EVANGELIČANSKI LISTApril 2020 Mesečnik Evangeličanske Cerkve AV v Republiki Sloveniji Letnik XLIX

Vriskajte Bogu vse dežele, opevajte slavo njegovega imena, dajte mu krasno hvalo. Recite Bogu: Kako čudovita so tvoja dela. (Ps 66)

evangeličanski list2

Drage bralke in bralci !»Vse, kar želite, da bi ljudje

vam storili, storite tudi vi njim«! (Mt 17,12)

To je zlato pravilo, ki nas nago-varja iz Svetega Pisma. In kdor se po teh besedah ravna preprosto ve kaj je v določenem času in trenutku bistveno. Tudi v zdajšnjem, ki je za-radi korona virusa marsikaj obrnil na glavo. Vendar pozor. Le verbal-na opredelitev tu ne zadošča. In iz-rekanje pravovernih obrazcev tudi ne. Beseda mora postati »meso«, dejanje. Pri reševanju konfliktnih situacij v vsakdanjem življenju podpisane in verificirane deklaraci-je niso dovolj. Tudi vse mirovniške pogodbe ne pomagajo veliko. Pri reševanju mnogoterih problemov v svetu nam verjetno tudi vera ne bo veliko pomagala, če je ne bomo razumeli v smislu, da je njena pr-venstvena naloga znova pozdraviti poškodovano tkivo, poškodovano življenje. In takega »tkiva« je tudi danes dovolj.

Z vso odgovornostjo se mora-mo vprašati: »Kje je tvoj brat«?(1 Mz 4,9), tako kakor je Bog vprašal Kajna, potem ko je ta dvignil roko nad svojega brata. Danes in tu, kot tudi vnaprej se moramo z vso re-snostjo in kritičnostjo vprašati ali niso tudi rivalstva med verami, po-litičnimi sistemi, svetovno nazor-skimi prepričanji povod za mnoge spore ? Človek je namreč le takrat človek, ko se zave svoje krivde in ko ga je možno pritegniti k odgo-

vornosti. Če tega ne bomo zmogli, bo namreč tudi vnaprej šlo še mar-sikaj narobe. Zato Biblijsko zgodbo o Kajnu in Abelu prav razume le ti-sti, ki samemu sebi zastavi vpraša-nje: »Kje je moj brat, kje je moja se-stra? Božji glas je namreč glas žrtve v naši vesti. In ta mora biti danes bolj občutljiva kot kdaj koli prej.

Sožitje različnih veroizpovedi, sožitje vernih in nevernih, tako ali drugače mislečih je možno le tako, ko se zavedamo, da Bog ljubi ži-vljenje vsakega in vseh. Če vero jemljemo resno potem nam to se-veda ne bo težko. Pravo sožitje s Stvarnikom je namreč predpogoj za pristno in pravično sožitje med ljudmi. In če Bog vedno izbere al-ternativo ljubezni in se odloča za ljudi, moramo tako ravnati tudi mi. Brez slehernega pomisleka lahko rečemo, da vera v Boga in soži-tje med ljudmi (sovpadata) sodita skupaj kot vertikala in horizontala.

Ta resnica pa nas zavezuje k odgovornemu ravnanju. V zgodo-vini človeštva se je namreč marsi-kaj zlorabljalo in se zlorablja tudi še danes. Tudi Cerkev na to ni bila in ni imuna.

»Ne imenuj po nemarnem ime-na svojega Boga, oz. »ne skruni imena Gospoda svojega Boga« (3 Mz 18,21), moramo torej vzeti zelo resno, tako v Cerkvi, kakor tudi v družbi. Odgovornost ljudi do teh besed tretje božje zapovedi, se more torej uresničevati predvsem

v tem, da božje ime izpustimo iz vsakdanjih igric. To bi bila zelo po-štena drža (gesta) Bogu na čast, v naše medčloveške odnose pa bi prinesla več reda in potrebe po temeljiti analizi naših stališč in od-nosa do soljudi. Za boljše razume-vanje temeljev na katerih je možno graditi lepši, bolj prijazen in strpen svet in za boljše medsebojno sobi-vanje pa bi bila, iz krščanskega in tudi obče človeškega vidika, zelo priporočljiva času primerna ana-liza razumevanja in uresničevanja dekaloga oz. desetih božjih zapo-vedi. V njih gre namreč, če se iz-razimo v prispodobi, za »celi sklop odnosov« do Boga, in soljudi. V tem »sklopu odnosov« pa igra ve-liko vlogo medsebojno odpušča-nje. Z odpuščanjem krivde prihaja namreč do sprave, ki pa nikoli ne more biti le deklarativnega zna-čaja, kot smo že zapisali, ampak gre za držo srca ki pravi : « Ljubi Gospoda svojega Boga…… in svo-jega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10, 27). To so dokazali tudi v teh težkih časih mnogi, premnogi. In zaradi tega lahko in smemo še vedno verovati v jutrišnji lepši, bolj človeški in srečnejši svet.

Geza Erniša

EVANGELIČANSKI LISTmesečnik Evangeličanske Cerkve AV v Sloveniji

Uredništvo Evangeličanskega listaLevstikova ulica 11, 9226 Moravske Toplice

Glavni in odgovorni urednik Geza Erniša, info@eco-mt. si, 041 689 191

Evangeličanska Cerkev AV v RSSlovenska ulica 17, 9000 Murska SobotaIBAN: SI56 0249 6009 1997 627, SWIFT: LJBASI2X

Tisk: Tiskarna digitalni tisk, Murska Sobota

april 2020 3

Gorele in zgorele so knjige in ljudje

Peter Kupljenik – slovenska žrtev rimske inkvizicije (1595)

Sprehod po stari Ljubljani je ve-dno doživetje. Čutiš duh stoletij in z njimi dogajanje, ki je pogosto zelo usodno poseglo v našo zgodovino, ki še traja, ni preteklost. Sooče-nje reformacije in protireformacije je trajno, samo drugo, sodobno obliko ima. Če se človek kot lu-trš ustavi pred ljubljansko Mestno hišo, stoji tam zelo dolgo. S tem iz-razom so nekoč imenovali človeka, ki je bil svobodoljuben, uporniške-ga duha, ki ni bil prepobožen in je hkrati imel zelo svobodne nazore o veri in verskih obredih. Z izrazom lutrš so celo v novejši dobi označe-vali vse študirane laike, med njimi je bil tudi pisatelj IvanTavčar.

Za lutrša je značilna avtono-mnost, suverena samostojnost mišljenja, ki se pri nas nikdar več ni izgubila, ne glede na vse krute pogrome proti protestantizmu in protestantom. V precejšnjem delu naroda smo ohranili to izjemno la-stnost in negovano nagnjenje, da smo v bistvu uporniki, ki nismo pripravljeni ponižno in brez zadrž-kov sprejeti kakršnokoli resnico, še posebej ne, če nam je vsiljena. Za resnico gre in ta ni nikjer že iz-gotovljena, nikjer ne čaka na nas, temveč jo moramo odgovorno delati in živeti vsak prav trenutek. Pred resnico nismo na kolenih, ni-smo njeni zaklinjalci, ampak, če je še tako genialna in od koder koli pride, prej v njo rahlo dvomimo kot pa nanjo prisegamo.

Vrnimo ljudem knjigoKot lutrši stojimo pred ljubljan-

sko Mestno hišo, kjer so 23. de-cembra 1600 sežgali 11 vozov, 9. januarja 1601 pa še tri vozove re-formacijskih knjig, skupno pribli-žno 2000 knjig. Končno je bila po prizadevanju in naporu mnogih lutršov leta 2000 odkrita spomin-

ska plošča, ki govori o tem požigu. Nedavna prireditev Vrnimo ljudem knjigo ob 419. obletnici požiga slovenskih protestantskih knjig v petek, 20. decembra 2019, ob 12. uri, pred Mestno hišo v Ljubljani, je bila že 19. tradicionalna priredi-tev. Mnogi od navzočih smo nemo kljubovali kot uporni lutrši, kajti vemo, da v takratnih časih niso gorele samo knjige, ampak tudi ljudje. Vemo, da se praviloma zač-ne požigati knjige, kasneje pa ljudi.

Pri nas pa kot da je bilo obratno, če upoštevamo nekaj konkretnih zgodovinskih dejstev, kot da je bilo obratno.

Slovenci smo zgodovinski in evropski narod, saj imamo žr-tev rimske inkvizicije, čeprav je to dejstvo moreče. Kot da nas ne bi zaobšlo prav nobeno svetovno-zgodovinsko dogajanje Evrope in tako po evropsko so nas Sloven-ce obravnavali kot enakovredne z drugimi narodi tudi na grmadi.

Cerkev Primoža Trubarja na Gosposvetski ulici

evangeličanski list4

Skratka, imamo priznanje, da smo bili zares Evropejci že v času refor-macije in protireformacije.

