UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Mateja Praprotnik

 

 

 

Maribor, 2013

 

 

 

 

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

PREHRANJEVALNE NAVADE PLEMSTVA V POZNEM SREDNJEM VEKU

Graduation thesis

EATING HABITS OF THE NOBILITY IN THE LATE MIDDLE AGES

Mentor: Kandidatka:

Doc. dr. Anton RAVNIKAR Mateja PRAPROTNIK

Maribor, 2013

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lektorica:

Akad. zasl. prof. dr. Zinka Zorko

Prevajalka:

Janja Žerak, prof. geografije in angleščine

 

 

ZAHVALA

Zahvaljujem se svojemu mentorju, doc. dr. Antonu Ravnikarju, za spodbudo, potrpežljivost in strokovno pomoč pri nastajanju diplomskega dela.

Iskrena zahvala gre tudi moji družini, fantu Alenu in prijateljem za vso podporo v času študija.

Hvala, ker ste verjeli vame.

 

 

I Z J A V A

Podpisani/-a MATEJA PRAPROTNIK, rojen/-a 05.05.1988, študent/-ka Filozofske

fakultete Univerze v Mariboru, smer SOCIOLOGIJA IN ZGODOVINA, izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom PREHRANJEVALNE NAVADE PLEMSTVA V

POZNEM SREDNJEM VEKU pri mentorju/-ici doc. dr. Antonu RAVNIKARJU,

avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Kraj: Maribor

Datum:

_______________________

(podpis študenta/-ke)

 

 

 

 

POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE

Poznavanje prehranjevalnih navad predstavlja eno izmed zelo pomembnih okoliščin

za razumevanje in preučevanje posameznih zgodovinskih obdobij. Posebej

zanimivo obdobje prehranjevanja je predstavljal srednji vek, katerega so

zaznamovale spremembe prehranjevalnih navad plemstva kot tudi novi in drugačni

pogledi na prehrano. Polno obložene mize s prehrano, ki je bila večinoma

sestavljena iz maščob in drugih visokokaloričnih sestavin, so zamenjale sicer še

vedno zelo obložene mize, na katerih pa se je proti koncu srednjega veka znašla

nekoliko bolj zdrava in kvalitetnejša prehrana. Vsekakor se je na krožnikih

plemstva ves čas pojavljalo meso, razlika se je pokazala le v načinu priprave te

priviligerane jedi. Poleg prehrane je pomembno sestavino vsakega obeda

predstavljalo tudi vino, tako rdeče kot belo, ki se je pilo v velikih količinah. V

obdobju poznega srednjega veka so ljudje vedno bolj pisali kuharske knjige, s

katerimi so si služabniki pomagali pri pripravi jedi za svoje gospode. Poleg

spremembe v prehrani pa so se začela pojavljati tudi določena pravila obnašanja pri

mizi in pa pravila, povezana z načinom prehranjevanja. O vseh značilnostih

prehrane in načinih prehranjevanja je pisal tudi oglejski kancler Paolo Santonino, ki

nam je s svojimi zapiski podal podobo prehranjevanja ob koncu 15. stoletja.

Ključne besede: alkohol, bonton , kuharske knjige, kuhinja, meso, oglejski

kancler Paolo Santonino, plemstvo, pozni srednji vek, prehrana,

prehranjevalne navade, pribor, začimbe.

 

 

ABSTRACT

Knowing the eating habits represents one of the most important circumstances for

understanding and studying individual historical periods. A particularly interesting

dietary period was the Middle Ages, marked by changes in eating habits of the

nobility and a different view on nutrition. At the end of the Middle Ages, tables

fully coated with food, mostly composed of fat and other highly caloric ingredients

were replaced by still very well coated tables, with somewhat healthier and higher

quality food. Certainly, meat appeared on the plates of the nobles at all times,

however, there was a difference in preparation of this privileged dish. In addition to

food, wine – red as well as white, represented an important ingredient of each meal,

and was consumed in large quantities. During the Late Middle Ages people were

writing more and more cookbooks which helped the servants prepare appropriate

meals for their lords. Next to the dietary changes, certain rules of behaviour at the

dinner table, and rules considering nutrition started appearing. All the dietary

characteristics and types of nutrition of the time considered were also written down

by an Aquileia Chancellor Paolo Santonino, whose notes provided an image of

nutrition at the end of the 15th century.

Key words: alcohol, etiquette, cookbooks, cuisine, meat, Aquileia Chancellor

Paolo Santonino, nobility, Late Middle Ages, nutrition, eating habits, cutlery,

spices.

i 

 

KAZALO

 

1  UVOD ...................................................................................................................... 1 

1.1  CILJI DIPLOMSKEGA DELA ...................................................................................... 1 

1.2  POTEK DIPLOMSKEGA DELA .................................................................................. 2 

1.3  UPORABLJENA METODOLOGIJA ............................................................................ 3 

2  POZNI SREDNJI VEK – KRATEK PREGLED OBDOBJA .................................................. 4 

3  KDO JE BILO PLEMSTVO? ......................................................................................... 9 

3.1  VZGOJA ................................................................................................................ 10 

3.2  JAVNO ŽIVLJENJE ................................................................................................. 13 

3.3  ZASEBNO ŽIVLJENJE ............................................................................................. 16 

4      PREHRANA PLEMSTVA V EVROPI IN ZNAČILNOSTI SREDNJEVEŠKE KUHINJE ........... 21 

4.1  SPREMEMBE V POMENU PREHRANE V SREDNJEM VEKU ................................... 21 

4.2  PROSTORI ZA PRIPRAVO JEDI ............................................................................... 25 

4.3  ZNAČILNI SLUŽABNIKI PLEMSTVA V KUHINJI ....................................................... 28 

4.4  ZAČETKI KUHARSKIH KNJIG IN UPORABA ZAČIMB .............................................. 29 

4.4.1  RECEPTI POZNEGA SREDNJEGA VEKA .......................................................... 32 

4.5  MESO ................................................................................................................... 33 

4.5.1  ODNOS DO MESA ......................................................................................... 35 

4.5.2  PREPOVED MESA OB POSTU IN RIBJE NADOMESTILO ................................ 36 

4.6  ALKOHOL V POZNEM SREDNJEM VEKU ............................................................... 38 

5  BONTON PREHRANJEVANJA PLEMSTVA V EVROPI ................................................. 40 

5.1  VEDENJE ZA MIZO ................................................................................................ 40 

5.2  MIZA – OBRAZ PLEMSTVA ................................................................................... 41 

5.3  UPORABA PRIBORA .............................................................................................. 42 

6  PAOLO SANTONINO: POPOTNI DNEVNIKI 1485‐1487 – Analiza prehranjevalnih 

navad po naših deželah ................................................................................................ 45 

6.1  KDO JE BIL PAOLO SANTONINO? ......................................................................... 45 

6.2  POTOVANJA OGLEJSKEGA KANCLERJA MED LETI 1485‐1487 .............................. 47 

ii 

 

7  SKLEP .................................................................................................................... 58 

8  VIRI IN LITERATURA .............................................................................................. 61 

8.1  VIRI ....................................................................................................................... 61 

8.2        LITERATURA ......................................................................................................... 61 

1 

 

1 UVOD

Zgodovina prehranjevanja je pomembna iztočnica za razumevanje sodobnih

prehranjevalnih navad. Hrana je ena izmed najpomembnejših faktorjev za preživetje

človeštva. Ima velik pomen za razumevanje posameznih obdobij zgodovine, hkrati

pa imajo posamezna obdobja velik pomen pri razumevanju prehranjevalnih navad

skozi čas. Značilne prehranjevalne navade so se pojavile tako že pred nastopom

homo sapiensa sapiensa in se skozi tisočletja spreminjale glede na potrebe ljudstva

in okolja.

Prehrana predstavlja tudi odraz določene družbene skupine, ki je obstajala v

določenem času. Predstavlja neenakost med posameznimi družbenimi razredi in

nam pomaga razumevati družbeno neenakost. Posamezna prehrana, ki se je

pojavljala na mizah ljudi, je kazala bogastvo ali revščino, privilegiran ali

neprivilegiran sloj, izobilje ali lakoto, prenajedanje s hrano ali pomanjkanje hrane.

Skupaj s prehrano pa se je bogastvo ali revščina kazala tudi v samem načinu

prehranjevanja in pravilih, ki se pojavljajo znotraj prehranjevalnih navad.

Eden izmed modrih latinskih pregovorov se glasi: »Jesti je treba, da živiš, ne živeti,

da ješ.« Prevelika količina hrane, ki se pojavlja na mizah danes, in naša

nezmožnost, da se tej hrani upremo, je najbrž posledica stoletij lakote v preteklosti.

Je pa bilo prenažiranje s hrano v še večjih količinah kot danes prisotno že v

srednjem veku. To obilno prehranjevanje se je kazalo predvsem med plemstvom oz.

med celotnim prebivalstvom višjega sloja v srednjem veku.

1.1 CILJI DIPLOMSKEGA DELA

Moji cilji diplomskega dela so prikazati in analizirati prehrano ter prehranjevalne

navade poznega srednjega veka v Evropi, razložiti pomen prehrane in odnos do

2 

 

posameznih vrst hrane v takratnem času, na primeru vira iz 15. stoletja, z naslovom

Paolo Santonino - Popotni dnevniki 1485-1487.

Pri analizi prehranjevanja v poznem srednjem veku sem se opirala predvsem na

preučevanje obstoječe strokovne literature in na preučevanje obstoječih virov. S

pomočjo omenjenih sredstev sem povzela najpomembnejša dejstva in ugotovitve, s

katerimi sem prišla do novih spoznanj.

1.2 POTEK DIPLOMSKEGA DELA

Prvi del mojega diplomskega dela sestavlja opredelitev časovnega obdobja, torej

obdobja srednjega veka, in predstavitev visokega družbenega sloja, imenovanega

plemstvo. To definiranje obdobja in predstavitev plemstva sem na koncu prvega

dela povezala s ključno tematiko mojega diplomskega dela, ki sem jo v naslednjem

delu podrobneje predstavila.

V drugem delu diplomskega dela sem predstavila spremembe prehranjevalnih

navad v celotnem razponu srednjega veka in se ustavila pri poznem srednjem veku,

ki predstavlja ključno vlogo v nalogi. Nadaljevala sem s predstavitvijo in opisom

kuhinj in drugih prostorov, pomembnih za pridobivanje in shranjevanje prehrane, z

opisom tipičnih služinčadi, temu pa je sledil pregled najbolj značilnih jedi in

dodatkov za kuhanje ter pijač takratnega časa.

Tretji del diplomskega dela je sestavljen iz opisa in analize prehranjevalnih navad

poznega srednjega veka. Sem sem vključila obnašanje oz. bonton pri jedi, kateri

pribori so se uporabljali pri prehranjevanju, in kratek opis mize, ki je s svojo

razkošno sliko kazala značilen obraz plemstva.

V zadnjem delu sem se osredotočila na analizo enega najpomembnejših virov 15.

stoletja na področju kulture prehranjevanja, in sicer na delo z naslovom Popotni

dnevniki med leti 1485 in 1487 oglejskega kanclerja Paola Santonina. S

3 

 

prebiranjem dnevnika, kratkim povzetkom in analizo sem lahko oblikovala in

predstavila, kako se je na koncu 15. stoletja dejansko prehranjevalo, s čim se je

prehranjevalo in kako so bile videti gostije visokega družbenega razreda.

Poleg analize sem v zadnjem delu navedla tudi ključne sklepe in spoznanja, ki sem

jih ugotovila ob pisanju diplomskega dela.

1.3 UPORABLJENA METODOLOGIJA

V svojem diplomskem delu sem uporabila metodo deskripcije, s katero sem opisala

pomembne tematske sestavine svoje naloge. Poleg deskriptivne metode sem

uporabljala tudi eksplikativno metodo, s katero sem pojasnila vzroke za določene

prehranjevalne navade v višjem sloju. Uporabljeni sta bili tudi zgodovinska metoda

in pa komparativna metoda, s katero sem primerjala prehranjevalne navade nekoč in

danes. Zaključila sem z analizo vira Paola Santonina, Popotni dnevniki 1485-1487.

4 

 

2 POZNI SREDNJI VEK – KRATEK PREGLED

OBDOBJA

Ko pogledamo nazaj v obdobja pred nami, se nam zdi samo po sebi umevno, da

gradovi, vitezi in poseben način življenja spadajo v srednji vek. O tem so nas ves

čas prepričevali mediji in literatura. A srednji vek predstavlja mnogo več, je

ključnega pomena za razumevanje poteka zgodovine. Konec tega obdobja pa je zelo

težko opredeliti. Nekateri zgodovinarji menijo, da se je obdobje srednjega veka

zaključilo s Kolumbovim odkritjem Amerike leta 1492, spet drugi pa so mnenja, da

se je to pomembno zgodovinsko obdobje končalo že nekaj let prej, s padcem

Konstantinopla leta 1453. Zgodovinarji novega veka so sicer uvedli neke smernice,

kdaj naj bi se začela in zaključila določena obdobja zgodovine. A če se kot primer

postavimo v kožo posameznika, ki je živel v letu 1453, se moramo vprašati, ali je ta

posameznik dejansko občutil kakšne spremembe, ki se nanašajo na konec srednjega

veka. Spremembe so bile vidne počasi, a nekje se je morala postaviti meja za konec

posameznega obdobja. Dejstvo je, da je bilo obdobje srednjega veka polno

družbenih in političnih dogodkov, ki so imeli vpliv na današnje življenje.1 V

povezavi s tem obdobjem je treba poudariti poglede francoskega zgodovinarja

Jacquesa Le Goffa, ki je v svoji knjigi Se je Evropa rodila v srednjem veku?,

zapisal, da je bil srednji vek zelo pomembno obdobje za zgodovino Evrope, saj je

po njegovih besedah »Evropa takrat privrela na dan in se rodila tako v stvarnosti

kakor v domišljiji, da je bil torej odločilen trenutek njenega rojstva, otroštva in

mladosti, četudi ljudje v tistih stoletjih niso mislili ali hoteli narediti združene

Evrope.«2 V svojem drugem delu Iskanje srednjega veka je poudarjal tudi misel, da

                                                            1 Štih, Peter, Simoniti, Vasko, Vodopivec, Peter, Slovenska zgodovina, Družba‐politika‐kultura, str 5, po objavi v: http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/slovenska‐zgodovina‐SLO.pdf, pridobljeno dne 19.11.2012. 2 Le Goff Jacques, Se je Evropa rodila v srednjem veku? Založba *cf., Ljubljana 2006, str. 11. (Dalje kot: Le Goff, Evropa). 

5 

 

je ta »vek naše upanje«.3 Menil je namreč, da kljub temu, da srednji vek opisuje

mračno, težko obdobje, prihaja hkrati do njegove rehabilitacije. V skladu s tem je

izvedenka za srednji vek, Regine Pernoud, ki je napisala knjigo Nehajmo že s tem

srednjim vekom, v omenjenem delu poudarjala, da je obdobje srednjega veka po eni

strani hranitelj in dedič antične civilizacije, po drugi strani pa se v njem nahaja

ustvarjalnost in inovacija.4 Srednji vek je tako imel pomembno vlogo pri poteku

zgodovine, predstavljal je pomemben prehod med antiko in novim vekom.

To nekajstoletno obdobje srednjega veka je danes običajno deljeno na tri obdobja:

na zgodnji, visoki in pozni srednji vek. Če pogledamo podrobneje, pa se po Le

Goffu srednji vek razdeli na:

obdobje, ko so v Rimsko cesarstvo vdirali in se naseljevali barbari; to je Le

Goff poimenoval »spočetje Evrope«;

obdobje med 8. in 10. stoletjem s karolinško oblastjo;

obdobje okoli leta 1000, ko se je začela kazati potencialna Evropa;

obdobje med 11. in 13. stoletjem, imenovano fevdalna Evropa;

obdobje 13. stoletja, ko se je v Evropi razvila gotika, sholastika, rastla so

mesta, univerze;

obdobje 14. in 15. stoletja.5

S sociološkega vidika se pozni srednji vek začne s tem, ko poseže v kulturni razvoj

srednji sloj, t.j. meščanstvo, zaključi pa se z začetkom novega veka, ko se ljudje v

renesansi začenjajo zavedati svojih osebnosti in sveta. Že pred poznim srednjim

vekom, v 11. stoletju, se je izoblikovala temeljna posestna struktura današnjega

                                                            3 Pernoud, Regine, Nehajmo že s tem srednjim vekom, Družina, Ljubljana 2003, str. 7. (Dalje kot: Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom). 4 Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, str. 8. 5Le Goff, Evropa,  str. 25. 

6 

 

slovenskega ozemlja, ki pa je bila podvržena stalnim spremembam. Odvijati so se

začeli zgodovinski procesi, med katerimi so bili najpomembnejši kolonizacija,

asimilacija, germanizacija in fevdalizacija vseh slojev družbe.6 Za zgodovinarje 19.

stoletja je zadnji proces, proces fevdalizacije, pomenil anarhijo. Značilna je bila

centralizirana oblast, ki je izdajala splošne zakone, ti zakoni pa so bili uporabni

povsod znotraj državnih meja. Poudarek je bil na rodu in družini in ne na glasu

posameznika. Fevdalna družba je dopuščala zasebno vojno kot pravico skupine. To

je bila družba, ki se je ukvarjala predvsem s poljedelstvom. Del civilizacije je nastal

na gradu, tj. na posestvu, kjer se je rodilo dvorsko življenje.7 Drugi, prav tako zelo

pomemben proces, imenovan kolonizacija, je prav tako pustil ogromne posledice na

naših tleh. Primer predstavlja območje na koncu Selške doline, kjer je nemška

skupnost ohranila svojo jezikovno identiteto še v 19. stoletju. Na Kočevskem pa se

je nahajala največja kolonija nemško govorečega agrarnega prebivalstva poznega

srednjega veka na Kranjskem. Ta kolonija je nastala pod vodstvom Ortenburžanov,

ki so predstavljali zemljiške gospode na tem ozemlju. 8

V srednjem veku niso poznali nacionalne pripadnosti in nacionalne zavesti v takšni

obliki, kot ju poznamo danes. Dežele so predstavljale glavno dogajanje njihovega

življenja. Deželni knez je bil tisti, ki je imel sodno in vojaško oblast nad deželnim

plemstvom.9 V poznem srednjem veku družbo sicer še vedno vodi plemstvo, a se je

kaj kmalu začela v meščanstvu in pri kmetih razvijati jasno opredeljiva stanovska

zavest, ki je nastajala predvsem zaradi sodelovanja pri pomembnejših svetnih in

duhovnih nalogah. Obrtniki so dobivali vedno večji politični in gospodarski vpliv in

                                                            6 Štih, Peter,  Simoniti, Vasko, Na stičišču svetov, Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja, Založba Modrijan, Ljubljana 2010,  str.  83. (Dalje kot: Štih in Simoniti, Na stičišču svetov). 7 Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, str. 75‐78. 8 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 88. 9 Štih, Peter, Slovenska zgodovina, Od prazgodovinskih kultur do konca srednjega veka, str. 77, po objavi v: http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/Stih‐Slovenska_zgodovina_od_prazgodovinskih_kultur_do_konca_srednjega_veka.pdf., pridobljeno dne 19.11.2012. 

