaient désormais par des cordonnets en lin, ce qui en faisait des « dossiers en attente » (DEA) que l'on rangeait dans une armoire vitrée du bureau de la sous-bibliothécaire et du sous-bibliothécaire adjoint à temps partiel (SB2ATP) ; au bout de quelques semaines, lorsqu'il était devenu depuis longtemps évident que l'on ne consacrerait plus d'articles à la représentation en question, on transférait le DEA dans une des grandes armoires grillagées des salles d'exposition et de lecture où il devenait enfin un « dossier en place » (DEP) relevant du même régime que le reste du Fonds Astrat, c'est-à-dire, en l'occurrence, « consultable sur place sur présentation d'une carte permanente ou d'une autorisation particulière délivrée par le Conservateur administrateur du Fonds » (Extrait des Statuts, article XVIII, § 3, alinéa c.)

(Perec 1988: 300-301)

ŽIVLJENJE, NAVODILA ZA UPORABO

Zapuščina Henrija Astrata je vključevala tudi ustrezno rento, ki naj bi subvencionirala nadaljevanje tega specializiranega arhiva, kakršnemu na svetu ni bilo para. Operna knjižnica je tako lahko ustanovila Sklad Astrat, ki so ga sestavljale tri razstavne in čitalniške dvorane pod nadzorom dveh čuvajev in dve pisarni: v eni je delal upravitelj, v drugi pa nižja bibliotekarka in pomožni nižji bibliotekar s polovičnim delovnim časom. Upravitelj - profesor umetnostne zgodovine, specializiran za renesančna slavja - je sprejemal ljudi, ki so bili upravičeni do pregledovanja arhivov (…) ; nižja bibliotekarka je prebirala skoraj vse pariške dnevnike in precej tednikov, revij in različnih publikacij ter z rdečim svinčnikom obkrožila vsak članek, ki je obravnaval opero na splošno (Bodo Opero zaprli?, Načrti za Opero, Kje je danes Opera?,

45

Fantom v Operi: stvarnost in legenda itn.) ali kakšno posebno opero. Pomožni nižji bibliotekar s polovičnim delovnim časom je izrezoval obkrožene članke in jih vstavljal - ne da bi jih zalepil - v začasne mape (ZM), prevezane z elastiko; čez nekaj časa, ki ni bil natančno določen, a po navadi ni bil daljši od šest tednov, so začasne mape s časopisnimi izrezki (označenimi s kratico ČI) spet potegnili na dan in jih prilepili na bele liste formata 21 X 27 cm, zgoraj levo pa z rdečim črnilom in velikimi, dvakrat podčrtanimi črkami napisali naslov dela, zvrst (opera, komična opera, opera buffa, dramski oratorij, vodvil, opereta), z enkrat podčrtanimi velikimi črkami skladateljevo ime, dirigentovo ime, režiserjevo ime, ime koncertne dvorane, zraven pa še datum prve javne uprizoritve; tako nalepljene izrezke so znova vstavili v mape, ki pa niso bile več prevezane z elastikami, ampak z lanenimi vrvicami, zaradi katerih so dobile ime »neklasificirane kartoteke« (NK), in jih pospravili v zastekljeno omaro v pisarni nižje bibliotekarke in pomožnega nižjega bibliotekarja s polovičnim delovnim časom (NB2PDČ). Čez nekaj tednov, ko je bilo že dolgo jasno, da zadevni predstavi ne bodo namenili nobenega članka več, so NK prenesli v eno velikih omar z rešetkastimi vrati v razstavnih in čitalniških dvoranah, kjer se je končno spremenila v »klasificirano kartoteko« (KK) in torej nazadnje dobila enak status kot drugi dokumenti Sklada Astrat, kar je pomenilo, da si jo je bilo mogoče ogledati »v čitalnici ob predložitvi članske izkaznice ali posebnega dovoljenja, ki ga izda glavni upravitelj Sklada« (Izvleček iz Statuta, 18. člen, 3. odstavek, alinea c).

(Perec 2007: 327-328)

Anatole FRANCE

LA RÉVOLTE DES ANGES

Doué d'une activité méthodique et d'une patience obstinée, M. Sariette avait classé lui-même toutes les pièces de ce vaste corps. Le système par lui conçu et appliqué était à ce point complexe, les cotes qu'il mettait aux livres se composaient de tant de lettres majuscules et minuscules, latines et grecques, de tant de chiffres arabes et romains, accompagnés d'astérisques, de doubles astérisques, de triples astérisques et de ces signes qui expriment en arithmétique les grandeurs et les racines, que l'étude en eût coûté plus de temps et de travail qu'il n'en faut pour apprendre parfaitement l'algèbre, et, comme il ne se trouva personne qui voulût donner à l'approfondissement de ces symboles obscurs des heures mieux employées à découvrir les lois des nombres, M. Sariette demeura seul capable de se reconnaître dans ses classements et ce devint chose à tout jamais impossible de trouver sans son aide, parmi les trois cent soixante mille volumes confiés à sa garde, le livre dont on avait besoin. Tel était le résultat de ses soins. Bien éloigné de s'en plaindre, il en éprouvait, au contraire, une vive satisfaction.

M. Sariette aimait sa bibliothèque. Il l'aimait d'un amour jaloux. Chaque jour il s'y rendait dès sept heures du matin, et là, sur un grand bureau d'acajou, il cataloguait. Les fiches écrites de sa main remplissaient le cartonnier monumental dressé près de lui et que surmontait le buste en plâtre d'Alexandre d'Esparyieu, les cheveux en coup de vent, le regard sublime, portant, comme Chateaubriand, la patte de lièvre au bord de l'oreille, la bouche arrondie, la poitrine nue.

(France 1925: 15-16)

46

SLIKA 11

47

Luigi PIRANDELLO

IL FU MATTIA PASCAL

Precipitavano poi, a quando a quando, dagli scaffali due o tre libri, seguiti da certi topi grossi quanto un coniglio. Furono per me come la mela di Newton. “Ho trovato!” - esclamai tutto contento. – “Ecco l'occupazione per me, mentre Romitelli legge il suo Birnbaum.“

E, per cominciare, scrissi una elaboratissima istanza, d'ufficio, all'esimio cavalier Gerolamo Pomino, assessore comunale per la pubblica istruzione, affinché la biblioteca Boccamazza o di Santa Maria Liberale fosse con la maggior sollecitudine provveduta di un paio di gatti per lo meno, il cui mantenimento non avrebbe importato quasi alcuna spesa al Comune, atteso che i suddetti animali avrebbero avuto da nutrirsi in abbondanza col provento della loro caccia. Soggiungevo che non sarebbe stato male provvedere altresì la biblioteca d'una mezza dozzina di trappole e dell'esca necessaria, per non dire cacio, parola volgare, che - da subalterno - non stimai conveniente sottoporre agli occhi d'un assessore comunale per la pubblica istruzione. Mi mandarono dapprima due gattini così miseri che si spaventarono subito di quegli enormi topi, e - per non morir di fame - si ficcavano loro nelle trappole, a mangiarsi il cacio. Li trovavo ogni mattina là, imprigionati, magri, brutti, e così afflitti che pareva non avessero più né forza né volontà di miagolare.

Reclamai, e vennero due bei gattoni lesti e serii, che senza perder tempo si misero a fare il loro dovere. Anche le trappole servivano: e queste me li davan vivi, i topi. Ora, una sera, indispettito che di quelle mie fatiche e di quelle mie vittorie il Romitelli non si volesse minimamente dar per inteso, come se lui avesse soltanto l'obbligo di leggere e i topi quello di mangiarsi i libri della biblioteca, volli, prima d'andarmene, cacciarne due, vivi, entro il cassetto del suo tavolino. Speravo di sconcertargli, almeno per la mattina seguente, la consueta noiosissima lettura. Ma che! Come aprì il cassetto e si sentì sgusciare sotto il naso quelle due bestie, si voltò verso me, che già non mi potevo più reggere e davo in uno scoppio di risa, e mi domandò:

“Che è stato?“ “Due topi, signor Romitelli!” -“Ah, topi... “ fece lui tranquillamente.

Erano di casa; c'era avvezzo; e riprese, come se nulla fosse stato, la lettura del suo libraccio. In un Trattato degli Arbori di Giovan Vittorio Soderini si legge che i frutti maturano « parte per caldezza e parte per freddezza; perciocché il calore, come in tutti è manifesto, ottiene la forza del concuocere, ed è la semplice cagione della maturezza ». Ignorava dunque Giovan Vittorio Soderini che oltre al calore, i fruttivendoli hanno sperimentato un'altra cagione della maturezza. Per portare la primizia al mercato e venderla più cara, essi colgono i frutti, mele e pesche e pere, prima che sian venuti a quella condizione che li rende sani e piacevoli, e li maturano loro a furia d'ammaccature. Ora così venne a maturazione l'anima mia, ancora acerba. In poco tempo, divenni un altro da quel che ero prima.

Morto il Romitelli mi trovai qui solo, mangiato dalla noia, in questa chiesetta fuori mano, fra tutti questi libri; tremendamente solo, e pur senza voglia di compagnia. Avrei potuto

48

trattenermici soltanto poche ore al giorno; ma per le strade del paese mi vergognavo di farmi vedere, così ridotto in miseria; da casa mia rifuggivo come da una prigione; e dunque, meglio qua, mi ripetevo. Ma che fare? La caccia ai topi, sì; ma poteva bastarmi?

