UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

DOMEN RANCA

Križevci pri Ljutomeru, junij 2004

2

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ČEZMEJNO SODELOVANJE AVSTRIJSKE ŠTAJERSKE IN

SEVEROVZHODNE SLOVENIJE V OKVIRU REGIONALNE POLITIKE

EU

Študent: Domen Ranca Naslov: Križevci 21

9242 Križevci pri Ljutomeru Številka indeksa: 82134172 Izredni študij Program: univerzitetni Študijska smer: EOT Mentor: dr. Vito Bobek, izr. prof.

Križevci pri Ljutomeru, junij 2004

3

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidat Domen Ranca absolvent študijske smeri: EKONOMIJA študijski program: EOT izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom dr. VITO BOBEKA, izr. prof. in uspešno zagovarjal 30.08.2004. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim – ne dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne 10.09.2004 Podpis:__________________________________

4

PREDGOVOR Regionalizem in oblike pomoči Evropske unije smo se odločili raziskati zaradi čedalje večjega pomena navedenih kategorij, še posebej ob vstopu Slovenije v unijo. Za področje regionalnega sodelovanja avstrijske Štajerske in SV Slovenije nisem zasledil nobene novejše analize, nekatere oblike sodelovanja so se pojavile šele pred kratkim, saj so v pristojnosti organizacij, ki so se ustanovile šele po osamosvojitvi Slovenije. Osnovna trditev je, da ima Evropska unija celovit sistem za dodeljevanje regionalnih pomoči skozi sistem strukturnih skladov in kohezijskega sklada. Slovenija bo morala to področje prilagoditi zahtevam unije. Avstrijska Štajerska se zaradi svoje razvitosti, potencialov, tehnološke usmerjenosti in seveda tudi zaradi neposredne bližine ponuja kot idealni partner za sodelovanje SV Sloveniji. Določene oblike sodelovanja se izvajajo preko različnih organizacij, še vedno obstajajo možnosti za intenziviranje sodelovanja. Regionalizem je proces, ki prihaja od spodaj navzgor in se manifestira kot težnja prebivalcev regij po večjih pristojnostih, demokratizaciji in soodločanju o stvareh, katere so za njih pomembne. Danes regionalizem pridobiva na pomembnosti, priča smo tudi počasnemu prenosu funkcij države na regionalno raven. Ta proces imenujemo regionalizacija. Regija je območje, področje, ki je zaokroženo ponavadi na geografski način, lahko pa tudi na kulturni, kulturno-zgodovinski ali kakšen drug način. Regije so lahko namenjene le statistični rabi in so brez pristojnosti, kot je to primer v Sloveniji. Lahko so tudi institucionalizirane, kot na primer na avstrijskem Štajerskem, kjer imajo enotno vodene, urejene in funkcionalno zaokrožene regije. Evropska unija vedno večji pomen pripisuje tudi čezmejnim regijam. Evropska unija za zmanjšanje regionalnih razlik med bolj in manj razvitimi regijami držav članic namenja sredstva preko strukturnih skladov in kohezijskega sklada. Višina sredstev za ta namen se je v zadnjih letih, ob vsaki reformi strukturne politike, zelo povečala. Vzrokov za razlike med regijami je več, poglavitni dejavniki pa so zagotovo lega regije, resursi, ki so na razpolago, zgodovinski dejavniki. Ponavadi velja pravilo, da so regije z osrednjo lego in dobrimi povezavami bolj razvite od perifernih območij. Evropska unija razvitost regije določa z različnimi kazalniki, najpomembnejša sta BDP/prebivalca in stopnja brezposelnosti v regiji, na podlagi katerih razdelijo tudi največ sredstev. Slovenija se je, tako kot ostale države kandidatke za vstop, skozi pridobivanje sredstev iz predpristopnih in pristopnih strukturnih pomoči učila in pripravljala na pridobivanje sredstev iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada. V pregledu sodelujočih organizacij lahko ugotovimo, da se je večina opisanih projektov odvijala ob pomoči instrumentov predpristopne pomoči.

5

To nedvomno potrjuje pomembnost pridobivanja sredstev iz strukturnih skladov EU. V mesecu juliju 2004 se pričakujejo prvi razpisi za projekte iz strukturnih skladov EU, aktivnosti se povečujejo in pričakujemo lahko, da bo izčrpano večino razpoložljivih sredstev, še posebej za manjše projekte. Na težave pri zbiranju podatkov smo naleteli pri slabem odzivu nekaterih organizacij, potrebno je bilo izvesti veliko osebnih srečanj. Težko je bilo pridobivati podatke iz tujine, sogovorniki večinoma niso pokazali pripravljenosti posredovati želene podatke.

6

KAZALO

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema ................................................................. 8 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve............................................................................... 8

Osnovne trditve ................................................................................................. 8 1.3 Predpostavke in omejitve ........................................................................................ 9 1.4 Predvidene metode raziskovanja ........................................................................... 9

2 REGIONALIZEM..................................................................................................... 10 2.1 Pojmovanje............................................................................................................. 10 2.2 Regionalna politika................................................................................................ 12 2.3 Državne pomoči za regionalni razvoj .................................................................. 13 2.4 Regionalizem v EU ................................................................................................ 18

2.4.1 Klasifikacija teritorialnih enot NUTS ............................................................. 18 2.4.2 Klasifikacija teritorialnih enot in upravno teritorialna razdelitev v Sloveniji . 19 2.4.3 Teritorialna razdelitev EU ............................................................................... 22

2.5 Gospodarska razvitost regij in kazalniki v mednarodnih primerjavah ............. 24 2.5.1 Bruto družbeni produkt na prebivalca ................................................................ 25 2.5.2 Stopnja brezposelnosti........................................................................................ 26

2.6 Strukturni skladi EU ............................................................................................... 28 2.6.1 Evropski regionalni razvojni sklad ..................................................................... 29 2.6.2 Evropski socialni sklad....................................................................................... 29 2.6.3 Evropski sklad za usmerjanje kmetijstva in garancije........................................ 29 2.6.4 Finančni instrument za ribištvo .......................................................................... 30

2.7 Kohezijski sklad ....................................................................................................... 30 2.8 Evropska investicijska banka ................................................................................. 30 2.9 Razvojni cilji ............................................................................................................ 31

3 SISTEM IN INSTRUMENTI PREDPRISTOPNE POMOČI EU........................ 37 3.1 PHARE ................................................................................................................... 37

3.1.1 Nacionalni program Phare ............................................................................... 38 Nacionalni program Phare 2000.............................................................. 38

3.1.2 Phare program čezmejnega sodelovanja ......................................................... 40 Phare čezmejno sodelovanje Slovenija - Avstrija ................................... 41

3.1.3 Phare večdržavni in horizontalni programi ..................................................... 43 3.2 Orodja predpristopne strukturne pomoči........................................................... 44 3.3 Orodja pristopne strukturne pomoči................................................................... 46

ISPA ........................................................................................................ 47 SAPARD ................................................................................................. 47

4 ZNAČILNOSTI REGIJ IN OBLIKE SODELOVANJA ...................................... 49 4.1 Avstrijska Štajerska .............................................................................................. 50

4.1.1 Avstrijska Štajerska - gospodarska zbornica ................................................... 51 4.1.2 Tehnološki parki – SFG................................................................................... 51

TEHNOLOŠKA POVEZAVA GRAZ – MARIBOR ............................. 52 4.2 SV Slovenija - Pomurje in Podravje .................................................................... 53

4.2.1 Pomurje............................................................................................................ 55 RRA MURA MURSKA SOBOTA......................................................... 56 TURISTIČNA ZVEZA POMURJA – MURSKA SOBOTA ................. 57 OBMOČNA OBRTNA ZBORNICA MURSKA SOBOTA................... 58

7

4.2.2 Podravje ........................................................................................................... 58 GZS - OBMOČNA ZBORNICA MARIBOR......................................... 59 OBMOČNA OBRTNA ZBORNICA MARIBOR .................................. 61 MARIBORSKA RAZVOJNA AGENCIJA............................................ 62 ŠTAJERSKI TEHNOLOŠKI PARK ...................................................... 67 JAVNI GOSPODARSKI ZAVOD ZA TURIZEM MARIBOR............. 69 EUREGIO SV SLOVENIJA – AVSTRIJSKA ŠTAJERSKA................ 69 ČEZMEJNI ZAPOSLOVALNI PAKT MED AVSTRIJSKO ŠTAJERSKO IN SLOVENIJO ............................................................... 77

5 SKLEP ........................................................................................................................ 79 6 POVZETEK ............................................................................................................... 80 7 SEZNAM LITERATURE IN VIROV..................................................................... 83

8

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Regionalizem je zelo široko področje, od sodelovanja med lokalnimi skupnostmi znotraj države, preko obmejnega sodelovanja sosednjih držav do mednarodnega regionalnega sodelovanja v okviru Evropske unije (v nadaljevanju EU). Problematika manj razvitih regij se kaže v slabši osnovni infrastrukturi, manj razvitem gospodarstvu, manj kvalificirane delovne sile, nižjem standardu prebivalcev na teh področjih. Posledično pomeni to izseljevanje, predvsem mlajših in višje izobraženih, v bolj razvite regije z boljšimi pogoji in več možnostmi za zaposlitev in življenje. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Za proučitev razvitosti regionalnega sodelovanja med avstrijsko Štajersko in SV Slovenijo sem se odločil predvsem, ker živim v eni najslabše razvitih slovenski regij in nisem zasledil novejših analiz s področja sodelovanja teh sosednjih regij. Tudi regionalizem in pomoč EU državam kandidatkam in članicam je trenutno zelo aktualna tema zaradi širjenja EU. Na začetku dela bomo predstavili sam pojem regije, regionalizma, regionalne politike in z njimi povezane pojme. Prikazali bomo teritorialno razdelitev držav ter izvajanje regionalne politike v EU, strukturne sklade, kohezijski sklad, priprave držav kandidatk za članstvo v EU in oblike pomoči, ki jih nudi EU. Glavni cilj tega dela je poleg zgoraj naštetega prikazati še razvitost, razlike in oblike sodelovanja regij avstrijske Štajerske in SV Slovenije ter organizacije, dejavne na tem področju. Osnovne trditve EU ima celovit sistem za dodeljevanje regionalnih pomoči preko sistema strukturnih skladov in kohezijskega sklada, informacijsko so dobro podprti, opravljene so bile potrebne študije ter analize regij, potrebnih pomoči. Slovenija bo morala področje regionalizma prilagoditi zahtevam EU, prvi koraki so že bili narejeni z Zakonom o skladnem razvoju Slovenije. Avstrijska Štajerska se kot bolj razvita sosedska regija idealno ponuja kot partner za sodelovanje SV Sloveniji. Določene oblike sodelovanja so se že ustalile preko različnih organizacij, agencij, vendar bi bilo potrebno sodelovanje intenzivirati.

9

1.3 Predpostavke in omejitve EU ima razvit celovit sistem za dodeljevanje pomoči manj razvitim regijam za doseganje boljše gospodarske, družbene in socialne rasti. Slovenija mora kot država kandidatka za vstop v EU poleg ostalega prilagoditi tudi področje regionalizma. Regije imajo tudi same na razpolago določene vzvode za pospešitev lastne razvitosti, sodelovanje z razvitejšimi sosednjimi regijami je samo eden izmed njih. Pri pisanju diplomskega dela se bom pri splošnem pregledu omejil na območje EU pri opisu sodelovanja regij pa na območje SV Slovenije ter avstrijsko Štajersko. Možne omejitve bodo v pomanjkanju informacij in volji do sodelovanja v agencijah in organizacijah na avstrijski strani. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Raziskava bo predvidoma makroekonomska - področje proučevanja regij, regionalizma in regionalne politike na ravni celotne EU, oz. posameznih regij ter dinamična – regije, regionalizem, regionalna politika se skozi čas spreminjajo. Uporabljen bo deskriptivni pristop, v posameznih poglavjih bodo prevladovale različne metode deskriptivnega pristopa: - metoda deskripcije, - metoda kompilacije, - komparativna metoda, - zgodovinska metoda. Uporabljene podatke smo dobili na osnovi različnih virov, kot so internet, revije, različna strokovna literatura, interni viri različnih organizacij ter z osebno komunikacijo, predvsem pri zbiranju podatkov za četrto poglavje.

