Franc Mali

ZNANSTVENA POJASNITEV IN PROBLEM INDUKCIJE V SODOBNI EPIS-TEMOLOGIJI

SCIENTIFIC EXPLANATION AND PROBLEM OF INDUCTION IN MODERNEPISTEMOLOGY : In this artical the epistemological problem of in-duction in context of common model of scientific explanation isdiscussed . Tine emphasis is on the analysis of logical structureof deductive-nomological model in process of scientific explana-tion. Different approaches to the problem of induction in theory

of science direct to the most important question : how toapologize the general premisis in explanans? There are notuniforme solutions to this epistemological question .

I .

Spoznavni cilj empirične znanosti kot človekove racionalne dejav-nosti je utemeljena pojasnitev posebnih področij sveta .Vprašanje, ki se zastavlja v zvezi s tem, je, ali je z ozirom napredmetno in metodološko diferenciranost praktičnega raziskovanjasmiselno definiranje občega logično-epistemološkega modelaznanstvene pojasnitve . Znani avtorji s področja sodobne teorijein metodologije znanosti, kot na primer Wolfgang Stegmuller (W .Stegmuller,1969) in Karl R . Popper (K .R . Popper,1963) so argumen-tirano zavrnili taksne dvome, ki se porajajo predvsem v območjuvsakdanjega razuma. Niso pa zanikali, da pomembni virnerazumevanj, od tod zavračanj, izhaja iz vsebinsko nenatančnihopredelitev kategorije znanstvene pojasnitve .Preučevanje občega modela znanstvene pojasnitve nas zanima v lučinekaterih kontroverz sodobne teorije znanosti . Nasprotujoči sipristopi k problemu indukcije - ta je v širšem spoznavnem ozirubil vseskozi predmet zanimanja filozofije znanosti - označujejospoznavno-teoretsko refleksijo (obstoj različnih "šol") znotrajsodobne epistemologije .

To ima reperkusije tudi na koncipiranje28

praktičnih raziskovalnih metodologij v posameznih znanostih . Os-

rednja tema problema indukcije v sodobni . teoriji znanosti je

namreč ravno vprašanje upravičevanja univerzalnih premis

znanstvenih pojasnitev .

Že tu, prej preden se bomo ustavili ob občem (razvitem) modelu

znanstvene pojasnitve, moramo omeniti, da problem upravičevanja

univerzalnih premis znanstvenih pojasnitev oziroma z njim povezan

epistemološki problem indukcije ni enak problemu klasifikacije

modelov znanstvene pojasnitve glede na njihovo logično strukturo .

Dovolj natančno opozorilo o tem se nahaja v znanem delu Ernesta

Nagela o strukturi sodobne znanosti (E .Nejgl,1974) . Zdi se, da to

Nagelovo opozorilo avtorji sodobnih metodoloških del vse preveč

zanemarjajo . V okviru njegove sistematične tipologije je navzoča

delitev na deduktivni model pojasnjevanja in model pojasnjevanja

na osnovi verjetnosti . ( Rot je znano, Nagel loči štiri temeljne

modele : ob že omenjenih dveh, še funkcionalno-teleološki in

genetični) . Deduktivni model ima formalno strukturo sklepa, v ok-

viru katerega je eksplikandum (tisto, kar pojasnjujemo) logično

nujna posledica eksplikansa (premis pojasnjevanja) . V modelupojasnjevanja na temelju verjetnosti premise pojasnjevanja nisologično zadostne, da bi zagotavljale resničnost eksplikanduma ;

zagotavljajo verjetnost eksplikanduma . Pri celi vrsti problemov,

ki so predmet znanstvenega raziskovanja, v skorajda vsakiznanstveni disciplini - to slednje je treba, tudi. zaradinekaterih poenostavljenih razumevanj tega načela, te posebno

podčrtati - je statistična zakonitost vse, kar lahko ugotovimo zdoločeno gotovostjo . Zato je še kako pomembno ločevati vprašanjeresničnosti premis neke pojasnitve od vprašanja tipologijznanstvenih pojasnitev, kajti " . . .lahko se zgodi, da se niti veni znanstveni pojasnitvi ne nahajajo obče predpostavke vpremisah, za katere se ve, da so resnične, tako da se vsaka takapredpostavka lahko sprejme samo kot 'verjetna' . Pa vendar, celoče je tako, to ne ukinja razlik med deduktivno pojasnitvijo inpojasnitvijo na temelju verjetnosti . To razlikovanje je zasnovanona očitnih razlikah glede načina medsebojne povezanosti premis in

29

eksplikarluma, ne pa na kakršnikoli razliki glede našega vedenjao premisan ." (E . Nejgel,1974 : 24)

Pregled občih socioloških metodoloških priročnikov zelo hitrorazkrije, da je distinkcija, ki jo vzpostavlja Nagel, vsepremalo ali pa ni sploh nič upoštevana . Razlog je največkrat zelopreprost ; skopa in površna predstavitev obče logično-epistemološke problematike v teh delih . Ob tem je že skorajparadoksalno, da ta dela pri uvodnih utemeljevanjih diferentespecifice empiričnega sociološkega raziskovanja največkrat iz-hajajo iz logično-epistemološke taksonomije znanstvenih pojas-nitev . Nasploh bi lahko dejali, da je vprašanje različnih tipovznanstvene pojasnitve, še zlasti ko gre za družbene znanosti naeni in naravoslovne znanosti na drugi, spodbujalo stevilnaspoznavno-teoretska raziskovanja . Njihovi predstavitvi se bomo natem mestu izognili .