7 

 

vedno večje so bile možnosti za izobraževanje pri podeželskem prebivalstvu.10 Na

prehodu iz poznega srednjega veka v novi vek je prišlo do velikih cerkvenih,

družbenih, političnih, gospodarskih in kulturnih sprememb. V tej časovni

prelomnici v novi vek se je uveljavilo deželno plemstvo, ki je delovalo kot posebno

telo. Od začetka 15. stoletja naprej je vsakemu novemu vladarju predložilo prepis

svojih dotedanjih privilegijev v pisno potrditev.11 Te družbene in politične

spremembe so imele velik vpliv na spremembe v miselnosti ljudi takratnega časa.

Samostojnost in razgledanost sta postajali pomembni vrlini, prav tako se je med

višjimi sloji čutil razmah humanistične miselnosti in idej.

Pozni srednji vek so zgodovinarji opisovali tudi kot obdobje krize, ki so jo

zaznamovali lakota, epidemije, predstavljalo pa je tudi obdobje razmaha vojn. Če se

ozremo na enega izmed krivcev za krizo v srednjem veku, lakoto, lahko vidimo, da

je bilo zelo vpliven faktor na življenje v času srednjega veka vreme. Močna

ohladitev in močno deževje sta namreč konstantno uničevala pridelek. Najhujše

obdobje lakote je tako trajalo med letoma 1315 in 1322.12 Ni pa bilo samo podnebje

tisto, zaradi česar so ljudje umirali od lakote. K temu je veliko pripomogla tudi

stoletna vojna, ki je trajala od leta 1337 do leta 1453. Predstavljala je eno

najpomembnejših vojn v naši zgodovini, obnovila pa je stari fancosko-angleški

konflikt iz prejšnjega stoletja. V njej se je kazal velik tehnološki napredek,

predvsem z uporabo topa in topovskega smodnika.13 Poleg stoletne vojne je pozni

srednji vek zaznamovala tudi ena najhujših katastrof srednjega veka. Kuga ali črna

smrt je bila epidemija, ki se je pojavila v 14. stoletju po vsej Evropi. Zgodovinarji

domnevajo, da je šlo za pljučno kugo. Dejstvo pa je, da je močno vplivala na

nadaljnjo evropsko zgodovino. Že pred izbruhom kuge je Evropa trpela hudo

lakoto. Zaradi šibkosti takratnih prebivalcev se predvideva, da je bil to eden izmed

razlogov za smrt tretjine prebivalcev po Evropi. Kuga je kljub tako krutim                                                             10 Hofstätter H. Hans, Pozni srednji vek, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1968, str.  5. 11 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 198. 12 Le Goff, Evropa, str. 190. 13 Keen, Maurice, The hundred years war, (http://www.bbc.co.uk/history/british/middle_ages/hundred_years_war_01.shtml), 18.11.2012. 

8 

 

posledicam pospešila družbene in socialne spremembe v kasnejših stoletjih. Kmetje

so namreč na tak način pridobili večje površine zemlje.14 Ta smrtonosna bolezen pa

ni prizadela le najnižjih slojev, ki so ostali brez svoji najbližjih, svojih pridelkov in

zaslužka, ampak se je dotaknila tudi najvišjih slojev, plemstva.

                                                            14 Mike, Ibeji, Black Death, (http://www.bbc.co.uk/history/british/middle_ages/black_01.shtml), 18.11.2012. 

9 

 

3 KDO JE BILO PLEMSTVO?

O razkošju v srednjem veku je bilo slišano že marsikaj. Ima številne oblike in

obraze, ki se spreminjajo glede na čas ali deželo, ki se obravnava. V eni izmed knjig

Fernanda Braudela so bile zelo dobro zapisane besede nekega zdravnika

zgodovinarja, ki pravi: » Brž ko pride neko živilo, ki je bilo dolgo redko in zaželeno,

naposled v doseg množic, se njegova poraba skokovito poveča. Imenovali bi jo

lahko izbruh dolgo zatrtega teka. Ko se pa živilo vulgarizira, hitro izgubi

privlačnost in prenasičenost se ublaži.« Ta zgodovinar je želel povedati, da je bil

bogati del prebivalstva tisti, ki je pripravljal prihodnje življenje revnih, torej visoki

družbeni sloj je preizkušal užitke, ki se jih je množica slej ko prej polastila.

Razkošje je odsev družbene neenakosti med razredi, plemstvo je bilo pa tisti

družbeni razred, ki je imel ta privilegij razkošja.15 Kljub temu da je v primerjavi z

drugimi družbenimi razredi plemstva zelo malo, lahko trdimo, da so središče našega

razumevanja srednjeevropske družbe.

Plemstvo je bilo dolga stoletja privilegiran družbeni sloj, ki je imel pomembno

vlogo v družbi, bil je tudi pomemben faktor njenih sprememb. Imelo je številne

privilegije, med katere lahko štejemo tudi nošnjo orožja, natančneje meča, kar je

vodilo v dolžnost, da brani ostalo družbo. Plemstvo je imelo med drugim tudi

pravico do značilnega načina oblačenja. Zapovedana so bila posebna oblačila, zelo

draga in tako nedosegljiva drugim slojem prebivalstva.16 Kot poseben družbeni sloj

se je utrdilo okoli leta 1000. To je bil ugleden razred, ki je temeljil na krvi in moči.

Ves čas je skrbno nadzoroval svoj položaj na področju družbe in verstva. Plemstvo

se je med seboj razlikovalo glede na ugled, bogastvo, ki ga je imelo, in naslov.

Plemstvo v Evropi je bilo izrazito mednarodno, predvsem v visokem in poznem

                                                            15 Braudel, Fernand, Strukture vsakdanjega življenja: mogoče in nemogoče. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem XV.‐XVIII. Stoletje, ŠKUC, Ljubljana 1988, str. 218. 16 Dewald, Jonathan, The European Nobility 1400‐1800, Cambridge University Press, Cambridge 1996, str. 28. 

10 

 

srednjem veku.17 To je veljalo še zlati za dinastično plemstvo, katerega povezave so

bile porazdeljene po celotni Evropi. Ena izmed tipičnih značilnosti plemstva je bilo

tudi močno genealoško mešanje. To pa je pomenilo samo to, da so njihovi predniki

oz. začetniki dinastije prišli od drugod. Če pogledamo na tla današnje Slovenije, je

bilo plemstvo pretežno nemško, kljub nekaterim primerom, ki nakazujejo, da so

govorili tudi slovensko. Če zaključimo, je bil velik del plemstva pretežno

dvojezičen, ponekod pa celo trojezičen. V obeh primerih pa je prevladovala

nemščina.18

V letih med 1500 in 1700 se je plemič v Evropi prelevil iz srednjeveškega viteza,

povezanega predvsem z vojskovanjem, v podeželskega gospoda, ki se je poleg

vojskovanja ukvarjal tudi z gospodarstvom, podjetništvom, svoj družbeni status pa

je potrjeval z udejstvovanjem v umetnosti, ceremonijah, modi itd. Na slovenskem

ozemlju, predvsem na Kranjskem, pa se je preobrazba plemiča od viteza do

gospoda začela in zaključila prej in tudi v drugačnih okoliščinah kot v drugih

evropskih deželah.19 A značilnosti ter samo življenje plemstva v poznem srednjem

veku je bilo v splošnem po celotni Evropi zelo podobno.

3.1 VZGOJA

Vzgoja je bila zelo pomembna za plemiča. Njen osnovni cilj je bil, da si plemič

pridobi takšno vedenje in videz, ki bo povsem drugačen od pripadnikov drugih

stanov. Sem so spadala pravila oblačenja, pravila prehrane, pravila govora in

kretenj in tudi samo bivališče. Te vzgoje so bili otroci najprej deležni doma pri

starših, kasneje pa na dodatni vzgoji pri drugih plemičih, včasih celo na dvoru. Na

dvoru so se naučili predvsem manir, kot so čisti nohti, podajanje noža z ročajem

                                                            17 Štih, Peter, Srednjeveška družba v gibanju, Ilustrirana zgodovina Slovencev, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, str. 105‐107. 18 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 151‐152. 19 Žvanut, Maja, Od viteza do gospoda, Viharnik, Ljubljana 1994, str. 7. (Dalje kot: Žvanut, Od viteza do gospoda). 

11 

 

naprej, umivanje rok pred jedjo, prepoved brisanja nosu v prt, prepoved polaganja

jedi, ki smo jo že imeli v rokah, nazaj na skupni krožnik ipd.20 Te navade oz.

pravila so se skozi številne generacije obdržala še danes. Primer značilnega

jutranjega urnika se je kazal pri plemiških otrocih iz časa Habsburžanov v 16.

stoletju. Otroci so morali pozimi in poleti vstajati ob petih zjutraj, zmoliti molitve,

si umiti roke ter obraz in se počesati. Nato so morali za tisti dan prebrati molitev in

evangelij.21

Izobraževanje in šolstvo v srednjem veku za državo nista imeli velikega pomena. V

zgodnjem srednjem veku se na ozemlju današnje Slovenije še ni nahajala nobena

izobraževalna ustanova. Viri prvo izobraževalno ustanovo na slovenskem ozemlju

omenjajo šele s konca 12. stoletja, nahajala pa se je v Kopru. Prve šole so začele

nastajati v cerkvenih središčih, predvsem v samostanih. Sčasoma so postajale

značilne stolne in samostanske šole. Samostanske šole so v srednjem veku

predvsem za deklice predstavljale edine ustanove, kjer je bilo možno pridobiti nekaj

izobrazbe. Za vse šole na našem ozemlju pa je bilo značilno, da si učenci na njih

višje izobrazbe niso mogli pridobiti. Če so želeli poslušati predavanja iz teologije,

medicine ali prava, so morali zapustiti domovino. 22

Spretnost, natančnost in moč so bile pomembne vrline za moškega. Plemič druge

polovice 15. stoletja je bil namreč v pretežni meri še vedno vojak. Osrednjo vlogo

je igral vitez, ki je dajal ritem življenja na dvorih in v gradovih. Vitez je bil tisti, ki

je odločal o zmagah ali porazih. Bil je predstavnik srednjeveške elite, ki je zvesto

služil svojemu gospodu in hkrati ostajal trdno zavezan svojim idealom.23

Najkasneje s štirinajstim letom starosti se je končalo dečkovo otroštvo, do takrat pa

je moral preko iger t.i. Ritterspiele, ki so zajemale igre z žogo in streljanje v

različne cilje, pridobiti kondicijo in se dobro naučiti jahanja. Poleg te domače

vzgoje je bil sestavni del vzgoje tudi poučevanje pisanja, računanja in branja. Ko je                                                             20 Žvanut, Od viteza do gospoda,  str. 49 – 50. 21 Žvanut, Od viteza do gospoda,  str. 67. 22 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 169‐170. 23 Stopar, Ivan, Svet viteštva. Viharnik, Ljubljana 2006, str. 21. (Dalje kot: Stopar, Svet viteštva). 

12 

 

s štirinajstimi leti dokončal dobo otroštva, je bil poslan v herrendienst v osebno

službo deželnemu knezu ali celo vladarju. Tam se je došolal za vojaka in se naučil

še drugih pomembnih znanj, potrebnih za viteški naziv. Pomemben faktor je

predstavljala tudi viteška zaobljuba, v kateri je bodoči vitez obljubljal, da se bo

stanju primerno vedel, da bo skrbel za mir, varnost ter skrbel za krščanske vrednote.

Pri osemnajstih letih je bil goden za pravi bojni pohod. Študij na univerzi je bil

namreč namenjen le tistim plemiškim otrokom, ki so jih namenili za duhovne

poklice. Ko je otrok prerasel plenice, je bil oblečen tako, da je bil znatno podoben

majhnemu odraslemu. Vzgoja otrok je bila le stvar matere.24

Vzgoja deklet v plemkinje je bila drugačna od vzgoje fantov. Njen cilj je bil v

desetih letih iz deklice narediti žensko, ki bo znala voditi gospodinjstvo in opravljati

vsa gospodinjska opravila, med drugim šivati, tkati, presti, kuhati, po potrebi voditi

tudi gospodarstvo. Plemkinja je morala biti tudi vešča nege bolnika in morala je

znati nadzorovati delo na polju in v hlevu. Znati je morala tudi plesati, peti in

igrati inštrument. Naučiti se je morala uglajenega dvornega vedenja, primernega za

prisotnost v uglajeni družbi. Morala je poznati smernice oblačenja, svetovati pri

oblačilih, večkrat tudi asistirati starejšim plemkinjam pri oblačenju in frizuri.25

Starši, ki so želeli za svoje hčere še več, so jih pošiljali v ženske samostane, kjer so

jih dodobra naučili vsega potrebnega za življenje. Samostani so bili namreč vodilne

ustanove na področju kulinarike, zdravilstva, glasbene vzgoje. V poštev so prišli

tudi tuji dvori kot pri dečkih. Ločitev za določen čas od staršev je bila ena

pogostejših vzgojnih metod. Kasneje, na prelomu iz 15. v 16. stoletje, so novi

pogledi na izobrazbo prinesli spremembo tudi v vzgojo in izobraževanje deklet.

Primer tega je naša dežela Kranjska, ko je takoj v začetku 16. stoletja kranjsko

plemstvo podalo prošnjo oglejskemu patriarhu, da bi dovolil dominikanskemu

samostanu Velesovo ustanoviti zavod za vzgojo deklet. Razlog je bil ta, da naj bi

deklice postale v samostanski šoli bolj verne, kot če so vzgojene v posvetni šoli. To

                                                            24Žvanut, Od viteza do gospoda,  str. 53 ‐ 54.  25Noble women in Middle Ages,( http://www.middle‐ages.org.uk/noble‐women‐in‐the‐middle‐ages.htm), 20.11.2012. 

13 

 

dovoljenje je samostan dobil leta 1505. Šele v 16. stoletju se je izoblikoval vzgojni

ideal plemiške ženske. Cilj je bil iz dekleta narediti vrlo gospodinjo in mater, hkrati

pa tudi partnerico v pogovorih s svojim možem. Ni pa smela manjkati osebnost

ženske, ki se zna postaviti v družbi.26 Čeprav so bile ženske v splošnem v

podrejenem položaju, obstajajo posameznice, ki so se znale dvigniti na položaj.

Lahko trdimo, da je torej kljub splošni teoriji o podrejenosti žensk prihajalo do

odstopanj posameznic, ki so same, brez vpliva moških, znale spreminjati okolje in

svet takratnega časa.

Srednji vek ni poznal modernega družinskega življenja s poudarkom na otrokovem

telesnem in duševnem razvoju. Reprezentativni prostori v gradu so bili namenjeni

odraslim, otrok pa je bil potisnjen v ozadje kamric skupaj s svojimi pestunjami,

brati in sestrami. Sredi 15. stoletja je bil bivalni prostor plemstva že ločen med

odraslimi in otroki. Družine so bile velike, otroci pa so prihajali na svet v krajših ali

malo daljših intervalih.27

3.2 JAVNO ŽIVLJENJE

Plemič v 15. stoletju je bil osebno svoboden, a njegova posest je bila ujeta v celo

paleto različnih odnosov. Posest je lahko bila njegova last, lahko je imel večje ali

manjše predele v fevdu od drugih zemljiških gospodov, lahko je posamezne

gospoščinske predmete podeljeval v fevd drugih plemičem, meščanom ali celo

kmetom, lahko pa je posestvo prejel v zakup v zameno za razne usluge (vojaške,

finančne, upravne).28 Značilno za plemstvo je bilo poslovno zadrževanje na

gradovih, ki se je glede na posestništvo delilo na štiri osnovne tipe:

                                                            26 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 77‐79. 27Žvanut, Od viteza do gospoda,  str.132 – 139. 28 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 81. 

14 

 

1. Poslovanje na izvornih gradovih, kjer so bili lastniki tudi izstavitelji listin. Pri

tem tipu je bila pomembna prisotnost sorodnikov ali uglednejših plemičev in

meščanov.

2. V drugi skupini najdemo plemiče, ki so se srečevali na svojih gradovih s

partnerji, vendar ti gradovi niso bili njihovi izvorni sedeži. Šlo je za gradove, ki

so bili podedovani, zastavljeni ali fevdni, torej gradove, ki so jih imeli v posesti

le krajši čas.

3. V tretjo skupino so sodili gradovi cerkvenih gospodov. Glede sklepanja

sporazumov so imeli ti gradovi večjo težo kot plemiški.

4. Za zadnjo skupino je bilo značilno, da poslovni partnerji niso bili povezani z

lastništvom kraja srečanja. Prihajalo je do posrednih, prijateljskih in fevdnih

odnosov z grajskim gospodom.29

Medosebni odnosi so bili med plemstvom skomercializirani. Zelo pomemben za

plemiča je bil denar, ki mu je širil manevrski prostor. Z denarjem je namreč lahko

prišel do dohodkov, ki jih je dobil z novo posestjo. Posledično je lahko poročal

svoje otroke in tako vodil družinsko politiko, ki je rodu zagotavljala nadaljnji

obstoj, seveda pa je denar v osnovi omogočal primerno življenje, ki naj bi bilo

boljše od socialnega konkurenta, premožnega meščana. Da so dosegli te cilje, so

skušali priti v službe različnih dinastičnih gospodov naokoli. Te službe so bile

izmed vseh najbolj osebne, na videz najmanj skomercializirane, prinašale so tudi

veliko prednosti za plemiča in njegovo družino.30 V zvezi s tem je štajerski plemič

Wolf Stubenberg okoli leta 1500 pisal svojima sinovoma: »Kdor se ves dan samo

polni z jedjo in pijačo, mora propasti.« To je takrat predstavljalo popolnoma novo

filozofijo. Menil je tudi, da je še vedno najbolje služiti deželnemu knezu.31

                                                            29 Kos, Dušan, Vitez in grad, Založba ZRC, Ljubljana 2005, str. 93‐94. 30 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 81. 31 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 59. 