Peter KupljenikKer so naši evangeličani, lutr-

ši, izročilo evangelija razumeli kot povabilo in ne kot inkvizicijsko pri-silo, so se ljudje v izredno kratkem času trumoma pridružili novi veri, ki jim je omogočila branje Svete-ga pisma v slovenščini. Množično so hiteli k pridigarjem, in eden od teh je bil predikant Peter Kupljenik, ki ga je leta 1553 oglejski patriarh posvetil v duhovnika. Po ohranjenih virih je bil 10 let župnik v Kovorju (na Gorenjskem) in leta 1563, ko je bil še vikar v cerkvi sv. Martina na Bledu, je postal protestant. Kuplje-nik je imel od ljubljanskih deželnih stanov izrecno naročilo, da pridiga po vsem ozemlju, sedež pa je imel v Lescah in Kropi, blizu rojstnega kraja. Po poroki se je Kupljenik pre-selil v Kropo in postal pridigar v Le-scah. Bil je tako uspešen, da so ga z navdušenjem poslušali navadni kmečki ljudje, meščani in plemstvo, plačilo pa je dobival od kranjskih stanov in tudi od plemstva. Že leta 1572 je proti Kupljeniku negodoval nadvojvoda Karel, ki je Radovljiča-nom prepovedal hoditi v Begunje k njegovim protestantskim pridigam, Kupljenika pa je dal za nekaj časa celo zapreti. Ta pa je vztrajal in ni odnehal in je bil junija 1587 areti-ran, vendar je iz zapora pobegnil. Spet je bil aretiran in ladja bene-ške inkvizicije ga je z »oboroženim spremstvom prepeljala iz Devina v Benetke in ga končno preko Anco-ne, maja 1590, izročila Svetemu ofi-ciju«. Kupljenik, trden v svoji veri, ni preklical svojih stališč.

V inkvizicijski ječi je bil »pet let, v pritličju palače, ki so jo bili malo prej zgradili poleg Svetega Petra, v prostorih, ki naj bi bili svetli in udobni: prav gotovo so z njim rav-nali uvidevno, če je kongregacija Svetega oficija 22. decembra 1593 odredila, da se mu da pallio seu ca-potto«. Med takratnimi zaporniki je bilo kar nekaj znanih imen, tako fi-

lozof Tommaso Campanella, zdrav-nik Giovambattista Clario in najbolj slavni Giordano Bruno, ki je bil »po dolgem procesu 17. februarja 1600 sežgan na Campo di Fiore«.

Od Ivana Tavčarja do Protestantskega inštituta

Lutrš, svobodomislec, naš pi-satelj Ivan Tavčar v romanu iz leta 1883 Vita vitae meae opisuje čas izrazitega preganjanja nove, evan-geljske vere v letu 1587 in v delu beremo, kako so »krivi preroki za-trosili strupena zrna v to dolino, in še celo v Poljanah jih imam nekaj sumljivih ptičev, ki so v črnih nočeh frfotali čez gore na Sorško polje in do tiste kričeče vrane, do bogokle-tneža Kupljenika, kateremu slava Primoža Trubarja ni spati dala«. Lju-bljanskemu škofu Janezu Tavčarju njegovo goreče zadrto katoliško spremstvo poroča o nemoči, da bi ta pekel, novo vero, iztrebili. Na škofovo vprašanje, če se tega ne bi dalo opraviti »z dobro besedo«, do-bimo tale odgovor: »Z dobro bese-do, škofovska vaša milost! S kolom po glavi ali pa s helebardo v rebra, to je najboljša beseda za te satano-ve naslednike!«

Tako o Kupljeniku spregovori s svojo literarno upodobitvijo Ivan Tavčar, ki je vseskozi negoval zelo spoštljiv odnos do protestantizma − veljalo bi ga, in tudi mnoge druge Slovence, imenovati kar »anonimni evangeličan«. Gre za kontinuiteto protestantizma vse od 16. stoletja naprej do danes. Ta antropologija protestantizma je naloga, s katero se bo naš Protestantski inštitut (v ustanavljanju) ukvarjal kot z eno od svojih prednostnih nalog. Brez tega ne bomo nikdar doumeli naše an-tropologije uporništva, kajti mi smo narod upornikov, svobodoljubcev in nikakor ne narod hlapcev. Čudna nalepka, saj poveličuje ponižnost in v človeku, ki nanjo prisega, povzro-ča izgubo samospoštovanja. Kakor koli že, literarni zgodovinar France Kidrič je moral opozoriti, da nam je reformacija omogočila še kritič-ni razmislek o lastnem družbenem

položaju in veri in s tem rojstvo in-dividualnosti, celo v modernem po-menu te besede.

Spomenik nepopravljivemu heretiku

Italijanski zgodovinar Silvano Cavazza iz Trsta je v ohranjenih vi-rih v arhivih odkril marsikaj zanimi-vega o življenju Kupljenika. Danes imamo dosegljive zapisane vire, ki dokazujejo, da je bil »Peter Kuplje-nik iz Kranjske živ sežgan, privezan ob steber, na Campo dei Fiore kot zakrknjen krivoverec«, in sicer v so-boto, 20. maja 1595, in točno tam je bil pet let pozneje prav tako živ sežgan Giordano Bruno. Peter Ku-pljenik ni preklical svojih stališč in se s kesanjem ni vrnil h katolicizmu, v katerega so ga silili; v svoji veri je ostal trden do konca. V zapisu, kako je »Klemen VIII. nadaljeval z nizom usmrtitev«, beremo dobesedno tole: »Chuplenich Pietro de Carni-ola, živ sežgan, privezan na kol na Campu di Fiore, ker je bil nepopra-vljiv heretik.«

Dobro bi bilo predlagati župa-nu Jankoviču, da Petru Kupljeniku v neposredni bližini evangeličanske cerkve v Ljubljani ali pa kar pred Mestno hišo v Ljubljani, tam kjer so gorele protestantske knjige, posta-vimo spomenik. Vsekakor bi ga mo-rali še v njegovi rojstni vasici Kuplje-nik pod Babjim zobom. Spomenik bi bil kot knjiga življenja, v katero je vpisano njegovo ime, vendar mimo vsakršne propagande, mimo vsa-kršnega prestižnega poskusa ene veroizpovedi proti drugi; te, ki je ostala, in one, ki jo je »neki nekdo« uspel pregnati, vendar nikdar iz-gnati iz zgodovinskega spomina. V tem najsvetejšem smislu ohranjanje zgodovinskega spomina pomeni tako enciklopedijo smrti kot knjigo življenja, skratka, gre za pietetni od-nos do življenja, ki je nesmrtno in ki ohranja večnost.

Dr. Cvetka Hedžet Tóth

(Iz revija Ljubljana, Glasilo Mestne občine Ljubljana, št. 2, marec 2020, str. 20–21)

april 2020 5

Ludwig van Beethoven (1770 - 1828)Ludwig van Beethoven velja

za največjega skladatelja kar jih je kdaj poznal svet. Upoštevati je treba naslednje dejstva: delo nobenega drugega skladatelja ne vsebuje tako velikega števila priznanih umetnin; on je glasbo iz 18. stoletja popeljal v popol-noma novo smer in pri tem po-rušil številna pravila, ki so veljala za svéta, vendar vedno z dobrimi glasbenimi razlogi. Poleg tega pa imajo njegova dela ob vsem, kar se je po njegovi smrti še zgodilo v glasbi, še zdaj močan vpliv na skladatelje.

Že oče, ki je bil sicer nasilen in pijači vdan mož, je v dečkovo glavo vbijal glasbene lekcije, ki so verjetno pomagale, da je mladi Ludwig razvil veliko občutljivost in glasbeno vizionarstvo. Pri sed-mih letih je že toliko napredoval, da se je lahko pojavil v javnosti. Leto pozneje je odgovornost za njegovo izobrazbo prevzel skla-datelj Christian Gottlob Neefe in od tedaj je Beethowen hitro na-predoval. Oče se ni zmenil zanj, zato je Ludwig pokazal svoj po-gum, da je poskrbel za družino, ki jo je vzdrževal štiri leta.

Leta 1792 je sloveči skladatelj

Haydn potoval skozi Bonn in tam spoznal Beethovna. Očitno je me-nil, da je treba začeti mladeničev talent nadzorovati, še preden se popolnoma razvije. Beethoven je zapustil Bonn, da bi na Dunaju pri Haydnu študiral kompozici-jo. Toda če je Haydn upal, da bo »nadzoroval« Beethovnov talent, je bil že vnaprej izgubil bitko. Beethoven je namreč že s svojo glasbo, na katero je močno vpli-vala huda politična in socialna na-petost, ki je v vrtincu francoske revolucije pustošila po Evropi, z dolgimi koraki stopal v naslednje stoletje. Prvi tedni so bili zanj na Dunaju težki, ni bilo prvih prilo-žnosti, pričakovanja se niso izpol-nila.

(Beethoven je bil pianist, ne violinist, a je kljub temu ustvaril Mount Everest med violinskimi koncerti, v katerem je združil ve-ličino in skrivnostnost, milino in humor).

Vihravo pa je bilo v tistem času tudi njegovo igranje na klavir. Tekmecev je imel veliko toda on je najbolj domiselno improviziral. Medtem ko ga je mnogo dunaj-skih pianistov sovražilo, pa se je plemstvo zgrinjalo skupaj, da bi

ga poslušali. Zanj in za njegovo kariero je bila prihodnost vide-ti svetla. Skladbe so kar vrele iz njega. Koncertiral je na Dunaju, v Berlinu, v Pragi in drugih glasbe-nih središčih. Bil je prvi skladatelj, ki je po svoji volji postal svobo-dnjak, neodvisen od pokrovite-ljev. Vendar pa mu je v njegovih dvajsetih letih prinesla večjo slavo pianistična spretnost kot pa skla-dateljsko mojstrstvo.