Dokaj površni pristop k tej problematiki, pri čemer ta primerniti ni najbolj tipičen, predstavlja Alemannovo metodološko delonekoliko novejšega datuma, ki je namenjeno sociološkemu razis-kovanju . V poglavju o "logiki raziskovanja", kjer opisuje struk-turo modela znanstvene pojasnitve v empirični sociologiji, omen-jeni avtor, sicer dokaj pogosto citirani družboslovni metodolog vnemškem prostoru, postavlja naslednjo tezo : ker v modeluempirične sociološke pojasnitve ni navzočih občih premis, ki biimele značaj determinističnih zakonov (premise imajo značaj ver-jetnostnih predpostavk), je tu potrebno klasično(deduktivno)shemo znanstvene pojasnitve preoblikovati v verjetnostno-statistično oziroma induktivno .(H .v.Alemann,1984 : 40)Kar tu moti, je dokaj enostavno izenačevanje verjetnostno-statističnega in induktivnega . Glede na uporabljeni kontekst jetakšen postopek izenačevanja napačen . Če to presojamo iz zornegakota izvornih diskusij o problemu indukcije znotraj sodobneteorije znanosti, je sporna že ohlapna terminologija .

30

II .

V naši obravnavi bomo epistemološki problem indukcije umestili vkontekst že kar standardnih analiz logično-epistemološke struk-ture razvite sheme znanštvene pojasnitve . Kot je znano, to raz-vito shemo znanstvene pojasnitve predstavlja Hempel-Oppenheimovdeduktivni model(C .G.Hempel, 1965) . V tem modelu znanstvenepojasnitve tisto, kar pojasnjujemo (eksplanandum), logično izhajaiz konjunkcije razlogov (eksplanansa) . V eksplanansu, ne glede nato, ali gre za pojasnitev pošameznega pojava (dejstva) alizakona, eno izmed premis tvori univerzalni stavek, ki predstavljaznanstveni zakon določene teorije . Hkrati v tej logični strukturinastopajo še začetni(robni) pogoji (pri pojasnjevanju posameznegadejstva imajo značaj singularnega stavka) . Predstavljajoaplikacijo• univerzalnega zakona na posebno področje, ki meddrugim zajema tudi dejstvo(zakon), ki ga skušamo pojasniti .

Hempel-Oppenheimova razvita shema znanstvene pojasnitve imaznačaj nomološke pojasnitve (o Hempel-Oppenheimovem modelugovorimo zato, ker ga je filozof znanosti Carl G. Hempeloblikoval v sodelovanju z znanim naravoslovcem PaulomOppenheimom) . Po Hempelu naj bi nomološka pojasnitev - gre zapojasnitev danega pojava na temelju t .i . subsumiranja pod občizakon, pri čemer ta zakon nastopa v formi striktno univerzalngaali statističnega - dejansko omogočala predikcijo pojava(deduktivno ali z veliko verjetnostjo), kolikor bi se predhodnoseznanili z dejstvi, ki so ugotovljeni v eksplanansu .

Na opis nomološke pojasnitve se navezuje teza o t .i . strukturalniidentičnosti znanstvene pojasnitve in znanstvene prognoze. Zdrugimi besedami, Hempel zastopa mišljenje, da imajo znanstvenepredikcije logično identično strukturo kot znanstvene pojasnitve .Razlika je samo pragmatična . Izraza se na sledeči način : kolikorje eksplanandum v tem pomenu predhodno dan, da se že ve, da jepojav (dejansko stanje), ki ga opisuje eksplanandum, navzoč, inse naknadno pride do ustreznih začetnih pogojev, kot tudi

31

znanstven h zakonov, iz katerih se eksplanandum izvede, potem im-amo oprav . a z znanstveno pojasnitvijo . Ce pa so najprej danizačetni pogoji in zakoni in se iz teh za neko časovno točko iz-vaja eksplanandum, prej preden nastopi pojav (dejansko stanje),ki ga opisuje ta ekaplanandum, gre za znanstveno prognozo .Teza o strukturalni identičnosti znanstvene pojasnitve inznanstvene prognoze najbrž ni pomembna samo z vidika sis-tematizacije (meta-teorije znanosti),

temveč tudi z vidikazgodovine znanosti . Modernim znanostim naj bi njihovaprognostična naravnanost odprla pot k realizaciji neizpolnjenihčlovekovih sanj ; pridobiti vedenje o bodočnosti . Hkrati naj bilegitimirala njihovo nadmoč nad preteklimi spekulativnimi natur-filozofijami . Četudi so te poudarjale svojo spoznavno moč, nisoprišle do koristnih prognostičnih vedenj .