10

2 REGIONALIZEM Pomembnost regionalizma v zadnjem času narašča. Poznamo regionalizem znotraj posameznih držav in mednarodni regionalizem. V luči združevanja Evrope vedno bolj pomemben postaja mednarodni regionalizem. Najprej bomo podali nekaj osnovnih definicij in stališč posameznih avtorjev glede pojmov povezanih z regionalizmom. 2.1 Pojmovanje Regionalizem izhaja iz besede regija, ki je latinskega izvora (regio) in pomeni področje, območje. Regionalizem pomeni prizadevanje, da se določenemu področju, pokrajini prizna poseben ekonomski, družbenopolitični, kulturni položaj (SAZU 1994, 1154). Sruk (1995, 278) navaja, da je regija področje ali območje, oz. ozemlje, tako ali drugače geografsko-politično in kulturnozgodovinsko zaokroženo. Dejansko gre za obstoj določenih gospodarskih in družbenopolitičnih področij, katera so večja od osnovnih ozemeljskopolitičnih skupnosti in hkrati manjša kot celotno področje države. Definicijo regionalizma avtor povzema iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), navedeno v prejšnjem odstavku. Na prvi pogled se tako zdi popolnoma jasno, kaj pojmujemo pod pojmom regija, vendar ni povsem ustrezne definicije (Bučar 1993, 40-41). Pri definiranju regije lahko uporabimo različne pristope, vendar je definicija predvsem odvisna od avtorja samega in področja s katerim se ukvarja. Posamezne stroke tako poznajo sebi prilagojene regije, kot npr. geografska, ekonomska, klimatska, kulturna, etnična, jezikovna, zgodovinska regija. Avtor ugotavlja, da je regija predel, področje, ki pa je prostorsko omejeno, homogeno in ne preobsežno, meje regije niso identične z državnimi mejami. V zahodnoevropskem političnem prostoru so regije definirane kot prostorsko razpoznavna ali nekomu pripadajoča področja, katerih prebivalstvo ima določene skupne značilnosti in voljo, da ohranja svoje posebnosti ter želi tudi razvijati svoj kulturni družbeni in gospodarski razvoj. Regije so torej geografske ali geopolitične ozemeljske enote znotraj državnih meja, ki so tudi glede na prepričanje prebivalstva zaključene enote (ibid. 46). Tudi Kenda in Bobek (1997, 366) navajata da je regija geografsko območje in še dodajata, da so znotraj takšnega območja enote močneje povezane kot izven njega in je v njih tudi dohodek podoben. Politiko regionalnega razvoja pojmujeta kot splet ukrepov države ali vlade, s katerimi zmanjšuje ekonomske in socialne razlike med geografskimi območji. De Melo in Pangariya (1993, 19-20) ugotavljata, da je zaradi povečane negotovosti na globalnem trgu regionalni pristop pri povezovanju držav še posebej opravičljiv za majhne države. Takšne države vidijo v regionalizmu instrument za zagotavljanje dostopa na svetovni trg tudi v prihodnosti. Majhne države nimajo močnih pogajalskih izhodišč (pogajanja v okviru GATT in pozneje WTO), zato jim ne preostane drugega, kot da se

11

povezujejo v regionalne integracije ter tako dosegajo boljša pogajalska izhodišča. Združevanje držav sedanje EU je bilo tako tudi posledica prevelike moči ZDA. Podobna situacija je danes s tranzicijskimi državami vzhodne Evrope, ki vidijo svoje možnosti enakovrednega trgovanja v svetovni trgovini z vstopom v EU, ki je prav tako integracija regionalnega značaja. Regionalizem omogoča dostop na svetovno tržišče tudi majhnim in gospodarsko slabše razvitim državam. Svetličič (1996, 246-258) ugotavlja, da ne obstaja natančna interdisciplinarna definicija regionalizacije. Regionalizem označuje kot tendenco, regionalizacijo pa za snop prepričanj o nujnosti regionalne pripadnosti, splet regionalnih idej, zamisli in lojalnosti. Dejstvo je, da obstajajo regije tudi znotraj nacionalnih držav, torej na subnacionalnem nivoju (Bučar, 1993, 52). Za te subnacionalne regije veljajo enake težave pri njihovem definiranju in opredeljevanju, kot smo jih že omenili. Politični razvoj v Evropi v zadnjem času kaže, da tudi subnacionalni regionalizem pridobiva na pomenu. Temu procesu se niso mogle izogniti niti močne centralistične države. Po eni strani države razdelijo svoje ozemlje na regije zaradi lažjega upravljanja, po drugi strani pa prebivalci teh regij zahtevajo večjo stopnjo samostojnosti in vse večje pristojnosti za zadovoljevanje svojih potreb. To se poizkuša ločiti s pojmoma regionalizacija in regionalizem, kjer prvi pomeni nekakšno prenašanje upravnih funkcij, drugi pa političnih funkcij odločanja. Bučar (1993, 47) ugotavlja, da veljajo tudi za čezmejne regije poizkusi definicij, kot za regije. Posebnost čezmejnih regij je, da so razcepljene z državnimi mejami. Zato kažejo tudi določene specifičnosti v organizacijskem smislu in na institucionalnem nivoju sodelovanja. Čezmejna regija je ozemlje, kjer tam živeče človeške skupnosti povezuje mreža odnosov, ki pa jih ovira ali celo onemogoča meja. Obmejne, obrobne regije se tako soočajo s svojstvenimi prostorskimi, družbenoekonomskimi, družbeno-kulturnimi in institucionalnimi problemi, ne glede na politični sistem, ki mu pripadajo (Svet Evrope 1995, 11 - 12). Obmejno regijo definirata Svet Evrope in EU v strogem smislu kot teritorialno enoto neposredno pod državno ravnjo, ki ima skupno teritorialno mejo z eno ali več enotami enake vrste, ki spadajo v sosednjo državo (ibid. 17).

12

2.2 Regionalna politika1 V ekonomski teoriji obstajajo različne smeri razmišljanja o regionalnem vidiku razvoja. Razvrstimo jih lahko na dve skupini, glede na to, kako odgovarjajo na bistveno vprašanje: Ali prosto delovanje tržnih sil zagotavlja postopno zmanjševanje regionalnih razlik? Pozitiven odgovor daje le neoklasična ekonomska teorija, ki trdi, da tržni mehanizem povzroči migracijo delavcev iz manj razvitih v razvitejše regije. To povzroči dvig plač v nerazvitih in padec plač v razvitejših regijah, medtem ko se bo tok kapitala usmeril v regije z nižjimi stroški dela, zaradi možnosti višjih dobičkov. Na ta način naj bi se v razmerah prostega vpliva tržnih zakonitosti postopoma zmanjševale razlike v plačah in dohodkih od kapitala, dokler ne bi medregionalni sistem prišel v ravnotežje. Neoklasična teorija ima veliko nasprotnikov, ki so si vsi enotni v trditvi, da prosto delujoče tržne sile privedejo do povečanja regionalnih razlik. Pod vplivom tržnih sil se gospodarske dejavnosti, znanost, izobraževanje in kultura koncentrirajo v razvitejših regijah, manj razvite regije pa ostajajo vedno relativno slabše razvite. Ekonomski teoretiki, z izjemo neoklasikov, zato podpirajo regionalno državno politiko. Komisija EU se načelno zavzema za čim manjše poseganje države v gospodarstvo, zato kontrolira in omejuje razne vrste državnih pomoči, ki jih države članice dajejo podjetjem (izvozne spodbude, splošne investicijske premije, pomoč državnim podjetjem), dopušča pa združljivost regionalnih razvojnih pomoči s tržnim gospodarstvom in svobodno konkurenco v primerih, ko gre za pomoč: - ekonomsko šibkim, pretežno agrarnim regijam, - industrijskim regijam s staro industrijo in - perifernim regijam. Pomembno za regionalno politiko je, da Maastrichstski sporazum priznava potrebo po večji solidarnosti in koheziji v okviru EU kot osnovo za nadaljnji družbeni in gospodarski razvoj. Enako stališče se ponovi v aneksu k Beli knjigi o pripravah držav Srednje in Vzhodne Evrope na integracijo v skupni trg EU. Vse države članice EU izvajajo regionalno politiko, unija pa zagotavlja posebne regionalne spodbude iz Evropskega razvojnega regionalnega sklada, Evropskega socialnega sklada in Evropskega sklada za usmerjanje spodbud in garancije v kmetijstvu, v navezi z Evropsko investicijsko banko. Reforma teh treh skladov je bila izvedena v letu 1988, rezultat je bila večja koordinacija med strukturnimi skladi, prišlo je tudi do podvojitev višine sredstev, predvsem zaradi vključitve Irske, Španije, Grčije in Portugalske v EU. Drugi krog povečanja sredstev se je izvedel leta 1993. Višina sredstev za strukturne sklade se je povečala za 41%, v ta namen je bil istega leta ustanovljen tudi Kohezijski sklad. Poleg povečanja sredstev je za obdobje devetdesetih let pomembna tudi sprememba osnovnega koncepta regionalnih pomoči. Strukturni skladi bi naj pomagali strukturno šibkejšim in konkurenčno manj sposobnim evropskim regijam pri prilagajanju na skupno

1 Povzeto po Kukar (1997, 57-59).

13

tržišče. Za učinkovito rabo sredstev strukturnih skladov so bila opredeljena štiri generalna načela s šestimi prioritetnimi cilji za obdobje 1994-1999. Z vstopom v obračunsko obdobje 2000-2006 se je zmanjšalo število ciljev, prav tako je nova regionalna politika prinesla tudi nova načela za črpanje sredstev iz skladov. Načela, cilje, regionalno politiko EU si bomo podrobneje ogledali v poglavju 2.6 do 2.9. RAZLIKE MED TRADICIONALNO IN NOVO REGIONALNO POLITIKO Nova evropska regionalna politika je zasnovana na teoriji endogenega razvoja, ki poudarja, da se regionalni razvoj gradi od spodaj navzgor in ne od zgoraj navzdol. Tradicionalna regionalna politika je za osnovni problem razvojno šibkih območij identificirala pomanjkanje kapitala in kvalificirane delovne sile, regionalna politika v devetdesetih pa kot problem poudarja predvsem pomanjkanje podjetniške iniciative, inovacij, specifičnega znanja in mednarodnih povezav ter nerazvito infrastrukturo. Tradicionalna regionalna politika je predstavljala instrument za zaščito razvojno šibkejših regij pred mednarodno konkurenco, podjetjem na teh območjih je zmanjševala stroške s subvencijami. Nova regionalna politika je zasnovana na principih samovzdržujočega razvoja in na povezovanju v različne podjetniške in informacijske mreže. Namen nove regionalne politike je zmanjšati zaostanek razvojno šibkejših regij za razvitejšimi s povečevanjem sposobnosti razvojno šibkejših regij za osvajanje inovacij na različnih področjih, kot so proizvodnja, postopki, organizacija. Tradicionalna regionalna politika je poudarjala pomen industrijskih dejavnosti, nova regionalna politika pa je usmerjena predvsem k storitvenim dejavnostim (marketinške, svetovalne storitve, raziskovalno in razvojno delo), saj le te storitve omogočajo nujne ekonomske, organizacijske in socialne spremembe, ki so potrebne v inovativni družbi. Iste storitve predstavljajo nematerialne poti, ki omogočajo pretok blaga, kapitala, ljudi in informacij tako v regiji, kot tudi med regijami. 2.3 Državne pomoči za regionalni razvoj2 Državna pomoč je v nasprotju s cilji skupnega evropskega trga, vendar je dovoljena pod določenimi pogoji. Regionalna pomoč zavzema v okviru državnih pomoči pomembno mesto. Regija, ki želi prejeti državno pomoč mora imeti jasno opredeljene meje ter izpolnjevati mora določene kriterije (Kavaš 1999, 15). Slovenija je leta 1995 ratificirala "Marakeški sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije" (WTO), ki je sestavljen iz več sporazumov. Med njimi je tudi "Sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih". Definicija subvencij je v omenjenem sporazumu definirana zelo na široko. Subvencije se delijo na prepovedane in pogojno dovoljene. Sporazum velja za vse dejavnosti, razen za kmetijstvo, za katerega velja poseben