15 

 

Služba na dvoru je v prvi vrsti pomenila opravljanje poslov, ki so omogočali

funkcioniranje dvora. Sem so spadali vzgoja knežjih otrok, uprava knežjega

gospodinjstva in financ, organizacija potovanj, sodelovanje pri družbenem življenju

in dvornem ceremonialu. Nekatere izmed teh služb so bile začasne. Sem so spadale

dvorna dama, vzgojitelj in vzgojiteljica otrok, upravnik in upravnica dvora. Na

drugi strani pa so bili komornik, točaj, maršal, stolnik kot najstarejši dvorni uradi

veliko bolj častni naslovi. Te službe so prinašale občasne in stalne denarne nagrade,

t.i. plačo. Obstajale so tudi nagrade v obliki podelitve nepremičnin, dragocenih

predmetov, priložnosti za sklenitev ugodne zakonske zveze. Zvestoba in privrženost

plemiča deželnemu knezu sta se zelo izplačali. Deželni knez je svojo hvaležnost za

opravljeno delo in zvestobo izkazoval v skladu s svojimi zmožnostmi. 32 Velikokrat

pa je prihajalo tudi do kazni, ki jih je deželni gospod namenjal plemstvu. Do te

skrajnosti je prišlo predvsem zaradi neposlušnosti plemstva. Če pa je prihajalo do

kakršne koli ogroženosti kralja ali njegove družine s strani plemstva, potem so

prišle na vrsto tudi javne ovadbe ali visoki stroški, ki so jih morali krivci

poravnati.33

Poleg materialnih nagrad pa je življenje v senci deželnega kneza ponujalo tudi

druge priložnosti za izboljšanje družbene in gospodarske pozicije. Možne so bile

ugodne ženitne partije, pri katerih je deželni knez včasih celo osebno posredoval.34

Med osnovne dolžnosti plemstva je spadala obramba dežele. Pomen plemiške

vojske pa se je zmanjšal z naraščajočim pomenom najemniške vojske.35

                                                            32Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 87‐96. 33Punishment of Nobles in Medieval Times, (http://www.ehow.com/info_8127649_punishment‐nobles‐medieval‐times.html), 20.11.2012. 34 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 98. 35 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 106. 

16 

 

3.3 ZASEBNO ŽIVLJENJE

V poznem srednjem veku je vse bolj prevladovala želja po posvetnih dobrinah,

bogastvu, časteh. Posledica doseganja teh ciljev pa je bilo poseganje po sredstvih, ki

so bila v nasprotju z nauki cerkve. Po eni strani gospodarski razcvet, želja po

ugledu in slavi, po drugi strani pa nujnost zagotovitve odpuščenja za grehe so v 15.

stoletju imeli za posledico silovit razmah pobožnih ustanov pri vseh slojih

prebivalstva. Zgradila se je množica novih cerkva, prenovili so stare, razmahnili so

se samostani, ustanovljeni so bili številni beneficiji, božje službe so bile bolj

slovesne. Vse to se je razmahnilo predvsem v mestih in v trgih. Plemstvo si je že

pred tem pridobilo v cerkvah številne privilegije, s katerimi so se ločevali od drugih

stanov. Skoraj vsak zazidan grad je imel svojo kapelo. Tu so se vitezi ob viteškem

udarcu s prisego zavezovali, da bodo vsak dan prisotni pri maši. Patroni teh kapel

so bili stanovski svetniki, okrašene pa so bile v skladu s predstavnim svetom

viteštva. Tukaj so plemiške otroke krstili, tukaj so se poročali in izvajali zaroke, so

pa svoje sorodnike tukaj tudi pokopavali. V drugi polovici 15. stoletja so nekatere

plemiške družine »ustanovile« družinske grobne kapele v različnih cerkvah v naši

deželi Kranjski. Pomembna potrditev plemiča je bila t.i. viteški nagrobnik, na

katerem je bil upodobljen v bojni opremi. To je bilo namreč znamenje njegovega

stanu.36

Štajerski plemič Wolf Stubenberg je okoli leta 1500 podal svojima sinovoma

življenjsko pravilo: » Ne oženita se prezgodaj; otroci človeku še prehitro zrastejo

pred očmi, poizvedita glede žena, kaj vama lahko prinesejo, vprašajta častivredne

in poštene ljudi za nasvet.« To pravilo izraža splošne izkušnje plemiškega stanu.

Osnovni namen poroke v življenju plemstva je bil namreč narediti čim več otrok.

Veliko število otrok je bilo za bogat zakonski par pravi blagoslov, za revne pa

mračna perspektiva revščine. Čustva so bila v zakonskih zvezah popolnoma

postranskega pomena, samo sklepanje zakonskih zvez pa je moralo temeljiti

                                                            36 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 112‐116. 

17 

 

predvsem na razumu. Preden je bila poroka sklenjena, se je ženinova in nevestina

družina zbrala in dogovorili so se o prispevku vsakega k bodočemu skupnemu

imetju. Žena je prinesla v zakon doto, mož pa je moral zagotoviti enak znesek v

dveh delih. Poročna pogodba je bila pri nas med najstarejšimi ohranjenimi

civilnopravnimi dokumenti. Predstavljala je tudi nekakšno oporoko, ki je urejala

bodočnost morebitne vdove. Otroke so poročali po doseženi polnoletnosti. Zrelost

za sklenitev zakona pri moških je nastopila z dopolnjenim štirinajstim letom, pri

ženskah oz. dekletih pa z dopolnjenim dvanajstim letom starosti.37

Prosti čas plemstva je bil zelo raznolik. Poudarek v zimskem letnem času so bile

predvsem družabne igre, med katerimi so bili najbolj priljubljeni šah in karte. Šah je

bil orientalskega izvora in je predstavljal neko idealno predstavo srednjeveške

družbe in njene strukture. V skladu s tem je okoli leta 1300 dominikanski menih

Jakobus de Cessolis zasnoval traktat. Pomen te igre je bil ponazoriti ljudem, da je

svet razdeljen na gospodo (nobiles) ter na preprosto ljudstvo (populares). Omenjeno

delo so v srednjem veku veliko prepisovali in si ga prevajali. V šahu so gospodo

predstavljali kralj, kraljica, preprosto ljudstvo pa kmetje. Druga priljubljena igra pa

so bile karte. Proti koncu srednjega veka, natančneje v šestdesetih letih 15. stoletja,

je bila najbolj znana t.i. Igra dvornih služb. Šlo je za igro z oseminštiridesetimi

igralnimi kartami, ki so prikazovale najznačilnejše poklice na dvorih visoke

fevdalne gospode. Poleg šaha in kart pa je potrebno omeniti tudi druge družabne

igre, kot so kockanje, igre z žogo in kvintana, t.j. prevračanje z nogami.38 Velik

pomen je predstavljala tudi glasba. Značilna glasbena inštrumenta v srednjem veku

sta bila lovski rog in cister, ženska glasbila pa so bile predvsem harfe in lutnje.

Glasba je služila za zabavo, bila je nepogrešljiva sestavina vseh ceremonij. Izvajal

jo je plemič sam ali najeti profesionalci. Poleg glasbe je potrebno omeniti tudi ples,

ki se je izvajal ob rojstvih, porokah in ob smrti.39 Lov pa je na drugi strani za

plemstvo predstavljal obliko športa, bil je kot telesna priprava na morebitno vojno.

                                                            37 Žvanut, Od viteza do gospoda,  str. 130. 38 Stopar, Svet viteštva, str. 9‐14. 39 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 152‐156. 

18 

 

Predstavljal jim je tudi zabavo in pa seveda koristen način pridobivanja določene

vrste hrane, tj. divjačine, ki je bila za plemstvo privilegij. Kot privilegiran lovski

pripomoček so imeli posebno orožje, s katerim so si pomagali pri ulovu. Divjad, ki

so jo ulovili, je bila pomembna za prehrano, uporabno pa je bilo tudi krzno divjih

živali. Plemstvo je največ nosilo kožuhe iz volčjih, zajčjih in lisičjih kož.40

Srednji vek je bil v celoti na strani moškega spola. Plemkinje so bile povsem

odvisne od svojih mož. Imele niso nikakršnih pravic. Od njih je bilo pričakovano,

da ves čas poslušno ubogajo ne le svojega očeta, brata in druge moške člane

družine, ampak seveda tudi svojega moža.41 Potrebno je tudi poudariti, da je bila

žena nepogrešljiva partnerica moža pri vzreji, vzgoji in odločitvah glede prihodnosti

otrok. Bila je varuhinja otrok, nosilka družinskih povezav, voditeljica gospodinjstva

in včasih tudi gospodarstva. Poročena ženska je večji del svojega življenja rojevala

otroke, dojila in jih vzgajala, nadzorovala pa je tudi gospodinjstvo in služinčad. Z

lastnimi rokami se je lotila le ročnih del, finega šivanja in vezenja. A kljub vsemu je

bila kuha tista, na katero je imela žena največji vpliv. Plemkinje so se namreč vedno

zanimale za kuho, za nove, eksotične jedi, ki so predstavljale neki statusni simbol. 42

Kakšno pa je bilo življenje na gradovih? Gradovi se že od vsega začetka od drugih

stavb razlikujejo po svoji trdnosti in monumentalnosti. So tipični simboli srednjega

veka, predstavljali pa so upravno, politično in vojaško gospostvo nad določenim

prostorom. Ločeval je vladajoče od vladanih. Politika v gradovih je bila ključnega

pomena pri izoblikovanju deželnoknežje oblasti. Je pa pred uveljavitvijo gradov

plemstvo živelo v dvorih, imenovanih curtis. Poleg že omenjenih funkcij gradov pa

so le-ti bili tudi središča mejnih grofij. Če izpostavimo središče mejnih grofij na

območju današnje Slovenije, sta bili posebej jasni povezavi med mejno grofijo

Kranjsko in gradom v današnjem Kranju, kjer je bil tudi sedež mejnega grofa. Na

                                                            40 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 151. 41 Middle ages women (http://www.middle‐ages.org.uk/middle‐ages‐women.htm), 20.11.2012. 42 Žvanut, Od viteza do gospoda,  str. 147. 

19 

 

lego graditve gradov so vplivali predvsem geografski, prometni in strateški

dejavniki. Tako se je fizično ločil od vasi.43 Na območju današnje Slovenije se je

gradnja gradov okoli leta 1300 sicer upočasnila, a to ni ustavilo pomembnih

poslovanj z njimi. Od 14. stoletja do konca 15. stoletja se je pojavljalo načrtno

pridobivanje že obstoječih kranjskih gradov. Tukaj je bil izpostavljen predvsem

grof Majnhard Tirolsko-Goriški.44 A če pogledamo, kako so bili videti gradovi v

osnovi, kako so bili opremljeni, lahko rečemo, da je grad s svojo velikostjo in samo

silhueto na daleč opozarjal, kdo je gospodar v deželi. 45 Glavni del vsakega gradu je

bilo prebivališče grajske gospode, imenovano palacij ali palas. Notranji prostori so

bili urejeni glede na njihovo funkcijo. V najzgodnejših obdobjih je bil ogrevan le en

prostor, tisti, v katerem se je čez dan nahajala gospoda.46 Če si v splošnem

predstavljamo videz notranjih prostorov v gradovih, si predstavljamo različne

železne in medeninaste svečnike, svetilke in preproge in pa t.i. špalirje, to so tapete

iz blaga, ki so bile obešene na stenah gradov. Vloga špalirjev je bila v prvi vrsti ta,

da je zakrivala mrzle grajske zidove, hkrati pa je krasila tudi sam prostor. Izdelovali

so jih sami na gradovih, nekateri so bili pripeljani iz ženskih samostanov, spet tretji,

bolj luksuzni, so bili uvoženi.47 Zanimivo je dejstvo, da so se plemiči v teku stoletij

začeli poimenovati po imenih svojih gradov. Eden izmed zanimivih primerov so

vladarska dinastija Habsburžani, ki so svoj priimek dobili po gradu Hab(icht)sburg

ali Jastrebji grad, ki ga je postavil eden izmed njihovih prednikov. 48

Kakorkoli torej pogledamo, vidimo, da se privilegiranost plemstva kaže na vseh

področjih njihovega življenja. Eno izmed pomembnih področij pa je tudi prehrana

oz. prehranjevalne navade. Celoten višji sloj prebivalstva je imel privilegije še

posebej pri tem, kaj se je za obed postavilo na mizo. Tukaj so bile vidne zelo močne

                                                            43 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 146‐148. 44 Kos, Vitez in grad, str. 38. 45 Stopar, Ivan, Za grajskimi zidovi, Življenje na srednjeveških gradovih na Slovenskem, Viharnik, Ljubljana 2007, str. 5. (Dalje kot: Stopar, Za grajskimi zidovi). 46 Stopar, Za grajskimi zidovi,  str. 53‐55. 47 Žvanut, Od viteza do gospoda,  str. 182. 48 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 150. 

20 

 

razlike v količini in načinu pripravljanja hrane med višjim in nižjim slojem na

območju Evrope. Dejstvo je, da so višji sloji vedno imeli več, pojavlja pa se

vprašanje, ali je bila hrana plemstva, vsaj na začetku srednjega veka, res toliko bolj

kvalitetna od hrane kmetov in podložnikov.

21 

 

4 PREHRANA PLEMSTVA V EVROPI IN

ZNAČILNOSTI SREDNJEVEŠKE KUHINJE

4.1 SPREMEMBE V POMENU PREHRANE V SREDNJEM

VEKU

Prehrana je bila zelo pomembna v življenju vsakega izmed družbenih slojev.

Predstavljala je neko značilnost sloja, moč oziroma nemoč stanu, bogastvo oziroma

revščino posameznika. Kazala je neko družbeno neenakost. V okviru tega pa se je

spreminjal tudi pomen prehrane. Spreminjal se je skozi stoletja, glede na čas,

okolje, družbene spremembe, kulturo in tudi glede na samo gospodarstvo, ki je bilo

pomemben faktor pri nastajanju prehrane. Že okoli 9. stoletja so se v Evropi

začenjala oblikovati stališča med evropskim in italijanskim gospodarstvom. Na eni

strani se je kazala želja po ohranitvi neobdelanega sveta, na drugi strani pa je

nastajala neka potreba, da se da želji po ohranitvi neobdelanega sveta odpovedati,

kadar je demografski pritisk presegel določene meje. Ta pritisk pa je pomenil v prvi

vrsti izbiro prehrane, predvsem med mesom in kruhom. Žita so bila namreč veliko

lažja za obdelavo, dlje so se ohranila kot meso, bila pa so tudi bolj vsestranska

glede priprave. Prišlo je torej do prisilne izbire med eno in drugo skrajnostjo.

Potrebno se je bilo odločiti, ali bo prioriteta v hrani kruh ali meso. Potrebno je bilo

ugotoviti, kaj se dolgoročno bolj izplača pridelovati, kaj bo gospodarsko bolj

uspešno. Skupaj z obdobji pomanjkanja je evropsko gospodarstvo postajalo vse bolj

poljedelsko. Poleg težav z različnimi stališči so hkrati nastajale bistvene spremembe

tudi v samem družbenem redu med družbenimi sloji. Med 10. in 11. stoletjem se je

laična gospoda začela vse bolj uveljavljati. Plemstvo je postajalo vse bolj ugledno,

pridobivalo je na moči in zaostreni so postajali odnosi s kmeti. Svet plemstva je

prevzela mrzlica po oblasti, t.i. »lakota«. Želeli so si odtrgati čim več bogastva in

želeli so prevzeti oblast na lokalni ravni. Ena izmed posledic novonastale oblasti je

22 

 

bila ta, da se je divji lov vse bolj začel preganjati, prav tako je bila strogo omejena

paša. Pravice do travnikov in gozdov so bile vedno bolj omejene. Primer takšnega

stanja je prikazoval tudi legendaren lik Robin Hood, katerega zgodba ni govorila le

o pustolovščinah, ampak je prikazovala tudi utopično podobo sveta, v katerem bi

lahko vsak šel svobodno na lov in jedel meso.49

Hrana v poznem srednjem veku je predvsem na gradovih predstavljala zelo

pomembno vlogo. Njeni pripravi so posvečali ogromno časa. A da so lahko hrano

pripravili, so potrebovali živila. Ravno zato je postala zelo pomembna preskrba

mesta s posameznimi živili. Tukaj je potrebno izpostaviti mesto Ptuj in njegov

statut iz leta 1376, ki je postavil določila, s katerimi je bilo mesto dobro

preskrbljeno s prehrambenimi potrebščinami in z živili. Pomembno vlogo je imel

mestni sodnik, ki je bil še posebej izpostavljen ob torkih ob navadnem tržnem

dnevu. Skrbel je, da so najprej potrebščine nakupile meščanke in za njimi

branjevke. Pravo je ščitilo tudi mesarje in peke. Prepovedane so bile krušne peči

zunaj mesta, da ne bi prišlo do kakšne neenakopravne konkurence, poleg tega pa so

bili prepovedani vsi mesarji, ki niso delovali v mestnem jedru. Leta 1513 je prišlo

do spremembe v statutu, in sicer objavljen je bil mesarski red. Tržni dan mesarjev je

bil predviden le ob sobotah, v omenjenem dnevu pa so morali imeti na razpolago

zadostne količine svežega govejega ali svinjskega mesa.50

V 12. in 13. stoletju se je izoblikovalo novo nasprotje v prehranjevalnih modelih;

nasprotje med podeželjem in mestom. Bogati so ves čas poviševali prag družbenih

razlik. Ko je bilo hrane dovolj, vladajoči niso bili zadovoljni zgolj s tem, da so jedli

veliko, čeprav se je taka značilnost plemstva ohranila še dolga leta. Prihajati je

začelo do pretiravanj na področju prehranjevanja, predvsem v količini hrane, ki se

je pojavila na mizi. Na drugi strani pa je prišlo tudi do drugih skrajnosti. Nekateri

                                                            49 Montanari, Massimo, Lakota in izobilje, Zgodovina prehranjevanja v Evropi, Založba *cf Reča zbirka, Ljubljana 1998, str. 57‐64. (Dalje kot: Montanari, Lakota in izobilje). 50 Hernja‐Masten, Marija, Jerenec, Mira, Neudauer, Matjaž, Farič, Boris (2006). Kuharske bukve in kuhinja od 16. do konca 19. stoletja. URN:NBN:SI:DOC‐TEUTNN7X from http://www.dlib.si, 12.03.2013. (Dalje kot: Hernja, Jerenec, Neudauer, Farič, Kuharske bukve). 