Beethoven: »To, kar ste, na-mreč knez, ste le zaradi rojstva; jaz pa sem kar sem, po lastni za-slugi. Knezov je bilo in jih še bo na tisoče, Beethoven pa je samo eden.«

Sledil je začetek gluhosti in se vse bolj povečeval, izogibal se je družbe. Mnoge bi to pognalo v samomor, vendar zaradi trmaste narave ko se je gluhost krepila se je podal v komponiranje.

Vi, ki me obtožujete, da sem zloben, trmast in ljudomrzen, kako napačno me sodite! Vi pač ne poznate skrivnostnega vzro-ka…upal sem, da se mi bo zdravje izboljšalo, končno pa sem se mo-ral sprijazniti s tem, da je bolezen trajna…radostno hitim smrti na-proti. Kljub moji kruti usodi…bi

evangeličanski list6

si želel, da še počaka; a tudi tako bom zadovoljen, saj me bo od-rešila nenehnega trpljenja. Pridi torej. Smrt, pogumno se ti bom zazrl v obraz.

Zrelo obdobje…Le redko se je pobrigal za

svojo zunanjost in ko je korakal po dunajskih ulicah je bil podo-ba pravega čudaka, nasprotno temu pa se je povečevala njegova ustvarjalna zrelost. Zadnja je bila Deveta simfonija 1823, ko je bil že popolnoma gluh. Beethovno-vi zadnji trenutki so bili zelo dra-matični. Dne 26. marca 1827 leta popoldne, je divjala nevihta. Nje-govo sobo je nenadoma napolnila svetloba in stresel jo je grom.

Beethoven je odprl oči in za nekaj sekund dvignil desno pest. Na njegovem obrazu je bil resen, preteč izraz. Ko mu je dlan padla nazaj, je napol zaprl oči…nobene besede več, nobenega utripa srca več.

EpilogBeethoven je v klasično glas-

bo uvedel radikalne spremem-be. Prekršil je mnoga pravila, ki so jih imeli več stoletij za svéte. Vplival je na vse kasnejše sklada-telje. Prav mogoče je, da osebno ni imel tistih visokih idealov, ki so jih poznejše generacije pripisova-le njegovi glasbi. Vsekakor je na

vrhuncu svojih moči pokazal stra-šljivo samoljubje, ko je rekel:

»Moč je vrlina človeka, ki iz-stopa iz množice in to moč imam jaz.« Njegova glasba – najmogoč-nejša in najpomembnejša glasbe-na celota, kar jih je kdaj napisal en sam skladatelj – pa je večna.

»V jeseni življenja želim biti kot plodno drevo, ki ga je dovolj samo potresti, da z njega kot dež padejo zreli in sočni sadovi.«

Koncertna dela - SimfonijePosebno nam je znana Eroica,

sonati Appassionata in Patetič-na, ter koncert Imperator, Deveta simfonija (Oda radosti), koncerti, klavirske sonate in komorna dela, ki vse do danes zbujajo globoko spoštovanje.

Bil je globoko veren, zato je kljub svoji prizadetosti toliko več zmogel. Zapisal je:

»Bog je z mano. Moja duša naj se raduje v Tebi. Bodi moja skala, moja luč na vekomaj, moje upa-nje. Ni višjega cilja kot približati se Bogu bolj kot drugi ljudje.«

Beethoven je tudi avtor neka-terih najglobljih krščanskih moj-strovin. Najbolj znane so oratorij Kristus na Oljski gori, Maša v C--duru in Missa solemnis.

Kaj je simfonija?Dandanes besedo »simfonija«

pogosto uporabljamo za ozna-

čitev kateregakoli večjega orke-stralnega dela. V obdobju klasi-cizma in romantike pa je bil njen pomen veliko natančneje dolo-čen. Tudi tedaj je bila simfonija - tako kot danes - delo za veliki or-kester, vendar pa je bila le ena od različic glasbene oblike, imeno-vana sonata. Prav tradicija sonate pa nam daje ključ za razumevanje simfonije.

V prvem obdobju so imele simfonije običajno tri-stavčno obliko, v času Haydnovega življe-nja (1732 do 1809) pa so dodali še en stavek, navadno na drugo ali tretje mesto. Ta stavek je običaj-no temeljil na plesu, imenovanem menuet, ki je bil v tistem času po plesnih dvoranah zelo priljubljen.

Dolgi prvi stavek simfonije je skoraj vedno spodbuden in ži-vahen in služi kot fanfare, ki naj poslušalca pripravijo do tega, da sede in posluša. Skoraj vedno ima širšo zasnovo in obseg kot kateri-koli drug stavek. V enem samem stavku se lahko pojavijo različna razpoloženja, od strastne drame pa do lirične otožnosti.

Ob 250 obletnici rojstva velike-ga skladatelja povzel po panora-mi 2020

Evgen Balažic

O odgovornostiO odgovornosti govorimo zelo

veliko. Odgovornosti moramo učiti otroke, obnašati se mora-mo odgovorno, na odgovornost bodo poklicali odgovorne in po-dobno. A kaj je to odgovornost?

Na razmišljanje o odgovorno-sti me je napotil zanimiv članek z naslovom »Tožba zoper Pavla Ka-rađorđevića«, ki ga je napisal Jože Ilc, odvetnik v Ljubljani – specialist za civilno pravo, in je bi objavljen

v reviji Odvetnik. Avtorjeva mama je bila namreč zaposlena pri lju-bljanskem odvetniku, Dragu Kor-nhauserju, ki je imel v letih 1939 in 1940 zelo zanimivo pravdo. K njemu so namreč prišle stranke, lastniki parcel, preko katerih je imel Pavle Karađorđević služnost hoje, jahanja in voženj z vozovi ter kočijami. A razvoj znanosti in teh-nike je vedno korak pred aktualni-mi predpisi in Pavle Karađorđević,

ki je imel seveda že v tistih časih avtomobil, se je po služnostni poti vozil tudi z avtomobilom. Stranke, ki so prišle k odvetni-ku Kornhauserju, niso oporekale hoji, jahanju in vožnji z vozovi ter kočijami, oporekale pa so vožnji z avtomobilom. Odvetnik je tako v imenu strank vložil tožbo zoper Njegovo kraljevsko visočanstvo Knez namestnik Pavle, grad Brdo pri Kranju. Takratni Zakon o kra-

april 2020 7

ljevski oblasti in vrhovni državni upravi je določal, da je kraljeva oseba nedotakljiva, da kralja nih-če ne sme poklicati na odgovor-nost in da kralj ne sme biti tožen. To je veljalo tudi za kneza Pavla kot kraljevega namestnika. Avtor članka še dodaja, da – povzeto po ustnih virih – s strani kneza Pavla ni bilo nobenih ugovorov o nedopustnosti sojenja ali kraljevi nedotakljivosti. Ni bilo nobenih pritiskov ne na tožnike ne na od-vetnika. Postopek je potekal kot vsaka »navadna« pravda. A Okraj-no sodišče v Kranju je tožbeni zahtevek zavrnilo in torej odločilo v korist kneza Pavla. Kljub temu pa po nekaterih ustnih virih knez Pavle naj ne bi več vozil z avtomo-bilom po navedeni poti. Avtor na-vaja, da ga takšno ravnanje spo-minja na načelo »noblesse oblige« (plemstvo / plemenitost obvezuje oziroma več pravic hkrati pomeni tudi več odgovornosti). Kraljeve-

ga namestnika je k spoštljivemu in odgovornemu ravnanju verje-tno napotila njegova plemenitost.

Kmalu zatem, leta 1941, se je vladavina Pavla Karađorđevića končala, saj ni več obvladoval zapletene politične situacije na Balkanu. V zgodovinskih virih je navedeno, da je bil sicer usmer-jen prozahodno in demokratično, vendar je zaradi pritiska nekaterih srbskih vladajočih krogov začel sodelovati z Nemčijo in Italijo ter na koncu svoje vladavine pristo-pil k trojnemu paktu. To dejanje je izzvalo demonstracije, sledil je državni udar, temu pa Hitlerjev napad na Jugoslavijo.

Namen tega prispevka ni raz-prava o vlogi Pavla Karađorđevića v jugoslovanski zgodovini, oris njegovega ravnanja v prispevku odvetnika Jožeta Ilca pa nas lah-ko napoti na razmišljanje o tem, kolikokrat smo sami v situaciji, ko imamo več moči kot nekdo drug.

Ta naša moč je lahko fizična, lah-ko pa izvira iz našega položaja – v družini, službi ali pa v družbi na-sploh. A ta naša moč je lahko dvo-rezen meč. Če služi samo nam, je za družbo lahko tudi pogubna, če pa jo spremljajo naše vredno-te, naša plemenitost, je naša moč za družbo lahko blagoslov. Naša moč se tako pokaže v skrbi in ljubezni do bližnjega. Tako lah-ko močnejši pomaga šibkejšemu, zdravi bolnemu, mlajši starejšemu in starejši mlajšemu, človek člove-ku. Vprašati se moramo le, ali tudi mi zmoremo ravnati plemenito.