La prima volta che mi avvenne di trovarmi con un libro tra le mani, tolto così a caso, senza saperlo, da uno degli scaffali, provai un brivido d'orrore. Mi sarei io dunque ridotto come il Romitelli, a sentir l'obbligo di leggere, io bibliotecario, per tutti quelli che non venivano alla biblioteca? E scaraventai il libro a terra. Ma poi lo ripresi; e - sissignori - mi misi a leggere anch'io, e anch'io con un occhio solo, perché quell'altro non voleva saperne.

Lessi così di tutto un po', disordinatamente; ma libri, in ispecie, di filosofia, pesano tanto: eppure, chi se ne ciba e se li mette in corpo, vive tra le nuvole. Mi sconcertarono peggio il cervello, già di per sé balzano. Quando la testa mi fumava, chiudevo la biblioteca e mi recavo per un sentieruolo scosceso, a un lembo di spiaggia solitaria.

(Pirandello 1970: 104-106)

RAJNKI MATIJA PASKAL

Kdaj pa kdaj sta zgrmeli s polic dve, so zgrmele tri knjige, za njimi pa kot kunci velike podgane. Zame so bile kakor Newtonovo jabolko.

»Imam jo!« sem vzkliknil ves zadovoljen. »Že vem, kaj bom počel medtem, ko Romitelli bere svojega Birnbauma.« Za začetek sem napisal skrbno izdelano uradno prošnjo zelo čislanemu vitezu Gerolamu Pominu, občinskemu prisedniku za prosveto, naj bi za knjižnico Boccamazza ali Marije Darežljive kar najhitreje mogoče preskrbeli najmanj dva mačka, katerih vzdrževanje ne bi občini nakopalo tako rekoč nobenih stroškov, upoštevaje, da bi se zgoraj omenjeni živali lahko obilno hranili s tem, kar bi jima vrgel lov. Pristavil sem še, da ne bi bilo napak, ko bi za knjižnico prav tako kupili pol ducata pasti in potrebno vabo, da ne rečem prostaške besede sir, ki si je kot podrejeni nisem usodil predložiti očem občinskega prisednika za prosveto.

Najprej so mi poslali dvoje klavrnih mačet, ki sta se pri priči ustrašili velikanskih podgan. Ker bi drugače poginili od lakote, sta vtikali nos v pasti in jedli sir. Vsako jutro sem ju, grdavža mršava, našel ujeta v pasti in tako potrta, da po vsej podobi nista imela več ne moči ne volje, da bi mijavkala.

Napisal sem pritožbo in tedaj so nam poslali dva gibčna in resna mačkona, ki sta nemudoma začela opravljati svojo dolžnost. Tudi pasti so bile sedaj k pridu: iz njih sem dobival žive podgane. No, nejevoljen, ker Romitelli tega mojega napora in mojih zmag kakor da vobče ni hotel opaziti, kot da je njegova dolžnost le, da bere, dolžnost podgan pa, da žro knjige v knjižnici, sem nekega večera, preden sem odšel, zaprl dve živi podgani v predal njegove mizice. Upal sem, da ga bom vsaj naslednje jutro zmotil v njegovem običajnem na smrt dolgočasnem branju. Kje pa! Ko je odprl predal in začutil, kako sta se mu živalici izmuznili tik pod nosom, se je obrnil k meni, ki sem se zakrohotal, ker se nisem mogel več brzdati, in me vprašal:

»Kaj je bilo?«

»Podgani, gospod Romitelli!«

»Ah, podgani … «, je rekel čisto mirno.

49

Sodile so k hiši; bil jih je navajen, zato se je spet lotil branja svojega špeha, kot da se na svetu nič ni zgodilo. V neki Razpravi o drevesih, ki jo je napisal Giovan Vittori Soderini, beremo, da sadeži zore »deloma zavoljo toplote in deloma zavoljo mraza, in to zategadelj, ker toplota, kot je vsem očitno, dobiva topilno moč in je preprosti razlog za zrelost.» Giovan Vittorio Soderini potemtakem ni vedel, da so branjevci poleg toplote preizkusili še drug razlog za zrelost. Da lahko prinesejo novine na trg in jih boljši kup prodajo, potrgajo sadeže, jabolka in breskve in hruške, še preden dospejo do stanja, ki jih dela zdrave in okusne, in jih zore s tlačenjem in gnetenjem.

No, tako je zdaj dozorela moja še nezrela duša.

Prav kmalu sem postal drugačen, kot sem bil poprej. Po Romitellijevi smrti sem se v tej odročni cerkvici, sredi vseh teh knjig, kjer me je žrlo dolgočasje, znašel sam, strahovito sam in vendar brez želje po družbi. Lahko bi tam ostajal samo po nekaj ur na dan, a bilo me je sram, da bi se, siromak, kakršen sem, kazal po cestah domačega kraja, pred domom pa sem bežal kot pred ječo. Toda kaj naj počnem? Lovim podgane, to že, toda ali mi to lahko zadošča?

Prvo pot, ko sem se po naključju znašel s knjigo v roki, knjigo, ki sem jo kar tjavdan, ne da bi se prav zavedel, vzel z neke police, me je kar zona spreletela. Ali bo šlo tudi z mano tako navzdol kot z Romitellijem in bom tudi sam kot knjižničar čutil dolžnost, da berem za vse tiste, ki ne prihajajo v knjižnico? Zadegal sem knjigo na tla. Vendar sem jo nato pobral in - da, gospodje - tudi sam začel brati, tudi sam z enim očesom, kajti ono drugo ni hotelo o tem nič vedeti. Tako sem prebral od vsega po malo, kar na slepo, vendar predvsem modroslovne knjige. Njihova teža je precejšnja, pa vendar človek, ki se hrani z njimi in si jih prisvaja, živi v oblakih. Še huje so mi zmedle že tako ali tako čudaško pamet. Ko se mi je že kadilo iz glave, sem zaprl knjižnico in jo po strmi stezici mahnil na rob samotnega obrežja.

(Pirandello 1977: 77-79)

50

4

BIBLIOTEKAR

KNJIGA

BRALEC

SLIKA 12

51

SLIKA 13

52

Alessandro MANZONI

I PROMESSI SPOSI

Cure che potrebbero forse indur concetto d'una virtù gretta, misera, angustiosa, d'una mente impaniata nelle minuzie, e incapace di disegni elevati; se non fosse in piedi questa biblioteca ambrosiana, che Federigo ideò con sí animosa lautezza, ed eresse, con tanto dispendio, da' fondamenti; per fornir la quale di libri e di manoscritti, oltre il dono de' già raccolti con grande studio e spesa da lui, spedì otto uomini, de più colti ed esperti che potè avere, a farne incetta, per l'Italia, per la Francia, per la Spagna, per la Germania, per le Fiandre, nella Grecia, al Libano, a Gerusalemme. Così riuscì a radunarvi circa trentamila volumi stampati, e quattordicimila manoscritti. Alla biblioteca unì un collegio di dottori [...]. Nelle regole che stabilì per l'uso e per il governo della biblioteca, si vede un intento d'utilità perpetua, non solamente bello in sé, ma in molte parti sapiente e gentile molto al di là dell'idee e dell'abitudini comuni di quel tempo. Prescrisse al bibliotecario che mantenesse commercio con gli uomini più dotti d'Europa, per aver da loro notizie dello stato delle scienze, e avviso de' libri migliori che venissero fuori in ogni genere, e farne acquisto; gli prescrisse d'indicare agli studiosi i libri che non conoscessero, e potesser loro esser utili; ordinò che a tutti, fossero cittadini o forestieri, si desse comodità e tempo di servirsene, secondo il bisogno. Una tale intenzione deve ora parere ad ognuno troppo naturale, e immedesimata con la fondazione d'una biblioteca: allora non era così. E in una storia dell'ambrosiana, scritta (col costrutto e con l'eleganze comuni del secolo) da un Pierpaolo Bosca, che vi fu bibliotecario dopo la morte di Federigo, vien notato espressamente, come cosa singolare, che in questa libreria, eretta da un privato, quasi tutta a sue spese, i libri fossero esposti alla vista del pubblico, dati a chiunque li chiedesse, e datogli anche da sedere, e carta, penne e calamaio, per prender gli appunti che gli potessero bisognare; mentre in qualche altra insigne biblioteca pubblica d'Italia, i libri non eran nemmeno visibili, ma chiusi in armadi, donde non si levavano se non per gentilezza de' bibliotecari, quando si sentivano di farli vedere un momento; di dare ai concorrenti il comodo di studiare, non se n'aveva neppur l'idea. Dimodoché arricchir tali biblioteche era un sottrar libri all'uso comune: una di quelle coltivazioni, come ce n'era e ce n'è tuttavia molte, che isteriliscono il campo.