23 

 

plemiči so namreč prikazovali drugačen, neki zmeren odnos do prehranjevanja,

skoraj odmik od hrane. A ta skrajnost je bila v 12. in 13. stoletju bolj izjema kot

pravilo.51

V obdobju od 14. do 16. stoletja so vladajoči sloji želeli označiti življenjski slog

različnih družbenih skupin. Želeli so se čim bolj izpostaviti in tako so javno

določili, kako se mora prehranjevati plemstvo, kako se naj plemstvo oblači in kje

mora plemič živeti. Zaradi teh določb je prišlo do uvedbe t.i. redov za omejitev

razkošja. Njihova naloga je bila ta, da so nadzirali zasebno vedenje plemstva,

porabo živil ter s tem onemogočili bahaštvo in razsipnost. V Beneški republiki so

tak nadzor nad vedenjem zaupali posebej imenovanemu upravitelju razkošnih

prireditev. Odlok iz leta 1562 je zapovedal: »Lahko ima vsak mesni obrok le za eno

jed pečenke in različno meso v omaki ter ne sme vsebovati več kot tri vrste mesa ali

perutnine.«52 Divjačina je bila prepovedana. V postnem času, ob postnih kosilih so

bile prepovedane postrvi, pite, jezerske ribe. Dovoljene so bile le navadne sladice iz

pekarne. Prej omenjeni odlok je tudi dovoljeval, da so javni uradniki lahko

pregledovali jedilnice, kuhinje in nadzirali delo kuharjev. S takšnimi in drugačnimi

na novo uvedenimi pravili in s posegom v vedenje in življenje plemstva so želeli

prikazati željo po normalizaciji prehranjevalnih navad.53

Čez čas je vse pomembnejša za plemstvo postajala kakovost na področju

prehranjevanja. V ospredju ni bila več le količina čim bolj kalorične in sitostne

prehrane, ampak so dajali vedno večji poudarek kvaliteti zaužite prehrane. Plemstvo

se je kaj kmalu začelo prehranjevati z želodcu prijaznimi, izbranimi, visoko

kvalitetnimi, prefinjenimi jedmi. Niso se smeli prehranjevati z jedmi, ki so bile

nehranljive ali težko prebavljive. Mednje so spadale juhe iz drobovine ali iz

stročnic. Posebej so bile torej določene jedi, ki so jih lahko jedli kmetje, in jedi, ki

                                                            51 Montanari, Lakota in izobilje, str. 65. 52 Montanari, Lakota in izobilje, str.112‐113. 53 Montanari, Lakota in izobilje, str. 112‐113. 

24 

 

so jih lahko jedli plemiški gospodje.54 Začimbe, o katerih bo več povedano v

nadaljevanju, so si lahko privoščili samo bogatejši. Mednje so spadale predvsem

poper, cimet, ingver, žafran in klinčki, ki so dajali prehrani poseben okus.55 Z

neupoštevanjem prehranjevalnih pravil pa je lahko prišlo do rušitve družbenega

reda. Če povzamemo, način prehranjevanja je torej določal, v kateri družbeni

položaj je bila uvrščena določena oseba.

15. stoletje je bilo v okviru prehranjevalnega sistema poimenovano prehodno

stoletje. Že v času pred prihodom tega stoletja so vojaško plemstvo zamenjali

dvorni plemiči in s tem se je spremenila tudi potreba po določeni vrsti hrane. Za to

prehodno stoletje so bili značilni mešani obredi, kjer je prihajalo do stika med

dvema nasprotujočima si prehranjevalnima modeloma.56 Zanimivo je bilo to, da se

je meja v prehrani med kmeti in plemstvom kazala na način, da kakor hitro je bilo

neke določene hrane v izobilju, je prešla v kategorijo »ljudske hrane«. Dokler pa ta

specifična hrana ni bila dostopna v velikih količinah in so kmetje do nje imeli

omejen dostop, je ostajala hrana plemstva.

V 15. in 16. stoletju so bili v očeh plemstva najbolj prefinjena hrana fazani in

jerebice. V nebesa so kovali tudi sadje, ki je po njihovem mnenju bliže nebu in

popolnejših oblik kot čebulnice in koreni. Zelenjava je bila tako za plemstvo manj

vredno živilo. Ta izbor glede manjvrednosti in večvrednosti je temeljil na razlagi,

da ima vsaka žival ali rastlina določen položaj na lestvici. Najnižje mesto imajo

čebulnice in koreni, ki ležijo v zemlji, najvišjega pa tiste rastline, ki so najbliže

nebu. Na podoben način so bile razvrščene tudi živali. Najvišje mesto so zasedli

ptiči.57 Pomemben vir o prehrani na gradovih so predstavljali urbarji, ki so ponujali

natančen vpogled v naturalne dajatve podložnikov. Na podlagi tega lahko sklepamo

še o drugih vrstah živeža, s katerim so se prehranjevali višji sloji. Naturalne dajatve

                                                            54 Montanari, Lakota in izobilje , str. 118‐119. 55 Hammond, P.W., The 15th Century, Medieval Food, (http://www.richardiii.net/medieval_food.htm), 20.11.2012. 56 Montanari, Lakota in izobilje, str. 120. 57 Hernja, Jerenec, Neudauer, Farič, Kuharske bukve. 

25 

 

so obsegale predvsem poljščine, domače živali, kokoši, race, gosi, domače golobe.

Med poljščine so spadali ječmen, rž, pšenica, sorščica, čičerika, proso, med

povrtnine pa fižol, grah, leča, repa, zelje in korenje. Nekatere poljščine pa so se

razširile šele po odkritju Amerike, in sicer koruza, krompir, paprika in paradižnik.58

4.2 PROSTORI ZA PRIPRAVO JEDI

Kuhinje že od nekdaj sodijo med ene najpomembnejših prostorov v stanovanjih.

Tako je bilo tudi v poznem srednjem veku. Predstavljale so pomembne sestavine

grajskih stavb, kljub temu da niso bile središče grajskega vsakdana. Z vedno večjim

poudarkom na prehranjevalnem sistemu so kuhinjam dajali vedno večji pomen, še

posebej proti koncu srednjega veka. Na pomen kuhinje pa so poleg gmotnih

razlogov vplivali še verski predpisi in pa zdravstveni predpisi, ki so prihajalo na

plano predvsem v obliki domačih ustaljenih praznikov, postov, obrednih in drugih

določil.59 Nobena izmed srednjeveških kuhinj pa se v našem prostoru ni ohranila,

zato podatki o kuhinjah temeljijo le na analogijah in slikarstvu. Grajska kuhinja je

bila, sodeč po podatkih, zelo skromna, z zelo malo ali skoraj nič opreme. V manjših

gradovih, kjer so bili omejeni s prostorom, so za družinske člane in morebitne posle

kuhali celo v dnevnem prostoru, kjer se je nahajal domač kamin. Kamin je bil v

bistvu v kot postavljeno ognjišče, izpopolnjeno s srednjeveško iznajdbo, napo, ki je

odvajala dim skozi posebno tuljavo iz prostora. Grajske kuhinje so bile, kot že

omenjeno, predvsem v manjših gradovih sprva zelo skromne. Osrednji so bili

kamini, katerih kurišča so bila kar na estrihu na tleh. Korak do samostojne kuhinje

je bil ta, da je k steni prislonjen kamin nadomestila poglobljena niša. Tako je nastal

nov prostor.60 Odprto ognjišče je bilo za takratni čas edina možnost segrevanja

hrane. Bila so tudi izjemno nevarna, saj so lahko zanetili požare v gradovih. To se

je dejansko tudi dogajalo, zato je v marsikaterem predelu, kjer je stal grad s kuhinjo,                                                             58 Stopar, Svet viteštva, str.  82.  59 Hernja, Jerenec, Neudauer, Farič, Kuharske bukve.  60 Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 76‐81 

26 

 

prihajalo do požarov. Kuhinje so bile strogo ločene od drugih predelov gradu, saj je

veljalo, da je to prostor za služabnike, kjer svojim nadrejenim pripravljajo obroke.

Zanimiv je bil primer monaške kuhinje v gradu Caen. Javni predel gradu je bil

namenjen za pogostitev gostov. Tukaj je vladar stregel obroke svojim prijateljem.

Pribor je bil vedno pripravljen zelo slavnostno. Prinašali so ga iz pritličja, kjer so ga

pripravljali sužnji, nevidni gostom.61 Imele so tudi funkcijo ogrevanja prostorov,

vsaj bližnjih.62 Kot že omenjeno, se namreč grajski prostori z izjemo enega niso

segrevali, ognjišče v kuhinji pa je bilo kot nalašč za ogrevanje prostora. Kuhinja z

odprtim ognjiščem je prevladovala do 18. stoletja. Medtem ko je bila kuhinja že

prestavljena v vežo, stran od dnevnih prostorov, kjer so se zadrževali gospodje, so

v 14. stoletju začeli uporabljati lončene peči, s katerimi so laže ogreli več prostorov

hkrati. Črna kuhinja se je na podeželjih in v domovih revnih ohranila do prve

polovice 20. stoletja.63 V nekaterih podeželskih predelih po Sloveniji in drugih

državah pa najdemo črno kuhinjo predvsem za potrebe dimljenja in sušenja še

danes.

Številni inventarni popisi pričajo, da je bilo posodja v 14. stoletju zelo malo. Primer

je inventarni popis na starem Loškem gradu iz leta 1321, kjer so razbrali, da so bili

v kuhinji le trije celi in en polomljen kotlič, nova in stara rešetka, skledica, kamnit

in železen možnar in dva sekača. Na podlagi tega lahko sklepamo, da v 16. stoletju

ni bilo veliko več posodja kot v 14. stoletju. Inventarni popis kuhinje v Vurberku iz

leta 1525 nam pove, da so popisovalci našli le dve železni kozi za ognjišče, deset

malih in velikih kositrnih skled, kositrni pladenj in deset kositrnih krožnikov. Ni pa

manjkalo tudi pokrovk, možnarjev, skled, trinožnikov in rešetk. Sama kuhinja,

značilna za pozni srednji vek, je bila sestavljena iz počrnjenega prostora s tlemi. Na

vogalu sta bila postavljena kamin in ognjišče. Kuhinjska posoda je bila v večji meri

                                                            61 Aries, Philippe and Duby, Georges, A history of private life, Revelations of the Medieval World, Harvard University Press, United States of America 1999, str. 59. (Dalje kot: Aries, Duby, A history of private life).  63Zgodovina kuhinj v Evropi skozi srednji vek, (http://www.vsi.si/kuhinje‐erjavec/zgodovina‐kuhinje‐srednji‐vek), 20.11.2012.  

27 

 

železna. Na naših tleh so bili iz 12. stoletja najdeni ostanki najstarejše grajske

kuhinje. Ta kuhinja se nahaja v gradu Šalek pri Velenju. Kuhinja se je nahajala v

pritličju, do katere je bil neposreden prehod iz palacija. Dno ognjiščne niše je bilo

dvignjeno od tal in sprva dostopno samo po posebnem lesenem podestu.64 V 15.

stoletju so na gradovih imeli že posodo iz plemenitih kovin, ta pa je bila namenjena

le slovesnim priložnostim. Zelo redko v tem času pa je bilo steklo, ki so ga, če so ga

želeli imeti, morali uvažati iz drugih držav.65

Poleg kuhinj so imeli na gradovih še druge, oskrbi s hrano namenjene prostore.

Eden izmed teh prostorov je bil prostor za peko kruha. Zaradi težav s peko kruha v

kaminih so si hitro omislili posebne, na prostem stoječe krušne peči. Obstajale so

stoječe krušne peči ter krušne peči na kolesih. Slednje je gospoda na dolgih

potovanjih peljala s seboj. Za krušne peči pa so veljali, tako kot za stranišča in

svinjake, posebni pravni predpisi. Lastniki so morali skrbeti za varnost pred požari

in pa vsaj tri metre so morali biti oddaljeni od ograje. Ta določila na oddaljenih

gradovih niso imela velike teže.66

Še en pomemben prostor za pripravo hrane pa je bil prostor, namenjen dimljenju in

»vojenju« domačega in divjačinskega mesa. Ker zamrzovalnikov in hladilnikov še

takrat niso poznali, je bilo prekajeno meso edino zagotovilo, da bodo gosposki

obroki tudi med zimo pestri in izdatni. Na manjših gradovih pa so meso dimili, kot

pri nas na podeželju, v črni kuhinji. Na večjih gradovih pa so imeli posebne

prostore, imenovane dimnice in »vojivnice«. Bili so manjši prostori, kjer se je

nahajalo samostojno kurišče, v stene pa so bili vpeti drogovi. Na te drogove so

obešali meso, dim pa se je po ozki tuljavi vil navzgor.67

Ledenice so bile urejene v neposredni bližini grajskih postojank. V njih so hranili

od drugod pripeljane klade ledu in s tem zagotavljali ustrezne razmere za

                                                            64 Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 76‐80. 65 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 148. 66 Stopar, Za grajskimi zidovi,  str. 82. 67 Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 82. 

28 

 

shranjevanje nekaterih pokvarljivih živil. Včasih so v pobočje bližnjega hriba

izkopali velike jame, ki so prevzele vlogo naravne ledenice.68

4.3 ZNAČILNI SLUŽABNIKI PLEMSTVA V KUHINJI

Proti koncu srednjega veka, ko je plemstvo pridobilo svojo moč, bogastvo in ugled,

je živelo na več kot veliki nogi. V gradu, kjer so živeli, so imeli veliko število

služabnikov, ki so skrbeli za vsa možna področja njihovega vsakdana. Še posebej

pa je pomembno izpostaviti služabnike, ki so skrbeli, da plemiči niso bili lačni,

žejni, in tiste, ki so skrbeli, da ena izmed najpomembnejših dejanj dneva, obrok,

poteka kar se da tekoče in na visokem kulturnem nivoju. Že kar na začetku tega

podpoglavja bi rada izpostavila primer grofice v Franciji, ki je imela od 12. stoletja

naprej svojo sobo, ki jo je vzdrževala sama. Ta soba ni imela nobene povezave s

katero od hiš, predstavljala pa je neko osebno lastnino grofice. Grof in grofica sta

imela tri hiše različnih razredov, dve izmed glavnih hiš pa sta imeli dva pomembna

sektorja. V eni izmed hiš se je nahajala jedilnica, ki sta jo vodila senegal in glavni

služabnik oz. butler. V drugi hiši pa so sprejemali bolj osebne obiske. Vodil jo je

glavni dvorni upravitelj, ki je bil po pomembnosti pod senegalom in nad

butlerjem.69 Razvidno je, da je vsako gospodinjstvo v gradovih imelo svojega

butlerja in svojega senegala, ki sta skrbela za vse malenkosti v zvezi z

gospodinjskim in prehranjevalnim delom plemiškega vsakdana.

Prehranjevanje je za monarhijo predstavljajo javen dogodek. Ni bilo primerno jesti

s prsti, medtem ko se je čepelo ali stalo. Senegal je bil tisti, ki je bil odgovoren za

najbolj plemenit del obroka. Ta obrok je bil pridobljen zunaj dobaviteljev hrane,

pripravili pa so ga v kuhinji. Bil je najbolj pričakovan obrok. Ena izmed zanimivih

značilnosti je bila ta, da je moral služabnik meso, ki ga je prinesel na mizo, pred

gospodarjem razrezati. S tem je pokazal, ali je meso dovolj dobro pripravljeno za                                                             68 Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 84. 69Aries, Duby, A history of private life,  str. 73. 

29 

 

obedovanje. V času obeda je delovalo poleg že omenjenih še hkrati sedem

nadpomočnikov, ki so stregli gostom pod budnim očesom senegala. Eden izmed

služabnikov je bil tudi postrešček, ki je sprejemal goste in jih vabil k mizi. Imeli pa

so tudi služabnika, ki je skrbel za sol in jedilni pribor med samimi obroki. Vino je

bilo odgovornost glavnega služabnika.70

4.4 ZAČETKI KUHARSKIH KNJIG IN UPORABA ZAČIMB

Prve kuharske knjige so se v evropski literaturi začele pojavljati v 13. stoletju. Pred

tem so se omenjale v poznorimskem Apicijevem priročniku. To je bil najočitnejši

in najoprijemljivejši odsev obnovljenega zanimanja za uživanje v hrani. So prvi

pisni dokumenti tako gastronomske vsebine. Eden najbolj znamenitih kuharjev je

bil kuhar oglejskega patriarha Martin iz Come, ki je v 15. stoletju napisal knjigo o

kuharskih umetnostih Liber de arte coquinaria (Knjiga o kuharski umetnosti). V njej

je zbral recepte, ki so se sprva širili z ustnim izročilom, opisal svojo kuharsko

tehniko in zapisal tedanjo kuharsko terminologijo. Knjiga je ostala v rokopisu,

danes pa jo hrani knjižnica ameriškega kongresa v Washingtonu.71 Med prvimi

kuharskimi knjigami lahko izpostavimo italijanske in francoske, kasneje pa so

nastale še katalonske, nemške in angleške. Te knjige so bile rokopisne iz rok

kuharskih mojstrov, ki so si do potankosti zapisovali vsak potek priprave jedi, ki so

jo pripravljali za svojo gospodo. Kuharske knjige so bile namenjene predvsem za

kuharje, ki so kuhali za svoje nadrejene, pa tudi meščanom samim. V njih so

napisani različni nasveti, ne samo glede priprave hrane, marveč tudi glede tega,

kako naj čim bolje ustrežejo svojim gospodarjem. Kot že omenjeno, je bila

značilnost plemiške hrane v 12. stoletju predvsem ta, da so jedli veliko. Le stoletje

kasneje pa se je začelo izpostavljati vedenje, ki je postajalo znamenje družbene

                                                            70 Aries, Duby, A history of private life, str. 73. 71 Kuhar, Boris, Mlinarič, Jože, Samostanska kuhinja, Prehrana kartuzijanov in jedilniki žičkih menihov v prvi polovici 18. stoletja, Založba Kmečki glas, Ljubljana 2002, str. 15. (Dalje kot: Kuhar, Samostanska kuhinja). 

30 

 

drugačnosti. Pomembna sta postala način uživanja hrane in kvaliteta hrane. Poleg

prej omenjenega Martina iz Come bi izpostavila tudi zelo znanega kuharja

Bartholomea Scappija, ki je bil osebni kuhar več papežev. Scappi je leta 1570 izdal

knjigo Opera di Bartholomeo Scappi, ki velja za eno najpomembnejših del v

zgodovini kuharske umetnosti. Sestavljena je iz šestih zvezkov, v njih pa so

natančno opisane priprave jedi, vključno s kuharsko posodo in drugimi kuharskimi

pripomočki, ki so bili pri pripravi jedi potrebni.72

V naše dežele so takrat prihajale kuharske knjige iz Nemčije, Italije in Avstrije.

Imele so visoko cenovno vrednost, zato so jih kuharji in kuharice večkrat le

prepisovali. Potrebno je izpostaviti tudi najstarejši ohranjen zapis za pripravo jedi

na Ptuju, in sicer Navodila za pripravo zdravil in jedil iz leta 1683. Hrani jih

Zgodovinski arhiv na Ptuju. V nemščini in gotici so napisana navodila za pripravo

zdravil, sokov, mazil, kadil in jedil, kot so omake, meso, zelenjava in drugo. Prva

kuharska knjiga v slovenskem jeziku, Kuharske bukve, je bila izdana šele leta 1799

v Ljubljani. Izdal jo je Valentin Vodnik.73

Zaradi dobrega prometnega stičišča v posameznih krajih v naših deželah so pot do

nas našle različne začimbe in dišavnice, zelenjava, južno sadje, morske ribe, čaj in

drugo. A na nove dodatke k hrani niso vsi gledali z zadovoljstvom. »Ljudje hočejo

začimb, kupujejo dišave. In za vsako jed je potrebna kuharjeva domišljija.« To so

bile besede papeža Inocencija lll. , ki je že v 13. stoletju grajal posvetno ničevost in

imenoval prehranjevanje plemstva požrešnost in »nezdrava človeška strast«.