Tadeja Hari

Vir: Ilc, J. Tožba zoper Pavla Karađorđe-vića. Odvetnik, št. 63, 2013, str. 54

Svet potrebuje nov ekonomski modelPred kratkim je v Zagrebu pote-

kala mednarodna konferenca pod naslovom: »Navdihnjena ekono-mija za zedinjen svet«, ali rečeno z drugimi besedami: »Svet potrebuje nov ekonomski model«. Mnogim dobrim pobudam, ki so bile tam izpostavljene v smislu, da trajno-stni razvoj ne more biti več zgolj v kopičenje dobička, temveč tudi iskanje novega poslanstva gospo-darstva, ni za oporekati. Tudi sam sem prepričan, da so spoštovanje, cenjenje in dober ter pozitiven medčloveški odnos, in spoštljivo ter odgovorno vedenje do narave, najpomembnejša vprašanja katere bomo morali na novo premisliti in vpeljati v vsakdanjo prakso. V tem duhu so to pomembne teme o katerih je potrebno spregovoriti v luči poslovnih modelov, ki bi več stavili na kulturo preoblikovanja obstoječih praks v vseobče dobro, kot je bilo temu do sedaj.

In poglejmo kaj lahko k temu dodamo v luči Protestantskega ka-tekizma:

Ali lahko delo v današnji poklicni resničnosti da smisel življenju?

Dela ne smemo narediti za najvišjo vrednoto. Pa tudi zaniče-vati ga ne smemo. Tudi hipi nima prav, saj vendar živi od dela drugih. Delo je božje naročilo, ki spada k samouresničevanju zdravega člo-veka. To se kaže tudi v tem, da so ljudje tudi na nepriljubljeno delov-no mesto vezani z mnogimi čustvi. To opazijo pogosto šele tedaj, ko morajo kot upokojenci to delovno mesto zapustiti. Delo, spoprijema-nje se z materialnim svetom, ki ga je težko oblikovati, je kljub vsem težavam Stvarnikovo naročilo kot mu ga je on naložil, vendar ga moramo videti tudi v luči potrebe po prostem času. Človek torej ni

ustvarjen samo zato, da bi izključ-no v produktivnosti našel smisel. Svojemu življenju mora v svobo-dni odgovornosti dati smisel tudi z osebno danostjo. Prosti čas ponu-ja možnosti za to: gledališče, kino, knjige, družabnost, šport, hobi… in nenazadnje tudi verska skupnost. Takšna osebna osmislitev sicer ne spreminja strukture dela, lahko pa pomaga pri njegovem drugačnem obvladovanju.

Kakšne omejitve prinaša moderno delovno življenje?

Človek je tekom zgodovine najprej z delitvijo dela ( delitev na lovce in zbiralce ) in pozneje z uporabo tehnike neizmerno pove-čal svojo produktivnost in si tako izboljšal svoj življenjski standard. Misel, da bi si moral posamezni človek sam narediti vse stvari, ki jih danes uporablja in poseduje – od hrane in obleke, televizorja in

evangeličanski list8

Življenje v času koronavirusa v Slavečki gmajniŽe mesec in pol je minilo od

takrat, ko je se tudi v Sloveniji za-ustavijo javno življenje, in odkar tudi vse cerkve ostajajo prazne in puste. Znašli smo se v situaciji, za katero smo bili prepričani, da je možna le v znanstveni fantastiki nikakor pa ne v realnosti tega so-dobnega, modernega in napre-dnega sveta, ki ga odlikuje mo-derna tehnika, napredna medicina, vedno bolj rastoče go-spodarstvo in dokaj dober ži-vljenjski standard. Če smo priča-kovali kakšno globalno grožnjo, smo jo v obliki kakšnega vojaške-ga spopada. Nenadoma pa se je pojavi nadvse majhen, neviden virus in že je med nami in v svetu zavladala panika. Kako malo je to-rej dovolj, da vsa naša gotovost izgine. In to ne v nekem daljšem

časovnem obdobju, postopoma ampak povsem nenadoma in ne-pričakovano. Ta mikroskopsko

majhna stvar je namreč obrnila vse, tudi naše lastno življenje na glavo. In šele zdaj dejansko na

avta, računalnika in še česa – je ne-predstavljiva. Ljudje so tako posta-li odvisni od notranjih zakonitosti svojih lastnih umetnih sistemov, pa najsi gre za družbene sisteme ali za organizacijo dela za tekočim tra-kom. Tako se je človek v veliki meri osamosvojil od narave. »Podvrgel si je zemljo« za ceno odvisnosti od tehnike. Kdor izreče »da« tekoče-mu traku, reče «da« proizvodnemu procesu, pri katerem je vsakemu delavcu naloženo ponavljanje istih gibov sto in sto krat na dan. Mo-žnost, da bi svojemu poklicnemu delu dal osebno noto, da bi se v njem ustvarjalno in svobodno raz-vijal, postaja vedno manjša. Zato so potrebni in nujni poskusi huma-nizacije dela, ki pa so zelo pogo-sto omejeni s tehnično nujo. Nad delom ležita torej tako blagoslov, kakor tudi prekletstvo tehnike.

Kaj pravijo humanistične vede o človeku in njegovem delu ?

Človek je po svoji naravi narav-nan na preraščanje samega sebe. Dejstvo, da se v ta svet rodi tako

čudno nerazvit, reven z instinkti in neoborožen, ga sili, da iz po-manjkljivosti naredi krepost – kar mu manjka, si mora sam ustvariti s preoblikovanjem sveta. Tako si gradi stanovanja, izdeluje obleke in kultivira pokrajino. Kot edino živo bitje si svojo hrano kuha. Naša delovna in bivalna pokrajina s svo-jimi velikanskimi betonskimi mesti, sistemi oskrbe z energijo, prometa in delitve blaga predstavljajo svet, ki ga je ustvaril človek sam in brez katerega danes več ne bi mogli ži-veti. V naši odprtosti do sveta čisto prvotno spadata volja, da bi preo-blikovali svet, da bi nekaj ustvari-li, in veselje ob tem. Odprtost do sveta pomeni, da smo naravnani na to, da se lotimo sveta z vsemi svojimi čuti in ga »obdelujemo«. Od rojstva dalje zasipava človeka vedno večja količina vtisov, barv, tonov, podob in dogodkov. Obsta-ja pa samo en način, kako je mo-goče biti kos tem doživetjem; mora jih obdelati in jih oblikovati. To se lahko zgodi s preprosto pripoved-jo; lahko se izvrši v petju, plesu ali

igri; lahko se spremeni v delovno moč, v življenjske navade, v razpo-loženje in v razmišljanje. Kdor trpi, toži, kdor se veseli, mora to nekako izraziti. Kdor ima kakšno idejo, jo poskuša spremeniti v dejanje. Kdor je izzvan k določenemu dosežku, bo praviloma zastavil vse sile, da bi težavo premagal.

S svojo dejavnostjo vstopamo v odnos do drugih ljudi. Nič ne more tako sprostiti ustvarjalne iniciative in volje do dela kot beseda pri-znanja v pravem trenutku. Če ima-mo občutek, da smo potrebni, če vemo, da imamo določeno znanje in nam občasna pohvala in prizna-nje to potrjujeta, potem nam to daje spoštovanje do samega sebe in veselje do sodelovanja z drugi-mi. V besedi pohvale in priznanja ni pohvaljeno samo delo, ampak obenem tudi človek sam.

Geza Erniša

april 2020 9

svoji koži občutimo, kako ranljivi smo. Šele zdaj vsi skupaj in vsak zase ugotavljamo, kako malo tega je v naših rokah. In vedno več nas je, ki ponižnega srca priznavamo, da je tu tista višja moč - Bog, ki je močnejši od vseh nas. Naš Stvar-nik, ki čaka na našo vrnitev, ki nam želi pomagati. Toda, kako v tem neobičajnem času oznanjati Njegovo besedo, evangelij? Kako vzgajati mlade rodove?

V tej nezavidljivi situaciji se je bilo potrebno tudi nam duhovni-kom/cam znajti na načine, ki so nam ostali na voljo in izkoristiti take stvari, ki nam mogoče niso najbolj domače in morebiti tudi po godu ne. No, vedeli smo eno, da moramo biti aktivni. Še toliko bolj sedaj, ko nas ljudje v resnici potrebujejo. Seveda smo se za-vedali, da se v prvi vrsti od nas pričakuje dosledno upoštevanje vseh odredb vlade in pristojnih organizacij. Z izpolnjevanjem vse-ga smo želeli biti vzgled svojim vernikom. Hkrati pa smo želeli pokazati, da je naše poslanstvo ostalo nespremenjeno, da smo še vedno tu za vse.

Kako smo to naredili? Vsak du-hovnik/ca, vsaka cerkvena obči-na se je znašla po svoje. Pri nas v Gornjih Slavečih smo v prvi vrsti vzpostavili kontakt z verniki pre-ko e-mailov, družbenih omrežij in telefona ter jih začeli obveščati o vsem, kar pripravljamo kot gmaj-na in kaj kot cerkev. Veliko se nas je vključilo v vsakodnevno molitev prošenj, ki jih je izdala Svetovna luteranska zveza. Da bi k temu pritegnili tudi mlajše generacije, sem sama celo preko Facebooka (v nadaljevanju FB) delila video s posnetimi prošnjami pri katerih so se mi mnogi lahko enostavno pridružili. Čez Veliki teden (od cvetne nedelje do Velike sobote) sem prav tako na svojem FB stra-ni vsak dan ob 18.30 uri pripravila kratko duhovno razmišljanje. Še največ vernikov pa se je odzvalo na ogled Božjih služb, ki jih po-leg youtube kanala in FB strani

cerkvene občine Murska Sobota od Velike noči naprej ponuja tudi TV Idea. To, da pri teh bogosluž-jih sodelujemo različni duhovniki, so naši verniki sprejeli z navduše-njem.