2 Povzeto po Murn (2000, 5-12).

14

sporazum, ki dovoljuje več subvencij, vendar z določenim postopnim zmanjševanjem obsega subvencioniranja. V EU veljajo posebni predpisi, ki urejajo konkurenco med podjetji, panogami in dejavnostmi v državah članicah. Pravila, ki v pravu EU urejajo področje državnih pomoči, so zapisana v določilih Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti (v nadaljevanju PES) in v določilih Pogodbe o ustanovitvi skupnosti za premog in jeklo (v nadaljevanju ESPJ). Zaradi dejstva, da določila PES in ESPJ urejajo področje državnih pomoči zelo splošno, sta Evropska komisija in Evropsko sodišče skozi prakso ob uporabi določil PES in ESPJ oblikovala pravila, ki natančneje in vnaprej določajo, katere državne pomoči so dopustne. Najpomembnejša pravila se nanašajo na 92. in 93. člen PES. Med državne pomoči se običajno ne uvrščajo: a) pomoč prebivalstvu, b) pomoč za odpravljanje naravnih nesreč, c) državne in lokalne investicije v infrastrukturo, d) državne naložbe v podjetja, e) splošni ukrepi države, npr. davčne oprostitve (ki sicer vplivajo na konkurenco, a veljajo

za vsa podjetja enako). a) Pomoč prebivalstvu je lahko posredovana v finančni ali materialni obliki, kjer materialna pomoč ne sme razlikovati izvorov proizvodov. Ta pomoč je namenjena prebivalstvu kot končnemu prejemniku za blažitev socialnih težav. b) Pomoč za odpravo škode, povzročene z naravnimi nesrečami ali izjemnimi dogodki, se nanaša na trenutne težave, ki jih lahko povzročijo vihar, poplava, suša, požar, potres, ipd. Neugodne vremenske razmere ne spadajo med naravne nesreče in se smatrajo kot ekonomska tveganja v kmetijstvu. Med izjemne dogodke se štejejo vojne ali teroristični napadi, stavke se smatrajo kot del splošnega podjetniškega tveganja. Pomoč mora biti namenjena neposredni odpravi škode in ne spodbujanju razvoja območja, prizadetega od naravne nesreče ali izjemnega dogodka. c) O investicijah v infrastrukturo v evropskih pravilih o državnih pomočeh ni posebnih predpisov. Iz sodne prakse in rešitev primerov Evropske komisije izhaja, da v to kategorijo spadajo investicije splošne rabe, za katere gradnjo in vzdrževanje je zadolžena država (npr. ceste, železniški tiri, komunalne napeljave in naprave). d) Državne naložbe v podjetja nimajo statusa državne pomoči, v kolikor se država obnaša po tržnih načelih, kakršna veljajo tudi za ostale udeležence na trgu. e) Splošne pomoči države, izhajajoče iz davčnih predpisov, se običajno ne uvršajo med državne pomoči, v kolikor so namenjene vsem podjetjem v nacionalni ekonomiji (npr. različne stopnje davka na dodano vrednost, davčne oprostitve).

15

OSNOVNE SHEME DRŽAVNIH POMOČI Skozi čas in prakso so se na podlagi PES izoblikovala podrobnejša pravila o državnih pomočeh, trenutno veljavna so združena v štiri skupine: 1. splošna pravila, 2. horizontalna pravila, 3. regionalna pravila, 4. posebna sektorska pravila. 1) Splošna pravila urejajo splošne pogoje, katere mora država upoštevati, da ne pride do posrednega dodeljevanja pomoči in splošne pogoje državnih pomoči majhnih obsegov. V to skupino sodijo pravila o državnih investicijah, o finančnih transferih v javne družbe, o državnih garancijah, o javnih prodajah zemljišč, o kratkoročnih izvoznih kreditih. Izvajanje nekaterih storitev s področja telekomunikacij, pošte, transporta, elektroenergetike in RTV je urejeno s posebnimi pravili. 2) Horizontalna pravila državnih pomoči se nanašajo na področja s posebnimi težavami. Veljavnost pravil je časovno omejena, horizontalni predpisi se prilagajajo stališčem Evropske komisije in ekonomskemu razvoju EU. 3) Regionalna pravila opredeljujejo dodeljevanje regionalnih pomoči na podlagi regionalnih kriterijev. Cilj dodeljevanja teh pomoči je vplivati na geografsko razporeditev aktivnosti podjetij. Obseg državnih pomoči mora biti omejen na rešitev točno določenih regionalnih problemov, pomoč ne sme biti dodeljena podjetjem, ki nimajo pomembnega vpliva na razvoj področja, kjer so locirana. 4) Posebna sektorska pravila določajo glavne cilje politike EU pri razvoju izbranih sektorjev in določajo vsebinske ter formalne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati različne oblike državne pomoči. Splošni kriteriji dodeljevanja posebnih sektorskih pomoči so: - pomoči so omejene na posamezne, zaradi položaja sektorja, opravičene primere, - pomoči so dovoljene le do povrnitve sposobnosti preživetja prejemnika, - pomoči morajo biti dodeljene za krajša obdobja, v primeru daljšega obdobja se morajo

postopno zmanjševati, - intenzivnost pomoči mora biti prilagojena problemu, ki ga rešuje, - reševanje problemov v sektorju ene države ne sme imeti vpliva na drugo državo

članico. V okviru naštetih štirih osnovnih skupin pravil so se v EU oblikovala še specifična pravila posameznih shem državnih pomoči. V okviru splošnih pravil so podana pravila oblikovanja shem izvoznih pomoči. Pomoči izvozu so strogo prepovedane tako po pravilih EU, kot tudi Svetovne trgovinske organizacije. Kljub temu nekatere članice vodijo aktivno politiko pomoči izvozni industriji preko instrumentov izvoznega kreditiranja in zavarovanja izvoznih kreditov.

16

V okviru horizontalnih pravil so oblikovana sledeča posebna navodila za oblikovanje shem: - sheme raziskovanja in razvoja, - sheme varstva okolja, - sheme reševanja in prestrukturiranja, - sheme za mala in srednje velika podjetja, - sheme pomoči za zaposlovanje, - sheme pomoči za usposabljanje, - sheme razvoja nazadujočih urbanih območij. V okviru regionalnih pravil so postavljena navodila za oblikovanje regionalnih državnih pomoči. Navodila se nadalje delijo na: - državne pomoči manj razvitim regijam v EU na nivoju NUTS 2 in ravnijo pod 75%

bruto domačega proizvoda po kupni moči na prebivalca v evropskem merilu, - državne pomoči manj razvitim regijam v nacionalnem merilu na nivoju NUTS 3, z

najmanj sto tisoč prebivalci na regijo. Regionalne pomoči je možno dodeljevati za: - začetne investicije, - ustvarjanje novih delovnih mest, - redno poslovanje, samo pod posebnimi pogoji. V okviru posebnih sektorskih pravil so oblikovana posebna navodila shem za naslednjo predelovalno industrijo: - industrijo sintetičnih vlaken, - industrijo motornih vozil, - ladjedelništvo, - jeklarstvo, - premogovništvo, - transport, - kmetijstvo, - ribištvo. INSTRUMENTI DRŽAVNIH POMOČI Obstaja veliko instrumentov državnih pomoči, v EU se sistematizirajo v naslednje skupine: A. Pomoči, ki so v celoti prenesene prejemnikom. Skupina A se deli na dve podskupini –

A1 (pomoč iz proračuna) in A2 (pomoč od davkov ali socialno varstvenega sistema). B. V skupino B sodijo finančni transferji države v obliki kapitalskih naložb. C. Skupina C pokriva transfere, v katerih so element pomoči določeni prihranki

prejemnika za obdobja, v katerih je transferiran kapital na razpolago. V podskupino C1 spadajo ugodna posojila v C2 pa so uvrščeni ukrepi, ki podjetjem zmanjšujejo davčno obveznost.

D. Skupina D pokriva jamstva. V podskupini D1 so prikazane nominalne vrednosti jamstev, v D1A pa izgube, ki izhajajo iz garancijskih shem.

17

Evropska komisije večinoma ne presoja o izbiri instrumentov državne pomoči, z vidika preglednosti zagovarja proračunske vire pred davčnimi. Najbolj transparentna oblika dajanja državne pomoči je nedvomno transfer finančnih sredstev iz proračuna. NADZOR NAD DRŽAVNIMI POMOČMI Z vidika trenutka izvajanja nadzora ločimo predhodni in naknadni nadzor nad državnimi pomočmi. Predhodni nadzor nad državnimi pomočmi temelji na sistemu vnaprejšnje odobritve državne pomoči s strani Evropske komisije. Države članice morajo spoštovati tudi t.i. mirovalno klavzulo, ki pravi, da država članica priglašenega ukrepa ne sme izvajati, dokler ni odobren s strani Evropske komisije. Postopki priglasitve, preiskav, odobritev so natančno določeni. V kolikor je prejemnik v državi članici prejel neupravičeno državno pomoč, jo mora v skrajnem primeru tudi vrniti in vzpostaviti stanje pred prejemom pomoči, saj neupravičene državne pomoči izkrivljajo konkurenco. V okviru naknadnega nadzora, so države članice EU dolžne izdelati letna poročila o državnih pomočeh in jih posredovati Evropski komisiji v roku šest mesecev po preteku tekočega leta. Sistem letnih poročil je od leta 1994 standardiziran, te oblike poročil zahtevajo zelo kompleksne podatke. Evropska komisija izdaja zbirna poročila o državnih pomočeh v EU v posebni publikaciji ("Survey on state aid in the EU in the manufacturing and certain other sectors") in ugotavlja, da zbirna poročila še vedno niso popolna zaradi slabih podatkov nekaterih članic, kjer se višina državnih pomoči le ocenjuje (Grčija) kot tudi zaradi nepreglednosti državnih pomoči znotraj sektorjev, kjer državne pomoči niso pod neposredno kontrolo. Slovenija je leta 1997 s sprejetjem "Zakona o ratifikaciji sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani" sprejela obvezo, da bo sistem državnih pomoči postopno urejala in uskladila s predpisi EU. Konec leta 1999 je bil sprejet "Zakon o nadzoru državnih pomoči", ki ureja predhodni in naknadni nadzor nad državnimi pomočmi. S tem se je začelo delno izvajanje in prenos prava EU v slovensko pravno ureditev, na področju državnih pomoči. Zagotovo lahko trdimo, da bo zaradi pridružitve EU v Sloveniji z javnofinančnega vidika prišlo do zmanjšanja klasičnih dotacij in povečanja uporabe drugih instrumentov državnih pomoči, z vidika industrijske politike pa bodo posledice občutila podjetja, ki so doslej lahko živela le ob državni pomoči.

