GRAFITI V LJUBLJANI IN OKOLICI -...
Transcript of GRAFITI V LJUBLJANI IN OKOLICI -...
1
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
LEA GRČAR
GRAFITI V LJUBLJANI IN OKOLICI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
2
3
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
LIKOVNA PEDAGOGIKA
LEA GRČAR
Mentorica: izr. prof. dr. Bea Tomšič Amon
GRAFITI V LJUBLJANI IN OKOLICI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
4
5
POVZETEK
Grafiti se med seboj razlikujejo z različnih vidikov. Po formi, vsebini, času nastanka, načinu
izdelave oziroma tehniki, po mestu nastanka (legalno ali ilegalno območje) itn. V različnih
okoljih imajo grafiti različno občinstvo, zato so glede na sporočilnost dostikrat prilagojeni
gledalcem. Vse lastnosti grafitov so med seboj močno prepletene in druga od druge odvisne.
Vsebina je na primer dostikrat odvisna od publike, ki ji je grafit namenjen, forma pa se
povezuje s časom, krajem in tehniko nastanka. Najsplošnejše in najpogosteje pojavljajoče se
vrste grafitov so Tag, Throw-up, Piece, Mural, Šablona, Karakter in Nalepka. S poznavanjem
teh vrst opazimo, da vsi grafiti niso enaki in da ne nastajajo z istim namenom. Skoraj več kot
sama vrsta ali forma, pa nam o grafitu pove tudi okolje kjer je nastal. Naj bo to na ulici, na
vlaku oziroma v podzemnih železnicah (pri nas postajah), ali pa v galerijah. Tudi v Ljubljani
najdemo veliko vrst grafitov, ki se glede na okolje precej razlikujejo.
Ključne besede: grafiti, Ljubljana, mesto, ulična umetnost, tehnike izdelave grafita, vrste
grafitov
6
SUMMARY
We can differentiate between graffiti based on many different aspects, including their form,
contents, techniques, time and place of creation (legal or ilegal territory). All the properties of
graffiti are intertwined and influenced by each other. The contents are often influenced by the
audience and are created with different intentions. The form is usually affected by the time,
place and technique. Most common types of graffiti are Tag, Throw-up, Piece, Mural, Stencil,
Character and Sticker. Graffiti can be found on many different locations, e.g. trains and train
station/subways or galleries, Ljubljana is a home of many graffiti, that carry a message,
connected with the environment in which they were placed.
Key words: graffiti, Ljubljana, city, street art, graffiti techniques, graffiti styles
7
KAZALO
1. UVOD ............................................................................................................................................. 8
2. OPREDELITEV POJMA GRAFIT ................................................................................................ 9
3. RAZLIKA MED JAVNO, ULIČNO UMETNOSTJO IN GRAFITI ............................................. 9
4. ZAČETEK IN RAZVOJ GRAFITOV .......................................................................................... 10
4.1. STENSKE POSLIKAVE V ČASU PRAZGODOVINE ....................................................... 10
4.2. OD STARIH GRKOV DO 2. SVETOVNE VOJNE ............................................................. 11
4.3 GRAFITI DANES ................................................................................................................... 14
4.4. ZAČETEK IN RAZVOJ GRAFITOV V SLOVENIJI .......................................................... 16
5. MATERIALI IN TEHNIKE GRAFITARSTVA .......................................................................... 17
5.1. IZVOR RAZPRŠILA V SPREJU IN NJEGOVE ZNAČILNOSTI ...................................... 17
5.2. SODOBNE TEHNIKE GRAFITARSTVA ........................................................................... 18
6. VRTSE GRAFITOV ..................................................................................................................... 20
6.1. DELITEV GRAFITOV PO FORMI ...................................................................................... 20
6.2. BERLJIVOST TEKSTUALNIH GRAFITOV ...................................................................... 27
7. POVEZAVA GRAFITOV Z OKOLJEM V KATEREM SO ....................................................... 27
7.1. GRAFITI NA VLAKIH IN PODZEMNIH ŽELEZNICAH .................................................. 28
7.2. GRAFITI V GALERIJI .......................................................................................................... 30
7.3. GRAFITI NA ULICAH ......................................................................................................... 31
7.4. GRAFITI NA LEGALIZIRANIH POVRŠINAH .................................................................. 32
8. GRAFITI V LJUBLJANI IN OKOLICI ....................................................................................... 34
8.1. Analiza Taga na fasadi gostilne Pod lipo ............................................................................... 35
8.2. Analiza Throw-upa na fasadi Stare mestne elektrarne ........................................................... 36
8.3. Analiza Šablone na prometnem znaku ................................................................................... 37
8.4. Analiza Murala na osnovni Šoli Franceta Bevka ................................................................... 39
8.5. Analiza Bombe na potniškem vlaku ....................................................................................... 41
8.6. Analiza Karakterja na steni podvoza ...................................................................................... 42
8.7. Analiza Šablone na pročelju SNG Drame .............................................................................. 44
8.8. Analiza Piecea na Metelkovi .................................................................................................. 45
9. ZAKLJUČEK ................................................................................................................................ 47
10. VIRI IN LITERATURA ............................................................................................................. 48
11. SLIKOVNO GRADIVO ............................................................................................................. 51
8
1. UVOD
V urbanem okolju po Sloveniji so grafiti neizbežen pojav. Povečini nastajajo v javnem,
zunanjem prostoru, kjer jih ni mogoče zavarovati in so v primerjavi z galerijskimi in
muzejskimi deli, na ogled vsem. Grafiti so poslikave ali napisi, ki se pojavljajo na različnih
območjih znotraj mesta in so s tem tudi del našega vsakdana. Najdemo jih na zidovih,
ogradah, zapuščenih stavbah, železniških postajah, ob avtocestah, v podhodih, podvozih, na
vlakih in na drugih javnih kot tudi zasebnih površinah, danes tudi že v galerijah.
Vsaka pot, ki jo prehodim kot prebivalka Ljubljane je zaznamovana z raznoraznimi grafiti,
besednimi, simbolnimi in slikovnimi. Mnogo grafitov skozi čas izgine, dostikrat pa se
namesto njih pojavijo drugi. Med tem, ko na nekem mestu izginjajo, na drugem že nastajajo
novi, ki jih verjetno čaka ista usoda. In ravno minljivost je ena tistih lastnosti zaradi katere se
sprašujem, čemu grafiti sploh nastajajo, kaj nam govorijo in kako se povezujejo s svojo
okolico?
V diplomski nalogi proučujem pojem grafita in kako se ta povezuje z javno in ulično
umetnostjo. Približam se prvotnemu nastanku grafitov in opišem začetek stenskih poslikav v
Prazgodovini ter njihov razvoj v umetniških obdobjih, ki sledijo. Po kratkem pregledu
zgodovine pojasnjujem, kdaj in kje so se začeli oblikovati grafiti kakršne poznamo danes in
kakšno je bilo življenje Jeana-Michela Basquiata kot prvega grafitarja, ki je prestopil prag, iz
ulice v galerijo. Ker so začetki mnogih umetniških smeri v Slovenijo prišli kasneje kot
ponekod drugod po svetu, se zato posebej osredotočim tudi na začetek in razvoj grafitov pri
nas, ob tem pa se najbolj posvečam Ljubljani in okolici, saj je ravno ta področje moje
raziskave. Od vsega me v diplomski nalogi najbolj zanima, kako se določeni grafiti
povezujejo z okoljem v katerem so. Podobnosti in razlike med grafiti določam s pomočjo
členjena na različne vrste grafitov (Tag, Throw-up, Piece, Mural, Karakter, Nalepka in
Šablona) (Slovar izrazov, 2008) ter si pri njihovi opredelitvi pomagam z vprašanji kot so: v
kateri tehniki so grafiti narejeni, kakšna je njihova forma in vsebina, v katerem okolju so
nastali, s kakšnim namenom, kakšna je stopnja nevarnosti, da jih pri delu zalotijo ali ujamejo,
kakšna je fizična nevarnost (na primer padca z višine pri ustvarjanju na višjih stenah ali
bližina premikajočih vlakov). Vse vrste grafitov se na različne načine povezujejo s svojim
okoljem in tudi v Ljubljani in njeni okolici ni nič drugače. V diplomski nalogi ugotavljam,
kakšni grafiti nastajajo na vlakih in podzemnih železnicah, od kdaj niso zgolj ulična umetnost
in ali imajo grafiti v galerijah sploh še isti namen. Ugotavljam tudi kakšne najdemo na
9
različnih površinah na ulici ter v čem se razlikujejo na legalnih in nelegalnih površinah, pri
tem pa se vselej omejujem na Ljubljano in okolico. S pomočjo analize nekaterih grafitov v
Ljubljani, v zaključku naloge ugotavljam, kakšna je povezava med različnimi vrstami grafitov
na različnih območjih v mestu in okolici ter, ali prihaja do morebitnih odstopanj od
predhodnih teoretičnih ugotovitev.
2. OPREDELITEV POJMA GRAFIT
Definicija in razlaga pojma grafit se od literature do literature spreminja. Večina avtorjev
poskuša pojem opredeliti z izpeljavo iz grške besede »grafo,« ki pomeni pisati in italijanske
besede »sgraffiare,« ki pomeni praskati (Lalić, 1991). Sgraffito je bila nekoč posebna vrsta
slikarstva oziroma tehnika praskanja, rezljanja oziroma rezbarjenja. Danes pa ob omembi
besede grafit pomislimo na ročno ustvarjene podobe in napise na javnih površinah, ki so
nastale s flomastri ali barvnimi spreji (Bulc in Abram, 2008).
Grafiti so umetniško gibanje, ki se osredotoča predvsem na komunikacijo in ohranjanje lastne
identitete. Pogosto nastanejo z namenom, da bi jih ljudje videli. Pojavljajo se v obliki napisov
in podob na vidne površine ter so odličen medij za širjenje idej po mestu, mestni okolici,
galerijah in drugih okoljih (Gastman, Rowland in Sattler, 2006). Jež (2005) pravi, da so grafiti:
»Simbolni izraz podzavesti mest, glasniki neke divje kulture, ki se ne more ne zna ali noče
artikulirati prek sofisticiranih uradnih poti in načinov jvane promocije in refleksije, hkrati pa
ustvarjajo hermetičen avtoreferencialni svet, v katerem tako kot v visoki kulturi vladajo boj za
obstanek, notranja hierarhija in prestiž.« (str. 97).
Pojem grafit je težko definirati, saj se navezuje na več različnih stvari. Ravno to pa nas vodi k
dejstvu, da neka splošna sprejeta definicija ne obstaja. To pomeni, da grafit spada med tiste
termine, ki jih lahko obrazložimo na različne načine. (Lalić, 1991). Ker mnogo avtorjev grafit
definira v povezavi do ulične in javne umetnosti, bom v nadaljevanju tudi sama pri iskanju
razlik med temi tremi pojavi, poskušala obrazložiti, kaj je grafit in kaj so njegove glavne
lastnosti.
3. RAZLIKA MED JAVNO, ULIČNO UMETNOSTJO IN GRAFITI
Grafiti so del javne umetnosti (public art), kar pomeni da jih lahko vidijo vsi. Javna umetnost
je širok pojav, zajema tako tradicionalne oblike umetnosti kot novejše izrazne oblike, ki se
10
pojavljajo v javnem prostoru. Pod ta, pri nas nekoliko novejši termin, spada vse od
spomenikov, fontan, uličnega gledališča pa do umetniških medijskih projektov, ki jih lahko
spremljamo na internetu in v časopisih. Javna umetnost je zgodovinsko pogojena, sledi
namreč političnim, gospodarskih in civilnodružbenim razmeram, ki se v določenem obdobju
in na določenem kraju odvijajo. Njena glavna značilnost, po kateri se razlikuje od ostalih
oblik umetnosti je ta, da pripada vsem in ne zgolj privilegirani družbi (Stepančič, Zrinski,
Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004).
Ulično umetnost (street art) za razliko od javne umetnosti smatramo kot bolj uporniško in
naravno. Je oblika umetnosti, ki največkrat nastaja ilegalno, med tem ko javna umetnost
nastaja po naročilu ali po dogovoru med naročnikom in umetnikom. Pri tem gre dostikrat za
naročila s strani lastnika neke posesti ali s strani mesta (na primer, ko želijo postaviti
spomenik ali prirediti umetniški dogodek na ulici). Lahko bi rekli, da je javna umetnost v
nasprotju z ulično umetnostjo, družbeno bolj sprejemljiva ter hkrati razumljena kot del
kulturnega bogastva (Imam, 2012). Ulična umetnost ali Street art je torej tehnični termin, ki
ga ne smemo enačiti z javno umetnostjo. Najdemo jo na najrazličnejših predelih ulice: na
fasadah mestnih stavb, ograjah, pločnikih, prometnih objektih, postajališčih, spomenikih, na
notranji strani javnih vozil, električnih omaricah, na reklamnih panojih, žlebovih in tako dalje.
Od grafitov se razlikuje po tem, da posega po različnih tehnikah in materialih in se ne posveča
zgolj barvam v spreju. Street art zajema tudi predpriprave, kakršne so na primer potrebne pri
Stencilu (Šabloni), Paste-upih ali Nalepkah, med tem ko grafiti zajemajo zgolj neposredno
pršenje spreja na določeno površino. (Bulc in Abram, 2008).
Skupna stran grafitov, ulične in javne umetnosti je ta, da so na ogled širši javnosti. Grafiti so
del ulične umetnost ta pa je del javne umetnosti. Čeprav je med njimi kar nekaj razlik pa se
med seboj kljub temu močno povezujejo. Grafiti in ulična umetnost sta si tako blizu, da ju
nekateri med seboj sploh ne ločijo. Ker tudi v določeni literaturi med pojmoma ne navajajo
razlik, bom pri naštevanju grafitarskih materialov in tehnik tudi sama enačila grafite z ulično
umetnostjo.