(Manzoni 1951: 318-319)

ZAROČENCA

Te skrbi bi morda lahko koga pripeljale do mnenja, da je šlo za skopo, revno, utesnjeno čednost, za duha, ki se je zgubljal v malenkostih in bil nezmožen vzvišenih načrtov, ko bi ne bilo danes Ambrozijanske knjižnice, ki jo je Friderik zasnoval s tako pogumnim sijajem in jo dal s tolikšnimi stroški zgraditi prav od temeljev; da bi jo napolnil s knjigami in rokopisi, ni podaril samo svojih, ki jih je zbral s tolikim trudom in lastnimi stroški, temveč je tudi poslal osem mož izmed najbolj izobraženih in sposobnih, kar jih je lahko našel, da so nakupili novih po Italiji, Franciji, Španiji, Nemčiji, Flandriji, Grčiji, Libanonu in Jeruzalemu. Tako mu je uspelo zbrati trideset tisoč tiskanih zvezkov in štirinajst tisoč rokopisov. Knjižnici je pridružil kolegij doktorjev (…). V pravilih, ki jih je določil za uporabo in vodenje knjižnice, je mogoče videti namen trajne koristnosti, namen, ki ni samo lep že sam po sebi, ampak je šel v svoji modrosti in plemenitosti mnogo dlje, kot pa splošni pojmi in navade tistega časa. Knjižničarju je naročil, naj si dopisuje z najbolj učenimi možmi Evrope, tako da bi od njih dobival novice o stanju v vseh znanostih in opozorila o najboljših knjigah vseh strok, ki so kje objavljene, in jih potem

53

seveda tudi nabavil; naročil mu je, naj učenjake opozarja na knjige, ki jih ne poznajo in bi jim bile lahko koristne; ukazal je, da mora biti vsem, naj bodo Milančani ali tujci, dana možnost in čas, da bi uporabljali knjige po svoji potrebi. Tak namen se mora danes zdeti vsakemu čisto naraven in lahko ga je izenačiti z ustanovitvijo vsake knjižnice, takrat pa ni bilo tako. In v zgodovini Ambrozijanske knjižnice, ki jo je napisal (v tipičnem slogu in izbranosti tistega stoletja) Pierpaolo Bosca, ki je bil v njej knjižničar po Friderikovi smrti, je kot nekaj izjemnega izrecno omenjeno, da so v tej knjižnici, ki jo je skoraj v celoti zgradil zasebnik na svoje stroške, knjige razstavljene javnosti na ogled, da so dane vsakemu, ki jih zahteva, poleg tega pa dobi še stol, papir, peresa in črnilnik, da si lahko zapiše beležke, ki jih morda potrebuje, medtem ko v drugih znamenitih italijanskih javnih knjižnicah knjig sploh ni mogoče videti, ampak so zaklenjene v omarah, od koder jih je mogoče vzeti samo po ljubeznivosti knjižničarjev, kadar se jih je tem pač ljubilo za trenutek pokazati; da pa bi prosilcem dali možnost za študij, to ni nikomur prišlo na pamet. Takó je bilo bogatenje teh knjižnic pravzaprav odtegovanje knjig javni uporabi: to pa je take vrste obdelovanje, kakršnih je bilo in je še mnogo in ki naredi vsako polje jalovo.

(Manzoni 1977: 69-71)

Umberto ECO

IL NOME DELLA ROSA

Non ebbi peraltro il tempo di osservare il loro lavoro, perché ci venne incontro il bibliotecario, che già sapevamo essere Malachia da Hildesheim. Il suo volto cercava di atteggiarsi a una espressione di benvenuto, ma non potei trattenermi dal fremere di fronte a una così singolare fisionomia. La sua figura era alta e, benché estremamente magra, le sue membra erano grandi e sgraziate. Come procedeva a grandi passi, avvolto nelle nere vesti dell’ordine, v’era qualcosa di inquietante nel suo aspetto. Il cappuccio, che venendo di fuori aveva ancora levato, gettava un’ombra sul pallore del suo volto e conferiva un non so che di doloroso ai suoi grandi occhi melanconici. Vi erano nella sua fisionomia come le tracce di molte passioni che la volontà aveva disciplinato ma che sembravano aver fissato quei lineamenti che ora avevano cessato di animare. Mestizia e severità predominavano nelle linee del suo volto e i suoi occhi erano così intensi che a un solo sguardo potevano penetrare il cuore di chi gli parlava, e leggergli i segreti pensieri, così che difficilmente si poteva tollerare la loro indagine e si era tentati di non incontrarli una seconda volta (…)

Il mio maestro iniziò a discorrere con Malachia lodando la bellezza e l’operosità dello scriptorium e chiedendogli notizie sull’andamento del lavoro che ivi si compiva perché, disse con molta accortezza, aveva udito parlare ovunque di quella biblioteca e avrebbe voluto esaminare molti dei libri. Malachia gli spiegò quello che già l’Abate aveva detto, che il monaco chiedeva al bibliotecario l’opera da consultare e questi sarebbe andato a reperirla nella biblioteca superiore, se la richiesta fosse stata giusta e pia. Guglielmo domandò come poteva conoscere il nome dei libri custoditi negli armaria soprastanti, e Malachia gli mostrò, fissato da una catenella d’oro al suo tavolo, un voluminoso codice coperto di elenchi fittissimi (…)

54

Guglielmo si chinò sugli elenchi stilati nel codice. Guardai anch’io, e scoprimmo titoli di libri mai uditi, e altri di celeberrimi, che la biblioteca possedeva.

“De pentagono Salomonis, Ars loquendi et intelligendi in lingua hebraica, De rebus metallicis di Ruggero da Hereford, Algebra di Al Kuwarizmi, resa in latino da Roberto Anglico, le Puniche di Silio Italico, i Gesta francorum, De laudibus sanctae crucis di Rabano Mauro, e Flavii Claudii Giordani de aetate mundi et hominis reservatis singulis litteris per singulos libros ab A usque ad Z,” lesse il mio maestro. “Splendide opere. Ma in che ordine sono registrate?” Citò da un testo che non conoscevo ma che era certo familiare a Malachia: 'Habeat Librarius et registrum omnium librorum ordinatum secundum facultates et auctores, reponeatque eos separatim et ordinate cum signaturis per scripturam applicatis'. » Come fate a conoscere il luogo di ciascun libro?»

Malachia gli mostrò delle annotazioni che fiancheggiavano ciascun titolo. Lessi: iii, IVgradus, V in prima graecorum; ii, V gradus, VII in tertia anglorum, e così via. Capii che il primo numero indicava la posizione del libro nello scaffale o gradus, indicato dal secondo numero, l’armadio essendo indicato dal terzo numero, e capii pure che le altre espressioni designavano una stanza o corridoio della biblioteca, e ardii chiedere maggiori notizie su queste ultime distinctiones. Malachia mi guardò severamente: “Forse non sapete, o avete dimenticato, che l’accesso alla biblioteca è consentito solo al bibliotecario. E dunque è giusto e sufficiente che solo il bibliotecario sappia decifrare queste cose.”

“Ma in che ordine sono riportati i libri in questo elenco?” chiese Guglielmo. “Non per argomenti, mi pare.” Non accennò a un ordine per autori che seguisse la stessa sequenza delle lettere dell’alfabeto, perché è accorgimento che ho visto messo in opera solo negli ultimi anni, e allora si usava poco.

“La biblioteca affonda la sua origine nel profondo dei tempi,” disse Malachia, “e i libri sono registrati secondo l’ordine delle acquisizioni, delle donazioni, del loro ingresso nelle nostre mura.”

“Difficili da trovare,” osservò Guglielmo.

“Basta che il bibliotecario li conosca a memoria e sappia per ogni libro il tempo in cui arrivò. Quanto agli altri monaci possono fidarsi della sua memoria,” e pareva parlasse di un altro che non fosse lui stesso; e compresi che egli parlava della funzione che in quel momento indegnamente ricopriva, ma che era stata ricoperta da cento altri, ormai scomparsi, che si erano tramandati l’un l’altro il loro sapere.

“Ho capito,” disse Guglielmo. “Se io dunque cercassi qualcosa, senza sapere cosa, sul pentagono di Salomone, voi sapreste indicarmi che esiste il libro di cui ho appena letto il titolo, e potreste individuarne la posizione al piano superiore.”

“Se voi doveste veramente apprendere qualcosa sul pentagono di Salomone,” disse Malachia. “Ma ecco un libro per darvi il quale preferirei prima chiedere il consiglio dell’Abate.”

(Eco 1986: 80-84)

55

IME ROŽE

Sicer pa nisem imel časa opazovati menihov pri delu, kajti naproti nam je prišel bibliotekar, katerega ime so nam bili že povedali: Malahija iz Hildesheima. Njegov obraz je skušal izražati nekakšno dobrodošlico, vendar nisem mogel zadržati drgeta pred tako edinstveno podobo. Bil je visoke postave in četudi je bil neverjetno suh, so bili njegovi udje veliki in okorni. Nekaj vznemirljivega je bilo v njegovi postavi, ko sem ga gledal, kako se nam, zavit v črna redovna oblačila, približuje z velikimi koraki. Prihajal je od zunaj in kapuco je imel še vedno na glavi, tako da mu je na obraz padala bleda senca in dajala njegovim velikim melanholičnim očem nenavaden, boleč izraz. V njegovi zunanjosti je bilo nekaj kot sledovi mnogih strasti, ki jih je volja brzdala, ki pa so vendarle, četudi so bile potlačene globoko pod površje, vtisnile njegovi podobi neizbrisne črte. V potezah njegovega obraza sta prevladovali žalost in strogost in oči je imel tako predirne, da je mogel z enim samim pogledom seči v srce tistega, s komer je govoril, in mu prebrati skrivne misli, tako da je bilo zelo težko prenašati njihovo vrtanje in sem takoj začutil željo, da se mi ne bi bilo treba še v drugo srečati z njimi (…)

Moj učitelj je začel pogovor z Malahijem tako, da je pohvalil lepoto in delavnost skriptorija, obenem pa ga je povprašal, kako napreduje delo, ki tam teče, kajti, je dodal zvito, povsod je dosti slišal o njihovi knjižnici in želel bi si ogledati mnoge od njihovih knjig. Malahija mu je pojasnil tisto, kar mu je bil dejal že opat, da namreč menih bibliotekarja prosi za delo, ki si ga želi ogledati, bibliotekar pa poišče knjigo zgoraj v knjižnici, če je želja upravičena in pravoverna. Viljem je vprašal, kako je moč izvedeti za naslove knjig, ki so v omarah v zgornjem nadstropju, in Malahija mu je pokazal kodeks, poln zelo drobno izpisanih seznamov, pritrjen z zlato verigo k njegovi mizi (…)

S tisto rečjo na očeh se je Viljem sklonil nad sezname, ki so bili izpisani v kodeksu. Tudi sam sem gledal in odkrila sva naslove knjig, za katere nisva nikdar prej slišala, poleg drugih, slavnih del, ki jih je imela v lasti knjižnica.