18

2.4 Regionalizem v EU V tem poglavju bomo predstavili regionalizem v EU. Posamezne članice imajo različno razvite regionalne ravni z različnimi pristojnostmi. Ogledali si bomo teritorialno razdelitev članic EU in Slovenije, klasifikacijo teritorialnih enot v EU in v Sloveniji, merjenje razvitosti regij. Pozornost bomo posvetili najpomembnejšim instrumentom izvajanja regionalne politike na ravni EU – strukturnim skladom. Strukturni skladi imajo na razpolago ogromna finančna sredstva za zmanjševanje regionalnih razlik. Ogledali si bomo tudi načela in prioritetne cilje, po katerih EU razdeljuje finančna sredstva za strukturno politiko. Dotaknili se bomo tudi vloge Kohezijskega sklada in Evropske investicijske banke. Prikazali bomo tudi regionalne razvojne cilje EU. K ustanovitvi EU so vodili politični in ekonomski razlogi. Politično je bila evropska enotnost v začetku predvsem branik pred totalitarnim komunističnim režimom, težila pa je tudi k neodvisnosti od obeh takratnih velesil. Na ekonomskem področju bi naj svobodna trgovina prinesla specializacijo in konkurenčnost, ekonomija obsega pa bi zagotovila rast industrijske proizvodnje. Večji trg bi naj prinesel večjo konkurenčnost na svetovnem trgu in posledično tudi ekonomsko samostojnost Evrope. Ekonomska integracija bi naj vodila tudi k politični enotnosti, nekakšni uniji združenih držav Evrope. V začetku se ni posvečalo velike pozornosti regionalizmu, pozneje pa se je izkazalo, da je regionalna politika nujno potrebna, da se izničijo negativni učinki ostalih politik skupnosti. Regionalna politika se je razvila kot spremljajoč ukrep ostalim politikam, podobno kot so se razvile regionalne politike v posameznih državah. Med drugim so tudi regionalne politike posameznih držav vplivale na začetek skupne regionalne politike v Evropi. Za doseganje čim večje učinkovitosti se morajo v regionalno politiko vključiti tudi regije same (Bučar 1993, 63-64). Bučar (ibid. 63-64) ugotavlja, da je razvoj regionalne politike v Evropi pokazal, da je sodelovanje na meddržavni, naddržavni ekonomski in politični ravni nujno potreben usklajen razvoj, ki ga pa ni mogoče doseči brez regionalne politike. Regionalna politika zahteva za dosego svojih ciljev regionalizacijo, ta vzpodbuja zavedanje glede ukrepov regionalne politike, kar vodi v regionalizem. Velja tudi obratno. Regionalizem, oz. delovanje subnacionalnih ozemeljskih enot vzpodbuja regionalno politiko v državah samih, mimo njih pa vzpodbuja tudi regionalno politiko v nadnacionalnih okvirih.

2.4.1 Klasifikacija teritorialnih enot NUTS3 Evropski statistični urad EUROSTAT je vzpostavil klasifikacijo teritorialnih enot za statistiko NUTS (Nomenclature des Unites Territorielle pour Statistique), da bi bila zagotovljena celovita in dosledna členitev teritorialnih enot za zbiranje, razvoj in usklajevanje regionalnih statistik v EU. Klasifikacija NUTS je rezultat dogovora držav članic in nima pravne podlage, je pa posredno vključena v pravni sistem EU na podlagi zakona št. 2052/1988 in kasnejših dopolnitev iz leta 1993 in 1999.

3 Povzeto po SURS (2001, 163).

19

Evropska komisija je v začetku leta 2001 predložila Svetu Evrope in Evropskemu parlamentu v sprejetje zakon, ki naj bi v prihodnje natančneje opredeljeval enote klasifikacije NUTS. Klasifikacija NUTS je zasnovana na sledečih izhodiščih: a) Prednost se daje normativnim regijam, ki so odraz politične volje, upoštevajo se merila

učinkovitosti, gospodarnosti ter kulturnozgodovinske opredeljenosti. Za statistične namene se priporoča uporaba že obstoječih upravnih regij.

b) V posebnih primerih je dovoljeno uporabljati specifične regije (kmetijske, ipd.), sicer se priporoča uporaba regij splošnega značaja.

c) Po klasifikaciji NUTS se ozemlje hierarhično deli na pet ravni, tri od teh so regionalne, dve pa sta lokalni. S seštevanjem podatkov na nižjih ravneh je možno pridobiti podatke za višje ravni.

Kakor so države članice EU raznolike po velikosti, številu prebivalstva, zgodovinskih in geografskih značilnostih, tako so raznolike tudi pri členitvi svojega ozemlja na enote NUTS. Regije iste ravni se lahko med državami in tudi znotraj držav močno razlikujejo, tako po številu prebivalstva kot tudi po površini ozemlja. - Raven NUTS 0 predstavlja celotno ozemlje države v vseh članicah EU, ne glede na

velikost posameznih držav. - Raven NUTS 1 predstavljajo večje pokrajine. Tukaj se že pojavljajo prve razlike, saj

nekatere države (Luksemburg, Danska, Švedska) ponovno uvrščajo celotno ozemlje države v eno enoto, ostale pa ozemlje delijo na več enot.

- Raven NUTS 2 predstavljajo večje temeljne upravne enote, kot so okrožja, departmaji, province, grofije, distrikti. Vse članice EU, razen Danske in Luksemburga, nadalje delijo svoje ozemlje po hierarhičnem načelu.

- Raven NUTS 3 predstavlja manjše upravne enote, kot so okraji in distrikti. Luksemburg tudi na tej ravni ni delil ozemlja in je tako edina država, katere ozemlje predstavlja istočasno vse ravni od NUTS 0 do NUTS 3. Ostale članice EU so podrobneje razčlenile regije na ravni NUTS 2 na različno število regij v ravni NUTS 3.

- Raven NUTS 4 imajo le Finska, Grčija, Irska, Portugalska, Luksemburg in Velika Britanija.

- Raven NUTS 5 v vseh državah predstavljajo občine.

2.4.2 Klasifikacija teritorialnih enot in upravno teritorialna razdelitev v Sloveniji4 Slovenija se je v okviru pogajalskih izhodišč obvezala, da bo sprejela klasifikacijo teritorialne členitve, usklajeno s klasifikacijo NUTS. Vlada Republike Slovenije je na predlog Statističnega urada Republike Slovenije, dne 30.3.2000 sprejela Uredbo o standardni klasifikaciji teritorialnih enot – SKTE. SKTE je s tem postala obvezen nacionalni standard, ki se uporablja pri zbiranju, obdelovanju in izkazovanju podatkov na

4 Povzeto po SURS (2001, 165-166).

20

različnih teritorialnih ravneh. Po SKTE se ozemlje Republike Slovenije razdeli na enajst ravni (SURS 2001, 149-166): - Raven SKTE 0 (NUTS 0): država v celoti - Raven SKTE 1 (NUTS 1): država v celoti - Raven SKTE 2 (NUTS 2): dve enoti - Raven SKTE 3 (NUTS 3): 12 statističnih regij - Raven SKTE 4: 58 upravnih enot - Raven SKTE 5: 192 občin - Raven SKTE 6: vaške skupnosti, krajevne skupnosti, mestne skupnosti - Raven SKTE 7: naselja - Raven SKTE 8: statistični oziroma prostorski okoliši - Raven SKTE 9: klasične nepremičnine - Raven SKTE 10: točkovni geokodirani objekti z malo "tlorisne mase" Ravni od SKTE 0 do SKTE 5 so povzete po vzoru ureditve v EU, ostale ravni SKTE 6 do SKTE 10 pa se uporabljajo le v Sloveniji. Novost pri tej klasifikaciji je raven SKTE 2 (katere uvedbi nasprotuje evropski statistični urad), ki je doslej v Sloveniji nismo poznali, ozemlje se na tej ravni razdeli na "Ljubljansko urbano regijo" in "Preostalo Slovenijo". Obseg "Ljubljanske urbane regije" na ravni SKTE 2 se popolnoma ujema z Osrednjeslovensko statistično regijo na ravni SKTE 3. Druga pomembnejša novost je delno preoblikovanje obsega enot na ravni SKTE 3. Njihovo število je ostalo nespremenjeno, spremenjen je le obseg dveh statističnih regij. Iz dosedanje Osrednjeslovenske statistične regije je bil izločen njen južni del ter pripojen ozemlju prejšnje Dolenjske statistične regije. Ta se je zaradi tega povečala in dobila ime Jugovzhodna Slovenija. Meje 12 statističnih regij so bile pred uvedbo SKTE postavljene na podlagi poteka meja upravnih enot, t.j. nekdanjih občin, veljavnih do leta 1995, poslej pa potekajo po mejah občin iz leta 1999. Statistične regije na tej ravni so sledeče: 1 Pomurska, 2 Podravska, 3 Koroška, 4 Savinjska, 5 Zasavska, 6 Spodnjeposavska, 7 Jugovzhodna Slovenija, 8 Osrednjeslovenska, 9 Gorenjska, 10 Notranjsko-kraška, 11 Goriška, 12 Obalno-kraška; Na ravni SKTE 4 je Slovenija razdeljena na 58 upravnih enot, kot so bile opredeljene ob reformi lokalne samouprave 1.1.1995, raven SKTE 5 predstavlja 192 občin, po stanju 1.1.1999.

21

Na ravneh SKTE 6 do SKTE 10 gre za specifične slovenske ozemeljske členitve, od vaških, krajevnih in mestnih skupnosti do ravni, kjer so evidentirani točkovni geokodirani objekti. Za vse enote velja, da se pogosteje spreminjajo po teritorialnem obsegu in po številu. Raven SKTE 6 predstavljajo notranje občinske, administrativne ali samoupravne delitve (vaške skupnosti, krajevne skupnosti, mestne skupnosti), takih enot je bilo do 1.1.2000 ustanovljenih 1.173. Proces oblikovanja, oziroma ustanavljanja enot še ni zaključen, saj je ustanovitev te skupnosti svobodna odločitev prebivalcev občin. Občine predlagajo in določajo status in oblike svojim notranjim skupnostim. Raven SKTE 7 predstavljajo naselja5, kakršna so opredeljena v Registru prostorskih enot. V letu 2000 je bilo v Sloveniji 5.992 naselij. Raven SKTE 8 predstavljajo statistični okoliši, ki so osnovne teritorialne enote v sestavi naselja, pripadajo le enemu naselju in se spreminjajo skladno s spremembami mej naselij. Ozemlje Slovenije je bilo leta 2000 razdeljeno na 8.195 statističnih okolišev. Raven SKTE 9 predstavljajo klasične nepremičnine, kot so zemljiške parcele, stavbe, zgradbe, vse pa imajo vsaj nekaj kartografsko izmerljive tlorisne mase. Raven SKTE 10 predstavljajo točkovni geokodirani objekti z zelo malo "tlorisne mase", kot so transformatorji, vozlišča za križišča poti in drugih mrež, znamenja, točkovni spomeniki, prometni in podobni znaki. Ti objekti so nepremični. Slovenija je bila ob osamosvojitvi leta 1991 razdeljena na 62 občin (ZMAR 2000, 9-10). Po površini so bile takratne občine veliko večje od občin sosednjih držav. Stanje ni ustrezalo niti potrebam državne uprave, niti interesom lokalne samouprave. Z osamosvojitvijo je bila sprejeta nova ustava, ki izrecno navaja občine kot obliko lokalne samouprave in predvideva možnost njihovega povezovanja v širše lokalne samoupravne skupnosti. Z Zakonom o lokalni samoupravi, sprejetim konec leta 1993 in z leto dni kasnejšim Zakonom o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij, je prišlo do izoblikovanja 147 občin – od 1.5.1995 dalje. S spremembo teh dveh zakonov je državni zbor povečal število občin. Od 1.9.1999 dalje je tako ozemlje Slovenije razdeljeno na 192 občin. Z upravnoteritorialnimi spremembami na ravni občin je prišlo tudi do sprememb pri njihovem šifriranju. Občine, veljavne pred letom 1995 so z manjšimi spremembami trajale tri desetletja.

5 Zakon o evidentiranju in evidentiranju naselij, ulic in stavb (Ur. l. SRS 5/80), opredeljuje naselje kot strnjeno ali nestrnjeno skupino stavb, ki sestavljajo naseljeno zemljepisno enoto, ima skupno ime, lastni sistem oštevilčevanja stavb ter določeno območje, ki ga tvori eden ali več statističnih okolišev. SSKJ opredeli naselje kot del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto (SAZU 1994, 623)

22

Šifre občin so bile pred letom 1995 štirimestne, kjer je prva številka pomenila šifro republike v okviru bivše skupne države (SFRJ), preostale številke pa šifro občine. Z reformo lokalne samouprave (1.5.1995) je bil uveden nov sistem šifriranja občin s trimestnimi šiframi, od 001 do 147. Z ustanovitvijo novih občin 1999 se sistem šifriranja ni spremenil. Novoustanovljene občine so dobile dodatne šifre, v zaporedju od 148 naprej do 193. Na območju občine Žalec je nastalo šest novih občin in stara občina Žalec je prenehala obstajati, novoustanovljena občina pa je obdržala staro ime in prejela šifro 190. V zaporedju šifer tako najdemo izpuščeno mesto 145.