Kljub temu ta teza, ne glede na njeno vlogo v širšem znanstveno-zgodovinskem kontekstu, logično-epistemološko ni takoprepričljiva kot se zdi na prvi pogled . O tej kompleksnimetodološki problematiki, ki je sprožila vrsto kontroverznihrazprav v sodobni epistemologiji, je v svojih spisih obširnorazpravljal Wolfgang Stegmueller (W . Stegmuller,1969) . Vanalitične namene je tezo o strukturalni identičnosti znanstvenepojasnitve in znanstvene prognoze razčlenil v dve podtezi :

1/ prva podteza : vsaka adekvatna predikcija dogodka ima značajpojasnitve, če jo po nastopu tega dogodka akceptiramo ; z drugimibesedami, adekvatna prognoza je potencialna pojasnitev .

2/ druga podteza : vsaka adekvatna pojasnitev dogodka ima značajprognoze, de jo akceptiramo pred nastopom tega dogodka ; z drugimibesedami, adekvatna pojasnitev je potencialna prognoza .

V takšni analitični razčlenitvi sicer enotne teze o strukturalniidentičnosti pojasnitve in prognoze je implicirana predpostavka oenotni strukturi argumentacije in t .i . pogojih adekvatnosti, kiopredeljujejo odnos med eksplanandumom in eksplanansom .

(O32

temeljnih pogojih adekvatnosti znanstvene pojasnitve/prognoze vkontekstu problema indukcije bomo spregovorili v nadaljevanju .)Različne naj bi bile samo t .i . pragmatične okoliščine .

Stegmuller je identificiral ključne ugovore zoper Hemplov konceptstrukturnega izenačevanja pojasnitve in prognoze . V njegovo sis-tematizacijo ugovorov, ki so svojo kritično ost usmerili na enoizmed dimezij (pojasnitev kot potencialna prognoza in obratno,prognoza kot potencialna pojasnitev) ali kar obe, so vključeninaslednji tipi argumentov : ll)argument izjave, (2)argumentkriterija resničnosti, (3)argument mnogovrstnosti, (4)argumentvzroka, (5)argument zakonitosti, (6)argument indukcije,(7)argument anticipacije, (8)argument deskripcije, (S)argumentnujnosti . Prvih šest argumentov, razen argumenta mnogovorstnosti,ki razširja aplikacijo znanstvene teorije preko njenihpojasnjevalnih in prognostičnih funkcij, skuša ovreči prvi delteze o strukturalni identičnosti (adekvatna prognoza je poten-cialna pojasnitev), zadnji trije argumenti pa drugi del te teze(adekvatna pojasnitev je potencialna prognoza) . Na tem mestu sene moremo podati v predstavitev dokazovalnih postopkov posamez-nih tipov argumentacije . Vsaj omeniti pa je treba, da Stegmullernobenega izmed teh tipov argumentov, katere je sicer skrbno sis-tematiziral, ni brezprizivno sprejemal . Kar zadeva tisti tipkritičnih zavračanj teze o strukturalni identičnosti pojasnitvein prognoze v znanosti., ki so uperjeni zoper predpostavko opotencialni prognostični funkciji pojasnitve, jih je Stegmullereksplicitno zavrnil . Pri ostalih kritičnih protiargumentih pa jeodkriva) njihovo ohlapnost v uporabi nekaterih ključnih terminov(npr . : pojmi "pragmatična okoliščina", "pojasnitev", itd .) . Prav-zaprav ni imel pripomb samo na račun argumenta mnogovrstnosti, kis tem, ko razvija svoj lasten tip kritike, v predloženi matriciargumentov nastopa kot izjema ( po tem tipu kritike pojasnitev inprognoza naj ne bi predstavljali nobenih dokončnih alternativ ;bolj kot to naj bi predstavljali posebne slučaje znanstvenih sis-tematizacij, v okviru katerih pa nastopajo še druge forme, kotsta na primer retrodikcija prve vrste in retrodikcija druge

33

vrste) .S eveda bi bilo napačno sklepati, da Stegmullerjevakritika kritičnih argumentov zoper tezo o s trukturalniidentičnosti prognoze in pojasnitve v znanosti kakorkoli prispevak utrditvi te teze v sodobni epistemologiji . Zgolj opozarja nato, da vsako kritično soočanje z njo zahteva dobro poznavanjeformalno-logičnih in epistemoloških problemov .