»De pentagono Salomonis, Ars loquendi et intelligendi in lingua hebraica, De rebus metallicis Rogerja iz Hereforda, Algebra Al Kuwarizmija, ki jo je v latinščino prevedel Robert Anglik, Punicae Silija Italika, Gesta francorum, De laudibus sanctae crucis Hrabana Mavra, Flavii Claudii Giordani de aetate mundi et hominis reservatis singulis litteris per singulos libros ab A usque ad Z,« je bral moj učitelj. »Odlična dela. Toda po kakšnem redu so razvrščena?«. Citiral je iz teksta, ki ga nisem poznal, ki pa je bil Malahiju očitno domač: ,Habeat Librarius et registrum omnium librorum ordinatum secundum facultates et auctores, reponeatque eos separatim et ordinate cum signaturis per scripturam applicatis'. »Kako veste, kje se nahaja vsaka od teh knjig?«

Malahija mi je pokazal zaznamke, ki so stali poleg vsakega naslova. Prebral sem: iii, IV gradus, V in prima graecorum: ii, V gradus, VII in tertia anglorum, in tako naprej. Razumel sem, da prva številka označuje lego police v omari, druga številka je povedala, kje na njej je knjiga, tretja je pomenila položaj omare, druge oznake pa najbrž hodnik ali sobo v knjižnici, in predrznil sem si vprašati po pojasnilih o teh zadnjih distinctiones. Malahija me je strogo pogledal: »Morda ne veste ali pa ste pozabili, da sme v knjižnico vstopiti le bibliotekar. Potemtakem je tudi prav in dovolj, da samo bibliotekar razume te znake.«

56

»V kakšnem redu pa so knjige vpisane v seznam?« je vprašal Viljem. »Po vsebini ne, kolikor vidim.« Ni omenil zaporedja avtorjev, ki bi sledil vrstnemu redu črk v abecedi, zakaj tisto bistroumno iznajdbo sem prvič videl šele pozneje in je bila takrat še malo v rabi.

»Začetki knjižnice segajo daleč nazaj v čas,« je dejal Malahija, »in knjige so vpisane po takšnem vrstnem redu, kot so prihajale vanjo, bodisi da so bile podarjene ali kupljene, po vrstnem redu skratka, kot so prišle sem.«

»Če je tako, jih je pa težko najti,« je pripomnil Viljem.

»Dovolj je, da jih zna bibliotekar na pamet in da za vsako knjigo ve, kdaj je prišla v knjižnico. Kar zadeva druge menihe, ti se lahko zanesejo na njegov spomin,« in slišati je bilo, kot da govori o nekom drugem, ne o sebi, razumel sem, da je govoril le o službi, ki jo je v tistem času nezasluženo opravljal on, a jo je prej opravljalo sto drugih, že umrlih, ki so prenašali svoje znanje drug drugemu.

»Razumem,« je dejal Viljem. »Če bi torej iskal nekaj, ne da bi vedel kaj, o Salomonovem peterokotniku, bi mi vi vedeli povedati, da obstaja knjiga, katere naslov sem ravnokar prebral, in bi vedeli določiti, kje v zgornjih prostorih je shranjena.«

»Če bi zares želeli prebrati kaj o Salomonovem peterokotniku,« je dejal Malahija. »A to je že ena od tistih knjig, pri katerih bi raje vprašal opata za nasvet, preden bi vam jo dal v branje.«

(Eco 1984: 87-90)

Anatole FRANCE

LA RÉVOLTE DES ANGES

Le lendemain, M. Sariette reprenait, à sept heures sonnantes, sa place à la bibliothèque, et cataloguait. Cependant, assis à son bureau, il jetait à tout venant un regard de Méduse, dans la crainte que ce ne fût un emprunteur de livres. Il eût voulu, par ce regard, changer en pierre non seulement les magistrats, les hommes politiques, les prélats qui s'autorisaient de leur familiarité avec le maître de céans pour demander quelque ouvrage en communication, mais encore M. Gaétan qui, bienfaiteur de la bibliothèque, prenait parfois quelque vieillerie égrillarde ou impie pour les jours de pluie à la campagne, madame René d'Esparvieu, lorsqu'elle venait chercher un livre à faire lire aux malades de son hôpital, et M. René d'Esparvieu lui-même, qui pourtant se contentait à l'ordinaire du Code civil et du Dalloz. En emportant le moindre bouquin, on lui arrachait l'âme. Pour refuser des prêts à ceux-là même qui y avaient le plus de droits, M. Sariette inventait mille mensonges ingénieux ou grossiers et ne craignait pas de calomnier son administration, ni de faire douter de sa vigilance en disant égaré ou perdu un volume qu'un instant auparavant il couvait des yeux, il pressait sur son cœur. Et, quand enfin il lui fallait absolument livrer un volume, il le reprenait vingt fois à l'emprunteur avant de le lui abandonner.

Il tremblait sans cesse que quelqu'un des objets confiés à ses soins ne vînt à s'échapper. Conservateur de trois cent soixante mille volumes, il avait constamment trois cent soixante mille sujets d'alarmes. Parfois il s'éveillait, la nuit, trempé d'une sueur froide et poussant un cri d'angoisse, pour avoir vu en rêve un trou sur un des rayons de ses armoires.

(France 1925: 18-20)

57

Gérard de NERVAL

ANGÉLIQUE

Je ne fis pas attention au malin sourire qui, probablement, pinçait alors la lèvre du bibliophile, — et, le 1er octobre, je me présentais l’un des premiers à la Bibliothèque nationale.

M. Pilon est un homme plein de savoir et de complaisance. Il fit faire des recherches qui, au bout d’une demi-heure, n’amenèrent aucun résultat. Il feuilleta Brunet et Quérard, y trouva le livre parfaitement désigné, et me pria de revenir au bout de trois jours : — on n’avait pas pu le trouver. — Peut-être cependant, me dit M. Pilon, avec l’obligeante patience qu’on lui connaît, — peut-être se trouve-t-il classé parmi les romans.

Je frémis: — Parmi les romans ?… mais c’est un livre historique !… cela doit se trouver dans la collection des Mémoires relatifs au siècle de Louis XIV. Ce livre se rapporte à l’histoire spéciale de la Bastille : il donne des détails sur la révolte des camisards, sur l’exil des protestants, sur cette célèbre ligue des faux-saulniers de Lorraine, dont Mandrin se servit plus tard pour lever des troupes régulières qui furent capables de lutter contre des corps d’armée et de prendre d’assaut des villes telles que Beaune et Dijon !…

— Je le sais, me dit M. Pilon ; mais le classement des livres fait à diverses époques, est souvent fautif. On ne peut en réparer les erreurs qu’à mesure que le public fait la demande des ouvrages. Il n’y a ici que M. Ravenel qui puisse vous tirer d’embarras…

Malheureusement, il n’est pas de semaine.

J’attendis la semaine de M. Ravenel. Par bonheur, je rencontrai, le lundi suivant, dans la salle de lecture, quelqu’un qui le connaissait, et qui m’offrit de me présenter à lui. M. Ravenel m’accueillit avec beaucoup de politesse, et me dit ensuite : « Monsieur, je suis charmé du hasard qui me procure votre connaissance, et je vous prie seulement de m’accorder quelques jours. Cette semaine, j’appartiens au public. La semaine prochaine, je serai tout à votre service. »

Comme j’avais été présenté à M. Ravenel, je ne faisais plus partie du public ! Je devenais une connaissance privée, — pour laquelle on ne pouvait se déranger du service ordinaire.

Cela était parfaitement juste d’ailleurs ; — mais admirez ma mauvaise chance !… Et je n’ai eu qu’elle à accuser.

On a souvent parlé des abus de la Bibliothèque. Ils tiennent en partie à l’insuffisance du personnel, en partie aussi à de vieilles traditions qui se perpétuent. Ce qui a été dit de plus juste, c’est qu’une grande partie du temps et de la fatigue des savants distingués qui remplissent là des fonctions peu lucratives de bibliothécaires, est dépensée à donner aux six cents lecteurs quotidiens des livres usuels, qu’on trouverait dans tous les cabinets de lecture; — ce qui ne fait pas moins de tort à ces derniers qu’aux éditeurs et aux auteurs, dont il devient inutile dès lors d’acheter ou de louer les livres.

On l’a dit encore avec raison, un établissement unique au monde comme celui-là ne devrait pas être un chauffoir public, une salle d’asile, — dont les hôtes sont, en majorité, dangereux pour l’existence et la conservation des livres. Cette quantité de désoeuvrés vulgaires, de bourgeois retirés, d’hommes veufs, de solliciteurs sans places, d’écoliers qui viennent copier leur version, de vieillards maniaques, — comme l’était ce pauvre Carnaval qui venait tous les jours avec un habit rouge, bleu clair, ou vert pomme, et un chapeau orné de fleurs, — mérite sans doute

58

considération, mais n’existe-t-il pas d’autres bibliothèques, et même des bibliothèques spéciales à leur ouvrir ?…

Il y avait aux imprimés dix-neuf éditions de Don Quichotte. Aucune n’est restée complète. Les voyages, les comédies, les histoires amusantes, comme celles de M. Thiers et de M. Capefigue, l’Almanach des adresses, sont ce que ce public demande invariablement, depuis que les bibliothèques ne donnent plus de romans en lecture.

Puis, de temps en temps, une édition se dépareille, un livre curieux disparaît, grâce au système trop large qui consiste à ne pas même demander les noms des lecteurs.