4. ZAČETEK IN RAZVOJ GRAFITOV
4.1. STENSKE POSLIKAVE V ČASU PRAZGODOVINE
Grafiti oziroma prve stenske podobe, ki so jih odkrili v notranjosti jam na različnih koncih
11
sveta, izvirajo že iz prazgodovine. Takratni ljudje so jih rezljali s pomočjo kamnov in kosti in
tako na stenah in stropih tvorili reliefe. Poleg tehnik rezljanja pa so že poznali šablone in
tehniko pršenja, ki so ju izvedli s pihanjem obarvanega prahu okoli svoje roke, da bi prikazali
njeno silhueto (Ganz, 2006). Te podobe rok so se prvič pojavile že v času paleolitika,
natančneje 30.000 let pred našim štetjem v Gargaških jamah (Slika 1). Nekoliko mlajše pa so
poslikave v jami Lascauxu, te naj bi segale med 14.000 in 13.500 pred našim štetjem. V jami
lahko najdemo monodigitalne vreze, ki z izrazitimi linijami prikazujejo živali. Jamo tvorijo
trije prostori, vstopni hodnik, votlina z grafiti in dvorana bikov, kjer je s črno obrobo
upodobljenih šest petmetrskih bikov. Liki med seboj niso povezani zato je kompozicija je
prosta. Zelo pomembne in znane pa so tudi poslikave v Altamiri, ki so nastale med letoma
14.000 in 9.500 pred našim štetjem. Na stropu jame so leta 1879 odkrili naslikane ranjene in
negibne bizone velikih razsežnosti (Slika 2). Tako kot v Lascauxu so bile tudi te podobe
obrobljene, notranjost oblik pa je bila obarvana v zemeljsko rdeči barvi. V Neolitiku so se na
stenah živalim pridružile tudi podobe oboroženih ljudi in prizori obredov (Pischel, 1969).
Slika 1. Šablone rok v Gargaških jamah Slika 2. Bizon na stropu jame Altamira
4.2. OD STARIH GRKOV DO 2. SVETOVNE VOJNE
Nekateri raziskovalci menijo, da poslikave v jamah ne smemo imenovati grafiti in da so se
čisto prve zavestne stenske poslikave pojavile nekoliko kasneje, v času starih Grkov ter
Rimljanov (Ozis, 2015). Iz obdobja Stare Grčije naj bi našli ostanke ilovice v katera so bila
izrezljana sporočila, izkopavanje v Pompejih pa naj bi pokazalo nov slog grafitov, ki naj bi
prikazovali volilne slogane in različne risbe (Ganz, 2006). Stenske poslikave oziroma grafiti
so se pojavljale tudi po času Stare Grčije, na drugih koncih sveta. Odkriti so bili stenski napisi
Rimljanov, Majov in Vikingov in kasneje tudi stenski podpisi in freske renesančnih
Slikarjev. (Ozis, 2015). Freske Rimljanov so bile takart nanešene s tradicionalno tehniko
12
nanosa barv na vlažen omet. Dostikrat se je kot motiv pojavila krajina, priljubljeni pa so bili
predvsem prizori vrtov. Med 13. In 14. stoletjem se pojavijo prva imena stenskega slikarstva.
Slika 3. Poslikava vrtov Slika 4. Giotto - Freske v kapeli Scrovegni
Eden najbolj znanih Italijanskih slikarjev je Giotto, ki je znan po svojih freskah v kapeli
Scrovegni. To so freske, kjer se od Antike dalje, prvič spet pojavi perspektiva in
trodimenzionalnost. Giotto je s svojimi poslikavami kasneje močno vplival na vso Evropo.
Pravilna perspektiva se je v slikarstvu izoblikovala v času Renesanse v 15. In 16. stoletju.
Stenske poslikave so se v tem obdobju najpogosteje pojavljale v cerkvah in kapelah z
religioznimi motivi. Zelo znan je Masacciov cikel fresk v kapeli Brancacci v Firencah, kjer je
realizem od Giotta naprej še nekoliko napreduje. Ena od najbolj znanih poslikav na steno je
tudi Zadnja večerja renesančnega slikarja Leonarda da Vincija. Namesto na vlažnem, je
Zadnjo večerjo naslikal na suhem ometu, zaradi česar je še v času njegovega življenja freska
začela razpadati. Kasneje skoraj ni bila več vidna zato so jo morali večkrat restavrirati.
Slika 5. Masaccio – Davčni novčič Slika 6. Leonardo da Vinci – Zadnja večerja
Ene najbolj neverjetnih in obsežnih stenskih poslikav iz časa Renesanse pa najdemo v
Sikstinski kapeli v Rimu, ki so delo znamenitega umetnika Michelangela. Tudi v Baroku je
vera še vedno osrednji motiv slikarstva, predvsem stenskega, saj se freske še vedno pojavljajo
v cerkvah. Pojavi se iluzija, ki na stenah in stropih deluje kot okno v svet. Dober primer je
freska Pietra da Cortona imenovana Alegorija Božje previdnosti in moči Barberinijev. V 19.
stoletju stenskih poslikav ne najdemo več veliko. V tistem obdobju je bolj priljubljeno olje na
13
platno (Brar, Earey, 2018).
Slika 7. Michelangelo- strop Sikstinske kapele
Slika 8. Pietra da Cortona - Alegorija Božje previdnosti in moči Barberinijev
Bolj se bližamo 20. stoletju bolj so bili stenske poslikave podobne grafitom danes. Leta 1904
je bila izdana prva revija o straniščnih grafitih, nekaj desetletij kasneje, v času 2. Svetovne
vojne pa so grafite upodabljali nacisti, da bi širili sovraštvo do judov. V času 2. Svetovne
vojne pa na stene niso pisali le privrženci Hitlerja temveč tudi njegovi nasprotniki. Ti so se s
puščanjem letakov in sloganov na stenah upirali Hitlerjevemu režimu in tako širili svoj pogled
na svet (Ganz, 2006).
14
4.3 GRAFITI DANES
Grafiti kakršne poznamo danes imajo relativno kratko zgodovino. A čeprav so se pojavili šele
v drugi polovici 20. stoletja, se jim je v tem času uspelo razviti na vseh koncih sveta (Ganz,
2006). Mnogi trdijo, da so prvi grafiti nastali v New Yorku, vendar temu ni čisto tako. Prve
Tage so odkrili v poznih 60. letih prejšnjega stoletja v Filadelfiji, New York pa je mesto po
katerem so grafiti postali priljubljeni po celem svetu (Gastman, Rowland in Sattler, 2006).
Razumeti je treba, da je za mnoge New York mesto prvih grafitov, saj so se ti pojavili že v
začetku 70. let in hkrati tam tudi prvič silovito prodrli v javnost. To, danes veliko in
pomembno mesto, je bilo v času začetka grafitov v hudi finančni krizi, kar se je odražalo tudi
na obnašanju njegovih prebivalcev. Grafitarstvo je takrat pomenilo nestrinjanje oziroma upor
proti stanju in razmeram v mestu (Ozis, 2015).
Velik preskok v zgodovini modernih grafitov se je zgodil v času ustvarjanja Jeana-Michela
Basquiata, ki je kot prvi anonimni grafitar zaslovel kot velik umetnik. Leta 1980, ko so bili v
Združenih državah Amerike na vrhuncu Pop Art, Konceptualna umetnost in Minimalizem, je
Jean-Michel Basquiat prvič vstopil v svet umetnosti. Javnost je v tistem obdobju svojo
pozornost posvečala umetnikom kot so: Roy Lichtenstein, Claes Oldeburg, Robert
Rauschenberg, Andy Warhol, Carl Andre, Donald Judd, Sol LeWitt in Frank Stella
(Emmerling, 2003).
Jean-Michel Basquiat, ki je umrl že pri rosnih 27 letih zaradi prevelikega odmerka heroina je
danes javnosti znan po svojem zvezdniškem slogu življenja, zloglasnemu prijateljstvu z
umetnikom Andyem Warholom in seveda po svojih izjemnih in živahnih slikah. Je eden
najbolj osupljivih umetnikov, ki so si svojo pot v visoko umetnost utrli na ulici (Gray, b.d.).
Pot mladega Basquiata se je začela skupaj z grafitarjem in prijateljem Alom Diaz-om. Njun
psevdonim SAMO, s katerim sta se podpisovala pod svoje grafite je nastal, ko sta bila pod
vplivom marihuane. Akronim, ki izhaja iz izreka »SAMe Old Shit« se je razvil v njun
življenjski slog oziroma v izmišljeno religijo. 1978 je bilo na Brooklynskem mostu, v soseski,
kjer je bila šola Vizualne umetnosti, okoli Mary Boone galerije, v soseski SoHo in Tribeca s
sprejem napisanih veliko fraz in izrazov, ki so vsebovali akronim SAMO. Na primer: SAMO
kot nova oblika umetnosti, SAMO kot konec religijam, ki perejo možgane, politiki, ki ne pelje
nikamor in lažni filozofiji, SAMO kot možni izhod, SAMO, ki rešuje idiote, SAMO kot izraz
spiritualne ljubezni, SAMO kot alternativa bogu, SAMO kot t.i. avantgarda in tako dalje.
15
Basquiat in Diaz sta svojo »religijo« uporabila kot nadomestilo za vse vrednote in sisteme za
katere sta menila, da nas narobe predstavljajo. Projekt SAMO naj bi torej bil oster odgovor na
to, kako družba uporablja vrednote in ideale, oziroma umetniški produkt ukrojen za
priškobljeno družbo (Emmerling, 2003).
Slika 9. Jean-Michel Basquiat in Al Diaz – Primera grafitov SAMO
Basquiat se pri grafitih ni zadrževal, ni mu bilo mar koga bo z njimi užalil, kar se je izkazalo
za dobro, saj so na koncu ravno ti »užaljeni« posamezniki kupili njegova dela. Sporočila
njegovih grafitov so namreč nasprotovala privržencem visoke umetnosti, oziroma tistim
posameznikom, ki so zatrjevali da razumejo avantgardno umetnost in jo hkrati izkoriščali kot
dekoracijo svojemu življenjskemu slogu. Prijateljstvo med Basquiatom in Diazom je leta
1978 razpadlo, ko se je izkazalo da je Basquiat začel prodajati njune grafite ustanovi, ki sta se
je včasih sramovala. Ker je želel postati bolj prepoznaven in ker je izgubil interes, se je
oddaljil od grafitarstva in se posvetil ustvarjanju na platno. Spremembo je dokumentiral z
grafiti po celotni soseski SoHo: SAMO je mrtev (SAMO is dead) (Emmerling, 2003).
Basquiat je nato sodeloval na skupinski razstavi Keitha Haringa imenovani »Time Square
Show,« ki se je odvijala junija in julija leta 1980. Razstava je bil organizirana s strani dveh
skupin (Collaborative Projects Incorporated oz. Colab in Fashion Moda) preko nje pa je
Basquiat še vedno pod psevdonimom SAMO vstopil v svet umetnosti (Emmerling, 2003).
Basquiat je s pomočjo Haringa začel razstavljati po raznih klubih, leta 1981 pa je v
sodelovanju z galeristko Annino Nosei začel razstavljati dela tudi v galerijah. S samostojno
razstavo v takrat zelo pomembni galeriji Mary Boone so njegova dela postala del moderne
umetnosti (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004).
16
4.4. ZAČETEK IN RAZVOJ GRAFITOV V SLOVENIJI
Grafiti so se v Sloveniji prvič pojavili v prostorih diskoteke FV v Ljubljani leta 1981. K nam
so prišli relativno zgodaj, če primerjamo koliko časa so za to potrebovali drugi umetniški
izrazi. V kletnih prostorih omenjene diskoteke so kot nekakšna kodirana besedila nastajali
slogani in napisi, ki so jih razumeli samo redni obiskovalci. Poleg jezikovnih grafitov pa se je
začelo na ulicah razvijati grafiti slikarstvo. Leta 1983 je v prostorih Diska FV v Šiški skupina
R Irwin S organizirala prvo razstavo grafitov, imenovano Sveti urh. To je bila razstava
slikovnih grafitov, ki so nastali na podlagi knjige, ki je vsebovala fotografije usmrtitve
partizanov na Sv. Urhu. Kasneje je skupina R Irwin S tam organizirala tudi razstavo erotičnih
grafitov, ki so prav tako nastali na podlagi fotografij. Razstave v klubu so obiskovali drugačni
ljudje kakršni obiskujejo galerije, s tem pa je diskoteka postala nov prostor umetnosti. Tako
kot Irwini, ki so se zgledovali po formi ameriških grafitov in ne njihovi vsebini, je tudi
skupina Strip Core, ki se je sicer zavedala korenin grafitov, ustvarila lastno ikonografijo. Strip
Core je skupina, ki je nadaljevala razvoj Ljubljanskih grafitov konec 80. in začetku 90. let 20.
stoletja. Njihovi grafiti se povezujejo bolj s klasičnim slikarstvom kot običajnimi grafiti,
njihova ikonografija je fantazijska, oblike pa so natlačene. Strip Core so svojo prvo razstavo
organizirali leta 1992 v KUD Franceta Prešerna. V tistem času pa je skupaj s to skupino
delovalo še nekaj drugih: SK8, Mega Medi Group, Mizz Art in druge. Te skupine so svoje
grafite ustvarjale predvsem v prostorih različnih klubov, lokalov, studiov, oblikovalskih
ateljejev, manj pa so poslikavali mestne ulice. V sredini 90. let prejšnjega stoletja je
grafitarsko sceno zavzela mlajša hip hop generacija, hkrati pa se je grafitiranje začelo tudi v
Mariboru v Novi Gorici in malo kasneje še v Celju (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger,
Petresin in Velikonja, 2004).