Ko že govorimo o vlogi znanstvenega zakona v kategorijiznanstvene pojasnitve, moramo, že zato da bi se izognili vsehnesporazumov, vsaj omeniti, da danes sistematične znanostioperirajo namesto s specialnimi (izoliranimi) zakoni v drugemrazredu premis znanstvene pojasnitve s hierarhično strukturo tehzakonov v kompleksnih znanstvenih teorijah . V okviru našeanalitične predstavitve logično-epistemološke sheme znanstvenepojasnitve se ne bomo ukvarjali s kompleksnim vprašanjem odnosateorije in zakona . Ta problematika je, vsaj v nekih najboljtemeljnih potezah, praktično podana v vsakem metodološkempriročniku za družboslovce . V nadaljevanju razpravljanja se bomozadržali ob problematiki, ki je z vidika naše naslovne teme šeposebno pomembna .

Hempel in Oppenheim sta v nasprotju s svojimi predhodniki, ki sose zadovoljili z opisovanjem obče strukture znanstvene pojas-nitve, prvikrat skušala natančno formulirati pogoje, ki naj bijih zadovoljile adekvatne oziroma korektne pojasnitve . Ti pogojiso (na kratko izraženi) naslednji :

1I eksplanandum mora biti logično izvedljiv iz ekaplanansa ; zdrugimi besedami, eksplanandum mora biti logično deduciran iz ob-sega informacij, ki so vsebovane v eksplanansu ;

2/ eksplanans mora vsebovati vsaj en obči zakon oziroma stavek,iz katerega obči zakon logično sledi ; v ta pogoj ni vključena in-verzna zahteva, da mora eksplanans vsebovati vsaj en stavek, ki

34

ne izraža znanstvenega zakona, kar je, glede na obče kriterijeadekvatnosti (veljajo za znanstveno pojasnitev dejstev inzakonov), tudi razumljivo .

3/ eksplanans mora imeti empirično vsebino ; vsaj v načelu morabiti navzoča možnost njegovega testiranja na temelju eksperimentaali observacije ;

4/ stavki, iz katerih se sestoji eksplanans, morajo biti resnični(Hempel,1965 : 247-249)

V Hempel-Oppenheimovi razčlenitvi kategorije znanstvene pojas-nitve imajo prvi trije kriteriji značaj logičnega, četrti paznačaj empiričnega kriterija . Ž vidika naše obravnave jepomembno, da je praktično v vsakem izmed naštetih pogojev adek-vatnosti implicitno navzoč problem indukcije (vprašanje o tem,ali pri določanju veljavnosti občih premis kategorije znanstvenepojasnitve upoštevati načela indukcije oziroma dedukcije alidedukcije in indukcije hkrati) :

ad 1/ Prvi pogoj, kolikor gre za deduktivno-nomološki tip pojas-nitve, predpostavlja logično sklepanje eksplananduma ineksplanansa . Pri ten uporabljena kategorija deduktivnegalogičnega sklepa v okviru kognitivne strukture empiričnihznanosti ni povsem neproblematična . Znano je, da Hempel-Oppenheimova shema pojasnitve predstavlja idealni primer pojas-nitev v znanostih, saj je po strogosti takoj za logičnimi deduk-cijami tavtologij in za matematičnim dokazovanjem . Pri tem sezdi, da ni problematično samo ekstrapoliranje te sheme pojasnitvena vse znanosti po vzoru logično-pozitivistične paradigme enotne(naravoslovne) znanosti . Odprta vprašanja se pojavljajo že vpolju čiste logike in matematike . Na to opozarjajo Siršeznanstveno-teoretske razprave o teoriji dokaza(E .Oeser,1976) .

V čem je največja hiba uporabe dokaznih postopkov v okvirulogičnih rekonstrukcij empiričnih znanosti po vzoru meta-

35

matematične teorije dokaza ? Neupoštevanje dejstva, da so pos-topki dokazovanja v strogem pomenu znotraj logične rekonstrukcijeempirične znanosti samo v teta primeru uporabni, kolikor toempirično znanost lahko predočimo kot deduktivno-aksiomatski for-malni sistem. Takšen tip formalizacije (zadovolji temeljnikriterij dokazne teorije ^ o neprotislovnosti sistema) je možnouporabiti samo za redke znanosti ; npr . znotraj aksiomatizacijegeometrije in aritmetike. Pa še tu naj bi, kar so pokazalaGoedelova preučevanja o formalni neizvedljivost trditev v sis-temih kot je bil Whiteheadov in Russellov Principia Mathematica,nastopile težave načelne vrete . S kriterijem neprotislovnosti jenatret neločljivo povezan kriterij popolnosti oziromazaključenosti sistema , na temelju katerega je odvisna iz-vedljivost posamezne trditve . Goedel je na relativno enostavnihproblemih iz teorije naravnih števil dokazoval, da se v njejnahajajo resnične trditve neodvisno od izvedljivosti izpredloženih aksiomov .