S starejšimi in pomoči potreb-nimi sem v stiku preko telefona in jim na ta način vlivam upanje, hkrati pa poskušam ugotoviti, ka-kšne so njihove potrebe, kje bi jim lahko pomagali. Stik sem vzpo-stavila še z veroukarji, s katerimi tudi v tem času ne mirujemo, am-pak se trudimo naučiti kaj novega in kaj lepega ustvariti. Ena izmed prvih nalog je bila naučiti se 10 Božjih zapovedi in na to temo ne-kaj ustvariti. Bila sem nadvse pre-senečena, ko sem začela dobivati fotografije izdelkov, ki so bili zelo različni, čudovito lepi, polni ino-vativnosti. Veselilo me je dejstvo, da so pri mnogih, predvsem mlaj-ših, sodelovali starši in jim tako dali svojo oporo.

Poseben projekt, v katere-ga so bile vključene naše verni-ce, prostovoljke, pa je bil šivanje zaščitnih mask. Nekatere vernice so prispevalo material in elasti-ko, druge pa so krojile in šivale. Najbolj prizadevni sta bili Alojzija Huber iz Gornjih Slaveč ter Veri-ca Kular iz Kuzme. Sešili smo jih

že nekje 220 komadov. Le-te smo skupaj z razkužilom za roke, kar smo kupili, pred Velikonočnimi prazniki podarili našim vernikom. 100 kom zaščitnih mask pa smo skupaj z Ženskim društvom Evan-geličanka podarili tudi Splošni bolnišnici Murska Sobota.

Pavlov poziv »Drug drugega bremena nosite« je torej med nami dokaj živ. Do določene mere se je celo v tem kriznem času okrepil. Naša srčna želja je, da bi temu ostalo tako tudi takrat, ko se bomo lahko spet srečevali. Bog daj, da bo to kmalu!

Simona Prosič Filip

evangeličanski list10

Slovo in srečanjeKljub »osiromašenim«, a

ob tem – prepričana sem – neizmerno bogatim veliko-nočnim praznikom, smo se iz nevsakdanjega praznova-nja le-teh vrnili v realnost.

V življenje ne za maska-mi, ampak z maskami, raz-kužili, rokavicami in podob-nimi zaščitnimi sredstvi, ki so postala nujen del našega vsakdanjika.

Zaradi virusa, ki se je – si-cer neviden – vkradel v naša življenja in nas oropal za že naučen ritem življenja, smo bili in smo še »priklenjeni« na svoja stanovanja, hiše, domača dvorišča in le tu in tam kakšen utek »v svet«, malo dalje od domačega praga. V »svobodo« - do najbližje lekarne ali živil-ske trgovine.

Za štirimi stenami naših domov se dogaja marsikaj. Starši so svojim otrokom ra-zen starševstva po-stali še učitelji, družine so »prisilje-ne« več časa preživeti sku-paj: upam, da se med sabo tudi pogo-varjajo in marsi-kaj pametnega tudi ustvar-jajo. Predvsem odnose! A – roko na srce – mnogi si počasi »gredo že na živce«, so nervozni in padajo tudi nepremišljene besede in »boleča« dejanja. In potem nekje v kotu tečejo solze …

Ob vseh teh »korona« preizkušnjah upam, da ni-smo pozabili na sporočilo praznega groba! Čeprav sta križ in grob prinesla toliko solzá in razočaranj, sta obe-nem postala zelo močan vir radosti srca in neusahljivi vir upanja. Upanja v dobro, v lepo, pravično in sončno. Kljub mnogim sencam.

Slovo od življenja je po-stalo srečanje z življenjem!

S tem darom, ki ga ima-mo radi, katerega cenimo – še posebej takrat, ko zanj trepetamo in ko ve-mo, da ga lahko zelo hitro tudi iz-gubimo.

Ta sedanji korona virus, o katerem je toliko govora in ki je življenje po vsem sve-tu postavil na gla-vo, nas je pravzaprav tako omre-žil, razjezil in prestrašil, da je postal središče in glavna tema večine naših pogovo-rov, misli – in celo – molitev. Ne da bi to hoteli in si želeli, nam je zasenčil vse tisto, kar ne bi smel nikoli zasenčiti.

Poimenovanje korona me namreč spominja na krono. In kaj je in kaj bi morala biti naša krona?

Življenje, ki ga je za vse nas iz čiste ljubezni – s sla-nimi solzami v očeh, a z od Boga dano sladko-bo milo-sti in usmiljenja v srcih, izbo-jeval Kristus – Odrešenik.

Solze in radost. Vse to je del življenja. Oboje je do-življal tudi Jezus Kristus in nevsiljivo je naj-prej učence in potem tudi vse nas osta-le učil – sprejemati oboje in živeti z obojim: s solzami in z radostmi. Vendar NE pasiv-no! Kajti to dvoje lahko edi-no s pravo mero vere, upa-nja in ljubezni nadgrajujemo in potem z njimi ustvarjamo umetnost v umetnosti življe-nja.

Umetnost skupaj živeti, zaprti ne zaradi krone, am-pak zaradi korone, je zdaj na resni preizkušnji. To pa je čas, ki nam ponuja veliko možnosti, ko lahko vsak po svoje – na nešteto načinov – poka-ženo in dokažemo, da smo umetniki, ki smo pri-pravljeni narisati, zapeti ali odigrati podobo, pesem ali

NA POT BREZ STRAHU

Pot je še dolga, veliko ovinkov ima. Na križišču se ustavljam – v megleno, čeprav s soncem pomladi obsijano bodočnost gledam.

V katero smer naj se podam? Katero smer naj uberem, da – čeprav trenutno na cestah skoraj praznih – s pajčolanom vprašanj pokritih, se ne spotaknem in v brezno dvomov ne padem?

V negotovosti iščem odgovor, strah mi izvablja solze iz oči. Ta, sovražnik pogumnih in vernih, želi me v svoj jarem vpreči, da še naprej le iskalka resnice bi ostala in ne človek z vizijo jasno bi postala.

Ne bojim se strahu! – Ker že vidim jasno pot. On meni in vsem nam pod bremeni svojih golgot ovinke na poti zmot in zablod izravnava in z ljubeznijo sklonjen, pobirajoč grehe za nami, korake moje in naše na stezi življenja k Očetu naravnava.

Gospod moj in naš Pastir, Ti čuvaj življenj naših poti, ki umrl si za nas na Golgoti. Tebi bodi čast in slava! – Saj vsako, zaradi Tebe srce očiščeno, v veri in upanju jasno pot v daljavo bližine Tvoje z vstajenjem Tvojim zaznava …

Jana Kerčmar

april 2020 11

K materinski nedeljiBliža se druga majska ne-

delja, ko bo na milijone mater, mam in mamic (med nje spa-dajo tudi ba-bice in prababice, ker so tudi one mame) od še več milijonov otrok tem dra-gim in prepotrebnim bi-tjem namenilo lepo besedo zahva-le, poljub, nasmeh in kakšno rožico.

MAME – v bolečinah rodijo otroke, ob tem pa z radostjo skrbijo zanje,- materam ni nič težko nare-

diti za svoje otroke,- nekatere so bolj, druge

manj vitke in negovane, a vsaka mama je lepa, ker je mama;

- materinsko srce ne pozna strahu, ko gre za otroka, ki potrebuje njeno pomoč;

- mama ne pozna besedo ne morem, ne da se mi, pa če-prav je še tako utrujena;

- mamine solze so najčistejši biseri, upam le, da poznajo več smeha in radosti kot pa bridkih razočaranj;

- vse, kar mama naredi za otroka (in družino), naredi iz ljubezni, brez računice, ali bo za to dobila plačilo;

- vsaka skrb, solza strahu, ti-hega razočaranja in (na ža-lost tudi) nespoštovanja, ji zariše novo gubo na obra-zu;

- kljub vsemu pa so tudi še tako zgubani mamini obra-zi lepi, ker so to obrazi lju-bečega srca.O mamah – o njihovih

očeh, srcih, rokah in dejanjih bi lahko še veliko povedali. A verujem, da vsaka mama čuti, kaj ji želi njen otrok povedati. Tudi brez daril. Pomembno je, da ji ljubezen iz-kaže s svojim hvaležnim srcem. In ne poza-bimo! – mama brez očeta ne bi bila mama! Zato si ena-ko kot mame, tudi naši očetje, dedki in pradedki zaslužijo našo hvaležno pozornost.

Hvala vsem živečim ma-mam (enako očetom) in tudi tistim, ki jih ni več med nami, hvala za dar življenja in za vse neštete darove v njem!

Drage mame, ob globoki hvaležnosti za vse, Vas imamo neizmerno radi. Vaši otroci.

Jana Kerčmar

ENA JE MAMA

Za tvojo nego, mamica, za veliko ljubezen tvojo, za tvoje skrbi, poljubčke, sprejmi zahvalo mojo.

Za vsako pridobljeno gubico, za dlani, ki toplo božajo, za srce polno dobrote, hvala ti, mama, iskreno.

Hvala za mnoge ne prespane noči, hvala za solze in radost! Hvala za vsako lepo pravljico – za vse ti Bog dal je moči.

Ljubim te, mama najdražja, ker ljubiti si me tudi naučila. Sklepati roke v molitev – to moja je, zaradi tebe vrlina.

Vedno boš v mojem srcu, mama, tako kot jaz v tvojem. Če živiš, ali v Božji že si šla objem, zame boš ena in edina! Moja najdražja mama!