V Ljubljani so grafitarji zavzeli tri velika območja. Kot prvo je treba omeniti, danes še vedno
aktualno vojašnico na Metelkovi, kjer so vsa območja klubov in skejt park poslikali po vzoru
grafitov iz tujih držav. Kot druga, za tisti čas pomembna lokacija, je bila opuščena tovarniška
zgradba, kjer se je oblikovala Gheto Art Gallery v bližini BTC-ja. Tam so se srečevali
grafitarji okoliške Ljubljane, saj je bila stavba blizu različnih naselij kot so Moste, Fužine in
Zalog. Na opuščeni stavbi so se združevali grafiti, ki so temeljili na hip hop kulturi. Povečini
so bili abstraktni saj so grafitarji težili k raziskovanju barve, oblike in tehnike sprejanja.
Pojavljali so se tudi slogani, ki so nakazovali na to kakšen odnos ima javnost do grafitov in
kakšen položaj imajo grafiti v visoki umetnosti. Gheto Art Gallery je bilo za grafitarje zelo
17
pomembno območje, saj so si tam izmenjavali znanje, informacije in organizirali dogodke.
Kot tretja lokacija pa je bila pomembna južna ljubljanska obvoznica, ki je bila v tistem času
ravno končana in je tako ponujala ogromno sivih površin, ki so jih grafitarji z veseljem
izkoriščali. Leta 2000 se je v Ljubljani zgodila še ena prelomnica povezana z grafiti in sicer
grafitarski festival. Zgodil se je Subrban cakes festival, kjer so se spoznali in srečali grafitarji
iz različnih mest Slovenije, povabljeni pa so bili tudi grafitarji iz bivše Jugoslavije. Na tem
dogodku so skupaj poslikali wall of fame na Metelkovi (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger,
Petresin in Velikonja, 2004).
Ker so bili grafiti v tistem času nova oblika umetniškega izražanja, so bili tudi veliko bolj
povezani s samo umetnostjo. V 21. stoletju pa se je pogled na grafite spremenil. Mladi jih niso
več smatrali kot umetniški dosežek temveč bolj kot medij komunikacije ter uporniški ali
izzivalni izdelek. Pojavil in širil se je Tag vse manj pa je bilo v prejšnjem stoletju tako
priljubljenih Pieceov (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004).
5. MATERIALI IN TEHNIKE GRAFITARSTVA
Pri izdelavi grafitov je mogoče uporabiti različne materiale. Čeprav grafiti izvirajo že iz
prazgodovine, pa se največ ljudi, ko pomisli na grafite, spomni na sodobne pripomočke. To so:
razpršilo (aerosol) oziroma barve v spreju (spray paint) in flomastri (markers). Ti pripomočki
so osnova za začetek grafitasrtva in obenem veljajo za je material, ki ga vsak grafitar mora
imeti. Barve v spreju in flomastri so sredstva za katera se zdi, da ne bodo nikoli zastarela.
Brez njih pa si modernih grafitov sploh ne moremo predstavljati in tudi grafitarji, ki so uspeli
prodreti iz ulice v galerijo še vedno vztrajajo pri omenjenih likovnih sredstvih (Dačić, b.d.).
Nekateri grafitarji uporabljajo le barve v spreju, med tem ko se drugi poslužujejo tudi čopičev
in valjčkov. Valjčki so priročni predvsem tistim, ki želijo na hiter način svojemu grafitu
predhodno ustvariti ozadje. Čopiče pa uporabljajo le redki, saj so manjši in za večji grafit
vzamejo več časa, poleg tega pa jih je potrebno v nasprotju s spreji, po uporabi umiti (Lunn,
2006).
5.1. IZVOR RAZPRŠILA V SPREJU IN NJEGOVE ZNAČILNOSTI
Prvi originalni koncept razpršila v spreju sega nazaj v 18. stoletje, natančneje v leto 1790, ko
so začeli streči gazirane pijače. Leta 1837 je bil prvič izumljen sifon za pločevinko z ventilom,
razpršila v pločevinkah pa so bila prvič uporabljena leta 1862, a so bila v tistem času še
18
pretežka za komercialno uporabo. Sprej kakršnega poznamo danes je v začetku 20. stoletja
izumil Norvežan Erik Rotheim. Majhne in prenosljive razpršilce, ki tekočino pršijo s pomočjo
tlaka pa sta izumila Lyle Goodhue in William Sullivan. Te lahki spreji so prišli v javno rabo
leta 1947. Dve leti kasneje pa so se pojavile prve barve v spreju, ki jih je s predlogom žene
izumil Edward Seymour (Gray, b.d.). Seymourjev izum je v kratkem času postal izredno
priljubljen zaradi česar je začel v podjetju Seymour of Sycamore množično oblikovati in
proizvajati svojo znamko. 1973 so v Združenih državah Amerike letno izdelali kar 270
milijonov pločevink, do leta 2010 pa je proizvodnja narasla na kar 412 milijonov. Barva v
spreju je tako postala eden najbolj razširjenih medijev med grafitarji. Ker je majhna jo lahko
neopazno prenašajo ali celo ukradejo. Obenem se barva hitro in enostavno nanaša, saj
razpršilo deluje kot barva in čopič v enem, hitro se tudi posuši in se odlično prime na različne
podlage. Danes lahko dobimo barvo v spreju od različnih proizvajalcev, tako ameriških, kot
evropskih. Kvaliteta barv je v parih letih tako narasla, da je zdaj mogoče kupiti tudi barve, ki
so zaščitene pred UV žarki in drugimi vremenskimi pojavi (Greenbaum in Rubinstein, 2011).
Barve v spreju pa imajo tudi slabo lastnost, saj so zelo strupene oziroma toksične. Inhalacija
barvnega plina lahko škoduje našemu zdravju in s tem kratkotrajno vpliva na zdravje oči,
nosu in grla, povzroča glavobole, izgubo koordinacije in slabost. Dolgotrajno pa lahko vpliva
tudi na jetra, pljuča ali na centralno živčevje. Zdravstvenim težavam se je mogoče izogniti z
upoštevanjem navodil za uporabo, ki naj bi bila zapisana na barvnem spreju. Da jih na kratko
povzamem: uporaba razpršila je varnejša, če jo uporabljamo v zunanjih prostorih in to zgolj
kadar je temperatura med 10°C in 32°C. Barve se ne sme uporabljati v bližini gorečih
izdelkov ali ognja in na površinah, ki se lahko segrejejo čez 93°C. Odvečno barvo s spreja je
potrebno odstranjevati z žičnatim čopičem ali brusilnim papirjem. Za še boljšo varnost pa
proizvajalci sprejev priporočajo, da se med uporabo barve nosi zaščitno masko, rokavice in
drugo zaščitno opremo (The hazards of spray paint fumes, 2013).
5.2. SODOBNE TEHNIKE GRAFITARSTVA
V 21. stoletju se je marsikaj spremenilo. Kljub temu, da vse po svetu, tudi preko spleta, v
specializiranih in drugih trgovinah prodajajo odlične, profesionalne pripomočke s pomočjo
katerih se je kvaliteta grafitov dvignila, pa umetniki težijo k drugačni ulični umetnosti. Mnogi
so začeli hrepeneti po kreativnosti in drugačnosti ter tako poiskali nove materiale s katerimi
lahko okrasijo ulice. Danes imajo umetniki na voljo nešteto različnih materialov o katerih v
preteklosti niso mogli niti sanjati (Dačić, b.d.). Ti materiali pa so tudi ključen element po
katerem ločimo grafite od ulične umetnosti. Grafiti naj bi imenovali le tiste poslikave, ki so
19
ustvarjene specifično z barvo v spreju, pod ulično umetnost pa spadajo stvaritve v vseh ostalih
možnih materialih (Bartlett, 2015). A ker so grafiti del ulične umetnosti in ker izraza pogosto
enačimo, (Lunn, 2006) bom v nadaljevanju opisala tudi nekaj drugih materialov, ki se
dostikrat pojavljajo na ulicah.
Enega od prvih bolj nenavadnih materialov je v svojih delih uporabil grafitar Invader.
Namesto barve je posegel po ploščicah, s pomočjo katerih je na zidovih sestavil pikselne like
iz nekdaj popularnih računalniških igric (Slika 4). Podobno kot Invader, pa čeprav sama sebe
ne smatra za ulično umetnico, lahko sem prištejemo tudi Carrie Reichardt. Svoje mozaične
Murale ustvarja s pomočjo ploščic raznolikih oblik in barv ter drugih keramičnih detajlov. V
nasprotju s temi kompaktnimi in dlje obstojnimi materiali pa poznamo tudi umetnike, ki
uporabljajo papir. Argentinski umetnik JAZ ustvarja velike kolaže le, da jih namesto na platno,
izdeluje na zidove kot nekakšne papirnate Murale. Francoski umetnik Mademoiselle Maurice
pa je postal znan po svojih precizno sestavljenih origamijih, ki jih postavlja v urbano okolje.
Obstajajo tudi umetniki, ki na zidove ne pritrjujejo ničesar. Čeprav izvor klesanja v steno
izhaja že iz Antičnih časov pa je Vhils zagotovo prvi umetnik, ki je obudil to tehniko. Vhils v
fasade s pomočjo dleta, kladiva, svedra in drugih pripomočkov upodablja portrete neverjetnih
velikosti, ki so iz materiala kakršna je stena na kateri ustvarja (Dačić, b.d.).
Ogromno materialov se je začelo uporabljati šele v zadnjih parih letih. Pretežno nova tehnika
imenovana yarnbombing ali yarnstorming zajema pletenje in kvačkanje, kjer umetniki svoje
pisane volnene izdelke vpletejo v zunanji prostor. Ena trenutno najbolj aktualnih in
priljubljenih tehnika s strani javnosti pa so eko grafiti (Dačić, b.d.). Gre za zelene grafite, ki
so izdelani iz mahu. Izdelava je zelo preprosta, zanjo moramo imeti pivo, sladkor in mah. Vse
potrebno skupaj zmešamo in s čopičem v poljubne oblike nanesemo na senčno in vlažno steno.
Čez nekaj tednov bo mah zrasel in na steni se bo pokazal zelen grafit (Eržen, 2011). Še ena
okolju prijazna alternativa, ki je pravo nasprotje strupenim barvam v spreju so »obratni«
grafiti (reverse graffiti). Gre za grafite ki s pomočjo pripomočkov za čiščenje nastanejo na
neočiščenih oziroma umazanih zidovih. Videti so kot šablone le, da so izdelane na obraten
način. Danes poleg že omenjenih tehnik obstaja tudi nešteto drugih s katerimi grafitarji
ustvarjajo. A ne glede na to koliko materialov je že v uporabi, vedno so se in se bodo
spreminjali in ne glede na to, koliko novih tehnik je že odkritih, umetniki še vedno posegajo
po tradicionalnem grafitarskem pripomočku, barvi v spreju (Dačić, b.d.).
20
6. VRTSE GRAFITOV
Grafite delimo na tekstualne (jezikovne), slikovne (likovne) in simbolične. Obstajajo pa tudi
kombinacije vseh treh, torej: slikovno-tekstualne, simbolično-slikovne in simbolično-
tekstualne (Lalić, 1991). Grafiti pa se med seboj ne razlikujejo le po formi temveč tudi vsebini.
Po Laliću (1991), ki je naredil raziskavo za mesto Split, grafite delimo na: športno-navijaške,
politično-ideološke, teritorialne, nacionalne, glasbene, religiozne, humoristične,
motociklistično-avtomobilske, grafite, ki se navezujejo na družbo, skupino oziroma
prijateljstvo, na nasilje, ljubezen in spolnost, odnos do življenja, alkohol, šolo in ostale.
6.1. DELITEV GRAFITOV PO FORMI
Tako kot vsaka subkultura imajo tudi grafiti in ulična umetnost svoj lastni žargon in izraze, ki
opisujejo različne pisave, sloge in poglede. Pogovorni žargon in termini, ki jih grafitarji
uporabljajo v različnih državah, mestih ali regijah med seboj nekoliko variirajo (Randal, b.d.).
Najbolj osnovni obliki grafitov, ki ju poznajo povsod po svetu sta Tag in Throw-up iz katerih
pa izvirajo tudi kompleksnejši slogi. Teh danes poznamo zelo veliko. Med njimi so tudi
Nalepke (Stickers), ki jih morda ne bi smeli šteti pod posebno vrsto grafita, vendar so še
vedno del ulične umetnosti in njene scene (Anapur, b.d.). Poleg Taga, Throw-Upa in Nalepk
se bom posvetila tudi drugim izrazom. Opisala bom vrste grafitov, ki se najpogosteje
pojavljajo in jih najdemo tudi v Ljubljani, to so: Piece, Karakter, Mural in Šablono.
6.1.1. Tag
Tag je najbolj osnovna in najpogosteje pojavljajoča se oblika grafita, ki nastane s flomastrom
ali barvo v spreju. Prepoznamo ga po tem, da je narejen zgolj v eni barvi, zaradi česar je
Slika 10. Invader- Pac-Man mozaiki v Bilbau Slika 11. Primer Eko grafita
21
pogosto v kontrastu s svojim ozadjem. Tag ali slovensko »oznaka« ni samostojna vrsta grafita
temveč gre za podpis grafitraja, njegovega imena oziroma umetniškega vzdevka (Randal, b.d).