Dognanja meta-matematične teorije lahko interpretiramo v lučinaslednjih širših znanstveno-teoretskih načel /1/ nobenaksiomatsko-deduktivni sistem se ne more s sredstvi tega sistemasamega dokazati kot neprotisloven ; kljub poskusom preseganja tehtežav znotraj t.i. finitističnega programa (gre samo za regresusad infinitum), ne obstaja nobeno formalno samoutemeljevanje ; /2/noben aksiomatsko-deduktivni sistem ni popolen (kot "popolen"lahko označujemo nek aksiomatsko-deduktivni sistem samo, kolikorje vsak stavek, ki ga izraža ta sistem, formalno deduciran izaksioma; Goedlov teorem nepopolnosti pa pravi, da gre tukaj zanačelno /bistveno/ nepopolnost, ki jo ne moremo odpraviti na tanačin, da se nek neizvedljiv stavek dodatno opredeli kot aksiom ;)

Predhodni znanstveno-teoretski načeli navajata k zaključku, danezadostnost deduktivnih dokazovalnih postopkov velja celo zapodročje seta-matematike, kaj šele za empirične znanosti .Bistvena razlika med metamatematično teorijo dokazovanja inmetateorijo empiričnih znanosti je ravno v tem, da gre v

36

metamatematiki vedno za prirejenost enega formalnega sistema zdrugim formalnim oziroma formaliziranim sistemom, medtem ko gre vlogični rekonstrukciji empiričnih znanosti, ki se omejuje nadeduktivno teorijo dokaza, za prirejenost neke formalnemetateorije z vsebinsko določeno izkustveno znanostjo . Sama taznanost ni zgrajena na umetelnem formalnem jeziku, temveč nastrokovni terminologiji, ki v končni konsekvenci izhaja iz narav-nega jezika, kar pomeni, da sintaktična in semantična pravila teterminologije niso eksplicitno in dovršeno podana .

ad 2/ Drugi pogoj v Hempel-Oppenheimovem modelu vključuje pred-postavko o ločitvi zakonitosti od akcidentalnosti oziroma kontin-gentnosti (trditve v premisah, ki izražajo zakonitosti od trditevv premisah, ki ne izražajo zakonitosti) . V razdelku svojega delao znanstveni pojasnitvi, kjer se je bolj obširno ukvarjal sproblemom določitve premis znanstvene pojasnitve kot znanstvenihzakonov oziroma teorij, je Stegmuller izrecno opozoril, dakategorija resnice ni niti nujni niti zadostni pogoj zaznanstveni zakon (W . Stegmuller, 1969 : 273-320) . Imamo namrečtako resnične trditve, ki nimajo značaj zakonitosti, kot tudisituacije v znanstveni dejavnosti, ko se nek zakon hipotetičnosprejme, potem pa v nadalnjem postopku preverjanja v presenečenjeznanstvenikov izkaže kot napačen . Ponujene so bile različnemetode možnega razmejevanja trditev, ki izražajo zakonitost odtrditev, ki izražajo akcidentalnost . Nobena izmed teh metod -Stegmuller jih je kritično pretresel - se ni izkazala kotzadovoljiva . Če izključimo (napačni) sklep, da je dosedanjanerešljivost tega problema enostavno znak njegove spoznavno-metodološke irelevantnosti, potem velja, da gre za enega najboljkompleksnih vprašanj teorije izkustvenega (empiričnega) spoz-nanja . "Njegova rešitev ni samo predpostavka za uspešnoeksplikacijo kategorije znanstvene pojasnitve, predikcije in sis-tematizacije, temveč tudi za odgovor na druga znanstvenoteoretskopomembna vprašanja, npr . za rešitev problema induktivnepotrjenosti ali pa formulacijo adekvatnega . kriterija za presojo

37

resničnos

irealnih kondicionalnih stavkov .' (Stegmuller,1969 :274)

ad 3/ Tretji pogoj v Hempel-Oppenheimovi shemi predpostavljaizključitev t .i . metafizičnih pojasnitev. V logično-pozitivistični terminologiji gre za pojasnitve, ki v eksplanansuuporabljajo neempirične pojme. Po Hempel-Oppenheimovi koncepcijinaj bi bil ta pogoj ravno zaradi zahteve po načelni empiričnipreizkusljivosti eksplanansa na temelju observacije, oziromaeksperimentalnih postopkov vključen že v prvo predpostavko. Ta,naj to še enkrat ponovimo, govori o logično nujnem izvajanjueksplanansa iz eksplananduma .Stegmuller je izrazil dva temeljna zadržka glede Aempel-Oppenheimovega definiranja tretjega pogoja adekvatnostiznanstvene pojasnitve . Trdil je, da predpostavka o načelniempirični verifikaciji v tem primeru ne pove veliko . Lahko sicernastopa v vlogi nekega regulativnega načela, ne more pa nadomes-titi samega postopka empirične verifikacije . Odgovor na vprašanjeo empirični vsebini znanstvenih trditev določa kriterijempirične signifikance . Glede tega je v sodobni teoriji znanostiše veliko odprtih vprašanj (o njih se med drugim razpravlja tudiv okviru teorije formiranja znanstvenih pojmov) . Naslednjatežava je v tem, da v nobenem izmed Hempel-Oppenheimovih pogojevadekvatnosti znanstvene pojasnitve ni implicirana zahteva, da bimoral biti celotni eksplanans nujni za izpeljavo eksglananduma .Prvi se torej lahko vedno razširi preko poljubnih (tudi t .i .metafizičnih) predpostavk . Sklicevanje na prvi pogoj adekvatnosti(logično nujna izpeljava eksplananduma iz eksplanansa) pridoločitvi empirične vsebine premis znanstvenega pojasnjevanja stem izgubi verodostojnost .