Jana Kerčmar

pristno, ne zlagano igro življenja.Telefone, ki nas zbližujejo z

oddaljenimi ljudmi, a nas hkrati oddaljujejo od najbližjih, pa tele-vizi-jo, na katere programih lah-ko gledamo kvečjemu le nasilja, kriminal in druge negativne fil-me – pre-prosto preklopimo na bolj vesele in pozitivne novice in se kot družina – eden drugemu nasmehni-mo, se (kljub koroni) objemimo in začnimo se končno že enkrat med seboj pogovarjati.

Odkrito in iskreno, pošteno in do-bronamerno! Večkrat na dan – in ves čas! Tudi takrat, ko nas korona ne bo več ogrožala …

Kdo vé, morda pa je ta trenutni čas in razmere v njem, svojevrstna priložnost, ko se lahko poslo-vi-mo od starega načina življenja in razmišljanja, ter povabilo k skrbni pripravi za srečanje z nečim no-vim, lepšim in boljšim, še bogatej-šim …

Morda je bil to tudi že začetek

enega drugačnega in bolj pri-stnega sprejemanja in obhajanje najpomembnejšega krščanskega praznika – Velike noči!

Jana Kerčmar

evangeličanski list12

Pomembnejše evangeličanske osebnosti rojene in umrle v mesecu aprilu

ROJENIJurij Cipot, r. 1. april 1794, Čer-

nelavci - u. 9. november 1834, Ho-doš

Jurij Cipot je po šolanju na evan-geličanskem liceju v Šopronu na Madžarskem, študiju teologije in posvetitvi za duhovnika najprej ka-planoval v Körmendu na Madžar-skem in zatem v Legradu na Hrva-škem. V letih 1821–1834 pa je kot duhovnik deloval na Hodošu. Za-služen je, da je bila na Hodošu leta 1823 zgrajena druga lesena cerkev

na opečnih temeljih (sedanja zida-na je bila zgrajena leta 1842) in kot avtor molitvenika Dühovni áldovi (Szombathely, 1829), ki je bil še šti-rikrat ponatisnjen. Po njegovi smrti ga je na Hodošu nasledil evange-ličanski duhovnik, pisatelj in pre-vajalec Janoš Kardoš (1801-1873). Duhovnik je postal tudi njegov sin, Rudolf Cipot (1825-1901), ki je med leti 1856-1901 služboval v Pucon-cih.

Dela:• Dühovni áldovi ali molitvene

knige krszcsenikom na szrdcza i düse opravo i obeszeljávanye vu tuzni 'zitka vöraj. Szpravlene po Czípott Gyürji evangelicsánszke hodoske fare dühovniki. V Som-bathéli z Perger Ferentza píszk-mi, 1829 (ponatisi 1888, 1901, 1912, 1922)

UMRLIMihael Bakoš, r. 1742, Šalovci -

u. 9. april 1803, ŠurdPo osnovni šoli v Domanjševcih

je šolanje nadaljeval v artikularnem kraju Nemescsó, kjer je postal nanj pozoren Štefan Küzmič, ki je v ti-stem času poučeval na tamkajšnji evangeličanski šoli. Pri njem je Ba-koš končal t. i. latinsko šolo, nato pa odšel na evangeličanski licej v Šopron. Na znamenitem bratisla-vskem evangeličanskem liceju je uspešno končal študij v šolskem letu 1763/64, nakar je bil štiri leta vzgojitelj v Jeszenakovem licej-skem internatu. Zatem je odšel v artikularno mesto Nemescsó, kjer je deloval sprva kot učitelj in zatem duhovnik. Po Küzmičevevi smrti leta 1779 je v Šurdu postal njegov naslednik kot tretji slovenski pre-dikant, vendar le do leta 1784, ko je odšel v Križevce za prvega du-hovnika. Med prekmurskimi Slo-venci v Križevcih in okolici je služ-boval do sredine leta 1790, nakar se je ponovno vrnil v Šurd. Tam je bil imenovan za sovodilnega člana slovenskih cerkva oz. za seniorja okoliških evangeliških pastorjev. Umrl je v Šurdu, 9. aprila 1803.

Med njegovimi deli izstopa zlasti pesmarica Nouvi Graduval (1789), ki je temeljni kamen Bakoševih pri-

zadevanj, da bi se v prekmurskih evangeličanskih cerkvah utrdilo in izpopolnilo cerkveno petje, poleg tega je Bakoš s pesmarico ohranil pomemben del starega cerkve-nopesemskega izročila. Omeniti pa velja tudi Bakoševa pisma pri-jatelju, svetovalcu in podporniku Mihaelu Institorisu Mošovskemu v letih 1771-1791, ki so dragocen vir za spoznavanje takratnih verskih, narodnostno-kulturnih in socialnih razmer v prekmurski evangeličan-ski skupnosti ter njene povezanosti s slovaškimi (bratislavskimi) krogi.

Dela: • Nouvi Gráduvál, vu sterom sze vö

zebráne, pobougsane, i zdaj vete nuovi réd posztávlene dühovne peszmi nahájajo szamomi Bougi na diko vö dáni. Sopron, 1789. – prva prekmurska evangeličanska pesmarica

• Szlovenszki abeczedár za drouv-no deczo vö stámpani. V Posoni, 1786, 1793 (2. izd.). – delni po na-tis Abeczedariuma szlowenszko iz leta 1725

Štefan Godina, r. 1. avgust 1888, Lemerje – u. 24. apr. 1949 , Gornji Petrovci

Po osnovni šoli v Puconcih in

Nemeskolti na Madžarskem ter gi-mnaziji v kraju Felsőlövo se je vpi-sal na teologijo v Šopronu. Po za-ključku in posvetitvi za duhovnika je najprej nastopil službo misijon-skega duhovnika v Kaposváru, leta 1917 pa prišel v Puconce za vero-učitelja in pomožnega duhovnika k tedanjemu duhovniku Adamu Lutharju. Kmalu zatem je bil poslan v Gornje Petrovce za administra-torja, 10. avgusta 1919 pa bil tam imenovan za rednega duhovnika. V tej službi je ostal do svoje smrti v letu 1949. Svoj pisni spomenik je postavil s prevodom augsburške veroizpovedi v prekmurščino, kar je naslovil z Agostonsko vereva-dlüvanje.

Dela:• Ágostonszko verevadlüvànye.

Szlovencseno po Godina Steva-ni, gornyepetrovszkom dühovni-ki. Priložba »Düševnoga liszta«. Murska Sobota, 1930.

• Hištoria evang. verske občine v Gornji-Petrovci. Evangeličanski koledar, 1939, str. 53-57.

Klaudija Sedar

april 2020 13

ZAHVALA

18. marca je nepričakovano in mnogo prezgodaj prenehalo biti srce našega dragega in dobrega brata, bratranca in sorodnika

Baša Milanaiz Radovec 18.

(3.6.1959 – 18.3.2020)

Sreča je kot sonce. Nikoli ni enako velika, kajti tudi sonce ne sije vsak dan enako močno. (neznan avtor)

Dragemu je bilo dovoljeno doživeti le dobrih 60 življenjskih po-mladi. Hvaležni smo za vsako, ki smo jo smeli prepotovati skupaj z njim in ob njem. Dokler so mogli, so njegovi koraki bili za vse nas koraki ljubezni, dobrote in spoštovanja. Z njimi se je večno zapisal v naše misli, v katerih z nami potuje naprej. Hvala za cve-tje, sveče in darove dragemu v spomin ter za dostojno slovo na pokopališču v Radovcih.Žalujoči: vsi njegovi najdražji in vsi, ki so ga imeli radi»In ko se bo razodel véliki pastir, boste dobili nevenljivi venec slave.« (1 Pt 5, 4)

V SPOMIN

25. aprila sta prehitro minili že dve leti od takrat, ko je prenehalo biti ljubeče srce našega dragega moža, očeta, tasta, dedija, pra-dedija, bratranca in sorodnika

Štefana Šerugaiz Radovec 49.

(1.12.1934 – 25.4.2018)

»Ena od velikih skrivnosti življenja je, da je zares kaj vredno le tisto, kar naredimo za

druge.« (Lewis Carroll)

Hvaležnost bije v naših srcih za vse dobro, ki nam ga je podaril s številnimi prijetnimi in mirnimi besedami ter neštetimi plemeni-timi dejanji. Vsepovsod tako ostajajo globoke sledi in prijetni sa-dovi njegovih delovnih rok in njegove skrbnosti. Hvala tudi vsem vam, ki se ga skupaj z nami spominjate v svojih molitvah, posto-jite ob njegovem grobu, mu prinašate cvetje in prižigate sveče.Spominjajo se ga: vsi njegovi najdražji in vsi, ki so ga imeli radi»Gospod je dober, utrdba ob dnevu stiske, in pozna tiste, ki se zatekajo k njemu.« (Nah 1, 7)

V spomin ljubljanskemu nadškofu in metropolitu msgr. Alojzu Uranu

Tudi v Slovenski evangeličanski Cerkvi smo z žalostjo v srcu spreje-li vest, da je v soboto 11. aprila, le dan pred letošnjo Veliko nočjo, prenehalo biti srce, tudi v vrstah slovenskih evangeličanov spošto-vanega in priljubljenega nadškofa, Alojza Urana. Gotovo bi se k slove-su od njega prišli poklonit tudi mnogi izmed nas, vendar smo to slovo zaradi znanih okoliščin, lahko spremljali le preko televizijskih ekranov in drugih medijev.