Potreba po začimbah sicer ni bila nova, saj so začimbe v Evropi uporabljali že v 9.

in 10. stoletju. Kuharske knjige so vsebovale jasne nasvete kuharjem, med katerimi

so bili tudi nasveti o uporabi začimb. Eden izmed pomembnih nasvetov je bil ta, da

naj začimbe dodajajo po kuhanju, čim kasneje. Vedno večje je postajalo zanimanje

za ingver in druge aromatične koreninice, nageljnove žbice, cimet in pa seveda za

poper. Ko je prišlo v 11. stoletju do osvajalskih pohodov na vzhod, so začeli

                                                            72 Hernja, Jerenec, Neudauer, Farič, Kuharske bukve. 73 Hernja, Jerenec, Neudauer, Farič, Kuharske bukve. 

31 

 

začimbe vse bolj uvažati v Evropo. Na tak način so obogateli beneški trgovci, ki so

dolga leta obvladovali trgovino z začimbami. Nekaj časa je veljalo mnenje, da se

začimbe na veliko uporabljajo, kadar želijo prikriti okus jedi, ki so pogosto slabo

ohranjene. Na drugi strani naj bi začimbe uporabljali za konzerviranje mesa. Za

podaljševanje obstoja mesa so uporabljali druge tehnike, kot so tehnika soljenja,

sušenja in prekajevanja. Vse to pa ni imelo nič opraviti z začimbami. Pomembno je

izpostaviti, da je družbena skupina, ki je uživala začimbe, bila tista, ki je uživala

sveže in najkakovostnejše meso.74

Zelo zanimiva razlaga je bila razlaga zdravnikov, da »toplota« začimb ugodno

vpliva na prebavo hrane, na to, da se hrana »kuha« v želodcu. Začimbe niso

uporabljali le kot dodatek k jedem, ampak tudi v obliki konfetov, ki so jih pogoltnili

ob koncu obrokov pri mizi ali v spalnici, preden so se odpravili spat. Za slednje so

začimbe imenovali »sobne začimbe«, ki jih je kralj ves čas imel ob postelji. Poleg

že opisanega so bile začimbe tudi posledica želje in domišljije in hkrati potreba po

bogastvu in bahaštvu. Ker so bile začimbe zelo drage, si jih marsikdo ni mogel

privoščiti in ravno iz tega razloga so postajale vedno večji objekt želja.75

Evropske kuharske knjige so bile precej enoglasne v uporabi in v navdušenju nad

začimbami. Primer mešanice začimb, ki se je splošno uporabljal, je bil zapisan v

neki italijanski kuharski knjigi: »Vzemi unčo popra, unčo cimeta in unčo ingverja;

pol kvadra nageljnovih žbic in kvart žafrana.«76 Takšna kombinacija začimb naj bi

ustrezala vsem jedem. Kuharske knjige so bile namenjene predvsem

profesionalcem; kuharjem v službi gospodov ali bogatašev, pa tudi gostilničarjem.

Posebej za njih so bila zapisana priporočila in nasveti. Seveda pa to ni bila kuhinja

za vsak dan in ne za vsakogar. Kakovost sestavin in zapletena priprava kažejo na

izbrano gastronomijo.77

                                                            74 Montanari, Lakota in izobilje, str. 82‐83. 75 Montanari, Lakota in izobilje, str. 84‐85. 76 Montanari, Lakota in izobilje, str. 86. 77 Montanari, Lakota in izobilje, str.  88. 

32 

 

Nekatere začimbe pa so rastle kar na grajskih vrtovih. Zeliščni nasadi na grajskih

vrtovih so se zgledovali po starih samostanskih vrtovih. Poudarek so dajali

predvsem na zdravilna zelišča oz. zdravilne rastline. Knjiga o zdravju, Tacuinum

Sanitatis, je že v 14. stoletju začela krožiti po evropskih deželah. V tej knjigi so bile

opisane številne zdravilne rastline, med katerimi so bile tudi tiste, ki so jih višji sloji

uporabljali pri redni prehrani. Sem sodijo predvsem višnje, buče, kumarice, olive,

por, kostanj, zelje, grozdje in beluši. Poudarek pa je na zdravilnih zeliščih in

začimbah, in sicer koromaču, popru, majaronu, žajblju, rutici in mandragori. Poleg

samega prehranjevanja pa so višji sloji sadili določena zelišča, sadovnjake in druga

drevesa zgolj zaradi okrasja. S temi lepotami na vrtovih so si višji sloji, ki so si

seveda to lahko privoščili, lepšali okolico in vsakdan.78

4.4.1 RECEPTI POZNEGA SREDNJEGA VEKA

Eno izmed kuharskih knjig, ki je bila ustvarjena v petnajstem stoletju v Angliji, je

bilo možno najti tudi na spletu. Sestavljena je iz zanimivih receptov, ki vključujejo

najbolj pogoste jedi takratnega časa med višjim slojem po Evropi. Vsebuje tako

mesne jedi kot tudi priloge k jedem, ne manjkajo pa niti sladice. Eden izmed

receptov za pripravo piščanca ali svinjine v omaki se je glasil:

»Pigge or chiken in Sauge. ^[ Take a pigge, Draw him, smyte of his hede, kutte him

in .iiij. quarters, boyle him til he be ynow, take him vpp<9, and lete cole, smyte him

inpeces ; take an hondefuH. or .ij. of Sauge, wassh hit, grynde it in a morter with

hard yolkes of egges ; then drawe hit vpp0 with goode vinegre, but make hit not to

thyn ; then seson hit with powder of Peper, ginger, and salt ; then cowche thi pigge

in disshes, and caste fe siripp<? fervppon, and s^rue it forthe.«79

                                                            78 Stopar, Za grajskimi zidovi, str. 116 – 120. 79 Austin, Thomas, Two Fifteenth‐Century Cooking Books, London 1888, str. 72, po objavi v http://www.medievalcookery.com/search/search.html, pridobljeno dne 20.03.2013. 

33 

 

V zgornjem primeru je v receptu predstavljena ena izmed tipičnih jedi, ki se je

pojavljala na mizah plemstva, svinjina v omaki. Navodilo za pripravo te jedi pravi,

da je potrebno vzeti prašiča, ga osušiti, mu odstraniti glavo ter ga razrezati na

četrtine. Nato je te četrtine treba dati v vrelo vodo, in ko meso dobi rumenkasto

barvo, vzeti ven. Medtem ko se meso ohlaja, se vzame pest žajblja, katerega se

umije in v možnarju zdrobi skupaj s trdo kuhanimi rumenjaki. Tem sestavinam se

doda tudi kis, ampak le toliko, da zmes ni preredka. Zmesi se dodaja še mlet poper,

ingver in sol. Ta mešanica začimb se prelije čez svinjino in končni izdelek se položi

na krožnike.

Kot je videti v receptu, se pri pripravi te jedi poleg mesa uporabljajo tudi tipične

začimbe, ki so se uporabljale v poznem srednjem veku in se uporabljajo še danes.

Način priprave svinjine se sicer precej razlikuje od današnjega načina, prav tako je

zgornji recept in celotna kuharska knjiga, od koder je bil recept vzet, napisana

veliko bolj nepregledno, kot je značilno za sodobne kuharske knjige.

Ne glede na sama navodila so kuharski recepti veliko pripomogli k pripravi jedi za

gospode. Poleg večje raznolikosti in dodatnih idej za takratni čas kuharske knjige

srednjega veka danes poleg nekaterih drugih virov izjemno pripomorejo k

sodobnemu pogledu in razumevanju prehranjevanja poznega srednjega veka.

4.5 MESO

Uživanje mesa je bilo že od nekdaj statusni simbol in privilegij sloja. Plemstvo in

pa tudi meščanstvo je iz mesa naredilo znamenje svojega prehranjevalnega sistema.

Kljub temu da je v 14. stoletju meso postalo dostopno širši skupini porabnikov, je

veljalo še vedno kot hrana bogatašev. Do prve polovice 16. stoletja je tako veljalo

t.i. obdobje mesojedcev ali po Braudelovem poimenovanju obdobje srečnega

življenja posameznika. Če kot primer pogledamo Nemčijo v 15. stoletju, so le tam v

tem času porabili okoli sto kilogramov mesa na leto na osebo. Podobna poraba

34 

 

mesa je bila tudi v Švici, Angliji in Skandinaviji pa tudi na Poljskem. Ravno

nasprotno pa je bilo v Sredozemlju. Tam je bila poraba mesa zanemarljiva.80 Če

pogledamo v celotno Evropo, je v 15. stoletju prevladovala količina mesa nad

njegovo kakovostjo. Meso se je pojavljalo v vseh oblikah, od kuhanega do

pečenega, z zelenjavo ali brez nje, pripravljeno skupaj z ribami. Postreženo je bilo

na velikanskih pladnjih, ki so jih v Franciji imenovali mets ali krožnik. V

omenjenem stoletju je bilo torej meso dostopno tudi že revnejšim slojem. Na

Nizozemskem je bilo uživanje mesa na dnevnem jedilniku in ravno zaradi te vrste

hrane je kriza zaradi lakote le malo zmanjšala povpraševanje, poraba se je večala.

Vseeno pa je revežem bilo veliko bolj dostopno tisto, kar je ostalo od klanja, tj.

drobovina. Po letu 1550 pa se je začel obrok svežega mesa ponovno zmanjševati in

postajal vse manj dostopen za revnejše. Hkrati pa se je začelo povečevati uživanje

dimljenega ali nasoljenega mesa. Sveže meso je tako postalo razkošje, nasoljena

govedina in svinjina pa sta zagotavljali majhen mesni obrok po celotni Evropi.81

Med veliko izbiro mesa, ki so si ga privoščili plemiči in plemkinje, so ptiči imeli

najbolj pomembno mesto. Ptiči so namreč veljali za hrano najvišjih slojev v družbi.

Vse druge vrste mesa so rangirale precej niže. Jerebice in fazani so veljali za najbolj

prefinjeno hrano in hkrati tudi najplemenitejše živilo. V poznem srednjem veku, ko

se je izsekavanje gozdov močno okrepilo, se je posledično zmanjšalo število živali,

živečih v tistih okrajih. Sem so spadali predvsem merjasci in jeleni, ki so prav tako

veljali za hrano bogatih. Ravno zaradi manjšega števila teh živali se je povečala

potreba po njih. Ker so bili vedno teže dobljeni za dobavo, je želja po njihovem

mesu bila vedno močnejša in večja.82

                                                            80 Montanari, Lakota in izobilje, str. 102‐105. 81 Braudel, Fernand, Strukture vsakdanjega življenja: mogoče in nemogoče. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem XV.‐XVIII. Stoletje, ŠKUC, Ljubljana 1988, str. 227‐236.  82 Montanari, Lakota in izobilje, str. 120. 

35 

 

4.5.1 ODNOS DO MESA

V srednjem veku so obstajali trije načini človekovega odnosa do mesa:

V tem obdobju se je odnos do mesa gibal med dvema skrajnostma. Na

podlagi zgodovinskih dejstev je bilo mogoče ugotoviti, da je bila poraba

mesa v posvetnem višjem sloju v primerjavi z današnjimi merili izredno

velika. Višji sloj je užival izredno velike količine mesa. Na drugi strani pa

so bili versko nagnjenje in samostani, kjer je bilo razširjeno odpovedovanje

uživanju mesa. Slednje se je dogajalo predvsem zaradi samoprisile in ne

zato, ker bi mesa primanjkovalo. Poleg tega se je meso tudi preziralo in se

ga omejevalo. Iz teh krogov je prihajalo družba, ki je kazala odraz močnega

odpora proti požrešnosti višjih slojev. Živina, ki jo je kmet vzredil, je

pristala večinoma na krožnikih privilegiranih, torej plemstva in

meščanstva.83

Drugi izmed treh človekovih odnosov do mesa je bil v spremembi strežbe

mesa. Na prehodu iz srednjega v novih vek se je način strežbe mesa namreč

bistveno spremenil. Plemstvo je pogosto imelo na mizi mrtvo žival ali

večino njenih delov. Sem spadajo cele ptice, ki so bile najbolj cenjeno in

prefinjeno meso. Omeniti je potrebno tudi cele ribe, cele zajce, cela jagnjeta

ter na ražnju pečene prašiče in vole. Razsekovanje oz. razkosanje na mizi in

delitev mesa med goste je bila namreč posebna čast. To čast pa je imel po

navadi sam gostitelj ali kdo, ki ga je gostitelj zaprosil za pomoč. Obstajala je

tudi služba razrezovalca na dvorih, ki je predstavljala eno najbolj

spoštovanih služb. Razrezovalec je moral biti plemiškega ali drugega

dobrega rodu, moral je biti krepkih in spretnih rok, na samih obedih pa je

moral paziti, da ni imel pretiranih gibov, da ni bil preveč plašen in podobno.

                                                            83 Elias, Norbert, O procesu civiliziranja, Prvi zvezek, *cf Rdeča zbirka, Ljubljana 2000, str. 230. (Dalje kot: Elias, O procesu civiliziranja). 

36 

 

Med francoskim plemstvom je razkosavanje živali v 17. stoletju veljalo za

nepogrešljivo znanje, ki ga je moral imeti vsak.84

Čez čas so začeli na dvorih opuščati navado prinašanja velikih kosov živali

na mizo, prav tako ni bilo več poudarka na razkosavanju. Kmalu se je

namreč začel obseg gospodinjstva zmanjševati. Klanje živine, ki se je prej

izvajalo v okviru gospodinjstva, se je čez čas specializiralo. Ljudje so začeli

poklicno opravljati te vloge. Čez čas je prizor razkosavanja živali na mizi

postajal vse bolj neprijeten, začel se je pojavljati občutek nelagodja ob

pogledu na ubito žival. Kljub vsemu je razkosavanje živali ostalo, saj živali

ni možno pojesti, če se je ne razkosa. To delo so kasneje opravljali

profesionalci v mesnici in kuhinji, in to je aktualno še danes.85

4.5.2 PREPOVED MESA OB POSTU IN RIBJE NADOMESTILO

Družba poznega srednjega veka, kjer je meso predstavljalo že skoraj vsakodnevni

obrok bogataša, je bila poimenovana »mesojeda družba«. Le tej družbi je cerkev oz.

vera določala, da se mora vzdržati mesa približno sto štirideset do sto šestdeset dni

na leto. Takšna oblika odpovedi mesa je bila v krščanstvu prisotna že več stoletij. V

začetku so se odpovedovali mesu le služabniki cerkve, t.j. menihi in puščavniki,

kasneje pa se je to razširilo na celotno družbo. Ta zgled so utrjevali predpisi

cerkvene oblasti, kjer je bila predpisana odpoved mesu v določenih dneh in

obdobjih v letu. Vzrok za takšno odločitev glede prehrane je bil predvsem ta, da se

je uživanje mesa še vedno povezovalo s poganstvom. Za poganstvo je bilo namreč

značilno, da so žrtvovali živali in obredno uživali njihovo meso. Drugi vzrok pa je

bil ta, da so znanstveniki potrjevali, da uživanje mesa povzroča čezmerne spolne

želje. Kot je že znano, pa je bila spolnost odkrit sovražnik popolnega kristjana.

Ravno zaradi takšnega odnosa do mesa je prišlo do uspeha pri nadomestnih živilih,

                                                            84 Elias, O procesu civiliziranja, str. 231‐232. 85Elias, O procesu civiliziranja,  str. 235‐236. 

37 

 

kot so stročnice, sir, ribe in jajca. Ribe so na začetku predstavljale prav tako neki

dvom, saj niso bili prepričani, ali je to pravi nadomestek za meso. Na začetku

krščanstva je ravno zaradi tega prišlo do teženj, da bi ribe izključili iz jedilnikov

kristjanov v času posta. Šele v 9. in 10. stoletju je uživanje rib postalo dopustno. Še

vedno so iz jedilnika v času posta izključevali velike morske ribe, kot so kiti in

delfini. Po mnenju cerkvene oblasti naj bi bile te velike ribe namreč preveč mastne

in njihovo mesto naj bi bilo preveč podobno mesu kopenskih živali. Če izvzamemo

nekatere izjeme, so torej ribe postale simbol meniške in postne prehrane.86

Takšen način prehranjevanja v času posta obstaja pri nas še danes. Tudi ljudje, ki

niso goreči verniki, že zaradi same tradicije ali nekakšnega spoštovanja do soljudi

ali do drugih pripadnikov cerkve v času strogega posta na krožniku nimajo mesnih

izdelkov. Ko so se razvile metode konzerviranja, so ribe postajale vsesplošno živilo.

Največ težav je predstavljal prevoz rib, saj so bile zelo hitro pokvarljive. Izjema je

bila jegulja, ki je po besedah H. Zug Tuccija lahko preživela celih šest dni brez

vode. Temu je Albert Veliki dodal, da lahko jegulja preživi toliko dni le pod

pogojem, da jo pokrijejo s travo in da jo hranijo na svežem kraju brez preprečevanja

gibanja. Sladkovodne ribe so bile bolj priljubljene, saj jih je bilo laže dostaviti,

poleg tega pa jih je bilo tudi laže opaziti pod vodo. Kljub trudu so bile sveže

pripravljene ribe v poznem srednjem veku redkost. Na mestnih tržnicah so jih

namreč prodajali v konzerviranem stanju. Poleg tega so jih pogosto solili, sušili ali

dimili. Od 13. stoletja naprej je bilo govora o velikih ribarnicah za predelavo

sušenih in slanih krapov. Predvsem na Češkem so bile ribogojnice tako polne rib, da

so lahko veliko prispevale k blagajni kraljevine. Popularni so bili tudi lososi,

piškurji, jesetri, v gorskih predelih pa ščuke in postrvi. Od konca 15. stoletja so

jesetri šli v pozabo in nadomestile so jih polenovke, ki so jih stoletja lovili v morju,

kasneje pa so bili opaženi na obali Nove Furlandije. A dejstvo je bilo, da so bile

konzervirane ribe simbol revščine, sveže ribe pa simbol bogastva. Plemstvo je

                                                            86 Montanari, Lakota in izobilje,  str. 106‐107. 

38 

 

sprejemalo obrok rib kot hrano, ki ne nasiti. Po njihovem mnenju lahko v tej hrani

uživajo le tisti, ki niso revni, ki se jim ni treba vsak dan ubadati z lakoto.87

 

4.6 ALKOHOL V POZNEM SREDNJEM VEKU

Alkoholne pijače, pri katerih je poudarek na vinu in pivu, so v srednjem veku

predstavljale stalnico. Poraba piva je bila v povprečju še višja od porabe vina.