2.4.3 Teritorialna razdelitev EU Regionalne strukture držav članic v EU (ZMAR 1998, 5-8) se med seboj razlikujejo, okvirno pa jih lahko razdelimo v dve skupini. Prva skupina držav (kot npr. Belgija, Italija, Španija, Nemčija, Avstrija) ima visoko razvite regionalne strukture in decentralizirano politično ter upravno-administrativno strukturo. Znotraj te skupine držav se pristojnosti regij sicer razlikujejo, imajo pa naslednje skupne značilnosti: - imajo izvoljene regionalne vlade, - imajo pomembne pristojnosti na področju vzgoje, izobraževanja, kulturne politike,

socialnih služb in regionalnega planiranja, - imajo lastne proračunske prihodke in kontrolo nad lokalnimi proračuni, - imajo možnost vzpostavljanja stikov z regijami drugih držav. Druga skupina držav (kot npr. Irska, Grčija, Nizozemska, Velika Britanija) nima izvoljenih regionalnih oblasti. Regionalna politika je v pristojnosti centralnih oblasti. Regije obstajajo le kot statistične enote in služijo zgolj za izkazovanje podatkov, običajno za potrebe pridobivanja finančne pomoči iz strukturnih skladov EU. BELGIJA (NUTS 0) je zvezna država, sestoji se iz treh federalnih enot (NUTS 1), katere se nadalje razdelijo na 10 provinc (NUTS 2) in nato na 43 okrožij (NUTS 3). Najnižje teritorialne enote so občine (NUTS 5), katerih je 589. Regionalna politika se pretežno izvaja na federalni in regionalni ravni, občine se vključujejo, ko gre za prenos nalog in financiranja z višjih ravni. DANSKA (hkrati NUTS 0, NUTS 1, NUTS 2) je unitarna država in nima izvoljenih regionalnih oblasti, ima pa razvito decentralizirano regionalno upravno strukturo, sestavljeno iz 14 okrožij (NUTS 3) in 275 občin (NUTS 5). Okrožja so odgovorna za zdravstvo, ceste, transport, srednje šolstvo, delno za socialno varstvo in varstvo okolja. Občine skrbijo za osnovno šolstvo, socialno skrbstvo, komunalo, lokalne ceste, knjižničarstvo. Velik pomen imajo regionalne razvojne iniciative, obseg izvajanja je omejen z ekonomsko močjo lokalnih skupnosti.

23

NEMČIJA (NUTS 0) je po združitvi postala država z največjim številom prebivalstva v EU. 16 dežel na ravni NUTS 1 je razdeljenih na 32 okrožij (NUTS 2), ta pa naprej na 439 okrajev (NUTS 3) in nato na 14.626 občin (NUTS 5). GRČIJA (NUTS 0) na ravni NUTS 1 za namene, povezane s potrebami statistike in strukturno politiko EU, izkazuje štiri širše skupine regij. Leta 1986 je uvedla sistem 13 administrativnih regij (NUTS 2), katerih vloga je omejena na naloge, povezane z regionalnim, socialnim in ekonomskim planiranjem. Na stopnji nižje se regije delijo na 51 prefektur (NUTS 3), te pa se na ravni NUTS 4 delijo na 150 širših občin (za enake potrebe kot na ravni NUTS 1). Občine (NUTS 5) so najnižje teritorialne enote in imajo edine neposredno izvoljene organe upravljanja. Skupno jih je 5.921, razdeljene pa so na 359 mestnih in 5.562 podeželskih občin. Njihov lastni potencial za regionalne razvojne iniciative je močno omejen, pri regionalni politiki centralnih oblasti pa gre večinoma le za porazdelitev sredstev, pridobljenih iz strukturnih skladov EU. ŠPANIJA (NUTS 0) ima na ravni NUTS 1 prikazanih 7 skupin avtonomnih regij, za potrebe statistike in izvajanje strukturne politike EU. Nadalje se regionalna struktura deli na 17 avtonomnih dežel (NUTS 2), 50 provinc (NUTS 3) in 8.098 občin (NUTS 5). Regionalna politika se izvaja na nacionalni in deželni ravni, močno so vezani na pomoč strukturnih skladov EU. Regionalne razvojne iniciative v najnižjih enotah sicer obstajajo, vendar so omejeni s pomanjkanjem sredstev in pooblastil. FRANCIJA (NUTS 0) se sestoji iz evropskega kontinentalnega dela z obalnimi otoki in Korziko ter prekomorskih dominionov (departmaji Martinique, Guadeloupe, Reunion, Guzae). Eurostat prekomorskih departmajev za potrebe statistike pod imenom Francija ne upošteva, vključuje pa kneževino Monaco. Tako opredeljena Francija se deli za potrebe statističnega izkazovanja podatkov na 8 večjih regij (NUTS 1). Te regije so razdeljene na 22 regij (NUTS 2), 96 okrožij (NUTS 3) in 36.551 občin (NUTS 5). Za izvajanje regionalne politike so na ravni regij ustanovljeni regionalni sveti, njihove pristojnosti se vse bolj zmanjšujejo. Relativna majhnost in ekonomska šibkost so glavne ovire za regionalne razvojne iniciative. IRSKA (hkrati NUTS 0, NUTS 1 in NUTS 2) se deli na 4 province in je sestavljena iz 8 regij (NUTS 3), 29 teritorialnih enot (NUTS 4) in 3.445 občin (NUTS 5). ITALIJA (NUTS 0) je razdeljena 11 skupin regij, ki pa služijo samo za namene statistike. Na ravni NUTS 2 je razdeljena na 20 regij ki imajo različno stopnjo avtonomije, odvisno od posebnih demografskih in zgodovinskih okoliščin. Regije s posebno avtonomijo so bile oblikovane že z ustavo v letu 1948, skupina regij z navadno avtonomijo pa je nastala leta 1970. Na ravni NUTS 3 so regije razdeljene na 102 provinci in na ravni NUTS 5 na 8.097 občin. LUKSEMBURG (hkrati NUTS 0, NUTS 1, NUTS 2 in NUTS 3) je razdeljen v tri okrožja, 12 kantonov (NUTS 4) in 118 občin (NUTS 5). NIZOZEMSKA (NUTS 0) ima na ravni NUTS 1 štiri regije, ki služijo zgolj statističnemu izkazovanju podatkov. Raven NUTS 2 se sestoji iz 12 provinc, na nižji ravni pa se v strukturnih programih EU uporablja 40 regij (NUTS 3), ki pa niso administrativne enote.

24

Regionalna politika je zelo centralizirana, vendar v zadnjih letih narašča vloga občin (skupno jih je 633, NUTS 5) pri realizaciji razvojnih programov na lokalni ravni. AVSTRIJA (NUTS 0) ima federalno teritorialno upravno-administrativno in politično strukturo. Raven NUTS 1 tvorijo tri skupine regij, ki služijo le statističnemu izkazovanju podatkov. Raven NUTS 2 se sestoji iz devet zveznih dežel, ki se razdelijo na 35 skupin okrožij (NUTS 3) in na 2.347 občin NUTS 5). PORTUGALSKA (NUTS 0) je sestavljena iz 3 delov ter obsega teritorij na celinski Evropi in otočji Azore ter Madeiro. Na ravni NUTS 1 se sestoji iz treh naštetih delov - avtonomnih regij. Na ravni NUTS 2 obstaja 7 regij, na ravni NUTS 3 pa 30 skupin občin, oboje služi le statističnemu izkazovanju podatkov. Celinski del države se deli na 18 pokrajin, 305 občin (NUTS 4) in 4.208 županij (NUTS 5). Avtonomni regiji Azori in Madeira imata zakonodajno pristojnost in lastne organe upravljanja. FINSKA (NUTS 0) je decentralizirana država. Na ravni NUTS 1 obstajata dve glavni regiji, 6 večjih regij pa tvori raven NUTS 2. Ena izmed večjih regij (otočje Aland) je demilitarizirana avtonomna regija s pravico sprejemanja zakonov, ostale večje regije so statistične in nimajo pristojnosti. Členitev se nadaljuje z 19 regijami na ravni NUTS 3 in 88 skupinami občin na NUTS 4. Občine, ki jih je skupaj 455 (NUTS 5), imajo visoko stopnjo avtonomije. Z reformo leta 1994 je bila pristojnost za regionalno politiko prenesena iz državnih okrožij na 18 regionalnih svetov za koordinacijo in vodenje medobčinskih razvojnih projektov. ŠVEDSKA (hkrati NUTS 0 in NUTS 1) je upravno razdeljena na 8 regij na ravni NUTS 2, katere služijo statističnim namenom. 24 dežel na ravni NUTS 3 je nadalje razdeljeno na 288 občin (NUTS 5), katere imajo široke pristojnosti. Skladno z večanjem pristojnost se njihovo število zmanjšuje. ZDRUŽENO KRALJESTVO (NUTS 0) je sestavljeno iz Velike Britanije (Anglija, Škotska in Wales) in Severne Irske. 11 glavni regij (NUTS 1) in 35 manjših regij (NUTS 2) nima administrativnih funkcij in obstajajo le kot statistične enote. Upravno-teritorialna struktura je sestavljena iz 64 pokrajin (NUTS 3) in 484 okrožij (NUTS 4). Raven NUTS 5 tvori 11.095 različnih lokalnih skupnosti (okraji, občine). 2.5 Gospodarska razvitost regij in kazalniki v mednarodnih primerjavah6 V EU obstajajo velike neenakosti med regijami. Najbolj izrazite so v stopnji gospodarske razvitosti, ravni brezposelnosti, razvitosti infrastrukture, velikosti ozemlja, številu prebivalcev, itd. Neenakosti so v tržnem ekonomskem sistemu normalen pojav, ki bo prisoten tudi v prihodnosti. Eden izmed temeljev evropskega tržnega gospodarstva in združevanja je zahteva, da morajo biti regionalne razlike socialno in politično sprejemljive. Prevelike regionalne razlike na področju plač in proizvodnih stroškov omejujejo konkurenčnost in predstavljajo ovire pri delovanju skupnega trga.

6 Povzeto po ZMAR (1998, 10 – 20).

25

Razlike v gospodarski razvitosti članic EU so najbolj vidne na regionalni ravni. Center Evrope je bolj razvit od periferije. Splošno gledano so najbolj podpovprečno razvite regije južne mediteranske periferije (Grčija, južna Italija, Španija, Portugalska), vzhodne periferije (vzhodna Nemčija), severne periferije (Finska) in severozahodne periferije (Irska, deli Velike Britanije). Nad povprečjem so regije severne Italije, Avstrije, južne in severne Nemčije ter Beneluksa. Razlike v razvitosti regij lahko prikažemo na več načinov, najenostavnejša je primerjava glede na višino BDP na prebivalca po kupni moči. Ta kazalnik je tudi najpogosteje uporabljan v mednarodnih primerjavah gospodarske razvitosti, poleg omenjenega kazalnika je zelo uveljavljena tudi uporaba stopnje brezposelnosti. V nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali oba navedena kazalnika, ustreznost uporabe v primerjavah in navedli nekaj primerov razlik med regijami v EU.