Nadškof Uran, kot smo ga po-znali, je namreč poosebljal človeka, ki je svoje življenje zapisal Bogu in ljudem. Ni bilo namreč dogodka z ekumenskim predznakom, ki se ga ne bi udeležil, če je le mogel. Tudi k nam evangeličanom je rad prišel kar smo še posebej visoko cenili in spoštovali. Nadškof ni bil človek predsodkov ampak verujoč mož, ki mu je bila zaupana veli-ka in pomembna nalogo vodenja svoje Cerkve, kar je vedno počel v velikem zaupanju in globoki veri v Boga kateremu je zapisal svo-je življenje. Ob tem zavedanju pa je prav tako dobro vedel, da pot k

Bogu pelje tudi po poslanstvu in skrbi za sočloveka. In zato se je rad družil z vsemi ljudmi, kajti mnogih skupnih točk ni bilo težko najti, bo-disi da je to bila pesem, narodna ali cerkvena, bodisi je to bila molitev ali oznanjevanje evangelija. Vse to in še veliko tega bi lahko še naprej naštevali.

Biblični pisec nas uči in nam vsem daje vedeti, da smo le kot trava in cvetica, ki zjutraj še cvete in zeleni zvečer pa usahne in je več ni. Toda zaradi Velike noči in njene vsebine je to le en del resnice. Dru-gi nam pravi, da je v vsakem cvetu tudi seme jutrišnjega dne in nove pomladi. In zaradi te resnice nam je živeti naprej, dobro delati, lepo misliti, si stati ob strani še posebej v težkih in bolečih trenutkih katerih gotovo tudi v nadškofovem življe-nju ni manjkalo. Toda sam je ver-jel, da je z Božjo pomočjo marsikaj mogočega. Verjel je, da lahko Bog za marsikaj uporabi majhne in ne-pomembne ljudi ter iz njih naredi velike junake.

Nadškof Alojz Uran je takšen gotovo bil. To sem spoznal in do-

živel tudi sam, ko sva se vsaj tu in tam srečala. Nadškof Uran, poči-vajte v božjem miru in večna luč naj vam sveti, kot lepo pravite v vaši Cerkvi.

Geza Erniša

evangeličanski list14

V SPOMIN

17. aprila sta minili dve leti, odkar potujemo brez naše drage

Sidonije Faričiz Polane.

»Nikoli zares nisi odšla,v naših srcih še živiš.

Vsak naš korak spremljaš v tišini,večni nate so spomini.«

Čas mineva in pridaja nova doživetja, lepote in skrbi, vendar nas spremlja tudi pogled v pretekli čas, katerega smo si smeli deliti z drago mamo, babico in taščo, sorodnico. Še zdaj smo ji hvaležni za vso ljubezen, požrtvovalnost in dobroto, za vse, kar nam je iz dneva v dan podarjala. Mnogo nepreštetih blagoslov je bilo, kateri nas spremljajo še zdaj. Hvala vsem, ki se je skupaj z nami spominjate in ohranjate v hvaležnem spominu.Spominjajo se je vsi njeni najdražji.»Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili za večno življenje.« (Danijel 12,2)

V SPOMIN

Poteka žalostno leto odkar je od nas mno-go prezgodaj odšla naša draga hčerka, sestra, sorodnica Jasmina Malačič iz Vu-čje Gomile. Boleči so naši spomini nanjo kajti knjiga življenja se je zaprla na njeni 39. strani čeprav bi morali biti napisani še mnogi, premnogi listi. Toda kdaj in kako bomo nekoč odložili pero s katerim piše-mo našo življenjsko zgodbo nam marsik-daj ni dano vedeti. Tudi cesta vzame mno-

ga življenja. Tudi njeno je. In čeprav nas še marsikaj težko boli in skeli v duhu vseeno pravimo:

»Nasmešek tvoj nikoli v nas ne bo zbledel, tvoj obraz v spominu nam večno bo živel.«

Počivaj v Božjem miru.

Z ljubeznijo se je spominjajo, oče Štefan, mama Zorica, brat Šte-fan z družino in vso ostalo sorodstvo.»Jezus reče: »Jaz sem vstajenje in življenje, kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.« ( Jn 11, 25 )

ZAHVALA

18. marca je prenehalo biti srce dragega moža, očeta, tasta, sta-rega očeta, strica, krstnega očeta, bratranca in sorodnika

Bele Caraiz Badovinčeve ulice 1, Celje

(8.3.1941 – 18.3.2020)

»Življenje najbolje uporabimo,če ga porabimo za nekaj,

kar traja dlje kot življenje samo.«(William James)

Življenjska pot našega dragega, ki se je pričela v Strukovcih, je bila povezana s skrbnostjo za nas – njegove drage. Hvaležni smo mu za vso ljubečo naklonjenost, katero nam je izkazoval vse do-tlej, dokler so mu to njegove moči dovoljevale. Hvala dobri moči, ki je dragega obdarila s prijetnim in človekoljubnim srcem, ki je vse do zadnjega ostajalo prijetnih misli, besed in dejanj. Hvala tudi vsem vam, ki ste nam ob slovesu izrekli besede sožalja, stali ob strani, darovali v dobre namene ter se od življenja dragega spoštljivo poslovili.Žalujoči: žena Nada, hčerki Natalija z Romanom in Tatjana z An-drejem, vnuki Eva, Tadej in Ajda ter ostalo sorodstvo»Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo.« (Jak 1, 12)

ZAHVALA

13. marca se je po boju z boleznijo sklenilo življenjsko potovanje našega marljivega in skrbnega moža, očeta, tasta, starega očeta, bratranca, svaka, krstnega očeta in sorodnika

Vlaj Karelaiz Bodonec 74.

(5.7.1942 – 13.3.2020)

Težko je pozabiti nekoga, ki ti je drag, a še težje je živeti brez njega.

Našemu dragemu je bilo namenjeno skoraj 78 življenjskih let, v katerih je smel delati, ustvarjati, skrbeti za naš dom in našo družino. Za vse za nas storjeno in od njega prejeto smo hva-ležni dobremu Stvarniku, ki nas je po dragem skozi leta obilno blagoslavljal. Na teh blagoslovih smemo hvaležno skupaj graditi naprej. Hvala vsem, ki ste nam v težkih trenutkih slovesa stali ob strani, darovali vence, sveče in v dobrodelne namene ter se od življenja dragega spoštljivo poslovili na pokopališču v Bodoncih.Žalujoči: žena Helena, sinova Boris in Milan z družinama ter osta-lo sorodstvo»Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne po-glavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« (Rim 8, 38-39)

TV - RadioRazpored bogoslužij na TV – Idea v času ko so cerkve zaprte• Nedelja 26. april ob 10.00 uri • Nedelja 03. maj ob 10.00 uri• Nedelja 10. maj ob 10.00 uri• Nedelja 17. maj ob 10.00 uri

Nedelja, 24. maj• 8.00 Murski Val, Oddaja Misel in čas, duhovnik Peter AndrejčakVe

rske

odd

aje

april 2020 15

V SPOMIN

V 86. letu nas je zapustil

Ernest Novakiz Mengeša.

»Ni smrt tista, kar nas loči - življenje ne, kar družinas. So vezi, močnejše kot so

razdalje, kraj in čas.«

Zahvaljujemo se vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem, ki ste mu pomagali potovati skozi življenje in ga po-spremili na zadnjo pot. Žena, sin, vnukinje in pravnukinje, pravnuka in vsi ostali ga ohra-njamo v najlepšem spominu.»Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev. To je moj Bog, zato ga bom hvalil, Bog mojega očeta, poveličeval ga bom.« (2. Mz 15, 2)

ZAHVALA

Dne 15. marca je prenehalo biti srce dra-gi tašči, stari mami, prababici, sestrični in botri

Gizeli Farteljiz Sebeborec 21.

»Tiho sedaj si odšla,kot lepa misel, ki mine

in nam pusti le spomine.«

Nepričakovano je dopolnila svojo življenjsko pot med vsemi svo-jimi. Žalost je napolnila srce in tiho se spominjamo vsega, kar nam je podarila, za nas storila in s čimer nas je obogatila. Vse ostaja v našem srcu, hvaležni smo za vse. Hvala tudi vsem tistim, ki so nam stali ob strani z besedo sočutja in kateri ste jo pospre-mili k večnemu počitku.Z ljubeznijo in hvaležnostjo se jo spominjajo: snaha Gizela ter vnuk Janez in vnukinja Danica s svojima družinama.»Vem za tvoja dela, za tvojo ljubezen, za tvojo vero, za tvoje služenje in tvojo stanovitnost«. (Raz 2, 19)

ZAHVALA

26. marca se je v častitljivih bivanjskih letih sklenilo potovanje naše drage, dobre, nadvse ljubeče in skrbne mame, svakinje, tete, krstne mame in sorodnice

Irme Melin, roj. Šerugaiz Radovec 36.

(31.3.1933 – 26.3.2020)

»Širiti ljubezen, truditi se po svojih najboljših močeh in biti neobremenjen s posledicami ali rezultati, to je življenje.«

(Brian L. Weiss)

Naša draga je, dokler je mogla, med nami širila ljubezen. Njena pot z nami in ob nas je bila dolga leta pot razdajajoče ljubezni. Hvala dobremu Stvarniku, da nas je po dragi na skupni poti tako obilno blagoslavljal. Hvala vsem Vam, ki ste nam izrekli ustna in pisna sožalja, v težkih trenutkih stali z besedami tolažbe in pri-jaznimi mislimi ob strani, darovali cvetje, sveče in v dobrodelne namene ter se od življenja drage spoštljivo poslovili na pokopa-lišču v Radovcih.Žalujoči: hčerka Mariška in ostalo sorodstvo»Potemtakem sobotni počitek čaka Božje ljudstvo.« (Heb 4,9)

ZAHVALA

Dne 27. marca smo se poslovili od drage mame, babice, praba-bice in sorodnice

Smodiš Marije iz Puconcev.