La république des lettres est la seule qui doive être quelque peu imprégnée d’aristocratie, — car on ne contestera jamais celle de la science et du talent.

. (Nerval 1986: 34-36)

SLIKA 14

59

Italo CALVINO

SE UNA NOTTE D'INVERNO UN VIAGGIATORE

Lettore, è tempo che la tua sballottata navigazione trovi un approdo. Quale porto può accoglierti più sicuro d'una grande biblioteca? Certamente ve n'è una nella città da cui eri partito e cui hai fatto ritorno dopo il tuo giro del mondo da un libro all'altro. Ti resta ancora una speranza, che i dieci romanzi che si sono volatilizzati tra le tue mani appena ne hai intrapreso la lettura, si trovino in questa biblioteca.

Finalmente ti s'apre una giornata libera e tranquilla; vai in biblioteca, consulti il catalogo; ti trattieni a stento dal lanciare un grido di giubilo, anzi: dieci grida; tutti gli autori e i titoli che cerchi figurano nel catalogo, diligentemente registrati.

Compili una scheda e la consegni; ti viene comunicato che nel catalogo ci dev'essere stato un errore di numerazione; il libro non si trova; comunque faranno delle ricerche. Ne chiedi subito un altro: ti dicono che risulta in lettura, ma non si riesce a stabilire chi l'ha richiesto e quando. Il terzo che chiedi è in legatoria; sarà di ritorno tra un mese. Il quarto è conservato in un'ala della biblioteca chiusa per restauri. Continui a riempire schede; per una ragione o per l'altra, nessuno dei libri che chiedi è disponibile.

Mentre il personale continua le sue ricerche, tu attendi con pazienza seduto a un tavolo insieme ad altri lettori più fortunati, immersi nei loro volumi. Allunghi il collo a sinistra e a destra per sbirciare nei libri altrui: chissà che uno di costoro non stia leggendo uno dei libri che cerchi.

(Calvino 2000: 297-298)

ČE NEKE ZIMSKE NOČI POPOTNIK

Čas je že, Bralec, da se tvoja razgibana plovba umiri v pristanu. Le katero pristanišče te lahko sprejme bolj varno kot velika knjižnica? Prav gotovo mora biti kakšna knjižnica v mestu, iz katerega si odpotoval in v katero si se vrnil po svoji poti okoli sveta od knjige do knjige. Ostaja ti še upanje, da boš deseterico romanov, ki so ti izpuhteli med rokami, komaj si jih začel brati, našel prav v tej knjižnici.

Končno imaš pred sabo prost in miren dan; greš v knjižnico, pogledaš na seznam; komaj zadržiš v svojih prsih radosten krik, še več, deset krikov: vsi avtorji in vsi naslovi, ki jih iščeš, so skrbno zabeleženi v seznamu.

Izpolniš kartotečni listek in ga izročiš; povejo ti, da je v seznamu bržkone vpisana napačna številka, knjige namreč ne morejo najti; vendar pa bodo zadevo preiskali. Takoj zahtevaš drugo knjigo: povejo ti, da je sposojena, vendar ne morejo ugotoviti, kdo si jo je sposodil in kdaj. Tretja, ki jo iščeš, je pri knjigovezu, nazaj bo čez kak mesec dni. Četrta je shranjena prav v tistem krilu knjižnice, ki je zaprto zaradi prenovitvenih del. Še naprej izpisuješ listke, ampak iz takih ali drugačnih razlogov ni na voljo niti ene od knjig, ki bi si jih rad sposodil.

Medtem ko osebje še naprej brska in išče, potrpežljvo čakaš: sediš za mizo skupaj z drugimi, srečnejšimi bralci, zatopljenimi v svoje knjige. Stegneš vrat na levo in na desno, da bi malo pokukal v tuje knjige: kdo ve, ali kateri od obiskovalcev ne bere ravno ene od knjig, ki jih iščeš.

(Calvino 1993: 242)

60

Jean-Paul SARTRE

LA NAUSĖE

Je suis entré dans la salle de lecture et j'ai pris, sur une table, La Chartreuse de Parme. J'essayais de m'absorber dans ma lecture, de trouver un refuge dans la claire Italie de Stendhal. J'y parvenais par à-coups, par courtes hallucinations, puis je retombais dans cette journée menaçante, en face d'un petit vieillard qui raclait sa gorge, d'un jeune homme qui rêvait renversé sur sa chaise.

Les heures passaient, les vitres étaient devenues noires. Nous étions quatre, sans compter le Corse qui tamponnait à son bureau les dernières acquisitions de la bibliothèque. Il y avait là ce petit vieillard, le jeune homme blond, une jeune femme qui prépare sa licence - et moi. De temps en temps, l'un de nous levait la tête, jetait un coup d'œil rapide et méfiant sur les trois autres, comme s'il en avait peur. À un moment le petit vieillard se mit à rire : je vis la jeune femme frissonner de la tête aux pieds. Mais j'avais déchiffré à l'envers le titre du livre qu'il lisait: c'était un roman gai. Sept heures moins dix. Je pensai brusquement que la bibliothèque fermait à sept heures. J'allais être encore une fois rejeté dans la ville. Où irais-je? Qu'est-ce que je ferais ? Le vieillard avait fini son roman. Mais il ne s'en allait pas. Il tapait du doigt sur la table, à coups secs et réguliers. « Messieurs, dit le Corse, on va bientôt fermer ».

Le jeune homme sursauta et me lança un bref coup d'œil. La jeune femme s'était tournée vers le Corse, puis elle reprit son livre et sembla s'y plonger.

« On ferme », dit le Corse, cinq minutes plus tard. Le vieillard hocha la tête d'un air indécis. La jeune femme repoussa son livre, mais sans se lever.

Le Corse n'en revenait pas. Il fit quelques pas hésitants, puis tourna un commutateur. Aux tables de lecture les lampes s'éteignirent. Seule l'ampoule centrale restait allumée.

« Il faut partir ? » demanda doucement le vieillard.

Le jeune homme, lentement, à regret, se leva. Ce fut à qui mettrait le plus de temps pour enfiler son manteau. Quand je sortis, la femme était encore assise, une main posée à plat sur son livre.

(Sartre 2008: 119-120)

GNUS

Vrnil sem se v čitalnico in si z neke mize vzel Parmsko kartuzijo. Poskušal sem se zatopiti v branje, najti pribežališče v svetli Stendhalovi Italiji. To se mi je posrečilo samo v sunkih, s kratkimi halucinacijami, nato pa sem znova padel v ta grozeči dan, spet sem bil nasproti drobnega starca, ki se je odhrkaval, nasproti mladega fanta, ki je sanjaril, naslonjen nazaj na svojem stolu.

Ure so minevale, šipe v oknih so počrnele. Bili smo štirje, če ne štejem Korzičana, ta je pritiskal žig na zadnje pridobitve, ki so prišle v knjižnico. Tu je bil ta starček, potem plavolasi fant, neka ženska, ki se pripravlja za diplomo - in jaz. Včasih je kdo izmed nas vzdignil glavo, s hitrim in prezirnim pogledom ošinil druge tri, kakor da se jih boji. Starček se je nenadoma pričel smejati: videl sem, kako je mlada ženska zadrgetala od glave do nog. Vendar sem z druge strani razbral naslov knjige, ki jo je bral: bil je šaljiv roman.

61

Deset minut manjka do sedmih. Iznenada sem pomislil, da knjižnico ob sedmih zapro. Še enkrat me bodo pognali v mesto. Kam pojdem? Kaj bom počel?

Starec je prebral svoj roman do konca. Vendar ni odšel. S prstom je tipkal po mizi, udarjal je s suhimi in enakomernimi udarci.

»Gospodje,« je rekel Korzičan, »Vsak čas bomo zaprli.«

Mladi fant se je zdrznil in me ošinil s kratkim pogledom. Mlada ženska se je obrnila proti Korzičanu, nato je spet vzela svojo knjigo, in zdelo se je, da se je zatopila vanjo.

»Zapiramo,« je rekel Korzičan pet minut pozneje.

Starec je nedoločno odkimal. Mlada ženska je potisnila knjigo od sebe, vendar ni vstala.

Korzičan tega ni mogel razumeti. Naredil je nekaj obotavljajočih se korakov, potem pa obrnil stikalo. Na mizah, kjer smo brali, so ugasnile svetilke. Samo žarnica na sredi sobe je še gorela.

»Moramo oditi?« je mehko vprašal starec.

Fant je počasi z nejevoljo vstal. Zdaj smo se šli, kdo bo porabil največ časa, ko si bo oblačil površnik. Ko sem šel ven, je ženska še sedela, ena roka ji je plosko ležala na knjigi.

(Sartre 1981: 101-103)

Giovanni PAPINI

UN UOMO FINITO

Seppi da un ragazzo, un po' più grande di me, che c'erano in città grandissime e ricchissime librerie aperte a tutti, dove in date ore si poteva andare, chiedere qualunque libro si volesse, e, quel che più conta, leggerli senza spender nulla. Decisi di andarci subito. C'era però una difficoltà: per entrare in que' paradisi bisognava aver per lo meno sedici anni. Io ne avevo dodici o tredici, ma per la mia età ero anche troppo alto. Una mattina di luglio mi provai. Salii uno scalone, che a me parve largo e solenne, tremando. Dopo due o tre minuti d’incertezza e di batticuore infilai nella saletta delle richieste, scrissi alla peggio la mia scheda e la presentai con l'aria impacciata e sospettosa di chi sa d'essere in fallo. L'impiegato — lo ricordo ancora: sia maledetto! era un omaccino con tanto di pancetta e due occhietti cilestri di pesce morto e una piegaccia maligna a due lati della bocca — mi squadrò con aria di compatimento e con esosa voce strascicata mi chiese:

- Scusi, quanti anni ha lei?