Razlogi za velike količine popitega alkohola izhajajo iz številnih dejavnikov. Eden

izmed dejavnikov je bil da, da jih je ves čas premagovala žeja. Veliko hrane je bilo

namreč konzervirane s soljo, to pa je povzročilo veliko žejo. Pivo in vino sta bila

bili tudi pijači, ki sta pripomogli k dnevnemu kaloričnemu dodatku, še posebej pri

nižjih slojih, kjer je bila hrana monotona. Seveda pa so alkoholu, predvsem prej

omenjenima tekočinama, pripisovali terapevtske lastnosti. Uporabljali so ga za

zdravljenje lastnih tegob, z njim so pripravljali zdravila. Še posebej vino je vodilo v

prepričanje, da ima zdravilne učinke. To je bil tudi razlog, da so ga ob vsakem

obroku delili v čezmernih količinah. Alkohol so uporabljali tudi kot razkužilo za

umazano vodo. V srednjem veku je bilo namreč zelo težko priti do čiste, pitne vode,

zato so se odločali predvsem za alkohol, ki so ga vodi dolili in jo s tem očistili

umazanije. Ko odmislimo vse te pozitivne učinke, v katere so na koncu srednjega

veka resnično verjeli, pa je alkohol predstavljal tudi drugo skrajnost. Ker je bil v

življenju plemstva, predvsem ob obedih, gostijah, druženju, prisoten vsak sleherni

dan, je za številno prebivalstvo postal tudi droga. Pijanost je predstavljala kolektivni

pojav, proti kateremu so se krščanski pridigarji neuspešno borili že od 4. stoletja

naprej. V 17. stoletju so se vinu in pivu v vsakdanjem življenju pridružile še druge

oblike »drog«, in sicer različne oblike žganja. Žganje je že od 13. stoletja naprej

veljalo kot univerzalno zdravilo, v 14. stoletju pa je »pobegnilo« iz lekarn v hiše in

na gradove.88

                                                            87 Montanari, Lakota in izobilje,  str. 108‐111. 88 Montanari, Lakota in izobilje, str. 160‐162. 

39 

 

Sama izdelava vina v srednjem veku je bila precej zanimiva. Okus vina je bil

odvisen predvsem od kakovosti grozdja. Srednjeveški vinogradi so bili postavljeni

vsepovsod, kjer je bilo možno posaditi sadike in kjer bila zemlja hkrati odraz

lanskoletnega rastja. Značilna je bila tako pridelava belega kot tudi rdečega vina.

Belo vino je imelo v primerjavi z rdečim v srednjem veku veliko boljša skrivališča

vinogradov, zlasti na severu. A belo vino je bilo kljub temu sekundarna izbira.89

 

                                                            89Johnson, H., History of Wine, Beazley Mitchell, London 1998, str. 121‐123. 

40 

 

5 BONTON PREHRANJEVANJA PLEMSTVA V

EVROPI

5.1 VEDENJE ZA MIZO

»Kdor se sklanja nad skledo in sope ostudno kot prašič, sodi med druge živali.«90

ali »Ne baši se preveč s hrano, sicer se ti bo zgodilo, da boš rigal in se grdo

vedel.«91 To sta le dva izmed velikega števila pravil lepega vedenja za mizo. Ta

pravila so začela nastajati v poznem srednjem veku, ko je hrana dobila globlji

pomen. Takrat so se tudi posamezniki začeli oblikovati v skladu z družbenimi

merili. V 16. stoletju je tako nastala posebna dvorska aristokracija, ki je zrastla iz

prvin različnega družbenega rodu.92 Že prej, okoli 12. oz. 13. stoletja, pa je v

dvorskem ozračju lepo vedenje postalo znamenje družbene drugačnosti, ki ni

temeljila več le na količini, ampak tudi na kakovosti in načinu uživanja hrane. Poleg

tega je bilo potrebno znati oceniti okus, vonj, barvo jedi, ki so morali biti prefinjeni

in odlični. Zgolj tek ni bil dovolj za pravilen vstop v plemiško življenje. Bil pa je še

vedno glavna značilnost plemenitosti. Plemič je moral znati razlikovati in izbirati

dobre jedi od slabih. Jesti je bilo torej potrebno le jedi, ki so bile okusne, druge pa

pustiti. Zaradi posledic zanimanja meščanskega sloja in njihovega posnemanja

višjih slojev je prišlo do t.i. družbene deformacije, kar je pomenilo vedno bolj

neviden razpoznavni znak višjih slojev. Vse to je vodilo do nenehnega spreminjanja

vedenjskih oblik pri višjih slojih.93

Obstajalo je še mnogo drugih pravil, ki so morala biti upoštevana pri pogrnjeni

gosposki mizi v Evropi:

- »Noben žlahtnik naj pri jedi ne uporablja iste žlice z drugimi!«

- »Med jedjo ne rigamo in se ne vsekujemo v namizni prt!«                                                             90 Elias, O procesu civiliziranja, str. 181. 91 Elias, O procesu civiliziranja, str. 288. 92 Elias, O procesu civiliziranja, str. 207. 93 Montanari, Lakota in izobilje, str. 81. 

41 

 

- »Kdor z žlico ne more zajeti svoje jedi, naj je nanjo ne poriva s prsti.«

- »Preden pijemo, si obrišemo usta, da mast ne kaplja v čašo.«

-»Če nas pri jedi zasrbi, se z golo roko ne praskamo.«

- »Štorkljasto obnašanje se pri jedi ne spodobi.«

-»Pomanjkanje obgrizenega kruha v skledi sodi med kmetavzarske navade!«

-»Tudi kosti, ki smo jih obglodali, ne polagamo nazaj v skledo!«

-»Kdor ima polna usta, naj ne pije kot živina!« 94

Ta pravila, ki so bila značilna za pozni srednji vek, predstavljajo še danes osnovo

bontona pri mizi.

 

5.2 MIZA – OBRAZ PLEMSTVA

Plemiška moč se ni izražala samo skozi fizično moč ali spretnost v boju, ampak tudi

s samo hrano. Še v zgodnjem srednjem veku je bil plemič cenjen na podlagi tega,

koliko je pojedel in kako polna je bila miza. Proti koncu srednjega veka, natančneje

med 14. in 16. stoletjem, pa je prišlo do bistvenih sprememb na področju samega

prehranjevanja, in kot je bilo že v prejšnjem poglavju omenjeno, odnosa do hrane.

Plemiča so začeli ceniti glede na to, ali zna organizirati mojstrsko strežniško in

kuharsko osebje. Pomembno je bilo, da je znal okoli sebe posesti takšne ljudi, ki bi

bolj, kot se prehranjevali, občudovali količino umetelno pripravljene hrane, ki jo

ceremoniarji in pa glavni akterji, kuharji, postavljajo na mizo z njegovim denarjem

in s svojo domišljijo. Razkazovanje je bilo tisto, kar je postalo bistvenega pomena

in glavna značilnost mize višjega sloja. Miza je postala vse bolj kraj izključevanja

družabnikov. Ni predstavljala več prostora za druženje in prenajedanje, kot je bilo

značilno pred nekaj časa. Obedi so trajali po več ur, pred tem pa so vse jedi, ki so

jih kasneje dobili na mizo, v sprevodu razkazali na trgu, da so ljudje lahko

občudovali te dobrote in njihovo lepoto. Razkazati in pokazati sta tista glagola, ki

                                                            94 Stopar, Svet viteštva, str. 93. 

42 

 

sta povedala vse. S tem se je vse bolj začel širiti poudarek na obliki, teatralnosti in

videzu tudi na drugih področjih življenja plemstva, ne le pri mizi. Sama

gastronomija je vplivala tudi na scenografijo gostij in tudi na način vedenja, kamor

spadajo pravilna uporaba pribora, pravila žvečenja in podobno.95

Miza, srebrnina, prtički, sveče, okvir jedilnice so bili tisti znaki, ki so kazali na

razkošje. Mize so bile ob svečanih večerjah in kosilih okrašene s cvetlicami in

dišavnimi zelišči. Na mizah je stalo razkošno posodje iz kositra, srebra ali

medenine. Dragocenost je predstavljalo tudi steklo. Prti na mizah so bili beli,

okrašeni s pisanimi bordurami. Na njih so stali imenitni krožniki in poslikane

majolike in čaše ježevke. Sredi mize so postavili široke sklede za ribe in meso,

poleg njih pa visoke prekrivalne sklede iz lesa na visokih podstavkih za druga

jedila. Vmes so bile razvrščene solnice. Ob mizah je bil postavljen železen ali

bakren kotlič, kjer se je hladila pijača.96 Okras mize je bil posebej izpostavljen v

času gostij. Gostije so bile najbolj priljubljene plemiške zabave. Na teh zabavah ni

primanjkovalo glasbe, plesa in tudi ne dobre jedače in pijače. Gostije so bile

organizirane ob krstih, zarokah, porokah in tudi smrti kakšnega sorodnika. Značilno

je bilo tudi dokazovanje ugleda plemiča glede na število povabljenih gostov.

Predvsem svatbe so imele velik poudarek v plemiški družini. Potrjevale so namreč

zavezništvo med nevestinimi in ženinovimi sorodniki. Strošek teh svatb je bil

praviloma zelo velik, poravnati so ga pa morali starši in sorodniki neveste.97

 

5.3 UPORABA PRIBORA

Če se osredotočimo na samo besedo nož, pomislimo naprej na pripravek za

razrezovanje hrane oz. jedilni pribor k mizi. Lahko predstavlja tudi nevarno in

napadalno orožje, s katerim lahko škodujemo drugemu. Z njim se lahko povzročijo

                                                            95 Montanari, Lakota in izobilje, str. 123‐124. 96 Stopar, Svet viteštva, str. 91. 97 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 157‐158. 

43 

 

rane. Nož je skozi stoletja postajal simbol za različne občutke, povezane s tem, za

kakšen namen ga uporabljamo. Nož vzbuja strah, tj. strah pred nevarnostjo. Po

drugi strani pa predstavlja ugodje, kot pribor, ki ga uporabljamo pri jedi. Nož je bil

že v srednjem veku omejen v uporabi s celo vrsto prepovedi. Predstavljal je nek

tabu. Ena izmed manjših oz. manj pomembnih prepovedi je bila ta, da vojščak iz

višjega sloja ni smel čistiti zob z nožem. Če pa pogledamo iz druge perspektive, pa

je nož kot jedilni pripomoček ves čas blizu ustom. Poudarek na previdnosti pri

uporabi noža v poznem srednjem veku se ni kazal le v racionalnem preudarku,

ampak tudi v občutku, ki ga vzbuja pogled na nož, ki je pri jedi usmerjen proti

obrazu. Zaradi omenjenih razlogov so začeli čez čas opuščati uporabo noža v

družbi. Ena izmed prepovedi iz Caxttonove Book of Curtesye se glasi: » Ne nameri

noža proti obrazu, to je nevarno in zelo grozljivo.«98 Družba je na koncu srednjega

veka vse bolj omejevala nevarnosti, ki lahko v vsakodnevnem življenju ogrožajo

človeka. Ravno zaradi tega so začeli postavljati razne omejitve in prepovedi glede

uporabe noža. Zanimivo je, da naj se z nožem ne bi dotikali jajčastih ali okroglih

predmetov. Ena izmed najbolj strogih prepovedi pa je bila, da posamezniki niso

smeli rezati krompirja z nožem. Druge jedi, ki jih prav tako niso smeli rezati z

omenjenim rezilom, pa so bili cmoki, vrh jajca, včasih pa tudi pomaranče in

jabolka. Slednja prepoved je bila redka, spadala je v stoletja kasnejša obdobja, daleč

stran od srednjega veka.99

Zakaj so kasneje, s koncem srednjega veka, začeli uporabljati vilice? Courtinova

razprava iz leta 1672: » Zelo nespodobno je dotikati se s prsti česar koli mastnega,

omake ali sirupa, saj boš s tem, ne glede na vse drugo, zagrešil še dve ali tri

nespodobnosti. Prva je, da boš pogosto brisal prste v prtič in ga umazal kot

kuhinjsko krpo, tako da bodo tisti, ki te bodo videli z njim brisati usta, začutili gnus.

Drugo dejanje je brisanje prstov v kruh, kar prav tako ni niti najmanj čisto. Tretja

je lizanje prstov, to pa je improprete, nespodobnost, ki ji ni para.« Postopno se je

                                                            98 Elias, O procesu civiliziranja, str. 238. 99 Elias, O procesu civiliziranja, str. 237‐239. 

44 

 

začel širit občutek neugodja, ko je posameznik uporabljal prste. Občutili so gnus,

strah in sram pred drugimi posamezniki, vse te občutke pa je ritualizirala sama

družba, da so ljudje čim prej segli po uporabi vilic. Do prepovedi prehranjevanja s

prsti in zapovedi uporabe vilic je prišlo ne zaradi nevarnosti kot pri uporabi noža,

ampak zaradi tega, ker so nekatera vedenja povzročala neprijetne asociacije za ljudi,

ki so prisostvovali obedu.100

                                                            100 Elias, O procesu civiliziranja,  str. 244. 

45 

 

6 PAOLO SANTONINO: POPOTNI DNEVNIKI 1485-

1487 – Analiza prehranjevalnih navad po naših deželah

Prehrana je v srednjem veku predstavljala velik pomen. Posvečali so ji veliko

pozornosti, predvsem njeni pripravi. O hrani so pisale različne kronike, tako

samostanske kot tudi dvorne, seveda pa ne moremo mimo potopisov, med katerimi

je najbolj znan in pomemben tisti, ki nam ga je s konca 15. stoletja zapustil Paolo

Santonino. Santonino nam je prikazal sliko o izobilju na mizi poznega srednjega

veka, ki so si ga privoščili na obiskih pri visokih gospodih. Hrane jim vsekakor ni

primanjkovalo.

6.1 KDO JE BIL PAOLO SANTONINO?

Paolo Santonino je bil oglejski kancler in humanistični pisec, o katerem je leta 1937

in 1938 pisal Kardinal G. Mercati. Že nekaj let prej pa je njegove odstavke objavil

J.B. Corgnali, videmski arhivar. Če pogledamo nazaj, je imel Santonino osrednji

pomen za zgodovino prehrane in bontona pri prehranjevanja v poznem srednjem

veku. On je bil namreč tisti, ki je kar na treh vizitacijskih potovanjih spremljal

patriarhovega generalnega vikarja škofa Petra Carlija iz Caorla in si delal zapiske,

ki imajo pomembno kulturnozgodovinsko vrednost. Potovala sta po predelih

Dravske doline, južne Štajerske in Zilje, ki so jih v istem stoletju opustošili

Turki.101

Santonino je bil zelo zavzet opazovalec, bil je razgledan in bister. Pozoren je bil na

vsako podrobnost iz življenja višjih slojev, na vsako okolje, v katerem se je nahajal.

Zelo je užival v dobro pripravljeni hrani in pijači. Na potovanjih po omenjenih

deželah je opisoval prehrano in prehranjevalne navade po župniščih, gradovih in po

hišah bogatih meščanov. Rodil se je okoli leta 1445 v bogati meščanski družini v                                                             101 Santonino, Paolo, Popotni dnevniki 1485‐1487, Mohorjeva založba, Ljubljana 1991, str. (Dalje kot: Santonino, Popotni dnevniki). 

46 

 

južni Umbriji. Po končani srednji šoli si je za svojo bodočo izobrazbo izbral študij

prava, delno ob pomoči očeta Giovannija. Po končanem študiju se je preselil v San

Daniele v Vidmu, ki je bil znan po okusnem pršutu. V Vidmu si je ustvaril življenje

kot bogat meščan, ugleden sodnik in javni notar. Poročen je bil z Allegrezzo, s

katero je imel šest otrok, med katerimi je bilo kar pet sinov. Poleg sodniške in

notarske funkcije je opravljal delo tudi v pisarni patriarha v Ogleju.102  Z letom

1469 je postal kancler in vodja pisarne. V tej vlogi je služboval kar trideset let.

Patriarh Mark Barba, ki je deloval med leti 1471 in 1491, je svojemu novemu

kanclerju popolnoma zaupal. Naslednik omenjenega patriarha, Ermolado Barbaro,

ki je služboval med leti 1491 in 1494, pa je Santonina imenoval za edinega

kanclerja. Sledil je patriarh Nikolaj Donatij, pri katerem je moral Santonino zaradi

neizročitve spisov, ki se nanašajo na posle patriarhata, odstopiti. Tukaj je govor o

spisu, razdeljenem na tri dele, ki je opisoval njegova potovanja s škofom Petrom

Carliem. Ko je prišel na oblast patriarh Dominik Grimanij, ki je deloval med leti

1497 in 1517, je Santonino dobil precej možnosti za ponovno vzpostavitev kot

kancler, a zaradi selitve pisarne v Čedad se je tej priložnosti odrekel. Santonino je

bil v spisih zadnjič omenjen leta 1508. Po njegovi smrti je na mesto kanclerja stopil

njegov tretji sin Avguštin.103

Santonino je napisal kar šestnajst zvezkov uradnih zapisnikov med leti 1472 in

1494, zapustil je nekaj pisem in listine za Visitationum med leti 1488 in 1495.104

Zelo dobro je obvladoval latinščino, zato je zanimivosti iz naših krajev opisoval kar

v tem jeziku. Njegova naloga je bila ocenjevati gospodarsko moč far in cerkva, ki

so spadale pod Oglejski patriarhat. V potopisu, ki ga bom podrobneje analizirala, je

opisoval potovanja s škofom po dnevih in krajih, zapisoval si je imena

spremljevalcev in gostiteljev. Ker pa je imel zelo rad dobro hrano, je hkrati

podrobno opisoval vso jedačo in pijačo za vsak kraj, ki sta ga obiskala s škofom,                                                             102 Kuhar, Samostanska kuhinja, str. 19‐20. 103 Miklavčič, Maks, Santonino, Pavel, Slovenski biografski leksikon, (http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2759/VIEW), 12.03.2013. (Dalje kot: Miklavčič, Santonino, Slovenski biografski leksikon). 104 Miklavčič, Santonino, Slovenski biografski leksikon. 