2.5.1 Bruto družbeni produkt na prebivalca V naslednji tabeli si lahko ogledamo BDP na prebivalca po kupni moči, izraženega v odstotnih točkah, v posameznih državah EU (15). TABELA 1: BDP NA PREBIVALCA PO KUPNI MOČI V DRŽAVAH EU (EU-15=100)

1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 BELGIJA 108,5 108,6 107,3 106,7 105,4 105,3 106,4 107,0 106,4DANSKA 112,6 112,8 113,9 114,4 113,4 115,8 115,5 115,4 112,2NEMČIJA 108,6 107,8 107,1 105,1 103,9 103,1 102,0 100,5 99,5 GRČIJA 66,5 65,2 64,8 65,5 65,2 65,3 66,0 67,2 70,8 ŠPANIJA 78,7 79,0 79,5 79,7 81,0 83,5 83,4 84,3 86,0 FRANCIJA 104,9 104,0 103,4 104,0 104,1 104,0 103,8 104,8 104,9IRSKA 84,1 89,7 93,7 102,3 106,3 111,2 115,1 117,7 125,3ITALIJA 103,6 104,2 104,0 102,5 103,3 101,9 101,3 100,1 98,4 LUKSEMBURG 164,9 161,4 160,9 167,6 175,2 198,2 198,9 194,2 189,6NIZOZEMSKA 108,2 108,6 109,0 109,9 110,1 109,7 110,8 113,4 111,4AVSTRIJA 115,2 114,5 114,9 113,3 113,0 113,7 114,4 112,0 110,8PORTUGALSKA 64,9 66,0 66,2 67,2 68,5 70,2 70,4 70,6 70,6 FINSKA 94,7 95,5 95,8 100,6 103,2 101,5 104,1 104,2 101,7ŠVEDSKA 105,4 106,8 106,6 105,6 104,5 107,7 109,1 106,2 104,7V. BRITANIJA 99,3 99,8 101,1 103,5 103,3 102,9 103,9 105,1 107,4EU = 15 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 Opomba: V letu 2002 so podatki napovedani, razen za Belgijo. Vir: EUROSTAT 2004;

26

BDP na prebivalca po kupni moči v letu 2001 je bil izrazito nadpovprečen (nad 10 odstotnih točk) na Danskem, Irskem, Nizozemskem, v Luksemburgu in Avstriji. Manj izrazit, a še vedno nad povprečjem je bil v Belgiji, Franciji, na Finskem in Švedskem ter v Veliki Britaniji. Komaj nad povprečjem je bil v Nemčiji in Italiji. Ostale države so bile občutno pod povprečjem in sicer je Grčija dosegla 67,2% povprečja, Španija 84,3% povprečja in Portugalska 70,6% povprečja. Najbolj razvita država EU leta 2001 je bil Luksemburg. Največji porast BDP na prebivalca po kupni moči je opazen pri Irski, največji padec pa pri Nemčiji in Italiji. Kot smo že omenili, je BDP na prebivalca najpogosteje uporabljan kazalnik za mednarodno primerjavo gospodarske razvitosti. Evropska komisija je ta kazalnik v dokumentu AGENDA 2000 predlagala kot edino orodje pri ugotavljanju statusa Cilja 1 (Cilje si bomo podrobneje ogledali v poglavju 2.9). To pomeni možnost dostopa do sredstev strukturnih skladov, kar še povečuje njegov pomen v prihodnosti. Kritiki takšnega pristopa k ugotavljanju razlik med regijami navajajo tudi več pomanjkljivosti tega kazalnika, kot je zelo velika občutljivost pri izkazovanju na enoto izkazovanja. Zaradi zelo velike raznolikosti ozemeljskih enot NUTS glede površine in števila prebivalstva, daje primerjava na različnih ravneh NUTS različne rezultate. Rezultati primerjav s kazalnikom BDP na prebivalca se razlikujejo od rezultatov analiz s kazalnikom BDP na prebivalca po kupni moči. Slabosti BDP kot kazalca so pripeljale do različnih predlogov dopolnilnih kazalnikov gospodarske razvitosti regij, kot je stopnja brezposelnosti, kazalnik produktivnosti regij, bruto nacionalni razpoložljivi dohodek, različni sestavljeni kazalniki. Nacionalne regionalne politike v državah EU se poslužujejo različnih kazalnikov za določanje manj razvitih regij na nacionalni ravni. Pri tem naletimo na eno skrajnost na Portugalskem, kjer manj razvita področja določajo zgolj na podlagi 23 statističnih kazalnikov. Skrajnost v drugi smeri zasledimo v Grčiji, Španiji in na Irskem, kjer je določanje manj razvitih območij prepuščeno zgolj subjektivni presoji, znanju in politični odgovornosti nosilcem oblasti. BDP na prebivalca (po kupni moči) ostaja kot najboljša izmed slabih rešitev za ugotavljanje gospodarske razvitosti regij.

2.5.2 Stopnja brezposelnosti Evropa se z brezposelnostjo sooča že trideset let. Brezposelnost je začela po letu 1973 naraščati, tudi po 10% povprečni stopnji. V času 1985 - 1990 je bil opazen rahel padec stopnje brezposelnosti na 8% , ki pa se je po letu 1990 spet povečala na 11%. Stopnje brezposelnosti se med državami EU močno razlikujejo in so zelo odvisne od konkretne ureditve trga dela in sistema socialne pomoči posamezne države.

27

Najbolj po višini stopnje brezposelnosti v letu 2003 izstopa Španija z 11,3%, sledijo ji Nemčija z 9,6%, Francija z 9,4%, Grčija z 9,3%, Finska z 9,0%, Italija z 8,6% in Belgija z 8,1%. V skupino držav s stopnjo brezposelnosti pod povprečjem so se uvrstile Portugalska z 6,3%, Danska in Švedska s 5,6% in Velika Britanija s 5,0%. Zelo nizke stopnje brezposelnosti izkazujejo Irska s 4,6%, Avstrija s 4,1%, Nizozemska s 3,8% in Luksemburg s 3,7% brezposelne delovne sile. Izrazit padec brezposelnosti v zadnjih desetih letih tako opazimo v Veliki Britaniji, Irski, na Finskem in Švedskem. Manj izrazit padec brezposelnosti je viden na Danskem, Nizozemskem, v Španiji, Franciji, Italiji in Belgiji. V obdobju od leta 1993 do 2003 beležijo majhno porast brezposelnosti v Nemčiji (1,9%), v Grčiji (0,7%), v Avstriji (0,1%), v Luksemburgu (1,1%) in na Portugalskem (0,7%). Največji upad brezposelnosti v enakem obdobju je viden na Irskem (11%), sledita ji Španija in Finska s 7,3%, Velika Britanija s 5,5%, Danska s 4%, Švedska s 3,5% in Nizozemska z 2,4%. Ostale države so v desetletju uspele zmanjšati brezposelnost za manj kot 2%, kolikor znaša tudi povprečje EU petnajstih članic. V tabeli 2 si lahko ogledamo še stopnje brezposelnosti od leta 1993 do 2003 po posameznih državah EU (EU 15). TABELA 2: STOPNJE BREZPOSELNOSTI V DRŽAVAH EU (EU=15)

BREZPOSELNOST % delovne sile

1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003BELGIJA 8,6 9,8 9,7 9,5 9,2 9,3 8,6 6,9 6,7 7,3 8,1 DANSKA 9,6 7,7 6,7 6,3 5,2 4,9 4,8 4,4 4,3 4,6 5,6 NEMČIJA 7,7 8,2 8,0 8,7 9,7 9,1 8,4 7,8 7,8 8,7 9,6 GRČIJA 8,6 8,9 9,2 9,6 9,8 10,9 11,8 11,0 10,4 10,0 9,3 ŠPANIJA 18,6 19,8 18,8 18,1 17,0 15,2 12,8 11,3 10,6 11,3 11,3FRANCIJA 11,1 11,7 11,1 11,6 11,5 11,1 10,5 9,1 8,4 8,9 9,4 IRSKA 15,6 14,3 12,3 11,7 9,9 7,5 5,6 4,3 3,9 4,3 4,6 ITALIJA 10,1 11,0 11,5 11,5 11,6 11,7 11,3 10,4 9,4 9,0 8,6 LUKSEMBURG 2,6 3,2 2,9 2,9 2,7 2,7 2,4 2,3 2,1 2,8 3,7 NIZOZEMSKA 6,2 6,8 6,6 6,0 4,9 3,8 3,2 2,9 2,5 2,7 3,8 AVSTRIJA 4,0 3,8 3,9 4,4 4,4 4,5 3,9 3,7 3,6 4,2 4,1 PORTUGALSKA 5,6 6,9 7,3 7,3 6,8 5,1 4,5 4,1 1,1 5,1 6,3 FINSKA 16,3 16,6 15,4 14,6 12,7 11,4 10,2 9,8 9,1 9,1 9,0 ŠVEDSKA 9,1 9,4 8,8 9,6 9,9 8,2 6,7 5,6 4,9 4,9 5,6 V. BRITANIJA 10,5 9,3 8,5 8,0 6,9 6,2 5,9 5,4 5,0 5,1 5,0 EU = 15 10,1 10,5 10,1 10,2 10 9,4 8,6 7,8 7,4 7,7 8,1 Vir: EUROSTAT 2004;

28

Uporaba stopenj brezposelnosti v mednarodnih primerjavah je sicer pogosto uporabljan instrument, ki pa je močno tvegan. Med državami EU se pojavljajo velike razlike tako v stopnjah brezposelnosti, kot tudi v značilnostih trga dela. Vsaka država ima vpeljan svoj sistem socialne zaščite brezposelnih. Od obsega ugodnosti, ki jih nudi status brezposelne osebe, je odvisna nagnjenost populacije k registraciji v kontingent brezposelnih. Nadalje se razlike med stopnjami brezposelnosti posameznih držav EU pojavljajo tudi zaradi različnega obsega sive ekonomije, različnih stopenj aktivnosti žensk ter tudi zaradi mobilnosti prebivalstva. Bolj razvita področja pritegnejo delovno silo iz drugih držav in regij. 2.6 Strukturni skladi EU7 Regionalna politika EU se izvaja preko politike Strukturnih skladov, Kohezijskega sklada, in Iniciativ za področja gospodarstva in politiko konkurenčnosti, ki izvaja kontrolo nad državnimi pomočmi posameznih članic. Cilj regionalne politike EU je dodati ukrepom, ki jih izvajajo posamezne članice, svoje lastne in usmerjati njihovo delo k usklajeni evropski integraciji. Usklajen razvoj koristi celotni skupnosti in ne le revnim regijam. Odpiranje mej leta 1993 je večini slabše razvitim regijam povzročilo še dodatne probleme. Obstajala je bojazen, da bo skupni trg najbolj koristil regijam, ki so najbolj sposobne privabiti tako kapital kot človeške vire. Uveden je bil cilj ekonomske in socialne kohezije – težnja zmanjšati nesorazmerja med posameznimi regijami Skupnosti. Pogodba o EU (Maastrichtska pogodba), ki je bila ratificirana leta 1993, uvršča ekonomsko in socialno kohezijo med najpomembnejše cilje Unije. Strukturni skladi so bili ustanovljeni z namenom pospeševanja razvoja in zmanjševanja nezaposlenosti ter ekonomskih in socialnih razlik med regijami in državami na območju celotne EU. So osnovni instrument izvajanja regionalne politike s financiranjem investicij v posameznih regijah. Financiranje projektov poteka v sodelovanju z lokalno oblastjo in državo članico. Finančna pomoč skladov je določena kot dopolnjevanje nacionalnega izvajanja regionalne politike članic. Sklade sestavljajo: a) Evropski regionalni razvojni sklad b) Evropski socialni sklad c) Evropski sklad za usmerjanje kmetijstva in garancije d) Finančni instrument za ribištvo

7 Povzeto po ZMAR 1999, 6 – 20, razen kjer je drugače navedeno.

29

2.6.1 Evropski regionalni razvojni sklad Evropski regionalni razvojni sklad (European Regional Development Fund) – ERDF je bil ustanovljen leta 1975. Njegov osnovni cilj je zmanjševanje razlik v stopnji razvitosti med regijami na ravni EU. Pomoč tega sklada se omejuje na najmanj razvite regije in ima določene štiri vrste uporabe sredstev: a) investicije v infrastrukturo, b) investicije v izboljšanje produktivnosti, ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest, c) podpora notranjega razvoja s pomočjo ukrepov, ki podpirajo in spodbujajo lokalne

razvojne iniciative in aktivnosti malih in srednjih podjetij, d) podpora inovativnih tehničnih pomoči, ki podpirajo investicije za izobraževanje in

zdravstvo, ki so pomembna za strukturno prilagajanje regij.