Feci il viso rosso più di rabbia che di vergogna e risposi, facendomi più vecchio di tre anni:

— Quindici.

— Non bastano. Mi dispiace. Legga il regolamento. Torni fra un anno.

Uscii di là umiliato, indispettito, abbattuto e tutto gonfio di odio fanciullesco contro quell’ orribile uomo che impediva a me, povero e affamato di sapere, il libero uso di un milione di libri e cosi mi rubava vigliaccamente, in nome d'un numero scritto, un anno intero di luce e di gioia. Avevo intravisto, entrando laggiù, una sala lunga e vasta con venerabili seggioloni ad

62

alta spalliera coperti di panno verde, e tutto intorno libri, libri e libri, libri vecchi grossi e massicci, colle costole di pergamena e di pelle, scritte e fregiate d’oro: una meraviglia! E ognuno di que' libri chiudeva quel che cercavo, offriva quel cibo ch'era fatto per me: storie d'imperatori e poemi di battaglie, vite di uomini semidivini, libri santi di popoli morti, e le scienze di tutte le cose e i versi di tutti i poeti e i sistemi di tutti i filosofi. E quelle migliaia di promesse in lettere d'oro eran per me: a un mio comando i volumi che aspettavano sotto la polvere, dietro la rete fitta degli scaffali, sarebbero scesi verso di me, e l'avrei squadernati e sfogliati e divorati a mio piacere!

Non aspettai neppur un anno per tentar la seconda prova. Anche questa riusci male. Dovetti arrivare ad una altra estate per vincere. Avevo poco più di tredici anni — forse tredici anni e mezzo.

Insieme ad un altro ragazzo più grande di me, che da un pezzo entrava là senz’inciampo, finalmente passai. Per non dar nell'occhio e non passar da bambino in cerca di passatempo chiesi un libro serio, un libro di scienza — quello del Canestrini su Darwin.

C'era questa volta al di là della parete di legno e di vetro un altro impiegato — un tipo alto e secco come un uccellaccio pelato, sgarbato nelle mosse e che non stava mai fermo. Prese la mia richiesta senza guardarmi, ci fece su un segnaccio con un lapis blu e la passò ad un ragazzotto ch'era li presso, senza far parola.

Aspettai mezz'ora, rodendomi dentro dalla paura che il libro non ci fosse o che non volessero portarmelo. Quando venne me lo strinsi sotto il braccio ed entrai tutto vergognoso e in punta di piedi nella gran sala di lettura. Non avevo provato mai un tal senso di riverenza — neppure in chiesa da piccino. Come spaventato dal mio ardire e dal trovarmi là dentro, dopo tanto, in mezzo a quel gigantesco reliquiario della sapienza dei secoli, andai a sedermi sul primo seggiolone libero che mi si parò dinanzi. Era tale lo smarrimento e il piacere e lo stupore e il senso d'esser divenuto ad un tratto come più grande e più uomo che per quasi un'ora non riuscii a capir nulla nel libro che avevo dinanzi.

Tutto, là dentro, mi pareva santo e maestoso come il ritrovo di una nazione. Quei seggioloni sudici e stinti, coperti di stoffa dove lo scolorito verde finiva nel giallo o si nascondeva sotto l’untume nero, sembravano a' miei occhi colossali e fastosi come troni e il vasto silenzio mi pesava sull’anima più grave e solenne di quello d'una cattedrale.

Dopo quel giorno ci tornai tutti i giorni, per tutto il tempo che la tediosissima scuola mi lasciava libero. A poco a poco feci l'abitudine a quel silenzio, a quella stanzona cosi alta sopra la mia testa arruffata di adolescente trascurato, a quella ricchezza sterminata di volumi antichi e nuovi, di lessici, di riviste, di opuscoli, di atlanti, di codici e di manoscritti. Diventai presto come di casa, imparai le faccie dei distributori, scopersi i segreti delle segnature, penetrai nei cataloghi, conobbi i visi dei fedeli e degli appassionati che venivano come me, tutti i giorni, precisi e impazienti come a un ritrovo di voluttà.

E mi gettai a capofitto in tutte le letture che mi suggerivano le mie pullulanti curiosità o i titoli de' libri che trovavo nei libri che andavo leggendo e intrapresi allora, senza guida, e senza un qualsiasi disegno, ma con tutto il furore della passione, la vita dura e magnifica dell'onnisapiente.

(Papini 1947: 21-25)

63

SLIKA 15

64

5

KNJIŽNICA,

SPOMIN ČLOVEŠTVA

SLIKA 16

65

SLIKA 17

66

Marguerite YOURCENAR

MÉMOIRES D'HADRIEN

Un nouveau projet m'occupa longtemps et n'a pas cessé de le faire : l'Odéon, bibliothèque modèle, pourvue de salles de cours et de conférences, qui serait à Rome un centre de culture grecque. J'y mis moins de splendeur que dans la nouvelle bibliothèque d'Ephèse, construite trois ou quatre ans plus tôt, moins d'élégance aimable que dans celle d'Athènes. Je compte faire de cette fondation l'émule, sinon l'égale, du Musée d'Alexandrie ; son développement futur t'incombera. En y travaillant, je pense souvent à la belle inscription que Plotine avait fait placer sur le seuil de la bibliothèque établie par ses soins en plein Forum de Trajan : Hôpital de l'Âme.

(Yourcenar 1998: 246)

HADRIJANOVI SPOMINI

Že nekaj časa sem se ukvarjal z novim načrtom, ki me še vedno zaposluje: z Odeonom, vzorno knjižnico, opremljeno z učilnicami in predavalnicami, ki naj bi predstavljal središče grške omike v Rimu. Okrasil sem jo z manj blišča kakor novo knjižnico v Efezu, ki je nastala tri ali štiri leta prej, z manj ljubke elegance kot atensko. Iz te ustanove bi rad napravil vsaj dostojno, če že ne enakovredno tekmico aleksandrijskega Muzejona; njen nadaljni razvoj pa bo tvoja naloga. Ob poglabljanju v te načrte nemalokrat pomislim na prelepi napis, ki ga je Plotina dala namestiti na prag knjižnice sredi Trajanovega trga, zgrajeno na cesaričino pobudo: Hospitium animi.

(Yourcenar 2001: 180)

Jorge Luis BORGES

ALEJANDRIA, 641 A.D.

Desde el primer Adán que vio la noche

y el día y la figura de su mano, fabularon los hombres y fijaron

en piedra o en metal o en pergamino cuanto ciñe la tierra o plasma el sueño.

Aquí está su labor: la Biblioteca. Dicen que los volúmenes que abarca

dejan atrás la cifra de los astros o de la arena del desierto. El hombre

que quisiera agotarla perdería la razón y los ojos temerarios.

Aquí la gran memoria de los siglos que fueron, las espadas y los héroes, los lacónicos símbolos del álgebra,

el saber que sondea los planetas que rigen el destino, las virtudes

de hierbas y marfiles talismánicos,

67

el verso en que perdura la caricia, la ciencia que descifra el solitario

laberinto de Dios, la teología, la alquimia que en el barro busca el oro

y las figuraciones del idólatra. Declaran los infieles que si ardiera, ardería la historia. Se equivocan.

Las vigilias humanas engendraron los infinitos libros. Si de todos no quedara uno solo, volverían

a engendrar cada hoja y cada línea, cada trabajo y cada amor de Hércules,

cada lección de cada manuscrito. En el siglo primero de la Hégira,

yo, aquel Omar que sojuzgó a los persas y que impone el Islam sobre la tierra, ordeno a mis soldados que destruyan

por el fuego la larga Biblioteca, que no perecerá. Loados sean

Dios que no duerme y Muhammad, Su Apóstol.

(Borges, Obra 1999: 121-122)

Gérard de NERVAL

ANGÉLIQUE

Le célèbre bibliothèque d'Alexandrie n'était ouverte qu'aux savants ou aux poètes connus par des ouvrages d'un mérite quelconque. Mais aussi l'hospitalité y était complète, et ceux qui y venaient consulter les auteurs étaient logés et nourris gratuitement pendant tout le temps qu'il leur plaisait d'y séjourner.

Et à ce propos, — permettez à un voyageur qui en a foulé les débris et interrogé les souvenirs, de venger la mémoire de l’illustre calife Omar de cet éternel incendie de la bibliothèque d’Alexandrie, qu’on lui reproche communément. Omar n’a jamais mis le pied à Alexandrie, — quoi qu’en aient dit bien des académiciens. Il n’a pas même eu d’ordres à envoyer sur ce point à son lieutenant Amrou. — La bibliothèque d’Alexandrie et le Serapéon, ou maison de secours, qui en faisait partie, avaient été brûlés et détruits au quatrième siècle par les chrétiens, — qui, en outre, massacrèrent dans les rues la célèbre Hypatie, philosophe pythagoricienne. Ce sont là, sans doute, des excès qu’on ne peut reprocher à la religion, — mais il est bon de laver du reproche d’ignorance ces malheureux Arabes dont les traductions nous ont conservé les merveilles de la philosophie, de la médecine et des sciences grecques, en y ajoutant leurs propres travaux, — qui sans cesse perçaient de vifs rayons la brume obstinée des époques féodales.

(Nerval 1986: 36-37)

68

Carlos RUIZ ZAFÓN

LA SOMBRA DEL VIENTO

Finalmente, mi padre se detuvo frente a un portón de madera labrada ennegrecido por el tiempo y la humedad. Frente a nosotros se alzaba lo que me pareció el cadáver abandonado de un palacio, o un museo de ecos y sombras.