47 

 

posebej. Poleg same prehrane pa se je osredotočil na prehranjevalne navade

posameznih gostiteljev. V analizi so se pojavljale tudi primerjave z njegovo domačo

deželo Italijo, kajti njegova prva asociacija na naše slovenske dežele je bilo

barbarsko okolje in posledično slaba prehrana. V času potovanj pa je doživel veliko

pozitivnih presenečenj. Navdušen je bil nad okusom štajerskih vin, same prehrane

in tudi navad pri jedi.105 Njegova opazovanja, ki so bila zbrana v posebnem

potopisu, je kasneje dal v dar patriarhu kardinalu Dominiku Grimaniju. Kasneje se

je to delo preneslo v last kardinalovega nečaka Marina, leta 1514 pa v last Viljema

Sirleta. Nazadnje je spis leta 1549 našel dom v Vatikanski knjižnici, ki ga hrani še

danes. Itinerarij je zelo pomemben vir za več področij. Veliko različnega gradiva

ponuja cerkveni in kulturni zgodovini, umetnostni in glasbeni zgodovini, arheologiji

ter etnografiji. Santonino se je posvečal predvsem višjim družbenim slojem, nižji

sloj ga je manj pritegnil.106

6.2 POTOVANJA OGLEJSKEGA KANCLERJA MED LETI

1485-1487

Petnajsto stoletje je predstavljalo novo poglavje slovenske zgodovine. Prikazovalo

je neki zgodovinski prelom, predvsem zaradi začetkov velikih kmečkih uporov,

centralizirane države, razvoja meščanstva, zunanjih nevarnosti pred Turki, Ogri,

Benečani, odpravljanja fevdalnega partikularizma in obdobja, ko je začelo

slovensko kulturno življenje rasti. Poleg vseh naštetih dejavnikov, zaradi katerih

lahko rečemo 15. stoletju prelomno leto, ne moremo mimo enega najpomembnejših

virov tega stoletja, ki nam podaja nove informacije o življenju v slovenskih deželah

                                                            105Kuhar, Samostanska kuhinja, str. 19‐20. 106 Baš, Angelos (1954). Etnografija Santoninovega itinerarija po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem 1485‐1487. Kronika (Ljubljana), letnik 2, številka 2, str. 122‐127. URN:NBN:SI:DOC‐YMP86FBT from http://www.dlib.si, 10.03.2013. (Dalje kot: Baš, Etnografija Santoninovega itinerarija).  

48 

 

takratnega časa.107 Spis, imenovan Itinerarium, v katerem so opisana potovanja s

škofom Petrom Carlijem iz mesta Carloe ob izlivu Livenze, je sestavljen iz treh

delov, razdeljenih glede na leto potovanja. V letu 1485 je potoval po Ziljski dolini,

leto kasneje sta se s škofom odpravila na Gorenjsko in v Dravsko dolino, leta 1487

pa ju je pot vodila na Štajersko.108

Namen potovanja kaprulanskega škofa Petra Carlija je bil posvetiti cerkve,

pokopališča, oltarje, ki so bili opustošeni zaradi turških vpadov in vojne med

Friderikom III. in Matijo Korvinom. Ziljska dolina, Gorenjska, Dravska dolina in

Štajerska so bila namreč območja, ki so bila v rokah Oglejskega patriarhata, ki je

imel zelo pomembno geostrateško lego med Alpami in Jadranom. Poleg posvetitve

je imel škof nalogo, da izvede birme in preveri splošne cerkvene razmere na

posameznih območjih in v posameznih krajih Oglejskega patriarhata.109

Santoninova potovanja so zajemala precej slovenskih dežel in tudi dežel zunaj naše

današnje države. Prvi del vizitacijskih potovanj se je pričel v Ziljski dolini leta

1485. Ena izmed prvih postojank škofa s spremstvom je bila v kraju Kočane v

Ziljski dolini. Santonino se je takoj ob prihodu osredotočil na bogato založeno

mizo, ki se je nahajala v gradu Pittersburg. Na mizi ni manjkalo domače in divje

perutnine, prav tako domačih in divjih štirinožcev. Posebej pa je bila zanimiva ena

izmed jedi, in sicer veverica v zeliščni omaki. Obilna pojedina pa je zajemala tudi

zabavanje gostov. Gostitelj je namreč poskrbel, da je eden izmed služabnikov igral

na lovski rog in cister ter pripovedoval razne šale. 110

Že na prvi škofovi postojanki je bil prikazan tipičen obrok višjega sloja. Poleg tega,

da je glavne jedi sestavljalo predvsem meso, je bil velik poudarek tudi na samem

poteku obedovanja. Lep sprejem gostov, kar je bila dolžnost gostitelja visokega

družbenega sloja, se je po obilni pojedini zaključil s prijetnim druženjem ob glasbi.                                                             107 Baš, Etnografija Santoninovega itinerarija. 108 Miklavčič, Santonino, Slovenski biografski leksikon. 109 Baš, Etnografija Santoninovega itinerarija. 110 Santonino, Popotni dnevniki,  str. 6‐10.  

49 

 

Razkazovanje prehrane in zabavanje gostov med obedovanjem in po njem sta bili

tipični značilnosti poznega srednjega veka. Takšna obedovanja so v srednjem veku

trajala več ur in so predstavljala pomemben del življenja plemstva.

Njihova naslednja postaja nekaj dni kasneje pa je bila na gradu Weidenburg v

Beljaku, kjer so po posvetitvenem obredu sedli v prelepo obednico in se lotili

ponovno zelo obilnega kosila. Na škofovo mizo so prinesli kopuna, dušenega v

lastnem soku, sledila je porcija postrvi, nato pa so se lotili še jerebic in mladih

pečenih srn. Santonino je v zvezi s tem zapisal, da se je večina gostov pognala za

jerebicami in ne toliko za pečenimi mladimi srnami. S tem je povezana tudi trditev

iz knjige Montanarija, da je imela v času poznega srednjega veka večjo vrednost

prehrana, tako živalska kot tudi rastlinska, ki se je nahajala bliže nebu. To

srednjeveško razmišljanje pa se nikakor ne sklada s sodobnim ocenjevanjem

vrednosti prehrane, ko se vrednost posamezne jedi povezuje z načinom priprave in

kvaliteto hrane in ne s prehrano, ki je bliže nebu. Za prej omenjenim hodom so na

mizo prinesli novo porcijo t.i. poprovk, v katerih je bilo veliko srnine. To jed so

poskusili le redki. S poprovko večerje še vedno ni bilo konec. Sledila je nova

porcija postrvi, tokrat v močno začinjeni omaki. Začimbe so, kot že rečeno, imele

osrednjo vlogo pri prehranjevanju plemstva, saj so predstavljale razkošje in

bahaštvo. Da so dokazali slednje, je plemstvo z zelišči in začimbami velikokrat

prešlo meje dobrega okusa in z njihovim vnosom v hrano pretiravalo. Posledica

tega so bile množične zastrupitve.111

Obed se je nadaljeval z jerebicami in divjimi kokošmi v zeliščni omaki. Po besedah

Santonina so se po tej jedi vsi, v upanju, da je večerje konec, želeli zahvaliti

gostitelju za obilno in okusno hrano, a gostitelj je zapovedal molk. Gostje zaradi

svojega načina življenja niso bili navajeni tako velikih in kaloričnih obrokov, zato

so se večino časa čudili vsemu, kar je prihajalo na mizo. Strežnik je nato na mizo

prinesel še eno skledo, v kateri je bil velik kos slanine in na slanini položeno zelje.

                                                            111 Santonino, Popotni dnevniki,  str. 7‐11.  

50 

 

Zelje je bilo eno izmed redkih vrst zelenjave, ki je dobilo mesto na plemiškem

krožniku. Ravno zaradi tega pa so se ga gostje toliko bolj razveselili, da so lahko

presekali mesne kalorične bombe z lažjo prilogo. Po končanih glavnih jedeh se je

končno prikazal nasmešek na obrazu tudi sladkosnedemu Santoninu, ko je zagledal

z medom polite krofe in kislo mleko. Sledile so še hruške in jabolka različnih

velikosti in zelo dobrega okusa. Santonino je pri tej gostiji poleg same količine

hrane in dolžine gostije, ki po šegi traja vsaj dve uri, izpostavil tudi kastelana,

ponižnega moža, ki je s svojo prijaznostjo osebno stregel svojim gostom. Stregel je

od začetka pa do konca gostije in ves čas je bil pozoren na vsako podrobnost pri

poteku obedovanja.112 Po opisih Santonina so bili avstrijski duhovniki torej zelo

preudarni gostitelji, ki so pazili, da imajo njihovi gostje, predvsem kaprulanski škof,

vse, kar potrebujejo. Kaprulanski škof je v krajih, kjer se je ustavljal s Santoninom,

stopal v grajske cerkve, poslušal maše, birmal otroke in odrasle. Po vsakodnevnih

opravkih se je vedno odpravil na kosilo. Eno izmed kosil v gostišču, kjer je tudi

prespal, je bilo sestavljeno iz sedmih jedi. Postregli so ga z dvema vrstama cmokov,

in sicer v sirovi juhi s čebulo in začimbami ter zabeljeni cmoki z oljem in ostrejšimi

začimbami. Škof, Santonino in drugi italijanski spremljevalci so bili skeptični glede

teh jedi, saj so menili, da si bodo z njimi nakopali kašelj, črvičenje v trebuhu ali

možganske zamastitve. Lotili so se raje drugega dela kosila, in sicer postrvi in

lipanov, katerih so bili bolj navajeni. Santonino je bil navdušen tudi nad vinom,

imenovanim malvazija, katerega je točaj pridno natakal med kosilom.113

Skozi celoten Santoninov popis se je kazalo vidno navdušenje predvsem nad ribjimi

izdelki, ki so bili vključeni vsaj v enem izmed hodov vsakega kosila ali večerje.

Ribe so za škofa in njegove spremljevalce imele veliko večjo vrednost kot meso ali

kakšne druge vrste jedi. Gostje so namreč v celoti izhajali iz stanu duhovščine, ki je

imela svojevrstna pravila in vrednote, povezane s prehrano. Ribogojstvo je bilo tudi

eno najstarejših panog v samostanih po Evropi. Primerjava med sredozemsko in

                                                            112 Santonino, Popotni dnevniki,  str.7‐12. 113 Santonino, Popotni dnevniki, str. 13. 

51 

 

severnjaško prehrano pa je bila vidna tudi v knjigi Montanarija. Kot že omenjeno, je

bila za Santoninovo območje značilna lažja hrana, kot so ribe, pa tudi zelenjava,

medtem ko so severnjaki imeli precej drugačen način prehranjevanja. Značilne so

bile zelo velike količine beljakovin, med katerimi je prednjačilo meso. Ravno zaradi

manjše prisotnosti mesa v njegovih krajih se Santonino velikokrat ni mogel načuditi

prehrani, ki je bila postavljena na mizo, in posameznikom, ki jim je uspelo vse to

tudi pojesti. A če pogledamo iz drugega zornega kota, je hrana severnjakov zaradi

ostrih zim morala biti taka, da je ljudem dajala moč in krepkost.

V gradu Lengberg, ki je predstavljal naslednjo postajo, je italijanske goste sprejel

gospod Virgilij iz Grobena, mož viteškega stanu. Poleg različnih rib, ki so bile

postrežene na takšen ali drugačen način, je Santonino izpostavil cvrtnjak, polnjen z

žajbljem in drobnimi jabolki ter potresen s soljo. Z navdušenjem je zapisal, da so

pojedli vse, čeprav je bil žajbljev cvrtnjak postavljen na mizo kot predzadnja jed. Po

svetem obredu so v naslednjih dneh kosili v še imenitnejši grajski obednici.

Obednica je bila zelo lepo pripravljena. Posebna miza, ki je stala sredi tega

prostora, je nosila veliko posod in dragocenosti iz pozlačenega srebra, žlice

različnih vrst in oblik, ki so bile največji okras pojedini in mizi. Miza je namreč

kazala obraz gostiteljev in zaradi tega je morala biti kar se da razkožno pripravljena.

Gostija se je pričela z žafranom obarvanimi vampi, katerim so sledile kuhane ribe.

Kot tretja jed so prišli na mizo piščanec, ptice kavke in jagnjetina na žaru. Sledila je

že znana slanina z zeljem in kuhana srnina z jabolki, potresena z nasekljano čebulo

in začimbami. Med nekaterimi hodi so prinašali obroke, ki so bili še bolj mastni kot

sicer. Teh se je pojedlo le malo, kajti po mnenju Santonina je bila ta hrana preveč

težka in ni bilo prostora zanjo. Tako Santonino kot drugi gostje so bili zaradi

svojega načina življenja vajeni malo lažje hrane, med katerimi so bile predvsem

ribe, ki so jih lahko uživali tudi v postnem času. Postni čas je predstavljal zelo

pomemben čas pri duhovščini, ki se je kasneje zaradi moči vere začel širiti med

celotnim višjim slojem. Pohvale s Santoninove strani so letele tudi na bel, lepo

oblikovan kruh, ki so ga Toskanci imenovali buffetto. Beli kruh je bil namreč znan

52 

 

kot gosposki kruh. Ni pa bilo nič manjšega navdušenja nad okusnim belim in

rdečim vinom, ki je predstavljalo stalnico na plemiški mizi. 114

Dropole so bile ena izmed naslednjih postojank. Duhovnik Mohor je italijanske

goste po posvetitvi povabil na slovesno kosilo z mnogimi jedmi. Kosilo so začeli z

vampi odraslega teleta, ki so bili kuhani v vinu. Nadaljevali so s piščanci in kosi

govedine ter postrvmi, ki so jih ulovili v Belem jezeru. Na ukaz nadzornika so na

mizo prinesli postrvi še enkrat, in sicer položene na koščke ledu, potresene z

mandljevimi jedrci in grozdnimi jagodami ter dišavami. Za poobedek so na mizo

prinesli jabolka, hruške ter sladko grozdje. Sadje je bilo po opisih Santonina ob

zaključku obeda precej pogosto na krožniku. Niso pa bile tako znane sadne solate

ali kuhano sadje, kar je značilno za današnji čas.115

Naslednje dni so se ustavili v vasi Kroše pri Andreju Meichsnerju. Postreženi so bili

s še večjo količino jedi kot sicer. Santonino je bil nad pripravo in količino jedi

ponovno navdušen in hkrati šokiran. Na mizi je bilo veliko svežih rib brez omake,

zanimiva pa so bila tudi jajca, ki so bila obarvana z žafranom, rahlo okisana in

oblita s čežano, v »vodi izgubljena« in še enkrat v ponvi ocvrta na maslu. Sledila je

poprovka s srnino, nato so na mizo prinesli rahlo pecivo z odličnim sladkorjem in

pa zelo sladek močnik. Ko bi si človek mislil, da bo pojedine končno konec, so

nadaljevali z veliko količino ocvrtih golobčkov, mesom enoletnega koštruna v

omaki, za poobedek pa so se lotili sladkega sira s hruškami, jabolki in rdečimi

breskvami. Santonino si je dobro ogledal tudi samo pripravo mize. Na njej je bilo

tako kot vsakič belo in črno vino. Prtički in prt so bili snežno beli. Gostitelj je bil po

njegovih besedah izredno gostoljuben. Ves čas se je ukvarjal s strežbo in dobrim

počutjem gostov, kar je bilo za gostitelje poleg dobro pripravljene in obložene mize

izrednega pomena. 116

                                                            114 Santonino, Popotni dnevniki,  str. 18‐19. 115 Santonino, Popotni dnevniki,  str. 19‐27. 116 Santonino, Popotni dnevniki, str. 28‐29. 

53 

 

Santonino je poleg samega prehranjevanja opazoval tudi druge značilnosti ljudi

glede na dežele, po katerih je potoval s škofom. Ena izmed ugotovitev je bila ta, da

so v vseh nemških krajih, kjer se je ustavljal, bile ženske veliko lepše od moških.

Opazil je, da v vseh krajih od Zilje do Beljaka in še kje govorijo oba jezika.

Poudaril je opazko, da imajo izjemno veliko časa za gostije in popivanje. Po

njegovih besedah se namreč včasih zavlečejo skozi celo noč.117

Drugi del spisa iz leta 1486 je opisoval potovanje po Gorenjski in Dravski dolini.

Santonino je s svojim škofom Kaprulanskim nadaljeval potovanje na Kranjsko in

Zgornjo Koroško. Prvo kosilo na slovenskem ozemlju, ki ga je omenil v svojih

opisih potovanj, je bilo v vasi Grahovo, ki je bila oddaljena okoli 10 milj od nam

dobro znanega kraja Tolmin. Tam je jedel po njegovi oceni odlične postrvi. Leto

dni kasneje se je ponovno s patriarhovim odposlanstvom vrnil v ta kraj, a takrat so

gospodje jedli v drugih okoliščinah. Postreženi so bili v skromni, nizki kmečki hiši,

ki je bila polna dima. Pred kosilom so dobili postrežene sveže orehe, sledil je kozji

sir z rženim kruhom, kuhana jajca, osoljena postrv in na koncu še pečen piščanec.

Izjema je bil škof, ki je dobil posebno vrsto pojedine, in sicer pečenega polha.118

Vas Bela, kjer je škof posvetil cerkev v čast svetega Tomaža in drugih apostolov, je

malo več kot miljo oddaljena od mesta Beljaka. V tej vasi so jim postregli z

mladimi piščanci v beli, z dišavami začinjenimi omaki, s kokošmi, dušenimi v

lastnem soku in namočenimi v obari. Sledile so čisto sveže postrvi, ki so jih prinesli

iz bližnjega potoka. Na koncu so na mizo prinesli še močnik, ki je bil zakuhan v

mastni juhi. Kakor vsakič je bil tudi tokrat na mizi bel, rahel kruh in okusno vino. 119

Na gradu Rožek, kamor so se napotili v nadaljevanju potovanja, so jih pogostili s

kokošmi, ki so ležale v svojem lastnem soku, obarvane z jajci in začimbami. Nato

so na mizo prinesli veliko količino rib, kuhanih v vinu, ter rakcev, pripravljenih z

                                                            117 Miklavčič, Santonino, Slovenski biografski leksikon. 118 Santonino, Popotni dnevniki, str. 39‐40. 119 Santonino, Popotni dnevniki, str. 52. 