Je kot nekakšen stiliziran logotip avtorja po katerem ga prepoznamo. Tag lahko poleg črk, ki
tvorijo avtorjev psevdonim, vsebuje tudi druge poljubne znake kot so narekovaji, puščice,
zvezde itd. (Slovar izrazov, 2008). Poleg teh okrasnih dodatkov pa jih od drugih grafitarskih
napisov ločimo po posebni tipografiji in izredno premišljenem oblikovanju črk (Stepančič,
Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004). Podobno kot podpis na sliki
tradicionalnega umetnika, lahko Tag zasledimo pod dokončanimi (kompleksnejšimi) grafiti ali
pa skupaj s Tagi drugih avtorjev, ločene od ostalih vrst grafitov (Slovar izrazov, 2008). V
Združenih državah Amerike je bil Tag začetna oblika grafitiranja v Sloveniji pa so se pojavili
šele v 21. stoletju, ko je bil Piece že uveljavljen. Pri nas so se in se še vedno pojavljajo v
središčih mest, na avtobusnih postajah, v avtobusih, šolah in tako dalje (Stepančič, Zrinski,
Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004). Na splošno pa Tage narisane s flomastri velikokrat
najdemo v notranjih prostorih, na primer na vratih javnega stranišča, na oknih in znotraj
avtobusov ali vlakov. Tage narisane s sprejem pa običajno opazimo le v zunanjih prostorih.
Tagerji imajo od vseh grafitarjev najmanj spoštovanja do tuje lastnine zaradi česar je med
ljudmi to tudi najmanj priljubljena oblika grafitov. Mnogo ljudi prezira Tage, saj se pojavljajo
tako rekoč povsod, so nesmiselni in primitivni. A grafitarji, ki jih pišejo (writers) menijo, da je
potrebno Tage jemati resneje. Tag mora biti verodostojen in ne sme vsebovati neumnih besed
ali imen. Vse kar bi v Tagu identificiralo writerja bi bilo prenevarno, zato Tag ne sme
vsebovati inicialk, vzdevkov, ali drugih besed s katerimi bi lahko prepoznali njegovega
avtorja. Poleg tega mora biti kratek, saj sta lahko čas in prostor, kjer ga grafitar riše omejena.
Dober Tag je Tag, ki vsebuje vse to in obenem izstopa od drugih. Za kaj takega pa je potrebno
veliko vaje. Nekateri writerji pri tem uspejo drugi žal ne (Lunn, 2006).
22
6.1.2. Throw-up
Podobno hitro in enoslojno kot Tag nastane tudi Throw-Up oziroma »Throwie« (Randal, b.d.)
le da gre tu za večjo in bolj dodelano obliko grafita. Za razliko od Taga, ki je običajno narisan
enobarvno, je Throw-Up upodobljen v dveh. Notranjost črk (fill-in) je ene barve, obroba
(outline) pa druge. Velikokrat gre za kombinacijo črne, bele, zlate in srebrne čeprav grafitarji
pri tem niso omejeni (Slovar izrazov, 2008). Throw-Up je tako kot Tag sestavljen iz črk.
Dostikrat gre za ime avtorja oziroma njegov nadimek, pri čemer bi lahko rekli, da učinkuje
podobno kot Tag (Randal, b.d.). Če je Throw-Up nadgrajeni Tag potem moramo v tem
predelu omeniti tudi Bubble (slo. mehur/mehurček). Bubble je nastal iz prvotne oblike
Throw-Upa in še vedno ohranja vse njegove značilnosti. Za razliko od navadnega Throw-upa
ima Bubble pretirano zaobljene robove črk, ki spominjajo na napet mehur po čimer je dobil
tudi ime. Poleg zaobljenih robov pa je Throw-up mogoče nadgraditi tudi na druge načine, na
primer z dodajanjem različnih barv, ki dajo tovrstnemu grafitu posebne učinke (Anapur, b.d.).
Tudi Bomba je neke vrste grafit, ki ga lahko štejemo pod Throw-up, saj nastane v zelo
kratkem času (Slovar izrazov, 2008).
Slika 12. Primer Tag-a na steni podhoda v Zalogu Slika 13. Primer skupine Tag-ov na fužinskem
transformatorju
23
6.1.3. Piece
Izraz Piece izhaja iz besede masterpiece (slo. mojstrovina) in kot nam že sama izpeljanka
pove, gre za kompleksnejši, bolj dodelan grafit (Slovar izrazov, 2008). To skrajšavo bi lahko
jemali tudi kot kritiko vrednotenja umetniških del. Za grafitarje so namreč kvalitetni grafiti
med seboj enakovredni, zato namesto oznake mojstrovine oz. Masterpiece uporabljajo njeno
skrajšavo (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004). Piece je velik,
kompleksen, grafit, ki zahteva veliko časa, potrpljenja in trdega dela, zaradi česar ga
največkrat upodobi izkušenejši grafitar. Določen grafit naj bi šteli pod Piece le kadar je
upodobljen v vsaj treh barvah. Seveda pa ima lahko Piece tudi kakšno barvo manj, če so vanj
vpleteni svetlostni prehodi, sence ali tridimenzionalni učinek. Najlažje pa ga prepoznamo
kadar vsebuje kombinacijo vseh teh značilnosti (Randal b.d.). Zaradi dovršene in kompleksne
sestave je Piece berljiv le gledalcem grafitarske subkulture ali drugim strokovnjakom (Slovar
izrazov, 2008).
Slika 14. Primer Throw-upa na Masarykovi cesti
v Ljubljani
Slika 15. Primer Throw-upa na Metelkovi cesti
v Ljubljani
Slika 16. Primer Piece-a na steni košarkarskega
igrišča na Fužinah
24
6.1.4. Mural
Mural označuje grafit, ki je narejen na legalnem območju. Dostikrat gre zgolj za en prizor,
včasih pa tudi za povezavo samostoječih oblik in likov (Allen, b.d.). Mural je večje delo z
ozadjem, ki ga velikokrat, tudi po naročilu, naredi številčnejša skupina grafitarjev. Tovrstna
oblika grafitov pogosto nastaja za komercialne namene in ima svojega naročnika. Tako kot
Piece gre za kompleksen grafit, od Piecea se razlikuje le po tem, da nastaja na stenah, kjer je
to dovoljeno (Slovar izrazov, 2008).
Slika 18. Pallo Ollap – Primer Mural-a na stavbi Slika 19. Primer Mural-a na Zaloški cesti v Mostah
nekdeanjega kina Vič v Ljubljani
Slika 17. Primer Piece-a na podvozu pod železniško progo
na Kajuhovi ulici
25
6.1.5. Karakter
Karakter je največkrat karikirana, včasih tudi realistična podoba, ki je lahko povsem
izmišljena ali pa izvzeta iz stripov, televizije oziroma popularne kulture (Slovar izrazov, 2008).
Mnogo grafitarjev ustvarja lastne domišljijske like, po katerih je avtorje mogoče prepoznati.
Karakter lahko stoji sam zase, lahko pa je del večjega grafita oziroma prizora (Allen, b.d.).
Včasih nadomesti tudi črko v Piecih. Nad Karakterjem se pogosto pojavljajo tudi oblački z
besedilom, kakršne najdemo v stripih. Dostikrat gre za misli avtorja, kakšno izjavo ali
pohvalo (Slovar izrazov, 2008, str. 21).
Slika 20. Primer Karakterja v AKC Metelkova Slika 21. Primer Karakterja v podvozu pri
Dolgem Mostu
6.1.6. Nalepka
Hitro narejena, prenesena in pričvrščena. Z nalepko je mogoče hitro in na preprost način
razširiti neko podobo, tag, misel ali lik. Nalepke so največkrat natisnjene že vnaprej zato ne
kradejo časa in se širijo še hitreje kot Tag ali Throw-up. Pojavljajo se povsod, na stenah,
ograjah, stebrih, uličnih svetilkah, klopeh itn. (Allen, b.d.). Pod nalepke uvrščamo tudi plakate
in paste-upe oziroma vse papirnate izdelke, ki jih lahko s pomočjo lepila prilepimo na neko
mesto. Na ulicah najdemo manjše in tudi večje nalepke, ti se dostikrat prilepijo z lepilom za
tapete ali s čim podobnim, najdemo pa tudi kombinacijo večjih in manjših nalepk ali Paste-
upe manjših kosov. Aktualni pa so tudi plakati, ki največkrat vsebujejo politično sporočilo
oziroma idejo. (Abram, 2008). Kazen lepljenja Nalepk ali Paste-upov je manjša kot pri risanju
grafitov s sprejem, zato veljajo tudi za bolj varno obliko ulične umetnosti (Lunn, 2006).
26
Slika 22. Primer Nalepk na žlebu v Ljubljani Slika 23. Primer Plakatov v AKC Metelkova
6.1.7. Šablona
Šablona oziroma šablonski grafiti se od preostalih vrst grafitov razlikuje predvsem po
postopku izdelave. Kot nam že sam izraz pove je za izdelavo grafita potrebna šablona - torej v
tršem papirju ali kartonu izrezana oblika, ki se jo s sprejem preslika na steno. Običajno
preslikavajo črke in podobe ali pa kombinacijo obeh (Allen, b.d.). Šablone so povsod po svetu
zelo popularna oblika grafitov. Omogočajo hitro reproduciranje, saj se lahko isto obliko
izrezano iz kartona uporabi večkrat. Množična reprodukcija pomaga pri večji opaznosti,
predvsem kadar želi avtor z grafitom javnosti kaj sporočiti. Šablona pa je odlična vrsta grafita
tudi, ker nastane zelo hitro in je zato manjša možnost, da grafitarja pri delu ujame policija
(Randal, b.d.). Šablonski grafiti so običajno manjših dimenzij, saj so šablone A4 formata bolj
praktične in lažje prenosljive, poleg tega pa jih je lažje skriti. Kljub temu, da se najpogosteje
pojavljajo manjši šablonski grafiti, pa je na ulicah mogoče najti tudi večje. Ti so dostikrat
sestavljeni iz več manjših. V mestih je danes mogoče izslediti enobarvne kot tudi večbarvne
šablone (Abram, 2008). Na začetku so jih namreč izdelovali le v enem sloju, skozi čas pa so
začeli eksperimentirati in dodajati sloje v različnih odtenkih in barvah. To je omogočilo, da so
tudi šablone dobile učinek prostora (Randal, b.d.). V zadnjih letih, ko se je tehnologija močno
razvila je izdelava šablon postala enostavnejša. Grafitarji se morajo še vedno vnaprej
pripraviti kadar želijo upodobiti šablonski grafit, sploh ob izrezavi oblike v karton. A
tehnologija je k temu vseeno pripomogla, saj omogoča lažje pretvarjanje nekega motiva v
obliko in s tem omogoča, da je proces izdelave enostavnejši in hitrejši. Šablone lahko delimo
na več podvrst, ki pa med seboj niso prav strogo ločene. Šablone, ki se na primer pojavljajo
na električnih omaricah so utilitarne, obstaja tudi anonimno šabloniranje, kjer ne poznamo
avtorja oziroma pod grafitom ni nikakršnega logotipa, ki bi označeval njegovega avtorja.
Pojavlja se tudi politično šabloniranje, ki je bilo v določenem obdobju pri nas precej
popularno. Ker so meje med temi klasifikacijami zelo zabrisane, se pogosto pojavljajo tudi
27
kombinacije vseh omenjenih vrst. Šablone pa se ne združujejo le med seboj temveč jih
najdemo tudi v prepletu z drugimi vrstami grafitov. Pogosta kombinacija so Šablone z
Nalepkami ali Plakati (Abram, 2008).
6.2. BERLJIVOST TEKSTUALNIH GRAFITOV
Grafitarji, ki se ukvarjajo predvsem s tekstualnimi grafiti (Tagi, Throw-upi) želijo, da bi bili
njihovi grafiti berljivi in da bi obenem izstopali. Obe lastnosti v enem grafitu pa sta težko
izvedljivi. Avtorji takšnih grafitov morajo, če želijo da je napis berljiv njihovim vrstnikom in
ne javnosti, upoštevati nekaj glavnih pravil pri oblikovanju črk, hkrati pa morajo biti
inovativni. Bolj se bodo posvečali berljivosti, manj bo njihov grafit izstopal, če pa se bodo
bolj posvečali inovativnosti, bo grafit berljiv le manjšim množicam. Vsak grafitar, ki želi
ohraniti, tako berljivost kot unikatnost, mora poiskati ravnotežje med obema lastnostma.
Grafite je lažje brati, če poznamo avtorjev slog, upoštevamo pa lahko tudi nekaj pravil. Za
boljšo berljivost mora avtor razumeti, kako na grafit vpliva okoljska svetloba, zavedati se
mora razdalje in kota pod katerim naj bi bil napis berljiv, ugotoviti ali izbrati pravo barvo pod
napisom, uporabiti primerne barve, črke med seboj postaviti dovolj narazen, da so jasno
ločene in zagotoviti, da so črke med seboj različne (Lunn, 2006).
7. POVEZAVA GRAFITOV Z OKOLJEM V KATEREM SO
Grafite najdemo vsepovsod. Največkrat jih opazimo v zunanjem prostoru, včasih pa prodrejo
tudi v razstavne prostore galerij. Zunaj nastajajo v vseh možnih vremenskih razmerah od
ekstremnih zimskih temperatur pa do nevarnih poletnih neviht. Največkrat nastajajo ponoči,
pod ulično svetilko ali mesečino, včasih pa tudi podnevi. Najdemo jih v skromnih in
zapuščenih predelih mest, kot tudi na slabo pokritih in suhoparnih površinah (Jež, 2005).