- Daniel, lo que vas a ver hoy no se lo puedes contar a nadie. Ni a tu amigo Tomás. A nadie.

Un hombrecillo con rasgos de ave rapaz y cabellera plateada nos abrió la puerta. Su mirada aguileña se posó en mí, impenetrable.

- Buenos días, Isaac. Éste es mi hijo Daniel - anunció mi padre -. Pronto cumplirá once años, y algún día él se hará cargo de la tienda. Ya tiene edad de conocer este lugar.

El tal Isaac nos invitó a pasar con un leve asentimiento. Una penumbra azulada lo cubría todo, insinuando apenas trazos de una escalinata de mármol y una galería de frescos poblados con figuras de ángeles y criaturas fabulosas. Seguimos al guardián a través de aquel corredor palaciego y llegamos a una gran sala circular donde una auténtica basílica de tinieblas yacía bajo una cúpula acuchillada por haces de luz que pendían desde lo alto. Un laberinto de corredores y estanterías repletas de libros ascendía desde la base hasta la cúspide, dibujando una colmena tramada de túneles, escalinatas, plataformas y puentes que dejaban adivinar una gigantesca biblioteca de geometría imposible. Miré a mi padre, boquiabierto. Él me sonrió, guiñándome el ojo.

- Daniel, bien venido al Cementerio de los Libros Olvidados.

Salpicando los pasillos y plataformas de la biblioteca se perfilaban una docena de figuras. Algunas de ellas se volvieron a saludar desde lejos, y reconocí los rostros de diversos colegas de mi padre en el gremio de libreros de viejo. A mis ojos de diez años, aquellos individuos aparecían como una cofradía secreta de alquimistas conspirando a espaldas del mundo. Mi padre se arrodilló junto a mí y, sosteniéndome la mirada, me habló con esa voz leve de las promesas y las confidencias.

- Este lugar es un misterio, Daniel, un santuario. Cada libro, cada tomo que ves, tiene alma. El alma de quien lo escribió, y el alma de quienes lo leyeron y vivieron y soñaron con él. Cada vez que un libro cambia de manos, cada vez que alguien desliza la mirada por sus páginas, su espíritu crece y se hace fuerte. Hace ya muchos años, cuando mi padre me trajo por primera vez aquí, este lugar ya era viejo. Quizá tan viejo como la misma ciudad. Nadie sabe a ciencia cierta desde cuándo existe, o quiénes lo crearon. Te diré lo que mi padre me dijo a mí. Cuando una biblioteca desaparece, cuando una librería cierra sus puertas, cuando un libro se pierde en el olvido, los que conocemos este lugar, los guardianes, nos aseguramos de que llegue aquí. En este lugar, los libros que ya nadie recuerda, los libros que se han perdido en el tiempo, viven para siempre, esperando llegar algún día a las manos de un nuevo lector, de un nuevo espíritu. En la tienda nosotros los vendemos y los compramos, pero en realidad los libros no tienen dueño. Cada libro que ves aquí ha sido el mejor amigo de alguien. Ahora sólo nos tienen a nosotros, Daniel. ¿Crees que vas a poder guardar este secreto?

69

Mi mirada se perdió en la inmensidad de aquel lugar, en su luz encantada. Asentí y mi padre sonrió.

- ¿Y sabes lo mejor? - preguntó. Negué en silencio.

- La costumbre es que la primera vez que alguien visita este lugar tiene que escoger un libro, el que prefiera, y adoptarlo, asegurándose de que nunca desaparezca, de que siempre permanezca vivo. Es una promesa muy importante. De por vida - explicó mi padre -. Hoy es tu turno.

Por espacio de casi media hora deambulé entre los entresijos de aquel laberinto que olía a papel viejo, a polvo y a magia. Dejé que mi mano rozase las avenidas de lomos expuestos, tentando mi elección. Atisbé, entre los títulos desdibujados por el tiempo, palabras en lenguas que reconocía y decenas de otras que era incapaz de catalogar. Recorrí pasillos y galerías en espiral pobladas por cientos, miles de tomos que parecían saber más acerca de mí que yo de ellos. Al poco, me asaltó la idea de que tras la cubierta de cada uno de aquellos libros se abría un universo infinito por explorar y de que, más allá de aquellos muros, el mundo dejaba pasar la vida en tardes de fútbol y seriales de radio, satisfecho con ver hasta allí donde alcanza su ombligo y poco más.

(Ruiz Zafón 2005: 9-12)

SENCA VETRA

Sledil sem svojemu očetu po tisti ozki uličici, bolj podobni brazgotini kot ulici, dokler se ni svetlikanje avenije Ramblas izgubilo za najinima hrbtoma. Jasnina jutra je pronicala čez balkone in skozi žaluzije v pihljajih poševne svetlobe, ki niso prispeli do tal. Končno se je oče ustavil pred nekim umetelno izrezljanim lesenim portalom, počrnelim od časa in vlage. Tisto, kar se je dvigalo pred nama, je bilo v mojih očeh videti kot zapuščeno truplo neke palače oziroma kot muzej odmevov in senc.

»Daniel, tega, kar boš videl danes, ne smeš povedati nikomur. Tudi svojemu prijatelju Tomasu ne. Nikomur.«

Možiček s potezami ptice ujede in srebrnimi lasmi nama je odprl vrata. Njegov nepredirni sokolji pogled se je ustavil na meni.

»Dobro jutro, Isaac. To je moj sin Daniel,« je rekel moj oče. »Kmalu bo dopolnil enajst let in nekega dne bo prevzel trgovino. Dovolj je že star, da spozna ta kraj.«

Isaac naju je z rahlim kimljajem povabil, naj vstopiva. Vse je bilo zavito v modrikast somrak, ki je komajda prepuščal pogledu marmornato stopnišče in hodnik s freskami, poseljenimi z angelskimi figurami in bajeslovnimi bitji. Sledila sva čuvaju po tistem graščinskem hodniku in prišli smo v ogromno okroglo dvorano, kjer je pod kupolo, prebodeno s snopi svetlobe, ki so viseli s stropa, ležala pristna bazilika somraka. Blodnjak hodnikov in polic, natrpanih s knjigami, se je dvigoval od temeljev do vrha in ustvarjal čebelnjak, prepreden s prehodi, stopnicami, podesti in mostički, tako da ni bilo težko uganiti, da gre za velikansko knjižnico nemogoče geometrijske oblike. Odprtih ust sem pogledal svojega očeta. Nasmehnil se mi je in mi pomežiknil.

»Daniel, dobrodošel v Pokopališču pozabljenih knjig.«

70

Kakšen ducat postav je bilo razkropljenih po prehodih in podestih knjižnice. Nekatere so se obrnile in od daleč pozdravile, in med njimi sem prepoznal obraze nekaterih kolegov svojega očeta iz ceha knjigarnarjev s starimi knjigami. V mojih desetletnih očeh so bili ti možje videti kot skrivna bratovščina alkimistov, ki za hrbtom preostalega sveta kujejo zarote. Moj oče je pokleknil k meni, uprl pogled v moje oči in spregovoril s tistim glasom, ki prinaša obljube in zaupnosti.

»Ta kraj je skrivnost, Daniel, svetišče. Vsaka knjiga, vsak zvezek, ki ga vidiš, ima dušo. Dušo tistega, ki ga je napisal, in dušo tistih, ki so ga prebrali ter živeli in sanjali z njim. Vsakič, ko gre neka knjiga iz enih rok v druge, vsakič, ko kdo s pogledom preleti njene strani, njen duh zraste in postane močnejši. Pred mnogo leti, ko me je moj oče prvič pripeljal sem, je bil ta kraj že star. Morda tako star kot samo mesto. Nihče ne ve čisto zagotovo, od kdaj obstaja, niti kdo ga je ustvaril. Povedal ti bom, kar je moj oče povedal meni. Ko kakšna knjižnica izgine, ko kakšna knjigarna zapre svoja vrata, ko kaka knjiga potone v pozabo, tisti, ki poznamo ta kraj, varuhi, poskrbimo, da pride sem. Na tem kraju knjige, ki se jih nihče več ne spominja, knjige, ki so se izgubile v času, živijo vekomaj, čakajoč, da morda nekega dne pridejo v roke novega bralca in svežega duha. V trgovini jih prodajamo in kupujemo, v resnici pa knjige nimajo lastnika. Vsaka knjiga, ki jo vidiš tukaj, je bila od nekoga najboljši prijatelj. Sedaj imajo zgolj nas, Daniel. Misliš, da boš lahko varoval to skrivnost?« Moj pogled se je izgubil v neizmernosti tistega prostora, v njegovi čarobni svetlobi. Prikimal sem in moj oče se je nasmehnil.

»In veš, kaj je najlepše pri vsem skupaj?« me je vprašal.

Molče sem odkimal.

»Običaj je, da mora tisti, ki prvič obišče ta kraj, izbrati knjigo, katerokoli želi, in jo posvojiti ter poskrbeti, da nikoli ne izgine, da ostane vedno živa. To je zelo pomembna zaobljuba. Za vse življenje,« mi je razložil moj oče. »Danes si na vrsti ti.«

Skoraj pol ure sem taval po skrivnih poteh tistega blodnjaka, ki je dišal po starem papirju, prahu in magiji. Dovolil sem, da mi je roka polzela po avenijah razstavljenih knjižnih hrbtišč, preizkušajoč mojo izbiro. Med naslovi, ki jih je čas izbrisal, sem prežal na besede v jezikih, ki sem jih prepoznaval, in v mnogih drugih, ki jih nisem znal uvrstiti. Prehodil sem spiralne hodnike in galerije, naseljene s stotinami, s tisoči knjig, ki so dajale občutek, da vedo več o meni kot jaz o njih. Kmalu me je prešinilo, da se za platnicami vsake od knjig odpira neskončno vesolje, ki mora biti raziskano, onkraj teh zidov pa svet dovoljuje, da življenje mineva med nogometnimi popoldnevi in radijskimi novelami, zadovoljen s tem, da s pogledom seže zgolj do svojega popka in le malo dlje.