»Neprešteto mnogo besed, korakov, dobrote se je zapisalo v srca naša,

kjer ostala bo in živela vse do novih dni tu in tam nekje.«

Po blagoslovljenih letih, ko je naša draga mama vstopila v 98. leto življenja, smo se morali posloviti, vendar z globoko hvale-žnostjo v srcu. Hvaležni smo ji za vsakdanjo skrb skozi desetletja, za vso toplino in požrtvovalnost, za vse, kar je dobrega storila in zasejala za vse nas. Ohranili jo bomo v hvaležnem, plemenitem spominu. Hvala tudi vsem sorodnikom, sosedom, sovaščanom, ki ste se z dobrimi mislimi in molitvami na daleč poslovili od nje. Božji mir naj objame njo in vse nas, ki smo ostali in še potujemo tod. Spominjajo se hčerka Gizela, vnuk Janez z ženo Tončko in prav-nukinja Janja. »Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu. Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov, kajti njihova dela gredo z njimi.« (Razodetje 14,13)

DarilaV SKLAD EHO-PODPORNICA:Druž. Bedek, Brezovci 78 – ob pogrebu Geze Vučaka iz Kupšinec 37 – 50€Vesna Bratuša, Negova – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 50€Janez Cug, Dolina 23 – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 50€Janez Cug, Dolina 23 – namesto cvetja na grob Gizele Fartelj iz Sebeborec 21 – 50€

Irena Benko z druž., Tešanovci 63 – namesto cvetja na grob Emilije Antalič iz M. Toplic – 30€Karel in Jože Rituper z družinama, Markišavci – namesto cvetja na grob Emilije Antalič iz M. Toplic – 50€Druž. Maršič, Stogovci 28 – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 100€Julijana Kučan, M. Toplice – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 50€

Igor Sever z druž., M. Sobota – namesto cvetja na grob Marjane Pavel iz Černelavec – 20€Zlatko Sever z druž., Polana – namesto cvetja na grob Marjane Pavel iz Černelavec – 20€Druž. Šinko in Majer, Skakovci – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 100€

nadaljevanje na zadnji strani...

evangeličanski list16

Darilanadaljevanje s prejšnje strani...

Vojko Fajs z druž., Brezovci 55 – namesto cvetja na grob Ide Pavčič iz Maribora – 20€Vojko Fajs z druž., Brezovci 55 – namesto cvetja na grob Geze Vučaka iz Kupšinec – 20€Majda in Suzana Jančarič, Brezovci 6 – namesto cvetja na grob Marije Smodiš iz Puconec – 20€Druž. Vukan, Puževci 60 – ob pogrebu Rudolfa Kovača iz Černelavec – 40€Evgen Kuhar, Puževci 44 – ob pogrebu Rudolfa Kovača iz Černelavec – 40€Andrej Kreft, Sebeborci 25a – namesto cvetja na grob Gizele Fartelj iz Sebeborec 21 – 20€Franc Kreft, Sebeborci 25 – namesto cvetja na grob Gizele Fartelj iz Sebeborec 21 – 20€Druž. Pavel, Polana 17a – ob pogrebu Marjane Pavel iz Černelavec – 30€Sanja Zelko, Poznanovci 45a – namesto cvetja na grob Irme Melin – 20€OŠ Gornji Petrovci – namesto cvetja na grob Emilije Kuronja iz Neradnovec – 100€Druž. Glavač, Puconci – v spomin na Marijo Smodiš iz Puconec 284 – 30€Franc Franko z druž., Puconci 252 – ob pogrebu Marije Smodiš iz Puconec 284 – 30€Elizabeta Franko z druž., Puconci 254 – ob pogrebu Marije Smodiš iz Puconec 284 – 60€Druž. Kučan, Fokovci – ob pogrebu Helene Kardoš iz Fokovec – 30€Branko Kerec, Ljubljana – za delovanje – 20€Hči Marta in sin Mirko s svojimi – ob 1. obletnici smrti Jolanke Podlesek iz Moščanec iz hvaležnosti za nudeno pomoč v času njene bolezni – 130€Druž. Kološa, Puconci – namesto sedmine ob pogrebu mame in sorodnice Marije Smodiš iz Puconec – 100€Štefan Kuhar-Bencak, Puconci – namesto cvetja na grob sosede Marije Smodiš iz Puconec – 30€Ob pogrebu Irme MELIN iz Radovec so namesto cvetja, sveč in vencev na grob pokojne darovali:

- Avguština Špilak, Vidonci – 20€

- Druž. Hakl, Bodonci – 30€- Erika in Vlado Vrečič, Strukovci –

20€- nečak Karel z družino, Otovci – 40€- Druž. Šeruga-Celec, Radovci – 50€- Druž. Režonja-Bertalanič, M.

Toplice – 20€- Druž. Švec-Fujs, M. Sobota – 30€- hčerka Mariška, Radovci 36 – 100€

Ob pogrebu BAŠA Milana iz Radovec so namesto cvetja, sveč in vencev na grob pokojnega darovali:

- Štefan Husar, Radovci – 20€- Bela Celec z druž., Radovci – 30€- Marjan in Bernardka Dervarič,

Radovci – 30€- Ludvik Hajdinjak z druž., Kruplivnik

– 30€- Druž. Farič, Radovci – 20€- Druž. Madjar, Radovci – 20€- Druž. Sever in Rumež, Radovci –

40€- Druž. Smodiš in Lanjšček,

Kruplivnik – 40€- Irena Hull z druž. – 20€- Druž. Sišić, Radovci – 40€- Slavica in Franc Horvat, Radovci –

20€- Druž. Kaker, Kruplivnik – 30€- Druž. Šeruga in Špilak, Radovci/

Bodonci – 40€- Anton Kavar z druž., Radovci – 30€- Anton Gaber, Radovci – 20€- Druž. Kerec, Kruplivnik – 30€- Branko Kerec, M. Sobota – 20€- Druž. Ficko, Radovci – 20€- Druž. Režonja-Bertalanič, M.

Toplice – 50€- Bojan, Brigita, Bojana, Barbara, Blaž

in Branko Bertalanič, Radovci – 80€- Druž. Huber-Melin, Radovci – 50€- Stanislav in Marija Smodiš, Radovci

– 30€- Alojz Kisilak z druž., Radovci – 20€- Drago Dervarič z druž., Radovci –

20€- Milan Dervarič, M. Sobota – 20€- Štefan Dervarič z druž., Radovci –

20€- Gizela Vrečič, Kruplivnik – 20€- Druž. Zadravec, Franc Železen,

Štefan Car, Evgen Car, Alojz Rac in Jože Bernjak z družinami – 140€

Druž. Podbregar, Slatina – v spomin na Kerčmar Janeza – 20€Irinka, Angela in Irinka, M. Sobota – namesto cvetja na grob Šarike Filo iz Ivanovec – 30€Ida Šinko, Gederovci 30a – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 100€Ob pogrebu Pavel Marjane iz Černela-

vec so darovali:- družina Banfi, Zenkovci – 20€- družina Černel, Zenkovci – 20€- družina Lončar, Kuhar Zenkovci –

20€- družina Lončar, Zenkovci – 20€- družina Dündek, Polana – 30€- družina Buzeti, Černelavci – 20€

Ob pogrebu Gizele Fartelj iz Sebeborec 21 so darovali:

- vnuk Fartelj Janez z družino, Sebeborci – 200€

- vnukinja Fartelj Danica z družino, Sebeborci – 50€

- krstni sin Dervarič Dezider, Lemerje – 25€

- Šebjanič Franc z družino, Murska Sobota – 20€

- Franko Drago z družino, Puconci – 20€

- Balažic Evgen z družino, Markišavci – 30€

- druž. Rituper Novak, Andrejci – 20€- družina Gergorec, Sebeborci – 50€

Milan Vlaj z družino iz Šalamenec 90 – iz zahvalnosti stvarniku za nudeno pomoč dragemu očetu, tastu, staremu očetu in svatku Vlaj Karelu iz Bodonec – 100€Šeruga Elza z družino iz Radovec – na spomin prijatelja Baša Milana iz Radovec – 20€Družina Maček Rudija iz Vadarec – namesto cvetja na grob Irme Melin iz Radovec – 30€Fujs Sidonija s hčerkami in družinami iz Vadarec in Beznovec – na spomin Marjane Pavel iz Černelavec – 50€Družina Baša iz Radovec – na spomin dragega brata Baša Milana iz Radovec – 100€Marija Lovenjak z dr. iz Poznanovec namesto cvetja na grob Irme Merklin iz Radovec – 20€Drago Franko z dr. Puconci, namesto cvetja na grob Marije Smodiš iz Puconec – 30€Cvetka Kuhar, Puconci, namesto cvetja na grob Marije Smodiš iz Puconec – 30€Drago Franko z dr. iz Puconec na spomin Marjete – Margite Škrilec iz Markišavec – 20€

Darilo na tiskovni skladVučak Štefan z dr. iz Murske Sobote, namesto cvetja na grob Melin Irme iz Radovec – 20€