ad 4/ Kar zadeva četrti pogoj Hempel-Oppenheimovega modela, potemnaj samo na kratko omenimo nekatere pomisleke o njegovi restrik-tivnosti . Zastavlja se vprašanje, zakaj v njuni koncepciji strogikriterij resničnosti ni nadomeščen z nekoliko blažjim kriterijem(npr .

kriterij dobre potrjenosti nomoloških hipotez in

38

antencendenčnih pogojev na temelju izkustvenih podatkov) .Odgovor na to vprašanje je podan že v sami Hempel-Oppenheimociformulaciji omenjenega pogoja adekvatnosti . Ta formulacija se jeskušala podrediti logiki razumevanja praktičnih raziskovalcev .Znotraj horizonta razmišljanja praktičnih raziskovalcev naj biimel edino veljavo kriterij stroge resničnosti znanstvene pojas-nitve, ne kriterij dobre empirične potrjenosti znanstvene pojas-nitve (vsebuje dimenzijo časovne relativizacije) .

IV .

Stegmuller je predhodno omenjeni minimalni razred pogojev adek-vatnosti znanstvene pojasnitve (navzoč pri Hemplu in Oppenheimu)razširil . (Pri čemer ne smemo pozabiti, da je ves čas poudarjal,da logično-sistematična kategorija znanstvene pojasnitve niidentična s pragmatično kategorijo znanstvene pojasnitve.) For-muliral je še nekatere dodatne pogoje, katerih navajanje je,zaradi njihove samoumevnosti, tako trdi on sam, največkrat odveč .Gre predvsem za naslednje predpostavke :1/ zakoni in začetni (robni) pogoji ne smejo tvoriti eksplanansaza nek poljubni eksplanandum ;2/ invariantnost logično ekvivalentnih transformacij ;3/ prepoved cirkularne pojasnitve ;

Še zlasti, če se ustavimo ob zadnjem pogoju (necirkularnostznanstvene pojasnitve), potem njegova samoumevnost v epis-temologiji, od tod tudi v metodologiji, v kar nas prepričujeStegmuller, ni tako očitna . Na to nas opozarja Popperjeva analizat .i . ad hoc znanstvenih pojasnitev . Analiza logično-epistemološkestrukture tega tipa (psevdo) pojasnitve kaže na to, da tu sicernimamo opravka z najbolj enostavno obliko cirkularnosti (če nekeksplikandum/A/ akceptiramo kot resničen, potem na način vsakdan-jega izrekanja, da /A/ sledi iz samega /A/, lahko vednopredložimo neko samopojasnitev eksplikanduma), kar pa ne pomeni,da se ta cirkularnost ne more pojavljati v neki graduelni, s tembolj prikriti podobi .

39

Popper je skladu s svojim smislom za iskanje ilustracijkompleksnejših epistemoloških vprašanj v območju običajnegovorice uporabil primer naslednjega dialoga (takšen načinpojasnjevanja je zasledil tudi še pri antičnih mislecih kot sobili Thales, Anaximander afi Anaximenes) :"Rako to, da je morje danes tako valovito? - Zato, ker je Neptundanes zelo jezen. - S čim utemeljuješ svojo trditev, da je Neptundanes zelo jezen? - Kaj ne vidiš, da je morje danes zelovalovito? In ali ni vedno valovito, kadar je Neptun jezen ?"(R .R .Popper,1973 : 214)

Za Popperja mora biti eden temeljnih ciljev empiričnih znanosti,kolikor želimo govoriti o njenem spoznavnem napredku, odprava tehad hoc pojasnitev, ki jih je ponazoril s primerom enostavnegadialoga. Ta strateška opredelitev empiričnih znanosti se znotrajnjegovega horizonta razmišljanja postavlja Se toliko bolj im-perativno, ker znanstveno pojasnitev definira kot znanstvenoodkritje, v okviru katerega pojasnjujemo znano preko neznanega . Stem se kot osrednji pogoj adekvatnosti znanstvene pojasnitve prinjem pojavlja poleg že predhodno omenjenega kriterija logične iz-peljivosti eksplananduma iz eksplanansa tudi kriterij odeksplananduma neodvisne preizkusljivosti eksplanansa . "Daeksplanans ne bi bil ad hoc, mora biti vsebinsko bogat ;vsebovati mora veliko število preizkusljivih zaključkov(zaključkov, ki se dajo preizkusiti) in med njimi predvsem tis-tih, ki so povsem različni od eksplananduma ." ( K .R .Popper,1973 :215)