Slika 24. Primer enobarvne Šablone na Slovenski
cesti v Ljubljani
Slika 25. Primer dvobarvne šablone na Slomškovi
cesti v Ljubljani
28
Pojavljajo se na zidovih zapuščenih tovarn in stavb, v podhodih in podvozih, podzemnih
železnicah, železniških postajah, vlakih, na protihrupnih ograjah ob avtocestah, v mestnih
središčih in na sveže pobeljenih fasadah. Grafitarji ta okolja razumejo in vidijo drugače kot
ostali. Njihov pogled na okolje se razvija sočasno z razvojem mesta. Grafitar presodi vizualne
značilnosti nekega okolja, njegov značaj, novosti, arhitekturo in njegove posebnosti. Na to
kakšen grafit bo nastal na izbranem mestu je odvisno tudi od možnosti izvedbe. Na območjih
kjer preži nevarnost pred pregonom bo grafit nastal hitreje, če pa bo želel narisati grafit na
streho stolpnice se bo moral sprijazniti s predpripravo in morda tudi z morebitnimi
posledicami ustvarjanja na tako fizično nevarnem območju (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger,
Petresin in Velikonja, 2004). Okolje nam lahko o samih grafitih pove zelo veliko in obratno,
tudi sama forma grafita nam lahko pove veliko o njegovem okolju. V nadaljevanju se bom
osredotočila na štiri različna okolja, na vlake in podzemne železnice, galerije, ulice in legalne
površine. S pomočjo primerjave med vsemi štirimi bom opisala, kako se je grafitarstvo v
določenem okolju začelo, opisala bom glavne značilnosti grafitarstva za vsako okolje posebej,
poskušala ugotoviti kako vsa območja vplivajo na nastanek grafitov in kako je z vsem tem v
Sloveniji, predvsem v Ljubljani.
7.1. GRAFITI NA VLAKIH IN PODZEMNIH ŽELEZNICAH
Grafiti so se prvič pojavili na podzemnih železnicah v New Yorku v poznih 60. letih
prejšnjega stoletja. To umetniško gibanje je do sredine 80. let zajelo tudi ostala ameriška
mesta, do 90. let pa se je razširilo po celem svetu. Grafiti so se v tistem času pojavili tudi v
Izraelu, Braziliji, Južni Afriki, Rusiji, na Japonskem in v celotni Evropi (Gastman, Rowland
in Sattler, 2006). Grafiti na vlakih so nekaj posebnega, saj potujejo iz mesta v mesto, iz države
v državo, kjer jih, dokler jih ne očistijo, vidi nešteto ljudi. Ena pomembnih lastnosti grafitov
na vlaku je ta, da se gibljejo in nikoli ne stagnirajo kot grafiti na zidu, katere javnost
največkrat še opazi ne. Od grafitov na zidu pa se razlikujejo tudi po postopku izdelave. Ta je
namreč veliko nevarnejši in zahtevnejši. V tujini so predvsem večje železniške postaje in
podzemne železnice zavarovane s kamerami, ponekod tudi z varnostniki in drugimi
napravami, zato morajo biti grafitarji zelo spretni, da jih pri dejanju ne zalotijo. Lahko bi rekli,
da je vsak grafit na vlaku narisan hitro in adrenalinsko kar jim daje poseben značaj in jih
razlikuje od grafitov z ulic (Judd, 2013).
V podzemnih železnicah v New Yorku pa grafiti niso živeli prav dolgo. Leta 1977 se je MTA
(Gastman, Rowland in Sattler, 2006) (The Metropolitan Transportation Authority) - največje
29
severno ameriško transportno omrežje (The MTA Network, b.d.), odločilo izbrisati vse grafite
iz podzemnih železnic in vlakov. Porisana vozila so umikali s prometa in jih čistili. Noben z
grafiti porisan vlak ni smel obratovati. Grafite so izbrisali z vseh linij, okoli postaj so zgradili
ograje, zaposlili so več varnostnikov ter povišali kazen. 12. Maja 1989 jim je uspelo očistiti
vse grafite v podzemni železnici kar pomeni, da niti eno vozilo ni bilo več poslikano. Mnogi
grafitarji so bili zato prisiljeni prenehat z risanjem grafitov, saj so bile njihove priljubljene
površine predobro varovane. Grafitiranje na vlakih se je v New Yorku tako končalo obenem
pa je sprožilo vse več grafitiranja na ulicah. Nekateri grafitarji, ki so delovali večinoma v
podzemnih železnicah so se preselili na strehe in vidne zidove stavb, zaradi česar so morali
prilagoditi svoje sloge novim površinam. V grafitarski subkulturi se je po uspešni čistki
vlakov pojavil nov izraz - »clean trains« (čisti vlaki). Tisti redki grafitarji, ki so si upali risati
po t.i. clean trains, zavedajoč da nanje preži velika nevarnost, so bili med svojimi vrstniki zelo
cenjeni. Grafitiranje po čistih vlakih je v New Yorku in drugih varovanih podzemnih
železnicah še vedno velik dosežek in vse kaže, da se želja po grafitiranju na prepovedanih
območjih nadaljuje tudi v mlajše generacije (Gastman, Rowland in Sattler, 2006).
7.1.1. Grafiti na vlakih slovenskih železnic
Slovenske železnice zatrjujejo, da je skoraj četrtina potniških vagonov porisana z grafiti, na
lokomotivah in tovornih vagonih pa jih skorajda ni. Tudi slovenskim grafitarjem so vlaki
zanimivi, ker potujejo in jih zato vidi več ljudi. Ne samo meščani temveč tudi ljudje v drugih
mestih in državah. Le nekaj let nazaj je imelo grafitiranje na vlake s strani grafitarjev še eno
dobro plat. Ker je bilo čiščenje vozil zelo drago (stalo je namreč okoli pet tisoč evrov), so
grafiti na vagonih ostali več let. Stroški posega so bili še dražji kadar je med čiščenjem vozila
prišlo do poškodbe. Namesto celotnih grafitov so zato čistili le oznake, ki naj bi bile po
pravilniku nujno vidne (Hreščak, 2012). Danes je temu nekoliko drugače. Na Slovenskih
železnicah naj bi od marca 2017 začeli uporabljati antigrafitne folije. Čeprav z omenjenim
materialom ne morejo preprečiti, da bi grafitarji prenehali s svojim početjem, ali da se barva v
spreju ne bi prijela na vagone, pa je anigrafitna folija vseeno dobra rešitev, saj omogoča
hitrejše in tudi dosti cenejše čiščenje (Rabuza, 2017).
30
V Sloveniji sta glavni železniški postaji (Mariborska in Ljubljanska) zaščiteni s kamerami,
vsako noč pa so na preži tudi tamkajšnji delavci. Na vsake toliko časa na omenjenih postajah
zasačijo nepridiprave, a celostno varovanje vlakov je nemogoče. Za popoln nadzor bi morali
okrog vseh postaj po Sloveniji zgraditi visoke ograje, povsod namestiti varnostne kamere in
hkrati zaposliti več varnostnikov. To pa je zelo drag projekt, ki je v naši državi skorajda
nemogoč. Povsod po Sloveniji stoji namreč vsako noč več kot dvesto vlakov na različnih
postajah, ki jih je brez visokih stroškov nemogoče zavarovati (Hreščak, 2012).
7.2. GRAFITI V GALERIJI
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se grafiti iz ulic preselili v muzeje in galerije.
Septembra leta 1973 so v galeriji Razor v New Yokru prvič odprli razstavo grafitov (Meh,
2014). Razstava je bila ključnega pomena, saj so se po njej grafiti uveljavili kot nova
umetniška oblika, ki je del javne umetnosti in obenem nastaja izven umetnostnih institucij.
(Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004). Temu dogodku je sledilo vse
več podobnih razstav. V Sloveniji je bila prva uradna razstava grafitov odprta v Ljubljani,
natančneje v Mladinskem centru v Šiški, leta 1983. V zadnjih desetletjih se je po Sloveniji
zvrstilo že kar nekaj grafitarskih razstav med katerimi je najbolj odmevna razstava
Mednarodnega grafičnega centra (MGLC) leta 2004, s katero so grafiti v Sloveniji postali del
visoke umetnosti. To, da so grafiti postali del umetniškega področja in se vse pogosteje
pojavljati v galerijah je sprožilo nekaj zadovoljstva kot tudi nezadovoljstva. Sandi Abram trdi,
da se je s prestopom grafitov iz ulic v galerije začela pospešena komercializacija in da gre pri
tem le za reprodukcijo kapitala. Obenem pa so grafiti med širšo javnostjo postali bolj sprejeti
in nadzorovani (Meh, 2014).
Slika 26. Očiščene oznake na vlaku slovenskih
železnic Slika 27. Očiščena številka serije na vlaku slovenskih
železnic
31
Galerije so omogočile, da je javnost grafite sprejela kot del umetnosti oziroma kot novo
umetniško gibanje in s tem nekoliko zatrla njihove napade (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger,
Petresin in Velikonja, 2004).
Čeprav so bili grafiti po vstopu v umetniško področje sprejeti s strani množice, pa so zaradi
tega izgubili nekaj svojega »uličnega značaja«. V galerijah so nastali oziroma še vedno
nastajajo brez kakršnekoli nevarnosti (pred izbrisom, policijo ali vremenskimi razmerami), so
nepremični in obenem tudi le za čas razstave narisani na stene galerijskih prostorov (Bulc,
2008). Grafitar TeoSon meni, da grafiti v galerijah izgubijo svojo zgodbo in pridih. Na ulicah
naj bi po njegovem grafiti živeli, saj jih tam lahko spremljajo mimoidoči ljudje, jih porišejo,
izbrišejo, spremenijo jih lahko vremenske razmere, med tem ko je v galerijah grafit povsem
na varnem, stagnira in nihče ali nič ga ne sme spremeniti (Meh, 2014). Grafitu dajeta veljavo
ulica in kršenje zakona, ne pa galerija. To sta tudi glavna dejavnika, ki določata položaj in
ločujeta grafite od drugih vizualnih umetnosti. Grafiti za svoj obstoj ne potrebujejo podpore
umetniških institucij, če že, v galerijah le izgubijo ostrino in s tem svoj namen (Stepančič,
Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004).
Na »ulični značaj« grafita pa močno vplivajo tudi njihovi avtorji. V polje visoke umetnosti ni
sprejet kar vsak ulični grafitar. Po mnenju Božidarja Zrinskega – kustosa prvih dveh
grafitarskih razstav v MGLC-ju - je umetnostna izobrazba zelo pomembna pri ustvarjanju
dobrih grafitov, zaradi česar je na svojih razstavah predstavljal zgolj študente z Likovne
akademije, oblikovanja in arhitekture. In tudi to je razlog, da takšnega grafitiranja ne smemo
enačiti z uličnim grafitiranjem (Bulc, 2008). Že to, da so grafitarji izbrani za razstave po
nekem ključu (v tem primeru po smeri študija), razlikuje grafite na ulicah od tistih v
umetnostnih ustanovah. Morda je kvaliteta grafitov na razstavah res boljša, a ravno to
odvzema grafitom pristnost oziroma tisto kar imajo le grafiti z ulice.
7.3. GRAFITI NA ULICAH
Grafiti na ulicah so se začeli razvijati sočasno z grafiti na vlakih in podzemnih železnicah
(Ganz, 2006). Poleg tega, da se pogosto pojavljajo na vlakih in včasih tudi na drugih javnih
prevoznih sredstvih kot so avtobusi, pa grafite najdemo tudi na različnih območjih znotraj
ulice, tako v Sloveniji kot drugod po svetu. Najdemo jih na fasadah mestnih stavb, na
pločnikih, ograjah, prometnih znakih in semaforjih, na postajališčih, spomenikih, in žlebovih,
na omaricah za električno napeljavo na telefonskih govorilnicah, reklamnih panojih (Bulc in
32
Abram, 2008), na protihrupnih ograjah ob avtocestah in mestnih vpadnicah, na podhodih,
podvozih itd. (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004). Na teh predelih
pa imajo grafiti različne vloge. Vse je odvisno od tega kje točno se nahajajo. Grafiti na
mestnih fasadah so v primerjavi z grafiti na odmaknjenih delih mesta za nekatere napad na
lastnino. Na javnih kot tudi zasebnih fasadah se pogosto pojavljajo grafiti, ki se odražajo kot
del nove javne oziroma aktivistične umetnosti. Mnenje javnosti o tovrstnih grafitih je
nekoliko pristransko. V primeru, da smo lastniki hiše na kateri so narisani grafiti, bomo to
dejanje smatrali kot napad na nas in našo lastnino, če pa se grafiti pojavijo na tujih fasadah,
jih bomo videli kot umetnost (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004).
Grafiti na zapuščenih in odmaknjenih predelih mesta, kot so revne soseske (»favele«),
obcestne zaščitne ograje, podhodi, podvozi ali zapuščene tovarne so s strani zastopnikov
državnega kapitala nemoteči. Pravzaprav so postali značilni za ta območja in si danes težko
predstavljamo, osamelo ulico ali zapuščeno tovarno brez grafitov (Stepančič, Zrinski, Lion
the tiger, Petresin in Velikonja, 2004). Grafiti na prometnih znakih pa povzročajo preglavice
predvsem prometnikom, saj jih morajo zaradi varnosti odstranjevati. Čiščenje grafitov s teh
površin je zaradi uporabe različnih sprejev lahko zahtevno. Običajno uporabljajo industrijsko
čistilo ali posebne brusne materiale, na območjih kjer je vandalizem pogostejši pa se lahko
tako kot na vlakih uporabijo antigrafitne folije (Ocvirk, 2013). Od predela mesta pa je odvisno
tudi to kakšen grafit bo tam nastal. Če bo območje bolj zavarovano ali vidno na primer na
fasadi v središču mesta, bo grafit nastal hitreje, najverjetneje bo šlo v tem primeru za Tag,
Nalepko, Šablono ali Throw-up. Če pa bo nastal na oddaljenem, nezavarovanem predelu
mesta bo grafit gotovo kvalitetnejši kot je recimo Piece.