(Ruiz Zafón 2013: 9-12)

71

SLIKA 18

KNJIŽNICA NA MEDMREŽJU

Na zaslon si je možno priklicati vrsto zanimivih besedil (tudi na temo knjižnice), ki si za medij poleg papirnate knjige vse pogosteje izberejo e-knjigo oz. digitalno okolje. Spodaj je navedenih le nekaj internetnih naslovov:

BIBLIOBLOGS (25.3.2015) http://www.bibliopedia.fr/index.php/Biblioblogs

ECO, Umberto: De bibliotheca (27.3.2015). http://www.liberliber.it/mediateca/libri/e/eco/de_bibliotheca/html/testo.htm

ECO, Umberto: Il nome della rosa – La biblioteca (27.3.2015). https://www.youtube.com/watch?v=3fa8A9oBpHo

GALLICA et après… les ressources numériques de la BnF (25.3.2015). http://www.bnf.fr/fr/evenements_et_culture/anx_conferences_2009/a.c_090316_salon_du_livre.html

GOYTISOLO, Juan: V Narodni in univerzitetni knjižnici BIH (27.3.2015) https://www.youtube.com/watch?v=dZLdUxJhbWc&list=PLUS5BJMclE7iTnWnr-z2CM1Z3XVJmdW1g

HUGO, Victor: A qui la faute ? (25.3.2015). http://poesie.webnet.fr/lesgrandsclassiques/poemes/victor_hugo/a_qui_la_faute.html

NUMÉRISATION du patrimoine des bibliothèques et moteurs de recherche (25.3.2015). http://www.bnf.fr/fr/evenements_et_culture/anx_conferences_2010/a.c_100108_num_patrimoine.html

72

NEKATERA DRUGA KNJIŽEVNA DELA Z MOTIVI KNJIŽNICE

Honoré de BALZAC: Les illusions perdues; Giorgio BASSANI: Il giardino dei Finzi-Contini; Pierre BENOÎT: L'Atlantide; Jorge Luis BORGES: Biblioteca personal (prólogos); Luis CERNUDA: Biblioteca (v zb. Ocnos); Philippe DELERM: Le bibliobus (v zb. La première gorgée de bière et autres plaisirs miniscules); Anatole FRANCE: Le crime de Sylvestre Bonnard; La rôtisserie de la reine Pédauque; Jean-Christophe GRANGÉ: Les rivières pourpres; Victor HUGO: Bibliothèques (v zb. Toute la lyre); Agota KRISTOF: La preuve; Primo LEVI: Il sistema periodico; Jonathan LITTELL: Les bienveillantes; Rosetta LOY: Cioccolata da Hanselmann; Maurizio MAGGIANI: Il viaggiatore notturno; Michel de MONTAIGNE: Essais; MONTESQUIEU: Lettres persanes; ; Henry de MONTHERLANT: Un assassin est mon maître; Daniel PENNAC: Comme un roman; La petite marchande de prose; STENDHAL: Le rouge et le noir; Jules VERNE: 20000 lieues sous les mers …

VIRI

A. LEPOSLOVJE

BORGES, Jorge Luis: Ficciones. Madrid: Alianza, 1999

BORGES, Jorge Luis: Izbrana dela, knj. 4. Prev. Aleš Berger. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2001

BORGES, Jorge Luis: Obra poetica, T. 3. Madrid: Alianza, 1999

CALVINO, Italo: Če neke zimske noči popotnik. Prev. Jaša L. Zlobec. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1993

CALVINO, Italo: Se una notte d'inverno un viaggiatore. Milano: Mondadori, 2000

CERVANTES SAAVEDRA, Miguel de: Don Quijote de la Mancha. [España]: Real Academia Española, Alfaguara, 2004

CERVANTES SAAVEDRA, Miguel de: Veleumni plemič don Kihot iz Manče, knj. 1. Prev. Niko Košir. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1973

ECO, Umberto: Ime rože. Prev. Srečko Fišer. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984

ECO, Umberto: Il nome della rosa. Milano: Bompiani, 1986

FRANCE, Anatole: La révolte des anges. Paris: Calman-Lévy, 1925

MANZONI, Alessandro: I promessi sposi: storia milanese del secolo XVII. Milano: U. Hoepli, 1951

MANZONI, Alessandro: Zaročenca, knj. 2. Prev. Jaša Zlobec. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1977

NERVAL, Gérard de: Les filles du feu. Paris: Librairie générale française, 1986

PAPINI, Giovanni: Un uomo finito. Firenze: Vallecchi, 1947

73

PEREC, Georges: La vie mode d'emploi: romans. Paris: Hachette, 1988

PEREC, Georges: Življenje, navodila za uporabo. Prev. Suzana Koncut. Ljubljana: Študentska založba, 2007

PIRANDELLO, Luigi: Il fu Mattia Pascal. Milano: Edizioni scolastiche Mondadori, 1970

PIRANDELLO, Luigi: Rajnki Matija Paskal. Prev. Niko Košir. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1977

RABELAIS, François: Gargantua in Pantagruel, knj. 1. Prev. Branko Madžarevič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981

RABELAIS, François: Pantagruel. Paris: Société Les belles lettres, 1946.

RUIZ ZAFÓN, Carlos: Senca vetra. Prev. Veronika Rot. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013

RUIZ ZAFÓN, Carlos: La sombra del viento. Barcelona: Planeta, 2005

SARTRE, Jean-Paul: Gnus: roman. Prev. Jože Udovič. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1981

SARTRE, Jean-Paul: La nausée. Ljubljana: Gallimard, 2008

VOLTAIRE: Contes et romans. Lausanne: Rencontre, 1960

VOLTAIRE: Filozofske zgodbe. Prev. Primož Vitez. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009

YOURCENAR, Marguerite: Hadrijanovi spomini. Prev. Saša Jerele. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2001

YOURCENAR, Marguerite: Mémoires d'Hadrien. Paris: Gallimard, 1998.

B. SLIKOVNO GRADIVO

Slike 1-3, 9 (25.3.2015) http://agoras.typepad.fr/regard_eloigne/jlborges/

Slika 4 (25.3.2015) https://www.google.si/search?q=%22LABIRINT%22+%22SLIKE

Slike 5, 8, 14, 15, 17, 18 (25.3.2015) https://www.google.si/search?q=biblioteca+dessin&biw=1115&bih=808&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ei=680TVbKfKobhaoLFgtgH&ved

Slike 6, 10-13 (25.3.2015) https://www.google.si/search?q=%22bibliothecaire%22+%22photo

Slika 7 (25.3.2015) http://fr.wikipedia.org/wiki/Biblioth%C3%A8que_de_Don_Quichotte

Slika 16 (25.3.2015) https://www.google.si/?gws_rd=ssl#q=%C4%8Dip+Hudson+slika

74

KAZALO

UVODNA BESEDA ……………………………………………………………………… 3

KNJIŽNICA KOT LABIRINT IN (VESOLJNI) SVET ……………………………… 5

Jorge Luis Borges: La Biblioteca de Babel – Babilonska knjižnica ……………................. 6

Umberto Eco: Il nome della rosa – Ime rože ……………………………………………… 16

KNJIGE V PRIMEŽU PARODIJE, SATIRE IN KRITIKE …………………………. 21

François Rabelais: Pantagruel – Pantagruel ………………………………………………. 22

Miguel de Cervantes Saavedra: Don Quijote de la Mancha – Veleumni plemič don Kihot iz Manče ……………….......................................................... 27

Voltaire: Candide ou L'optimisme – Kandid ali Optimizem …………………………….. 39

KLASIFICIRATI, KATALOGIZIRATI … BRATI ………………………………….. 43

Georges Perec: Vie mode d'emploi – Življenje, navodila za uporabo …………………… 45

Anatole France: La révolte des anges ……………………………………………………. 46

Luigi Pirandello: Il fu Mattia Pascal – Rajnki Matija Paskal ……………………………. 48

BIBLIOTEKAR – KNJIGA – BRALEC ………………………………………………. 51

Alessandro Manzoni: I promessi sposi – Zaročenca ……………………………………… 53

Umberto Eco: Il nome della rosa – Ime rože ……………………………………………… 54

Anatole France: La révolte des anges ……………………………………………………... 57

Gérard de Nerval: Angélique ……………………………………………………………… 58

Italo Calvino: Se una notte d'inverno un viaggiatore – Če neke zimske noči popotnik …. 60

Jean-Paul Sartre: La nausée – Gnus ……………………………………………………… 61

Giovanni Papini: Un uomo finito ………………………………………………………… 62

KNJIŽNICA, SPOMIN ČLOVEŠTVA ……………………………………………….. 65

Marguerite Yourcenar: Mémoires d'Hadrien – Hadrijanovi spomini ……………………. 67

Jorge Luis Borges: Alejandria, 641 a. d. ………………………………………………… 67

Gérard de Nerval: Angélique ……………………………………………………………. 68

Carlos Ruiz Zafón: La sombra del viento – Senca vetra………………………………… 69

DRUGO ………………………………………………………………………………… 72

Knjižnica na medmrežju ………………………………………………………………… 72

Nekatera druga književna dela z motivi knjižnice ………..…….……………………… 73

Viri ………………………………………………………………………………………. 73

75