Popperjevo izpostavljanje principa neodvisne preizkusljivostieksplanansa kot ključnega za preseganje ad hoc znanstvenih pojas-nitev moramo seveda razumeti v kontekstu njegove obče teorijededuktivnega falsifikacionizma . S tem ko je kot kriterij veljav-nosti občih premis znanstvene pojasnitve izpostavil motnostnjihove falsifikabilnosti (strogost preizkusa izhaja iz stopnjenjihove spodbitljivosti),

je,

v nasprotju z induktivnim40

verifikacionizmom (tudi drugimi logično-epistemoloSkimi- obrambamiindukcije), predložil negativno rešitev problema indukcije . Takoje v t .i . kontekstu upravičevanja znanosti, če uporabimo tosplošnejšo sintagmo, metoda induktivne verifikacije pri utemel-jevanju katerekoli znanstvene trditve, pa naj gre obči znanstvenizakon ali pa singularno empirično trditev (bazični stavek), kisicer v tej hipotetično-deduktivni shemi nastopa v funkciji fal-sifikatorja prvega, absolutno zavrnjena . Vprašanje, ali ji lahkopripisujemo kakršnokoli vlogo v t .i . kontekstu odkritja znanosti,torej v hevrističnem polu pridobivanja znanstvenih teorijoziroma hipotez, pa metov loški falsifikacionizem, v manirisodobne analitične filozofije znanosti, niti najmanj ne zanima . Vtej spoznavno-teoretski paradigmi mišljenja je strogo ločevanjekonteksta upravičevanja in konteksta odkritja znanosti - sameoznačbe figurirata v sodobni epistemologiji od Rei--henbachanaprej (H . Reichenbach,1938) - uvedeno ravno s tem namenom, daepistemološko relevanco pripiše le odgovorom po kriterijih vel-javnosti znanstvenega vedenja .

O preseganju teh enodimenzionalno usmerjenih spoznavno teoretskihdiskurzov (t .i . pragmatični preobrat v sodobni meta-teorijiznanosti) in o njihovem neposrednem vplivu na koncipiranje občihmetodologij posameznih znanosti je bilo več zapisanega na drugemmestu (F . Mali, 1987) . Samo omenimo naj, da je v okviru občegaprograma družboslovne epistemologije - gre za sodobnejšospoznavno-teoretsko Solo mišljenja - preko koncepta sociološkesimulacije klasičnega epistemološkega ideala objektivnosti (odtod izhajajočih principov znanstvenega spoznanja), preseženaenostranska in pogosto do skrajnosti simplificirana kritika načelklasične epistemologije . Ta se je razbohotila v nedrjih posamez-nih sociologij znanosti . Te so v svojo korist uporabljale sicernačelne metodološke diskusije o (ne)utemeljenosti ločevanja kon-teksta o dkritja in konteksta upravičevanja znanstvenih teorij .Žnotraj te intence po afirmaciji, ne pa po destrukciji že dolgouveljavljenih principov kognitivne strukture znanosti, je trebarazumeti tezo Fullerja, enega izmed protagonistov družbene epis-

h,

temologije, ki pravi, da je že Popperjeva teorija tretjega

oziroma objektivnega sveta storila prvi korak v smeri sociološke

simulacije kategorije objektivnosti ; ta pripisuje od subjekta

raziskovanja neanticipiranim ali celo nehotenim situacijam šezlasti velik pomen (S .Fuller, 1988 ) . Znano je, da se v teorijikritičnega racionalizma tretji svet, t .j . področje objektivnegavedenja pojavlja kot neanticipirana (in nehotena) posledicanaknadnega teoretiziranja o spoznavnih instrumentih (npr .numerični sistemi), katerih prvotni cilj je bil povsem praktičen

(K. R .Popper,1973 : 123-213) .

Pri vprašanju določitve kriterijev resničnosti občih premisznanstvene pojasnitve različni pristopi k problemu indukcijedobijo jasen razpoznavni znak . Soočanje dveh spoznavnih prin-cipov, iskanje absolutne gotovosti znanstvenega vedenja na eni indoločitev njegovega relativnega približevanja k resnici(kategorija aproksimacija resnice) na drugi strani, je ravnoznotraj te tematike vodilo k povsem nasprotnim rešitvam problemaindukcije . Svoj kompendij je našlo v razhajanju med apriornimizavračanji induktivnih postopkov (deduktivni falsifikacionizem)na eni in deduktivno obrambo indukcije (induktivniverifikacionizem) na drugi strani .