7.4. GRAFITI NA LEGALIZIRANIH POVRŠINAH
Veliko držav v Evropi je grafite sprejela veliko bolje kot so jih sprejeli v Združenih Državah
Amerike. Kljub temu, da so v mestih kot so Berlin, London, Kopenhagen, Rim in Pariz
ilegalni grafiti kar cveteli, so v teh mestih uradno »odprli« tudi prve legalne površine. Legalne
stene in Murali, ki so jih naročale države so bili in še vedno so v Evropi vsakdanji. Evropska
podjetja so bila tudi ena prvih, ki so kapitalizirala vizualni potencial grafitov (Gastman,
Rowland in Sattler, 2006). Legalne stene grafitarjem dajejo priložnost, da pokažejo svoje
grafitarske sposobnosti široki publiki. Kvaliteta grafitov na legalnih stenah je dosti višja od
grafitov na ilegalnih območjih, saj se umetniki ne ubadajo več s tem, kdaj jih bodo zalotili
temveč se koncentrirajo le na svoje delo. Po drugi strani pa adrenalin ob ustvarjanju upade,
zaradi česar lahko grafitarji izgubijo nekaj inspiracije (Lunn, 2006).
33
7.4.1. Legalizirane površine v Ljubljani
Iz zapuščenih industrijskih con in prostorov so se grafiti preselili na posebej izbrane lokacije
sredi Ljubljane, ki jih je pred nekaj leti legaliziral Župan Zoran Jankovič. S tem je grafitarjem
omogočil neovirano ustvarjanje in urjenje risarskih veščin (Lešničar, 2014). Območja so bila
legalizirana z namenom, da bi zmanjšali uničevanje tuje lastnine. Naštejemo lahko kar trinajst
lokacij, kjer je grafitiranje dovoljeno: v podhodu pod Celovško cesto v Šiški, v podvozu pod
železniško progo na Drenikovi v Bežigradu, na betonskih stebrih pod avtocesto pri Dolgem
mostu, v Mostah na podvozu pod železniško progo na Kajuhovi, v Trnovskem pristanu na
betonskem zidu ob pločniku, na zidu ob parkirišču pri osnovni šoli Trnovo, v notranjih
zidovih kompleksa tovarne Rog, na notranjih zidovih kompleksa Metelkova mesto in
notranjih zidovih košarkarskega igrišča, v podhodu pred predorom Šentvid, na Viču pod
podvozom in podhodom pod železniško progo, pri transformatorski postaji zraven OŠ Trnovo,
na parkirišču ob igriščih in na strelišču ob Dolenjski cesti. Naštetih lokacij pa niso legalizirali
le zato, da bi s tem zmanjšali vandalizem in uničevanje javnega okoliša (Grafiti odslej
zakoniti na 13 lokacijah v Ljubljani, nadzor nad vandali pa bo okrepljen, 2011). V mesti
občini Ljubljana želijo s tem dvigniti tudi kakovost grafitov in tako obogatiti podobo mesta.
Nikakor pa niso pozabili na grafitarje, katerim so z legalizacijo dali možnost, da začnejo
izvajati velike in pomembne projekte. Odločitev, da legalizirajo ta območja so v Ljubljanski
občini sprejeli tudi zato, ker je v zadnjih letih mesto pridobilo novo urejeno podobo
(predvsem v starem mestnem jedru), kakršno želijo tudi ohraniti. Da bi ohranili prenovljeno
podobo pa so poostrili tudi nadzor (Ivanc, 2010). Mestno redarstvo in policija lahko kršitelju,
ki riše ali piše po ilegalnih zidovih, ograjah in drugih javnih površinah v Ljubljani zaračuna
kar 208,65 evra. V primeru, da grafiti nakazujejo na narodnostno, politično, rasno, spolno,
versko, etnično nestrpnost lahko kršitelj prejme tudi do 834,58 evrov kazni (Krajčinović,
2011). Po legalizaciji mest se je upor grafitarjev vidno zmanjšal. A to še ne pomeni, da so vsi
pospravili spreje in začeli risati le na dovoljenih območij. Sem in tja se še vedno najdejo
osebe, ki pustijo svoj pečat na ravnokar prebeljeni fasadi v centru mesta, ali pa porišejo znan
spomenik. Vedno se pojavi nekdo, ki se na tak način upre sistemu. A stanje se je v mestu kljub
temu izboljšalo, med tem ko so vlaki po drugi strani, grafitiranju še vedno močno
izpostavljeni (Lešničar, 2014).
34
Slika 28. Grafiti v AKC Metelkova Slika 29. Grafiti v podhodu na Kajuhovi ulici
8. GRAFITI V LJUBLJANI IN OKOLICI
Grafiti se pojavljajo na različnih območjih znotraj mesta in mestne okolice in tudi pri nas ni
nič drugače. V Ljubljani sem jih v samem centru mesta zasledila na fasadah, vratih in oknih
privatnih stanovanj ter hiš, na javnih prostorih kot so kulturne ustanove, gostinstva, lokali,
podjetja, na telefonskih govorilnicah, kioskih, žlebovih, stebrih, ograjah, javnih klopeh in
smetnjakih. Izven centra Ljubljane pa je bilo grafitov na fasadah zasebne in javne lastnine
manj. V okolici Ljubljane so grafitarstvu izpostavljeni predvsem zapuščeni objekti, podvozi,
podhodi, železniške postaje, protihrupne ograde ob cestah, prometni znaki, vodovodna in
električna infrastruktura, začasne gradbene ograje ter vlaki. Glede na okolje in površino, kjer
so nastali se grafiti med seboj razlikujejo po formi, vsebini, materialu, po času in načinu
izdelave, stopnji nevarnosti, publiki, ki prevladuje v določenih okoljih itd. Te značilnosti so
med seboj močno povezane. Forma nekega grafita je na primer odvisna od časa izdelave, čas
pa je odvisen od stopnje nevarnosti na nekem območju. Prav tako je vsebina grafita povezana
s publiko kateri grafitar želi kaj sporočiti.
Da bi ugotovila kakšni grafiti se glede na te lastnosti pojavljajo v različnih okoljih in kako se
z njim povezujejo, sem se odločila s fotoaparatom dokumentirati grafite v Ljubljani in njeni
okolici. Najprej sem fotografirala nekaj mirujočih vlakov na železniški postaji Moste in v
delavnici Slovenskih železnic, nato sem naredila še nekaj posnetkov grafitov v naselju Fužine.
Našla sem jih na zidovih in ograjah stanovanjskih garaž, stanovanjskih blokih, na
košarkarskem igrišču in na transformatorjih. Zatem sem posnela nekaj fotografij na
zapuščenem Vevškem bazenu ter v njegovi okolici našla grafite na ograjah, smetnjakih in
prometnih znakih. V Zalogu sem fotografirala ilegalne grafite v podhodu in podvozu pod
železniško progo, v Mostah, na Kajuhovi, pa sem prav tako v podvozu pod progo, za
primerjavo z ilegalnimi grafiti v Zalogu, posnela nekaj fotografij legalnih grafitov. V Mostah
35
sem fotografirala tudi okolico knjižnice Jožeta Mazovca, kjer sem našla grafite na ograjah ter
stenah trgovinskih poslopij. V centru mesta sem naredila nekaj fotografij fasad in ograj v
AKC Metelkova, na muzejski ploščadi na Metelkovi, na Kotnikovi in na Slomškovi ulici. Na
grafite sem naletela tudi na Erjavčevi cesti na SNG Drama ter na javnih površinah na Rimski
cesti. V dokumentaciji pa imam tudi nekaj fotografij s podvoza pri Dolgem Mostu in z
Osnovne šole Franceta Bevka v Bežigradu.
8.1. Analiza Taga na fasadi gostilne Pod lipo
Na Rimski cesti v Ljubljani na fasadi gostilne Pod lipo se nahaja z belim sprejem narisan
grafit, ki ima skoraj vse lastnosti Taga. Narisan je v eni barvi in poleg nenavadno oblikovanih
črk vsebuje tudi znake. Čeprav se Tagi običajno nahajajo pod večjimi Piece-i ali skupaj z
ostalimi Tagi, pa je ta za razliko od drugih, samostojen. To pa še ne pomeni, da čez čas okoli
njega ne bodo nastali novi Tagi. Tudi skupino takšnih grafitov je nekako treba začeti.
Tipografija grafita je nejasna. Iz leve proti desni vidimo dve vzporedni črti, ki najbolj
spominjata na matematični enačaj, zatem je črka »H«, ki se mi zdi od vseh znakov še najbolj
razločna. Desno od nje je polglasniku podoben simbol »ə«, lahko pa bi bil tudi neobičajno
oblikovan »a.« Naslednji znak je mogoče prepoznati kot črko »T,« za njo pa črko »S,« ki
deluje bolj svojevrstno in bi lahko predstavljala tudi kaj drugega. Na koncu stoji poseben znak,
ki najbolj spominja na egipčanski križ »☥« (Ankh). Če bi vsi znaki imeli res tak pomen,
potem bi bila natipkana verzija grafita videti takole: =həts☥. Najbolj razumljiv prevod
celotnega grafita bi bil »hats« ali bolje »həts.« Posebnost Tagov je ravno ta, da jih ljudje, ki
se ne ukvarjamo z grafitarstvom, ne moremo kar tako enostavno prebrati. Vsak si lahko Tage
razlaga drugače, kar jih loči od drugih vrst oziroma tehnik grafitarstva. Ena lastnost Tagov je
tudi ta, da se zelo pogosto pojavljajo na fasadah in pročeljih privatne lastnine in tudi Tag, ki
ga analiziram ni nobena izjema. Po dokumentaciji grafitov, ki sem jo nabrala v mesecu maju
in juniju, se na privatni lastnini večinoma pojavljajo le Tagi ali manjši napisi. Največkrat se
pojavijo na fasadi, najti pa jih je mogoče tudi na vhodnih vratih, oknih in ograjah. Na fasadi
sredi mesta, predvsem taki, ki je izpostavljena večjim množicam ljudi bomo le redkokdaj
videli kompleksnejši grafit, saj je večja možnost da bodo grafitarja pri delu ujeli. Tagi pa v
nasprotju s temi nastanejo hitro kar jim daje možnost, da pridejo do izraza tudi na najbolj
obljudenem delu mesta.
36
Slika 30. Tag na fasadi gostilne pod Lipo na Rimski cesti v Ljubljani
8.2. Analiza Throw-upa na fasadi Stare mestne elektrarne
Na Slomškovi in Kotnikovi ulici v Ljubljani je na fasadah stavb ogromno število ilegalnih
grafitov kar bi lahko pripisali bližnjemu Avtonomnem kulturnem centru na Metelkovi, kjer so
grafiti že nekaj let legalizirani. Zdi se kot da je na Metelkovi zmanjkalo površin za poslikavo,
zaradi česar so se grafiti preselili na okoliške ulice. Na teh nedovoljenih površinah v okolici
Metelkove nastajajo predvsem Tagi, Throw-upi in Šablone, ki se na vsake toliko pomešajo z
nalepkami na žlebovih.
Throw-up na Stari mestni elektrarni od vseh najbolj izstopa zaradi kontrasta med barvo grafita
in barvo fasade. Grafit je bel in obrobljen s črno, fasada Stare mestne elektrarne pa je
opečnata zaradi česar bel grafit močno žari in izstopa. H kontrastu pa pripomore tudi živo
rumeno-zeleno ozadje, ki je del grafita. Da gre za manjšo nadgradnjo običajnega Throw-upa
vidimo po črnih sencah, ki dajejo grafitu tridimenzionalni učinek in če štejemo h grafitu še
ozadje, potem lahko dodamo tudi to, da je narejen v treh barvah. Linije so ravne, zato ne
moremo govoriti o Bubblu, lahko pa bi bil to malo manj kompleksen Piece. Vidimo tudi, da je
37
bela barva nanesena zelo na tanko, saj je v ozadju še vedno mogoče opaziti barvo opeke.
Grafit sestavljajo črke PL'B, na trenutke pa se zdi kot, da je med opuščajem (') in črko B,
stisnjena še črka E. Grafit bi se v tem primeru glasil PLEB, kar bi v slovenščini opisovalo
osebo nižjega sloja. Glede na okolje, kjer se nahaja in glede na značilnosti Throw-upa, bi šlo
lahko tako za družbeno-kritično izjavo kot zgolj za psevdonim avtorja. Na tem območju je
namreč veliko družbeno kritičnih grafitov kot tudi podpisov grafitarjev, zato bi si vsak
vsebino grafita lahko predstavljal po svoje.
Slika 31. Throw-up na fasadi Stare mestne elektrarne na Kotnikovi ulici v Ljubljani
8.3. Analiza Šablone na prometnem znaku
Na cesti 13. julija v smeri Zadvor-Vevče je na znaku za križišče s prednostno cesto s črnim
sprejem narisana šablona Mona Lise. Da gre za šablono vidimo po črnem robu okoli podobe
in po drobnih detajlih na obrazu, ki jih je z barvo v spreju neposredno na površino skoraj
nemogoče upodobiti. Iz črnega roba lahko predvidevamo iz kolikšne razdalje je grafitar pršil
in kakšne oblike ter velikosti je bil karton oz. material v katerega je bila šablona izrezana.
38
Najbolj znano šablono Mona Lise je upodobil Banksy eden najbolj kontroverznih grafitarjev
na svetu. Njegovi grafiti so družbeno kritični, pogosto pa tudi satirični. V njegovem
preprostem in komičnem Stencilu je Mona Lisa prepoznavna po svojem slavnem nasmešku, a
tokrat namesto elegantne poze, strelja z bazuko in nosi slušalke, kot da bi bila vojakinja.
Sporočilo Banksyeve šablone ni povsem razjasnjeno. Najverjetneje prikazuje kako otopeli in
umirjeni so postali ljudje in vojaki ob pogledu na nasilje in vojno s tem, da njihova čustva
primerja z izrazom brezbrižnega nasmeška Mona Lise (Neu, 2017). Šablono (karton) Mona
Lise je danes mogoče dobiti že povsod na internetu. Mogoče jo je natisniti in nato izrezati ali
pa že izrezano kupiti. Kaj bi sporočala Mona Lisa na prometnem znaku v okolici Ljubljane je
težko reči. Lahko bi se navezovala na Banksyevo Mona Liso z bazuko, lahko je kulturno
kritična ali pa grafitarju, ki jo je upodobil predstavlja čisto nekaj drugega, gotovo pa je pri
razmišljanju o pomenu potrebno upoštevati tudi to, da je odtisnjena na prometni znak.