2.6.2 Evropski socialni sklad Evropski socialni sklad (European Social Fund) je bil ustanovljen leta 1958 z Rimsko pogodbo in že preko 40 let, v sodelovanju z državami članicami, vlaga sredstva v razvoj sposobnosti ljudi in njihovih delovnih potencialov ter je namenjen izboljšanju in povečevanju zaposlovanja v EU. Politika tega strukturnega sklada je osredotočena na naslednja področja: - aktivna zaposlovalna politika za boj proti brezposelnosti, preprečevanje dolgoročne

brezposelnosti in zagotavljanje pomoči osebam, ki vstopajo na trg dela, - razvoj socialne sfere in enakih možnosti za vse, - življenjsko izobraževanje in izpopolnjeni sistemi, - podpiranje kvalificirane in prilagodljive delovne sile, pospeševanje inovacij v

organizaciji dela, podpora podjetništvu in ustvarjanju delovnih mest ter dvig človeških potencialov na področju razvoja, znanosti in tehnologije,

- enakovredne možnosti zaposlovanja moških in žensk. Za podporo Sklada so upravičene naslednje kategorije prebivalstva: a) dolgoročno brezposelni, b) mladi, ki se prvič pojavljajo na trgu delovne sile, c) ljudje, ki potrebujejo dodatna usposabljanja ali pomoč pri samozaposlovanju, da so jim

s te omogočene nove možnosti zaposlitve.

2.6.3 Evropski sklad za usmerjanje kmetijstva in garancije Evropski sklad za usmerjanje kmetijstva in garancije (European Agricultural Guidance and Guarantee Fund) - EAGGF je bil ustanovljen leta 1964 in je usmerjen predvsem na naslednje naloge: a) okrepitev in reorganizacija kmetijstva, vključno z organizacijo in predelavo kmetijskih,

ribiških in gozdarskih proizvodov, b) zagotavljanje preoblikovanja kmetijske proizvodnje in razvoja gozdarstva ter podpora

razvoja dopolnilnih dejavnosti za kmetovalce, c) zagotavljanje primernega življenjskega standarda kmetovalcev,

30

d) pomoč pri razvoju družbene izdelave na ruralnih področjih z namenom zaščite okolja in podeželja.

2.6.4 Finančni instrument za ribištvo Finančni instrument za ribištvo (Financial Instruments for Fisheries Guidance) – FIFG je deloval v okviru evropskega sklada za usmerjanje kmetijstva in garancije, z letom 1993 pa je postal samostojni instrument oz. sistem EU za ribištvo in marikulturo. Naloge tega finančnega instrumenta so naslednje: a) prizadevanje za doseganje trajnega ravnovesja med ohranjanjem in izkoriščanjem

vodnih virov, b) povečanje konkurenčnosti in razvoj stabilnega podjetništva v tem sektorju, c) povečanje ponudbe in vrednosti proizvodov s tega področja, d) prispevanje k oživitvi področij odvisnih od ribištva in marikulture. 2.7 Kohezijski sklad Kohezijski sklad je bil ustanovljen z Maastrichtskim sporazumom leta 1993. Namen tega sklada je prispevati finančno pomoč projektom, ki pomagajo dosegati cilje na področju okolja in čezevropske transportne povezave v EU. Kriterij za dodelitev sredstev tega sklada je bruto družbeni proizvod (BDP), merjen v pariteti kupne moči (PPP). Če je BDP manjši od 90% povprečja v EU, je država članica upravičena do črpanja sredstev iz tega sklada (ZMAR 1999, 8). Finančna pomoč sklada je usmerjena v (ibid. 8-9): a) okoljevarstvene projekte, ki dopolnjujejo razvoj politike okolja, b) projekte za transportno infrastrukturo skupnih interesov, ki jih financirajo članice, c) preliminarne študije, ki se nanašajo na projekte in njihovo realizacijo, d) pripravljalne projekte, ki analizirajo stroške in prihodke ter tehnično podporo

projektov: - horizontalni ukrepi, kot so primerjalne analize vpliva pomoči EU, - ukrepi in študije, ki se nanašajo na monitoring in vrednotenje projektov

in povečanje koordinacije in obstojnosti projektov, - ukrepi in študije, ki omogočajo potrebno prilagoditev pri realizaciji

projekta. 2.8 Evropska investicijska banka Evropska investicijska banka – EIB predstavlja instrument, ki omogoča kreditiranje in spodbudo pospeševanja ekonomskega in socialnega razvoja. Oblike pomoči EIB so naslednje (ibid. 9): a) posojila in druge oblike delnega financiranja investicijskih projektov, b) globalna posojila,

31

c) delno financiranje tehnične podpore in študij za pripravo izvedbe projekta, d) garancije. 2.9 Razvojni cilji8 Razlogi, zakaj so nekatere regije bolj razvite od drugih, segajo daleč v preteklost. Nekatere regije so v slabšem položaju tudi zaradi svoje zemljepisne lege, v vseh pa se pojavljajo določene težave: - nezadostna osnovna infrastruktura (transport, telekomunikacije, oskrba z vodo, varstvo

okolja); - nekvalificirana delovna sila, slabo razvite raziskovalne dejavnosti in tehnologija; - slaba odzivnost lokalnih finančnih trgov na potrebe podjetij; Zaradi naštetih težav imajo manj razvite regije EU manj možnosti za uspeh na skupnem trgu, kar ovira rast Evrope kot celote. Skupnost je postavila ekonomske in socialne prioritete s pomočjo šestih razvojnih ciljev (Objectives 1, 2, 3, 4, 5a, 5b, 6) na osnovi natančno definiranih kriterijev. Razvojni cilji se delijo na regionalne cilje (1, 2, 5b, 6) ter cilje, ki zajemajo celotno Skupnost (3, 4, 5a). Regije, ki so deležne pomoči z razvojnimi ukrepi so: - Regije, ki zaostajajo v razvoju – Objective 1, kjer je BDP na prebivalca manjši od 75%

povprečja Skupnosti, ali pa obstajajo posebni razlogi za njihovo uvrstitev v prvi cilj, - Območja v industrijskem zatonu – Objective 2, kjer gre za območja z višjo stopnjo

brezposelnosti v industriji kot v Skupnosti, - Dolgoročno brezposelni iskalci prve zaposlitve in tisti, ki jim grozi izločitev s trga

delovne sile po celotni Skupnosti – Objective 3, - Delavci v celotni Skupnosti, katerih delovna mesta so ogrožena zaradi sprememb v

panogi in proizvodnih sistemih – Objective 4, - v celotni Skupnosti kmetje in ribiči ter tisti, ki se ukvarjajo s predelovanjem in prodajo

izdelkov kmetijstva in ribištva, katera se borita s strukturnimi spremembami proizvodnje – Objective 5a,

- Ogrožena območja, katera so na nizki stopnji socialno-ekonomskega razvoja, poleg tega pa zadovoljujejo vsaj 2 od naslednjih treh kriterijev: visoka stopnja zaposlenosti v kmetijstvu, nizka raven prihodkov iz kmetijstva in redka poseljenost ali visoka stopnja izseljevanja – Objective 5b,

- Izjemno redko poseljena območja – Objective 6, katera so definirana kot območja, kjer na kvadratnem kilometru živi manj kot osem ljudi.

8 Povzeto po Evropski komisiji (1999, 6 – 14), kjer ni drugače navedeno.

32

REGIONALNI CILJI Cilj 1 – Gospodarsko prilagajanje regij, ki zaostajajo v razvoju Poudarek je na dohitevanju: - neposrednih investicij v proizvodnjo zaradi ustvarjanja dolgoročnih delovnih mest; - potrebna infrastruktura za gospodarski razvoj, vključujoč infrastrukturo za

transevropska omrežja (transport, telekomunikacije in energetika) in za varstvo okolja; - različne storitve za mala podjetja (svetovanja, finančni inženiring), da bi se kar najbolje

izkoristili lokalni in regionalni potenciali ter raziskave in razvoj; - investicije v izobraževalno in zdravstveno infrastrukturo; - poklicno izobraževanje vključno z izobraževanjem učiteljev, raziskovalcev in javnih

uradnikov; pomoči za zaposlovanje; - različni ukrepi za razvoj podeželja (turizem, oznake kakovosti, kmečka dediščina). Cilj 2 – Ekonomska preobrazba industrijskih območij v zatonu Ukrepi so namenjeni zaposlovanju in ustanavljanju podjetij pod privlačnimi pogoji: - investicije v nove proizvodne dejavnosti; - infrastruktura – zlasti za obnavljanje industrijskih lokacij in varstvo okolja; - različne storitve za mala podjetja; raziskave in razvoj; poklicno izobraževanje,

vključno z izobraževanjem za razvojne centre; pomoči za zaposlovanje. Cilj 5b – Ekonomska diverzifikacija ogroženega podeželja Ti ukrepi so prvenstveno namenjeni vzpodbujanju alternativnih dejavnosti na podeželju: - investicije, zlasti v infrastrukturo, z namenom ustvarjanja delovnih mest zunaj

kmetijstva (v malih podjetjih, turizmu) in varstvo okolja; - različne storitve za mala podjetja; raziskave in razvoj; izobraževanje vključno z

izobraževanjem raziskovalcev; izboljšanje pogojev za lastnike in obdelovalce zemlje; različni ukrepi za razvoj podeželja.

Cilj 6 – Razvoj izredno redko poseljenih regij Glavni cilj teh ukrepov je spodbuditi ljudi, da ostanejo v teh odročnih območjih: - razvoj novih dejavnosti, ki lahko izboljšajo možnosti za zaposlovanje; - podporo tem območjem, da bi se lažje prilagodila spremembam v kmetijstvu in

gozdarstvu; - razvoj človeških virov s pomočjo usposabljanja in višjih oblik izobraževanja. CILJI, KI ZAJEMAJO CELOTNO SKUPNOST Cilj 3 – Boj proti dolgoročni brezposelnosti, vključevanje mladine v delovni proces in integracija ljudi, katerim grozi izključitev iz trga delovne sile

33

Poudarek je na dostopnosti delovnih mest in izobraževanja: - pomoč za vključevanje v delo mladim ljudem in tistim, ki so že dolgo brezposelni,

zlasti začasnih pomoči za zaposlovanje; - izboljševanje izobraževalnih in zaposlovalnih struktur, kakor tudi izobraževanje

zaposlenih v teh strukturah; - poklicno izobraževanje, začetno in permanentno izobraževanje, usmerjanje; - ustvarjanje enakih možnosti za moške in ženske na trgu delovne sile. Cilj 4 – Prilagajanje delavcev na spremembe v panogah in proizvodnih sistemih s pomočjo ukrepov za preprečevanje brezposelnosti Ukrepi zadevajo predvsem nove veščine: - predvidevanje gibanj na trgu delovne sile in zahtevanih veščin; - poklicno izobraževanje in preusmerjanje podrejeno temu cilju; pomoč pri prilagajanju

izobraževalnih sistemov. Cilj 5a – Prilagajanje struktur v kmetijstvu in ribištvu, skladno z reformo skupne kmetijske politike Cilj je kmetijstvu in ribištvu kot panogama pomagati pri posodabljanju in prilagajanju novi ekonomski situaciji: - podpora dohodku iz kmetijstva, uveljavljanje mladih kmetovalcev in ustanavljanje

kmetijskih združenj; - investicije s ciljem zmanjšati proizvodne stroške, izboljšati življenjske in delovne

pogoje ter vzpodbuditi ekonomsko diverzifikacijo; - predelava in prodaja kmetijskih in ribiških izdelkov. Finančna sredstva iz strukturnih skladov se ponavadi namenjajo za razvojne programe, ki nastanejo na dva načina: - Programi začeti na državni ravni se oblikujejo na osnovi regionalnih razvojnih načrtov

ali enotnih programskih dokumentov – SPD (Single Programming Documents), ki jih predlagajo države članice same.