54 

 

jajci. Poleg drugih jedi so gostje imeli na voljo velike količine belega in rdečega

vina ter mehkega belega kruha. Na naslednjem gostovanju na gradu Bekštanj je bila

izbira hrane, položene na mizo, posebej zanimiva. Prvo jed je sestavljal pitan

kopun, dušen v lastnem soku, ter zajec s pečenimi piščanci in govejo ledveno

pečenko. Nadalje je kosilo sestavljala repa z ocvirki ter meso mladega medveda v

poprovi omaki. Sledila so kurja jetrca, kuhana v juhi iz zajčje in kurje krvi z raznimi

začimbami in malce kisa. To zadnjo jed so poimenovali »meso v temi«, ker je bila

tako črne barve. Za poobedek so postregli s skledo smetane.120

Na tretjo vizitacijo so se odpravili 7. maja 1487. Ena izmed zanimivejših postojank

so bile Konjice. Tam jih je sprejel tamkajšnji župnik, savinjski arhidiakon Valentin

in jih pogostil z raznovrstnimi jedmi. Na njihovem jedilniku so bile postrvi,

piškurji, rakci v omaki in zelo mastni kosi kuhanega slanega lososa. Santonino je bil

glede na opis nad lososom naravnost navdušen.121 Po nekaj tednih potovanja so se

vrnili na konjiški grad. Če pogledamo tri stoletja pred potovanji Santonina, se je v

Konjicah pričel rod znamenitih vitezov že v 12. stoletju. Grad v Konjicah,

imenovan castrum Gonuvviz pa se je omenjal okoli leta 1237. Leta 1365 je ta grad

prišel začasno v roke Celjanov, trideset let kasneje pa po dedni pogodbi s Huganom

VI. Devinskim v posest Devinskih gospodov. Devinskim so sledili Walseeji, ki so

veljali za zelo vpliven rod, ki se je znal po robu postaviti tudi štajerskemu vojvodi

Ernestu Železnemu. Leta 1466 je prišel grad Konjice v cesarske roke. V času

potovanja oglejskega kanclerja Santonina so na gradu gospodarili oskrbniki. Ravno

v času njegovega obiska je bil oskrbnik Friderik Hollenegger. Santonino je ob

njegovem obisku grad opisal kot najlepšega v Savinjski provinci. Notranjost so

krasili udobni prostori.122 Italijanske goste je, kot omenjeno, v gradu sprejel

Friderik Hollenegger (Holeneški), kastelan presvetlega vzvišenega cesarja na gradu.

Goste je peljal v obednico, kjer je stalo več miz, obloženih z vrtnicami, cvetjem in

                                                            120 Santonino, Popotni dnevniki, str. 59‐60. 121 Santonino, Popotni dnevniki, str.67. 122 Stopar, Ivan, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Založba Park, Ljubljana 1991, str. 61‐62. (Dalje kot: Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji).  

55 

 

dišečim zelenjem. Za začetek so gostom prinesli svežo sladko smetano, ki je bila

polita čez kup rezancev in potresena s sladkorjem. Postreženi so bili s kokošmi,

postrvmi, zeljem in kozličkom v žafranasto rumeni juhi. Proti koncu obeda so

postregli še z novo jedjo iz mesa, ki je bilo po mnenju Santonina kuhano v krvi.

Santonino je bil nad izborom prehrane in nad vrstami okusnega vina, kakor že

velikokrat, ponovno več kot navdušen.123

Ustavili so se tudi v ženskem samostanu v Studenicah. Zgodovina samostana

Studenice sega v letu 1237, ko je Zofija Rogaška ustanovila hospic, deset let

kasneje pa pozidala ženski dominikanski samostan s cerkvijo in hkrati postala prva

prednica. Viri iz 13. stoletja gradu še ne omenjajo.124 Gostom so v tem samostanu

redovnice pripravile obilno kosilo in večerjo, ki sta bila sestavljena iz mesnih in

ribjih jedi. Večerja je trajala zelo dolgo, več kot dve uri. Zanimiva je bila tudi

Santoninova opazka glede redovnic. Le-te so škofa nosile po rokah, med drugim so

ga celo umivale. Santonino je v zvezi s tem duhovito zapisal:« Vendar se pri tem ni

zgodilo nič nespodobnega, vsaj v dejanju ne, v duhu in željah pa se je komaj

ostajalo v mejah vzdržnosti.«125

Sledilo je potovanje na Ptujsko goro, kjer je Santonino zbral kaj precej potopisnih

podatkov o Ptujskem polju. Glede prehrane je zapisal, da imajo na Ptuju in v okolici

velike količine kruha, vina in mesa. O življenju ljudstva pa je nastal tudi zapis, in

sicer z dne 17. maja 1487, ko so vizitatorji pri pojedini »na moč pazili, da ne bi

dobrote z njihove mize preostale okoli stoječemu, lačnemu podeželskemu ljudstvu.« 126

                                                            123 Santonino, Popotni dnevniki, str. 85. 124 Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, str. 128. 125 Santonino, Popotni dnevniki, str.68. 126 Zgodovinski časopis, Historical Review. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1996, letnik 50, številka 2, str. 187‐201, po objavi v http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?target=pdf&urn=SISTORY:ID:14837#page=29, pridobljeno dne 12.03.2013. (Dalje kot: Zgodovinski časopis, Historical Review ). 

56 

 

Ko se je njihovo potovanje bližalo h koncu, je Santonino zapisal nekaj misli in

sklepov v zvezi z deželami, po katerih je potoval zadnja tri leta. Zapisal je takole:

»Tukaj je polno sočnih pašnikov; zategadelj je tudi mnogo domačih živali. Žito,

sadje in vino bogato uspevajo, a samo, če ni neurja, kar pa se mnogokrat dogaja.

Vinogradi so pogostni ter so na kopah in prisojnih pobočjih. Trto po rimskem

načinu privezujejo na kolje in jo tako varujejo. ..Domačini v provinci, moški in

ženske, so nakaženi in žive bolj nesnažno kot Ziljani, nimajo pa golš. Skoraj vsi se

priznavajo k slovenščini, obvladajo pa tudi nemški jezik. Povsod je toliko gosi in

rac, kot jih nisem še nikjer videl...Ljudje žive v blagostanju in jedo začuda veliko

mesa.« 127

Kot je Santonino opisal v svojih spisih, je bilo med plemstvom mesa v izobilju.

Poizkusil je skoraj vsako vrsto hrane, ki jim je bila postavljena na mizo. Velika je

bila izbira divjačine, še pestrejša pa je bila izbira ptičev, ki so imeli med višjim

slojem visoko vrednost . Lov ptic je bil namreč poseben privilegij. O tem je v svoji

knjigi Svet Viteštva pisal Ivan Stopar, ki je omenjal neki dokument iz leta 1461, v

katerem cesar Friderik III. naroča Krištofu Ungnadu, oskrbniku na Gornjem Celju,

naj vsem meščanom mesta Celje dovoli lov na ptice tudi po bližnjih gričih in vodah,

ne le na njihovih, ki jih večina sploh nima. Potem, ko so ptice ulovili, so jih

prodajali tako kot čebulo, kar v šopih. Posebno mesto na srednjeveški mizi pa so

imele tudi morske jedi, predvsem raki in ribe. Poleg njih so se dnevno znašle tudi

ribe, med katerimi so bile najpogostejše postrvi, somi in lipani. Vse omenjene jedi

so pripravljali na različne načine. Meso so pretežno pekli, medtem ko so ribe kuhali

v vinu in v omakah z močnimi začimbami. Na mizi ni manjkalo domačih in

golobjih jajc, za zabelo pa so radi uporabljali domačo svinjsko in polhovo mast.128

Kljub velikim količinam pripravljenih jedi, velikim številom hodov so se vrste

mesa in rib ves čas ponavljale. Pri njihovih obedih pa ni bilo opaziti večjih količin

                                                            127 Zgodovinski časopis, Historical Review. 128 Stopar, Svet viteštva, str. 86‐87. 

57 

 

zelenjave. Če se je že pojavljala, se ja pojavila kot kuhana. Solat ali kakršnih koli

zelenjavnih prilog takrat skorajda niso vključevali v svoje jedilnike. Zelenjava je

predstavljala hrano za manjvredne, predvsem zaradi njihovega načina razmišljanja

o oddaljenosti hrane od neba. Vsekakor pa je bil velik poudarek na začimbah, ki so

predstavljale glavni in najpomembnejši dodatek jedem, hkrati pa so predstavljale

težko dostopno sestavino, ki so jo uporabljali večinoma le višji sloji prebivalstva.

Glede na skepticizem, ki ga je Santonino kazal na samem začetku potovanja po

nemških in slovenskih deželah glede prehrane, je bil na koncu glede na njegove

zapise v dnevniku vidno navdušen. Prevzela sta ga predvsem okus slastnega vina,

mehkoba in belina kruha ter velika raznovrstnost in raznolikost prehrane.

58 

 

7 SKLEP

V svojem diplomskem delu sem preučevala prehranjevalne navade plemstva v

poznem srednjem veku. Srednji vek kot takšen je bil prežet s številnimi padci, med

katere lahko štejemo stoletno vojno in s tem povezano revščino ter lakoto,

srednjemu veku pa je pretila tudi kuga ali črna smrt, zaradi katere je izgubil

življenje precejšen del prebivalstva po Evropi. Zaradi takšnega dogajanja v

srednjem veku so mu nekateri upravičeno nadeli oznako »mračno obdobje«.

Te katastrofalne dogodke so občutili vsi družbeni sloji, a najmanj so se dotaknili

plemstva. Plemstvo je bilo priviligiran družbeni sloj, ki je že od zgodnjega otroštva

imelo začrtane številne obveznosti, iniciacije, pravila obnašanja in delovanja,

pravila oblačenja. Kljub temu da so bili svobodni, lahko rečemo, da je bila glede na

vsakodnevne obveznosti njihova svoboda zelo omejena. Moški so bili središče

delovanja, za ženske pa je bilo splošno znano, da so v podrejenem položaju. Kljub

temu pa ne moremo reči, da so bile povsem brez moči. Obstajale so tudi nekatere

izjeme. Plemkinje so namreč ob poroki dobile doto, s katero so lahko tako kot s

posestmi, ki so jih dobile, razpolagale same. Poleg tega pa so bile ravno ženske

tiste, ki so predstavljale središče vzgoje, gospodinjstva in pomembno spremstvo

moških, kdaj pa kdaj pa so jih pri poslih tudi zastopale.

Ženske so imele tudi pomembno besedo v kuhinji glede dnevnega jedilnika in

usmerjanja služabnikov pri pripravi hrane. Prehrana plemstva, ki je predstavljala

osrednjo točko mojega diplomskega dela, je bila ena najpomembnejših faktorjev

srednjega veka v Evropi. Količina in vrsta prehrane je kazala družbeno neenakost in

višji družbeni sloj ločevala od nižjega. Hrana, katere je bilo v izobilju, je bila hrana

nižjega sloja, medtem ko je hrana, katero je bilo težje pridobiti, predstavljala

razkošje. Sem lahko štejemo predvsem meso in začimbe. Čeprav je bilo meso na

koncu srednjega veka dosegljivo tudi nižjemu sloju, so še vedno obstajale določene

vrste mesa, predvsem ptiči, ki so ostajali hrana plemstva. Pomembna ugotovitev pri

preučevanju prehrane je bila ta, da je razmerje nebo-zemlja določalo, katera hrana

59 

 

je imela večjo vrednost za plemstvo. Više proti nebu, kot je segalo, boljša je bila

hrana. Pridelki in živali, ki pa so izhajali iz zemlje ali so se nahajali na tleh, pa so

imeli manjšo vrednost in so posledično manj pogosto stali na mizah.

Količina prehrane v poznem srednjem veku se nikakor ne more primerjati s

količino, ki jo imamo ob pojedinah na mizah danes. V srednjem veku so imeli v

povprečju okoli sedem hodov, s tem da je vsak hod predstavljal izjemno kaloričen

in obilen obrok. Ko pa se pomaknemo proti koncu srednjega veka, sicer število

hodov ne upade, začel pa se je dajati poudarek na kvaliteti prehrane. To pa ni

pomenilo, da kalorična in mastna hrana ni več prihajala na mizo, izboljšal se je le

način priprave in v hode so vključevali tudi sadne poobedke.

Poleg prehrane so bila pomembna posamezna pravila, ki so jih morali upoštevati pri

jedi za mizo. To so bila pravila, ki so v današnjem času za nas samoumevna.

Čeprav so v srednjem veku uporabljali le žlice in večinoma jedli tudi z rokami, so ta

pravila predstavljala neki začetek bontona pri mizi v sodobnem času. Tudi priprava

mize za kosilo in večerjo je bila izjemnega pomena za plemstvo. Kazala je obraz

plemiča, ki je bil gostitelj. Bolj ko je bila okrašena z raznimi svečami, posodjem,

prti in prtički, boljšo luč in večje razkošje gostitelja je kazala.

V svojem diplomskem delu sem v povezavi s to tematiko analizirala vir Paola

Santonina z naslovom Popotni dnevniki 1485-1487, ki je predstavljal enega

najpomembnejših virov za razumevanje prehranjevalnih navad poznega srednjega

veka. Paolo Santonino je bil oglejski kancler, ki se je kot spremljevalec škofa

odpravil na vizitacijska potovanja po Ziljski dolini, Kranjski, Štajerski in Koroški.

Njegovi zapiski, ki so nastajali na teh potovanjih, so pomemben vir za pregled

prehrane poznega srednjega veka ter navad pri obedovanju v poznem srednjem

veku. Kljub temu da je na začetku potovanja z zadržkom prisostvoval na obedih, ki

so bili precej drugačni od italijanskih, se je njegovo navdušenje nad prehrano,

dolžino obedov, številom hodov in vinom z vsakim obiskom pri posameznih škofih

in drugih gostiteljih vse bolj večalo.

60 

 

Če torej primerjamo prehranjevalne navade plemstva v poznem srednjem veku s

prehranjevalnimi navadami višjega razreda v sodobni družbi, lahko sklepamo, da je

razlika vidna predvsem v količini hrane, ki je bila v srednjem veku nedvomno

večja. Poleg tega je razlika vidna tudi v pripravi prehrane, ki je v današnjem času

sicer še vedno kalorična, a je maščoba veliko bolj skrita očem kot pa v srednjem

veku. Tako kot je imelo plemstvo v srednjem veku privilegij do določenih jedi,

obstajajo tudi danes nekatere specialitete, ki v osnovi ne obstajajo na krožniku prav

vsakega posameznika.

61 

 

8 VIRI IN LITERATURA

8.1 VIRI

1 Kuhar, B., Mlinarič, J.(2002): Samostanska kuhinja, Prehrana kartuzijanov in jedilniki žičkih menihov v prvi polovici 18. stoletja. Ljubljana: Založba Kmečki glas.

2 Santonino, P. (1991): Popotni dnevniki 1485-1487. Ljubljana: Mohorjeva založba.

 

8.2 LITERATURA

3 Austin Thomas, Two Fifteenth-Century Cooking Books, London 1888, str. 72, po objavi v http://www.medievalcookery.com/search/search.html, pridobljeno dne 20.03.2013.

4 Baš, A. (1954). Etnografija Santoninovega itinerarija po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem 1485-1487. Kronika (Ljubljana), letnik 2, številka 2, str. 122-127. URN:NBN:SI:DOC-YMP86FBT from http://www.dlib.si, 10.03.2013.

5 Braudel, F. (1991): Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem XV.-XIII. Stoletje. Čas sveta. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

6 Braudel, F. (1988): Strukture vsakdanjega življenja: mogoče in nemogoče, Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem XV. – XVIII. stoletje. Ljubljana: ŠKUC Filozofska fakulteta.

7 Dewald, J. (1996): The European nobility: 1400-1800. Cambridge: Cambridge university press.

8 Elias, N. (2000): O procesu civiliziranja, Prvi zvezek. Ljubljana: Založba /*cf.

62 

 

9 Hammond P.W., The 15th Century, Medieval Food, (http://www.richardiii.net/medieval_food.htm), 20.11.2012.

10 Hernja-Masten, Marija, Jerenec, Mira, Neudauer, Matjaž, Farič, Boris (2006), Kuharske bukve in kuhinja od 16. do konca 19. stoletja. URN:NBN:SI:DOC-TEUTNN7X from http://www.dlib.si, 12.03.2013.

11 Hofstätter H. Hans (1968): Pozni srednji vek. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

12 Johnson H. (1998): Hugh Johnson`s Story of wine. London: Beazley Mitchell.

13 Kos, D. (2005): Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC.

14 Kuhar, B., Mlinarič, J. (2002): Samostanska kuhinja, Prehrana kartuzijanov in jedilniki žičkih menihov v prvi polovici 18. Stoletja. Ljubljana: Založba Kmečki glas.

15 Le Goff, J. (2006): Se je Evropa rodila v srednjem veku? Ljubljana: Založba *cf.

16 Middle ages women (http://www.middle-ages.org.uk/middle-ages-women.htm), 20.11.2012.

17 Mike Ibeji, Black Death, (http://www.bbc.co.uk/history/british/middle_ages/black_01.shtml), 18.11.2012.

18 Miklavčič Maks, Santonino Pavel, Slovenski biografski leksikon, (http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2759/VIEW), 12.03.2013.

63 

 

19 Montanari, M. (1998): Lakota in izobilje, Zgodovina prehranjevanja v Evropi. Ljubljana: Založba/*cf.

20 Noble women in Middle Ages,( http://www.middle-ages.org.uk/noble-women-in-the-middle-ages.htm), 20.11.2012.

21 Pernoud, R. (2003): Nehajmo že s tem srednjim vekom. Ljubljana: Družina.

22 Philippe, A. Duby, G. (1999): A history of Private Life, Revelations of the Medieval World. USA: Harvard University Press.

23 Punishment of Nobles in Medieval Times, (http://www.ehow.com/info_8127649_punishment-nobles-medieval-times.html), 20.11.2012.

24 Stopar, I. (1991): Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Založba Park.

25 Stopar, I. (2007): Za grajskimi zidovi, Življenje na srednjeveških gradovih na Slovenskem. Ljubljana: Založba Viharnik.

26 Stopar, I. (2009): Svet viteštva. Ljubljana: Založba Viharnik.

27 Štih, Peter, Simoniti, Vasko (2010): Na stičišču svetov, Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja, Ljubljana: Založba Modrijan.

28 Štih Peter, Simoniti Vasko, Vodopivec Peter, Slovenska zgodovina, Družba-politika-kultura, str 5, po objavi v:

64 

 

http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/slovenska-zgodovina-SLO.pdf, pridobljeno dne 19.11.2012.

29 Štih, Peter, Slovenska zgodovina, Os prazgodovinskih kultur do konca srednjega veka, str. 77, po objavi v: http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/Stih-Slovenska_zgodovina_od_prazgodovinskih_kultur_do_konca_srednjega_veka.pdf., pridobljeno dne 19.11.2012.

30 Štih, P. (1999): Srednjeveška družba v gibanju, Ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

31 Toussaint-Samat, M. (1996): A history of Food. Oxford: Blackwell.

32 Zgodovina kuhinj v Evropi skozi srednji vek, (http://www.vsi.si/kuhinje-erjavec/zgodovina-kuhinje-srednji-vek), 20.11.2012.

33 Zgodovinski časopis, Historical Review. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1996, letnik 50, številka 2, str. 187-201, po objavi v http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?target=pdf&urn=SISTORY:ID:14837#page=29, pridobljeno dne 12.03.2013.

34 Žvanut, M. (1994): Od viteza do gospoda. Ljubljana: Založba Viharnik.