Prometni znaki so že kar nekaj časa tarča grafitiranja. Ker so nelegalne površine se na njih
zato pojavljajo hitri grafiti, kot v tem primeru Šablona. Pogosto pa se na na njih znajdejo tudi
nalepke, Tagi ali raznorazni napisi. Vidni so vsem udeležencem v prometu iz česar lahko
sklepam, da jih grafitarji ravno zato radi uporabljajo kot platno za svoje izražanje. Grafiti na
znakih so lahko komični in za mnoge zanimivi, kot na primeru grafitov francoskega umetnika
Cleta Abrahama, ki je v različnih mestih po Evropi kot tudi v New Yorku in v Osaki
preoblikoval prometne znake s pomočjo že v naprej pripravljenih nalepk. Njegova dela so
zabavna in provokativna obenem pa znaki ohranjajo svojo prvotno funkcijo (Warner, 2015).
Grafiti na prometnih znakih bi lahko kljub temu nekaterim predstavljali oviro, saj so si
simboli zelo podobni, poleg tega pa se barve znakov ponavljajo. Preveliki grafiti, ki bi
zakrivali simbole na znakih bi lahko zato v prometu povzročili tudi večjo zmedo.
39
Slika 32. Šablona na Prometnem znaku na Cesti 13. julija v Ljubljani
8.4. Analiza Murala na osnovni Šoli Franceta Bevka
Zanimivo poslikavo vzhodne fasade je mogoče najti na osnovni šoli Franceta Bevka, kjer so
leta 2012 sodelovali na petem mednarodnem bienalnem likovnem natečaju Po Fabianijevih
poteh, in zmagali. Poslikava prikazuje rumeno-rdeče stopnice narisane v nepravi perspektivi,
ki naj bi predstavljale pot k uspehu cilju in znanju do katerih pridemo le s trudom. V
sodelovanju s fakulteto za arhitekturo in pedagoško fakulteto je tako nastala poslikava
velikosti 15 m2, ki s svojim pogledom na ulico Pohorskega bataljona opozarja krajane na
prisotnost šole in jih vabi k sodelovanju. (Novak Trobentar, 2012). Popačene stopnice, ki se
izmenjujejo v barvah rumene in rdeče so ločene z belo linijo, ki obenem razločuje tudi
stopnišče od ostalih treh barvnih površin. Na dnu je travnato zelena, ki se povezuje z naravno
okolico, desno od stopnišča je temno, levo pa svetlo siva. Barve so nanesene ploskovito,
svetlobnih prehodov ali senc ni mogoče zaznati, še vedno pa stopnišče deluje
tridimenzionalno, skoraj iluzionistično. Če dobro pogledamo bi stopnice lahko vodile navzgor,
ali pa navzdol.
Ker je poslikava nastala za natečaj in, ker je bila naročena s strani šole bi lahko rekli, da gre
40
za nekakšen Mural. Fasada, kakor so poimenovali projekt je nastala legalno na steni osnovne
šole z namenom da bi sodelovala v mednarodnem natečaju in tako učencem osnovne šole kot
mimoidočim nekaj sporočala in veljala. Poslikava pa nima le teh značilnosti Murala, temveč
je tudi premišljeno delo, ki je nastalo skupinsko. Čeprav zaradi čistih in ploskovitih barv
deluje enostavno pa za poslikavo stoji veliko načrtovanja in trdega dela (Novak Trobentar,
2012). Ena značilnost, ki me je pri tej poslikavi najbolj pritegnila je kompozicija v razmerju
do stene. Stena namreč ni običajno pravokotna temveč bolj peterokotna. Zanimivo pri tem je,
da tam kjer se dvig po stopnicah konča, se streha nekoliko spusti kar naredi kompozicijo še
bolj razgibano in privlačno za oko.
Mural kakor sem poslikavo poimenovala se nahaja na šolski fasadi, kar za to okolje ni tako
presenetljivo. Dosti šol ima stene, ki so tam ravno s tem namenom, da se nanje riše in
dovoljujejo, da se lahko učenci pri likovni umetnosti svobodno izražajo. Na šolah običajno
najdemo dve skrajnosti grafitov. Ali gre za kvalitetne izdelke, ki nastajajo na pobudo same
šole kot na primeru OŠ Franceta Bevka, ali pa gre za nekakšne hitre grafite Tage, Throw-upe
ali razne napise, ki se včasih pojavijo na fasadah, notranjih stenah, na vratih stranišč in šolskih
klopeh.
Slika 33. Mural na Osnovni šoli Franceta Bevka v Bežigradu
41
8.5. Analiza Bombe na potniškem vlaku
Na vlakih, ki sem jih imela priložnost videti v Ljubljani, sem zasledila veliko različnih vrst
grafitov. Tage, Throw-upe, Piece in karakterje. Zadnja dva velikokrat tudi v povezavi drug z
drugim. Od vseh najbolj izstopajo ravno Piecei, saj se dostikrat raztezajo po celotni dolžini
vagona ali pa celo vlaka in so zato vidni tudi oddaljenim opazovalcem. (Fotografija)
Čeprav nimam podatkov o tem na katerih postajah se nahajajo varnostniki in kje vse so
nameščene varnostne kamere, pa lahko že po dobri kvaliteti grafitov na številčnih vlakih
sklepam, da so ta javna transportna vozila pri nas slabo varovana. S fotografijami, ki sem jih
posnela pa lahko prav tako potrdim, da večina grafitov nastaja na potniških vlakih, med tem
ko so tovorni večinoma nepopisani. Na spodnji fotografiji lahko vidimo kontrast med
potniškim vlakom (v ospredju) in tovornim (v ozadju), s tem da na tvornih vlakih namesto
grafitov prevladujejo oglasi. (Fotografija)
Ker je na vlakih zlahka najti grafite in ker imam v svojem naboru veliko tovrstnih fotografij,
sem se odločila za analizo grafita, čigar slog ni v hipu prepoznaven in ga je zaradi tega tudi
težje formalno analizirati. Odločila sem se za manjši napis na sprednjem delu lokomotive
»ALOHA 2016,« ki bi ga formalno težko uvrstila. Čeprav ne gre za podpis grafitarja pa kljub
temu delno spominja na Tag, saj so črke podobno oblikovane. Ne le, da ne gre za podpis, od
Taga se namreč razlikuje tudi po tem, da je napisan v dveh barvah, v beli in črni, s tem da črna
deluje kot senca in daje grafitu iluzijo prostora. Teoretično pa ne gre niti za Throw-up, saj bi
moral biti grafit v tem primeru z eno barvo obrobljen z drugo pa zapolnjen. Grafit bom zato
imenovala Bomba, saj je ta izraz v teoriji najmanj pojasnjen, vse kar vemo je to, da nastane v
nekaj minutah in nima drugih specifičnih značilnosti.
Grafit sem za analizo izbrala tudi zato, ker se na zanimiv način povezuje s svojim ozadjem.
Zavitost začetne in končne črke besede »ALOHA« ter simbol za avtorske pravice (©)
imitirajo rumene spirale v ozadju zaradi česar napis in njegovo ozadje delujeta kot eno. Kljub
temu pa je težko reči ali sta nastala hkrati, ali je bilo ozadje na lokomotivi že prej. V nasprotju
s formo pa je vsebina grafita v primerjavi z drugimi grafiti na vlakih bolj razločna. Lahko bi
rekli, da gre za grafit, ki opisuje odnos do življenja ali novega leta. Napis pozdravlja leto 2016
iz česar lahko sklepam, da je bil narejen med prehodom iz leta 2015 in 2016. Zanimivo pri
tem je, da se grafit na vlaku nahaja že več kot eno leto (fotografija je bila posneta maja 2017),
42
kar ponovno kaže na to, kakšno stanje je trenutno na Slovenskih železnicah in kako ne redno
je čiščenje vlakov.
Slika 34. Bomba na vlaku slovenskih železnic
8.6. Analiza Karakterja na steni podvoza
V podvozu na Zaloški cesti v vzhodni Ljubljani sem naletela na Tage, Piece in Karakterje.
Med Karakterji je močno izstopala podoba iz znanega risanega filma (animeja) Princesa
Mononoke. Da gre za Karakter sem vedela takoj, saj sem prepoznala vse upodobljene like iz
tega filma in jih obenem povezala z napisanim naslovom animeja nad grafitom. Upodobljeni
liki pa ne stojijo sami zase temveč se povezujejo z ozadjem in skupaj z njim tvorijo
kompleksnejši prizor. Čeprav je perspektiva naslikane pokrajine nepravilna, lika pa sta bolj
ploskovita kot v filmu, je še vedno mogoče prepoznati za koga gre. Tanke linije okoli likov in
pokrajine dajejo občutek stripa obenem pa nam kažejo, da grafit ni narisan z barvo v spreju.
Čeprav se na fotografiji zaradi slabe svetlobe ne vidi potez čopičev, lahko že po tankih linijah
in majhnih detajlih, kot so zobje volka in ornamentih na nožu predvidevamo, da so bili ti
gotovo uporabljeni. Grafit pa se od ostalih ne razlikuje le po uporabljenih materialih, temveč
tudi besedilu, ki je napisno zraven njega. Nekateri Karakterji vsebujejo oblaček z besedilom,
43
kot je to značilno za strip, v tem primeru pa je besedilo uporabljeno nekoliko drugače. Zeleno
ozadje grafita se povezuje v pravokotno površino na kateri je, prav tako s čopičem, zapisano
nekaj zanimivih informacij, ki nam povedo veliko o avtorju grafita in hkrati razlog s katerim
je grafit sploh nastal. Površina z informacijami opisuje kaj je anime in celo navaja spletno
stran na kateri se lahko o animeju še pozanimamo. Pod spletnim naslovom piše »Veselimo se
vašega obiska!« kar nam pove, da je morda avtor grafita soustanovitelj ali član te spletne
strani. S tem prav tako promovira svojo spletno stran in se obenem izpostavlja javnosti veliko
bolj kot drugi grafitarji. Po tem kot tudi po sami kvaliteti grafitov na stenah podvoza lahko
sklepamo, da grafiti na tem območju za javnost niso moteči. Čeprav Zaloški podvoz ni na
seznamu legaliziranih območij (med tem ko nekateri drugi Ljubljanski podvozi so), lahko
rečem da so grafiti v takem okolju bolj dobrodošli kot preganjani, saj dajejo pustim stenam
vsaj malo življenja in funkcionalnosti.
Slika 35. Karakter na steni podvoza pod železniško progo na Zaloški cesti v Ljubljani
44
Slika 36. Levi del grafita na steni podvoza pod železniško progo na Zaloški cesti v Ljubljani
8.7. Analiza Šablone na pročelju SNG Drame
Na pročelju SNG Drame na Erjavčevi cesti v Ljubljani se nahaja v angleškem jeziku napisan
grafit »It's all crazy« (vse je noro). Da gre za Šablono prepoznamo po tankih in ravnih linijah
ter rahlega modrega roba, ki je nenamerno nastal pri uporabi izrezanega kartona. Od Šablon,
ki sem jih v Ljubljani našla ta izstopa po tem, da ne gre za podobo temveč zgolj napis. Izstopa
pa tudi po tem, da je narejen v dveh barvah. Dvobarvnost pri Šablonah ni tako pogost pojav,
predvsem kadar se barvi med seboj mešata, zaradi česar nastane še tretja. V tem primeru nek
odtenek zelene. Črke so berljive kljub temu, da so sprva nekoliko prelomljene, pri besedi
»crazy« pa že skoraj razdrobljene. Lahko bi rekla, da se tipografija zaradi tega ujema z
vsebino grafita. Sporočilo grafita je dokaj jasno, še vedno pa si ga lahko razlagamo po svoje.
To lahko storimo tudi v povezavi z objektom na katerem je nastal. SNG Drama je kulturna
ustanova na kateri se grafiti pojavljajo bolj redko. Gre za stavbo, ki je v veliki verjetnosti
varovana in je s svojo lokacijo ter funkcijo na očeh vsem. To pa je tudi razlog, da na kulturnih
ustanovah kakršna je ta, ne bomo naleteli na kompleksne grafite temveč bolj na Tage in
Šablone, ki nastanejo hitro. Grafit sem za analizo izbrala predvsem zaradi njegove lokacije.
Zanimivo bi bilo namreč vedeti, kako Drama reagira ob prihodu novega grafita, saj je ugledna
45
ustanova, ki obenem podpira vse oblike umetnosti. Grafitarstvo pa kot vemo je že nekaj časa
nazaj prodrlo v svet umetnosti.
Slika 37. Šablona na vhodni strani SNG Drame na Erjavčevi cesti v Ljubljani
8.8. Analiza Piecea na Metelkovi
Na notranji steni košarkarskega igrišča na Metelkovi se tik pod košarkarskim obročem nahaja
velik grafit, ki ima vse značilnosti Piecea. Njegovo ozadje je obarvano v sivi barvi, prepletene
in težko berljive črke pa se prelivajo iz živo rumene do pastelno roza. Te so, tako kot
vzdolžno sivo ozadje, obrobljene s črno linijo, ki v debelini variira in daje grafitu občutek
prostora. Grafit deluje mehko, saj robovi niso ostri temveč zaobljeni. Črke so nenavadno
oblikovane. Med njimi skoraj ni presledka, med seboj so močne stisnjene in prepletene, edino
kar jih loči je črna linija in redki prazni prostori. Grafit je težko berljiv zaradi prepleta in
oblikovanja črk, učinka topljenja, kot tudi barve. Prvi del grafita je obarvan zgolj v enem
odtenku rumene, zardi česar je težko ločiti med posameznimi črkami. Na mestu, kjer se
rumena rahlo prelije v roza bi lahko rekli, da se začne nova beseda. A zaradi same stisnjenosti
črk in preliva barv v isti obliki, to ni nujno res. V samem grafitu prepoznam le dve jasni črki
46
to sta črka A in C, vse ostale pa bi lahko po mojem mnenju bile tudi izmišljene podobe ali
izredno abstrahirane črke. Če gre letnici v majhnem predelu grafita verjeti, potem lahko
rečemo, da je Piece nastal leta 2016. Kot vidimo je bilo na steni pred njegovim nastankom že
več grafitov, saj jih ta le delno prekriva. Čeprav se grafit nahaja na legalizirani steni pa mu
vseeno grozi izbris. Morda ga res ne bodo prepleskali na prvotno barvo ograde, vseeno pa bo
nekega dne, na njegovem mestu nastal drug grafit, tako kot je ta nastal na grafitih, ki so bili
tam pred njim. Minljivost pa je tudi ena pomembnih lastnosti grafitov. Če jih ne izbriše
mestna občina ali vremenski pojavi, potem jih preslika nek drug grafitar, kar je značilno
predvsem za legalizirane površine, kjer praznih prostorov za nove grafite več ni.