- Programi, ki jih sproži Skupnost, se oblikujejo na osnovi smernic Komisije (European Commision – EC) in še posebej pomagajo pri reševanju problemov Skupnosti same.

Programi so delno financirani s strani strukturnih skladov, ne glede na nivo sproženja. Z izvedbo programa pričnejo državne, oziroma regionalne oblasti šele po potrditvi s strani Komisije. Za obdobje 1994-1999 je bilo načrtovanih 13 pobud Skupnosti: - INTERREG II – meddržavno sodelovanje, razvoj energetskega omrežja, mednarodno

sodelovanje pri upravljanju z vodnimi viri, itd., - LEADER II – lokalni razvoj podeželja, - REGIS II – podpora najbolj odročnim regijam, - ZAPOSLOVANJE razdeljeno v štiri nize (Now, Youthstart, Horizon, Inclusion) –

poklicna integracija žensk, mladine, invalidov in oseb izločenih s trga delovne sile, - ADAPT in ADAPT-BIS – posodabljanje delovne sile,

34

- RECHAR II – preusmerjanje rudarskih območij, - RESIDER II – preusmerjanje jeklarskih območij, - RETEX – prestrukturiranje območij, odvisnih od tekstilne industrije, - KONVER – diverzifikacija območij, odvisnih od vojaške industrije, - SMEs – izboljšanje mednarodne konkurenčnosti malih in srednje velikih podjetij, - URBAN – obnova s krizo prizadetih mestnih območij, - PESCA – prestrukturiranje ribištva, - PEACE – podpora mirovnemu procesu na Severnem Irskem. Vstop EU v proračunsko obdobje 2000-2006 in posredno tudi načrtovana širitev, sta bila glavna razloga za reformo strukturne politike. Reforma je uvedla sledeče spremembe: - Koncentracija sredstev. Do leta 2000 je bila polovica prebivalstva v EU deležnega

strukturne pomoči. S koncentriranjem sredstev se delež prebivalstva, upravičenega do strukturne pomoči, zmanjša na 35-40%. S tem bi se doseglo večji razvojni učinek.

- Poenostavitev. S tem je mišljena jasna določitev subjektov v postopku pridobivanja programov, kjer gre za strateški pristop pri njihovem izvajanju v državah članicah. Poleg tega je bilo še predlagano zmanjšanje tedanjih trinajst pobud Skupnosti na tri. Predlog je vseboval krepitev vloge programa čezmejnega sodelovanja INTERREG, druga pobuda skupnosti bi bila namenjena izključno kmetijstvu in tretja le človeškim virom.

- Večja učinkovitost in nadzor. Učinkovitost bi se naj povečala prav zaradi večjega nadzora nad izvajanjem programov. Predlagana je bila tudi uvedba rezervnih sredstev, ki bi se še dodatno namenila uspešnim programom. Postopki podpisovanja pogodb in porabe sredstev se skrajšajo s treh na dve leti.

Evropska Komisija je leta 1997 predlagala, da se število ciljev zmanjša na tri, saj so vse kandidatke za prvi krog širitve EU upravičene do pomoči v okviru večine dotedanjih ciljev. Šest razvojnih ciljev se je tako združilo v tri cilje, od katerih sta cilj 1 in 2 regionalnega značaja, cilj 3 pa je horizontalni. Nova razdelitev ciljev je sledeča (ZMAR 1999, 15): Cilj 1 Pod ta cilj se razvrstijo regije na ravni NUTS 2, ki zaostajajo v razvoju in se srečujejo z resnimi problemi glede razvitosti, zaposlovanja, pomanjkljive infrastrukture. V okviru Cilja 1 so vključena področja, ki imajo BDP/prebivalca manjši od 75% povprečja EU, tudi tista, ki so prej spadala pod cilj 6 in ustrezajo temu kriteriju. Cilj 2 Pod ta cilj se uvrstijo regije z ekonomskimi in socialnimi problemi, kamor sodijo področja s problemi prestrukturiranja, visoko brezposelnostjo in negativno stopnjo rasti prebivalstva. V tem cilju sta se združila prejšnja Cilja 2 in 5b.

35

Cilj 3 Namenjen je za modernizacijo sistema vzgoje, izobraževanja in zaposlovanja kot podpora razvoja človeškega kapitala in je omejen na področja, ki ne spadajo pod Cilj 1 in 2. V sedanji Cilj 3 sta se združila prejšnja Cilja 3 in 4. Delovanje strukturnih skladov je bilo pred prenovo regionalne politike določeno s sledečimi splošnimi načeli (ZMAR 1999, 14): 1) načelo koncentracije sredstev oziroma ukrepov na regije in skupine, ki ta sredstva tudi

najbolj potrebujejo glede na strogo določene cilje, 2) načelo programiranja sredstev, ki določa, da se sredstva lahko dodelijo na osnovi

razvojnih programov, 3) načelo partnerstva pomeni sodelovanje Evropske Komisije, vlad držav članic, lokalnih

in regionalnih oblasti, 4) načelo dodatnosti pomoči pomeni, da skladi le dopolnjujejo sredstva članic. Za

izvajanje regionalnih razvojnih programov je potrebno zagotoviti tudi financiranje iz lokalnih virov,

5) načelo subsidiarnosti pomeni, da je organizacija skladov administrativno določena z regionalno, nacionalno in evropsko prioriteto,

6) načelo učinkovitosti vrednotenja učinkov skrbi za kontrolo in nadzor učinkovitosti ter uspešnosti, proračunsko disciplino in poenostavitev samega sistema pomoči strukturnih skladov;

Nova regionalna politika je prinesla tudi nova načela, po katerih se črpajo sredstva strukturnih skladov za razvoj gospodarsko šibkih in konkurenčno slabših evropskih regij. Po prenovi, regionalna politika tako vsebuje pet načel (ibid. 1999, 15-20): 1) Načelo planiranja. Vsaka članica Evropske komisije mora pripraviti t.i. Community

Support Framework (CSF) – Razvojni okvir evropske podpore, t.j. regionalno razvojni plan izvajanja in financiranja celotnega programa za obdobje treh ali petih let. Plan mora vsebovati vsebino in strategijo regionalnega razvoja in predstavlja tudi finančni plan, ki se nanaša na finančno podporo Kohezijskega sklada in strukturnih skladov. Plan je razdeljen tudi na Operational Programmes, oz. Strateške razvojne programe, kjer je prikazan razvojni okvir za posamezne sektorje.

2) Načelo partnerstva predstavlja sodelovanje treh partnerjev – Evropske komisije, države članice ter predstavnikov regionalne ali lokalne ravni države. Naloga države je da vzpodbuja oblikovanje regionalno razvojnih agencij in programov, dolžna je sprejeti zakone o novi regionalni politiki, ter istočasno izgrajevati in usposabljati regionalne institucije. Regionalne in lokalne oblasti so nosilci razvojnih iniciativ. Pripravljati morajo regionalne razvojne programe, finančno podporo pa dobijo s strani države in Evropske komisije.

3) Načelo kompatibilnosti. Evropska komisija financira le tiste programe, ki se nanašajo na prioritete in ciljna področja strukturnih skladov, zato morajo biti plan in strategije regionalnega razvoja usklajeni na ravni Skupnosti in tudi na nacionalni ravni.

4) Načelo združevanja sredstev. Usklajen in enakomeren razvoj vseh regij je eden izmed poglavitnih ciljev EU, zato se finančna sredstva koncentrirajo na regije, katere se

36

soočajo z ekonomskimi in socialnimi problemi. Upravičenost regije do prejemanja sredstev iz strukturnih skladov določi EU na podlagi določenih kriterijev.

5) Načelo dodatnosti je eno bistvenih načel nove regionalne politike, ki zahteva, da proračunska finančna sredstva EU ne smejo služiti kot nadomestek, temveč zgolj kot dodatna finančna pomoč državi članici in njenim nižjim teritorialnim ravnem. Tradicionalna regionalna politika načela dodatnosti ni poznala, zato je v preteklosti prišlo do neracionalne porabe sredstev za nedonosne projekte. Prednost tega načela je racionalna raba proračunskih sredstev EU in dobra pripravljenost ter izvedba razvojnih programov (regija kljub sredstvom iz strukturnih skladov v veliki meri porablja tudi nacionalna sredstva). Slabosti načela dodatnosti so, da Evropska komisija financira samo tiste programe, ki so za njo prioriteta in ki se nanašajo na njena ciljna področja, npr. izgradnja cest in infrastrukture (telekomunikacije), ki jih bo v prihodnosti potrebovala. Veliko sredstev se tudi porabi za administrativna dela, manj ostane potem za neposredno izvajanje regionalnega razvojnega programa.

37

3 SISTEM IN INSTRUMENTI PREDPRISTOPNE POMOČI EU EU namenja kandidatkam za vstop v unijo različne oblike pomoči. V tem poglavju si bomo ogledali oblike pomoči, ki so je deležne države kandidatke za vstop v EU. 3.1 PHARE Program PHARE (Poland & Hungary Assistance to the Reconstruction of Economy) je bil ustanovljen leta 1989, kot podpora ekonomskim in socialnim reformam na Poljskem in Madžarskem. Kmalu se je razširil tudi na države centralne in vzhodne Evrope. Temeljni cilj programa PHARE je pomagati državam kandidatkam pri čim hitrejši vključitvi v EU (GZS 1998, 66). Usmerjen je na področja, ki so v procesu pridruževanja opredeljena kot prednostna. Evropska komisija je leta 1997 v Agendi 2000 predlagala dejavnosti, za krepitev predpristopne strategije držav kandidatk do leta 2000. Od tedaj naprej morajo programi in projekti, sofinancirani s strani Phare temeljiti na dveh dokumentih, Partnerstvo za pristop in Nacionalni program za povzemanje pravnega reda. Partnerstvo za pristop (Accession Partnership – AP) je dokument, ki za vsako državo kandidatko posebej določa, kje je potrebno narediti nujen napredek, da se bo država sposobna vključiti v EU, prav tako določa načine, s katerimi bo Phare podprl prizadevanja. Dopolnilo k dokumentu partnerstvo za pristop predstavlja Nacionalni program za povzemanje pravnega reda EU (National Programme for the Adoption of Acquis - NPAA), kjer so podrobneje opredeljeni ukrepi, izvajalci, časovni okvir izvajanja ukrepov ter potrebna finančna sredstva in viri. Oba dokumenta sta večletna, kar omogoča tudi večletno programiranje pomoči, državam kandidatkam in ostalim soinvestitorjem pa omogoča razvoj in pravočasno načrtovanje programov. Za to obdobje je pomembno omeniti, da je bila dodana nova oblika sodelovanja, t.i. Twinning - aktivnosti tesnega institucionalnega povezovanja, kjer se s sredstvi Phare omogoči sodelovanje na institucionalni ravni z eno ali več državami članicami. V bistvu gre za tehnično pomoč v obliki dolgoročnih in kratkoročnih svetovalcev ter izobraževanje (ARR 2003, 4). Partnerstvo za pristop predstavlja okvir za programiranje nacionalnega programa Phare, vključno s programi čezmejnega sodelovanja, enako velja tudi za morebitne druge pomoči v procesu pridružitve po letu 2000. Partnerstvo za pristop ne opredeljuje programiranja večdržavnih programov (GZS 1998, 67). Pomoč programa PHARE v Sloveniji lahko razdelimo na tri obdobja (Benko 1999, 30-31): a) Tranzicijsko obdobje med leti 1992 in 1995. Slovenija je pomoč programa PHARE v

tem obdobju usmerila predvsem v prestrukturiranje gospodarstva, javnih financ, bančništva in privatizacijo (40%), v infrastrukturo (20%), izobraževanje in program TEMPUS (20%) ter v znanost in tehnologijo, okolje, energetiko, kmetijstvo, zakonodajo (20%).

b) Predpristopno obdobje med leti 1996 in 1999. Pomoč programa PHARE je b