Na tem mestu se ne moremo niti približno lotiti vseh problemskihdimenzij te kompleksne epistemološke tematike . Če govorimo oproblemu indukcije znotraj tematskega preseka, ki ga označujevprašanje odnosa univerzalnih in singularnih stavkov, potem toenako velja za tematski presek same empirične baze, za odnos medčutnim izkustvom in bazičnim stavkom, ki opisuje to čutno iz-kustvo. V zaključnem delu našega razpravljanja, ki je vrsto zadevbolj nakazalo kot pa celovito analiziralo, moramo vsaj omeniti,da pri nas k tej kompleksni epistemološki tematiki dokaj izvirnopristopa Andrej Ule (A .Ule, 1984) . Ta izvirnost se ne izraža

toliko v sistematizaciji pristopov k problemu indukcije (in s tempovezanih vprašanj določitve kognitivnega statusa premisznanstvene pojasnitve), temveč v nekem lastnem predlogu izhoda iz

42

klasičnega spora med deduktivnim falsifikacionizmom in induktiv-nim verifikacionizmom pri uporabi induktivnih postopkov vznanosti . Ta izvirnost je očitna, kolikor Uletov pristopvzporejamo s teoretskimi rešitvami problema indukcije nekaterihdrugih avtorjev pri nas . Vzemimo kot primer metodo apriornegazavračanja induktivnih postopkov pri Staniši Novakoviču : najbržni zmotna ocena, da Novakovičevo striktno izključevanje indukcije(celo) iz konteksta odkritja znanstvenih teorij pomeni hujše pop-perijanstvo kot ga je zastopal Popper sam (S . Novakovič,1984) . Vnasprotju s tem Uletova argumentacija o vlogi induktivnihposplošitev v znanosti - sintetiziral jo je v štirih ključnihpredpostavkah in jo (v epistemološkem jeziku) pregnantno izrazils stavkom, da se indukcija nahaja med kontekstom odkritja in kon-tekstom upravičevanja znanosti - vodi k naslednjemu zaključku :metoda indukcije v okviru empiričnih znanosti je prva pri roki(torej je še kako pomembna), ko je treba premostiti razkorak mednnožico singularnih ali delnih univerzalnih stavkov, ki opisujejorazmerja v empirični bazi znanosti in potencialno teorijskopojasnitvijo . Obenem pa je metoda, ki znanostim vedno znovadobavlja nove splosnejse empirične podatke, ki niso le vsotaposameznih izkustev, temveč že selekcionirana in urejena celotaempiričnih zakonitosti .

Najbrž ni treba posebej poudarjati, kako pomembna je takšnautemeljitev funkcij induktivne metode na področju družboslovnegaraziskovanja . Četudi se tu izhaja iz ločevanja empiričnihdeskripcij na eni in teoretskih pojasnitev na drugi strani, to nepomeni, da prvim (do njih pridemo po poti induktivneverifikacije) lahko pripisujemo drugorazredno vlogo . Ne glede nato, da ne predstavljajo znanstvenega odkritja v klasičnem(naravoslovnem) pomenu besede .

CITIRANA LITERATURA :

- Alemann v . H . (1984) Der Forschunqsprozess-Eine Einfuehrung

43

inindie Praxis der empirischen Sozialforschunq . Stuttgart :B .G .Teubner Verlag .

- Fuller S .

(1988) Social Epistemology .

Bloomington andIndianapolis : Indiana University Press .

- Hempel G . C . (1965) Aspectsof Scientific Explanation . NewYork: The Free Press .

- Mali F . (1987) "Vprašanje konteksta odkritja in kontekstaupravičevanja znanstvenih teorij v spoznavno metodološkihdiskusijah" v : Blejsko metodološko srečanje '87 (ured .A .Ferligoj) . Ljubljana .

- Nejgel E . (1974) Strukturanauke- Problemi logike naučnogobjašnjenja . Beograd: Nolit . (orig . :Nagel E . : The Strructure ofScience, 1961)

- Novakovič S. (1984) Hipotezeisaznanje . Beograd : No lit .

- Oeser E . (1976)

Wissenschaftstheorie und empisische Wis-senschaftsforschung . Wien - Muenchen : R . Oldenbourg Verlag .

- Popper R .K . (1963) Conjectures and Refutations . London : Rout-ledge Kegan Paul .

- Popper R .K . (1973) Objektive Erkenntnis . Hamburg: Hoffman undCampe Verlag .- Reichenbach H . (1938) Eaperience and Prediction . Chicago.

- Stegmuller K. (1969) Wissenschaftliche Erklaerunq und Begruen-dunq -Studienausgabe (Teil1-5) . Berlin - Heidelberg - New York :Springer Verlag .

- Ule A .

(1984) O znanstveni pojasnitvi

in

ideološkemsamoupravičevanju, časopis za kritiko znanosti 64/65 . Ljubljana .