Fotografiranje je pri takšnem načinu izražanja nujno, predvsem kadar želimo grafite
ovekovečiti.
Slika 38. Piece na notranji strani košarkarskega igrišča na Metelkovi
47
9. ZAKLJUČEK
Iskanje grafitov v Ljubljani ni zahtevno, niti dolgotrajno opravilo. Na grafite je namreč
mogoče naleteti na vsakem koraku, tako v Ljubljanski okolici kot tudi v samem centru mesta.
Kljub temu, da je Ljubljana razmeroma majhno mesto pa so grafitarji v njem zelo aktivni. Tu
je mogoče videti stare kot tudi čisto sveže grafite raznolikih oblik in vsebin. V najbolj
turistično urejenih predelih mesta je grafitov najmanj. Če dobro gledamo jih bomo sicer našli,
a bo šlo zgolj za kakšne nalepke na žlebovih ali hiter Tag zlit v reklamni pano. Za analizo ali
zaključni del naloge sem imela na voljo raznolike grafite na različnih območjih mesta in
predmestja, kar mi je delo le oteževalo. Našla sem namreč veliko zanimivih in izstopajočih
grafitov, zato sem se težko odločila katerim bi posvetila več pozornosti in katere bi povsem
izločila. Izbor dokumentiranih grafitov za analizo sem naredila na podlagi lastnega mnenja,
odločala sem se za formalno raznolike grafite in pazila, da se območja, kjer se grafiti nahajao
ne bi ponavljala. Prav tako sem izbirala na podlagi latsnih občutij, ki sem jih doživljala ko
sem stopila v stik z grafiti v živo ter na podlagi kvalitete fotografij. Pri zadnejm so mi največ
težav predstavljali slabo osvetljeni podhodi in podvozi v katerih so bili grafiti izredno
zanimivi, a na fotografiji zaradi slabe svetlobe tega ni bilo mogoče doživeti.
Med analizo izbranih del mi je največji problem predstavljala določitev vrste grafita, saj poleg
najbolj splošnih vrst grafitov obstaja še veliko podvrst in kombinacij. Najlažje sem določila
šablone, saj so bile lastnosti teh skoraj identične s tistimi, ki sem jih opisala v teoriji, poleg
tega pa je bilo že od daleč mogoče videti za katero tehniko izdelave gre. Najtežje je bilo ločiti
med Throw-upi in Piece-i, saj so imeli navidez preprosti grafiti (Throw-upi) pogosto kar nekaj
značilnosti Piece-a. Dostikrat sem naletela tudi na povezavo med Karakterjem in Piece-om v
enem grafitu ali pa na dobro berljiv napis, ki ga nisem mogla označiti za Tag. Čeprav grafite
težko posplošujemo na določene vrste in podvrste, saj je prav vsak grafit svojevrsten in
drugačen, pa lahko na podlagi podrobnejše analize osmih grafitov rečem, da se značilnosti
posameznih grafitov pogosto skladajo z njihovim okoljem. Tag-e, Nalepke in Šablone, kot
najhitreje izvedene in najbolj razširjene grafite sem našla na najbolj obljudenih in
prepovedanih mestih, od prometnih znakov pa do fasad kulturnih ustanov v središču
Ljubljane. Na teh površinah je bilo manj Throw-upov, ti so se namreč preselili na nekoliko
odmaknjene ulice in vlake, med tem ko je Piece-e in Karakterje mogoče najti le na
odmaknjenih koncih mesta, kjer grafiti niso preganjani ali na legalnih stenah kot sta Tovarna
Rog in AKC Metelkova.
48
Ob analizah sem spoznala, da se moje ugotovitve pogosto ujemajo s teorijo in le redko prihaja
do izstopanj, še vedno pa z analizo zgolj osmih grafitov teorije žal ne morem potrditi.
10. VIRI IN LITERATURA
- Abram, S. (2008). Transkripcija čajanke za sodobno umetnost o streetartu v Galeriji
Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Časopis za kritiko znanosti, 36 (231-232), 93-113.
- Allen, J. (10.7.2013). 14 Street art terms – Illustrated. Mental Floss. Pridobljeno s
http://mentalfloss.com/article/51583/14-street-art-terms%E2%80%94illustrated
- Anapur, E. (b.d.) Graffiti styles you need to know. Widewalls. Pridobljeno s
http://www.widewalls.ch/graffiti-styles/
- Bartlett, L. (13. 08. 2015).Ten ways to tell the difference between street art and graffiti.
Westword. Pridobljeno s http://www.westword.com/arts/ten-ways-to-tell-the-
difference-between-street-art-and-graffiti-6961170
- Brar, V. Earey, M., Neubauer, N., Graham-Dixon, A. (2012). Likovna umetnost: popoln
slikovni vodnik. Ljubljana, Mladinska knjiga.
- Bulc, G., Abram, S. (2008). Okvir. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo
antropologijo,36 (231/232), 11-19.
- Bulc, G. (2008). Tag kot umetnina: Grafiti in režim vrednotenja. Časopis za kritiko
znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 36 (231/232), 73-92.
- Dačić, A. (b.d.). Graffiti materials: From supplies to unconvential street art materials.
Widewalls. Pridobljeno s http://www.widewalls.ch/graffiti-materials-supplies-
unconventional-street-art/
- Emmerling, L. (2003). Jean-Michel Basquiat. Köln: Taschen GmbH.
- Eržen, S. (16.6.2011). Eko grafiti. Mladina, (24). Pridobljeno s
http://www.mladina.si/54309/eko-grafiti/
- Ganz, N. (2006). Graffiti world: Street art from five continents. London: Thames &
Hudson.
- Gastman, R., Rowland, D., Sattler, I. (2006). Freight Train Graffiti. London: Thames &
Hudson.
49
- Grafiti odslej zakoniti na 13 lokacijah v Ljubljani, nadzor nad vandali pa bo okrepljen.
(13. 01. 2011). MMC RTV Slovenija. Pridobljeno s
http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/grafiti-odslej-zakoniti-na-13-lokacijah-v-ljubljani-
nadzor-nad-vandali-pa-bo-okrepljen/272711
- Greenbaum, H., Rubinstein, D. (06. 11. 2011). The origin of spray paint. The New York
Times Magazine, str. MM22.
- Gray, S. (b.d.). Basquiat street art masterpieces: Street art legends series. Widewalls.
Pridobljeno s http://www.widewalls.ch/street-art-legends-best-of-basquiat-art/
- Hreščak, A. (21. 01. 2012). Grafiti in grafitarji: A oglas jih pa ne moti? Dnevnik.
Pridobljeno s https://www.dnevnik.si/1042503795
- Imam, J. (05. 08. 2012). From graffiti to galleries: Street vs. public art. Cable New
Network. Pridobljeno s http://edition.cnn.com/2012/08/03/living/ireport-street-art-
public-art/index.html
- Ivanc, S. (20. 12. 2010). Grafiti: Za nekatere umetnost za druge vandalizem. Delo.
Pridobljeno s http://www.delo.si/kultura/grafiti-za-nekatere-umetnost-za-druge-
vandalizem.html
- Jež, D. (2005). Grafiti Ljubljane. Ljubljana: Delo tiskarna.
- Judd, G. (21.6.2013). My secret life as a graffiti artist. The Guardian. Pridobljeno s
https://www.theguardian.com/artanddesign/2013/jun/21/my-secret-life-graffiti-artist
- Krajčinović, N. (14. 12. 2011). Ulični umetniki, izvolite! Delo. Pridobljeno s
http://www.delo.si/novice/slovenija/ulicni-umetniki-izvolite.html
- Meh, N. (14. 09. 2014). Grafitarstvo ni več subkultura. MMC RTV Slovenija.
Pridobljeno s https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/grafitarstvo-ni-vec-
subkultura/346271
- Neu, R. (20. 05. 2017). Mona Lisa with bazooka rocket. Stencil revolution. Pridobljeno s
https://www.stencilrevolution.com/banksy-art-prints/mona-lisa-with-bazooka-rocket/
- Lalić, D., Leburić, A., Bulat, N. (1991). Grafiti i subkultura. Zagreb: Alinea.
- Lešničar, T. (24. 10. 2014). Grafiti v simbiozi z mestom. Delo. Pridobljeno s
50
http://www.delo.si/novice/ljubljana/grafiti-v-simbiozi-z-mestom.html
- Lunn, M. (2006). Street art uncut. Melbourne: Craftsman House.
- Novak Trobentar, P. (2012). Projekt učencev Osnovne šole Franceta Bevka Ljubljana
»FASADA«in sodelovanje na 5. mednarodnem bienalnem likovnem natečaju Po
Fabianijevih poteh. Osnovna šola Franceta Bevka. Pridobljeno s
http://www.francebevk.si/files/2015/09/Projekt_FASADA.pdf
- Ocvirk, T. (2013). Navodila za sestavo, postavitev in vzdrževanje prometnega znaka.
Meblo signalizacija, 1-5. Pridobljeno s
http://meblosignalizacija.si/application/meblo/upload/files/navodilo_znaka.pdf
- Ozis, L. (2015). Od blackbooka do piecea: Grafitarska – writerska subkultura na primeru
mesta Celje. Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 55 (1/2), 86-93.
- Pischel, G. (1969). Zgodovina umetnosti 1. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Rabuza, M. (2017). Slovenske železnice z novo pridobitvijo nad grafitarje. SiolNet.
Pridobljeno s http://siol.net/posel-danes/novice/slovenske-zeleznice-z-novo-
pridobitvijo-nad-grafitarje-436759
- Randal, M. (b.d.) 10 graffiti terms to remember. Widewalls. Pridobljeno s
http://www.widewalls.ch/10-graffiti-terms/
- Slovar izrazov. (2008). Časopis za kritiko znanosti, 36 (231/232), 20-24.
- Stepančič, L., Zrinski, B., Lion the tiger,Petresin, N., Velikonja, N. (2004). Grafitarji.
Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center (MGLC)
- The hazard of spray paint fumes. (24. 04. 2013). Sentry Air Systems. Pridobljeno s
http://sentryair.com/blog/ductless-spray-booth/the-hazards-of-spray-paint-fumes/
- The MTA Network. (b.d.). Metropolitan Transportation Authority . Pridobljeno s
http://web.mta.info/mta/network.htm
- Warner, S. (28. 09. 2015). Clet Abraham’s hacked street signs speak love to power. Huck
magazine. Pridobljeno s http://www.huckmagazine.com/art-and-culture/art-2/clet-
abrahams-hacked-street-signs-speak-love-power/
51
11. SLIKOVNO GRADIVO
Slika 1. Pridobljena s https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/a/a8/Gargas_-
_Grande_Paroi_-_Panneau_6-_Mains_noires_et_rouges_doigts_incomplets_sauf_pouce_-
_YR.jpg
Slika 2. Pridobljena s
https://en.wikipedia.org/wiki/Cave_of_Altamira#/media/File:AltamiraBison.jpg
Slika 3. Priodbljena s https://www.coolinarika.com/clanak/rimski-vrt/
Slika 4. Pridobljena s https://expoitalyart.it/crocifissione-giotto-nuovo-linguaggio-arte-
italiana/
Slika 5. Pridobljeno s
https://en.wikipedia.org/wiki/The_Tribute_Money_(Masaccio)#/media/File:Masaccio7.jpg
Slika 6.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Zadnja_ve%C4%8Derja_(Leonardo_da_Vinci)#/media/File:Leo
nardo_da_Vinci_-_The_Last_Supper_high_res.jpg
Slika 7. Pridobljeno s
https://sl.wikipedia.org/wiki/Sikstinska_kapela#/media/File:Lightmatter_Sistine_Chapel_ceili
ng.jpg
Slika 8. Pridobljeno s
https://en.wikipedia.org/wiki/Allegory_of_Divine_Providence_and_Barberini_Power_(Corto
na)#/media/File:Ceiling_of_Palazzo_Barberini.jpg
Slika 9. Pridobljena s http://d2jv9003bew7ag.cloudfront.net/uploads/Jean-Michel-Basquiat-
Samo-graffiti-865x577.jpg
Slika 10. Pridobljena s https://www.cnewyork.net/wp-content/uploads/2015/11/pac-man.jpg
Slika 11. Pridobljena s http://d2jv9003bew7ag.cloudfront.net/uploads/Ana-Garforth-Grow-
2013.jpg
Slika 12 – 17: osebni arhiv
Slika 18. Pridobljena s https://img.rtvslo.si/_up/upload/2014/07/08/65125526_ollap.jpg
Slika 19. Pridobljena s osebni arhiv
Slika 20 -32: osebni arhiv
52
Slika 33. Pridobljena s https://i.ytimg.com/vi/VZe0MZGw5lo/maxresdefault.jpg
Slika 34-38: osebni arhiv